Ves svet je oder in oder je ves svet, Med svetom in odrom zija neznansko Odprta rampa - notranji nož in rana, sled Razlike, smrt, ki nosi živo masko ... In vse je igra. Igraje nič, ki gradi Hram iz dlani in ljubezensko gnezdo v očeh. Igraje čarobno zrcalo nekdanjih dni. Igra prikliče odsotnost v strah in v smeh ... Vsak trenutek je igra na življenje in smrt: Čas meče kocke prostora, podoben otroku, Ki v krutosti odkrije najlepši vrt... 0, vrtinec: na vrtilnem odru sveta Se predstava vrti v neskončnem krogu !... Sonce je žaromet na vrvišču neba ... (Boris A. Novak: Kronanje, MK, Ljubljana 1984, prvi sonet sonetnega venca Harlekin) S 1 Boris A. Novak HIŠ7I IZ K7IRT KRSTNA UPRIZORITEV Režiser: ALeš NOVAK Dramaturg: Janez VENCELJ Scenografka: Barbara MATUL Kostumografka: Stanka VAUDA SkLadateLj: Primož AHAČIČ Lektor: ARKO Oblikovalec luči: Andrej KOLEŽNIK Korepetitor: Miro PODJED Igrajo: Jolly Joker Tomaž Gubenšek Križev as Stane Potisk Križev kralj Miro Podjed, Križeva kraljica Nada Božič Križ 10 Bojan Umek Križ 7, Rabelj Simon Dobravec Pikova dama, Karo dama Jagoda Vajt Pikov fant Igor Žužek Karo fant Igor Sancin Srčeva dama Manca Ogorevc Srčevfant Renato Jenček Vodja predstave: Sava Subotič - Šepetalka:Ernestina _ Djordjevič - Lučna mojstra: Izidor Korošec, Rudi ^ Posinek - Zvokovni mojster: Stanko Jošt - Krojača: Adi Založnik, Marjana Podlunšek- Frizerka: Maja Dušej - Odrski mojster: Miran Pilko - Rekviziter: k Franc Lukač - Garderoberki: Amalija Baranovič, A Melita Trojar-Tehnični vodja: Vili Korošec Premiera: sobota, 15. oktobera 1997 BORIS 71. NOVAK V- Rodil se je 3. decembra 1953 v Beogradu. DipLomiraL je iz primerjalne književnosti in filozofije v Ljubljani in nato delal kot dramaturg in urednik. Je pesnik, pripovednik, dramatik, literarni teoretik in prevajalec. Dramatika: Dramski diptih: Vojaki zgodovine (dramska kronika 1918-48) in Hiša iz kart (igra), 1988 Lutkovne in radijske igre za otroke: V ozvezdju postelje, 1983; Kdoje napravilVidku srajaco, 1983; Nebesno gledališče ter Mala in velika Luna, 1984; Prizori iz življenja stvari, 1991; Stotisočnoga in Mojca Pokrajculja, 1995 Poezija: Stihožitje, 1977; Hči spomina (lirske pesnitve), 1981; 1001 stih (pesnitev), 1983; Kronanje (sonetni venci) 1984, Vrtnar tišine - Gardener of Silence, 1990; Oblike sveta (pesmarica), 1991; Stihija, 1991; Vertigo, ZDA, 1992; Mojster nespečnosti, 1995 Poezija za otroke: Prebesedimo besede!, 1981; Domišljija je povsod doma, 1984; Periskop, 1989; Blabla, 1995 Pravljici: Nebesno gledališče, 1990; Mala in velika Luna, 1994 Esejistika: Oblika, ljubezen jezika (primerjalna verzologija), 1995 .v TILES NO VTIK Rodil se je leta 1973 v Mariboru, kjer je tudi končal gimnazijo. Na AGRFTje diplomiral iz gledališke in radijske režije s Hiengovo Lažno Ivano. V sezoni 1995/96 seje prvič predstavil celjski publiki z režijo Ende-Venceljnovega Čarobnega napoja. Režiralje še Ljudožerce Gregorja Strniše in lani v MGL v Ljubljani Enquistovo dramo Iz življenja deževnikov. Poleg gledaliških predstavje režiral že več radijskih iger. Boris A. Novak PRAVILA IGRG Hiša iz kart je poetična igra. Komedija o strašnih rečeh. Sodobna morakiteta. Smešni mrtvaški ples. Bistvena je vezanost kart v snope, v serije, v nize. Ambicija te igre je uprizoriti kompjutersko seriainost današnjega sveta, v katerem posamezno življenje ne pomeni več enkratne, neponovljive vrednosti, ampak zgolj zamenljivi člen v total(itar)nem sistemu. V svetu tovrstne igre tragičnost seveda ni možna. Pravila igre sicer predstavljajo devalviran ostanek nekdanje Usode ter bistveno določajo in odločajo o "dejanju in nehanju" kart, vendar same karte ne vsebujejo več tiste Subjektivitete, ki bi jih vzpostavljala kotjunake. Tako je srhljivost uprizorjenega boja na življenje in smrt relativizirana z naravo Igre, kjer padec karte po eni strani predstavlja smrt, po drugi strani pa zgolj potezo v Igri podobic. Osebno ne verjamem v prerokovanje s kartami. Trdno pa sem prepričan, da igralne karte s svojimi liki in pravili zrcalijo temeljne značilnosti človeške družbe. Kakorvemo, so karte razdeljene po dveh principih: 1. Princip barve ima v tej igri rahel ideološki konotat: boj med črnimi in rdečimi kartami simbolizira boj med črnimi in rdečimi ideologijami. 