Knjižni program ZALOŽBE HRAM za leto 1939-40, ki sestoji iz Šestih obširnih del: 1. Boleslav Prus Emancipiranke, I. del 2. Boleslav Prus Emancipiranke, II. del 3. Friderik Gagern Cesta 4. A. J. Cronin Zvezde gledajo z neba 5. Georges Bernanos Dnevnik vaškega župnika 6. Franc Werfel Verdi Vsaka knjiga obsega v lepi opremi od 300 do 500 strani. Vseh šest knjig stane vezano v platno din 300'-, plačljivo v 12-mes. obrokih po din 25]-, vezano v polusnje din 396]-, plačljivo v 12-mesečnih obrokih po din 33'-, počenši s 1. IV. 1939. * Hramova knjižnica Tolstoj: Smrt Ivana Iljiča platno Din 20.— Stendhal: Tri novele platno Din 20.— Tolstoj: Oče Sergij platno Din 20.— Bunin: Gospod iz San Francisca platno Din 20.— Kranjec: Sreča na vasi razprodano Kalan: Pustolovci platno Din 24.— Albrecht: Zadnja pravda platno Din 24.— Moliere-Župančič: Tartuffe platno Din 25.— celo usnje Din 60.— . F. GAG ERN CESTA ZALOŽBA HRAM 1939 POSLOVENIL IVAN ZOREC KNJIGO OPREMIL MARJAN REGALLY, GEOM. VEZALA KNJIGOVEZNICA A. JANEŽIČ, LJUBLJANA TISKARNA >SLOVENIJA« V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK A. KOLMAN) FRIDERIK 6AGERN CESTA Sid- Vr- fte 2561 5 |\J /Ii6>/M L Stari grof je kakor oče resno in prijazno gledal brhkega fanta, ki je v čedni domači obleki zravnan stal pred njim in med nemirnimi prsti sukal klobučinast klobuk s pripetimi ruševčevimi krivci. »Kako se pišeš?« »Primož Košutnik.« »Primož Košutnik. To -zveni po planinah in močno diši po krvavem sejmu. Saj si Gorenjec, kajne?« »Sem, iz Cerkelj pri Kranju.« »Iz Cerkelj pri Kranju še povrhu? Tako tudi ti menda nisi kaj posebno krotak. Koliko -star?« »Tri in šestdeseti letnik.« »Torej štiri in dvajset. Vojak?« »Tri leta pri sedemnajstih.« »In si prej bil v službi pri gospodu baronu na Brdu, ne?« »Bil, poltretje leto.« »No, kako pa še kaj tam gori? Ali se gospod baron na tistem svojem vrančku še kdaj zapodi med planine?« »Ne, zdaj nič več. Odkar si je nogo zlomil —.« »Saj res. Ampak Martin in Florijan pa tisti -stari Mohor so še zmerom pri njem?« »So, s-o in vas, gospod grof, lepo pozdravljajo. E, -stari Mohor že težko hodi navkreber, sape mu -zmanjkuje; zdaj brklja le po parku in okoli gradu.« »Da, kmalu mu jih -bo osemdeset. Pa zakaj ne bi ti prav za prav spet šel na Brdo? Bliže doma bi ostal.« »Saj bi šel, ali gospod baron je bil medtem opustil velika lovišča. Tako mu ni treba več toliko ljudi.« »Tako, tako. Tebe pa lov mika še najbolj, kajne?« »Ne rečem,« je fant skomizgnil z ramo. »Rad bi se tudi izučil za kaj.« »In si zato prišel zdaj k -meni?« »Gospod baron mi je tako svetoval. Dejal je, da je tudi — —« »Da, da, vse mi je pisal. Tu je pismo. Čakaj, ti, povej no, kako si bil prišel do službe pri mojem gospodu svaku? Kako, no?« Primož je še nemirne je sukal klobuk. »Ali nisi imel nekaj sitnosti zavoljo nekega gamsa? Mislim, da sem že slišal o tem.« Košutnik se je srepo zagledal v belo porcelanasto peč. »Če gospod grof tako že ve.« Rjava roka se mu je stisnila v pest. »Ampak kriv je bil oni, hudič me ... Pa saj sem mu jih, krščenduš, že dal za to! In ob priložnosti mu jih namečem še.« »Stoj, stoj! ... Kriv je seveda zmerom tisti, ki ga ni zraven. Kako pa mu je ime?« »France, in piše se Gorenjec. Tudi iz Cerkelj. Malopridnež je, strahopetnež.« »No, no, nikar precej noža ne vleci izza golenic. Saj jaz nisem France, in tamle za pečjo ga tudi ni ... Torej z njim je bilo?« »Da. Kakor že to je. Da se človek nekoliko postavi pred dekleti.« »Kajpa, kam bi svet sicer prišel? In sta odstrelila gamsa, ne?« »Dva, enega o Vseh svetih, drugega pa o svetem Martinu. Ker sva se hotela bahati z gamsjo reso. In oba sem počil jaz. France ga tako nikoli ne bi bil zadel. Ne zna tega, le postavljal bi se rad in napihoval, zato me je pregovoril...« Primož Košutnik se je raztogotil, temne oči so mu zagorele. »Ampak ti, ti pa znaš? Od kod znaš?« »Brat moje matere, Ščinkovec se piše, je puškar v Borovljah. Tam sem bil za puškarskega vajenca tri četrt leta.« »Pa se nisi nič drugega naučil kakor le streljati?« »Pač; patrone polniti.« »To je seveda velika umetnija. Zakaj se nisi do kraja izučil?« »Dolgočasno je bilo. Na naši kranjski strani je dosti lepše kakor tam na Koroškem. Saj tam še zime ni nikoli konec.« »No, zdaj pripoveduj dalje. Kako je že bilo z gamsom, ki si ga podrl o svetem Martinu?« »O, s tistim? ... Prav pod nama je podil nekega drugega gamsa, da se je od njega kar kadilo, in črn je bil ko živ satan. In še Pekel se pravi vsemu tistemu kotlu pod grebenom, pa saj tudi je res vražja luknja...« »Poznam, poznam tam vsak jarek, vsako lokavo,« je grof odmahnil. »Če gledaš dol v Pekel, se ti steza na levi zavije okoli dveh prelazov in se spusti v Rdeči dol — na desni strani pa tja k Stari materi, kjer je bilo zmerom dosti gamsov z mladiči. In prav nasproti je Kozjak, tu so se mudili prav močni samci s tako debelimi roglji in s tako dolgo reso — sami kaveljni...« »Tako natanko tako je vse še danes!... Jezus, gospod grof, kako to še dobro veste; kakor jaz sam!« Mladi lovec je kar žarel od mladostne vneme; v praglobini lovske strasti sta si bila nekaj srčnih utripov enaka gospod in hlapec... »In prav s Kozjaka je tisti črni vrag onega podil proti Rdečemu dolu!... Resa na njem se je kar ščetinila, kakor plaz se je bližal... ,France/ pravim, ,pusti, tega ne zadeneš ti nikoli/ pravim in mu iztrgam puško — saj je tako in tako bila moja po ujcu iz Borovelj, izvrstna puška, ki strelja do pike natanko -— srce mi tolče do grla — ali potlej na približno sto in deset korakov, prav pred prelazom je nekako postal, in zdaj------- —« Čez stegnjeno roko je pomeril v starinsko rezljano srnjo glavo nad .tapetnimi vrati, od preživega spomina se je vse drugo okoli njega utrnilo... Grof se je smehljal, ali glas mu je bil trezen in strog. »Res velika stvar, tako izza skale počiti prskajočega se gamsa, kar ponašaj se s tem. — No, in potlej?« Košutnik se je zdramil iz zamaknjenosti, vrag in domačija sta mrknila, osramočen je stal na tujih tleh pred bodočim svojim gospodarjem. »Da, in potlej, potlej so naju pač prijeli.« »Tako se zmerom zgodi, dragi. — Vaju oba?« »Samo mene, saj sem po globokem snegu oprtiv nosil gamsa jaz, France, malopridnež, se je seveda lahko izmazal. Strahopetec.« »o, meniš ka-li, gamsa naj bi bil nesel in se zapreti dal zate?... In dalje?« »Potlej ®o me pač pritirali na grad pred gospoda barona.« »In ta ti je kakor za plačilo dal službo lovskega pomočnika.« »Da, ko sem mu vse to razpovedal.« »Da, tak je pač.« Grof je pogledal v pismo pred seboj. »Lažeš vsaj ne, to vidim. Ear si mi tu pripovedoval, sem namreč že vedel po — temle pismu. In tu stoji tudi, da gospod baron na splošno ni bil nezadovoljen s teboj. Ampak Gorenjci, posebno iz Cerkelj in Naklega in tam okoli, ste pač presneto budi petelini.« Primož je onemoglo skomizgnil z ramo. »Da, da, taki ste, taki. Pri vas morata biti nedelja in praznik rdeča kakor sta rdeča tudi v pratiki. In prav ti menda nisi velika izjema.« Gorenjec je molče pobešal oči. »Ali si tudi s sodnijo že imel kaj opraviti?« »Sem, ampak tisto je bila velika krivičnost.« »Seveda. Kako pa je bilo to?« »Pač tako: Eo sem že bil v službi in nekoč na sejmu, me je France izzival in še druge ščuval vame. Pa sem klobuk s krivci zasukal na korajžo in roko potegnil iz žepa.« »Ali ne obenem tudi za goldinar jekla?... Koliko si jih oklal?« »Tri ali štiri. Ko pa jih je bilo precej kar dvanajst zoper mene! France jih je bil naščuval.« »Če bi jih bilo manj, bi se jih bil laže otresel?« »Menim, da! Saj me tudi tako niso dobili podse, smrkavci, taki!« »Močan si pač kakor Trentarski lovec, kaj?« Gorenjec se je ponosno nasmehnil. »Naložen senen voz premaknem, prosim, z eno roko. Dva stara stota vzdignem z eno roko do pasu visoko, Martin, Florijan in stari Mohor bi to podpričali.« »Pametno uporabljaj svojo moč, dragi fant. — Sedeti si pa vendarle moral?« »Šest tednov. Močno se mi je tožilo po planinah in gozdovih. Ampak kasneje sem mu pošteno vrnil.« »Kako pa si storil to?« Zaläzoval je divjad, jaz pa sem ga zasačil in osmodil, da bo pomnil. Šest tednov je le na trebuhu ležal in še žugniti ni smel nič o tem, da se izdal ni.« »Dobro, dobro.« Grof je skril nasmešek in pretrgal zasliševanje. »Pustiva stare stvari, vojak si bil medtem, nekoliko si se nemara le že unesel. No, v imenu božjem poskusim s teboj, Primož... Učil, praviš, bi se rad, da bi kaj napredoval?« »Prosim, da bi postal gozdni čuvaj.« »To ne bi bilo tako težko. Ali ti je stalna služba v mislih? « Fant je v zadregi umikal oči. »Če bi to bilo mogoče — v Trnovskem gozdu, na Krasu ali v Bohinju — ali pri gospodu škofu v Gornjem gradu ali kar tu, da bi se mogel oženiti ...« Grof se je zasmejal. »Oho, tako misliš? ... Pa ne, da si že po kateri vrgel oči?« Primož je s palcem vozil po šivu svojih črnih irhastih hlač. »Res je, imam jo___« »Kje pa? Kako ji je ime?« »Polona, in iz našega kraja je, iz Sel v Gornji Kokri.« »Tako, tako. No, to mi je všeč. Vašim dekletom vsa čast; ko se omože, postanejo dobre in skrbne žene — No, saj bova videla. Če boš priden, lahko kaj postaneš, in če ne bi hotel ostati tu, te pač kje drugje priporočim. Če!... In zdaj poslušaj. Gorenjec si, gotovo veš, kaj je drča za spuščanje lesa, kako se napravlja in kako se popravlja.« »O, to pa, to. Na Krvavcu smo za gospoda barona dosti delali z drčami. Imeli smo veliko drčo, dobrih sedem sto metrov dolgo, in še nekaj krajših.« »Že prav. Več ti za zdaj ni treba znati. Veš, tu delajo novo cesto, ki pojde po dolini Breganice čez Stojdrago in Žumberak v Jasko in Karlovec. Ponuja se mi lepa priložnost, nekaj prav stare hoste dam podreti, cesta pripelje kupca. Bukve bi šle za drva, hrasti pa za doge in železniške prage. Cesta že leze v klanec proti Stojdragi, še mi smo ji potrebni; višji inženir je bil včeraj pri meni, tri ali štiri sto delavcev da so segnali, barake jim morajo postaviti, jaz naj jim prodam desak in drugega lesa. In vse, kar je treba za opaženje in odranje pri zidarskih delih in za ogenj v apnenicah. Y kotu doline je stara steklarna, pet in dvajset let je mirovala, zdaj začne spet delati. Marsikaj ji bo treba popraviti, pod, streho, vse; tudi tja mi bo marsikaj prodajati: kakšnih dve sto šežnjev na leto in dosti pepelike. Ob Breganici sem že postavil primerno žago, da mi desak ne zmanjka. — No, vidiš, tvoje delo pri vsem tem bi bilo, da bi nadziral drvarje in delo pri drčah in da bi pazil na vse, dosti malopridne drhali se bo zdaj vlačilo todkaj. Bogolin, moj stalni lovec, ne more biti vsemu kos, ker nima dvajset oči in nog. Njemu torej te sprva dam za pomočnika, razumeš?« »Da, razumem,« se je Košutnik še strumneje zravnal. »Prav to lovišče je precej veliko, skoraj enajst sto oralov ga je, in prišteti je treba še del najetega občinskega lovišča. Vse vkup ima nerodno podolgovato in hribovito lego, en sam ga res težko zmore. Precej na pomlad ti v gorah postavim leseno kočo s kuhinjo, mislim, da ti bo za zdaj zadosti velika. Šamije se menda vendar ne bojiš?« »Hudič menda ne pride pome,« se je Primož smehljal. »No, Gorenjci imate dosti praznoverja, zato vprašam. Le glej, da te zli duh ne uduši, posebno piko neki ima na lovčevo dušo, prikaže pa se najraje v ženski podobi. — A pozimi, če bi ti bilo le prešamo in prepusto, bi te za dva ali tri mesece spravil k Bogolinu. To bi se že še videlo. Brati, pisati in računati znaš, kajne?« »Znam, seveda.« »No, vidiš. Tisto malo kubiranja in merjenja te na lesnem skladišču nauči višji logar. Mu že naročim, da te izuči. Saj imate bistro glavo vsi Gorenjci. V nekaj letih bomo pogozdovali posekovja. Najprej jih posejemo z lanom. Ali tudi pri vas delate tako?« »Tudi, da se zemlja prej izsuši. Potlej vse jemo ajde, prosa, rži; tudi posadimo krompirja in fižola, če svet ni prestrm.« »No, vidiš, kako znaš, pa ni čudno, saj si gorenjski fant! Kmalu se lahko prav dobro izučiš, če se stvari pridno lotiš in če ženske in vino na miru pustiš.« Košutnik je molčal. »To dvoje je namreč vam lovcem zmerom nevarno in pogubno. Zato mora lovec delati, ne se po senci valjati in se neumnim mislim vdajati. Razumel?« »Da, sem...« »Plača iti bo spočetka šest goldinarjev in doklada za živež. Drv seveda tudi, kolikor ti jib bo treba. Strelska nagrada: Tri goldinarje za volka, dva za risa, en goldinar za divjo mačko, po osemdeset krajcarjev za lisico, jazbeca, vidro in dihurja, trideset krajcarjev za jastreba, deset pa za kragulja. Ampak dosti streljanja po lovišču ne maram, pomni to!« »Da, prosim.« »Orlov, sov in krokarjev mi ne streljaj. Pusti jih, čeprav si včasih ujemo kakega zajca, saj to nas ne usiromaši; ni jih več dosti, teh živali. Prizanašaj tudi mladim lisičkam in ne mesari med divjadjo...« Grof je premolknil kakor da se je spomnil fantove mladosti in nerazsodnosti. »Če boš tega vreden, boš ob meji smel za kuhinjo ustreliti kakega srnjaka. Samo misli nikar ne, da ti «bo streljanje v službi prva in poglavitna stvar. Divjad lepo vkup držati, ji prizanašati, jo varovati, to je dolžnost pravega lovca. — In da ne pozabim: divjim lovcem in malopridnim zankarjem bodi zmerom za petami, vendar po njih ne «streljaj precej ...« Gorenjec, od sramu ves rdeč, je zmeden pobesil oči. »Vsega tega ti ne govorim kar tako; le mojih opominov ne pozabi, pa boš dobro vozil. — Tako. Pameten bodi. Ogibaj se žensk in gostiln. Ne delaj sramote svojemu domu in priporočilu mojega «gospoda svaka. Svoje Polone se lepo «spominjaj in «rad jo imej, tega ti ne branim, pa se bosta čez poldrugo leto «lahko vzela. Na tebi je, to pomni.« Fant se je okorno priklonil in rekel: »Za vse to se vam lepo zahvaljujem.« »Že dobro, že «dobro. Zdaj pojdi. V kuhinjo stopi, tam «dobiš žlico in pravico ob skledi. Posadijo naj te za stre-žajsko mizo in nastanijo pri šepastem grajskem lovcu Kro-pačku doli v gozdarski koči, kjer je še nekaj praznih postelj. V kuhinji reci perici Leni, naj ti «da dvoje platnenih rjuh. Jutri je pri meni uradni dan, pokličem te in izročim višjemu logarju Bogolinu. — Lahko noč.« Primož Košutnik je šel, grof je obsedel in se zamislil v spise pred seboj. »Hm, ali bo obstal? Kako dolgo? ... Toliko jih je že prišlo v službo, pa je bil med desetimi komaj eden, ki ga nazadnje ni zmogla taka ali taka skušnjava... Škoda bi bilo tegale Primoža, če bi tudi njega kaj spodneslo.« Stari grof je globoko vzdihnil in se spet zaril v spise. Tisti večer se je služinčad v kuhinji, v izbi in v hlevu dosti nagovorila in načudila. Tale Gorenjec je dvomemiško vrečo všenične moke, ko sta z njo hlapec Andrej in stari Miško prejle po stopnicah sopihala proti kuhinji, njima kratkomalo vzel, si jo lahkotno zavihtel na ramo in zanesel v jedilno shrambo; in potlej je na družinski kuharici Franci kakor za pozdrav pobožal in potepi j al vse okrogline, a ko je videl, kako ajdovi štruklji v kotlu grgrajo in brbrajo, je dejal, da prav rad je take ptičke, samo zabeljeni morajo biti dobro, še bolj pa mu diši dorasla in prav debela mlada prepelica v lastni masti; in potlej si je klobuk zasukal in zapeil o rožmarinu, nageljnih in mesečini, o domovini in Materi božji: — in tako čisto mu je glas zvenel v okajeni kuhinji, da sta se kakor začarani ustavili žvrklja in kulanica in se je pečenka za grofa nekoliko prismodila, pa ni bila stara Urša, prva in gosposka kuharica, skoraj nič huda. »Da, to so drugačni tiči, takile Gorenjci,« si je mislila debela Franca, ki je v svojih mladih in tudi v zrelih letih spoznala že nekaterega dedca; in ko je potlej resna perica Lenka, že priletna devica, lovcu iz velike omare dajala rjuhe, so ji že davnaj odmrli občutki še enkrat nekoliko vznemirili krepostno srce. * »Kako se pišeš?« »Ilija Šorman.« »Od kod?« »Iz Vinodola.« »Star?« »Tega ne vem, Boga mi. Tisto leto, ko smo šli nad Bošnjake, je bilo moje zadnje vojaško leto.« Delovni vodja računa v mislih. »Hm, kdaj je že hila vojska z Bošnjaki?« »Osem in sedemdesetega!« se je zaslišal glas iz krdela po znoju in česnu hlapečih mož. »Osem in sedemdesetega, nisem pozabil, Boga mi. Do smrti ne pozabim, kako nevarno me je pri Jajcu obstrelil neki vstaš.« Po baraki je zarezgetal surov moški krohot. »Mir!«, je zatulil delovodja. »Pojezdil vas vrag, kako bi človek tu še mislil in pisal?« Pogledal je spet Šormana in vprašal: »Kaj nimaš nobenih listin, nobene izkaznice?« »Pač,« je Šorman rekel. »Saj sem prav za prav hotel iti v Ameriko, pa sem se potlej premislil.« »Ne utegnem poslušati, kaj si hotel ali kaj si mislil, mater ti —!« ga je oni surovo ustavil. »Pokaži že, da opraviva, preveč jih še čaka.« »Dobro, dobro, saj bom.« Počasi je izpraznil notranji žep modrega telovnika in pomolil neke prepotene papirje. »To je vse.« »Tu stoji, da si se rodil 1854. leta,« jih pregleda delovodja. »Ali ne znaš brati?« »Ne.« »Pisati seveda tudi ne?« »Čast Bogu, tudi ne.« »Podkrižaj se pač. Tule!« Pokazal je prostor okorni roki, jo ob nenavajenem delu podržal in potlej spustil. »To zdaj pomeni, da si slišal, razumel pogoje, delo prevzel in se zanj zavezal.« »Da, hvala; tako sem mislil tudi jaz.« »Molči in poslušaj! Ali veš vsaj to, kdaj je sveti Matija?« »Kako ne bi vedel?____Tri tedne po svetem Blažu, in ta je prvi dan po Svečnici.« »Tisti dan moraš ti in morajo vsi drugi priti semkaj. Prav semkaj!... Razumeš?— Človek mora vsako stvar takim bivolom posebej zabičiti. Semkaj, razumeš, štiri in .dvajsetega februarja!... Dobro. Zgubi se!... Drugi!... Kako se pišeš?