11 Na Piranskem polotoku, nedaleč od Portoroža in Pirana, najdemo na ob- močju Fiese dve jezeri, ki ležita v nepo- sredni bližini morja. Jezeri sta nastali kot posledica kopanja gline za potrebe nekdanje opekarne, ki je stala na me- stu sedanjega hotela. Po prenehanju obratovanja opekarne je kotanji zalila voda. Na podlagi edinstvenih naravnih razmer, ki omogočajo življenje ogrože- nim vrstam rastlin in živali, so jezeri leta 1989 zavarovali in leto kasneje razglasili za naravni spomenik lokal- nega pomena. Prvi predlog o zavarova- nju vsaj manjšega jezera v Fiesi – zara- di varovanja kačjih pastirjev – pa je še dve desetletji starejši. Jezeri danes pripovedujeta dvolično zgodbo. Čeprav še vedno predstavlja- ta naravovarstveno zelo pomemben vodni ekosistem na naši morski obali, njuna zgodba govori tudi o siromaše- nju pestrosti avtohtonega življa in o čedalje številčnejši prisotnosti tujero- dnih (tudi invazivnih) vrst. Jezeri in nekaj teh vrst v tokratni osrednji temi podrobneje predstavljamo. Manjše, zgornje jezero, ki je sladkovodno in od morja odmaknjeno več kot 200 m, je dvignjeno le nekaj metrov nad morjem in dosega globino 6,5 m. Večje, spodnje jeze- ro je od morja odmaknjeno dobrih 20 m. Je v višini morja in dosega globino tudi do 9 m. Jezeri skupaj obsegata 2,05 hektar- ja površine. Večje, severno jezero je bilo vsaj pred leti z morjem povezano preko kanala, ki so ga izkopali leta 1963, da bi z dotokom morske vode onemogočili razvoj komarjev. Tako naj bi bila v njem prisotna mešanica morske in sladke vode, čeprav obseg brakičnosti ni znan. Podtalni stik z morjem je sicer zaradi glinaste geološke podlage jezer navkljub njegovi neposre- dni bližini nemogoč. Omembe vrednega dotoka jezeri sicer nimata; poleg omenje- nega kanala ju napaja deževnica z okoli- ških flišnih gričev, na južni strani malega jezera pa pronica voda iz nekdaj močnega izvira, ki je od tedaj, ko so z nasipom med jezeroma dvignili gladino vode gornjega jezera, pod vodo. Osrednja tema: NARAVNI SPOMENIK »JEZERI V FIESI«, PRIBEŽALIŠČE TUJERODNIH VRST ŽIVALI Besedilo: Nino Kirbiš, Damjan Vinko in Jana Kus Veenvliet Plitvega obrežnega pasu skorajda ni in razen na nekaj mestih se dno spušča neposredno z obale v globino. Najpogo- stejši obrežni rastlini sta navadni trst (Phragmites australis) in širokolistni rogoz (Typha latifolia). Poleg več vrst dreves so tu še rastišča pokončne- ga ježka (Sparganium erectum), vodne mete (Mentha aquatica), navadne ka- nele (Arundo donax), vodne preslice (Equisetum fluviatile), trpotčastega po- rečnika (Alisma plantago-aquatica) in vodne perunike (Iris pseudacorus). V manjšem jezeru najdemo še plavajoči dri- stavec (Potamogeton natans) in vretenča- sti rmanec (Myriophillum verticillatum). Večjega bogatita še močvirska vodopiv- ka (Zannichelia palustris) in dresnolistni dristavec (P. polygonifolius). Jezeri sta zaraščeni tudi z robidovjem, kar mestoma otežuje dostop, in več vrstami šašev: ze- lenim (Carex divulsa), črnim (C. nigra) in previsnim (C. pendula). Med tamkajšnjimi ogroženimi vrstami rastlin najdemo še navadno solinko (Salsola kali), metličje (Spartina maritima) in navadni kukavič- nik (Gymnadenia conopsea). VELIKa BIOTSKa PESTROST Jezeri naseljujejo ogrožene vrste dvoživk in plazilcev. Med njimi je edina naša av- tohtona sladkovodna želva močvirska sklednica (Emys orbicularis). Močvirsko sklednico v naravi sicer težje opazimo, tako zaradi njene redkosti kot tudi zaradi vedenja. Je zelo plaha in se že ob najmanj- Na podlagi edinstvenih naravnih razmer, ki omogočajo življenje ogroženim vrstam rastlin in živali, so je- zeri v Fiesi leta 1989 zavarovali in leto kasneje razglasili za naravni spomenik lokalnega pomena. Na foto- grafiji spodnje jezero. (foto: Peter Valič) Neposredno ob plaži v Fiesi, le 20 metrov od mor- ja, najdemo večje, spodnje jezero. Okoli jezera je shojena pešpot. (foto: Peter Valič) 12 šem šumu skrije v vodo. Čeprav so mo- čvirske sklednice plen raznih sesalcev in ptic, jih ogroža predvsem človek s svojimi posegi v naravo. Drobljenje, zmanjševa- nje in uničevanje bivališč zaradi meliora- cij, urbanizacije in regulacij ter uporaba onesnažil zmanjšujejo možnost njihovega preživetja, poleg tega pa jih ogroža tudi naselitev drugih živali, npr. rdečevratk. Na žabjo svatbo nas v Fieso vabijo nava- dne krastače (Bufo bufo) in zelene rege (Hyla arborea). Tu najdemo primorske kozice (Palaemonetes antennarius), ki so splošno razširjene v somornicah in sladkih vodah. Jezeri si delijo z zelenimi trdoživi (Chlorohydra viridissima), vodnimi oslički (Asellus aquaticus) in dolgoostimi vodnimi bolha- mi (Daphnia longispina). V izviru so pred desetletji našli tudi redkega polža mirnino istrijanko (Istriana mirnae). Iz večjega je- zera so znane jegulje (Anguilla anguilla), ki so v Evropi kritično ogrožene, iz lite- rature pa od tod beležimo še podatke o pojavljanju solinark (Aphanius fasciatus). Med popisanimi enodnevnicami so Caenis horaria, Cloeon dipterum in C. simile