2. Princip številke pa natančno opredeljuje položaj posameznih kart (as, kralj, kraljica in tako naprej vse do najnižjih kart...) v hierarhiji igre. Čeprav Hiša iz kart vsebuje določene zgodovinske in politične aluzije, sem se skrbno izogibal redukciji teksta na raven enoplastne, cenene satire. Vzvišen moralistični posmeh nad grdo stvarnostjo me tudi ne zadovoljuje. - Skozi igro kart sem hotel uprizoriti igro sveta. Barvam kart sem podelil ideološke odtenke. Tako vi. dejanju vlogo aduta opravlja Križ, ki z nekaterimi potezami predstavlja pobožnjakarsko, klerikalno ideologijo. S prestola ga spodrine Pik, ki simbolizira neomejeno divjanje fašistične eksekutive (II. dejanje). Strahotni Pikov teror vzbudi zmagovito vstajo rdečih in nizkih kart. VIII. dejanju adut postane Karo, kije opremljen določenimi znaki boljševiške ideologije. Karo fant odpravi monarhijo, obdrži pa hierarhično organizacijo kart - pod ideološko krinko "enakosti": namesto kralja zdaj vlada Tovariš Štirinajst, namesto kraljice pa Tovarišica Trinajstica. - Tako tudi Karo karte s prehodom na oblast prevzamejo strukturo oblastniškega vedenja in se "stalinizirajo": vimenu "enakosti" posiljujejo tiste karte, ki so drugačne. Od oblastiželjnega značaja večine kart se nekoliko razlikujejo le Srčeve karte, ki bi rade ukinile vsakršno oblastter vzpostavile vladavino Ljubezni, na svetu tako kot hipiji in študentski uporniki šestdesetih let. A izkaže se, da bi tudi vladavina Ljubezni bila bolj vladavina kot Ljubezen. Hiša iz kart kaže, kako oblastniški prestol po svoji meri ukroji vsako rit, ki sede nanj. Igra uprizarja pošastno zakonitost, ki seji ne more izogniti noben uporzopertiransko oblast; če naj bo upor uspešen, mora neizogibno znotraj sebe reproducirati strukturo vladajoče oblasti. In celotna zgodba se ponovi. In tako v krogu. In tako v neskončnost... S kartami se igrajo ljudje. Z ljudmi se igrajo bogovi. Z bogovi pa se igra skrivnostna, strašna kozmična moč, kije nekoč ob stvarjenju Igre ustvarila večna pravila in ki s svojo nedoumljivo, vsemogočno voljo meša in meče karte na mizo sveta. Torej se izkaže, da samozavestne in oblastiželjne karte niso junaki, ampak zgolj predmeti igre, ki ne razumejo pravil. Zato se igra nenehno ponavlja. Tako Hiša iz kart govori o usodnem pomanjkanju zgodovinskega spomina kot enem izmed glavnih vzrokov številnih kalvarij človeškega rodu. (Odlomki so povzeti iz komentarja k Hiši iz kart: Boris A. Novak: Pravila igre, Nova revija, številka 63-64, str. 1140-1144, Ljubljana 1987) 3 Taras Kermauner PREITI ALI NE PREITI NA DRUGO STRAN ČASA Boris A. Novak je v komentaiju k svoji drami Hiša iz kart, objavljenem v Novi reviji leta 1987 (tedaj je bila drama tudi napisana), točno označil njeno bistveno pomensko strukturo. To kaže, da seje avtor jasno zavedal, kaj piše, kaj sporoča; takšna zavest o lastnem početju - mišljenju, celo o rezultatih svojih načrtov - je redka. Analitik, ki hoče Hišo komentirati, mora torej izhajati ne le iz nje, ampak tudi iz dramatikove avtorefleksije. Postaviti jo mora v širši okvir slovenske dramatike, posebno tistih dram, na katere Novak s Hišo odgovaija. Takšnih dram je seveda veliko; analitik jih more izbrati le nekaj, da bi bila primerjava operativna. Za izhodišče jemljem Novakovo prvo dramo Vojaki zgodovine in Snojevo dramo Gabrijel in Mihael, obe napisani 1985. V Vojakih opravi Novak relativizacijo, celo paradoksalizacijo zgodovine. Pokaže, kakšne in kako različne vloge odigra - mora odigrati? - človek v svojem življenju tudi zoper svojo voljo; tako je odvisen od okolja, še bolj pa od usode. Kaj je ta usoda, zanima dramatika bolj kot