ZGODOVINA ZA VSE 115 "SPRAVI TO V BISAGO IN GLEJ, DA IZGINEVA"1 Igor Grdina, Peter Štih: Spomini Helene Kot- tanner; Zbirka Korenine, Nova revija, Ljubljana 1999; 124 strani. Naslov tega poročila o knjigi sem si sposodil pri gotovo najpopularnejši ubesedovalki celj- skega mita - Ani Wambrechtsamer. Ta stavek je namreč položila v usta dvorjanki Heleni Kottan- ner, izrekla pa naj bi ga nekemu celjskemu vite- zu, ki jo je v okrilju teme čakal tiste februarske noči leta 1440, ko je iz dobro varovanega Više- grada pofulila svetoštefansko krono, s katero so na binkošti istega leta kronali negodnega Ladi- slava Posmrtnika. No ja, ni bilo čisto tako, bistvo je pa poštaričina hči vseeno zadela. Helena Kottanner je izhajala iz nižjega plems- tva. Bila je dvakrat poročena in sicer prvič v So- pranu z mestnim velikašem, po njegovi smrti in dveletnem vdovstvu pa se je nato poročila s pre- cej mlajšim Johannom Kottannerjem, komorni- kom dunajskega stolnega prosta. V tem obdob- ju je tudi dobila službo na dvoru Posmrtnikove- ga očeta Albrehta V. - skrbela je namreč za nje- govo hčer Elizabeto. Njene spominske zapiske so prvič natisnili le- ta 1846. Leta 1971 pa so spomini doživeli moder- no znanstveno izdajo v uredništvu Karla Molla- va. Pri "njenem" pisanju oziroma narekovanju (spomine je namreč pisal šolan pisar) gre za iz- jemno redke "ženske zapise o moškem sred- njem veku", saj se je, razen v renesančni Italiji, o ženskah tega obdobja zelo malo vedelo (in pisa- lo). Tudi Kottanneričine zapiske so sprva oce- njevali le z dogodkovno-pričevalne plati, v no- vejšem času pa so se posvetili tudi sociološkim momentom njenih spominov. V svojih zapisih, ki so zelo naklonjeni celjski hiši, se je Kottannerica posvetila obdobju 1439/ 40, se pravi času od smrti Albrehta V. in rojstva Ladislava Posmrtnika 22. februarja 1440, do nje- govega kronanja za madžarskega kralja 15. maja 1440 ter pobega iz Székesfehérvára (Stolni Beli grad) preko Györa (Raaba) do Soprona. Osred- nji del sicer skromnih zapiskov prav gotovo pred- stavlja s pravo babjo zvijačnostjo in precejšnjo mero korajže izvedena kraja svetoštefanske kro- ne - relikvije, brez katere bi bil Ladislav na veke vekov samo navaden mulček. Da je bila Kottan- nerica vse prej kot poslušna ženička in zapečka- rica, priča nenazadnje tudi dejstvo, da je našla be- sede za svojega moža Johanna in hčer Katarino, ki sta tudi bila člana kraljevega spremstva, šele tik pred koncem svojih zapiskov.2 Kottannerica je s svojimi spomini razen ženskega pogleda na zgo- dovino osebnosti, pridala k slovenski medievisti- ki nenadomestljiv vir za preučevanje "evropske- ga" obdobja Celjskih grofov, sama pa si je že zdav- naj priborila tudi mesto med parnasovskimi ob- delavami celjske tematike.3 Slovensko izdajo spominov je založba oboga- tila z dvema študijama, ki sta ju prispevala Peter Štih in Igor Grdina. Študija Petra Štiha: Ulrik II. Celjski in Ladislav Posmrtni ali Celjski grofje v ringu visoke politike (str. 11-51) seznanja brals- tvo z zgodovinskim obdobjem vzpona in pro- pada celjske hiše. Nazorno popisuje spretno tkanje niti v najvišje sloje poznosrednjeveške družbe, kamor so se praktično čez noč zavihteli žlahtniči z Žovneka (ženitne zveze s Piasti, Ko- tromaniči, Luksemburžani), njihovo zbiranje ča- sti in predvsem vpliva ter bogastva. Težišče štu- dije je seveda na boju za Posmrtnikovo varuštvo, kjer so Celjski segli najviše, obenem pa tudi naj- globlje padli. Smrt Albrehta V. (1439), moža Ulrikove sestrič- ne Elizabete, še zlasti pa rojstvo moškega po- tomca po njegovi smrti, je za Celjske pomenilo dar z neba. Do dosega "polnoletnosti", ki je bila v srednjem veku zelo dogovorna stvar (12,16 let ali po potrebi) je bilo namreč precej časa, ki bi ga lahko spreten regent čudovito izkoristil za doseganje svojih ciljev. Tega se je zavedalo vse preveč ljudi, zato je okrog kraljevske zibelke ma- lega Posmrtnika vladala precejšnja gneča - za skrbništvo so se poleg Celjana potegovali še Habsburžana Friderik V. (III.) in Albreht VI., sta- novi pa so v deželo poklicali poljskega kralja 1 Ana Wambrechtsamer, Danes grofje Celjski in nikdar več, Maribor, 1977, str. 407. 