« Tako zdaj Ilija Šorman tiči med temi tujimi gorami in, kadar utegne, topo bulji predse, z bednim koruznim kru- hom prigrizuje čebulo in se otožno spominja domačije onstran Senjskega preliva, kjer z vrbov mrzlo brije huda burja in se morje primika in odmika in kjer se iz dalje bleščijo bele čeri otoka Krka. Da, prav za prav se je bil namenil v Ameriko. Tam se neki da veliko zaslužiti. O nekom iz Klane pri Kastvu pravijo, da je po treh letih kar šest sto goldinarjev prinesel iz Amerike. Šest sto goldinarjev, saj ni, da bi mislil, koliko to je in kako bi se prilegli! Tri orale in še kravo zraven dobiš za to, pa še ti ostane denarja za vse življenje. Ampak Amerika je tako daleč. Štiri tedne se voziš po morju in še tri po kopnem, da prideš v tisti kraj, kjer podirajo boste in trebijo in udelujejo neizmerne dalje. Wisconsin da se pravi tistemu kraju, je rekel človek iz Klane, in je večji kakor Ogrska in Hrvaška vkup; reke so tam še enkrat tako široke kakor je Senjski preliv, jezera so večja ko vsa Adrija, drevesa pa še višja kakor zvonik stolnice na Krku ... In čeprav je verjel, da je vse to res, kakor je resnično, da so nekoč angelci Jezusovo hišico prinesli na Trsat, vendar se je v strahu pred daljnim potom obrnil od agenta, ki je delavcev nabiral za Ameriko, in ise rajši zglasil v pisarni pri delovodju za cestno delo v Beli Krajini. Kajpa, toliko tukaj ne zaslužiš kakor bi v Ameriki, samo petdeset krajcar jev na dan, pa že to je velika reč. Na mesec mu gotovo ostane šest goldinarjev; ko se na zimo vrne k svoji Duši, se mu bo v telovniku grelo vsaj petdeset forintov: kup denarja za dobro življenje pozimi in še lep prihranek za hude čase in posebne namene. In to naj traja tri, štiri leta trdega dela, pa si prisluži vesel počitek ob domačem ognjišču in dolge adventne noči na topli zakonski postelji, razen tega pa še velik zaklad sto goldinarjev; s temi denarji bi si dokupil pol orala orne zemlje, lepo počasi bi popravil staro, preperelo streho in Duši postavil nove statve... Tako se je res lahko premislil. Nekaj pa ga je tačas le begalo. Ali naj z denarjem, ki ga je dobil na roke za delo na cesti, po kolenih preplazi sto svetih stopnic na Trsat in Materi božji kupi zahvalno voščeno svečo, ali naj se kar precej napoti domov k svoji Duši ali pa naj veliko veselje, da je delo dobil doma in ga mu ni treba iti iskat po daljni Ameriki, veselo zalije z rdečim Istranom? Po kratkem preudarku se je odločil za poravnavo med željami in dolžnostmi. Svete stopnice in zahvalno svečo je opravil kar v mislih in dobrem namenu, saj kaj je Bogu in Materi Božji do tega, ali se takale uboga para mrtvici in odpoveduje dobrotam življenja? ... Domov iti in se istrana napiti je že laže. Pot domov je dolga, ne mudi se, še prehitro pride v domačo revščino, do takega vinčka pa ne spet tako kmalu. Čez tri dni je Ilija Šorman nazadnje le prikolovratil pod streho domače koče. Denarja ni imel nobenega več, zato pa težko in brenčečo glavo. Da bi si jo pola j šal in potešil, je za pozdrav nabunkal kakor čebelico pridno Dušo, da je bila reva vsa marogasta. Potlej se je med grdo kletvino zavalil na posteljo in kakor ubit prespal osem in štirideset ur. Ko se je naposled zbudil z bolno glavo in gluhimi nogami, se ni mogel načuditi. Pred ognjiščem je čepela Duša in iz polnih prsi dojila otročička, ki ga je med moževim spanjem tiho in plaho rodila. Za moža pa je tudi že pripravila nogavice in nove opanke. Prijetni vonj po koruznih mlincih, po fižolu, z oljem zabeljenem, in po pečeni ribi je polnil kočo s pre-srčno domačnostjo, moževo srce pa s skesano pomirijivostjo. Tale Duša je vendar dobra ženska, pridna in potrpežljiva v bridkem zakonu, v delu, porodu in tepežu... Pa kaj hočemo? Božja volja je pač taka, da ženske rodijo otroke in morajo slušati, trpeti in delati, ko se moški junaško krepimo! ... Čemu bi sicer ženske bile, Boga mi, če ne za delo, za ljubezen, porod in za palico? ... Ampak Duša je pametna, palice pa ji je vendar treba, sicer ne bi ver jela, da jo ima rad. Hm, tako je pač. — In zdaj ti človek torej ždi na neobtesanem hlodu med barakami v daljnih hribih, otožno použiva vsakdanji kruhek in se prepušča topemu domotožju. Žalostno je, Boga mi, da se mora človek za teh nekaj let življenja ubijati in truditi v prahu in kamenju!... Njegova Duša je nemara prav danes na trg nesla sira, jajc in butaric, zdajle pa se vrača po sončni stezi med cvetočimi višnjami, na glavi ji je prazna košara, v vogal rute je za- vezala skupiček in se ilotila pletila ali pa preslice ... Res je križ, da mora človek živeti daleč od žene in domačije in se za nekaj ubogih dvojač pekliti na cesti, ki je potrebna le gospodarjem teh gozdov, steklarni tamle v dolini, voznikom in krčmarjem!... Da, kajpa, gospodom inženirjem ni sile; gori v Stojdragi sredi lepih Vlahinj, ki so jim možje, očetje in bratje skoraj vsi v Ameriki, stanujejo lepo v novi, na državne stroške isezidani hiši in jim nič ne manjka, ne vina, ne bab, ne tobaka, o, ti živijo, Boga mi, kakor polhi jeseni ... Ampak ta ali oni izmed nas Hrvatov, Kranjcev ali Primorcev in Furlanov, ki delamo kakor črna živina, ima le krvav žulj na rokah, prah v očeh, žejo v grlu in ob kakšni nedelji prijazno omotičnost pijanosti... Pa kaj hočemo, no? ... Božja volja je pač taka. To je življenje ... Ilija Šorman je poobedoval; kolcnilo se mu je. V žep suknjiča je segel po pretlačen zavojec slabega črnega ogrskega tobaka, v žep telovnika pa po cigaretni papir. Zvil si je cigareto in jo vtaknil v ustnik, ki je bil iz višnjevega lesa in prepasan s srebrnim obročkom. V Senju si ga je bil na sejmu kupil za slepe denarje, zdaj pa ga ne bi dal tudi za dva forinta ne. Željno je vdihaval tobačjo dišavo. To je domačnost: v sončnem žaru cveto višnje, po prelivu drsijo ribiške ladjice, izmed oljk in hrastičja se belo svetijo preslice pastiric ... Potlej si je prismodil cigareto. Če bi bila, Boga mi, iz tobaka po trinajst ali celo po sedemnajst krajcarjev, bi dišala bolje. Pa kdo bi si mogel kupiti kaj tako dragega? Z zavojcem po sedem krajcarjev je skoparil štiri dni. Tako je vselej prihranil vsaj šest krajcarjev, na mesec se to precej pozna. Saj je končno vse za Dušo in domačijo — edino, kar takale uboga para res ima... Tako je ždel, kadil in strmel v kamenje, kjer so se martinčki, še spomladmi medli, prijetno sončili. Da, Boga mi, tako bi človek rad ždel do večnosti in sanjaril, kadil, se sončil in brez dela čakal, kaj prinese lepega prihodnja ura, prihodnji dan... Zdaj pa zdaj kakšno žensko, nekoliko pijanosti, pa kako divjo pesem... potlej pa spet spanje, dremanje, sanjarjenje in spet spanje ... Ampak sila je, kruha ni, ženo imaš in zima bo z dolgimi nočmi. Tako je vse vkup ena sama muka in skrb od leta do leta; ni je ure, da cbi si pretegnil ude in se otresel skrbi... »Hajdi, hajdi!... Ena je proč, na delo, na delo!« Grmeči glas delovodja je odmeval po dolini. »Ganite se, možje, vrag vas dal! Kaj mislite, da vas bo država dobro plačevala za kajenje, zijanje in zehanje? ... Mater vam!« Med pritajeno kletvijo so se nejevoljno dvignili predramljeni delavci in čez kamenje pokorno splezali na delovni prostor v rebri. Tudi Ilija Šorman je leno vstal z bruna, na katerem je ždel; vtaknivši ostanek ugasle cigarete za okrajek stare vojaške čepice, si je pritegnil pas in hlače, pljunil v imenu božjem in topo za drugimi odhlačal na mrzko delo. Na dnu tokave so zapele sekire tesarjev, iz kamnoloma v hribu so se oglasili kovinski udarci kladiv, ki so enolično padali na dletaste svedre. * Da, cesta, tale cesta je dala, da so materi Hrovatički, krčmarici ob kranjskohrvaški meji, dobički kar sami lezli na kup; odkar pa je bil tu grofov Gorenjec in na hrastovi mizi pustil tisto znamenje, ni bilo v mali krčmi prostora za tretjino gostov, kolikor jih je začelo prihajati. Krčmico bi bilo treba povečati. Hrovatička pa se vendar ni mogla odločiti za drage in tvegane predelave. Pred več ko petdesetimi leti, še preden so tamle noter postavili steklarno in v dragi našli plitvi premog, je tale krčmica ob mejnem potoku in sredi gozdov že stala in ni gostov nikoli pogrešala. Nihče izmed grajskih lovcev, drvarjev ali hlapcev, nihče izmed državnih logarjev, avstrijskih in hrvaških žandar jev, izsušenih steklarjev, zaprašenih voznikov, trudnih sejmarjev in nedeljskih ljudi iz hribskih vasi ni mogel mimo trinajstih stopnic do predvežja, vsak se je oglasil v krčmici. Tu je človeku bilo prijetneje kakor tam doli kje ob veliki cesti, tu je vsak imel bliže do svojega dela in tu se je zmerom našla priložnost za pameten pogovor. Gozdarji in rudarji, kmetje in vozniki so vsi vedeli, da se ne morejo ogniti tej krčmici. Tudi, ko je zmanjkalo plitvega premoga in so steklarno ustavili, ker je bilo pretežavno dovažati pesek in živila, je krčmica mirno dalje živela. Kdorkoli je zašel v dolino, je moral Hrovatički v mrežo, da se je znebil vsaj nekaj dvojac in ji zvišal kupček. Hrvaški logar je tu zmerom dobil zavojec dobrega avstrijskega tobaka, tudi strogi hrvaški orožnik s perjanico in karabinko pa zeleni finančni stražnik s starinsko puško nista preveč na prste gledala spoznavni vdovi, ki je tudi dobro vedela, kaj je moški svet. Tu si je lahko proti zmernemu nadavku kar naravnost kupil funt smodnika hrvaški logar ali gozdni tat, kranjski lovec ali divji lovec, kdor je hotel. Ko so se sejmarji ob vročih dneh vračali s sejma v Samoboru, so tu še udarili marsikatero kupčijo za kravo ali prasca in jo veselo zalili; tu se je domenila marsikatera kraja iz graščinskih gozdov; pod to streho, na teh klopeh je marsikatera žejna poštenost našla začetek svojega konca, v kalnih kozarcih na tej mizi je utonil že nekateri dober namen, celo šušljanje o skrivnostnih stvareh, o razbojništvu in o vonju po krvi je strašilo okoli samotne krčmice. Ali Hrovatička se ni bala duhov. Sprijaznila se je z njimi tisto strašno noč, ki ji je še mladi vzela moža. To je bilo tačas, ko so Bošnjaki še zadnji pot prebrodili Kolpo in se čez Gorjance razlili tja do Krškega in vse izropali in požgali, podavili in pomorili. Iz Rud v dolini Gradne, kjer so strašno razmesarili župnika, so čez Otruševec prilomastili v tokavo Breganice in pali po krčmici ob žuborečem mejnem potoku. Hrovatiču so prestrelili roko in mu odrezali nos in ušesa, dekli pa prsi in prste. Pregnala pa jih je zvijača mlade Hrovatičke, ki je skozi okno zapahnjene in zadelane spalnice, kakor na pomagaj klicala cesarske vojake. Hrovatička je to natanko in nazorno, brez velikega občutja pravila vsakomur, kdor jo je le hotel poslušati. Uboga dekla je umrla še tisto jutro, njen mož pa kmalu proti poletju. Omožila se potlej ni več. Vzroka, zakaj je ostala sama, njena zgovornost ni izdala nobenega. Tehtnih vzrokov pa je bilo dosti. Hrovatička je kmalu spoznala, da je v samotni hiši mlada lepa vdova včasih bolj varna kakor omožena ženska in da se tudi tako da lepo zaslužiti. Pravi in postranski dohodki so se ji res množili, strašnih Bošnjakov ni bilo več, a sloveči razbojniški poglavar Tadič, ki se je nekoč oglasil, je bil vljuden, čisto vljuden gost; brez pogajanja je plačal z zlatniki, kar bi bil kdo drug poravnal komaj z goldinarji. Krčma ob meji, kakor so jo imenovali, je začela ob njenem veščem vodstvu kaT cvesti, sloveti in napredovati. Da, tudi veliki in mogočni gospodje, presvetli in blagorodni, so pri voljni krčmarici radi popili kozarec stare črnine in so bili z njo tudi sicer prav človeški. Državni gozdarski nadzornik in zemljemerec, ravnatelj steklarne in rudarski svetnik, stotniki in naredniki obmejnih stotnij, gospodje za zemljiški odkup in davkar iz Samobora, vsi ti so prihajali in, če so se kaj dlje zamudili, so v gostinski izbi, ki jo je podjetna Hrovatička primemo uredila, včasih tudi prenočili. Ampak vsa taka počaščemja, kakor so bila razveseljiva in koristna, niso prevzela prebrisane vdove, da bi postala kaj visoka in izbirčna. Kakor šest delavnikov napravi teden, tako šest desetic ali deset šestič da en goldinar, šest takih goldinarjev pa že zlatnik; če krčma ne bi bila zadovoljna s koristnim gozdnim čuvajem, tudi ne bi bila vredna mogočnega okrožnega sodnika, ko pa je ob vsem tem bilo poglavitno le to, da je bila zmerom polna gostov in veselja in da so se vse niti dale ubirati za mrežo, v katero se je zmeraj kaj ujelo. Nekoč se je ujel tudi neki grofji človek in si je počasi ogulil več srebrnih luskin kakor še tako velik in radodaren gost. Pijanost je skrbela za žejo, žeja pa za novo pijanost. In ko je bilo z dedcem naposled tako daleč, so do vsega drugega pripomogle še majhna sila, kreda im lepa priložnost. Le znati je treba. Hrovatička je znala. Zmerom je tudi vedela, kako se ji je z jokom in solzami otresati vsakega suma, vsake krivde ali sokrivde. Nedotakljiva je bila tu v slavi uboge obrekovane vdove. Kaj pa je hotela, če so dedci kakor nori tiščali za njo? ... Kaj, če so prav njeno krčmo vsi tako radi obiskovali? ... Ali je prav ona varuhinja svo- jih gostov?... I, seveda, zavidajo ji, zavidajo skromne dohodke, zavidajo, ker je pač slabotna ženska, ki ji vsak sme kaj pritakniti — o, saj ve, saj pozna svoje sovražnike!... Res pa je prav dobro poznala svoje prijatelje, okrožnega sodnika, davkarja in še druge. Nihče se je ni upal uradno kaj prijemati, vsak se je bal njenega jezika in njenih groženj. Zaradi nje, to se je včasih res zgodilo, je med razdraženimi možaki pel nož in je steklenina šla na drobno, da so gostje drugi dan videli na čisto umite lise po tleh in po stopnicah, v samotni hiši pa je še ostal čuden zadah po mokri zemlji in po mrliču. Nihče ni po ničemer vprašal. Hrovatička si je tako zmerom na vsako vprašanje pripravila gladek odgovor. Ampak zgodilo se je, da je nekoč zmanjkalo nekega finančnega stražnika, ki je dosti in preveč posedeval v tej krčmi; pa neki nadlogar, ki se je rad mudil pri Hrovatički, je takisto zginil. Tudi pot nekega ciganskega kotlarja, povsod znanega po težkem okrasju iz tolarjev Marije Terezije, so neki februarski večer še sledili v dolino, v krčmi pa se jim je vsaka sled zgubila. In je vse utihnilo. Pol ure je bilo daleč do prve vasi, eno uro do steklarne, okoli in okoli pa tihi hribi in temni gozdovi... Nihče ni tožil, nihče ni sodil, žeja in druge potrebe so ostale, vse drugo pa je Hrovatička že sama zmogla. Govorice so še več vedele o nji. Ne samo o nji, marveč tudi o njenih dveh otrocih. Ima neki sina in hčer in ju skrivši sola prav gosposko, obenem pa pesti in ožema oba očeta, plemiča s samoborske strani, da se rada ali nerada res bridko pokorita za lahkomiselno posedanje pri Hrovatički. In vendar je bila Hrovatička na glasu, da je zanesljiva in spretna svetovalka tudi v skrivnih ženskih zadevah. In čeprav je vsaka vedela, da se svetovalke ne bo več odkri-žala in z lakomnico do kraja poravnala, so vendar daleč okoli slovele mazačkine kapljice in njih zanesljiva moč. Bila je res skrivnostna, samotna in vsestranska hiša, tista krčma ob meji. Ko je vdova prišla v leta, ki so se ji začela poznati in ki so neusmiljeno ogrožala mikavnost samotne krčme, se stari in novi gostje niso mogli načuditi, koliko prijaznih, lepih in postrežljivih nečakinj ima tale samična in zapuščena krčmarica. Klicala jih je k sebi na počitnice ali, da bi se izučile krčmarskega obrta. Vse so s svojo mladostjo uspešno nadomeščale pojemajoče mike tete Hrovatičke. Vsako drugo ali tretje leto je prišla druga taka nečakinja. Ta se je imenovala Bogi ca; druga je bila Slavica, tretja morda Dorica in četrta Zorica. Rodovinsko si niso bile nič podobne, zapeljive pa so bile vse in goste so znale vnemati, da je vino kar teklo, tudi slabo in prav slabo, in da krčma tudi pet dni na mesec ni bila čisto brez gostov. In potlej je prišla cesta. Debelušni in že častitljivo osiveli Hrovatički je bilo hudo, da ni več mlada. Ko jih ji je bilo trideset ali kaj več, o, tačas naj bi se bila začela tale cesta. Kako lepi so vsi tile mladi gospodje inženirji! Materinska ljubezen se ji je mešala s prebujenimi spomini. No, takle gospod bo kmalu tudi njen Branko, njen sin, ki zanj že tako dolgo lovi in grabi, da bi iz njega postalo kaj velikega in imenitnega, morda kar domine illustrissime ali spec-tabilis, kakor vladni gospodje imenujejo drug drugega... O, in zdaj vse to krdelo laških zidarjev z vročimi očmi in belimi zobmi, štajerskih tesarjev s široko svetlo brado do usnjatega predpasnika, vsakovrstnih prvih delavcev in delovodij pa še zalih gospodov iz Samobora in Zagreba — koliko čudovitih možakov, ki vsi radi prihajajo v hladno senčnico njene krčme!____Da ta obisk vsaj ne bi bil manjši kakor je bil, dokler je bila še mlada, zato je hitro poslala kar po dve nečakinji za kuhinjo in za gostinsko izbo. Krčma je postala središče vsega. Iz doline, kjer je potok gnal troje mlinov, se je med razstreljevanjem, sekanjem in žvenketom železja, vpitjem in praženjem nova cesta bližala krčmi. Z gozdovi obrasli hribi, ki jih je v tišini dosihmal motil le pokajoči voznik iz steklarne, strel grofovega lovca ali plah krik srnjaka, odmevajo zdaj od hrupa in trušča ljudi, kamenja in železja. Pa materi Hrovatički so to čisto prijetni glasovi ... Da, da, to da žejo, to privede goste in dosti denarja!... Da, da, toliko možakarjev segreje ves kraj, krvi pa sam ljubi Bog in njegovi župniki ne morejo zapovedovati. In čas teče, dvojače in goldinarji se kopičijo... Slabše tudi drugo leto ni bilo; ko se je napredujoče delo z vsem hruščem in truščem nekoliko odmaknilo na drugo stran hriba, se dvajset ali štirideset minut hoje do vina in ženske ni plašil nihče. Ko pa je cesta potlej prišla do prihodnjega odseka, je začela zamudno lesti navkreber proti karibskim vasem in državnim gozdovom. Zidarji in tesarji, inženirji in delavci so se preselili v prijazno dobno. Potok je mirno šumljal pod novimi mostovi, tiho je postalo za dlje časa. In že se je spet prikazala cesta. Že precej visoko, pa to ni nič hudega. Čeprav so pri barakah imeli sedaj svojo kr črnico, je Hrovatička vendarle poznala svet in vedela, da je moški zaradi vina samega ne bodo obiskavali... Inženirji so se seveda nastanili med lepimi Vlahinjami gori v Stojdragi, kakor bi res vedeli, kje se stresejo zrele hruške in kje hudič duše lovi. Pa te človek že še pogreši, saj drugih še zmerom dosti prihaja v obmejno krčmo ... Prav stalni so zdaj žagar in njegovi delavci, vozniki iz steklarne in drvarji pa novi grofov lovec, in ta sam je vreden deset drugih ... Jezus nazarenski, ti je to kavelj!... O, ko bi še bila, kakršna je bila pred tridesetimi leti! Hrova tički je kar ■vroče postajalo ob tej misli in kar oči so se ji meglile... Ta, ta mora imeti mišice, čeprav mu jih človek po njegovi vitki postavi ne bi prisodil takih!... In kako ti že klobuk nosi po strani, pa puško in irhaste hlače, vse čisto drugače ko drugi; in kadar ta gori na Selovcu s čistim glasom poje svoje mehke, domače pesmi, bi se človek najraje jokal od same otožnosti, miline in sreče! ... Mati Hrovatička se je čisto zaljubila v čvrstega fanta, tako zaljubila kakor le kdaj v svojih ženskih letih. Vsak dan je oprezovala in se razgledovala po cesti in stezah, ali lepi in močni, ponosni in nenavadni vendarle že prihaja spet k njej ... Kaj se mu je tačas tako zamerilo? Ali se ne upa več? Premotila bi ga in ukrotila, kakor jih je že toliko pred njim; skoraj vsakega. Pa Gorenjec, ki ga je videla komaj enkrat, je ostal trdovraten, ni ga bilo več, brez pozdrava je hodil mimo in preziral vabljenje; vzroka za to pa je imel prebito zadosti. * Tisti velikonočni ponedeljek je bila krema natlačeno polna. Primož Košutnik, ki mu je puška vnemamo visela čez ramo, je tačas prišel z uradnega dneva na gradu in zgolj iz vedečnosti in domače navade prvič zavil v .to krčmo. Bokal vina je štirinajst krajcarjev, kaj to de? V izbi so sedeli furlanski zidarji in igrali briškolo. Karte so tleskale ob mizo, vmes sikale kletvice, vse razpoloženje je bilo vabljivo in napeto, kakršno je Primož poznal s krvavih nedelj doma. Nekaj časa je gledal od daleč, potlej je prišel. Igro je poznal še iz Trbiža in Pontebe. Zamikala ga je; vino mu je pritisnilo v glavo, z njim pa še drugi zli duhovi. Da bi lov le gledal in ne sam tudi streljal, to mu je bilo prehudo. Kmalu je bil v igri, karte so mu še glasneje tleskale kakor Furlanom. Igrali so za denar: po šestici za vsako igro. Po dve šestici je bil bokal sloveče črnine z Gadove peči; za dve šestici si dobil dva zavojca tobaka srednje vrste in še sedem krajcarjev nazaj; z eno šestico si kupiš že smodnika, svinca, mašila in stročk za dva naboja; za eno šestico ti trgovec v Bregam da šest žemelj. Šestica je bila velik denar. Furlani so si pomežiknili. Primož ni nič opazil. Samo to je videl, ko je priigral skoraj že en goldinar, da je začel zgubljati z najboljšimi kartami. Priigrane šestice so se topile, sam ni vedel zakaj in kako, in že tretjič, strela božja, je moral seči v žep! ... Nazaj jih mora dobiti, pa če bi mu bilo do vseh svetih tu sedeti in kartati!... Zatvornica se je utrgala, voda je vdrla in se mu zvrtinčila nad glavo. Zdaj je zgubil že sedmo šestico iz svojega žepa, pa je imel polno najboljših kart! ... Stoj, kaj pa je bilo to? Nasprotnik prejle ni na njegov as izigral srčne trojke, zdaj pa mu je prav z njo vzel pikov as! ... O, to pa vendar ni mogoče, karte z natrganim vogalom ni malopridnež potegnil šele zdaj, že prej je bila v njegovih rokah ... Primož se je v nenadnem sumu divje ozrl in opazil za seboj nekega Furlana, ki je pravkar umaknil roko in si v zadregi segel za ovratnik. Tak tako, to je bilo? ... V nagli jezi mu je zavrela kri, izza golenice je potegnil odprt nož in ga zavihtel nad mizo. »Prekleta baraba laška, mene že ne boš varala!« je zavpil in z nožem na hrastovo mizo pripel roko nepoštenega igralca. Za trenutek je nastala smrtna tišina. Košutnik se je z enim samim posegom polastil vsega drobiža na mizi. Nastal je strahovit hrup. Mati Hrovatička je stala med vrati in strmela. Košutnik, ves bled, se je ukoreninil kakor drevo. Pet, šest se jih je zaletavalo vanj kakor psi v razdraženega merjasca. Izba se je tresla od rjovenja, topota in cepetajoče togote. Steklenina je žvenketala, vino se je razlivalo. Gostje, ki so sedeli zunaj, so pritekli, da bi videli, kaj se godi. Hrovatička je drhtela v sladostrastnem trepetu; še ni vedela, s kom bi potegnila. »Varuj se, Kranjec, nož imajo!« mu je nekdo zaklical. Pa res: z njegovim lastnim nožem so šli nadenj. Zdaj zdaj ga spodneso in zakoljejo. Hrovatička, vsega navajena, na vse pripravljena, je že premislila posledice. Kaj njej mar?... Čemu pa se je mešal v igro njenih gostov? i : »Pa naj ga imajo!