220 MARTIN TOMAŽIN uskoško prebivalstvo v b e l o k raj n s ki h vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči1 The RuneGade Poihlation (-Uskoki-) in ftin Bkla Krajina Villages Bojanci. Maridoi.. Milici and Pai'novici Many inhabitants of the Bela krajina villages in question declare themselves as members of Orthodox church and ethnic Serbs. These are descendants of the so called Uskoki who began settling in the border territories of Slovenia and the neighbouring countries since the 15th century. The above villages were settled in the J6th century, and - unlike other parts of Slovenia - their inhabitants did not assimilate ivith the majority. These villages Were in the 20th century like most of the rural territory, affected by emigrn tion. The total number of the inhabitants of Bojanci, Marindol. Miliči and Paunoviči dimin ished since 1890. when it was 688. to 2-43 in 2002. After the WWII population in these Jour villages is becoming more and more heterogeneous due to mixed marriages. The article focuses on the question whether there still exist enough objective indicators of ethnic vitality /pi' descendants of t'skoki or Serbs from these villages to be granted special minority rights. The article deals with the settlement of Uskoki in the territory of the present Republic of Slovenia, especially the villages bojanci, Marindol Miliči and Paunoviči. describing the continuous settlement of these villages by Orthodox inhabitants since the 16th century It also describes political events and life there in the 20th century. Moreover, it defines criteria for the recognition of classical minority rights and finally deals with the question whether the inhabitants of these four villages be granted special minority rights. Keywords: Bela krajina, Uskoki, minoriiv rights Številni prebivalci belokranjskih vasi Bojanci. Marindol, Miliči in Paunoviči se opredeljujejo za pripadnike pravoslavne vere, narodnostno pa za Srbe. Gre za potomce Uskokov, ki so se predvsem v obrobne dele Slovenije in tudi na območja sosednjih držav naseljevali od 7> stoletja naprej. Omenjene vasi so naselili v 16. stoletju in se drugače kot Uskoki v drugih delih Slovenije niso asimilirali med večinsko prebivalstvo. Te vasi je v 20. stoletju tako kot večino podeželja prizadelo izseljevanje. Skupno število prebivalcev Bojancev, Marino/a, MiliČev in Paunovičev seje od leta 1890: ko so štele 688pre bivalcev. do leta 2002 zmanjšalo na 24j. Po drugi svetovni vojni so v štirih obravnavanih vaseh tudi narodnostno mešane poroke vzrok za to, da prebivalstvo teh vasi postaja čedalje bolj etnično heterogeno. Temeljno vprašanje prispevka je: aH (še) obstaja dovolj objektivnih pokazateljev etnične vitalnosti, da potomcem Uskokov oziroma Srbom iz vasi Bojanci. Marindol Miliči in Paunoviči priznamo posebne manjšinske pravice. Članek obravnava naselitev Uskokov na ozemlju današnje Republike Slovenije in še posebej naselitev vasi Bojanci, Marindol. Miliči in Paunoviči, s čimer je prikazana kontinuirana poselitev obravnavanih vasi s pravoslavnimi prebivalci od 16. stoletja naprej, opisuje pa tudi politično dogajanje in življenje v štirih obravnavanih vaseh v 20. stoletju. Nadalje opredeljiv je kriterije za priznanje klasičnih manjšinskih pravic in končno govori o tem. ali lahko prebivalcem štirih obravnavanih vasi posebne man jšinske pravice tudi podelimo. Ključne besede: Bela krajina, Uskoki, manjšinske pravice 221 NASELITEV USKOKOV V BELO KRAJINO Bela krajina je bila, podobno kot sosednji Zumberk, v zgodovini mnogo bolj kot druge slovenske pokrajine izpostavljena migracijskim tokovom. Bela krajina in Žumberk, ki sta do 12. stoletja pripadala