uvrščene na slovenski rdeči seznam. Lokalno favno bogati vodomec (Alcedo atthis), občasno pa se na jezeru pojavijo še mali žagar (Mergellus albellus), rjasta kozarka (Tadorna ferruginea) in mali po- nirek (Tachybaptus ruficollis). Med pogo- stejše vrste spadajo liske (Fulica atra), ze- lenonoge tukalice (Gallinula chloropus) in mlakarice (Anas platyrhynchos). Iz goste- je zaraščenih brežin se v času selitve ogla- šajo redke plašice (Remiz pendulinus), po- zimi pa lahko z nekaj sreče prisluhnemo kruljenju mokoža (Rallus aquaticus) ali v gostem trstju opazimo skrito bobnari- co (Botaurus stellaris). Poleg ptic vodne površine preletavajo tudi netopirji, npr. savijev netopir (Hypsugo savii). SIROMašENJE PESTROSTI ODONaTNE FaVNE Na območju jezer živi tudi večje števi- lo ogroženih vrst kačjih pastirjev. Prvi podatki o njihovem pojavljanju na tem območju segajo v sam začetek slovenske odonatologije, ko je dr. Boštjan Kiauta v začetku 60. let prejšnjega stoletja posto- poma nanizal 26 vrst kačjih pastirjev. Med drugim od tod prihaja tudi edini podatek o pojavljanju velike peščenke (Lindenia tetraphylla) pri nas. Tam je bi- la takrat najdena tudi šele tretja samica sredozemskega lesketnika (Somatochlora meridionalis) sploh, kar priča tudi o veliki zgodovinski pomembnosti jezer za širše geografsko področje. Naravovarstveno ta- ko pomemben status jezer v Fiesi je Kiau- ta pripisal predvsem ohranjanju populacij rdečega voščenca (Ceriagrion tenellum). Dobra tri desetletja kasneje, po pojavu somornice, onesnaženju s kanalizacijo iz bližnjih turističnih nastanitev, vlaganju rib idr., prisotnosti 5 vrst kačjih pastirjev nismo več beležili. Zadnja leta odonatolo- gi beležijo s tega področja pojavljanje 23 vrst, a mnogo je videnih le redko. Navkljub napisanemu sodita jezeri še da- nes med odonatološko najpomembnejše lokalitete na slovenski obali Tržaškega zaliva. Z varstvenega vidika je zlasti po- membna še vedno močna populacija rde- čega voščenca. Vendar jo ogrožajo vnos tujerodnih rib in prevelike populacije določenih domorodnih vrst, morebitno zatiranje komarjev s kemičnimi sredstvi in neustrezni posegi v obrežno vegetaci- jo. Slednji so bili na primer očitni v letu 2014, ko so domnevno zaradi »urejeno- sti« bližnjega kampa popolnoma zdeset- kali pas rastlinja ob jugozahodnem in juž- nem delu velikega jezera. PRIBEŽaLIšČE TUJERODNIh VRST Čeprav sta jezeri edinstven življenjski prostor za ogrožene rastlinske in živalske vrste, sta danes znani predvsem kot do- movanje številnih tujerodnih, tudi inva- zivnih, vrst živali in rastlin. Tujerodne vrste so vrste, ki so bile s člo- vekovo pomočjo prinesene na območja zunaj njihove naravne razširjenosti. Člo- vek jih je lahko v naravo zanesel namerno (npr. za okras, lov, gojitev) ali pa so pobe- gnile iz ujetništva, lahko so bile vnesene kot škodljivci ali slepi potniki pri uvozu blaga. Lahko pa so se v naravo razširile zaradi odstranitve geografskih preprek oziroma je njihova prisotnost posledica Tigrasti komarji (Aedes albopictus) so med bolj znanimi invazivnimi tujerodnimi žuželkami. Med pitjem krvi imajo samice dvignjeno najmanj eno zadnjo okončino. (foto: Katja Kalan) Med nočnimi metulji je v Sloveniji že več tuje- rodnih vrst. V neposredni bližini jezer v Fiesi je bila najdena tudi pušpanova vešča ( Cydalima perspectalis). (foto: Peter Valič) Prvi predlog o zavarovanju jezer v Fiesi izvira iz 60. let prejšnjega stoletja. Naravovarstveno pomemben status je bil pripisan predvsem ohranjanju populacij rdečega voščenca (Ceriagrion tenellum). (foto: Matjaž Bedjanič) V manjšem, zgornjem jezeru v Fiesi se zaradi šte- vilčnosti invazivni tujerodni vrsti ribe vzhodnoa- meriški gambuziji (Gambusia holbrooki) ne more- mo izogniti. (foto: Peter Valič) 13 spontanega širjenja iz sosednjih pokrajin. Za večino na novo prispelih tujerodnih (alohtonih) vrst je značilno, da je vsaj na začetku njihove naselitve naravna regula- cija teh populacij zelo šibka. V Evropi je zavedenih že več kot 12.000 tujerodnih vrst rastlin in živali. Številne tujerodne vrste so za ljudi koristne, pri- spevajo h kakovosti življenja in nimajo negativnih vplivov. Nekatere vrste pa so škodljive, saj se v novem okolju ustalijo, ob odsotnosti naravnih sovražnikov po- gosto oblikujejo velike populacije in se začno hitro širiti. Te imenujemo invaziv- ne tujerodne vrste. To so tiste tujerodne vrste, katerih ustalitev in širjenje ogro- žata ekosisteme, habitate in domorodne (avtohtone) vrste. Invazivne tujerodne vrste (ali samo inva- zivne vrste) stanje v življenskih okoljih spreminjajo, tako da plenijo ali izpodri- vajo domorodne vrste s tekmovanjem za hrano ali življenjski prostor. V najslabšem primeru lahko spremenijo funkcijo in strukturo celotnega ekosistema ter pov- zročijo izumrtje domorodnih vrst. Lahko so tudi prenašalci patogenih organizmov. Obenem invazivne vrste predstavljajo tu- di velik ekonomski strošek. Zmanjšujejo lahko pridelavo surovin na poljih, gozdo- vih in v ribogojnicah. Problematične