« se je Košutnik divje zasmejal sredi vročega vrveža. In že ti je prvi Furlan tuleč odletel pod klop ob peči. In že je ista strašna moč iz vrvečega krdela pograbila drugega in ga treščila ob steno, da je med padcem zbil stensko uro na tla in da mu je nož odletel v kot. In že se je tretji ločil od gruče, roka mu je bila izvin jena, prsti, jsi so tovarišem dajali nepoštena znamenja, so bili zlomi j eni. Tako, ostalo jih je še troje. Košutnik je dobil prostora in ognja. Pa oni menda še niso imeli zadosti. Iz veže se je slišalo smejanje, kričanje in ščuvanje. Neki Furlan je hotel Gorenjca ven pahniti, zato je dobil brco v trebuh, da se je stokajoč zgrudil. Druga dva sta se umaknila. V obupu sta se še enkrat obrnila proti nasprotniku. »Ne, to ni prav, da vaju ne pustijo venkaj,« se je Primož nasmehnil; »le stojta, precej vama pomorem!« In je segel po prvem, ga zgrabil od zadaj za ovratnik in za hlačni pas in ga z glavo naprej kakor hlebec kruha v peč porinil skozi odprto okno, da je priletel med prazne mize in stole, za njim pa je vrgel še denar, ki ga je bil prej pobral z igralske mize; zadnjega s prebodeno roko je pustil, da je pobegnil. »Le semkaj, če si še kdo upa!« je zavpil in se na široko ustopil. Nihče več se ni ganil. Bali so se ga vsi. Otresel se jih je bil kakor se mokra kokoš otrese vode. Kaj takega še ni videla ta krčma, a mati Hrovatička in stari voznik Strmelec, njen najzvestejši hlapec, sta v tej gostilni videla že marsikaj. Primož Košutnik je stopil k mizi, na njej so ležale karte, polite z vinom. »In da za zmerom pomnite, kaj Gorenjec je — na!« Vzdignil je pest in z njo treščil ob mizo, da se je vse do kleti zamajalo... »Tu vam pustim spomin na Primoža Košutnika iz Cerkelj!« Gledalci so pritisnili k mizi. Na mizi se je poznala vdrtina, ki jo je bila vtisnila kakor železo trda pest. Tepeni Furlani so izginili, za njimi je tekel smeh. Tudi Hrovatička, čeprav krčmarica, je pisano gledala za njimi. Močan možak ji je bil vsak všeč. »Kaj boste vi, kaj hočete?« je gostolela. »Prav nič ne boste, tu imam besedo jaz... Kaj menite, da v svoji hiši kaj potrebujem vas in vaših tatinskih iger? ... In zavoljo vaših goljufivih kart naj trpim vso to škodo, ka-li? Pa le stojte, že jutri vas za odškodnino navrtam pri vašem inženirju! ... Naznanim vas, kako ste hoteli Gorenjca oskubsti! ... In šest na enega, da vas le sram ni!... Prav je, da ste jih skupili, še premalo ste jih!... Sram vas bodi!_____« Pljunila je. Bujne prsi so ji plale. Roke si je oprla ob široke boke in gledala, kako so se Furlani urno umikali iz nevarnega kraja. Tudi Primož je hotel iti. »Tega ne smete storiti moji krčmi,« se mu je lizala Hrovatička. »Moj gost bodite danes, da lepo zalijemo, kar je bilo.« Sama mu je prinesla polič črnine z Gadove peči. Vsem, ki so prihajali, je zgovorno pripovedovala, kaj je bilo, in jim kazala vdrtino na mizi. Košutnik je pil čez mero in se neumno bahal s svojo močjo. Z golo dlanjo je drobil kamenje, lomil podkve in takisto z golo dlanjo tudi v najtrši les zabijal železne žeblje. Do večera ga še niso zapustile moči, pamet pa že precej. Uščenil je Julko, ki je tačas bila za nečakinjo, da je vrisk-nila, potepljal široko peč tete Hrovatičke, ki je sladostrastno zagrulila. Drugo jutro se je zbudil ves prezebel in top na krivenčastih koreninah ob strmi stezi gori v gozdu. Znamenita vdrtina na hrastovi mizi je polnila krčmo vse večere in nedelje. Povsod so govorili o njej, vsak jo je hotel videti in vse slišati, kako je bilo. Le močnega Gorenjca, ki je po njem Hrovatička v svoji pozni ljubezni in z vsemi skrivnimi željami tako koprnela, ni bilo več blizu. * Uradnega dne z vsemi tistimi listki in seznami, z računi in s sprejemi je bilo konec. Zadnji so odhajali po temnih stopnicah. Višji gozdar je zaprl knjigo, miznioo in blagajno, stalni lovci so že segli po puški in torbi, stari grof je vstal. »Kakor sem torej rekel,« je še dejal, »izkaznic za obiranje gozdnih sadežev ne dobo letos nihče. Nočem, da bi naše blago prodajali po Zagrebu in Samoboru, za nas bi ga pa zmanjkovalo. To človeka bolj jezi kakor nekaj tistih dvojač zgubljene vrednosti. Tudi divjad bo imela več miru, ko je obiralke ne bodo več plašile. Kositi po hosti takisto ne dovolim več, kosci spodrežejo vse drevjiče. Kolikor je treba, požanjite sami. Ste razumeli? Če zvem, da mi je kdo po gozdu kosil, bo huda pela! Jelinek: ne pozabite na tistih trideset vreč kovaškega oglja, ki ga moramo dobiti, zdaj je najlepša prilika za to. — In še nekaj: če pride jutri Kron-feld in bo hotel hraste kupiti le na panju, mu povejte, naj si jih gre iskat drugam. Prej, ko še ni bilo mogoče, je hotel, da mu jih sami sekamo in spravimo do Bregane; zdaj ko smo prav za to napravili drče in je cesta že vozna in ko žaga že dela, bi jih rad kupoval s panja, jih sam izvozil in sam prodal vejevje in čreslovino. Tega nočem, pa je. Kupi jih pač kdo drug. No, Bogolin, kako kaj plenja češka vše-nica na Ravnici? Pa tam po tisti rebri? Že prav, o priliki si to ogledam. — Srnjakov, to dobro pomnite vsi, mi za zdaj ne streljajte. Zima je bila huda, volkovi so krvavo gospodarili. Peter, pri tebi v Drenovcu mora biti nekaj pravih kaveljnov. — No, zadosti za danes; z Bogom. Ti, Košutnik, pojdeš pa še z menoj.« Ves bled in potrt je ubogi grešnik šel za svojim gospodarjem. Slutil je, da se bliža huda ura; grof mu je davi čisto hladno in molče odzdravil. Šepasti Kropaček je tiho žvižgnil skozi nasršene svetle brke in se udaril po irhastem bedru, stari Jan Jelinek je vedeče privzdignil oglate rame, hinavsko pomežiknil in požvečil debeli čik v ustih, stari Bogolin se je močno popraskal za ušesom, črni Peter je tlesknil z jezikom, si ob podplatih vprasnil žveplenko, za-palil pipo in hudobno pogledal za Gorenjcem; še višji gozdar Svoboda se je ponižal in se z drugimi hladno nasmehnil. Razen Bogolina so bili ti vsi sami Čehi. Tale novi, tale grofov ljubljenec jih vendarle skupi ... In zdaj stoji Košutnik tam, kjer je pred dvema mescema imel z grofom prvi pomenek, stoji, suče in mečka klobuk, ne vidi ne srnje glave ne bele porcelanaste peči, sploh nič, le sodbe se boji in pobeša oči. »Mislim, da veš, zakaj sem ti velel semkaj?« Primož molči. »Lepih moram slišati o tebi. Če misliš tako začeti, je bolje, da precej nehaš.« Košutnik gleda v tla. »Semkaj sem ti velel, da te, ker si še mlad, ne bi sramotil vpričo drugih. Ali ti nisem ondan rekel, da se ogibaj žensk in gostiln? Prav ti je zdaj! Sedel boš, dragi moj, a zaradi nasilja in telesne poškodbe si bil že kaznovan, in to je zdaj močno obtežilno.« »Če pa so me le-oni varali in če jih je kar šest šlo nadme!« »Spet drugi, zmerom drugi! Sam seveda nisi nič kriv. Zakaj si rinil mednje? Ali ne more mlad človek živeti brez tega nesrečnega vina?« Gorenjec je skomizgnil z ramo. »Sam ne vem, kaj me je premotilo,« je potlej potrt dejal. »E, kaj! Človek, mož, lovec mora vedeti, kaj sme, kaj ne sme. Le tako neumno mi nikar ne govori. Da te, ali ni gozd lepši, kakor takale zakajena in smrdljiva krčma s pijano drhaljo?« »Po domu se mi je stožilo,« je Primož dejal. »Pri nas če naj sploh več ne pridem, potrebujem dosti denarja. To moram vedeti. Višji inženiT ve, da sem tu, pričakuje me. Pomožnega uradnika potrebujejo, to so bili razpisali. Če odstopim ali se sploh ne prikažem, sprejmejo koga drugega. Tako bi bil brez vsega.« Hrovatička isi je nekoliko opomogla, le glas se ji je še tresel. »I, Brankec, kaj se mora vse to res še danes odločiti? Lepo mirno se raje poveseliva, da si srečno prebil skušnje, veselo popraznujva, ker se spet vidiva in ker ti je svet zdaj na stežaj odprt!... To je pač velika stvar, kar v glavo mi še noče ...« Pomirljivo je proti sinu stegnila mesnato roko. »Kaj bi se trdo in grdo rvala na tak dan? ...« Fant ji je nezaupno segel v roko. »No, prav, prav. Saj sem zdaj res truden. Včeraj smo se poslavljali, potlej sem bil vso noč na potu... Ampak dosti časa, to ti povem že zdaj, nočem zatratiti.« »Kdo govori o tem? Dan ali dva, kaj je to toliko? Nekaj počitka pa si tudi že smeš privoščiti, preden po dolgem šolanju nastopiš službo. Tudi drugi mladi fantje imajo Bog ve kako dolgo počitnice! Midva, Brankec moj, se že še sporazumeva, midva. Čez noč zraste dosti trave, steče dosti vode; testo mora šele vzhajati, saj tudi kave ne piješ, dokler se ne ustavi!...« Imela se je spet v oblasti, v očeh so ji migljale mile materinske solze ... »Ampak tako kakor prejle ne bo moj Brankec več govoril z menoj, jeli, da ne? ... Tak ni moj Brankec, ki sem nanj vsa ta leta mislila, zanj grabila in skoparila! ... Nespočit si pač, prazen in ubit, ubogi moj pridni fant; saj razumem, odpustim ti, rada odpustim in lahko, vse sem že pozabila ... Človek se poslavl ja, seveda, in morda ne samo od prijateljev — mladost, moj Bog. je le enkrat v življenju! ... Zato se moraš najprvo odpočiti, okrepiti. Kakšen pa tudi si! Kako sem se prestrašila, ko sem te zagledala tako bledega! Sprva sem mislila, da si bolan, zdaj, hvala Bogu, vem, da nisi... In kaj bi precej govoril tako grenko, da pojdeš in da se več ne vrneš? Prespi ,se, premisli se... Sicer pa,« je dalje žvrgolela, »si tukaj in zdaj se ne moreva več o tem meniti; vsak trenutek se lahko vrne dekle, prisluškovalo bi.« Branko je malomarno dvignil pogled. »Ti, saj res: kdo pa je ta? Znana se mi zdi. Ali je domačinka?« Hrovatička si je dala prst na usta. »Tiho, tiho!... Na pol vem, vsaj zdi se mi, da vem. delam pa se, kakor da ne vem, ker mi ni nič mar. Nisem ji kriva jaz... Ljubica ji je ime, Ljubica Jamnik — drugače je ne poznam.« Fant je premislil. »Mogoče. Obraz se sicer ne ujema z imenom. Ljubica Jamnik? Pa že mogoče, no. Tega imena jih je nemara dosti med Kolpo in Dravo. Meni je tega nazadnje še manj mar.« Premolknil in skomizgnil je z ramo. »Če se le tebi kdaj ne nakretijo kakšne sitnosti?« Stara se je razsrdila. »Meni, zakaj meni? Kaj sem jaz kriva? Vzamem jo, če pride in je primerna. Le naj mi kdo kaj reče! Vsaka krčma mora imeti dekle, in da si ne izbere najstarejše in naj-grše, sprevidi tudi župnik! Sicer pa —« Kolesa zaškripljejo, bič poči, surov moški glas zavpije nad konji. Hrovatička se dvigne v okorni prizadevnosti. »Na, tako je. Strmelec bo, pol litra ga posreba vselej. Vidiš, če je samo ena natakarica in je ravno ni pri rokah, moram pač na stara leta tudi sama takole loviti vsak krajcar ... Pojdi, Brankec, izberi si posteljo, da se dobro od-počiješ...« Naveličano, hladno in tuje je sin gledal za njo. V teh letih ni prebiral samo suhoparnih knjig, marveč je ob roki razsvetljenega tovariša tudi bral najnovejša dela velikih Francozov in z vročimi očmi, bridkim srcem in koprnečimi počutji požiral grozljivo zamotane, vserazdira-joče Ruse, potlej pa je vse tiste temne nauke pomerjal po sebi, svojem rodu in omadeževanem bitju in goreče, željno, z vso slastjo samomučno vase srkal ves tisti komaj v slutnji spoznani strup. Kaj je dobro, kaj je zlo?... Nič, saj je človek le obremenjena bit s podedovanimi nagoni; res pravi nič; saj je vendar vse brez pomena, brez vrednosti, brez smisla, vse je pač le minljiva, bolj ali manj škodljiva domišljija ... Tako ti za namen, smer in vsebino tega nezaže-Ijenega življenja ostane zgolj uživanje in kar ti to omogoči: denar in oblast. Prva skrb mu zdaj res mora biti, da se prav hitro brez hudega dela in posebnega truda dokoplje do velikega, do grdo velikega denarja. Dati ga mora baba, ki mu je tako rekoč mati; dati ga mora dosti, dati mora vsega, kolikor ga ima ... Lepo počasi ga bo pulil iz nje, pa naj se še tako otepa in brani. Še sreča, da ve, kje ga stara skriva največ. — Z denarjem se mu pot odpre v široki, veseli svet. O, denar je res sveta vladar. Z denarjem zmoreš vse. Z de- narjem si kupiš nebesa na tem in, tako pravijo, tudi na onem svetu... Tako je šole kljub njib zoprnosti končal z obupno trmo kakor hitro je to bilo mogoče. Denar njegove razvpite matere naj mu posihmal le pripomore do tja, kjer se je začelo njegovo zaznamovano rojstvo, do — uživanja. Zato se je brez pomude potegnil za razpisano pomožno službo. To je začetek, prvi korak v svet življenja, veselja in uživanja. Čez pet let postane stalen vladni inženir, čez deset let že velik, bogat gospod, potlej pa------... Hm, če to sploh še učaka... Podedovani nagon, podedovani strup ga najbrž ne zgrešita, prekletstvu svoje krvi, pravijo knjige, nihče ne ubeži... Včasih ga je tega naravnost strah, saj ve, kako je s podedovanimi grehi. In za vse to, za skrbi, dvom in obup se mora zahvaliti tejle svoji materi. Že rojstvo mu je omadeževala, potlej ga pa odrinila še v muke šolanja in mu preskrbela nemir duhovne razsvetljenosti — naj zdaj le krvavo plačuje še in in še z denarjem in žrtvami, s ponižanjem, z nenehno glodajočo negotovostjo, z ožemajočim strahom in nespečnimi nočmi-------- Oh, kako ti je precej zaječala ob prvem, še rahlem pritisku! ... In posihmal bo njegovo roko zmerom čutila na svojem tolstem grlu, tudi kratek mir, vsako umišljeno varnost bo morala vselej drago odkupiti; o, tako brž se ga že ne znebi. Ves denar, ki ga iztisne iz nje, lepo obrestno naloži, dokler ga ne bo z njegovim lastnim zaslužkom dosti za življenje, kakršno mu prija. Da bi čakal na njeno smrt in na delitev dediščine, niti ne misli!... Prav tako se ne kani odpovedati dobri službi pri cestnih delih, ko je že začetek tako ugoden, skleda tako blizu in žrtev tako zložno pri rokah... Saj bi se sam postaral, preden bi se ona stegnila; ta, kakor vse takole ustrojene babe, bo živela še dolgo, naposled postane še pobožna in umrje kakor kaka sveta spokornica. Za zdaj pa je že strahovito hudo, da je pankrt tele zoprne babnice iz obcestne krčme. To je neizbrisno znamenje za vse življenje. In glej, zdaj mi pot zastavlja prav ona s svojimi sebičnimi pomisleki in hinavskimi solzami, s svojimi računi in z vsem tistim gnusnim obrtom!... No, njega naj se le varuje, njegovih načrtov in pravic naj se nikar ne dotika preveč ... In sestra? O, gospodična sestra naj se sama potrudi, sicer dobi mošnjo že prazno. Pa tako seme ne pozebe, dekletom je dobro, vsaka lahko zasluži, neumna bi bila, če ne bi. V grobu enako smrdijo device in cipe ... Zadovoljen je bil s svojimi nameni. Zvil si je drobno cigareto. Potlej je segel po klobuku in paličici. Zažvižgal si je češko polko in mimo trudnih konj, ki so se otepali brenčečih obadov, odšel v zgornje prostore hiše, se vrgel na škripajočo zofo in kakor po pošteno opravljenem delu precej trdno zaspal. Globoko v zlatozelenem grajskem parku so pokale puške, nad tiho in senčno dolino so sikale svinčenke; nizki moški basi so se smejali, grmovje je molčalo, s prastarih smrek so odleta vale valeče vrane. Kakor ob grofovi petdesetletnici pred desetimi leti so zdaj tudi njegov šestdeseti rojstni dan praznovali z veselim dolbitnim streljanjem na tarčo. Na zastraženi rebri, natanko odmerjenih pet in sedemdeset metrov daleč, se je svetila čmobela tarča, pod majniškimi brezami je kapljal nastavljen sod, dim smodnika in tobaka sta se mešala, na preprostem podstavku so bili lično razloženi izbrani dobitki. In ker grof ni hotel, da bi z njegovega praznika šel kdo lovcev prazen in nejevoljen domov, je bilo teh dobitkov šestero: za vsako desetletje po eden. Da so vredni sto štirideset goldinarjev, je višji gozdar Svoboda razlagal vsakemu posameznemu udeležencu, gledalcu in gostu. Bil je varčen, trezen in prizadeven Čeh, ki je bil semkaj prišel čisto ubog in ki si je kmalu opomogel do skrivne blaginje. Vsako stvar, bodisi drevo, les. žival, rastlino, orodje in poslopje, je rad cenil zgolj po goli vred- nos ti, čisto stvarno mereč svoje lastno razmerje do blaga tega sveta. »Zabojček s sto trabukami, to dobim jaz; gospod grof ve, kako slabo streljam, zato je za zadnji dobitek določil smotke, ki jih kadim najraje ... Saj človek ne more obenem v glavi in v knjigah imeti gozda in divjadi. Prosim, gospod baron, prosim, ekscelenca, prosim, gospa grofinja, prosim, presvetli,« je razlagal navzočni gospodi in med kratkim in neveselim smehom kazal velike rumene zobe; »le ena velja, človek mora biti zadovoljen; lov je sport, gozd je poklic, in poklic je nad vse ... Tole pa je lovski vejnik z žagico, čisto jeklo, ročaj je iz prave jelenje roževine, vse vkup vredno devet do deset goldinarjev — na Dunaju, v četrtem okraju pri tvrdki Kratochvil, se dobi z ročajem iz ponarejene jelenje roževine za pet do šest goldinarjev, pa je tudi prav čeden in pripraven... A tu je strelivo za vse leto — meni bi ga bilo dosti za dve, tri leta — dve sto patron, prav draga posebna vrsta, poznam jih, prosim, s kavalirskega lova pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru -— jaz sam imam zmerom najcenejše sive patrone; tu pa je še en kilogram izredno dobrega smodnika za lov in za tarčo, jaz uporabljam, prosim, zmerom navadnega po teži, boljši je in cenejši; in nazadnje vidimo tu še en kilogram klobucinastih zamaškov izvrstne kakovosti — jaz uporabljam le časniški papir —« »— in ne zadenete nič!« ga je grof dobrovoljno ustavil. »Nikar več, ljubi Svoboda, pustite ocenjevanje, saj niste na komisiji in danes ni uradni dan —« Čeh je privzdignil ramo in kakor mu je bila navada, s palcem potegnil po zavihu suknjiča. »Saj bi rad, prosim, gospod grof, samo opozoril na vašo dobrotljivost; ljudje še vedo ne, koliko je kaj vredno... Če sreča in čast doletita mene, da bi ujel vsaj najmanjši, zadnji, tolažilni dobitek, bi bil že prav zadovoljen; vreden je osem goldinarjev, to je dosti denarja, vsakdo si ne more privoščiti takih smotk, jaz si le ob nedeljah izberem boljših smotk, ki pa so že po dva krajcarja... Pa tale lovska torba iz najboljše juhtovine, najbrž angleški izdelek, ocenil bi jo, prosim, s petnajstimi goldinarji; takih torb je bilo videti, prosim, na kavalirskih lovih pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru; jaz sam še nosim tako lovsko torbo po rajnkem dedu in je še prav dobra... In tale daljnogled, drugi dobitek, vreden je, prosim, vsaj pet in dvajset goldinarjev; tak daljnogled, najboljši francoski izdelek, je zmerom imel presvetli princ Rudolf Lobkovic v Zboru... In tu še prvi dobitek, kaj bi človek rekel o njem? Taka puška! Zame ne bi bila, ne potrebujem je; prosim, kaj takega sem videl le v rokah kavalirjev na lovih presvetlega princa Rudolfa Lobkovica v Zboru — vredna je vsaj šestdeset do sedemdeset goldinarjev, dobil pa jo bo najbrž« — s hladnim nasmeškom se je zavidno ozrl po svojih ljudeh — »Peter Jelinek ali pa Kropaček.« Tistega, ki je najbolj vroče koprnel po njej, tistega, ki skoraj ni mogel z nje umakniti svojih božajočih, poželjivih, prosečih, ljubosumno pazečih pogledov, tistega se ni spomnil. Bog nebeški, taka puška! Kakor puška boroveljskega ujca, mojstrovina, le še lepša, po vseh železnih delih so ji čedno vrezane podobe divjadi in divje trte, pa vendar močna in trdna kakor za večnost!... Tako puško bi moral imeti, da; in potlej z njo na muho dobiti srnjaka, ali doma kakega črnega kocastega gamsa, ali pa, če bi prišel v službo na Notranjsko, pravega živega medveda!... In nekaj nenavadno dobrega le mora biti tale prelepa puška z zlatoru-menimi patroni, saj jo celo tuji gospodje, prijatelji in sosedje gospoda grofa, ekscelence, baroni, generali, knezi, kakor mu je Bogolin prišepnil — saj jo celo ti jemljejo v bele roke in težkajo, prožijo čedno privihana petelinčka in potezajo za jeziček, merijo z njo na tarčo in gledajo skozi cev in jo glasno hvalijo... Sveta Trojica, tole puško — in čez nekaj let morda še Polono, — pa to še treba ni, da bi bilo. Kdor ima tako puško v roki, na rami, nad posteljo, ne potrebuje nobene babe ... In če bi bilo na izbiro —- Pa že se je upajoče srce spet hladno skrčilo v hudih dvomih. Tale šepasti Kropaček s sokoljim obrazom in z nakvišku zasukanimi brki da je neki strahovito dober -strelec, mu je že Bogolin pravil, črni Peter Jelinek s tenko prežečimi očmi pa menda še boljši; ali bo tema dvema izurjenima kos on, ki je sicer bil prvi strelec v bataljonu? ... In pa: ali sploh pripustijo k tekmi tudi njega, novega pomožnega lovca? ... Gospod grof mu je prijazno prikimal, višji gozdar pa ga je komaj pogledal; nemara bo smel samo gledati, kako bo nekdo vpričo njega — Kar se je začelo. Tudi on, ves motoglav od nemira, strahu in veselja, je moral potegniti številko, kakor vsi drugi. Trojko je potegnil. Pred njim sta bradati Bogolin in nevarni Jelinek, za njim pa šepasti Kropaček, stari Jan, šestica je ostala v rokah višjega gozdarja, ki je pokazal svoje slabe rumene zobe. »Raje imam tako, prosim; tako človek že ve, kako bo, ni se mu treba razburjati in napenjati, to je ceneje in bolje; ustreli dvakrat, trikrat le zavoljo časti in za zadnji dobitek, tolažilni dobitek. Po navadi sem imel zadnjo številko tudi v strelskih tekmah ob rojstnem dnevu ali kaki drugi slovesnosti pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru ...« Začela je gospoda sama. Streljali so z grofovo puško, znamenito in z zlatom okrašeno kroglovko. Ekscelenca general, ves blesteč od samih redov — gospod ban baron Ram-berg iz Zagreba, je Bogolin šepnil Gorenjcu — je stopil naprej, v očitno vešči roki potežkal orožje, pregledal kobilico z zriščem proti luči in senci, končno vrgel puško k licu, pomeril in slovesnost začel s prvim strelom, ki je zadel komaj še devetko visoko na desno stran. »No, seveda, človek ni tega več navajen,« se je šaljivo opravičil; »vsaka puška ima svoje muhe, a zdaj, po tako obilnem dine ju, po takem kapunčku, gospa grofinja... No, srnjak, mislim, bi vendar pal...« Suh, nekoliko osivel gospod z oglatim obrazom je bil drugi: kočevski knez, je zašepetal Bogolin, tam je medvedov, jelenov, divjih svinj, ta ti zna!... Brez dolgega iskanja in omahovanja se je dvignila cev, strel je počil. Desetko v drogu na višini je ciljar naznanil. S kratkim posmehom je knez potisnil višjemu gozdarju v roke še kadečo se puško. »Puška je dobra; strelja kakor moja lastna, na sto korakov štiri prste visoko. Ista tvrdka, Springer na Dunaju, to je zadostno jamstvo____Torej slišite,« je v slovenskem jeziku požugal spoštljivo se držečim lovcem. »Če mi ne zadenete, ste mazači. Merite kakor pri vojakih natanko v spodnji rob črne pike, pa zadenete v sredino.« »Da, tak je ta,« je Bogolin mrmral za strmečim Gorenjcem; »s svojimi lovci in gozdarji se skoraj tika, si nič ne privošči, ob koščku koruznega kruha in kaki čebuli ti, utegne po ves dan delati z drvarji, ko je vendar še večji gospod, kakor je naš — ampak polomi ga kaj v službi in v računih, pa zletiš brez milosti in usmiljenja. Pri njem že ne bi... o, glej no, tistile, ki se pripravlja za strel zdaj, tistile mali, mršavi: to je gospod baron Borš iz Pleter jev, ima ti pa še večje posestvo nekje na Ogrskem in nekaj manjše pri Dunaju — ti, o tem bi ti jih mogel povedati; živi ti brez služabnikov, čisto sam v velikanskem gradu, nekdanjem samostanu — ni prav čiste, zato nihče ne ostane pri njem — jezdec ti pa je, da malo takih, in močan kakor kralj Matjaž, nove podkve drobi kakor stare žemlje, — in lovec —« Strel je počil, ciljar je pokazal kratko enajstko v drogu. Mršavi baron je zaničljivo odložil puško. »Streljanje na tarčo, to mi nič, dolgočasno mer jenje te nervira...« Na vrsto so prišli še drugi gospodje, zadeli so desetko, devetko in celo šestko visoko v desno... Po Košutniku je gorelo in gomazelo od samega velikega razburjenja. O, ko bi že imel puško ob licu? ... Prav v sredino bi zadel, kako šele s puško, 'ki je za dobitek in ki je lepša ko dekle, lepša ko nebesa in večnost... In kakor je rekel gospod knez — a zdajci je stari gospod grof stopil med lovce. »Hoj, Primož, najmlajši si. Tamle so čistilka, predivo in olje, očisti puško prav natanko. Najprej jo osnaži: potlej namaži, pa še enkrat osuši, da se medtem dobro shladi. Videli bomo, ali to znaš; notranjost cevi se mora svetiti kakor nov goldinar. Slišiš lahko kljub temu, kar porečem zdajle: »Zdaj ne bomo kar tako streljali, vsak po tri strele ali tako nekako, potlej pa kroge seštevali; dolgočasno je to, zamudno. Stvar uredimo, da bo bolj zabavna in tudi pravična, takole: »Po svoji številki ustreli vsak najprej trikrat. Zapisoval bom jaz na tale list, tu so iže vaša imena. Gospod knez, ekscelenca in gospod baron bodo tako dobri in bodo pazili, da ne bo nobene pomote. Najslabši ob prvih strelih se izloči z zadnjim dobitkom, z zabojčkom smotk. Ali ste razumeli?« Stari Jelinek, že od davi ves rdeče nadahnjen, je pokimal s skrivnostnim dostojanstvom zaupnega služabnika; šepasti Kropaček si je tenko zasukal svetle brke; Košut-niku je čistilka zastala v cevi; višji gozdar Svolboda je zmečkal zavih suknjiča. »Poznamo: streljanje z izločitvijo, izbirno streljanje; tudi to smo imeli pri presvetlem princu Rudolfu Lobko-vicu v Zboru.« Grof je nadaljeval: »Torej: potlej ostalih pet po vrsti izstreli po troje svinčenk. In najslabši izmed teh petih se spet izloči s predzadnjim dobitkom, s temle vejnikom. Drugi štirje nadaljujejo, najslabši izstopi z dobitkom patron in kar je zraven. Izmed treh zadnjih dobi najslabši lovsko torbo, izmed ostalih dveh slabši pa daljnogled. Kdor vzdrži najdlje in na prvem mestu, dobi za spomin na današnji moj, čeprav morda nezasluženi rojstni dan tole puško, ki vas vse mika najbolj. Saj vas lahko. Izvrsten izdelek tvrdke Novotny iz Prage, torej iz vaše domovine, Kropaček, Jelinek, Svoboda. Dal sem jo preskusiti, strelja in zadeva izvrstno...« Višji gozdar se je režal in kazal široke rumene zobe. »Vem, prosim; glas tvrdke Novotny je znam; dostikrat sem videl, da so kavalirji imeli puške tvrdke Novotny, kadar so bili na lovu pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru ...« »No, vidite, priporočilo je najboljše,« je grof skril smehljaj. Obrnil se je do drugih. »Torej, glej vsak izmed vas, da zadene, kolikor največ more, in da doseže, kar si je namenil. Tale moja stara puška strelja zanesljivo, saj ste videli in jo poznate z lova, torej naj ne bo nobenih izgovorov. Le pridno jo še snaži, Košutnik, čistilki ni treba poslušati. In še nekaj. Od dveh .zadetih točk velja zmerom tista, ki je višja, čeprav je samo načeta. Če strel zanese kroglo čisto proti robu, pa je strelec dobro obdržal cilj, je to ubežnica in se ne šteje. Ako imata dva enako krogov, razumite, se izločitev presodi še z enim strelom; tako tudi pri zadnjih dveh, če se po svojih položajih ne razlikujeta zadosti. Streljati sme vsak, kakor hoče, kakor je navajen z lova in kakor bi storil, če bi pred seboj imel srnjaka, ne pa tarčo; puško nasloniti pa ni dovoljeno. In po neprevid- nosti sproženi strel se šteje kakor merjeni...« Grof je premolknil. »Taka pravila smo poznali • tudi pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru,« je višji gozdar pripomnil v ozadju. »In da se mi nihče ne predrzne koga med streljanjem dražiti, zasmehovati ali kako drugače motiti!« je grof sklenil. »Kdor bi to storil, ga brez usmiljenja črtam in ne dobi nič. Tako, in zdaj začnimo v imenu božjem. Pokaži risa-nico, Košutnik. No, bo že. Samo tu spredaj je še kapljica olja. Tako, zdaj je dobro. Kdo je prvi? Bogolin? Pridi sem, potrudi se in napravi prav lep začetek.« Bradati dolgin Bogolin si je hlastno zapel pražnji suknjič iz surovega sukna, pipo porinil v žep, in nekoliko v zadregi stopil naprej. Sam vrag mu je menda med prste porinil enojko! ... Polurisanice in daljnogleda tako ni pričakoval; zadovoljil bi se s patronami in kar spada zraven. V imenu božjem ... Vzel je risanico iz rok svojega gospoda, se naravnal in postavil, pipo pa še globlje potlačil v žep, se še enkrat naravnal in si porabljal ovratnik, potlej poskusil sedeč na peti; pa je zaslišal, da mu pokajo pretesne hlače, se spet dvignil in se potipal, koliko je škode, naposled pomeril proti tarči, vzdihnil in zadel čisto spodobno osmico, s prihodnjo, pogumne jšo kroglo celo devetko, tretja pa mu je z globoko na desno zadeto sedmico ponižala že narasli napuh. Sramežljivo in poln upanja se je utrujeni strelec, vesel svojih štiri in dvajsetih, umaknil v ozadje, da bi prenapete hlače zrahljal in poravnal trdi suknjič, skril nadležno pipo in vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, dopovedoval, zakaj ni streljal bolje. Črni Peter je bil prihodnji. S tiho prežečim in z zaničljivim nasmeškom pod pristriženimi majhnimi brki je opazoval težavni uspeh dolgina Bogolina; še preden so ga poklicali, je brez spakovanja nastopil in z risanico tiho in lahkotno počenil ob bližnji brezi. Puška polurisanica z mize dobitkov bo njegova in nikogar drugega. Saj ne more biti drugače, bati se mu je kvečjemu šepastega Kropačka, manj Bogolina, starikavega očeta, ki se mu tudi lahka puška trese v koščenih rokah, skoraj nič, najmanj pa višjega BO gozdarja. A tale gorenjski fant, ki se tako rad baka s strelsko vrvico in z gamsi? ... Saj jih poznamo takele fante. Ko se izlušči iz mondure in pride iz vojašnice, trdi vsak, da ga je poznal ves polk in da je bil ljubljenec stotnikov, polkovnikov, generalov... Pa kaj bo takle kričač, prepevač in vriskač, ki je še moker za ušesi? ... O, ko dobi tole polu-risanico, potlej — v Drnovem je nekaj srnjakov, železniški gostilničar v Brežicah rad plača kilogram po petnajst krajcarjev in ne sprašuje dosti... Kaj postranskega zaslužka je človek res potreben, če se premlad oženi in si naprti preveliko družino... Še tesneje si je pritisnil kopito puške, pomeril in s celo muho obstal na tarči — strel je počil, vraga, srnjak bi pal, ciljar pa je vendar pokazal le visoko devetko!... Pa črnuh se je že spet zbral in napihnil, s prihodnjo kroglo je gladko prebil desetko; še tretjič je počilo izza breze in spet je ciljar pokazal prvi srednji krog ... Devet in dvajset!... Peter je po mačje gibčno poskočil; tetko, zdaj se je pri-strelil, v drugem nastopu mn jih ne odide trideset, ki naj jih le poskusi kdo omajati... »Puško dobro izpihaj, osuši in obriši, potlej naj se lepo hladi za angelovo češčenje dolgo, da se je svinec ne prime, ker bi sicer suvala in pršila,« je grof ukazoval____»No, Pe- ter, cigare so ti že blizu, nisi slabo streljal, pošteno se pa le še rvaj.« Zdaj je prišel na vrsto Primož sam. V glavi in duši so mu divje vrele molitve in kletve, nade in dvomi, misli in čustva. Devet in dvajset!... In črnuh je komaj pričel, posihmal doseže še več. In če bi naposled on in Peter morda ostala sama — Petru tale risanica ni čisto tuja, on sam pa je še nikoli ni imel v rokah... Odkar je prišel od vojakov, še sploh ni risanice imel ob licu, za službo ima le navadno dvocevko. Prav zato bi si tako presrčno rad izbojeval polu-risanico. O, to ti je čisto kaj drugega: ena cev za zrnje, druga pa za kroglo, s tako puško bi se čutil vladarja gora, gozdov, vseh daljav in nižav!... Čemu bi mu bile potlej babe, čemu vse vino sveta!... Kaj, ko bi Materi božji na Svetih Višarjah ali na Brezjah obljubil svečo ali lepo okra- seno voščeno srce?... O sveta Trojica, o sveti Krištof!... Kako je že rekel gospod knez? Spodnji rob črne pike, natanko kakor pri vojakih. Zdajci se je začutil čisto mirnega in lahkega. Tamle je tarča za stotnijo, za njim stoji strogi in dobrohotni stotnik: »Mirno pomeri, čisto mirno! Tri četrtine muhe pogrezni v zrišče, da bo za noht bolj fina kakor cela! V cilju obstani čisto mirno!...« Nekdo, nemara je bil Jelinek, je zamolklo nekaj rekel, Kropaček je tiho žvižgal skozi zobne škrbine. Primož ni slišal nič, kakor zamaknjen v pretekla leta je z werndlico ob licu klečal na šotnatih tleh ljubljanskega strelišča: »V cilju obstani z desnim očesom, dobro glej, ne mežikaj, ne boj se; na spodnjem robu črne pike — čisto — mirno — sproži...« In petelinček je skočil, kopito je sunilo, pok je zagrmel in odjeknil po dolini. In tamkaj se je iz zaklona pokazala ciljarjeva lopatica, tipala in iskala po tarči in naposled obstala tik pod črno piko ... in spet je nekdo tiho žvižgnil, neki glas med gospodo, — grof ali celo gospod knez — je razločno rekel: Dobro... Košutnik se je zdramil iz svoje omotice. Zadel je devetko, torej nič manj kakor oni drugi s prvo kroglo! ... Le za spoznanje bolj polna, torej cela mora biti muha v zrišču. Ali bi poskusil in z natančno fino muho pomeril kar naravnost v sredino črne točke? ... Premišljeno je ustrelil z drugo kroglo. Lopatica se je dvignila, hudiča, kaj tako visoko, toliko zaleže to, da je zadel le osmico?... Devet in osem je šele sedemnajst, manjka jih torej še dvanajst do črnuhovih prekletih devet in dvajsetih!... Po Gorenjcu je zaplala kri, oči so mu zagorele, brez dolgega merjenja je izstrelil tretjo kroglo. Pa glej, kaj je to? ... Ali ciljar res šele išče luknjo ob straneh? Natanko v sredino črne pike je pokazala lopatica, glasno in razločno je ciljar zaklical: Enajst!... Enajst, po takem merjenju in streljanju skoraj na slepo? ... Saperlot! je rekel nekdo izmed gospodov. Pisano ga je nekdo pogledal in s togotno češko kletvijo preklel, ko je odstopil. Enajst? ... Tamle na mizi je polu-risanica, skozi zeleneče breze ji majsko sonce boža bleščečo se cev in nežno zamolklo šibiko in svetlo marogasto ob- lesje... O Mati božja s Svetih Višavij in Brezij, o sveti Primož in Felicijan! Zdaj pa šepasti Kropaček. Čvrsto in hitro je puško vrgel k licu, belkasta brada se mu je nasršila. Stoje in brez dolgega merjenja je malomarno sprožil: načeta desetka! Prav tako drugič: devetka tik prvega zadetka; z enako brezskrbno naglico tudi tretjič: spet načeta desetka, vkup devet in dvajset, vse tri luknje bi obenem pokril z goldinarjem! ... Jezus, ta je še hujši ko črnuh Peter!... In kako se ti zdaj plazi proč s tisto hrastovo gorjačo, zmagovito in zaničljivo se smehlja, kakor da ni bilo nič!... Kaj bo, če se ta še lepo potrudi? ... Najbolje bi bilo, če bi se človek kar odpovedal vsakemu upanju. Tega ni mogoče prekositi. Pa seveda, grajski lovec je, tako rekoč osebni grofov lovec, tole risanico ti pozna kakor dlan svoje roke ... Medtem je prišel stari Jan, Petrov oče, mršav in šibak mož v tistem sivem suknjiču, s praznično rdečim, širokim in zavihanim nosom in tudi danes z debelim čikom v ustih. V rjavi koščeni roki se mu je puška majala in tresla. Po dolgem tipanju in zdrzanju je sprožil: vsekako še slaba sedmica. Dvomljiva šestica je sledila, po slepi sreči dosežena desetka je zaključila. Majaje z glavo se je stari umaknil. »Ne, prosim, nič za starega Jana. Sedem in petdeset let, prosim; trideset let že v službi tu, prosim, pri gospodu grofu.« Privzdignil je zamazan klobuk s kanjinim peresom. »Lepa hvala gospodu grofu za vse v tridesetletni službi — prosim, ekscelenca, prosim, prosim, presvetli gospod knez, prosim, gospod baron. Vse gozdove, prosim, Ravnico, Drnovec, Selovec, Krivo drago — vse sem zasadil jaz, prosim, in sem streljal z zrni po lisicah, zajcih in divjih mačkah. Ampak tole, krogla, prosim, to ni nič zame. Roka mi ni več trdna, prosim, dosti sem delal, dosti kadil, dosti čikal, včasih sem se tudi napil, — ne zamerite, gospod presvetli knez, milostivi gospod grof in drugi gospodje — imam tudi kilo, ne zamerite, prosim — oči pa na daljavo še dobre, na blizu pa ne več, prosim, ne berem, ne vidim...« Tako se stari Jan lepo zahvali in želi še dolgo življenje in zdravje in lovsko srečo in dobro zabavo... Gospoda se je smehljala zmedenemu govoru, stari se je ponosno umaknil. »Ta ga ima že zdaj,« je nejevoljno rekel knez. »Kako ti smrdi — ne morem pomagati, če (bi bil moj, bi precej frčal...« »Kako napako ima pač vsakdo,« je grof skomizgnil z ramo; »bolje je, če se navadim nanj in na njegove napake, kakor da bi ga zamenjal s kakim neznancem. Saj je sicer čisto dober, točen v službi, zvest, je res dosti storil v tridesetih letih; kako nepoboljšljivost, kako utajo, nekaj preveč žganja, to mu človek mora pač spregledati... No, Svoboda, vi ste na vrsti.« Tišji gozdar je že bil na prostoru. Brez nepotrebnega naprezanja, brez gorečnosti je čisto službeno odšušmaril tiste tri strele: šestka, trojka, četvorka. Kakor, da bi bil opravil sitno dolžnost je po izvršenih formalnostih odložil puško. »Saj ni bilo vredno, prosim; tako se mi je tudi godilo, ko smo streljali na tarčo pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru. Le kdor ima veselje do tega, se navadi in nauči. To je prav, bolje in ceneje. Strelska in lovska strast sta dragi, že marsikoga sta spravili ob vse in na beraško palico. Prav rad se zadovoljim z zadnjim dobitkom, s tolažilnim dobitkom; za osem goldinarjev trabuk je velika stvar, vsakdo izmed nas si tega ne bi mogel privoščiti...« Drugo streljanje se je začelo. Kljub narahljanemu hlačnemu jermenu in spravljeni pipi ni mogel dolgin Bogolin preseči svojih štiri in dvajsetih, kljub zagrizeni napetosti in vsej volji jih črnuh Peter ni spravil vkup več ko devet in dvajset. Košutnik, ves zmešan in zbegan od upanja in dvoma, je najprej dobil desetko in zažarel; nato sedmico in škrtnil z zobmi; nazadnje pa čedno enajstko in zastrmel, preračunal in zaklel. Če še dalje ostane tako, dobi polurisanico pač črnuh ali pa šepasti Kropaček, ki je pravkar, kakor ne bi bilo nič in komaj tega vredno, spet naglo in samozavestno, skoraj zaničljivo svojih devet in dvajset stisnil v majhen krog. Med njim in Petrom se bije boj, to je očitno. Stari Jan, ki se je medtem ob nastavljenem sodu nacedil še za dobro spoznanje, je odstopil s trinajstimi nevarno raztegnjenimi krogi in z ognjevitim, pa okrajšanim govo- rom. »Ne, prosim, stari Jan; da, prosim, stari Jan; nič, prosim, stari Jan; mladi ljudje, prosim, ti pa. Ko je stari Jan bil mlad, prosim, milostivi gospod grof — gospod presvetli knez — ekcelence —,« se je trudno zamislil v velika dejanja svoje odbegle mladosti in kakor da so znana že vsem, preskočil zamudne posameznosti in ob kratkem končal — »ampak zdaj je mladi Jan star, prosim, milostivi gospod grof — gospod presvetli knez — ekcelenca — da, da. Tako pa se stari Jan lepo zahvali in —« »Pojdi, pojdi, ne trudi se dalje,« ga je grof ustavil, »le dobro se zabavaj, ne prenapij se in glej, da boš jutri v službi trden. Revidirat pridem; in gospod baron hoče v tvojem lovišču ustreliti srnjaka; le glej, da bo vse prav.« Stari je razumel in se nekoliko predramil iz omotičnosti, ponižno je pozdravil in se počasi umaknil. Krožek se je zožil. Bradati Bogolin, oplašen po zaostreni tekmi, pomirjen po še zmerom veliki vrednosti tudi najmanjšega med ostalimi dobitki, se je to pot zadovoljil s tri in dvajsetimi krogi. Tako bo imel streliva za prav dolgo, potruditi se mu ni treba več. Kar mimo lahko samo opazuje, kako se bodo zadnji trije še rvali za zadnjo zmago. Gospod grof je to spet prav lepo uredil. Nemara zmaga tale fant, tale Gorenjec; glej ga, fantiča, dobro se drži, prav dobro!____Sicer nekoliko preveč česna o skrivnih gamsih in mojstrskih strelih v stotniji — saj vemo, kako se takile komaj speljani ptički širokoustijo in kljun brusijo... Nekaj resnice pa vendarle utegne biti pri tem; seveda, če se Kropaček še bolj potrudi in če se bo odločalo med njim in Primožem, bo ta zaostal. Prav za prav škoda, škoda, privoščil bi Primožu, Čehom pa, tem nevoščljivim in sebičnim Nepomukom, da bi jih ugnal vse. Morda pa bi bilo dobro tudi narobe, sicer mu preveč zraste greben, saj se že tako preveč baha s svojo močjo in objestnostjo... »Tale fant, ki ga imaš, mi je bil precej všeč,« je knez napomnil; »dobro raščen, prava lovska postava. In je menda pošteno častihlepen. Le poglej, kako gori in spet medli. Taki niso najslabši, iz tega še bo kaj. In kako se bliža onemu!« »Mar hočeš staviti nanj?« je grof vprašal. »Zakaj pa ne? En goldinar, če hočeš.« »iNo, veš, to pa vendar ne bi bilo prav, da bi stavil na lastne ljudi...« se je grof nasmehnil. »Kaj pa je bilo to? Desetka? In devetka je devetnajst in deset je devet in dvajset za Petra. — Gorenjec je, iz Cerkelj, svak z Brda mi ga je priporočil; divji lovec je bil, služil je pri sedemnajstih. Upam, da si ne drzne priboriti polurisanice. Ne bi vedel, kaj mi je storiti, tak mlad zelenec ti precej skoči čez ojnice. S to možnostjo nisem računal. Pri meni se hoče izučiti za preprosto gozdno in travniško islužbo, da si kasneje poišče kaj stalnega. Potlej ti ga dam, če hočeš?