2 Na straneh 82 in 83. •' Takole je o njeni vlogi med begom novopečenoga ma- džarskega kralja proti Sopronu pisala Ana Wambrecht- samer: "... Kotanerica gaje držala v naročju. Ta ženska je od vraga, ne boji se nikogar in na konju sedi trdno in varno kakor na pručki v čumnati. Ta se treh Poljakov ne ustraši. " - Ana Wambrechtsamer, Danes grofje Celj- ski in nikdar več, str. 411. VSE ZA ZGODOVINO 116 ZGODOVINA ZA VSE Vladislava II. Jagielonskega, ki naj bi se za dobro mero še poročil z mlado vdovo. Elizabeta je v tem presežku dušebrižnikov po- gosto iskala opore v lokavem in brezkompromi- snem bratrancu Ulriku, čigar preblisk sta bila ver- jetno tako taktična privolitev v poroko z Jagielon- cem kot tudi spektakularna kraja svetoštefanske krone, pospešeno kronanje trimesečnega kra- ljevskega pleničkarja in seveda tudi "žrtev", ki jo je Ulrik gotovo "nerad" prevzel nase - varuštvo in zastopstvo malega kralja. Pri slednjem seveda ni šlo brez srditega spopada z ostalimi pretendenti na to čast. Malega sta tako po spopadih najprej dobila v varstvo njegova habsburška sorodnika - najprej Albreht VI., nato pa za precej časa še Fri- derik V. (III.), dokler ni skrbništvo 1452. prešlo na Ulrika II. Celjskega. Medtem je smrt 1444. pobrala najresnejšega zunanjega pretendenta na ogrsko krono Jagielonca Vladislava II. in že leto kasneje so ogrski žlahtniki Posmrtnika končno priznali za kralja. Že 1443. sta se zbogala tudi Habsburžan Friderik V. (III.) in Ulrik II. - Celjskim je bil priz- nan nekakšen vedejevski status knezov brez de- janske kneževine, ob izumrtju Habsburžanov pa se jim je nasmihal nesluten vzpon - žalosten ko- nec te zgodbe je seveda občeznan. Dejstvo, da sta se pomirila oba najmočnejša zunanja pretendenta seveda ni pomenilo, da so se s tem zadovoljili tudi ogrski žlahtniki. Frideri- kovo, še bolj pa Ulrikovo skrbništvo je seveda dodobra žalilo njihovo čast, zlasti pa čast njiho- vega voditelja "gubernatorja" Ivana Hunyadija, ki je vedel, da bi si Celjan rad preko Ladislava utrl pot na Ogrsko, potem ko mu je Habsburžan prirezal peruti v avstrijskih deželah. Odkrite so- vražnosti so se vsa leta (od 1446. dalje) prepleta- le z obdobji izsiljenih in s figo v žepu podpisa- nih premirij. Križarska vojna 1456 je v začetku izgledala kot nov poseg Fortune v Ulrikovo ko- rist - starega Hunyadija je poleti pred Beogra- dom pobrala kuga, v nasprotju s pričakovanji njegovega sina Ladislava pa je Posmrtnik na iz- praznjen položaj Ivana Hunyadija na Madžar- skem imenoval Ulrika II. Celjskega. Trdnjava Beograd, ki naj bi kot zrel sadež pristala v Ulri- kovih rokah, se je 8. novembra 1456 v hunyadi- jevski režiji spremenila v smrtno past. Ladislav Hunyadi ni upal iti do konca - Ladislava Posmrt- nika je po obljubljeni amnestiji izpustil, kar je čez slabega pol leta plačal z glavo. Posmrtnik je svoje- ga strica Ulrika II. Celjskega preživel komaj za več kot leto dni, leta 1457 je namreč umrl med pripra- vami na poroko, star komaj sedemnajst let. In tako so na koncu vsi mrtvi. Kakorkoli že, upanje ostaja - Igor Grdina v svoji zaključni študiji Kako se je ohranjal spo- min na nesmrtne podvige pokneženih grofov Celjskih (str. 85-121) namreč pove, kje junaki ži- ve naprej tudi potem, ko jih zagrne večni mrak - v delih literatov in zgodovinarjev kakopak. Bolj splošnemu uvodu o ukvarjanju z velikani zgo- dovine sledi zelo izčrpen pregled del, ki so jih navdahnili mogočni Celjski. Posezimo torej po njih, potem ko smo (večkrat!) prebrali knjižico, ki sem jo pravkar predstavil. Aleksander Žižek DOMNEVNO JUDOVSKI RITUALNI UMOR R. Po-chia Hsia: Trient 1475. Geschichte eines Ritualmordprozesses. S. Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main, 1997, 223 str. Podlaga te knjige je edinstveni zgodovinski dokument, rokopisni protokol sodnega proce- sa o domnevnem ritualnem umoru, ki naj bi ga zagrešila judovska skupnost v Tridentu na Juž- nem Tirolskem 1. 1475. V srednjem veku je bila močno razširjena predstava, da Judje iz ritualnih vzrokov ubijajo krščanske otroke. Vedno znova je prihajalo do takih krvavih obrekovanj in po- gosto so se taki sodni procesi končali z obsod- bo in usmrtitvijo obdolženih Judov. Trident je bil v tem času manjše mesto in je bilo hkrati s škofijo državno-neposredna kneževina, ki ji je državno in cerkveno načeloval knezoškof, tako da je bilo tudi sodstvo v njegovih rokah. V mesto je bila iz Adiže napeljana voda, ki je tekla po ulicah in skozi kleti hiš po posebnih kamnitih rakah. Ta način dovajanja vode v mesto je imel v procesu poseben pomen. Mesto je bilo narod- nostno mešano. Največ meščanov je bilo italijan- sko govorečih, drugi so govorili nemško. V mestu so bile le tri judovske družine, ki pa so bile soraz- merno velike, ker so po potrebi sprejemale v svoj krog tudi bližnje in daljnje sorodnike. Judje so go- vorili nemško, le dva ali trije so se sporazumevali tudi po italijansko. Ta jezikovna pestrost je bila v procesu zelo pomembna, saj so morali prevajati kar navzkriž. Glavar (podestà), ki je vodil proces, je znal le italijansko in skoraj nič nemško in so VSE ZA ZGODOVINO