so lahko tudi za človeško zdravje. Ocenju- jejo, da invazivne vrste zgolj neposredno povzročijo škode za več kot 5 % svetov- nega BDP. Samo v Evropi naj bi to po- menilo najmanj slabih 13 milijard evrov neposrednih stroškov na leto. Ocene po- sredne škode, ki jo povzročajo invazivne vrste ekosistemom in ekosistemskim sto- ritvam, še nimamo. Zaradi medsebojnih povezav med orga- nizmi je vplive tujerodnih vrst zelo težko zaznati. Ker se ob naselitvi tujih vrst v naravi vzpostavljajo nova, tudi biologom neznana razmerja, je izid naselitev pogo- sto popolna uganka. Ko je prisotno majh- no število alohtonih organizmov, je njihov vpliv lahko še majhen, težko zaznaven. Ob prisotnosti večjega števila pripadnikov vrste, kadar njene učinke že zaznavamo, pa se je posamezna tujerodna vrsta že prilagodila na novo okolje, v njem se tudi že razmnožuje in tvori trajne populacije, zato njena odstranitev iz okolja postane skoraj nemogoča. Preseljevanje živalskih in rastlinskih vrst poteka že od začetka migracij človeka, a smo v zadnjih desetletjih priča razmahu svetovne trgovine in vse večji dostopnosti transporta. Tako je prenašanje vrst danes hitrejše in množičnejše kot kadarkoli prej v naši zgodovini, učinki le-tega pa zato toliko večji. Tako vnos tujerodnih vrst že dalj časa predstavlja ekološko problema- tiko sodobnega sveta, v katero se poleg stroke čedalje bolj vključuje tudi politi- ka. Omenjeni problem lahko postavimo ob bok podnebnim spremembam. Tudi v Sloveniji beležimo vse večji porast poja- vljanja tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst, med katerimi prednjačijo žuželke. V prispevku se sicer osredotočamo na tuje- rodne vrste živali. TERENSKI OGLED hERPETOLOšKEGa DRUšTVa Zaradi večkratnih omemb jezer v Fiesi kot vodnih okolij, nasičenih z invazivnimi tu- jerodnimi živalmi, smo v Herpetološkem društvu – Societas herpetologica sloveni- ca stanje želeli preveriti. Zato smo 26. in 27. septembra 2015 organizirali terenski vikend izlova invazivnih tujerodnih vrst živali na tem območju. Glavni cilj teren- skega vikenda je bil uloviti volovsko ža- bo (Lithobathes catesbeianus). Na njeno prisotnost je po značilnemu oglašanju, podobnem kravjemu mukanju, nakazal Matjaž Bedjanič že leta 2014, na podlagi njegovega zvočnega posnetka pa je vrsto nato določil Tomi Trilar. Junija 2015 sta Paul Veenvliet in Jana Kus Veenvliet po- trdila prisotnost volovske žabe na tem območju; na zgornjem jezeru se je oglašal najmanj en, verjetno celo dva samca. Sprva smo morebitne invazivne vrste živali iskali na obali jezer. Pri tem smo si pomagali predvsem z dvema kanuje- ma, saj smo le z njima lahko dostopali do močno zaraslih mest ob bregovih. Za večjo učinkovitost pri svojem delu smo nastavljali tudi pasti – vrše. Trdo delo se je obrestovalo, saj smo že prvi dan uje- Pelargonijev bakrenček (Cacyreus marshalli) , edina tujerodna vrsta dnevnega metulja v Evropi, se pri nas pojavlja predvsem pozno poleti in jeseni. (foto: Slavko Polak) zaradi napačnega mišljenja o zatiranju komarjev so v več voda po Obali naselili vzhodnoameriške gambu- zije (Gambusia holbrooki). Na fotografiji samica. (foto: Paul Veenvliet) 14 li številne invazivne vrste živali. V vrše so se ujele vzhodnoameriške gambuzi- je (Gambusia holbrooki), sončni ostriži (Lepomis gibbosus) in popisane sklednice (Trachemys scripta). Izlov večjih plenilskih vrst rib smo izvaja- li tudi s pomočjo ribiške palice in umetne vabe. Tudi ta metoda je bila uspešna, saj smo uspeli izloviti osem osebkov postr- vjega ostriža (Micropterus salmoides). Poleg tega, da smo številne invazivne vr- ste ujeli, smo v jezerih opazili še številne druge. Omeniti gre predvsem ogromne ja- te zlatih ribic (Carassius auratus), babušk (Carassius gibelio) in koi krapov (Cyprinus carpio). Naokoli, tudi med tujerodnima robinjo (Robinia pseudacacia) in pelinoli- stno žvrkljo (Ambrosia artemisiifolia), so letali tigrasti komarji (Aedes albopictus). Z območja sta znani tudi nutrija (Myocastor coypus) in harlekinska po- lonica (Harmonia axyridis), ki ju tokrat nismo zasledili. O obeh je več napisanega v prejšnjih izdajah Trdoživa (II/2, IV/1). TUJERODNE ŽUŽELKE Tigrasti komar je manjša vrsta komarja, ki je svoje ime dobila po značilnih belih progah, ki jih opazimo na okončinah in oprsju. Čeprav je njegovo območje narav- ne razširjenosti jugovzhodna Azija, je bil nenamerno naseljen v številne dele sve- ta. Njegove ličinke so raznesli predvsem s transportom pnevmatik (v katerih se je zadrževala voda) in z uvoženimi okrasni- mi vodnimi rastlinami. Ličinke za svoj ra- zvoj potrebujejo tako malo stoječe vode, da se v odrasle osebke uspešno razvijejo že v majhnih lužah, žlebovih, zbiralnikih vode na vrtovih, rabljenih pnevmatikah, celo v vazah, kozarcih, podstavkih za ro- že in pogorelih nagrobnih svečah. Hitrost njihovega razvoja je odvisna od tempera- ture vode. V topli vodi se razvoj lahko za- ključi že v slabem tednu, samica pa nato proizvede več kot tisoč jajc. V Sloveniji je