ogrsko-hrvaškemu kraljestvu, sta takrat prišla pod nemške plemiče (Kos 1991, 35). Bela krajina je bila redko poseljena tudi na tistih za kmetijstvo primernih območjih, ki so jih naseljevala že predslo-vanska ljudstva. Medtem ko so severno stran Gorjancev Slovenci naseljevali že od 7. in 8. stoletja, je bila Bela krajina med naseljevanjem Slovanov deležna predvsem maloštevilne hrvaške kolonizacije (Kos 1987, 61). Slovenci so se v te kraje v posameznih valovih naseljevali od 9- do 13. stoletja in kasneje (Kos 1987, 63). Največji val kolonizacije je v Belo krajino pljusknil po 13- stoletju (ibid.). Število ljudi je bilo glede na kakovost obdelovalne zemlje majhno. Meja med Kranjsko in ogrsko-hrvaškim kraljestvom se je v 14, stoletju utrdila na Kolpi, ki je bila tedaj že tudi etnična meja.2 Uskoki3 so se začeli naseljevati na območje današnje Slovenije že vsaj v 15. stoletju,4 ko so Turki začeli resneje ogrožati takratne balkanske države. Pred turško zasedbo ali zaradi nje so bežali številni prebivalci napadenih držav. Dokler Turki niso predstavljali neposredne grožnje takratnim avstrijskim deželam, je bilo naseljevanje beguncev neorganizirano. Ko pa so turški vpadi začeli resneje pretresati habsburške dežele, so na pobudo cesarja Ferdinanda I. Habsburškega leta 1535 ustanovili Vojno krajino z namenom obrambe habsburških dežel pred osmansko nevarnostjo. Ferdinand L Habsburški je leta 1535, ko je bila na območju današnje Hrvaške ustanovljena Vojna krajina, Uskokom v zameno za opravljanje vojaške službe * * * 1 Besedilo je prirejeno po diplomski nalogi Uskoške populacije v jugovzhodni Sioveniji, avtor Martin Tomažin, FDV, Ljubljana 2004, mentor, izr. prof. dr. Miran Komac 2 Več o kolonizaciji Bele krajine piše K.os (1987, 1991), o prisotnosti Uskokov v Beli krajini pa je pisal tudi že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (1984). 3 Ne glede na versko pripadnost se danes v Sloveniji za begunce pred Turki uporablja ime Uskoki, ki pa je razširjeno tudi na Hrvaškem - predvsem na kajkavskem področju (Terseglav 1996, 12), Pogosto so jih imenovali tudi Pribegi ali Prebegi, na Hrvaškem se je to ime uporabljalo predvsem v Slavoniji (ibid.). Ti imeni naj bi nastali, ker so 'uskočili' Turkom in pribežali k Hrvatom in Slovencem (Gruden 1992, 586). Za begunce se je pogosto uporabljalo tudi ime Vlahi (Terseglav 1996, 12) To ime so pred 15. stoletjem na Balkanu uporabljali pretežno za nomade romanskega izvora, šele kasneje se je izraz razširil tudi na slovanska pastirska ljudstva pravoslavne vere in celo na pastirje katolike (Terseglav 1996, 11). Še danes se v Beli krajini to ime pogosto uporablja za pravoslavne prebivalce, a se zaradi pejorativnosti umika besedi Srb (Terseglav 1996,12). V preteklosti so bila pogosta tudi poimenovanja Bezjaki, Bunjevci, Čiči, Morlaki, Turki in martolozi, pa tudi Predavci ali Pridavci (Terseglav 1996, 9-12). 4 Več o selitvah Uskokov piše Terseglav (1996), 222 Martin Tomažin; Uskoško prebivalstvo v belokrajnskih vaseh Bojarict, Marindol namenil zemljo in svobodo (Stih in Simoniti 1996,181). Za dvajset let jih je oprostil vseh davkov, najemnin in desetin (Gruden 1992, 590). Pozneje so jim te privilegije še podaljševali. Biti pa so morali vedno na voljo za boj proti turškim četam. Za vojsko sposobni možje so služili kot konjeniki ali pešci in za to tudi dobivali plačo (Gruden 1992, 589). Za šest let so jih oprostili davkov, kranjski deželni glavar Kacijanar pa jim je obljubil še privilegije glede pašnikov (ibid.). Na območje Žumberka so se Uskoki začeli organizirano priseljevati v tridesetih letih 16. stoletja, nekaj let za priseljevanjem v Senj. Razlog za naselitev je bil predvsem