« »Zakaj pa ne, če bo kaj prida. Raje že kakor katerega tvojih Čehov, izvzemši morda šepastega Kropačka.« »I, saj imaš že sam dosti Čehov v službi.« »Pa samo v ravnateljskih službah,« se je knez posmehnil; »tako so skoraj neškodljivi. Kar nič jih nimam rad. Poglej no, tvoj zelenec se res drzne.« Košutniik je bil na vrsti. Zdaj je puško že poznal, dobro se je pristrelil, zdaj je vedel vse, kakor je vedel tačas, ko je hodil za gamsi in kasneje v stotniji. Le lepo počasi, mirno in vendar urno moraš meriti od zdolaj navzgor in mirno sprožiti, ko se muha v zrišču dotakne zdolnjega roba na črni piki... In že se mu je prst dotaknil občutljivega jezička, sunek, pok, dim: — iz ciljišča se je za lopatico pokazala rdeča zastavica in veselo zafrfotala pred tarčo. Obenem pa je ciljar ustrelil s pištolo enkrat, dvakrat in zaklical: Sredina!... Dvanajst! ... Prva dvanajstka tega dne. »No, dobro!« je grof skoraj nerad pohvalil. »Čudovit fant!« je knez pokimal. »Saj sem ti rekel. Ta zna.« »Zatraceni!« je Petru ušlo izza prisiljenega nasmeška; šepasti Kropaček je zažvižgal, višji gozdar se zarežal in ocenil: »Po naključju. To smo videli večkrat tudi pri presvetlem princu Rudolfu Lobkovicu v Zboru.« Hudi sovražni pogledi so udarili dobrega strelca; samo dobrodušni Bogolin je žarel. »Glej ga, glej, fantiča!« Kaj pomaga vse to zdaj? Dvanajstka je dosti. Primož, ki ga je ožarilo sramežljivo veselje in podpihalo skrivno upanje, se ni dal zbegati. Mirno, premišljeno je dvignil puško in počasi sprožil: in spet zastavica in strel iz pištole, spet dvanajstka, čeprav le načeta. »Bog pomagaj vendar!« se je knez začudil. »Pasja ti vera gorenjska!___Kaj ti ima sploh iskati tu?« je Črni Peter trdo stisnil čeljusti. Tretji strel je pokazal desetko. Štiri in trideset. Jezus, ko bi minil tudi že zadnji nastop! Grof se je bojeval in premišljeval. Pa res, na to ni mislil. Če si fant dobi polurisanico, ali mu jo sme zadržati? Ali morda z denarjem odkupiti? Tudi težko. Čemu bi bilo to podobno? In še krivično bi bilo. Kar si tekmec pridobi s srečo in spretnostjo, je pač njegovo. Saj je mogoče, da prav veselje nad stvarjo, nad dragocenim orožjem zresni in umiri tega mladeniča. Ali pa ga morda le zapelje v zlorabo, tega mladega petelina, tega vročekrvnega nečimrneža, tega divjega lovca? »Kaj bi storil ti?« je vprašal kneza. »O tem, da mi kar v kot postavi moje stare ljudi, se mi res še sanjalo ni. Če ti bo zdaj res še dalje tako zmagoval, kaj naj storim?« »Polurisanico mu izročiš, pa je,« je knez skomignil z ramo. »Svoje besede vendar ne moreš utajiti ali umakniti. Če bi bil jaz na mestu tebe, veš, kaj bi storil? Tegale spretnega fanta bi postavil za skrivnega paznika nad Čehi. Spoznal bi stvari, da bi se čudil. Lahak ti je in uren, v enem dnevu bi obtekel dosti hribov. Če si z njim strog, mu tudi zaupaj veliko odgovornost, to bi ga močno zresnilo in utrdilo.« »Pravo makiavelistično pohujšanje značaja.« »Bog pomagaj, taka je pač, kar priznajva si, prijateljček, vsaka služba pri gospodi.« Šepasti Kropaček se je zdaj posebno potrudil. Kar sam je skrbno osušil in očistil puško. Mržnja in zadržano razburjenje sta prevzeli vsega. Še skrbneje kakor ob prejšnjih strelih je pretehtal vse možnosti ob merjenju; nemara je prav zato slabše zadel s prvima dvema streloma v devetko, s tretjim pa v enajstko, imel jih je torej devet in dvajset kakor Peter. Za čast odločilne zmage se bo treba bosti z Gorenjcem. Trikrat sta se Čeha kosala za prostor v zadnji dvojici: po devetki proti devetki, po desetki proti desetki, z dobro čisto desetko proti še boljši črnuhovi enajstki je šepec naposled omagal. Kakor po navadi je ta sikajoče zažvižgal izpod nasukanih brk in se vdal. Tudi prav; če mu že ni usojena polurisanica, ima pa že raje lepo lovsko torbo kakor pa daljnogled. Čmuh pa je mislil drugače. Bolje je, če lahko zadene čez eno dolino, kakor pa da gledaš čez sedem dolin; s polu-risanico bi se dalo dosti zaslužiti. Za srnje meso samo bi dobil tri, za srnjo krono pa po dva goldinarja — v češki domovini, v Rudogorju blizu meje, kjer iz roževine vrtajo cevke za pipe in držaje za nože ter stružijo gumbe in drugo okrasje, pozna po očetu tihega, zanesljivega odjemalca — to bi vrglo pet goldinarjev, Iki bi bili, če bi jih razdelil na dva meseca, lep priboljšek k plači, strelivu in dokladam. In po šest srnjakov je še vsako leto smuknil iz lovskega okrožja, pa se ni prav nič čutilo in poznalo; podrl bi lahko tudi kako srnico; saj se železniški gostilničar v Brežicah nič ne spotika ob to, gostje na Zidanem mostu, v Mariboru ali Gradcu tudi ne vprašujejo, ali uživajo srnjaka ali srno. Stari grof pa zmerom le hoče, da bi divjad redili in jo gojili, varovali in branili... Čemu neki? Košutnik se je globoko oddahnil. Od nevarne dvojice je že raje videl črnuha; manj zoprn mu je bil; temu se pozna, kako moško se trudi in prizadeva, medtem ko ti šepavčevo vnemamo vedenje še zmerom preti s čim hudim, bistvenim, s pravo krvavo nevarnostjo. In zdaj ima zadnjo besedo, ni ga, ki bi kakor senca stal za njim, prekositi in odbiti je laže kakor zamujeno popravljati... Če bi le že — pa saj je do zdaj kazalo ves čas tako lepo — Napetost je naraščala. Izza bledocvetočih krhlik še je kuhala temna nevihta. Kukavica je kukala iz soparne gošče v parku, hrošči so brenčali, čebele brnele, zlatozeleno sončno svetlobo je z drevesnega vejevja brisal bližajoči se somrak. Služinčadi, ki je stala ob strani in gledala, se je pridružil tudi stari Grabert; sitno mu je bilo, da bi sam sebe gledal in poslušal v praznem gradu. Upale prsi so mu mučno hro-pele, ko je po mali vzpetini prišel bliže; uvele roke so se tresle, a premrle oči so mu plašno sršele po vseh. Dekle so se s strahom odmaknile, mrtvaški zadah je vel iz prhlega moža; gospod grof menda misli, da mora vsakega berača pestovati in pitati do smrti!... In kako se ti ta bolni mož na človeka prileplja s takimle nadležnim kašljem in tistim dolgočasnim jadikovanjem po svoji Berti!... No, kolikor smo o njej zvedeli — mu je ni treba biti več mar — Debela Franca, družinska kuharica, je nerodno v rebra dregnila sramežljivo perico Lenko: »Glej ga! Gorenjec!... Kako ti gleda semkaj!« »Saj res; škoda, da se je moral preseliti v gozdove.« »Kratkočasen je bil, kadar nam je zvečer prepeval v kuhinji! In Peter, mili Jezus, kako bliska semkaj; kar požreti naju hoče!...« Peter, v počepu strelsko zguzen ves vase, je napel vse sile. Pa kaj? Več kakor premišljeno pomeriti in sprožiti ni mogel storiti. Prvi odločilni strel je dal devetko. Zatraceni; spet preveč na polno sprožil! Če se le ne bi tako bleščalo pred očmi. In zdaj se je zameglil tudi zrak. Treba bo za spoznanje niže meriti... In že; desetka; devetnajst. Zdaj še enkrat. Vsaj enajstko, če ne dvanajstke. Mora biti. Muha čisto fina; cilja naj se komaj dotakne; volja in želja sta se zlili v eno. Kukavica se je venomer posmehovala; če bi že vendar utihnila, vražja ptica, zanikarna. In tistole neumno babje hehetanje in prerivanje. Le zakaj so te tu? Zaradi Gorenjca seveda, pred njegovimi hlačami počepajo in dvigajo krilo... Peter je z očmi, polnimi hudega ognja, treščil med dekle in stisnil pest; spet šepet in rezget med neumnimi babjimi štorkljami, zdaj pa še stara mršava prikazen, nemški pes, še komaj živi steklar s svojim zoprnim kašljanjem!... Hrošči so brenčali v nizki sopari, grmenje je bobnelo, ozračje je mirno viselo. In spet je Peter stisnil oko, kobilico in tarčo v najmanjšo točko, v ravni žarek. Kaj dolgo ne pojde več tako. Človeku se že kar meša, pred očmi mu migetajo sami kolobarčki. V imenu božjem torej: naj bo osmica ali trinajstica, nič ne de, samo konec naj že bo vsega tega... Če ti je že Bog ali vrag v napotje poslal tega gorenjskega smrkavca ... Na — — Strelec je komaj pogledal proti tarči; ciljarjeva lopatica je pokazala skoraj v sredino črne pike. No, vendar enajstica; devet, deset, enajst — trideset. Peter je močno sopeč poskočil iz čepeče zguzenosti. Nad trideset jih ima tudi tistile slavni polkovni strelec, pa najbrž samo po naključju. Na hitro je vase bušil velik kozarec piva; potlej pa še enega, da so mu pene obstale nad ustnicami. Najrajši bi bil pobegnil v gozdove, domov, v krčmo. Pa ni bilo mogoče. Disciplina. V mukah je moral gledati in čakati. Primožu je bilo v srcu hladno in medlo. Tako mu je bilo tačas pred sodiščem, ko so ga zaradi nekega tepeža čisto po nedolžnem vmešali, in še kasneje pred raportom v vojašnici. Trideset krogov, torej tri desetke zaporedoma; vražje nevarno je že, zgreši naj samo za las, pa je konec upanja in vsega ... O, če bi mogel obdržati strelsko srečo od prejle; pa na to se ni bilo zanašati; vsaka puška, tudi najboljša, to je vedel, ima svoje muhe. Kakor v snu, na pol zmeden, je cev površno obrisal. In vse je gledalo vanj; tamle ga meri gospoda, pa to bi še bilo; ampak tele presnete ženske, naškrobane in zazijane, te koze, o, najrajši bi kar mednje počil... In prežeči Peter tamle, pri sodu pa zoprno režeči se višji gozdar in šepec z nasukanimi brki in vsi, vsi... Zagrenjen, zadihan se je Ko-šutnik pripravil z risanico. »V imenu Marije in vseh svetnikov naj bo, kar bo,« je vzdihnil in še enkrat pogledal vabeči dobitek ... O, če ni vrag sam ... Torej le ne pretrdo, le ne premočno. Preklicane ženske z bleskotom svojih predpasnikov; in obupana mrda črnega Petra; pa šepet in krehet za hrbtom in sitne muhe — Izza medlih krhlik je v sopari bobnela bližnja nevihta. Strel je počil. O, tri sto — samo devetka, pa še ta kratka. Zdaj sta potrebni še vsaj dve enajstki... Peter se je hudobno režal, Primoža je imelo, najraje bi bil pomeril kar v njegov češki gobec... Pa tale bedni okostnjak s piskajočim krehetom, omrtveli pogled in suhi kašelj gotovo pomenita zgolj nesrečo. Dve enajstki kar po vrsti bi se utegnili posrečiti, prisiliti pa se ne dasta. Pa spet je bila le desetka, kratka desetka; da bi jo vrag, kaj je vendar to? ... Dobro je obstal kakor prejle pri dva-najstkah, prav v sredino črne pike bi moralo priti. Ali mu je kdo puško začaral? ... Pa tudi tale oskubena vrana ti človeka čisto zbega s svojim mrtvaškim krohotanjem in pokašljevanjem, saj je siromak res kakor bi bil z onega sveta na dopust prišel semkaj ... Devet in deset, devetnajst; tudi dobra enajstka ne bi zadostovala. Dvanajstka — pa tolikšne sreče že ni več na tem svetu, prismeje se ti samo enkrat in zgine za večno. Tu bi nemara mogel pomagati samo še tisti, kateremu v največji stiski zapišeš tudi dušo. Zakaj pa ne? ... Nebes bi mu tako ne bi bilo treba biti mar, če bi posibmal za svojo lovsko srečo imel puško, ki ne zgreši, žensk in vina pa, kolikor bi Hotel... Ob dolgih adventnih večerih, ko so doma imeli prejo, ali pa, ko so se v skrivnostnih in mrzlih zimskih nočeh stiskali okoli peči, je večkrat slišal o lovcih, ki so si upali kaj takega storiti; čarovnija se je opravila ob določenem času in na določenem kraju. Kdor se je zapisal, ni posihmal zgrešil nobenega cilja, ni se mu mogla več upirati ne devica ne tuja ženica, v žepu pa so mu na polno zvenčali sami zlatniki, dokler iga niso našli mrtvega z zlomljenim vratom in nazaj obrnjenim obrazom v kaki krnici pod kopnečim snegom ali pa kje na križpotju. In čeprav so poznali njegove grehe in vedeli, komu se je bil zapisal, so vendar še dolgo po njegovem pogubljenju v pravljicah slavili njegove strele, moči in bogatije. Zakaj pa ne? ... Če Mati božja, ki ji je obljubil debelo svečo, ne more pomagati? ... Kasneje, ko je bil vojak, se je med tovariši lahkomiselno smejal takim pravljicam. Ampak stari Mohor na Brdu, ki je bil v takih stvareh zveden mož, je sveto trdil, da je poznal nekaj takih lovcev... In kaj to de, če si bodo kdaj ob zimskih večerih, ko bo zunaj tulil jug ali žvižgala burja, po stari navadi pravili o močnem Primožu Košutniku, lovcu iz Cerkelj! ... O, kar pride naj oni, tisti, precej bi se mu zapisal... Ampak glej ga, Petra, kako samozavestno in posmehljivo se reži in kako se mu svetijo drobne oči... Oh, človek bi od togote razbijal. Primož je divje zamahnil po obadu, ki se ga je vtretjič lotil. Še tega ni zadel, tudi takale snet te le draži in pika. »No, vendar zmaga Peter,« je grof menil. »Saj je prav, tako bom brez skrbi. Ob goldinar boš.« »Počakajva,« je knez odgovoril. »Potrebuje samo še dvanajstko, ki je, le pošteno priznajva, s tako puško prav tako naključje kaikor so desetke, enajstke ali skoraj še devetka.« »Bog daj, da bi se že skoraj odločilo,« je dejal grof in trenil po oblakih. »Če se bosta še bola, nas dež premoči do kože. Muhe so že kar sitne!... No, ali že ibo kaj? To merjenje traja že kar predolgo...« Grmenje se je v hribih večalo bolj in bolj; drevje je stalo še mirno, listje je bilo kakor omamljeno v hudi sopa-rici. Stari Grabert je glasno kašljal v somračno tišino. Prav; če ne morejo pomagati Mati božja in svetniki, pa naj pomaga le-oni... tudi za ceno duše in zveličanja ... naj bo vsaj življenje prav lepo... Če bi se le hotel prikazati in pomagati... Med pojočimi angelčki v nebesih ni ne divjadi ne žensk ne puške ... Tako, od zdola j navzgor v cilj in v imenu hud-------- Zdajci ga je v levo roko do krvi pekoče pičil sitni obad. Roka se je od bolečine zdrznila, prst desne roke je pritisnil, iz puške je ušel strel... To ne velja. Ušlo je. Prekleti brencelj ... A glej, kaj je vendar to?... Iz zaklonišča veselo mahlja rdeča zastavica — strela iz pištole počita: dvanajstka prav v sredino, križček v sredini kar odstreljen — Križ odstreljen. Primož je prebledel. Levica mu je otekala, pik ga je pekel. Peter je bledel do penečih se ustnic, v temnih očeh so mu goreli sovraštvo, kletvine, umor ... Ena in trideset. Prav res. Ena in trideset proti tridesetim. Konec. Vihar je zaplesal. Drevje se je zamajalo, ves prah s tal je obsul vejevje. Ženske so zavreščale in zbežale, drugi so urno pospravljali in s topotajočimi koraki zdirjali po potu navzdol, podile so jih prve debele kaplje. Nad ravnino se je slepeče zabliskalo, zmagovita narava se je poudarila z oglušno strelo. * V suhoparni pisarni grajskega stolpa je grof delil dobitke. »Nate, Svoboda, tolažilne smotke; uživajte jih, čeprav ne kar pobožno, previdno pa vendar. —- Jan, tu ti je lovski vejnik, držaj mu je votel, da je lažji, glavič se da odviti, svoj dragi čik boš lahko spravljal vanj. — Bogolin: patrone, smodnik in drugo: pa zato še ni treba divje treskati po lovišču in se ob zimskem lovu izgovarjati na strelivo! — Kropaček: torej lovsika torba. Zgolj pušk, za vas vse, kajpa, nisem mogel določiti. — Peter Jelinek: ne glej tako, čisto zadovoljen si lahko s temle daljnogledom, a če ti ni prav, ga podarim Kropačku ali Bogolinu, vesela bi ga bila oba. Takole, vidiš, se raztegne, kakor je prav za oko, takole pa se stisne; z njim na pet sto metrov razločiš vsako dlačico na srnjaku. Bolje bi bil pač streljal, saj veš, da se lahko najde kdo, ki te poseka. Prav tako bi te bil lahlko prekosil tudi Kropaček, celo računal sem že s tem, da veš. — No, Primož Košutnik, ali si si že opomogel? Saj si se ustrašil samega sebe. Toliko nisi pričakoval, kajne? Dragoceni dobitek je skoraj prevelik za tvojo mladost in za tvojo še kratko službo tu; streljal si sicer prav dobro, celo gospod knez te je hvalil, ampak streljanje še ni vse, torej le nikar se ne prevzetuj. Pojdi zdaj lepo domov, jutri pa v imenu božjem pridi po risanico, nekaj moram še urediti. Naj ti bo za ponos in nosi jo zmerom v časti pred starejšimi uslužbenci, ki to, kar ti pravim, slišijo in slišati morajo. In da se je veseliš, razume vsakdo, vendar ne pozabi, kako vesel bi je bil tudi kdo drug, — in da se ti je za to darilo zahvaliti nemara bolj sreči in naključju kakor zgolj svoji spretnosti. Z njo pošteno in pridno izpolnjuj svojo lovsko, logarsko in služabniško dolžnost, da me vest ne bo pekla, ker sem takemu mlademu Zaletelu, polnemu smodnika, še prižigalo podtaknil. Dokaži, da si vreden darila. Če ostaneš pošten s puško, te bom vesel; samo zaslutim pa naj, da jo zlorabljaš, se boš kmalu prav bridko kesal. Pomni to. Zadosti za zdaj. Abtreten.« * In zdaj mineva tudi ta dolgočasna, posebna pridiga starega gospoda grofa in zvito preteča čestitka črnega Petra. »Tako bom pač s temle daljnogledom včasih nekoliko pogledal za teboj in za tvojo puško,« je rekel in ga s sovražno svetlimi očmi pisano premeril. »Bog ve, kaj še bo, kdo izmed naju bo s svojim dobitkom imel več sreče.« In gospod je s stene snel prelepo risanieo. »Na. Prav za prav mi ni všeč, da jo dobiš ti, zelenec; ne skrivam, kdo drug da jo dobi, sem mislil. Bojim se zate: prevzetnost in zavist sta grdi lastnosti. Ampak na: — morda ti zbudi veselje do službe, da boš ob nedeljah ostajal raje v gozdu kakor pa se obešal po krčmi. Lovi z njo pošteno, glej, da ti ostane čista ona kakor tudi tvoje lovišče in tvoja duša. Varuj se žensk, vina in slabe druščine. Počrnili bi ti srce, kakor strel počrni cev... Ženske, vino, slaba druščina spravijo tudi najbolj poštenega fanta kaj kmalu ob kruh in v bedo. Mlad lovec, kakršen si ti, naj bo trezen in pošten, sam in čuječ ...« Kajpa, kajpa, to je slišal že sto in stokrat. Košutniku je kar gorelo pod nogami. Ko bi le bil že sam z dragoceno puško, da bi jo gledal in gledal, poskušal, božal in da bi se mu z njo sanjalo o neizmerni blaženosti lovskega življenja ... Grof je uganil njegove misli in jih razumel med dobrohotnim smehljajem. »Nič se ne boj, saj pojdeš takoj. V tejle mali torbi ti je, kar še potrebuješ za puško, in petnajst patron. Za zdaj ne več. Tri svinčenke lahko porabiš za poskusno streljanje, o drugih dvanajstih bom hotel vedeti, kako si jih porabil. Ko jih porabiš spodobno in, to mi dobro pomni, varčno, jih doboš morda spet dvanajst; stročnice same mi pokažeš, le glej, da bodo bleščeče čiste, to je že velika varčnost, treba jih je le prekuhati v nekoliko okisani vodi in v žaganju posušiti. — Kaj pa imaš tamle na roki?« »Ne vem,« je Košutnik dejal in plaho umaknil oči. »Včeraj me je nekaj pičilo, obad ali osa ali sršen...« »Videti je, da je hudo, skoraj kakor gadji pik. Ali te boli, ali se čutiš omotičnega?« »Ponoči je nekoliko kljuvalo, zdaj je pa že bolje.« »Varuj se kač; dosti jih je po tehle hribih. Modras je posebno nevaren; leži ti mirno na preži, človeku se še umakne ne, kar šavsne po njem. Če bi te kdaj, si pik precej izreži, ud podveži in rano izžgi z razbeljenim železom. Pokaži še enkrat roko.« Košutnik je ubogal že nekoliko prestrašen. Grof je zmajal z glavo. »Kakor modrasji pik. Ali res za trdno veš, da je bil le obad ali sršen — ali pa morda kak pajek ali škorpijon?« »Za trdno. Nekak črnosivo pisan vrag, videl sem ga, ko je odletel.« »Dosti strupa ti je brizgnil pod kožo. Bog ve, od kod je pribrenčal. Otok 'bi ti najrajši prerezal in izžgal.« »Saj ni več treba,« se je Primož ustrašil in umaknil roko. Bolelo ga je snoči res tja do mozga, tja do srca, zdaj je pa že čisto dobro. »No, kakor hočeš. Kriv ne bom jaz, če se ti, kar Bog obvaruj, kri zastrupi ali kaj drugega zgodi; opozoril sem te. No, pojdi zdaj, saj vidim, kako te puška mika in premika.