bil tigrasti komar prvič opažen leta 2005. Danes se pojavlja po vsej Sloveniji, čeprav ima največje po- pulacije na Primorskem. Na domorodne vrste vpliva s tekmovanjem. Njegov naj- pomembnejši vpliv na okolje predstavlja prenašanje nalezljivih bolezni na živali in ljudi. Znan je kot prenašalec povzro- čiteljev mrzlic denga, chikungunya, mr- zlice zahodnega Nila in rumene mrzlice. Ob sprehodu okoli jezera ga zagotovo ne boste zgrešili – oziroma številne komarje samice ne bodo zgrešile vas. Mnogo manjše preglavice povzroča druga tujerodna žuželka, znana s tega podro- čja. Na zahodnem robu severnega jezera in v njegovi neposredni okolici so pred šestimi leti, avgusta 2009, prvič zasledili zaenkrat edino tujerodno vrsto dnevne- ga metulja v Evropi – pelargonijevega bakrenčka (Cacyreus marshalli). Ta sicer izvira z juga afriške celine. Ker so njegove gosenice večinoma vezane na pelargonije (Pelargonium spp.), njegova prisotnost pesti predvsem imetnike in vzgojitelje teh okrasnih rastlin. O tem modrinu (Lycaeni- dae) lahko več preberete v prejšnji števil- ki Trdoživa (IV/1). Večje težave ljubiteljem okrasnega rastli- nja povzroča invazivna pušpanova vešča (Cydalima perspectalis). Na hribu pribli- žno 250 m južno od večjega jezera jo je junija 2014 opazil Peter Valič. Tega noč- nega metulja iz družine Crambidae smo v Sloveniji prvič zabeležili avgusta 2011 v Ključarovcih v Pomurju – štiri leta za tem, ko je bila vrsta prvič potrjena v Evropi, in sicer v Nemčiji. Izvorno prihaja iz vzho- dne Azije in Indije, razširila pa se je pred- Ker na zgornjem jezeru v Fiesi (med drugim) vzhodnoameriške gambuzije (Gambusia holbrooki) požro ve- čino filtratorjev, jezero pogosto v toplih mesecih cveti. V spodnjem jezeru gambuzije aktivno pleni postrvji ostriž ( Micropterus salmoides). (foto: Peter Valič) Sončnega ostriža (Lepomis gibbosus) zlahka prepoznamo po temni pegi na vrhu škržnega poklopca. Naj- verjetneje zaradi plenjenja postrvjega ostriža preživi v spodnjem jezeru v Fiesi bistveno manj sončnih ostrižev kot v zgornjem. Osebki v spodnjem jezeru imajo več hrane, tudi večje teritorije, so bolj razviti, večji in tudi bolj pisani. Ostrižev srednje velikosti v spodnjem jezeru skoraj ni, v zgornjem jih je mnogo. (foto: Peter Valič) 15 vsem zaradi trgovanja z njeno gostiteljsko rastlino. Metulji, veliki okoli 4 cm, so do- bri letalci ter so aktivni podnevi in ponoči. Kot nakazuje že slovensko ime, se goseni- ce pušpanove vešče prehranjujejo z listi in poganjki pušpanov (Buxus sp.). Goseni- ce so dolge približno 4 cm, zelene barve s temnimi pikami in podolžnimi črtami. Tvorijo pajčevinam podobne zapredke. Požrešne gosenice lahko pušpanov grm popolnoma uničijo že v tednu dni. Poleg tujerodnih dvokrilcev in metuljev je s področja znana tudi storževa listo- nožka (Leptoglossus occidentalis). Rjav- kasto obarvano 2 cm veliko stenico od domorodnih stenic ločimo po listastih razširitvah na golenih zadnjih nog. Pre- hranjuje se z mladimi storži, cvetovi in iglicami različnih iglavcev, primarno pa z borovimi (Pinus sp.). S sesanjem pov- zroča poškodbe in zmanjšanje kalivosti semen, v večjem številu pa lahko osebki te vrste povzročijo popoln propad obroda semena. Storževa listonožka izvira iz za- hodnega dela Severne Amerike. V Evropi je bila prvič zabeležena leta 1999 v se- verni Italiji, kamor je bila najverjetneje zanesena z uvoženim lesom. Prvi podatek o pojavljanju v Sloveniji je iz leta 2003 s Krasa. Danes je razširjena že v večjem delu Slovenije; pogostejša je na zahodu in v osrednjem delu države. Ob naključnem sprehodu po cesti nad vzhodnim robom spodnjega jezera jo je novembra 2015 opazil Damjan Vinko, sicer pa je z Obale znana že tudi iz bližnjega Strunjana. OSTRIŽJa POŽERUha Sončni ostriž je pisan predstavnik druži- ne sončnih ostrižev (Centrarchidae). Telo te dnevno aktivne ribe je olivno zelene do modrikaste barve z marmornatim vzor- cem. Po trebuhu je oranžno rdeč. Medtem ko so samci izrazitih barv, so samice bolj blede. Vrsto najlažje prepoznamo po te- mni pegi na škržnem poklopcu. Zrastejo lahko do 40 cm, vendar v Sloveniji pred- stavniki vrste večji od 20 cm še niso bili ujeti. Običajno vidimo osebke, velike oko- li 10 cm. Njegova domovina je Severna Amerika. Zaradi svoje pisanosti je zani- miv tudi za akvariste. V Sloveniji je prisoten dlje časa, najdlje v Blejskem jezeru, sicer pa v številnih vo- dah donavskega in jadranskega porečja. Prisoten je že v številnih vodah, stoječih in tekočih. Je plenilec, večinoma se pre- hranjuje z žuželkami, drugimi mladicami in ličinkami rib, paglavci dvoživk in pol- ži. Na domorodne vrste vpliva negativno predvsem s plenjenjem in tekmovanjem za hrano in življenjski prostor. Prav tako pa lahko prenaša bolezni, ki so nevarne za domorodne vrste rib. V zgornjem jezeru v Fiesi je sončnih ostri- žev veliko, a so ti precej manjši in manj barviti od tistih v spodnjem, kjer so tudi redkejši. Druga vrsta iz družine sončnih ostrižev je v Sloveniji manj poznan postrvji