vojaško-varnostni, Žumberk pa je bil za naselitev kot obmejno območje tedanje Kranjske, ki je bilo zelo izpostavljeno turškim vpadom, zelo primeren. Uskoke so naseljevali na izpraznjene kmetije, ki so jih zapustile družine, ki so bile žrtve turških vpadov ali pa so se na ukaz zemljiških gospodov selile v mesta. Za začetek naseljevanja Uskokov na območje vasi Marindol v Beli krajini je pomembno leto 1546. Tega leta je poveljstvo nad uskoškimi četami prevzel hrvaški general Ivan Lenkovič in začel sistematično skrbeti za begunce. Lenkovič je med letoma 1549 in 1555 utrdil grad Pobrežje (Kos 1991, 74) in zaokrožil ozemlje okrog njega. S tem je izpolnil pogoje za naselitev prvih večjih skupin Uskokov v Beli krajini, ki so uživale vse zemljiške privilegije, dokler so le bile na voljo za boj proti Turkom. Izpraznjene kmetije na območju Marindola in Pobrežja je general Lenkovič podelil uskoškim skupinam, ki so poprej pribežale iz Bosne in leta tavale po Žumberku in Beli krajini (Kos 68, 114). Prva srbska kolonija je v Marindol prišla leta 1548 iz Prilesja (Terseglav 1996, 131) in iz Pribincev (Mal, v Terseglav 1996, 22), danes slovenske vasi, ki leži med Adlešiči in Tribučami. Leta 1561, ko si je Marindol priključil Lenkovič, pa so se vanj naselili še pravoslavci, ki so prišli s področja Žumberka (Terseglav 1996, 131). Ta naselja so bila relativno majhna, v povprečju so štela štiri družine {ibid.). Na vseh Lenkovičevih zemljiščih naj bi živelo skupaj 800 Uskokov, vendar je Lenkovič sem štel le za služenje vojske sposobne moške, ne pa tudi njihovih družin (ibid.). O naselitvi preostalih današnjih belokranjskih uskoških vasi nimamo zelo natančnih poročil, saj so v zgodovinskih virih bolj poredko omenjene. Točna letnica naselitve Bojancev ni znana. Ime Woianze se v dokumentih prvič pojavlja v urbarju iz leta 1674. So pa Bojance naselili drugi Uskoki kot Marindol. Po ustnem izročilu današnjih Bojančanov so Bojance leta 1593 naselile družine Kordič. Radojčič, Vrlinič - te so omenjene tudi na novejši spominski plošči na cerkvi v Rozprove in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46 223 Bojancih. Nihove potomce v Bojancih najdemo še danes, omenja pa se še rod Mirosaijac oziroma Mirosaljič, ki naj bi že zdavnaj izumrl, nanj pa spominja le še toponim Mirosaljka v Bojancih (Filipovič 1970, 151; 165). V urbarjih se do 18. stoletja ne omenjata vasi Milici in Paunoviči, prav tako naseljeni s pravoslavnim uskoškim prebivalstvom. V starejših virih dolino Kolpe južno od Marindola najverjetneje štejejo kar pod ta kraj. Zadrug, ki so jih ustanavljali tam naseljeni Uskoki, ne štejejo za samostojna naselja. Te zadruge so se navadno imenovale po najstarejšem članu skupnosti in tako sta svoje ime najbrž dobili tudi vasi Milici in Paunoviči. Eno zadrugo je naseljevalo tudi do pet bratov z družinami (Terseglav 1996, 131), včasih še celo več. Ob naraščanju števila prebivalstva v zadrugah so se spremenile v zaselke z več hišami in kasneje v samostojne vasi. Poleg Bele krajine so se Uskoki na Slovenskem naselili še v dolini reke Krke in na Gorjancih, na območje Kostela, na dele Notranjske in Krasa in na posamezna območja na Štajerskem in v Prekmurju. Ker so bile te naselitve manjše in neorganizirane, se je večina teh Uskokov kmalu asimilirala s slovenskim prebivalstvom. KAKO SE JE NA OBMOČJU SRBSKIH PRAVOSLAVNIH VASI V BELI KRAJINI OBLIKOVALA MEJA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO? Vasi Marindol, Miliči in Paunoviči so bile do ukinitve Vojne krajine leta 1871 njen sestavni del, medtem ko Bojanci niso bili nikoli del Vojne krajine, Bojanci so v zgodovini spadali pod jurisdikcijo Kranjske in tudi