vsako drugo vprašanje; vendar so Vojaki šele uvod v to vprašanje. Samo vprašanje razvije v Hiši iz kart; nanj tudi jasno odgovori. Zgodovino kot (a)logiko tega sveta kot družbe poglobi v sistem sveta kot takšnega. Odkrije - uprizori - ga kot "kozmično igro". Zastavlja vprašanja človekove eksistence, vendar v okviru kozmosa, kije kot usoda igra. Novak s tem nadaljuje linijo - se umesti znotraj okvira -, ki jo je najjasneje tematiziral Jesih z dramo Grenki sadeži pravice, 1974. Tudi Jesih je nato prešel v analizo sveta kot družbe (Brucka), nazadnje pa k intimi (Ljubiti, 1984). Različic, s katerimi skušajo dramatiki rešiti zastavljeno vprašanje, je več; večje pomenskih struktur. Intima je v Hiši le ena raven, ena tema, eno sporočilo; ni ne osrednje ne odločilno. Odločilna je dramatikova odločitev, da ostane znotraj sistema igre, ki jo filozofsko razume kot usodo in vsebinsko kot čas. čas je zadnja beseda Hiše, ključ za razumevanje drame. Čas je celo nad parom življenje-smrt. Svet Hiše je strukturiran hierarhično. Hierarhičnostje bistven ustroj za družbo oblastništva; Novak ne izstopa iz nje, le preinterpretira jo. Čas pojmuje kot najvišjo oblast. Človek nima svobode, ne tedaj ko je zgolj karta, ne tedaj ko je človek; niti tedaj ko je bog ali eden izmed bogov. Vse te figure so smrtne, čeprav so ene - karte - le reči-vloge in druge -bogovi - božanske; človek je njihov spoj. Usoda-čas odloča o vseh treh oblikah obstoja subjektivitete, ki sega od funkcij do božanskosti. Nobena od njih ne more biti subjekt v pomenu, kakršen je veljal v klasičnem, novoveškem, evropskem ali meščanskem svetu. Vse so od usode poklicane v življenje, a vsem je življenje tudi odvzeto. Gibljejo se med življenjem in smrtjo - v večnem krog(otok)u, ki mu pravimo večno vračanje enakega. Novakov čas je krog. Čas kliče k življenju, a tako, da vse pošilja v smrt; tako znova in znova, čas nima moči-možnosti, da bi se odprl drugam: da bi bil ustvarjalen in svoboden, kot verujeta krščanstvo in meščanska misel; oba temeljita na predpostavki evolucije, čas je samozaprt v pravila igre. Je istoveten s temi pravili; točneje: jim je podrejen. Pravila igre - večno vračanje enakega, možnost, da se vsaka igra igra le do konca, da iz igre ni mogoče izstopiti - so meja časa. Čas je sam svoj suženj. Čas na tej temeljni - usodni - ravni ni nič drugega kot - formalizirana - nesvoboda, sama Meja, Nemožnost. 4 Novak vzpostavlja izjemno - ne le zanimivo, ampak pomembno - figuro Jollyja Jokerja kot prazno mesto, ki pa je obenem vse; je kaos kottak, vendar urejen, kar pomeni, daje tudi kozmos v kaosu ali kot druga plat kaosa; je kaozmos. Joker se trudi, da bi izstopiliz samozaprtega sistema Igre-Pravil; a se mu ne posreči. Izstopa le iz vsebine pravil, ni tak kot druge karte, je brez številke, je ničla. A nazadnje, ker se hoče uresničiti - tj. prestopiti meje gole formalnosti igre in ne igrati le igre smrti, kije tudi igra ubijanja -, mora tudi sam z najboljšim namenom, ubijati. Z najboljšim namenom je ubijal tudi Karov fant, ko je bil še revolucionar. Model lahko podaljšamo in predpostavljamo, da sta z najboljšim namenom, da bi odrešila-osvobodila svet, ubijala tudi Križev kralj in/ali Križev as, ko sta bila še katoliška vernika (svetnika in mučenca) znotraj poganskega sveta ali Rimskega cesarstva ali katere koli plemske družbe. A tudi če Joker ne bi ubijal, bi ostal prazna vloga v igri, iz katere izstopa le v blodnji, v samoslepilu. Ni namreč dovolj, da se umakne iz vsebinske igre na njen rob; tudi tu veljajo zanj pravila igre, stroj usode ga obvlada. Izstopiti bi moral tako, da bi ustvaril-veroval v - povsem drugačen "sistem" od tega, kije sistem časa, igre in večnega vračanja enakega. Tega radikalnega izstopa pa Joker ni zmožen. Tega tudi dramatik sam ne predvideva, ne imaginira. Kljub temu je Joker izjemen lik. Omogoča model, ki mu pravim homo multiplex. V Hiši je razumljen le kot Igravec (v duhu-okviru Sadežev - to