« Gorenjec je urno odšel s svojim zakladom. To je torej minilo. Četudi bi bil ob roko, strupenega pika ne bi bil dal za nobene denarje, do zmage mu je pripomogel. Ko je med griči koračil v opoldansko tihe hribe, ga je pičilo nekaj drugega. Zamikalo ga je, da bi se kje pobahal s ponosno zmago in čisto novo polurisanico, vse veselje bi sicer bilo samo polovično. Hudiča, ali bi bilo res kaj tako hudega, če bi se spustil tjale v dolino in si s kozarcem vina samo dušo nekoliko privezal? ... Naj spoznajo tudi ondi, da je še živ in zdrav. Da bi ga zavidali Hrvatarji z one strani, finančni stražniki in orožniki s tistimi svojimi zarjavelimi in pršečimi sprednjačami, in da bi sam zaničljivo pljunil pred preklete Lahone, polentarje, če že sedijo tam; da spoznajo vsi vkup, kdo je Primož Košutnik iz Cerkelj na Gorenjskem. Bilo je še zgodaj; visoko nad gozdovi je grelo belo majniško sonce. Prišel je do grebena. Od tod se je steza po vročem pečevju na levo spuščala v dolino Breganice. Druga pot na desni strani je šla skozi Hruščevje in Selovec, ki je ime dobil po stari gozdni služnosti, po selu. Tu je zavila v teman jarek in spet navkreber skozi mlado hosto, z vrha pogledala v Martinji dol in v odpisani gozd, kakor se je imenoval po odkupu vaške služnosti, dosegla nazadnje še samotno kladaro na Drenovem in se po pašnikih spustila skozi kostanje in veliko bukovje proti Mladini, razgledni lovski koči zahodnega lovišča. Košutnik je preudarjal. V Martinjem dolu je lep srnjak, proti večeru bi pogledal, ali je še tam; v brezovju se mudi še neki lepši; v odpisanem gozdu je lepo shojena steza v velik brlog, pred njim bi se dal poskusiti prvi strel z novo puško, čeprav bi morda zadel tudi kako doječo samico, saj ni treba, da bi gospod grof kaj zvedel o tem. Sploh so pa že res preneumne vse te premnoge omejitve in pridige; človek bi skoraj moral z molkom hoditi po lovišču, ne s puško... Še neodločen je za kratek počitek sel v široko gabrovo senco in si puško položil čez kolena. Od tod bi lahko streljal tja dol do mlina in tja gor do obmejne krčme. Kar ni se naveličal opazovanja in premišljevanja, primerjanja in merjenja. Pomeril je v belega Hrvata, ki je koračil po belem cestnem traku, najbrž se je od maše gredoč kje zamudil — müha in zrišče sta se mu ob zadržani sapi zlili v eno. brznik je kovinsko siknil: po njem je! Po njem bi bilo, če bi bil jelen, rjav jelen s težkim rogovjem, široko razraščen štirinajsterak... Ali pa gams, kakršni so po gorah v ljubih daljnih domačih krajih, črni hudiči, ki jim dlaka valovi, ko se drvajsajo čez prepade — 'navzgor, navzdol, da se sneg kadi, a zdajci postoji in se divje kakor sam satan zadrvi po goli steni navzdol, navzgor; tako se igra po ves dan ... O, ko bi že bil spet doma pri ljubih gamsih, ki jih je z živaljo zaplodil menda sam vrag ... Košutnik je vstal, tako hitro vstal, kakor da bi moral prepoditi prikazen in pognati čas; kakor da bi se mu pot v bodočnost skrajšala, če bi precej zdajle storil kaj odločilnega in važnega. Pretegnil si je kitaste ude in tesneje privezal stremena, puško obesil na ramo in počasi zakoračil navzdol. In že ti je sedel za znamenito hrastovo mizo ;s poličem živordečega vina pred seboj; puško je obesil na klin nad seboj, pero na klobuku se mu je spokončilo na korajžo. Od Lahov ni bilo nikogar tu; prihajali so šele proti večeru. Primožu je bilo prav, ni mu bilo do tepeža. Stare babnice, ki ga je sprva sladko pozdravila, se je kar precej osorno in hladno otresel. Ampak kako hudo da se ga bojijo Lahoni in da si zdajle še nosu ne bi upali prikazati semkajle, mu je Hrovatička vendar še ponižno in priliznjeno dopovedovala; naj le vedo, polentarji, kdo je on. Primož jo je zabavi ji vo gledal izpod klobuka in poslušal le na pol. »Ustrahovati mislim še druge,« je godrnjavsal; »tudi malopridne babe, ki kakor mačke spred ližejo, zad pa praskajo.« Stara je precej razumela, kam meri. »Vame merite, jelite?« se je kakor užaljeno strašila in zgovorno umikala. »Do gospoda grofa sem res stopila,« je gostolela, »pa samo zato, da mu inženirji, orožniki ali celo sodniki kaj napačnega ne bi natvezli o tistem tepežu z Lahoni, samo zato. Pomagati, gospod lovec, sem vam hotela, nič drugega; v službi še niste dolgo, kraja in ljudi ne poznate, mladi ste in tako brhki, škoda bi vas bilo, če bi si gospod grof kaj nerodnega mislil o vas in o tisti neumnosti!... Veste, včasih je tale gospod grof nekoliko čudaški in nagel, zloben in krivičen, bi skoraj lahko rekla!... To je hudo. Tudi mene so v mojih dolgih vdovskih letih že grdo opravljali in preganjali ti grdi. hudobni ljudje! ... In zdaj se mi še vi tako lepo zahvaljujete za pot do grofa in za lepe besede, ki sem mu jih trobila o vas; pa kaj hočemo, tega sem že navajena ...« Hrovatička si je utrnila solzo skrivnostnosladke ginjenosti. »In Bog v nebesih in tale stari Strmelec sta mi priča, kakršnih sem potlej nadrobila malopridnim Lahonom, čeprav sem vedela, da ne pridejo več v mojo krčmo in da se mi lahko še grdo maščujejo!... Da je zgolj dobrota gospoda lovca, če se obregne ob tako sodrgo in da pomeni zanje veliko čast, če gospod premikasti in obrca take varljive kvartopirce, zahrbtne pretepače in tatove — ali jim jih nisem res takih povedala, Strmelec? ... Drugič vas kar pomete venkaj —- jeli, Strmelec, da sem rekla tako? ...« Stari hlapec, že dolga leta navajen takega podpriče-vanja, je nerazločno pokimal. Košutnik je ponosno poslušal njeno opravičevanje. »Že dobro, že dobro,« je zamrmral in trenil po možaku, ki je v kotu sedel pred poličem vina in iz živorjavkastega ustnika leno puhal cigaretni dim. »Kdo pa je ta?« Hrovatička vesela, da se začenja drugačen pogovor, se je z vsem mogočnim oprsjem sklonila do njegovega ušesa. »Neki Primorec; prišel je s take kraške pušče, kjer ljudje stradajo ob dobrih letinah, ob slabih pa umirajo. Zaslužil bi si rad kaj z delom na tejle cesti, morda za pot v Ameriko.« Primož je zaničljivo meril možaka s tisto staro vojaško čepico. Kar ti je vstopila Ljubica, mladostno okrogla in čedna, in se prijazno nasmehnila lovcu, ki jo je ves začuden prijel z očmi. Skrivaj ji je tudi napil in se kar precej čudno zmedel. Ali zaradi vina, pomladi, novega orožja, ali ga je spet ogrela vročica strupenega pika na roki? Hudiča, le kakšna ti je, tale Ljubica, še mislil si ni, da je otorej. Ali je prišla iz rok božjih ali satanovih? Debele temnorjave kite ji stežka sedijo na glavi, pogled ji žari, sladka polnoudnost toplo kipi... Lahko bi bila Gorenjka, če bi bila nekoliko vitkejša... Dekle, da bi jo kar poljubil, če v srcu že ne bi imel neke druge. Popoldanski gostje so počasi prihajali: strokovniki iz steklarne, delavci, delovodje s ceste, mršavi rečni paznik, debeli poštar in zakupnik mitnice na Jesenicah ob Savi; Radko Raplanovič, vlaški kupec in skopuh, ki se je iz Sa- mobora na žilavem bosenskem konjiču vračal v Kalje sredi pustih in odročnih hribov; iz dolenje obmejne vasi Jaka Mešetar, po sejmih obeh državnih polovic znani in razvpiti mešetar, posrednik in slepar. Govorili so slovensko, hrvatsko, češko in italijansko in bogve še kako. Zunaj so se boli voh, so cvilili zvezani prašiči, so se kopali konji. Jaka Mešetar je vedel, kako se je človeku bližati do človeka, kaj se prodaja in kaj kupuje, pa tudi to, čemu so puške na svetu; precej se je sumljivo vešče zagledal v Primoževo novo polurisanico na (klinu. »Da te sam vrag, kakšna puška!« se je glasno čudil. »Čigava pa je? Le grof sam ali kak imeniten njegov gost ti ima tako lepo puško?« »Ali pa kak še imenitnejši lovec,« so mu pomagali. »Verjamem, če je tak, kakršen je tisti gorenjski hrust s planin.« »Saj je tamle, kar vprašaj ga.« Mešetar se je kakor začudil in obrnil proti Košutniku. »O, saj res! Vendar spet tu? Kaj vam v tisti kladari ni prepusto in se vam ne toži po planinah in lepih Gorenjkah? ... O, vem, vem, tudi bogatija je pri vas; slišal sem, da še konjski komat okujete s pravim, čistim srebrom.« »Ampak puška, takale puška —« In so pristopili vsi, da bi jo bolje videli: debeli poštar, nedeljski lovec po grajski milosti, stari rečni paznik in vlaški kupec, delovodja in izza njih tudi Primorec. »Ali si jo smemo nekoliko ogledati?« je poštar sladko vprašal in jo snel s klina. »Če le ni nabita?« je previdni rečni paznik opomnil. »S tako rečjo se ni šaliti.« »Jeli, dobitek s strelske tekme ob grofovi obletnici?« je poštar uganil. »No, saj smo že slišali. O, Čehe je to neki prav hudo udarilo. Pa kaj jih ne bi? Takale puška je gotovo draga, prav draga.« »Vsaj sto goldinarjev je vredna,« jo je Mešetar ocenil. »Boga mi, prav je, da je ostala v domačih rokah. Lovec, na to veselje pa zdaj že lahko daste za liter ali dva...« Primož se je zadovoljno smehljal. Občudovanju dolgo ni bilo ne kraja ne konca. »Kako neki streljajo takele novovrstne prelomi jače?« je rečni paznik kakor podvomil in se spomnil rajnkega «grajskega lovca Mihaela Holcarja, ki da je vpričo njega na sedemdeset korakov «s prednjačo ustrelil srnjaka... »Tisti srnjak, skoraj en stot težka žival, je iz gošče komaj stopil na posekovje, pa že je rajnki Holcar počasi pomeril in sprožil, da se je srnjak s kroglo med rebri kar zavalil po bregu, Boga mi!... Ne verjamem, da takele nove puške kaj prida zadenejo, tudi zadremajo rade, pravijo —« »I, seveda!« se je Primož glasno zasmejal. »Ravno takele nove puške se sprožijo rade in streljajo natanko!« Pomežiknil je črnooki Ljubici, ki «se je smukala med mizami in ga rahlo in toplo obrsnila, da mu je kri omamno zaplala do srca. Pod mizo je segel za njo, pa je z vabečim bliskom v «črnih očeh kakor ponevedoma «odskočila proti vratom in skoraj zavpila: »Jezus, pipe nisem obrnila!« »Kaj: ne streljajo natanko, kaj: sedemdeset korakov, kaj: rajnki Holcar?« se je Košutnik že jezil in začel kazati rumene patrone. »Da so sedemmilimetrski, je dejal gospod grof. In moje matere brat, moj ujec, ki je puškar v Borovljah, bi vam že zavezal jezik. O, ne na ubogih sedemdeset korakov: s hriba na hrib, čez vso dolino zadene vsakega srnjaka... pa kaj srnjaka: vsakega «skobca... vsako jabolko z drevesa! ...« Ogledovali so si lepe patrone, ki je iz njih molela za prst debela svinčenka. »Ekspres,« je poštar preudarno razlagal... »to «se pravi najhitreje...« »Kar bi bilo treba šele dokazati,« je rečni paznik sitnaril. »Rajnki Mihael Holcar je tri in sedemdesetega leta o svetem Florijanu, to še dobro pomnim, na sedemdeset korakov kakor «bi mignil podrl tistega srnjaka ...« »Gospod grof Erdöli iz Jaške ima prav tako puško,« se je vtikal vlaški kupec; »velik lovec je, po njegovih gozdovih je polno srn, in sam sem nekoč videl, da je na dobrih dve sto metrov —« Zunaj so na ozkih lesenih stopnicah zabobneli težki koraki. Precej na to so se odprla vrata. Dva kraljevskoogrska orožnika s petelinjo perjanico na klobuku in z dolgim svetlim bajonetom na puški sta vstopila. »No, kaj pravita pa vidva?« ju je brž ogovoril poštar in jima pokazal patrono. »Gospod lovec tamle pravi, da si upa s to patrono čez vso dolino sestreliti jabolko z jablane ...« Orožnika sta se zasmejala, oprezno odložila težko puško, torbo in klobuk in se prijetno olajšana približala. »Najprej liter cvička in hladne vode!« je narednik naročil in si z velikim rumenim robcem obrisal pot z obraza. »Kakšna vročina ti je že!« Stežka je sel na klop in si ogledal Primoževo polurisanico. »Izvrstna puškica, izvrstna.« Ugibal je, kaj pomeni vrezani zlati napis na nežno medli in kakor temna kačja koža zamolkli cevni šibiki. »Iz Prage!« je zadovoljen dognal. »O, praške puške so pač najboljše. S takim orožjem bi morali oborožiti tudi nas, bolj pripravno bi bilo... Varujte se te krčme in te starke!« je mlademu lovcu šepnil izza dlani, ki si jo je podržal navpično ob usta; »tu je že marsikdo -—« Orožnika sta dobila vina; gostje iz senčnice so pritisnili noter in se stlačili za mizo. Primož je presenečen zastrmel v narednika, pa ta si je že kakor po naključju položil prst na usta in se spokojno nasmehnil mlinarju z gornjega jeza in mu od daleč pomolil roko. »No, boter, kako je? Kaj si prašiče kupoval v Ostruševcu? Ali so bili dragi?« Mlinar se je ves truden in potan zgrudil na klop. »Boga mi, zadosti dragi. Kakšna pravica je vendar to, da mora človek za dva mršava rezana prašička dati petnajst goldinarjev? Kje je krma, kje pitanje? Človek se že kmalu ne bo več videl iz samih težav,« je tožil in si znoj brisal s svetle pleše. »Iz denarja, si hotel reči?« se je vtikal kmet Pagat, kakor so mu rekli, ker se je zmerom smehljal kakor podoba na taroku. »Saj vemo, da si mlinarji nameljete srebra in zlata, otrobe pa prepustite nam... Hoj, glejte ga, močnega gospoda z Gorenjskega! No, kako je? Na okrajni sodniji so se vas menda tudi ustrašili, da so vse kar potlačili?« Krčma se je zasmejala, tudi Košutnik ni zameril bodice. »Najbrž so naročili novo omrežje za okno,« se je napihnil; »pa ga menda tako hitro še ne dobodo, da bi bilo zadosti trdno zame.« »Ta je namreč naš slavni gospod lovec,« je Pagat dopovedoval sosedu, staremu brkatemu Hrvatu, od .katerega je kupil jarem belih juncev v Otruševcu. »Le poglej, boter, kako ti je meni nič tebi nič z golo pestjo vtrl hrastovo mizo!... O, mi Kranjci!... Krčmarica, polič vina za gospoda lovca, enega zame in enega za tegale botra ...« Primož se je pobranih Vstal je; samo polič da ga bo, si je bil obljubil. Želja ise mu je spolnila. Polurisanico so videli in se ji lepo načudili. Zdaj ga mika, da bi bil že sam in da bi poskusil prvi strel. Ampak Pagat mu je zastavil pot. »No, no, samo en poliček; junaku, kakršen ste vi, ne more škoditi, tudi srnjakov ne boste videli po dvoje.« »Ni mi jih treba, hvala Bogu, tako gledati,« se je Košutnik ošabno obregnil; »zadosti jih je tu!« »Dosti, preveč!« je Mešetar pljunil. »Za samo škodo so nam, vse mladovje obgrizejo, še po njivah se pasejo. In koliko dobomo za to? Tistih nekaj umazanih krajcarjev lovske zakupnine še za novo lopato cestarju ni zadosti, tako malo se nam poznajo v občinskih dohodkih. To živad le vso potrebite s svojo novo puško.« »Saj se bo obrnilo,« je mlinar podpihoval; »letos se lov spet izdraži, o sveti Tereziji menda, tačas se utegne kaj obrniti.« »I, kajpa!« je Gorenjec strupeno revsknil. »Prav z gospodo boste dražili!« »Oha, zakaj pa ne?« je debeli poštar vpil. »Pred petimi leti smo že skoraj zmagali...« Mlinar je iz telovnika izpulil prepoteno listnico in za-pahljal z modrimi bankovci. »Tudi mi imamo denarja, he-he! In če bo treba, bomo gnali do sto petdeset, tudi do dvesto goldinarjev, saj gotovo pristopi še nekaj naših!« Pagat se je bankovcem smejal po vsem okroglem obrazu. »Taki so otrobi, sami otrobi, le poglejte jih. A kar je res, je res, s petnajstimi, morda tudi dvajsetimi goldinarji pristopim tudi jaz; možje smo, sosedje smo.« Veselost je postajala večja in večja, Primožev zeleni klobuček s krivcem se je močno zasukal na korajžo. »Jaz pa ne bom nastopil le z dvajsetimi, ampak kar s sto takimile patronami; za svoj denar se kar obrišite.« »Prava reč,« je dražil mlinar, ki ga je prehitro pitje že grelo; »počasi ti jih odstrelimo vse.« »Če jih kaj bo, seveda.« »No, nekaj že še ostane.« »Tudi en rep ne, za vaše fičefaje že ne.« »Bomo videli.« »Bomo.« »Tudi zaplodilo se bo kaj ali od drugod zateklo.« »In še tisto vam poberem, pa če bi sedeli zraven, pri-mojduš!« »O, stare puške so še vselej dobro streljale,« je rečni paznik spet začel; »leta tri in sedemdesetega sem bil na lastne oči priča, kako je rajnki Mihael Holcar —« »Tištale nova puška ga pač razganja,« je rekel Jaka Mešetar in pljunil. »Čemu se bodete? Kaj že veste, kako strelja in zadene?« »Bolje že kakor vaši zarjaveli pihalniki,« je Primož rastel; »sicer pa kaj razumete o tem vi, Dolenjci, na pol Hrvatje?...« »Ha, ha!« se je Pagat smejal. »Na vaših planinah vzhaja sonce pa že o polnoči, da poslušate kako uši kašljajo in ribe godejo, jeli? ...« »Lovske roke in oči imamo tudi mi!« je mlinar pičil. »Glede tebe je to uradno znano,« mu je narednik požugal; »nikar, boter, zguba bo. Takale svinčenka, le meni verjemi, te na nekaj sto metrov pihne kakor nič.« »... kako je rajnki Mihael Holcar —« je mlinar trdovratno spet poprijemal. »Vsak berač svojo malho hvali,« je Mešetar pikal; »najprej bi morali videti, kakor vidimo znamenje na tejle mizi; dokaže uaj, pa je.« »Jabolko da sestreli z jablane, pravi,« je poštar spet vpil; »in če je patrona desetkrat ekspresna in še rekoman-dirana povrhu, haha — tega ne verjamem in ne verjamem za nič na svetu ne. Patrona še ni puška, in puška še ni strelec; toliko vemo tudi mi vsi, haha.« Primož, ves bled od zatajevane togote, je s plamtečimi očmi revsknil v gobezdača. »Prisežem in stavim, da ne zgrešim.« »A jaz stavim liter vina, da zgrešiš,« je Pagat podpihoval. »S teboj pa še govorim ne,« ga je lovec zaničljivo pogledal. »Štefan vina stavim tudi jaz!« se je mlinar oglasil. »Kdor se baha in napihuje, naj tudi plačuje.« Košutnik je preteče poskočil. Široko in močno se je ustopil pred zabavljivca. »Kdo se baha?« »Ti!« je le-oni srčno kljuboval. »Ti, kakor vsi Gorenjci, pretepači, kakršni ste. Sam jezik vas je, pa mislite, da se vas kdo boji.« »Reci to še enkrat!« »Še stokrat, če hočeš. Širokoustiš se, bahaš se.« »Kaj ne vidiš mojega pečata na mizi? Mar je tisto le baharija? Ali ti ga naj pritisnem tudi na bučo, da boš laže verjel?« »Mir, mir in pamet, če ne bom govoril jaz,« je narednik segel vmes. »To recite njemu!« je mlinar vpil. »Kdo rogovili tu? Ali smo se menili o streljanju, ali o tepežu in nožu?« »O bahanju!« je lovec pihal. »Ti si me prvi začel pikati, da ise le baham. Kdor mi očita kaj takega, tega bi —•« »Anti dokaži, da se ne bahaš,« je Mešetar hripavo vreščal. »Besede so besede — dokaži, pokaži!« »Da, pokaži,« je mlinar pogumno pritegnil. »Saj sem rekel, da stavim Štefan vina!« »In še enega!« ga je Pagat presegal. »Enega tudi jaz!« je poštar zagrmel in v široko one vščenil Hrovatičko, da je veselo vrisknila. »To bo pijače, krčmarica, jeli?« »In jaz stavim, da ne zadeneš tistegale starega lonca na ostrnici,« je mlinar pokazal skozi okno. »Stavim, da ga ne zadeneš.« »Od kod?« je Primož vprašal in malomarno pogledal proti cilju. »Od kod? ... Kar tamle s ceste. Ne zadeneš, tudi glavo stavim, da ne zadeneš.« »Glavo, praviš? Že s prvo kroglo ti zdrobim ubiti lonec ...« Vse je pritisnilo k oknu. Še molčečega sivobrkega Hrvata, veterana iz laških vojsk, se je prijel tih ogenj, pod košatimi obrvmi so mu zagorele stare oči. Tudi Primorec, ki se do zdaj zanj nihče ni nič menil, se je primaknil bliže. »Dva Štefana,« je Pagat slepo zvišal stavo; »saj je nemogoče, da bi zadel.« »Nemogoče?« je Košutnik bahavo puhnil. »Tolar na tvojem vampu v isti daljavi — če se upaš? ...« »Tri! — Tri Štefane!...« je mlinar z roko počil po mizi kakor ob hudi kravji kupčiji. »Tako!... Velja!...« »Prav; dobro; jaz pa stavim Štefan vina, da zadene,« je narednik rekel z mirnim zaupanjem. »S prvo kroglo?« je poštar prežeče vprašal. »Da,« je Košutnik zaničljivo skomizgnil z ramo in segel po puški. »S prvo.« Delovodje in strokovniki, vlaški kupec in sivobrki Hrvat, tihi Primorec in gostje iz senčnice so z velikim truščem bušili pokonci in venkaj; za njimi je racala rado-spravna Hrovatička in drobentela že zaljubljena Ljubica ... Dva in dva in tri in še enkrat dva, devet Štefanov. S temle zalim Gorenjcem vselej pride sreča; če je le on tu, vse oživi. Pa tista njegova domača odrezavost in tista posebnost, kako se drži in kako hodi, da, kar zatelebala bi se vanj!... Stara je dregnila ,nečakinjo“ in ji važno pomežiknila: »Ti, tale! ...« Deklina, ki je zamišljeno grizljala list rožen-kravta in vroče gledala za fantom, je samo pokimala. Da, to ti je res možak. Oh, kako se mu prilega lovska obleka, in kako se njegova velika moč skoraj skriva za prožnimi in enakomernimi gibi neprevelike in nepreširoke postave! Primežala je in zagledala čop kodra, ki se mu je vlival izpod klobuka, in svetlorjave žareče oči, po vsem obrazu pa smeli ponos velike samozavesti... Da, da, to ti je dečko, ves drugačen kakor tele starke oboževani Bran-kec s tistim zapitim obrazom in umazanim pogledom in s tistim svojim zoprnim zalezovanjem in nadlegovanjem... Prasci so krulili in se vlekli s spojne vrvi; pred naročjem razstlanega sena so potrpežljivi voli krotko prežvekovali, renčali in se otepali mušjili rojev; konj serec je bil in kopal; nad vsemi temi pa je bil sokolje svobodni in majniško mladi lovec. Ostrnica je bila onkraj koruzne njive med vdrtino ob beli cesti in obmejnim potokom pod gozdnim bregom. Na konici ji je tičal pobeljen lonec, da se dež ne bi zatekal. Košutnik je ob plotu postal in ocenil daljavo: »Sto trideset korakov.« Narednik je šel in z enakomernimi koraki vojaško premeril razdaljo in glasno oznanil: »Sto šest in trideset korakov!