v Kraljevini Jugoslaviji so pripadli Sloveniji oz. Ljubljanski oblasti in kasneje Dravski banovini. Po ukinitvi Vojne krajine pa so Marindol, Miliči in Paunoviči pripadli Hrvaški, kamor so spadali tudi v obdobju Kraljevine Jugoslavije. Zaradi poteka meje med tedanjo vojvodino Kranjsko, ki je bila del Avstrije, in Hrvaško oziroma Ogrsko je prihajalo tudi do sporov z bansko vlado v Zagrebu. Po zgodovinskem pravu bi moralo območje Žumberka in Marindola pripasti Kranjski, kateri je pripadalo pred priključitvijo Vojni krajini. Ker pa tega območja niso naseljevali Slovenci, je banska vlada v Zagrebu zahtevo Kranjske zavračala (Županič 1912, 7-8). Na začetku druge svetovne vojne so bili v Miličih nastanjeni tako italijanski vojaki kot hrvaški ustaši. Italijanska postojanka je bila v župnišču oziroma paro-hiji, ustaši pa so bili nastanjeni pri nekem domačinu. Zagreb in Rim sta se zaradi slabe povezanosti Marindola z drugim bregom Kolpe sporazumela, da bodo mejo prestavili na reko Kolpo. Tako so se ustaši že julija 1941 umaknili s tega brega Kolpe, s čimer so Italijani prebivalce teh vasi rešili pred ustaškim preganjanjem. Leta 1941 pa se je zaradi gonje ustašev proti vsemu pravoslavnemu, iz 224 Martin Tomažin; Uskoško prebivalstvo v belokrajnskih vaseh Bojarict, Marindol Miličev umaknil pravoslavni duhovnik5. Duhovnikom v tem delu Bele krajine tako rimokatoliki kot pravoslavci rečejo pop.6 Po drugi svetovni vojni so Marindol, Milici in Paunoviči najprej pripadli črnomaljskemu okraju, leta 1946 pa je na tem območju spet obveljala stara meja iz Kraljevine Jugoslavije, po kateri je Marindol pripadal Hrvaški. Takrat je bil v Miličih nekaj časa celo sedež občine. Februarja 1952 so imeli na pobudo vaščanov v vaseh Marindol, Milici in Paunoviči referendum, na katerem so se odločali o tem, ali naj se priključijo takratni Ljudski republiki Sloveniji. S priključitvijo se v treh vaseh nista strinjala le dva volilna upravičenca. 1. aprila 1952 je bila ustanovna skupščina občine Adlešiči, na katero so tega dne uradno prenesli matične knjige in katastrski elaborat tudi za te tri srbske vasi, leta 1955 pa so celotno občino Adlešiči priključili k občini Črnomelj. Leta 1952 je v tem delu Bele krajine spet obveljala meja, ki se je tu vzpostavila v 14. stoletju.7 Razlogi za priključitev k Sloveniji so bili predvsem praktične narave. Pred tem - pred vojno in po njej, ko so ukinili občino Milici - so namreč omenjene tri vasi sodile pod hrvaški občini Prilišče in Netretič, s katerima pa so imele zelo slabe povezave. Prebivalci so imeli dolgo pot do občinskega središča v Netretiču in tudi pošto so dobivali bolj poredko. Problem so bile tudi pogosto narasle vode reke Kolpe. Mostu iz teh vasi na hrvaško stran ni bilo. V bližnjih Žuničih, ki ležijo med Paunoviči in Milici, so ga zgradili šele leta 1955. Vaščani so tudi videli, da se kraji na slovenski strani Kolpe razvijajo nekoliko hitreje od tistih na hrvaški in so se tudi zato odločili za priključitev k Sloveniji.8 ŠOLSTVO V BELOKRANJSKIH PRAVOSLAVNIH VASEH Začetki šolanja v Marindolu segajo že v leto 1829 (Angelovski, Petric in Simčič 2000, 11), šola je bila tam ustanovljena leta 1878 (Ognjanovič 1997, 127), v Bojancih pa leta 1890 (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937, 120). Učni jezik v Marindolu je bil do leta 1958 srbohrvaški, na šoli v Bojancih pa je bil odvisen od učitelja. Prvi učitelj, ki je v Bojance prihajal iz Dragatuša, Tomaž Bitenc, je poučeval v slovenščini. Poučeval je ob četrtkih in nedeljah, ko je imela dragatuška šota prost dan. Tudi prva redna učiteljica, doma iz Ljubljane, je poučevala v Slovenščini * -k 5 Pop se je v Milice - potem ko je