ostriž. Je olivno zelene barve in lahko zraste tudi do 80 cm. Zaradi izjemne agresivnosti in borbenosti so ga po Evropi od konca 19. stoletja naseljevali predvsem za športni ribolov. Verjetno je bil zaradi tega neza- konito naseljen tudi v vodne ekosisteme po Sloveniji. Znani podatki o njegovem pojavljanju v Sloveniji so iz mrtvic in gra- moznic v severovzhodni Sloveniji na ob- močju Petišovcev, akumulacijskega jezera Vogršček v Vipavski dolini in v jezerih v Fiesi. Postrvji ostriž je večji plenilec in je dokazano odgovoren za lokalno izumrtje domorodnih ribjih vrst. Nevaren je tu- di za vse ostale domorodne organizme, saj se prehranjuje tudi z raki, žuželkami, dvoživkami, mišmi in celo s pticami. Tako sončni kot postrvji ostriž aktivno zračita in ščitita drstne jame, kar druge tujero- dne vrste rib ne počno. Postrvji ostriž je v spodnjem jezeru v Fi- esi pogost. Tam zaradi svoje agresivnosti in teka zagotovo aktivno regulira popula- cije ostalih tujerodnih vrst rib, med njimi tudi svojega sorodnika sončnega ostriža. SLaNOLJUBa aMERIČaNKa Vzhodnoameriška gambuzija je manj- ša riba iz družine živorodnih krapov- cev ( Poeciliidae), kamor uvrščamo tudi za akvariste zanimive gupije (Poecilia reticulata). Samci dosegajo velikost do 3,5 cm, medtem ko so lahko samice tudi dva- krat večje. Telo je sivorjave barve, luske imajo rahlo črno obrobo, trebuh je srebrn. Njena domovina je Severna Amerika. V Slovenijo je bila prvič naseljena leta 1925. To je bila posledica prepričanja, da se uspešno prehranjuje z ličinkami komarjev, ki prenašajo mrzlico (malarijo). Kasneje se je v večini regijah, kamor je bila vrsta prinesena za voljo tega, ugotovilo, da je bi- lo prepričanje napačno. V Sloveniji jo po- leg v jezerih v Fiesi najdemo še vsaj v Ško- cjanskem zatoku in Sečoveljskih solinah; poleg sladkih stoječih vod naseljuje tudi somornice. Na domorodno vodno favno negativno vpliva predvsem s plenjenjem večjih planktontov, vodnih žuželk, ribjih iker in ličink (sveže izvaljenih rib), na po- pulacije dvoživk pa s plenjenjem mrestov in paglavcev. Ker je zelo agresivna, napada tudi precej večje ribe in jih grize – to po- večuje tudi verjetnost okužb pri domoro- dnih ribah. V zgornjem jezeru v Fiesi, kjer postrvjega ostriža nismo zasledili, dosega vzhodno- ameriška gambuzija večje gostote. Zaradi njenega apetita na filtratorje tam jezero v toplih mesecih zaradi prevelike koncen- tracije hranilnih snovi v vodi cveti. V spo- dnjem jezeru je gambuzije mnogo manj. KRaPOVCI V rod koresljev (Carassius) spada več akvaristično pomembnih vrst, med njimi tudi zlata ribica oziroma zlati koreselj in srebrni koreselj ali babuška. Tudi zara- di križanj poznamo med temi krapovci (Cyprinidae) mnogo vrst in podvrst, tudi pasem (npr. pajčolanko), z zlato ribico kot osrednjo komercialno vrsto. Z velikimi luskami prekrito telo zlate ribice doseže od 15 do 35 cm in je nav- kljub svojemu imenu barvno lahko zelo pestro. V Evropo so zlato ribico prinesli iz Azije že kot udomačeno obliko, saj so jo pred tem pretežno na Kitajskem gojili že stoletja. Danes jo v naravi po Sloveniji najdemo že v mnogih ribnikih, mrtvicah, kalih, jezerih in počasi tekočih vodah. Njena prisotnost negativno vpliva na domorodne organiz- me, predvsem zaradi plenjenja dvoživk, rib in vodnih nevretenčarjev, prehranjuje Postrvjega ostriža (Micropterus salmoides) so naseljevali predvsem zaradi športnega ribolova. V spodnjem jezeru v Fiesi ga često srečamo (na sliki). zaradi svoje agresivnosti in teka aktivno regulira populacije preostalih tujerodnih vrst rib. (foto: Peter Valič) Med krapovci je več akvaristično pomembnih vrst: zlata ribica (1), babuška (2) in koi krap (3). Te tujerodne vrste najdemo že v mnogih vodah po Sloveniji, tudi v jezerih v Fiesi. (foto: Marijan Govedič) 3 2 1 16 pa se tudi z vodnim rastlinjem. Lahko je prenašalka ali vzrok mnogih ribjih bole- zni in parazitov. V družino krapovcev, ki šteje več kot 2.000 vrst, sodi tudi krap (Cyprinus carpio), ki ga od podobne zlate ribice zlahka loči- mo po prisotnosti štirih brkov okoli ust. Obstaja več različic gojenih krapov, med njimi tudi v Fiesi najden koi krap. Gre za križano vrsto gojenega krapa, ki jo na Ja- ponskem umetno vzgajajo že več stoletij. Zaradi svojih živih barv – rumene, zlate, rdeče, bele, črne in različnih kombinacij – je priljubljena okrasna riba. Vendar so na- seljeni krapi lahko prenašalci zajedavcev in kužnih ribjih bolezni. Leta 2008 so pri nas že potrdili koi herpes virus, ki lahko povzroči pogin celih populacij krapovcev. Tako za zlato ribico kot koi krapa velja, da našo zimo preživita in se v naravi uspe- šno razmnožujeta. TUJERODNE SLaDKOVODNE ŽELVE Med bolj invazivne vrste živali skupaj s svojimi podvrstami sodi popisana skle- dnica, ki je uvrščena med sto najbolj inva- zivnih vrst na svetu. Podvrsta rdečevrat- ka (Trachemys scripta elegans) je srednje velika vodna želva z značilno rdečo liso preko lic. Izvira iz osrednjega južnega de- la Združenih držav Amerike. Rdečevrat- ke