sledi iz songa z naslovom Joker). Znotraj tega samorazumevanja pride le do igre, do Rokerja, kar bi bil Šalamunov le4nonina0> 0OP> jvjOST reTni inja’ Prehodno in Skr‘'’" ■ por^?I"reif‘stia? figavjcP grof'u,1r,stiUstcl' Vla^rn*^ inja in S 1 tsestaln°k%^iS pretePl0A spo^fje sinia' sAN<$J5> ečrr05 ti, 8 Janez Vencelj KART V komentaiju k svoji igri je avtor že povzel temeljne značilnosti igre, tako da dramaturgu preostane zelo malo prostora za njegove besede. Zato se bom skušal ogniti sami dramaturški zasnovi igre in se posvetil stvarem, ki se mi zdijo za gledališko uprizoritev ravno tako pomembne. V nobenem primeru pa ne morem mimo dramskih oseb. Prav njihovo posebnost - to, da so igralne karte - postavlja avtor na sam začetek svojega komentarja. Seveda same navadne igralne karte ne bi bile zanimive niti za eno dobro gledališko zehanje, ko nam ne bi bile taiste karte tako zelo podobne. Ena od temeljnih značilnosti gledališča naj bi bila prav njegova (pris)podobnostz občinstvom. Tako imajo tudi karte Borisa A. Novaka v bistvu precej več skupnega z gledališkimi maskami kot pa z resničnimi kartami. Karte so namreč na igralni ploskvi postavljene v nek položaj, ki ga s svojimi vrednostmi tudi označujejo, vendar nanj neposrednega vpliva nimajo. Ne ustvaijajo dogajanja, nimajo zavesti niti svobodne volje, so predvsem vrednost. Seveda tudi za karte v Hiši iz kart velja, da so samo karte, s katerimi se igrajo ljudje, s katerimi se igrajo bogovi, s katerimi se igra čas, kakor ob koncu igre Srčevemu fantu razloži Jolly Joker. Vendar človeške igre z njimi ni videti, ravno tako kot se avtor drame v resnici poigrava s svojimi osebami na odru, a sam ostaja skrit. Tako na odru karte igrajo svojo igro in šele konec igre problematizira njihovo "svobodno voljo". Že sama opredelitev dramskih oseb kot kart nakazuje eno samo smer - tipizacijo likov. Pravih karakterjev v tej igri (z izjemo Jollyja Jokerja) ni. Trdno so določene s svojo masko, skozi katero tudi delujejo. Križeva kralj in kraljica sta kot kraljevski par izmed vseh barv najizrazitejša monarha, Pikov kralj in Tovariš Štirinajst sta le tirana. Prav pri križevem paru je tudi najbolj izrazita navidezna nespremenljivost sistema. Križ je konec koncev le prvi na oblasti (vsaj v tej igri). Oba živita vtej "nespremenljivosti" in se pri tem niti zavedata, daje kakršna koli sprememba obstoječega stanja sploh mogoča. Vendar pa večnosti lastne barve ne poudarjata tako močno kot to počno kasnejši aduti. Bolj je majava oblast, bolj si prizadeva razglasiti svojo večnost. Prav zaradi svoje samozaverovanosti je Križev kralj najbolj komičen, je le kralj figura, brez resnične oblasti. Ta se kaže v njegovem ministru. Križevem asu. Njegova moč se ne kaže navzven, ampak se skriva za kraljevo podobo. Njegova močjetiha, a zato toliko bolj grozeča. Prav skrivanje za avtoriteto kralja mu to moč še povečuje, saj za svoja dejanja ni odgovoren nikomur drugemu, razen napol senilnemu starcu, ki ga zanima samo njegova bolečina v križu. Kakor nobeni karti pa mu to še ni dovolj in želi popolno oblast, in tu mu, kot se mu zdi, pride Jolly kot nalašč. Piki so v tem kraljestvu prav tako del hierarhije, le da predstavljajo bolj ali manj poslušno vojsko. Motnjo vtem navidezno trdnem sistemu predstavljajo ljubezenska afera med Pikovim fantom in Križevo kraljico in seveda Jokerjeve spletke. Pikov fantje vojak in tak tudi ostane, ko pride na oblast. Ljubezenska afera doživi zanimiv preobrat. Le nekaj replik po tistem, koje želel za Križevo kraljico v smrtjo Pikov fant enostavno zavrže. Dokler je bilo Križevo kraljestvo trdno in mu je tudi sam služil kot vojak, je bilo to razmerje zanj prava terna, ko pa mu Joker "odpre oči" in pokaže, da je prav on kot vojak temelj navidezne trdnosti kraljestva, ki ga lahko prav on tudi poruši, kraljica zanj ne igra nobene vloge več, ker nosi zdaj manjvredno barvo. Kljub svojemu razvoju od fanta do kralja pa je Pikov kralj prav