preživel mučenje v ustaškem taborišču - vrnil po drugi svetovni vojni ter tam ostal do leta 1947. Potem se je do pred dobrih deset let v Milice vozil maševat pop iz Kariovca. Ob začetku zadnje vojne na Hrvaškem je bil od tam namreč pregnan. V Bojancih, z izjemo obdobja pred drugo svetovno vojno, niso imeli svojega duhovnika. Za Bojance so leta 1934 ustanovili posebno pravoslavno parohijo (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, 121). Ker v Bojancih niso imeli župnišča, je duhovnik oziroma paroh, ki je maševal v Bojancih, stanoval v Črnomlju in se vozil na obrede v Bojance. Pred tem je za duhovno oskrbo Bojančanov skrbel paroh iz Miličev. 6 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25, avgust 2003. 7 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003 in intervju z osebo št. 3, Marindol, 8. september 2003. ® Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003 in intervju z osebo št. 3, Marindol, 8. september 2003. Razprave iri gradivo, i-jubljana. 2005. št. 46 225 ni. Županič (1912, 9) piše, da je pouk na začetku prejšnjega stoletja potekal v slovenskem jeziku. Domačini se spomnijo, da so vmes poučevali v srbohrvaščini, če so po odhodu prejšnjega učitelja uspeli dobiti novega, ki je poučeval v srbohrvaščini9. Za narodno zavest bojanških otrok je skrbel predvsem verouk, ki so ga poučevali v srbskem jeziku (Županič 1912, 9) Med drugo svetovno vojno so imeli Bojančani pouk v slovenščini, po vojni pa so do leta 1954 nekaj časa še poučevali v srbohrvaščini (Angelovski, Petric in Simčič 2000, 11), v Marindolu pa so imeli pouk v srbohrvaškem jeziku do leta 1958. Pogoji za delo učitelja so bili slabi, v vasi takrat namreč še ni bilo elektrike -svetili so si s petrolejkami - in vodovoda, po učne knjige je bilo treba hoditi v Karlovac, s katerim so bile slabe povezave, najbližja trgovina pa je bila v dobre tri kilometre oddaljenih Adlešičih. Občina Adlešiči in Zavod za šolstvo okraja Črnomelj sta sicer razpisala delovno mesto za učitelja v Marindolu, ki bi poučeval v srbohrvaškem jeziku, a so se vsi kandidati premislili, ko so videli, da so v vasi slabi življenjski pogoji. Poučevanje v Marindolu je nato do šolskega leta 1962/63, ko je bila šola ukinjena, prevzela Marija Krstorič, ki je poučevala v slovenskem jeziku.10 Marindolci so sicer vztrajali pri poučevanju v srbohrvaškem jeziku. Zaradi tega so takrat v Marindolu sklicali tudi vaške sestanke, pripravljen pa so imeli tudi referendum in natisnjene lističe z referendumskim vprašanjem, na katerem naj bi odločali o učnem jeziku. Ugotovili so, da izvedba referenduma ne bi bila pametna, saj bi ta Marindolce razdelil na dva dela. Eni so namreč vztrajali pri pouku v srbohrvaščini, drugi pa so bili mnenja, da je otroke bolje poslati v šolo s slovenskim učnim jezikom, kot da sploh ne obiskujejo pouka. Na poučevanje v slovenskem jeziku so pristali tudi zato, ker so otroci nadaljevali šolanje v slovenskih šolah v Črnomlju in ne v bolj oddaljenem Karlovcu.11 Leta 1963 so ukinili osemletko v Adlešičih in jo preoblikovali v podružnično šolo. Takrat so povsem ukinili okoliške podružnične šole, tudi marindolsko in bojanško. Bojanški otroci danes obiskujejo šolo na Vinici, Marindolci, Miličani in Paunovičani pa podružnično v Adlešičih, naprej pa v Črnomlju.12 V novih šolah so bili učenci na splošno dobro sprejeti. Nekaj težav jim je tedaj delalo slabše znanje slovenščine in latinice, kar so rešili z organiziranjem dodatnega pouka. Otrokom iz Bojancev se je v spomin vtisnil neki učitelj iz Goriške, ki jih je zaradi pravoslavnega porekla pogosto zaničeval (Ognjanovič 1997,128). * * * 9 Intervju z osebo št. 2, Bojanci, 1. september 2003. 