so bile v preteklosti ene najpogosteje prodajanih eksotičnih živali v naših trgo- vinah za male živali. Posledično je to pri- peljalo do veliko nezakonitih izpustov teh želv v naravno okolje, ko so se jih ljudje doma naveličali. Ker se pri nas najmanj na Primorskem, vključno z jezeri v Fiesi, in v osrednji Sloveniji tudi uspešno raz- množujejo ter so obenem sposobne tudi migracije med različnimi vodami, so tre- nutno velika grožnja naši avtohtoni vrsti sladkovodne želve – močvirski sklednici. Na domorodne želve ta invazivna vrsta ne- gativno vpliva s tekmovanjem za hrano in življenjski prostor ter verjetno tudi za me- sta za gnezdenje. Nevarnost sicer predsta- vlja tudi prenašanje parazitov in bolezni. Kot morebitna prenašalka bakterije sal- monele je tudi rdečevratka lahko nevarna človeku. V jezerih v Fiesi je zelo pogosta. Leta 1996 so z Uredbo Sveta o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi, ki je bila uveljavljena leto kasneje, uvoz rde- čevratk v Evropsko unijo (EU) začasno zaustavili. Med letoma 1989 in 1997 so iz ZDA v Evropo namreč izvozili več kot 50 milijonov rdečevratk. Vendar uredba ni prepovedala njihovega transporta in prodaje znotraj EU. Danes se pri nas še lahko prodajajo v trgovinah za male živa- li, a so v prodaji tudi druge sladkovodne želve, ki imajo prav tako negativen vpliv na naše domorodne vrste, npr. rumeno- vratka (Trachemys scripta scripta), okra- snice (Pseudemys sp.) in zemljevidarke (Graptemys sp.). Poleg rdečevratke so bile v Fiesi najdene tudi rumenovratka, lažna zemljevidarka (G. pseudogeographica) in kitajska tri- krempljičarka (Pelodiscus sinensis). V splo- šnem velja, da so tujerodne želve lokalno prisotne že po vsej državi. Več o njih lahko preberete tudi v Trdoživu II(1). Lažna zemljevidarka je naravno razšir- jena v osrednjem delu ZDA. Odrasle želve se večinoma prehranjujejo z rastlinsko hrano in nevretenčarji. Hrbtni ščit je sve- tle rjavosive barve. Ploščice na zadnjem delu se končajo koničasto. Za očmi je zna- čilna svetla lisa. Zenice so bele barve. Za rumenovratke, rdečevratkam ozko sorodne in zelo podobne vodne želve, je značilna izrazita široka rumena lisa, ki se za očesom spušča na obeh straneh glave. Samice dosežejo 23–28, samci 15–22 cm. Izvirajo z skrajnega jugovzhoda ZDA. Člana herpetološkega društva Melita Vamberger in Gregor Lipovšek, ki sta na območju zabeležila omenjene tujerodne sladkovodne želve, sta aprila 2014 na bregu večjega jezera v Fiesi zapazila od- raslega samca naslednje tujerodne vrste sladkovodne želve. Kitajska trikrem- pljičarka, v uporabi je tudi izraz kitajska mehkoščitka, spada v družino mehkoščitk (Trionychidae). Namesto koščenih plošč mehkoščitke prekriva trda, debela usnja- ta koža. Glava na dolgem vratu se konča s podolgovatim rilcem, kar jim med dru- gim omogoča, da večino časa preživijo zakopane v podlago. Kitajska trikremplji- čarka je sivozelene barve z belim trebu- hom. Prehranjuje se pretežno z mehkuž- ci, ribami in dvoživkami. Izvira z vzhoda azijske celine, in sicer s Kitajske, iz Kore- je, Tajvana, Vietnama in Rusije, kjer so jo tradicionalno gojili za namen prehrane. Skupaj s popisanimi sklednicami spada med ekonomsko najpomembnejše slad- kovodne želve. Je zelo agresivna in ima močan ugriz, kar predstavlja morebitno nevarnost mimoidočim, ki bi se ji preveč približali. TERENSKI VIKEND POSTREGEL z NOVO VRSTO za SLOVENIJO Drugi dan terenskega vikenda smo pri pregledu vrš odkrili pričakovano, a ne vzpodbudno najdbo. Prvič v Sloveniji smo v naravi ulovili vo- lovsko žabo (Lithobates catesbeianus; s starim imenom Rana catesbeiana). Tako je prvo najdišče te tujerodne invazivne vrste v Sloveniji prav naravni spomenik Jezeri v Fiesi. Območje naravne razširje- nosti volovske žabe sta osrednja in vzho- dna Severna Amerika. Njen življenjski prostor so predvsem stoječa vodna telesa, kot so močvirja, mlake in jezera. Kako je prispela oziroma bila prinesena v Slove- nijo, ni znano. V severni Italiji so jo sredi preteklega stoletja naseljevali na riževih poljih za namene prehrane, a do danes so Popisane želve (Trachemys scripta) sodijo med sto najbolj invazivnih vrst živali. Po malem nase- ljujejo že cel svet, ki so ga obkrožile zavoljo tera- ristike. Pri nas se v naravi že uspešno razmnožu- jejo. (foto: Gregor Lipovšek) Poleg morja je bil aprila 2014 na bregu večjega jezera v Fiesi med sončenjem zapažen 2,8-kilogramski sa- mec kitajske trikrempljičarke (Pelodiscus sinensis), velik 295 mm. zaradi agresivnosti in močnega ugriza je vrsta nevarna tudi za človeka. (foto: Melita Vamberger) 17 se ohranile le še nekatere populacije, ki so od Slovenije zelo oddaljene. Tako kot za rdečevratko, je bil tudi za volovsko žabo uvoz v države EU od leta 1997 zausta- vljen. Volovsko žabo od domorodnih vrst dvoživk ločimo predvsem po tem, da za razliko od zelenih žab (Pelophylax sp.) ni- majo hrbtnih žlez. Odrasli osebki so veli- ko večji od vseh domorodnih vrst žab. Od konice gobca do kloake dosežejo dolžino do 