tako le figura, tip oblastiželjnega nepismenega nasilneža. Oblast mu pomeni predvsem možnosti za neomejeno uživanje. Biti na vrhu zdaj zanj pomeni ne biti odgovoren nikomur. Vojaška disciplina velja le toliko časa, doklerjo narekuje podložnost. Odpoved užitkom življenja je zanj enako kot odpoved oblasti, zato tudi ne more sprejeti nesmrtnosti, kakršno mu prerokuje Joker. Njegova sestra Pikova dama je, kaj pa drugega, Pikova dama. Moč ženskosti v vsem svojem temnem blišču. Njena ženskost je njeno skrito orožje in sredstvo njene oblasti nad moškimi, za karji v bistvu gre. Je karta usode - usodna ženska, ki v pogubo zapelje vsakogar, ki podleže njenim čarom, in prepričana je, da njenim čarom lahko podleže vsakdo. Vlogo, ki jo je prej igral Križev as, zdaj prevzame bivša Križeva, zdaj Pikova desetka. A za razliko od asa je majhna, potuhnjena karta, ki svoje preživetje kupuje na račun drugih, je tip ljudi, ki se priklonijo vsakemu sistemu in svoje umazane roke hitro prekrijejo z umazanijo nove barve. Karo fantje revolucionar, z besedami enakosti in upora na ustih, a samo toliko časa, da prileze na oblast in na oblast mu spet pomaga prav Jolly Joker. Izmed vseh treh oblastnikovje prav Karova vladavina najbolj ideološko obarvana, vse je treba prebarvati rdeče in zaostriti v oglat Karo. Njegovo nasilje je pravzaprav estetsko nasilje, v katerem se mu pridruži tudi Tovarišica Trinajstica. "Karo je edina forma!" Za razliko od ostalih dveh kraljev se edino tovariš štirinajst zaveda moči Jollyja Jokerja. Prej njegovo moč slutita le ministra. Karo pa je sam svoj minister, ostali pa so vsi enaki. Hierarhija prehaja od razvejane in široke Križeve preko vojaško stroge Pikove do Kariraste, kijev bistvu sploh ni več, kajti pod tov. 13 in tov.14 so vsi enako globoko spodaj. Razen Srčevih dveh. Srčevfantin Srčeva dama sta najljubeznivejši osebi na vrtiljaku kart. Kot svetla točka v večnem boju za oblast žari želja po ljubezni. Oba sta v primerjavi s prevratniškimi in oblastnimi spletkami nekako naivna, vendar njuna naivnost nikakor ne pomeni topoumnosti. Gre za otroško zaupanje v ljubezen in samo med njima vlada taka otroška Ljubezen, saj je Srčeva dama za svojega brata pripravljena žrtvovati vse. V nasprotju z njo je Srčevfant bolj vihrav, to pa ga seveda v kombinaciji z njegovo zaupljivostjo pripelje v ječo. Tudi on je za svojo ljubezen pripravljen žrtvovati vse. Najprej prijateljstvo s Karovim fantom, poznejeje pripravljen celo ubijati, za ljubezen. Čeje že katera od oseb tragična, potem je to Srčevfant. Vseskozi želi doseči nekaj dobrega, a igra, kakršna je, tega ne dovoli, v njej ni prostora za Ljubezen. Ta nima zveze z glavnim - s časom, prava ljubezen je brezčasna. Tu so seveda še pravila igre. Kakšna pravila so pravzaprav to? Boris A. Novak v svojem komentarju tega natančneje ne pojasni. Kaj so pravila igre, kaj je to - pravilo? " Pravila igre sicer predstavljajo devalviran ostanek nekdanje Usode ter bistveno določajo in odločajo o 'dejanju in nehanju' kart." Pravila igre so torej samo besedilo igre. šele to dokončno določa sleherno dejanje in nehanje karte - dramske osebe. Vendar pa avtor verjetno ni imel tega v mislih, temveč prej tiste glavne principe, ki jih je postavil na začetku ustvarjanja svoje igre. To pa sta predvsem principa barve in vrednosti, ideologije in hierarhičnega položaja. V okviru teh dveh principov bi veljalo opozoriti še na enega, ki ga avtor vzpostavlja v igri, vendar ga v komentarju ne omeni. Taje povezan tako s principom barve kot s principom položaja. Znotraj ene barve so vse karte zadovoljne s svojim položajem. Pristajanje na eno ideologijo - nošenje ene barve - pomeni torej tudi pristajanje na trenutni položaj znotraj svoje barve. Tako se kolo igre pretežno obrača po ideološkem principu oziroma pride do razrednega boja le v povezavi z ideologijo. Seveda pa ostaja odprto, ali so spodaj zato, ker so rdeči, ali so rdeči zato, ker so spodaj. V zvezi z