10 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003. 11 Intervju z osebo št. 1, Adiešiči, 25. avgust 2003. Intervju z osebo št 1, Adlešiči, 25. avgust 2003; intervju z osebo št. 2, Bojanci, 1. september 2003 in intervju z osebo št 3, Marindol, 8. september 2003 226_Martin Tomažin; Uskoško prebivalstvo v belokrajnskih vaseh Bojarict, Marindol IZSELJEVANJE IZ BOJANCEV, MARINDOLA, MILIČEV IN PAUNOVIČEV V Marindolu je bilo leta 1900 skupaj z vasema Milici in Paunoviči 330 prebivalcev. Marindol, ki so mu takrat rekli tudi še Šobatovo selo ali Šobatovci, je štel 169 ljudi, Milici 113, Paunoviči pa 48. V Bojancih je tega leta živelo 220 ljudi. Leta 1990 so vse štiri vasi skupaj štele 550 prebivalcev. Poleg omenjenih 550 ljudi pa je Županič (1912, 8-9) kot del srbske skupnosti štel še zaselek Vukobrati z dvema hišama - v katerem se danes pišejo enako kot pred sto leti - ki je bil že takrat del vasi Žuniči, in zaselek Čaviči na hrvaški strani Kolpe, ki je danes del vasi Mrzljaki. V Bojancih je bil pred sto leti življenjski standard višji kot v Marindolu, in sicer zaradi boljših pogojev kmetovanja v Bojancih, pa tudi zaradi trgovske žilice, ki so jo pripisovali Bojančanom. Nekateri Bojančani so se ukvarjali s preprodajo žita in živine, ki so ju kupovali na Hrvaškem in v Beli krajini in prodajali po Kranjskem ter tja do Trsta (Županič 1912,10). Oboji pa so se ukvarjali tudi z vinogradništvom in živinorejo (Filipovič 1970,180-181). Ker pa vse to ni zadostovalo za dostojno življenje, so se v drugi polovici 19. stoletja začeli izseljevati. V osemdesetih letih 19. stoletja so se nekateri podali v Bosno na izgradnjo železniških prog, v devetdesetih letih pa so se tudi iz teh krajev, tako kot iz drugih delov Bele krajine, izseljevali v Ameriko. Nekaj se jih je kasneje vrnilo, večina pa je ostala v Ameriki, predvsem v okolici Pittsburgha (Filipovič 1970, 183). Če so se pred prvo svetovno vojno ljudje iz teh krajev izseljevali predvsem v Ameriko, pa je izseljevanje takoj po drugi svetovni vojni zaznamovala poleg selitve v mesta tudi selitev približno desetih družin iz Marindola, Bojancev in Paunovičev v Banat, kjer so se v vasi Gudurica naselili na domove, ki so jih zapustili pregnani vojvodinski Nemcih. Nekateri so tam ostali, dve družini pa sta se že kmalu vrnili na svoje domove14. Kljub napredku je te vasi po drugi svetovni vojni izseljevanje prizadelo še močneje kot prej. Mnogi so se izselili v Črnomelj, pa tudi v Novo mesto, Ljubljano in Maribor (Filipovič 1970, 150). Leta 1860 so imeli Bojanci 273 prebivalcev (Štrumbl 1991, 48), leta 1890 še 264 (Dražumerič in Terseglav 1987, 215), danes pa jih je v vseh štirih srbskih vaseh le še 243. Najbolj je izseljevanje prizadelo Milice, ki so imeli leta 1890 161 prebivalcev (Štrumbl 1991,49), ob zadnjem popisu pa le še 23, nekoliko manj pa Marindol in Paunoviče. Od leta 1869 se je skupno število prebivalcev v vaseh Bojanci, Marindol, Milici in Paunoviči zmanjšalo za več kot 400 oseb (glej tabelo 1). * * * Intervju z osebo št. 1, Adleiiči, 25. avgust 2003 in intervju z osebo št. 2, 1. september 2003-inlervju z osebo št. 2, Bojanci, 1. september 2003 Rozprove in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46_227 Tabela 1: Število prebivalcev obravnavanih vasi po popisih prebivalstva t,cto 1869 IHM) 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 |9fi6 1981 1991 2002 Število prebivalcev 686 627 688 550 503 492 452 471 398 361 304 285 243 Vir: Angelovski, Petric in Simčič 2000, 40; spletni vir1^ Dve srbski družini sta konec šestdesetih let prejšnjega stoletja živeli tudi v zaselku Vukobrati, ki je od leta 1953, ko so na novo oštevilčevali naselja v