« Primož je za poskušnjo pomeril v beli lonec in sprožil petelinčka. Zdaj bodo videli, kaj zna gorenjski lovec. Vse stave zgube, to je kakor pribito. Seveda prvi strel iz čisto nove puške. Pa Primož ni kazal nobenega strahu. Zadeti mora, mora! Ni drugače, mora. Preudarno je odprl zaklep puške. Za njim so stali poštar, mlinar, narednik, Pagat, stari Hrvat, žarkooki Primorec, vsi radovedni in nestrpni. Tri svinčenke da sme izstreliti za poskušnjo, mu je grof dovolil. Naj bo prva zdaj tale. Še prej je skozi cev proti soncu pogledal s prednjega in zadnjega konca. Vedel je, kaj lahko povzroči, da tudi najbolje pomerjeni strel udari mimo cilja. Drobtinica maže, solzica olja, kapljica vlage v brazdi ob koncu cevi, pa zgrešiš, da te je samega sebe sram. Na Gorenjskem vedo, da je tako. Temle ljudem se še sanja ne o tem. V cevi se je gladko in čisto svetlikalo sonce. In zdaj je Primož s tiho in vročo željo porinil prvo pa-trono v nabojišče. Potlej se je strelsko ustopil in napel petelinčka. Dvakrat, trikrat je puško nastavil in spet odstavil. Potegnil je sapo, obstal, da se je srce čisto umirilo. Še enkrat je segel po sapo, trenil stran in se ujel z jasnim obrazom Ljubice. Kaj to pomeni? Srečo? In že so se mu volja in želja, duša in pamet vlile v en sam raven trak. Zdaj mu je muha v nežnem zrišču obstala na cilju in se počasi oprijela bele lise — strel je zagrmel, lonec se je stresnil, a je obvisel, le bel oblaček je puhnil z njega. »Drog je zadel, drog!« je mlinar veselo zavpil. »Drog, dobro sem videl! Drog, sicer bi se bil pisker zdrobil na tisoč kosov!« »Ti si drog!« je Primož togotno revsknil v zabavljivca in mu pokazal figo. »Kaj se ni pokadilo? Kakor da bi bil zadel tvojo bučo!« Z dolgimi koraki se je pognal proti cilju, vsa drhal pa za njim, le obe ženski sta obstali na mestu. Glasno vpitje jima je povedalo, da je res zadel. »Stara, Štefane gor!« je Gorenjcev glas pregrmel vse, da je od brega do brega odjeknilo po dolini. Lonec je bil zadet, dobro zadet; sicer ne prav v sredo, vendar pa med srednjo in gornjo tretjino; svinčenka ga je škrbinasto prevrtala. Narednik si je z bližnje jelše odrezal dolgo palico in z njo snel prestreljeni lonec. Kakor prej puško so zdaj ogledovali lonec in se čudili. »Kdo bi si bil mislil?« je Pagat zmajeval z glavo. »Nekoliko previsoko sem zadel,« je Primož zadovoljen dopovedoval. »Obstal sem natanko pod sredino, puška nosi torej visoko; še bolje. Na približno sto petdeset korakov zadenem, natanko kamor pomerim... Kaj zdaj verjameš, da ti s tistegale hriba utrnem lučko?« se je obrnil v premaganega mlinarja... »In če ne verjameš — pa zdaj poglej ...« Skrivaj je bil spet nabil in napel puško, ki jo je držal v levici. Zdaj je glasno zaukal in lonec v strmem loku zagnal v zrak. In še preden so gledalci doumeli, kaj bo, si je že puško vrgel k licu, je črna cev že pomerila za loncem in ko je bil najviše, zagrmela, da se je razletel v roj črepinj in da je zabobnelo še daleč med hribi. Molče so ostrmeli vsi. »No, kaj takega pa še nisem videl, odkar živim —« je narednik rekel; »in mi v polku smo tudi bili strelci. Vrag vas dal, Gorenjec!« »Na mojo dušo, človek res ne sme preveč siliti v stave,« je poštar sopihal in si znoj brisal z napetega tilnika. »Strela, mi stari in rajnki Holcar smo se lepo osmešili. Pa kaj bi? S tako puško seveda ...« »...in s takimi očmi,« je narednik v poštenem občudovanju popravil. »Vrag mi jaši dušo, čudovit orožnik bi bili vi!« Samo mlinar se je še upiral. »Da, gospod lovec je zvit, za nos vodi nas vse. Pa kar je, seveda je, zgubljeno je zgubljeno. Ali to pot je morda streljal z zrni.« Zaničljivo je Košutnik pogledal zoprnega zabavljivca. Iz ozračja se je oglasilo zveneče mijavkanje, vsi so se ozrli kvišku. Nad dolino je z mirno razprostrtimi krili plavala rjava kanja, na sinjini pomladnega neba so jo oblivali zlati sončni plameni. Oba strela sta jo preplašila s hrastovega vršička v hosti. Zdaj je ponosno drsela nad dolino in se počasi dvigala više in više v bleščečo sinjino. Morda je prežala za piščeti, ki so pred krčmo življali in brskali pod koriti. »Poči jo, izkaži se,« je mlinar mežiknil kvišku; »potlej ne rečem nobene več.« »Prav včeraj mi je vzela petelinčka, tatica grda!« se je Mešetar spomnil. »Dobro delo bi storil, kdor bi jo ubil, jajc in slanine bi dobil za plačilo.« »To je pač že nemogoče,« je dejal narednik, ko je ocenil višino, kjer je roparica ponosno krožila. »Izključeno,« je poštar pritrdil, »saj je komaj še videti.« »Nobena svinčenka je ne doseže več,« je tudi stari Hrvat preudarno pokimal. Primožu so oči zagorele. »In če jo doseže?« Narednik ga je potepljal po rami. »Škoda patrone. In škoda, če bi si zmanjšali vrednost prejšnjih obeh strelov.« »Kaj to de?« Primož je že gorel; s to puško ni bilo od včeraj nič več nemogoče; čustvo neugnane čarovne zmago-vitosti ga je kakor velika opojnost razvnelo prav do najglobljega dna. »Zdaj pa nalašč!« »E, nikar, nikar,« je Pagat branil, »pusti, naj živi. Pojdimo raje spet v senco ...« »Zmerom više je,« je stari Hrvat rekel. Pa Košutnik ni več poslušal. Kakor za zabavo je puško vrgel k licu in s skoraj pokončno cevjo meril za zavoji ptičjega leta. Jeziček je jeknil, za poskušnjo so gledalci mislili. Lovec je kakor odrevenel, vitka postava je ustavila dih, le cev je v sončni bleščavi mirno gibala z žrelom. »Saj ne zadene,« je mlinar šepetal. Pagat je zmajeval z glavo in mežikaje opazoval komaj vidne gibe lovčeve puške. »Ne in ne!« je poštar šepetal. »Nemogoče!« je narednik ponavljal in si proti tilniku rinil operjančeni klobuik. »Nemogoče.« Primorcu je skoraj zastalo srce: to ti je lovec, to ti je puška ... Kar se je zabliskalo iz puške, strelca je nekoliko pretreslo, po dolini je močno odjeknilo. »Zgrešil,« je stari Hrvat mrmral. »Norost!« je poštar renčal. Ampak trenutek dva po strelu se je ptica zdajci zganila in s strmo vzdignjenimi krili prekopicnila, strmoglavo omahnila in vrše pala med begajočo kuretino in trgajoče se konje. »Sveta nebesa!« se je narednik prvi zganil iz odrevenelosti. »Ali čudež — saj ne vem več, kaj bi rekel...« »Še v sanjah si ne bi mogel misliti, da je kaj takega mogoče,« je poštar strmel. »Strela božja, kar skrijmo se s svojimi starimi zgodbami —« Pagat se je režal od silnega strmenja; brkati Hrvat je topo zmajeval s sivo kuštravo glavo; Primož sam, zdaj bled, zdaj rdeč, je kimal mlinarju. »No, ti?« je hropel, glas mu je bil tuj in hripav. »Kaj bi še rad?« »Nič,« je oni mrko odmahnil. »Ampak v tebi je hudič ali pa v tvoji prekleti puški...« »Kdo ve?« se je lovec hripavo posmehnil. »Zakaj pa ne, — morda je res -—• le nikar me nihče več ne draži!...« Vrnili so se v krčmo. Mešetar, ki je bil z dolgimi koraki stekel naprej, je v stegnjeni roki držal razkuzmano ptico. Narednik jo je prijel za peroti in se začudil: »Sveta nebesa: prav v sredino jo je zadel!« * Hudiča, vse je dobro in prav, nihče ni tega raztrobil, grof ni nič zvedel, ne ukora ne ukaza na raport ni bilo; še listek, ki ga je danes nekdo pripel na vrata kladare, ni pretil ne s sodbo ne z odpustom, marveč je le velel, naj za grajsko kuhinjo zanesljivo do četrtka prinese močnega starega srnjaka. Primož, ki se je že od daleč listka močno ustrašil, je, kakor je bil ves truden in zbit, veselo zažvižgal. Človek se res ne sme vsega kar precej ustrašiti, grajska pisarna ima hujših skrbi, le za njim in njegovimi poti prežati pač ne utegne. Pa kaj bi onegavil! Ali mu ni grof na voljo dal treh strelov in ali ni z enim celo ubil škodljive roparice? Kdo mu kaj more? Po zadnjem tudi v krčmi ni več ostal, čeprav so ga na vso moč vabili in prosili. Še pred mrakom je čisto trezen prišel spet v svoje lovišče in obhodil vse solnice, nazadnje pa pogledal še za srnjakom v Martinjem dolu in v mladi gošči. Nobene dolžnosti ni zanemaril, nihče mu ne more nič očitati__ Na vse zadnje pa: Primož Košutnik iz Cerkelj pri Kranju je služil pri Janezih, je polnoleten, je sam svoj, imeti mora lov ali dekle, rad je v tepežu ali kaki drugi zabavi, živeti hoče in kaj doživeti, z molkom in molitvenikom še nihče ni prišel na isvet. Če belolasi grof tega ne razume — prav, saj je še kje drugje kak gospod, ki je bolj krvav pod kožo in ki bi ga nemara rad vzel v službo_____ Primož sam ni vedel, kako in od kod mu je začela kuriti že kar togotna kljubovalnost nekake omotičnosti, pijanosti. Vroče ga je oblivalo, kakor bi se iz svetle, vetrovne pomladne noči zbudil v soparni poletni dan______ Odkar je imel tole polurisanico in je z njo dokazal svojo čudovito nezgrešljivost, se je čutil kar trdnega in vzvišenega, obenem pa vendar nekako ujetega, omreženega in kakor v neko mračno usodo drvečega. Iz najbolj skrite notranje globine so mu zdaj pa zdaj kakor napihnjeni mehurji vstajale neke slutnje in bežne grozne prikazni, ko je ob ranem jutru hodil na posekovje in je ob gladkih drčah v dolino spuščal drevesne goli, obenem pa se spominjal Ljubice z vlažnimi in vročimi očmi, zapeljivo sladkimi ustnicami in na polno kipečimi prsimi... Ampak čast bodi Bogu, Očetu nebeškemu, nihče ni nič razčesnal. Jutri prav zavred pride stari srnjak na muho, saj se res mudi že preblizu meje in je preveč na očeh divjih lovcev, nagaja pa tudi doječim srnam in zorečim mladim samčkom, razen tega pa nosi v vsem lovišču najmočnejšo krono... Naj se gospod grof in šepasti Kropaček le spogledata in začudita, kako hitro in dobro zna grajski kuhinji postreči Primož Košutnik iz Cerkelj pri Kranju ... Nemirno je lovec prespal tisto kratko pomladno noč, polno vonjav in glasov. Tamle, glej, stoji srnjak, ampak puški zdajci manjka petelinček, goli palec mora pritisniti na jeziček, kakor smola mehka svinčenka se počasi rine iz cevi — In potlej jo nese čez doline, srnjak pa se spremeni v črnega Petra, ujca iz Borovelj, tegale mlinarja in potlej v starega izhiranega steklarja... In potlej obleži tam človek, čisto tuj človek, ki ga prav za prav ne pozna; zdajci pa se vse zmeni, tisti človek se spremeni v nekega Primoža Košutnika iz Cerkelj pri Kranju ... Ves znojen se je predramil. Kaj se še ne dani? Mesečina oblizuje bleščečo puško, čarovnice predejo, mlade sove ječijo, duhovi, strahovi še rojijo in vršijo okoli kladare. * Lovec je spotoma postal in še enkrat preudaril. Ali ne bi bilo bolje, če bi si poiskal kar osmeraka s tistimi dolgimi rogovi... Pa neki notranji glas ga je vabil in zvabil v južni konec lovišča: stari srnjak iz brezovja zasluži, da je prvi, ki ga naj ubije nova puška. In tako Primož še pred dnem čepi na štoru in preži. V bosti je bila še tema: panj, parobek in štor se v Somraku niso razločevali. Čuk je tulil, skozi vejevje je počasi vendar že začel siliti dan. Prezgodnji kos je molče doletal in odletal. Ptice so se budile, drevje se je začelo razločevati, iznad vršičkov se je zlatilo in danilo čisto nebo. Po dolini je drdral voz; komarji so brneli; žolna se je drla. Med drevjem se je začelo daniti. Divja čebela je mimo lovca brenčala v cvetoče jutro, košatorepa veverica je previdno skakljala pod drevjem, hladne jutranje sape so dihale v vejevju. Vreščeča šoja, nerodni močerad, pridni brglez, tihe marljive mravlje... Košutnik se je spomnil pipe, že je hotel seči v žep, pa — Nekje je poknila vejica suhe brsti. Slabotni, skoraj neznatni pokljaj ga je osrfinil, previdno si je pripravil puško. Spet je poknilo, zdaj na desni strani. Primož je napeto gledal skozi goščo, zadrževal sapo in se pripogibal predse kakor prežeči jastreb. Lahak korak si je tipal naprej. Srnjak. Glej ga. Tamle. Rdečkasta senca. Kar naravnost se bliža. Obrnil se je na levo, stopil na svetlo jaso in se lotil robidovja. Primož je pomeril v rjastorjavi hrbet, sprožil pa le ne. Stečina je shojena: tale srnjak nemara še ni pravi. Žival se je začela drgniti ob mlado smreko, da se je majal vršiček. Primož je čakal in gledal srnjaka, ki se je spet začel bližati, se zdaj otresnil muhe, zdaj sunil z rogato glavo nazaj in se s sloko zadnjo nogo popraskal po vratu. Kar ti je obstal in povohal proti lovcu, zdelo se mu je, da nekaj ni prav. »Ali je pravi ali je kateri drugi?« je Primož ugibal in se bal, da srnjak sliši, kako mu bije srce. Spet ga je imelo. da bi tvegal strel. Še je čakal. Žival mu ni naravnost kazala jamice; podolžni strel bi utegnil raztrgati dragoceno hrbtovino. Sicer pa: saj mu ne odide. Srnjak se je spet premaknil. Lovec je razločno videl rogovilo črnik rogov in počasi dvignil puško. Če rogovilež zdajle stopi izza tistikle dvek smrek — samo devetdeset, pet in devetdeset korakov je do tja. Ampak tale mučna napetost. In komarji. Sitna živalca ga je pičila v roko, ki se je oklepala kopita. Zdaj se pokaže, precej se mora odločiti, videti je še nekaj stegna in zadnje noge — pa ti srnjak kar obstane, izza obeh smrek se svetlika le ozka rjavkasta lisa. Zrišče in muka se svetlikajoče zlijeta v eno, puška dika, bije ji srce. Kar ti srnjak preplašeno zalaja in prkne proti robu to-kave, še enkrat otožno zaveči in zgine. Primož ga razločno sliši, kako na oni strani dirja navkreber v veliko goščo. No, za danes jo je unesel. Nemara ga je zavohal. Košutnik je čemeren pripalil pipo. Modrikasti dim se je nagnil v levo stran, proti dolini — z desne strani je bil prišel srnjak. Najbrž je le slišal lovca. Morda mu je puška s kopitom obrsnila gumb na suknjiču? Ali pa je ujel kovinasti zvok jezička? Primož si je odpeto puško obesil na ramo in jo je nejevoljen po stečini kar tjavdan .mahnil skozi goščavje. Tukajle je srnjak počival, tukajle se je drgnil. Tamle v široki kotanji ob koncu tokave je stečina pod prostornimi gabri šla čez pusti kal, na pol izsušeno kalužo, ki je kdaj najbrž bila velika solnica in ki jo divjad še zdaj rada obiskuje. Kozji in kozličji parkeljci so se v sivi mehki glini razločevali od čisto novih čvrstih srnjakovih stopinj. In tu je lovca še neka druga sled zbola v oči. Široko zaokrožen odtisk opanke. Opanke. Samo Hrvatje nosijo opanke. Tole znamenje v sivi glini ni staro. Morda se je utisnilo to jutro, morda celo šele to uro? Primož se je nizko pripognil nad sumljivo znamenje. Hm, kaj bi? Te hrvaške copate so si vse podobne do šiva in jermenčka natanko. Zagozda boste po bregu navzdol do meje je bila kmečka, iz služnostnega odkupa razdeljena posest. Zgodilo pa se je, da so hrvaški bajtarji, zemljaki in mali najemniki po sili svojih neurejenih razmer kako gol ali voz drv rajši kupili, zamenjali ali kar ukrali pri srečnejših kranjskih sosedih kakor pri svoji gosposki. Razen tega se je lovec tudi spomnil, da je grof vendarle in kljub vsemu košnjo po posekovju oddal nekim ubožnim hrvaškim kmetovalcem s hribov, mogoče je kdo prav danes začel s košnjo, ali pa je prišel le gledat, kako trava zori. Košutnik se je tiho obrnil navkreber proti posekovju. Slabičen srnjak šesterak, še nezrel za svinčenko, se je ob jutranjem soncu in bleščeči rosi pokojno pasel, niže doli pa je bila srna z lisastima dvojčkoma. Žolna je dolbla po omelastih deblih, hudi sršeni so iz globokega ignezda zamolklo pretili, nežne divje grlice so grulile — le Hrvata ni bilo nikjer nobenega, nobena osla ni brusila kose, nobena kosa ni kosila, sumljive stopinje je zmanjkalo. In vendar bi bil Primož Košutnik lahko prisegel, da je tista sled bila od noge skoraj še topla. Duša Valput je prej bila najlepše dekle v vsemu Primorju. Uboga je bila, bridko uboga, kakor vse njene zagorele rojakinje, njen ženin, ves Kras in vse pozabljeno ljudstvo v tistih krajih. Bela koza in črna ruta iz težke svile, devet srebrnih goldinarjev, star ogoljen tolar Marije Terezije in rezljana preslica: to in ne dosti več je imela za doto, ko se je omožila z Ilijem. In svojo dekliško ponižnost, svojo pridnost in svojo trpko-sladko mladost. Ilija Šorman je služil cesarja in je srečno prebil nevarno vojsko z Bošnjaki. Bil je junak, ki je kaj videl in skusil in ki je imel za majhno kočo v odročnem in z grmovjem zaraslem kamenju sedem rodovitnih češpelj, v koči pa dolgo, z medenino okovano puško. Delal bo in pridelal, priložnost za to se že pokaže in Bog jima pomore. Tako sta se vzela in nekoliko poplesala v živahnem kolu, s svati izpila meh vina in se zarila v vsakdanje življenje. Trpljenje pa Iliju ni dišalo, rajši je lenaril, sanjaril in pokal tobak, vmes tudi preveč pil, tako da je tistih devet srebrnih goldinarjev kmalu zakadil, zapil in lepo, pridno Dušo večkrat nabil, ker mu ni hotela dati še tolarja. In potlej so prihajali otroci. Vdano, brez tožbe je lepa Duša nosila svoj jarem, kakršnega sta poznali že njena mati in pramati. Ilija, njen gospodar, ji kljub vsemu vendar hoče dobro. Tepe jo, ker jo ima res rad. Zato se mu pokori še bolj suženjsko, rada nosi butaro vseh bolečin in mu dobro in hudo vrača s skrbnostjo in neutrudljivo delavnostjo. Po tisti njegovi srečni in moški odločitvi, da pojde na cestno delo v daljno deželo, bo pa zdaj kmalu konec vseh skrbi; z velikim prihrankom lepih forintov se bo vsako jesen vračal k njej, ki ga čaka ob domačem ognjišču; in ko bo dela konec, bosta že premožna, da si še kaj dokupita in da se veselo in mirno preživita do srečne smrti. Ljubica, ki streže tamle v obmejni krčmi, je močno podobna Duši. Oči so ji čiste kakor gorska studenčnica, zobje beli kakor repa, usta lepa in topla kakor otroče, močne svetle lase pa si spleta v debele kite. Le da je Duša večja, vitkejša in resnejša, pač hči svoje uboge in čudovite domovine. Domovina. Po ves dan je Ilija Šorman bil v mislih doma. Domovina mu je bila ljubica, ljubica mu je bila domovina. Ponoči, ko so zvezde migljale nad poraslimi hribi, je v koprneči duši gledal bregove domačih brd, kako se s pušče na Kapeli zamolklobleščeče spuščajo v hropeče morje. Če se je prepoten zbudil sredi noči, mu je včasih bilo, kakor da sliši, kako zavija silna jugovina in med hudim in penečim se vriščem brodi po prelivu, da se zemlja trese in da se Krk, ves v oblakih, kakor zasidran dviga, zginja in maje. Pa to je bil samo zgodnjepoletni vihar, ki je vršal po gozdovih. Dež je tolkljal po strehi barake, naliv je pral drevesa. Zdaj se je nebo zabliskalo in pokazalo zaslepele spake v dolgi vrsti spečih tovarišev, potlej pa je, kakor bi se utrgalo z vsega neba, zagrmelo do osrčja sveta. Kakor cerkev veliko bukev je razklalo od vrha do tal, piker vonj osmojenosti je zavel v sopuh spalnice. Še drugič je Ilijo predramilo. Burja tuli, ječi z grebena Velebita in pometa proti temnomodremu morju, ki se plaho odmika z nasrfšenimi valovi. Tenka meglica raztepenih pen se razpreza in zanaša čez preliv, Na jasnem nebu se z dolgimi prsti lovijo raz-viharjeni oblački. In tamle sredi jeklenoostrega piša stoji Duša, ljubica, žena, duša. Na glavi ji frfota črna ruta kakor žalna zastava^ krilo ji napeto odnaša in meša korak, ob pasu ji visi ple-tilo, na glavi jo tišči butarica oljkovine, da bi si podkurila za kuho. Tako se v strašnem pišu trudno, hropeče upira in odreveneva po razriti stezi med golim kamenjem... Duša!... Pa ni bila burja, ki je tu zavijala, vekala je namreč uboga Terezina, žena, morda le ljubica zidarja Tomaža Clementi ja. Tomaž je bil živ in lahkomiseln, Terezina pa po štirih otrocih že odcvela, od skrbi in žalosti čisto uvela. Dosti ji je bilo prebiti pri njem. In prav zdaj je s svojimi vročimi očmi spet podkuril neki vlaški deklini. Terezina je komaj pred štirinajstimi dnevi rodila že petič. Po treh dneh je še vsa slabična in bledična že vstajala in malto mešala: — Oče naš, kateri si v nebesih, daj nam danes naš vsakdanji kruh ... Otroče je medtem spalo. Terezinina sestra Coletta je mešala polento v kotlu in podila muhe od otroka. Snoči je Tomaž zginil in se dolgo ni vrnil. Terezina je vedela, kje je bil. To mu je potlej divje očitala, on pa jo je z grdo kletvijo sunil od sebe. Tako je zdaj obupno jokala, da se je zbudil tudi otrok in se vrešče drl. Prebujeni moški so kleli. Francesco Bianchi je pretil, da ji ga ubije ali utopi. Bilo je, da Bog pomagaj. Drugačen bi moral biti z Dušo. Nezvest ji sicer še ni bil, trd in grd pa že nekaterikrat. Kesal se je, sramoval se je. Nikjer ni moškemu bolje kakor doma, nikjer mu ni lepše kakor ob srcu lastne žene. In kako je Duša zanj zmerom trpela in se ubijala, še za tobak mu je dajala, kar je s preslico zaslužila. V hiši ni bilo hudega pomanjkanja, tako umno je gospodinjila... Pa kako lepa je še zmerom, čeprav veliko trpi in skrbi. Uma je in iznajdljiva, vešča in spretna, skromna in potrpežljiva, voljna in vdana!... Res, drugače bo posihmal med njima, nobene hude ali trde ji ne poreče več, vsak dan sproti se bo veselil, da jo ima; tudi staro vegasto kočo ji popravi, ko si naskopari in pristrada zadosti denarja ... In bilo je spet jutro, delaven dan. Udar za udarom na sveder, ki se zmerom globlje grize v razgreti apnenec. Yenomer udar za udarom, štiri ure dopoldne in šest ur popoldne. Ilija Šorman stisne zobe, če topi udar kdaj zamolklo odskoči in ga stresne prav do trudnih ram. Žuljave roke poprimejo in še huje, kakor v mržnji in zli volji, zavihtijo kladivo, da sveder kar poje... In ko je luknja zadosti globoka, jo nabijejo z debelozrnim črnim smodnikom in zažgo. Kamenje frči, v osrčju briba se plašijo palčki, zatohel vonj po smodu se prijema tal. No, spet so zmogli kos poti, ki ga čez tele tuje hribe privede v ljubo domovino, v naročje njegove Duše ... »Čudno,« si Ilija Šorman misli večkrat. »Čudno, prav tale cesta, na kateri si služim svojo srečo, me prav za prav vodi naravnost tja: do obale, do morja, do viharne luke v Kvarneru!...