20 cm. Tehtajo lahko do pol kilograma. Osnovna barva telesa je olivno zelena, ki se lahko meša z vzorci sive in rjave bar- ve. Trebuh je svetle barve, na njem pa so prav tako lahko prisotni vzorci. Pri volo- vski žabi je pomemben prepoznavni znak izredno velik bobnič. Krajši praktičen do- ločevalnik volovske žabe je v letu 2015 izdelal Zavod Symbiosis. Dosegljiv je na http://www.tujerodne-vrste. info/wp- content/uploads/volovska-zaba.pdf. NEVaRNOSTI VOLOVSKE ŽaBE Volovska žaba je zelo nevarna za naše do- morodne vrste dvoživk predvsem iz dveh razlogov. Zaradi svoje velikosti je zelo nevaren plenilec vseh naših dvoživk, njen plen pa so tudi ribe, plazilci, ptiči – skrat- ka vse živali, ki jih lahko spravi v svoj gobec. Dokazano so volovske žabe tudi prenašalci bolezni dvoživk, predvsem ra- navirusov in hitridiomikoze, ki sta med glavnimi dejavniki ogrožanja dvoživk ne samo v Evropi, temveč po celem svetu. Volovske žabe so na te bolezni odporne. Ranavirusi so skupina virusov iz rodu Ranavirus (Iridoviridae), ki lahko okužijo ribe in herpetofavno. Pri dvoživkah lahko v kratkem času povzročijo pogin večjega števila osebkov. Okužbo večinoma za- znamo po podkožnih krvavitvah oziroma rdeči koži in nekrozi okončin. hitridiomikoza je glivična bolezen, ki jo povzroča gliva Batrachochytrium dendrobatidis iz skupine Chytridiomyco- ta. Gliva se naseli v zunanji del kože, ki vsebuje veliko keratina. Ko gliva te dele kože prerašča, spreminja njene lastnosti. Okužene dvoživke preko kože ne morejo več absorbirati vode in elektrolitov. Zara- di pomanjkanja elektrolitov pride do za- stoja srca in do smrti osebka. Pri paglav- cih repatih dvoživk pa gliva napade ustne dele. V Zahodni Evropi se v zadnjih letih pojavlja tudi bolezen repatih dvoživk, ki jo povzroča gliva B. salamandrivorans. Na Nizozemskem je zaradi te glive v le- tu 2011 skoraj izumrl navadni močerad (Salamandra salamandra). V Sloveniji še nimamo na razpolago labo- ratorija, ki bi lahko živali redno testiral na prisotnost omenjenih hudih glivičnih okužb, zato moramo biti toliko bolj pre- vidni pri svojem ravnanju. Z vsako volo- vsko žabo moramo preventivno ravnati, kot da je vir bolezni. Glavna naloga var- stva narave je pravočasna odstranitev vseh osebkov te vrste iz narave, dokler je to še mogoče. Zato je prav, da tudi lju- bitelji narave opozarjamo Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod za varstvo narave ter druge pristojne organe na ta problem in jih pozivamo k hitremu ukrepanju. O prisotnosti volovske žabe v Fiesi so bile inštitucije že obveščene. V okviru terenskega vikenda smo v zgor- njem jezeru z vršo ujeli enega samčka volovske žabe. Vsekakor bi bilo treba to- vrstna vzorčenja sistematično ponoviti in se prepričati, ali gre v Fiesi le za posami- čen živeč osebek ali je osebkov več. Ulovljen osebek je bil predan v oskrbo Ži- valskemu vrtu Ljubljana, kjer so že opra- vili več testov za ugotavljanje morebitnih okužb. Testa za hitridiomikozo in ranavi- rus sta bila negativna, a z vsemi testiranji še niso zaključili. SLOVENSKI PREDPISI Naseljevanje tujerodnih vrst rastlin in živali je v skladu s 17. členom Zakona o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, Samec volovske žabe (Lithobates catesbeianus), najden 27. 9. 2015 v zgornjem jezeru v Fiesi, je bil predan v oskrbo Živalskemu vrtu Ljubljana. (foto: Katja Poboljšaj) Velikost volovske žabe je izjemna. (foto: Katja Poboljšaj) 18 št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B in 46/14) prepovedano, vendar je to navkljub te- mu pogost pojav. V slovenski zakonodaji pojem invazivne vrste še ni opredeljen, čeprav se jih omenja v 24. členu ZON. Po- jem tujerodnih vrst sicer je definiran, a je opis neprimeren in z biološkega stališča nedovršen. V skladu z ZON bi vlada mo- rala predpisati podrobnejši način varstva vrst, pri tem pa tudi določiti postopke od- vzema tujerodnih vrst, ki ogrožajo domo- rodne, in ravnanja v zvezi z omejevanjem in preprečevanjem širjenja ter zmanjše- vanjem in preprečevanjem negativnega vpliva tujerodnih, zlasti invazivnih, vrst na naravo. A pravilnik še ni bil izdelan. V letu 2015 je bil načrtovan sprejem ured- be o ravnanju s tujerodnimi vrstami, a se do konca leta to ni zgodilo. Medtem ko za domorodne prostoživeče vrste obstajajo zatočišča za začasno oskrbo, podobno kot zavetišča za domače živali, za tujerodne vrste tovrstnih institucij ne poznamo. Ker v naravi čedalje pogosteje najdemo tudi tujerodne želve, večinoma kot bivše hišne ljubljenčke, se v herpetološkem društvu že dalj časa zavzemamo za ustanovitev specializiranega zavetišča za želve. NOVa EVROPSKa UREDITEV Januarja 2015 je v veljavo stopila Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (Uredba (EU) št. 1143/2014), ki ureja ravnanje z invazivnimi tujerodnimi vrstami v EU in jo morajo vse članice neposredno izvajati. Večina določil se nanaša na t. i. invazivne vrste, ki zadevajo EU. 7. člen uredbe dolo- ča, da teh vrst ni dovoljeno vnesti v drža- ve EU, jih