Sloveniji, uradno del vasi Žuniči. Dve srbski družini sta se naselili v Perudini, vasi med Bojanci in Vinico, ena pa v Adlešičih (Filipovič 1970,154-156). Izseljevali so se -kot sem že omenil - tudi v druge kraje v Sloveniji, največ pa se jih je izselilo v bližnji Črnomelj, kjer danes najdemo priimke Bunjevac, Busič, Drakulič, Jakovac, Kordič, Milic, Paunovič, Radojčič, Selakovič, Stipanovič, Vidnjevič, Vignjevič in Vrlinič (Telefonski imenik Slovenije 2003, 07 Novo mesto, 91-99), mnoge med njimi že poslovenjene. JEZIKOVNA, NACIONALNA, VERSKA IN POLITIČNA SITUACIJA V OBRAVNAVANIH VASEH16 Jezik Srbov v Beli krajini in Žumberku po svojih značilnostih pripada vzhod-nohercegovskemu narečju. Njegova osnovna značilnost je dosledna raba štokavščine, zaznamujeta pa ga tudi ijekavska izgovorjava z elementi ikavskega in ekavskega govora. Slednjega je verjetno treba pripisati vplivom slovenščine (Filipovič 1970,170) in dejstvu, da so prebivalci Marindola, Miličev in Paunovičev imeli pred drugo svetovno vojno pouk v srbskem knjižnem jeziku in srbske učitelje, ki so govorili v ekavski knjižni normi, podobno pa je bilo tudi v Bojancih. Danes ijekavski in jekavski govor nista dosledna, temveč se mešata z ekavščino. Poleg navedenega je k temu verjetno prispeval tudi današnji ljudski jezik v pravoslavni cerkvi, saj so molitveniki prevedeni v sodobni srbski knjižni jezik z ekavsko izgovorjavo, pri mlajših prebivalcih pa tudi slovenske šole in službe (Dražumerič in Terseglav 1987, 211). * * * Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002 (2003); več o tem na spletni strani: http;//www.sigov.,si/popis2002/popisni_reztiltati/slovenija/CRNOMELJ.Iitm (1. 7. 2003). Pričujoči tekst vključuje le rezultate popisov prebivalstva do leta 1991. Rezultatov zadnjega popisa prebivalstva leta 2002 mi na Statističnem uradu Republike Slovenije niso posredovali, saj jim to preprečujejo Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v RS v letu 2002 (Uradni list RS, št. 66/00 in 26/01), Zakon o državni statistiki (Uradni list RS št. 45/95 in 09/01) in Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni iist RS, St, 59/99). Na podlagi teh zakonov podatkov o narodni in verski pripadnosti ter podatkov o maiernem in pogovornem jeziku po tako nizkih teritorialnih enotah, kot jih predstavljajo Štiri obravnavane vasi v Beli krajini, ne smejo objavljati aii jili posredovati uporabnikom. 228 Martin Tomažin; Uskoško prebivalstvo v belokrajnskih vaseh Bojarict, Marindol Sicer belokranjske Srbe označujejo kot jezikovno prilagodljive. Z drugimi Belokranjci govorijo v njihovem narečju, s »Kranjci« pogovorno slovensko z narečnimi in srbohrvaškimi leksemt in izgovorjavo, s Hrvati pa hrvaško z nekaterimi odstopanji (Dražumerič in Terseglav 1987, 211). Danes je pogovorni jezik predvsem belokranjsko narečje slovenščine, le starejši vaščani med seboj še govorijo srbsko, nekateri tudi še s svojimi otroki in vnuki. Povojna generacija, ki vedno bolj opušča jezik svojih vasi, govori srbohrvaško s podobnimi težavami kot mladina iz slovenskih krajev (Dražumerič in Terseglav 1987, 211-212). Popisi prebivalstva pred sto in več leti nam kažejo homogeno nacionalno sestavo obravnavanih vasi, čeprav so takrat spraševali po občevalnem jeziku in ne po istih kategorijah kot danes. Tudi zadnji popisi še kažejo na to, da se večina prebivalcev opredeljuje za Srbe, a popisa prebivalcev iz let 1981 in 1991 kažeta na upad deleža tistih, ki se opredeljujejo za Srbe (glej tabelo 2). Tabela 2: Narodnostna opredelitev prebivalcev obravnavanih vasi Kraj Število prebivalcev Narodnostno opredeljeni Narodnostno neopredeljeni + neznano 1 Srbi Slovenci Hrvati Jugoslovani 1