ideološkimi premiki je verjetno treba upoštevati to, daje igra nastajala do leta 1987 in bi bilo danes zaporedje adutov verjetno drugačno. Že prej sem omenil, daje glavno pravilo igre pravzaprav njeno besedilo. Razmerje med pravilom in dogajanjem pa je tako znotraj igre kottudi znotraj predstave podobno. Glavno vlogo vtem razmerju ima naključje. Tako kot so osnovna pravila nespremenjena, je dogajanje vedno nekoliko drugačno, in tako kotje tekst vedno isti, je vsaka predstava po svoje drugačna. Tako se vzpostavi še eno izmed pravil, pravilo naključja. Naključje je seveda le "krinka za železna, vselej enaka, usodna pravila igre", po drugi strani pa je prav tako bistveno za igro - igraje zmeraj igra naključja. Tekst je sicer trdno določen in kot tak nasproti naključju, a je znotraj sistema predstave le element igre - rekvizit v širšem pomenu besede, ravno tako kot maska. Tako je tudi položaj in vpetost kart v pravila znotraj besedila le element njihove igre -njihovega bivanja. Pravila igre vedno določa tisti, kije na hierarhični lestvici višje. Tako kot sleherni kralj na novo določi pravila igre pod njegovo oblastjo, tako ljudje določamo pravila igre s kartami oziroma avtor določa pravila igre dramskih oseb. In tisti, ki so spodaj, poskušajo znotraj teh pravil živeti svoje življenje. Jolly Jokerje prav gotovo najbolj posebna figura. Čeravno je karta, to vendarle ni, saj edino on to igro tudi zares igra. Vse ostale karte v svojem trenutku zaigrajo svojo igro, vendar pa se ob razpletu njihove igre izkaže, da seje v resnici igra igrala z njimi. Njegov zaključni monolog je znotraj celotne igre pravzaprav nekakšno razodetje, ki razkrije ne samo njegove naravo temveč tudi naravo pravil in naravo igre same. Jolly Jokerje gibalo igre, on je igralec, ki se poigrava z ostalimi kartami. On edini izmed kart stopi v dialog z vrhovnim adutom - časom. V njunem sporu se razkrije, da so pravila in igralec nerazdružno povezani. Bog ne pristane na drugačna pravila igre, četudi bi seji s tem dopovedal, kajti izkaže se, da je brez igralca igra nemogoča. Vendarje obenem tudi igra lahko samo igra stemi pravili, le v taki igri lahko deluje jolly Joker - igralec. Do konca se razkrije dilema razmerja med svobodno voljo in pravili. Jolly Joker se svobodno odloči za igro s temi pravili, ker spozna, daje igra mogoča le z njimi in da tako kot igre ni brez njega, tudi njega ni brez igre. Igraje edino bistvo. Na koncu se torej izkaže, da pravila igre sploh niso pomembna, daje bistvo njegovega sveta igra in da je igra vse. Brez nje je nemočen '3 u a u u a>3 a u a >3 u g g )i a g u g u igralec in so brez moči njena pravila - njen bog, čas. Čas je postavljen kot vrhovni poglavar vsega. V igri sicer osebno ne nastopi, čeravno je monolog Jollyja Joketja namenjen njemu kot osebi. Čas ne spregovori, je nem, obenem pa tudi ni fizično prisoten. V didaskalijah so sicer zapisani njegovi odgovori, njegove reakcije, ati so le: "Tišina. Nič." in "Nevidne roke mešajo karte po zraku," kar pa je enako temu, da se karte mešajo v zraku. Njegova prisotnost torej vseskozi ostaja v območju dvoma, toliko, da (se) celo Tolly Joker vpraša: "Ali sploh si?". Čas je prisoten le kot dogajanje, kot pravilo igre in le znotraj igre. Jolly Joker s tem ostane edini subjektigre, sam, obsojen na to, karje -igralec. Kot tak pa podoben vsem ostalim v igri, saj niti njemu ni dano, da bi iz te igre izstopil. Njegova vloga, čeravno glavna in nepogrešljiva, je še vedno vloga. Njegov monolog je monolog biti ali ne biti, vendar brez izbire, kajti vse je obsojeno na večni obstoj in na večno ponavljanje. Kaj je torej igra? To je verjetno glavno vprašanje Hiše iz kart. Pravzaprav je iger več. Igraje sleherna spletka, ki jo spletajo karte, to je igra, ki jo igrajo one. Pikov fant se igra s Križevo kraljico. Pikova dama se igra kot mačka z mišjo s Srčevim fantom. Karo igra spet svojo igro ... Vsaka igra ima svoja pravila, svoje igralce in