posedovati ali gojiti, prevažati, dajati na trg, uporabljati ali izmenjevati, dovoliti njihovega razmnoževanja in jih izpustiti v okolje. S prehodnimi določba- mi je trenutnim nekomercialnim lastni- kom še dovoljeno njihovo posedovanje v zaprtem sistemu, vsem pa je prepovedano razmnoževanje in izpust v naravo; proda- ja je dovoljena še največ eno leto, ko se sme prodajati osebke iz zalog. Uredba tudi narekuje državam članicam, da v največ treh mesecih po odkritju vr- ste s seznama storijo vse, da se osebke iz narave odstrani. Če to ni več možno, kar je treba dokazati z analizo, pa je tre- ba vsaj preprečiti njeno širjenje. Države članice lahko za te vrste vzpostavijo tudi zavetišča, a k temu niso zavezane. Hkrati so dolžne sprejemati podatke o pojavlja- nju teh vrst, nuditi strokovno pomoč na svojih državnih mejah, na zunanjih mejah izvajati nadzor, da se te vrste ne vnašajo v države EU, in o problematiki ozaveščati prebivalstvo. Popolno izvajanje uredbe bo torej mogo- če šele, ko bo sprejet seznam invazivnih vrst, ki zadevajo unijo. V letu 2015 je po- tekal zapleten proces oblikovanja predlo- ga seznama, na katerega se je uvrstilo 37 invazivnih vrst. Za številne vrste, ki smo jih pričakovali na seznamu, komisija ni imela dovolj kakovostnih presoj tveganja, s katerimi bi pri Svetovni trgovinski orga- nizaciji lahko zagovarjala omejitev trgo- vanja ali pa so uvrstitev na seznam zavr- nile države članice. A vseeno je kazalo, da bo seznam konec leta 2015 sprejet in bo v začetku leta 2016 stopil v veljavo. Sredi decembra 2015 pa je Evropski parlament sprejel resolucijo, v kateri je Komisiji oči- tal, da pri izboru vrst ni uporabila stan- dardiziranih meril za ocene tveganja ter da seznam ne obravnava problematike tujerodnih vrst na celosten način. Parla- ment je pozval Komisijo, da seznam uma- kne in pripravi novega. Do oblikovanja in sprejema novega sezna- ma bo bržkone preteklo več mesecev, kar bo zagotovo zakasnilo izvajanje uredbe. Po drugi strani, pa daje to državam člani- cam, tudi Sloveniji, možnost, da se bolje pripravijo na izvajanje novega predpisa. V Sloveniji zaradi sistemskih in instituci- onalnih vrzeli evropske uredbe brez spre- jema nacionalnega predpisa namreč ni mogoče izvajati. Želimo si, da bi nacional- na uredba dokončno odgovorila na vpra- šanja komu in kako sporočati podatke o tujerodnih vrstah, kako zagotoviti hitro ukrepanje in tujerodne vrste odstraniti iz narave, kako zagotoviti možnosti za odda- jo hišnih živali v ustrezna zavetišča, … Vprašanje je tudi, kako se bodo na prepo- ved prodaje nekaterih vrst odzvale trgovi- ne s hišnimi živalmi. Katere vrste bodo na primer zamenjale popisane sklednice, saj so predvsem rumenovratke pri nas še ve- dno pogosto v prodaji? Bodo te vrste mor- da še bolj nevarne za domorodne vrste? USODa JEzER (NE)zNaNa? Zagotovo bosta jezeri v Fiesi v bodoče iz- ziv, kako povrniti okrnjeno biodiverziteto in kako ublažiti pritisk prinesenih vrst na domorodno favno in tamkajšnji eko- sistem na sploh. Nekako vemo oziroma lahko predvidevamo, kaj se zgodi ali lah- ko zgodi, ko se v nekem okolju znajde ta ali ona tujerodna vrsta. Kako ublažiti njen negativni vpliv ali kako jo odstraniti iz okolja, pa je največkrat neznanka. Tako se je povsem primerno tudi vprašati, ali bo- mo izginjanje domorodnih vrst in čedalje večje širjenje tujerodnih vrst v naravnem spomeniku – Jezeri v Fiesi – sploh še lah- ko kdaj zamejili? Večje, spodnje jezero v Fiesi, 26. 9. 2015. Kljub ve- likim ribjim plenilcem je to jezero vrstno pestrej- še od zgornjega. (foto: Katja Poboljšaj) »… Konec letošnjega maja me je slučajni večerni obisk zgornjega jezerca v Fiesi pošteno presenetil. Pri informacijski tabli, kjer je do jezerca še nekajmetrska potka, me je iz gostega grmovja/trstičja pri vodi pritegnilo skoraj »neživalsko« oglašanje, ki ni bilo zelo glasno, ampak vendarle dobro slišno in ga prej nisem še nikoli poslušal. Žival se je oglašala dokaj zvezno vsaj kakšnih deset sekund – odkar sem oglašanje ozavestil ..., potem sem jo verjetno zmotil. Vse skupaj se je godilo v petek 30. 5. 2014 okoli sedme ure zvečer. Pripravljalo se je na dež, dejansko se je potem tudi ulilo, vmes pa je sijalo sonce. Po plohi sem se spet prikradel tja, vendar je bilo potem oglašanje nekoliko tišje, na vsako minuto enkrat ... V mojem ožjem laičnem izboru je bila bobnarica, ki je tako od blizu še nisem slišal, in sem mislil, da je morda pač zvok toliko drugačen, ali pa ..., drugačne opcije so potem zelo omejene, recimo meni neka neznana dvoživka ...« Na terenskem vikendu herpetološkega društva (26.–27. 9. 2015) je proučevanje invazivnih tu- jerodnih živali v zgornjem jezeru v Fiesi zaradi močno zaraščenih bregov potekalo tudi s pomo- čjo kanujev. (foto: Paul Veenvliet) Izsek iz pisma Matjaža Bedjaniča, 12. 6. 2014. V nadaljevanju svojega sporočila je namignil na oglašanje volovske žabe. Oglašanje je s fotoaparatom amatersko posnel in posnetek poslal dr. Tomiju Trilarju, ki je določitev potrdil.