tiste, s katerimi se poigrava - igrače. Mnoge igre imajo zmagovalca. V teh drobnih igrah je zmaga oblast, ki jo pridobi igralec s svojo igro. A igralci v teh igrah postanejo spet samo igrače v Jokerjevi igri. Njegova igra nima zmagovalca, je le pasjansa samotnega igralca, ki se, ko se izteče, lahko začne vedno znova. A tudi Jokerje le igrača v glavni igri, ki se imenuje Hiša iz kart. Ta pa je spet igrača, najprej avtorja, ki zanjo pravi,da se približuje poetični igri. Opredelitev za poetično pomeni predvsem pesniško oblikovanje dramskega besedila, to pa je neposredno vezano na pesniško govorico avtorja samega. Prav v poeziji Borisa A. Novaka pa je zelo značilen elementigre- pesniškeigre, ki se poigrava z besedami v okviru pesniških pravil- rim, asonanc, aliteracij, metafor, personifikacij, verznih pravil ... - in ta pravila avtor nedvomno obvlada. S predstavo se začenja nova igra, ko se gledališče poigra z besedilom. Igra besed postane igrača igralcev. Gledališki list SLG Celie*Seiona 1997/98, številka 2 Upravnik: Borut Alujevič Umetniški vodja: Matija Logar Režiser: Franci Križaj Lektor: Arko Vodja programa in propagande: Anica Milanovič Tehnični vodja: Vili Korošec Predstavnika: Borut Alujevič Matija Logar Urednik: Janez Vencelj Lektor: Arko Oblikovalec: Iztok Skok Fotograf: Damjan švarc Naklada: 3000 izvodov Tisk: Grafika Gracer Igralski ansambel: Zvone Agrež, Bruno Baranovič, Janez Bermež, Tina Gorenjak, Tomaž Gubenšek, Renato Jenček, Milada Kalezič, Drago Kastelic,Igor Korošec, Anica Kumer, Iuna Ornik, Miro Podjed, Stane Potisk, Igor Sancin, Vanja Slapar-Ljubutin, Mario Selih, Eva Škofič-Maurer, Bojan Umek, Jagoda Vajt Slovensko Ljudsko Gledališče Celje Slovensko ljudsko gledališče Celje, Gledališki trg 5, 3000 Celje, Centrala: (063) 442,-9x0 Tajništvo: (063) 441-861 Vodja programa: (063) 441-814 Blagajna: (063) 442-910 int. 208 Faks: (063) 441-850 http://www2.arnes.si/guest/ceslgl/slg.html MATIJA LOGAR Novi umetniški vodja Slovenskega ljudskega gledališča Celje V gledališču je ustvarjalno prisoten od začetka sedemdesetih let. Predenje postal umetniški vodja celjskega gledališča, je to funkcijo opravljal v Prešernovem gledališču v Kranju, kije pod njegovim vodstvom ponovno postalo poklicno gledališče. Rojenje bil6. 2.1949 v Ljubljani. Maturiralje na kranjski gimnaziji, diplomiral pa na Ljubljanski AGRFT (gledališko - radijska režija). Obštudijsko seje izobraževal v Italiji v okviru Fundacije Goffreda Belloncija in Mednarodne zveze za gledališke raziskave, študijsko pa v Angliji in Sovjetski zvezi. Reži ralje preko trideset predstav v gledališčih in na radiu. Nagrade in priznanja: Študentska Prešernova nagrada, nagrada za režijo na beograjskem festivalu BRAMS, priznanje za umetniške dosežke na berlinskem študentskem festivalu, Zlata ptica, Prešernova nagrada Gorenjske,Plaketa občine Kranj, nagrada za dramsko besedilo Kralj v časopisu (anonimni natečaj Slovenskega mladinskega gledališča), različne nagrade oziroma priznanja za humoristiko. Uprizorjena dramska besedila: Striček metla. Kralj v časopisu, Kvik, žabe rig. Princ v etru. Dosje, Špeckahla na kabli, R. kapica, žaba in ..., Morske žabe. Objave: Kralj v časopisu, Pege med včeraj in jutri , Aforistična tinktura, eseji, humoreske, satire, aforizmi. Iztočnica moje estetske, miselne in repertoarne usmerjenosti temelji v takem izboru dramskih besedil, ki skozi maksimalne uprizoritvene cilje omogočajo ustvarjalcem in avditoriju (ne)posredno komunikacijo s problemi sodobnega sveta, v katerem je gledališče "svetišče", ki skozi svoj jezik omogoča, da svetin njegovo (ne)posrednost (pre)živimo tudi skozi enkratnost gledališke uprizoritve. Komunikacija mojega razumevanja gledališkega ustvarjanja se približuje identifikaciji občinstva s posredovanjem hipnega gledališkega dejanja. Žanrska pestrostje gotovo med tistimi temelji, ki morajo vzpostavljati SLG kot eno popularnejših slovenskih gledališč. Različnost žanrov in ustvarjalna odprtost do različnih vendar ne hermetično vase zaverovanih gledaliških poetik mora ta krepiti pluralno ustvarjalno podobo SLG. Ekskluzivnost uprizoritev SLG se mora osredotočiti na raven najvišje profesionalne izvedbe posamezne uprizoritve. Tako uprizoritev za otroke kot tragedija in komedija morajo imeti avtonomno pravico do uprizarjanja. SLG vidim kot odprt prostor neoviranega pretakanja vsakokratnih umetniških energij, ki so zapisane žlahtni ljudskosti. Iz že zapisanega seveda izhaja koncept takšnega gledališkega programa, kije v polovici repertoarja komedijsko naravnan. Hermetične ali morda "raziskovalne" uprizoritve mi niso tuje, toda prepričan sem, da mora biti velik del programa naslonjen na "transparentna" dramska besedila sodobnega gledališkega pisanja in klasike. Vsak gledališki organizem v iskanju svoje podobe s posebno pozornostjo uvršča v svoj osnovni program t.i. praizvedbe. Uprizarjanje izvirne slovenske dramatike mora biti podvrženo istim kriterijem, ki veljajo za vsa besedila v posameznem repertoarnem obdobju. Spodbujevalni funkciji do še ne uveljavljenih se gledališče ne sme odreči. Vsako nadaljevanje, recimo že dobrega, je vedno znova in znova začetek. V metodi dela je priporočljiva rahla prednost razuma pred strastjo, sicer pa naj bo predanost do ustvarjanja, ne do kuloatja, napeta v ustvarjalni trepet. Tudi v prihodnje nas bo tolerantnost do pameti obvarovala neizbežnih padcev, ko bredemo v temi umetniškega akta. In ta bo tudi v prihodnje cilj, ki še ni bil in ne bo dosežen. Je pač samo približevanje k popolnemu dejanju... Matija Logar: iz Koncepta umetniškega dela v SLG Celje NOVA ČLANKA SLG CELJE JAGODA VAJT V Slovensko ljudsko gledališče se po nekaj sezonah vrača igralka Jagoda Vajt. AGRFTje končala z diplomsko vlogo Claire v Genetovih Služkinjah in zanjo prejela tudi študentsko Severjevo nagrado. Kot članica ansambla SLG Celje je odigrala vrsto vlog: Marico v Jesihovi Pravopisni komisiji, Matildo v Cankarjevi komediji Za Narodov Blagor, Gospodično v Strindbergovi Sonati strahov in Hildo Wangelvlbsnovi drami Stavbenik Solness je prejela tudi Borštnikovo nagrado. Pozneje je delovala kot svobodna umetnica v raziskovalnih projektih, eno leto delala v Parizu v Ateljeju Andreas Voutsinas, v Sloveniji pa seje predstavila tudi kot režiserka in igralka v postavitvi Genetovih Služkinj. GOSTJE V SLG CEUE MANCA OGOREVC Rojena v znamenju leva leta 1973 v Radovljici. Trenutno študentka 7. semestra AGRFT in absolventka sociologije na FDV. Občinstvu seje prvič predstavila v Ionescovi Plešasti pevki v produkciji 4. semestra AGRFT. Nastopila v dveh filmih: Triptih Agate Schwarzkobler M. Klopčiča in v Stebru M. Fistrovca. IGORZUZEK Rojen leta 1960 v Škofji Loki. Z gledališčem se ukvatja od leta 1981. Igralje v Škofji Loki, Kranju in na Jesenicah. Leta 1996 diplomiral na moskovski akademiji za igralsko umetnost GITIS - RATI. V Rusiji igral Montega v Romeu in Juliji, Grka v Bulgakovovem Begu, Medveda v Čehovovem Medvedu in Kreona v Anouilhovi Antigoni. Prejeljetudi prvo nagrado žirije na festivalu ruskih malih gledališč. V Sloveniji je debitiralz vlogo kraljičinega odposlanca v Genetovem Balkonu (Koreodrama) in vlogo očeta Maxa v Pinterjevi Vrnitvi (MGL). I SIMON DOBRAVEC Rojenje bil leta 1969. V študijskem letu 1995/96 končal GITISRATI v Moskvi. Tam je igral v Anouilhovi Antigoni, Petra v Albeejevi zgodbi iz živalskega vrta, Lomova v Čehovovem Snubaču, Jesaula v Begu. Lani igral v Koreodrami (Dekle v Genetovem Balkonu) in v MGL (Joeyja v Pinteijevi Vrnitvi). UKROČENA TRMOGLAVKA PREJELA VELIKO NAGRADO 32. BORŠTNIKOVEGA SREČANJA ZA PREDSTAVO V CELOTI 4 MUada Kalezič IZ OBRAZLOŽITVE ŽIRIJE: Ansambel SLG iz Celja je Ukročeno trmoglavko odigral v na videz neustavljivem in neukrotljivem komedijskem zamahu in na prvi pogled oddaljeno komedijsko benevolenco Ukročene trmoglavke zaostril z dramatično poanto in jo s tem usodno povezalo z današnjim časom.