« In kite njegovih mršavih rok se napno z dvojno močjo in s trojno odločnostjo zavihtijo težko kladivo. Dalje, dalje, korak za korakom, cesta, ki jo dela, je njegova, domača... In ko v topem srdu bije po bronasto zvenečem svedru, se mu v duši jasni slika, ki jo že dolgo tako rad gleda: Iz ljube domače cerkvice nad prelivom stopita Ilija Šorman v novi obleki, Duša v sramežljivi žalni noši domače dežele; zvonovi brne, po kovinastomodri gladini mirno in veselo drse jadra, ves kraj se drhte sveti, kakor da vse svoje redko zelenje in vse skopo zorenje ponuja samo tema dvema, ki sta spet vkup ... O, prav tja do njegovega domačega ognjišča pojde tale cesta, z vso močjo svojega kladiva jo trga iz rok vseh gorskih duhov. Ilija Šorman ni več maral glasne druščine, vse nedelje je preživljal raje sam. Varčevati je hotel, za pijačo si je včasih utrgal komaj kak groš; le tobaka ni mogel pogrešati. Ob delopustu je tiho ždel na odročni topli rebri in zamišljeno kadil. Tako se mu je najlaže pokazala domača kočica z brajdo in 'blaženim ognjiščem. O, ko bi že imel vkup dve sto goldinarjev! Pa kakor Bog hoče, kaj bi ubogi človek sam? Neko tako popoldne ga piči, da bi si kraj nekoliko ogledal. V dolini so vreli Lahi kakor obsedeni, Čehi in Ukrajinci, Slovaki in Medmurci so vse navzkriž kričali, škripali in čvrčali svoje otožne pesmi. Domače kolo na dve vrsti ob fruli ti je vse kaj drugega, ali pa vroče brenčanje tamburice ob otožni junaški pesmi o močnem kraljeviču Marku... Ilija Šorman že od nekdaj ni maral nemirne druščine, s preglasnimi še piti ni hotel nikoli. Raje je ždel kje na soncu, kadil in sanjaril, a če je že božja volja bila taka. se je tudi napil kje v šamiji... Tudi zdaj je pobegnil v bosto in se tam spomnil, da bi iskal jurčkov. Pretekli teden je močno deževalo, po dežju rade rastejo te okusne gobe. Kmalu jih je našel prav dosti in jih je spravil v culo. Vedečnost ga je vendar mikala še dalje. Sence hribov so se umikale po strminah hribov navzgor. Mirne smreke na vrhu so žarele v poznem soncu. Rožnorjava šoja je poletavala nad sencami. Kos je svaril, murni so že spali, grivar je zamolklo grulil v pojemajoče sonce. Tamle v robidovju se je nekaj zganilo, rjavkast hrbet z drobno glavo se je pokazal. Ilija Šorman je zdajci postal. Še srce se mu je ustavilo, tako je obmiroval. Srnjak je stopil na piano in se je precej začel pasti. Bil je še mlad. Šorman je to dognal po drobnih, slabo nazaj zapognjenih rogovih, ki so bili komaj daljši kakor ušesa. Kar ti je parožnik dvignil glavico in povohal zrak. Nič ni. Spet je gobček pobesil v divjo deteljo in nastavil pleča. Ilija Šorman je drhtel od napetosti. Oh. ko bi svojo dolgo puško imel tukaj! Podedoval jo je, izmed vse 'brkljarije mu je bila najdražja. Smodnik se tukaj ne dobi težko. Se-žeš v vrečo smodnika, ki ga imajo za razstreljavanje kamenja, nihče te ne opazi. Zrnja dobiš pri vsakem branjevcu, ali pa si ga sam nasekaš iz žice ali žebljev. Če bi imel puško zdajle... Pok... stok... beg z ubitim srnjakom... Nihče te ne vidi. Iz svoje dolgocevne puške je rad in dobro streljal po domačih hribih in po nepreglednih državnih loviščih, ki jih je logar obiskoval le na vsaka dva meseca. Dve, tri zatekli srni je že ustrelil, precej zajcev, še več kraških jerebic in nekoč tudi velikega orla. Spreten je bil, razdaljo je znal preceniti, tale srnjaček mu je ne bi unesel. Zmerom bliže se je pomikala nedolžna žival. Ilija Šorman ni vedel, ali bi v srnjaka vrgel culo gob ali bi se mu pokazal sam. Nekaj se je moralo zgoditi, napetost je bila prevelika. Kar ti je potegnil hladan veter, Ilija ga je začutil na tilniku. Zdaj je živalca v zrak sunila z ozko glavo in se ustrašila. Tri, štirikrat je vrat stegnila proti nerodnemu sovražniku, potlej pa je prhnila proč in zalajala. Tisto noč je Ilija Šorman dosti premišljeval. Zaspati dolgo ni mogel, tako je vstal in stikal med orodjem. Nazadnje pa je le našel kolač žice. Žica naj nadomesti dolgo puško. Hm, pravo to ni: brez lova, brez strela, brez užitka. Pa tudi takale žica mu pripomore do divjačine in do majhne premene. Sicer je že slišal, da je kaj takega kaznivo, nikoli pa še ne, da je tudi kar že greh. Postava prepoveduje marsikaj. Postava je dvojna. Ne kradi, pravi, sama pa ubogim ljudem krade kruh z mize in daje potuho bogatim tatovom. Ilija Šorman je sesukal drobno zanko, jo pretaknil z drugim koncem žice in počakal jutra. Še pred dnem je tihotapil proti stečini divjadi. Rosa na bilju in vejevju se je tresla, ptiči so se vznemirjali v snu. Kos je že tiho klical v mirnem somraku. Z vrha, kjer so se velike smreke odražale v prvi zori, se je smejala žolna. Neka srna je prestrašeno zdirjala in zalajala. Morda je bil snočnji srnjak. Ilija je posluhnil, potlej je oprezno zakoračil čez modrikasto orošeno trato, za njim je v rosi ostajala temna sled. Aha, tukaj je včeraj srnjak stopil iz robidovja. Ogrizeni listi in stezica so razločno kazali stečino. Ilija je po kratkem preudarku stopil v goščo. Zanke ne sme pritrditi prav ob robu tratine, preveč bi bila vidna. Deblo za laket debele mlade breze se mu je belo svetilo. Odrgnjena skorja mu je povedala, da si srnjak hodi semkaj rogove drgnit. Prostor je bil prav pripraven. Ilija je žico ovil okoli debla in raztegnil zanko, da bi parožnik lahko vtaknil glavo vanjo. Nato je žico zavozlal in potegnil na vso moč. Breza je nanj otresala roso, žica pa se ni odvila. Vse je bilo prav. Šorman je še enkrat pogledal zanko in posluhnil. Zlato jutro je svetlo vstajalo izza hribov. Rjava veverica je vitko skočila skozi somrak, čez trato je plaho prhnil zajec. Grivar je vekal, kanja je žvižgala mlademu jutru ... Ilija se je previdno splazil v taborišče in prespal še dve uri. »Kje pa si bil to noč?« ga je ob zajtrku vprašal Rok Ban iz Veprinca nad Opatijo. »Nekje,« je Šorman skomizgnil z ramo. »Nekje sem pač bil.« Tovariši so se zasmejali. »Preden si odšel, si med orodjem brkljal,« je Rok Ban vztrajal; »nekaj žice si vzel, to sem dobro videl.« »Mogoče,« je Ilija mirno odgovoril; »morda zato, da bi obesil tebe, ker si prevedečen.« To je bilo razločno. Pa res: kaj bi vohali drug za drugim! Tudi tale odljudni in preprosti Šorman je pač našel kaj zase. Prav je, čemu pa je na svetu,... Ilija Šorman je ves dan delal s podvojeno močjo in pokadil zavojec tobaka po trinajst. * Tisti večer še ni šel gledat, drugo jutro je zaspal uro. Drugo noč je razsajal vihar s hudim dežjem... Tako je svojo pot odložil do jutra, pa je dež lil prav do jutra. In potlej je nesreča nanesla, da mu je ob razstreljevanju kamen priletel v členek desne noge in ga precej poškodoval. Noga mu je močno otekla, tri dni ni bil za delo, ležati je moral v baraki. Z njim je bil Vid Filek, Čeh, ki se je počutil nekaj slabo in si izzvijačil majhen delopust. Ilija ni dosti poslušal zgovornega tovariša, še odgovarjal mu je komaj in se delal, da spi. Sam je hotel biti s svojimi mislimi in nameni. Gradil si je belo hišico in brajde zasajal ob nji; kuhinjo je obogatil s svetlim novim posodjem. Tako se je spomnil dolge puške. Dolga puška: zanka. Skoraj pozabil je. Tisto soparno in suho nedeljo prav zavred je potlej, še zmerom skoraj hrom na desni nogi, odšepal na skrivnostno pot. Veter je pihal od zahoda in čez hoste prinašal zvonjenje neke vlaške cerkvice. Vse je bilo mirno, le kos je tiho svaril iz grmovja. Za vršički velikih smrek je bolj in bolj žarela rana zora. Ilija Šorman je nastavljal ušesa. Slišal je namreč praviti, da je tisti tuji mladi lovec, ki je laškemu zidarju Bianchiju roko pripel na mizo, že marsikomu utrnil lučko. No, nič se ni ganilo. Soparen veter, poln jagodnega vonja, je tiho pihal po brezrosni travi. Tako je šepal proti stečini. Bela breza mu je že od daleč kazala pot. Zanke še ni bilo videti. Šorman je spet postal. Srnjak, da bi utrgal tako močno žico? Brezi je bilo že od daleč videti, da se je žival spet drgnila obnjo. Srnjak je torej že bil tu. In tu je bila tudi še zanka, le v skorjo 'debla se je zajela in na stran zategnila. Ilija Šorman je stopil bliže in na povaljanih tleh zapazil mrtvo srno, ki so jo oblegale zlatozelene muhe. Živalca je morala biti v zanki že več dni. Šorman se je pripognil. Bil je srnjak. Ne mladič, ki ga je pred enim tednom opazoval, marveč neki starejši z dvema nazaj zapognjenima rogovoma na osivelem čelu. Počenil je na pete, si ogledal rogove in privzdignil srnjakovo glavico. Zoprn smrad je buhnil vanj. Pa to ga ni pregnalo. Dobro si je ogledal mrtvo žival. Oči so mu hodile po rogovih. Obrnil je žival. Trda in sploščena je bila. Pod njo se je gibalo vse polno črvadi. Zravnal se je, ozrl okoli sebe in pri-slušknil. Potlej jo je snel iz zanke in jo z nožem načel. Desno stegno in hrbet sta se mu zdela še porabna. Vesel je odrezal tudi glavo, vse vkup stisnil pod pazduho in pobegnil proti domu. Tovariši so strmeli. »Našel,« jim je malomarno odgovoril. Niso več dosti spraševali, pečenka se jim je zdela čisto dobra. Oba roglja je odžagal in ju potežkal. Vid Filek ju je hotel dobiti. »Za šestdeset krajcarjev, bolj v ceno ju ne dam,« je Šorman odkimal. »No, pa ne,« je odkimal tudi Filek. »Šestdeset krajcarjev, kaj pa misliš? Za to se dobi dosti vina in tobaka.« »Saj to je,« je oni prikimal. Ko je do druge nedelje marsikaj premislil in pregledal, v nove zanke pa nič več ujel, se je napotil v razvpito obmejno krčmo. Slišal je, da krčmarica in njen zvesti stari voznik Strme-lec rada kupujeta takele stvari. Roglja bi sicer bila prav lepo okrasje ob dolgi puški na steni tudi doma: — če pa ti tu vržeta tobaka za dva tri tedne in polič vina... No, saj se bo videlo ... Dal si je prinesti čašo vina, ob njem se je zatopil v potrpežljivo čakanje. Edini gost, godrnjavi starec ob čašici žganja, to je nemara Strmelec, saj ga na oči že dolgo pozna. Muhe so brenčale, nihalo pikčaste ure je tiktakalo, debeli maček je ležal na oknu in zaspano žmiril venkaj. In ni trajalo dolgo, pa je stara pristopila in začela pogovor. »Delo na cesti je hudo, jeli?« »Bog pomagaj, tako, no. Človek si počasi pomaga, kakor si more ...« »Da, da, kaj hočemo, zaslužek je pač povsod težak... Pa dela je nemara še za prav dolgo, pravijo.« »To ve sam Bog...« je Šorman skomizgnil z ramo. »Morda še za tri leta — ali tudi za deset ali več let... Preprost delavec tega ne presodi lahko... Natanko vedo to le gospodje inženirji...« »In ti ga bodo še raztegnili,« je vskočil Strmelec; »saj imajo vse v rokah ... Gori v Stojdragi vlaške babe, od vlade mastne plače, sploh živijo kakor vrabci v prosu — neumni bi bili, če bi hiteli...« »Pa saj se menda res nekaj ustavlja,« je Hrovatička po-prijemala; »posipa, pravijo, se jim in ne vem kaj še... Vsega tudi gospodje inženirji ne zmorejo, saj vendar niso oni ustvarili tehle hribov.« »Boga mi,« je Ilija vzdihnil, »malo mi je vsega tega mar. Res pa je, da se nasipi včasih nekoliko razlezejo, posebno po velikem deževju — pa to je stvar zidarjev, ne moja, ki kamen le lomim ...« »Zasluži se pa vendarle dobro, ne?« je Hrova tička oprezno vprašala in mu sela nasproti. »E, no, Boga mi, tako, tako,« je Šorman trudno dvignil oči. »Počasi, počasi. Toliko pač, da ni človek zaman tu.« Muhe so še bolj brenčale, pogovor je opešal, Hrovatička je vstala in drsajoče odšarala v vežo. Poldne je grelo, pod Posto je tiho žuborel potoček. Šor-man je po malem srkal kiselkasto vino. Počasi si je napravil cigareto in jo slastno kadil iz višnjevega, s tankim srebrnim obročkom okovanega ustnika. V tem je prišla natakarica, pobožala mačka na oknu in si pripravila pletenje; igle so ji pridno migetale in se pretikale. Šorman jo je skrivaj pohlepno gledal. Kaj ni podobna njegovi Dušici?... Zdajci je vanj trenil njen pogled, da je plaho odmaknil oči in se zagledal v kozarec pred seboj. Zunaj je zaklicala Hrovatička, Ljubica je pletenje vrgla iz rok in vrata zaloputnila za seboj. »Tole, glej, je miza, ki jo je gorenjski lovec zaznamoval s pestjo,« je Strmelec pravil molčečemu gostu. »In tamle je Lahu z nožem pripel roko na mizo... He, kako pa jim je kaj, Lahom? Ali so si že opomogli od strahu?« »Boga mi, ne vem,« je Ilija skomizgnil z ramo. »Kaj mi mar? Dosti nas je.« »Saj ti menda nisi Lah?« »Boga mi, nisem,« je Šorman počasi odkimal. »S Primorja sem, s Senjskega preliva — če veste, kje je to.« »Kako, da ne? Poznam Kastav, Bakar, Senj ... V Reko sem vozaril, preden so napravili tja železnico. O, to so bili časi! Po Lujizini cesti skozi Mora vice, Delnice in dalje pod Risnjakom. O, same 'hoste, razbojniki, medvedi, volkovi, burja... Vidim, vojaško čepico imaš. Kaj si bil vojak?« »Boga mi, bil prav tačas, ko se je vojska zakurila z Bošnjaki. Maglaj, Donja Tuzla, Sarajevo — podirale so nas svinčenke in kuga ...« »Devet in petdesetega leta sem bil pri Solferinu in Ma-genti jaz,« se je Strmelec udaril po krivi nogi. »Hudo je bilo, huje tudi v peklu ne more biti... Potlej so med nas začeli vreti konjski kupci!... Pomnim tudi nekoga, ki je bil s Primorja, tam izza Reke nekje,« se je Strmelec obrnil v Hrovatičko, ki je medtem spet vstopila, »kjer imajo, saj sem ti že pravil, vino v kozjih mehovih in kjer jedo prekajene morske kače, ali kako se že reče živadi z osmimi nogami.« Šorman se je obliznil ob spominu na morske rake. »Ali se ti kaj toži po domačih krajih?« je Hrovatička drugam redala pogovor. »No, tako, pa kaj bi?« je Šorman skomizgnil z ramo. »Včasih je res pusto. Ne pomaga nič. Delati je treba, Boga mi.« »Ampak ob nedeljah, kakor na primer danes?« »Boga mi, da,« je Ilija vzdihnil. »Počivam; kadim; spim; premišljam kaj o tem in onem ... Včasih se spustim v hosto in stičem za gobami...« Odločil se je in kakor, da bi se zdajci spomnil, oba srnja roglja potegnil iz rdečega robca, zvito še zamazanega po zmečkanih gobah. »Iščeš gobe, najdeš pa tudi kaj takegale; Boga mi, kar dobra mi bosta za dva noževa držaja ...« Stari voznik ga je urno pogledal, pomenljivo trenil v Hrovatičko in segel po skvarjenih rogljih. »Našel... Kako: našel?... Kar tako našel?« »No, našel pač,« je Ilija pošteno ponovil. »Na glavi nekega mrtvega srnjaka.« »Hm,« je Strmelec spet trenil v gospodinjo. »Če že hočeš: tudi mrtvega srnjaka lahko najdeš na različen način.« »Boga mi, tega ne vem,« je Ilija odmahnil. »Našel, kakor pač človek včasih kaj najde. Dva lepa noževa ročaja napravim iz njiju.« »Kajpa, kajpa,« je Strmelec pokimal. »Kje pa si ju našel?« »Tamle gori v hosti, kakor sem rekel.« »Kje: gori v hosti? Poznam vsak kot tu.« »Blizu ceste. V neki tokavi. Ni mi bolj znano.« Strmelec je daleč od sebe držal roglja tako, kakor sta rastla na živi glavi. »Koliko hočeš za to?« je vprašal, oči pa mu ni dal. »Ne prodam,« se je Ilija suho pobranih »Pa sem imel že več kupcev. Ne prodam.« »Tudi meni ne?« je Hrovatička sladko vprašala in skrivaj dregnila svojega prijatelja. »Ko pojdem domov, ju mislim vzeti s seboj.« »Pri vas takih živali ni, jeli?« je Strmelec vprašal, oči pa mu še zmerom ni dal. »O, so. Pa ne povsod. Po hribih proti Liki jih je več.« »In kdaj, praviš, si to našel?« »Danes« — Šorman je težko požrl slino — »davi.« »Davi, aha. In več kupcev da si že imel?« »Boga mi, da, več!« »Aha. Čehe in Štajerce, jeli? Ti se radi trgajo za take stvari.« »Boga mi, res je,« je Ilija, že nejevoljen zaradi prena-tankega spraševanja, slepo prijel. »Prav Čehi in Štajerci — kako dobro jih poznate.« Hrovatička je hrknila, stari pomočnik je pomežiknil. »To dado skušnje... No, boter, kako je? Petdeset kraj-cerjev ti dam ,za roglja.« »Toliko in še en goldinar so mi že ponujali,« je Ilija lagal, »pa nisem maral.« »No, recimo: šestdeset krajcarjev,« je Hrovatička dražila. »Cene takim stvarem sicer ne poznam, vem pa, da bi se tak držaj kaj lepo podal na priboru za boljše goste. Jeli, Strmelec? ... To sem si že dolgo želela, pa kaj, ko gosposke in njeni lovci nič ne privoščijo ubogi ženski... No? ... Šestdeset?« »Šest šestič; Boga mi, kaj je to?« je Šorman ostal trd. »Nič!« »Nič? ... Šestdeset krajcarjev ni nič?« se je stara užaljeno napihnila. »Ciej ga no, na mernike jih moraš imeti! ... Deset žemelj in dva litra stare črnine, to ni nič — — —« Stari voznik je dobrohotno pomagal. »No, primakni še pet krajcarjev, da bo za pet zavojcev tobaka po trinajst. Boter se je vojskoval v Bosni in rad kadi.« »V imenu božjem, pa naj bo: pet in šestdeset krajcarjev!« »Ne bi se rad znebil tehle lepih rogljev,« se je Ilija še branil. Kakor bi se bil težko odločil, je potlej udaril ob mizo in rekel: »Za poldrug goldinar ju pa dam, no, če že ni drugače ... Ker ste vi in ker si ju želite ...« Hrovatička je naglo vstala, skozi okno trenila na cesto in se preteče nagnila nad trmastega botra. »Zdaj ti rečem še eno in zadnjo: osemdeset krajcarjev, zlepa ali zgrda!« Zamolklo je sikala, vodene oči so se ji svetile. »Pa še nekaj ti pravim: Če roglja dobodo pri tebi, te zapro, to ti je gotovo kakor amen v očenašu. Če ju zavoha tale gorenjski lovec...« Porožl jala je v torbici ob pasu in na mizo odštela osem šestič. »Naj ti bo že zadosti, vzemi in bodi vesel tolikega denarja za kaj tako najdenega.« »K čemur si spotoma utrgal tudi nekaj gob, ko si iz barake šel semkaj, jeli? ...« se je voznik posmehnil in kavsnil kozarček slivovke. »Drugič si izmisli kaj pametnejšega, boter.« »No, po vrhu ti dam še liter vina,« je stara pokroviteljsko in spravno gladila. »Ker si ti in ker je danes tako lepa nedelja in ker se je s tem morda začelo ...« »In zavojec tobaka,« se je ujeti Šorman pogajal. »Moledovati pa znaš,« se je Hrovatička nasmehnila; »pa naj bo, ker sem dobre volje.« Vstala je, težko stopila k stenski omari, ji z visoke skladanice škatel in zavojcev spesnila rdečkasto pretiskan zavojček in ga vrgla lakotno opazujočemu Primorcu. »Pa seveda ne, ker sta roglja toliko vredna, preplačala sem ju, za aro naj ti bo še na kako tako kupčijo.« »Veš, roglja si pokvaril tako grdo, da res nista za nič,« ga je učil skušeni Strmelec. »Tudi dolga nista zadosti, v teh hostah ti rastejo čisto drugačni roglji: — debeli kakor moje zapestje in za komolec dolgi...« Premolknil je. »E, če bi kdaj našel res kaj lepega in močnega — morda oba roglja srnjaka meglenjaka —« »Kakšnega srnjaka?« je Šorman prisluhnil. »Kaj nisi še nič slišal o srnjaku meglenjaku?« »Ne o tem ne o katerem drugem. Tuje mi je tu. Da, kakšen pa je — megleni srnjak?« »Kdo ve, morda je le prikazen? ...« se je Strmelec posmehnil. »Videli so ga že nekateri: delavci, drvarji, ženske, ko so nabirale jagode, lovci... Prikaže se le ob megli, po hudih nevihtah, ko oblačica po hribih vre in bobni — tu, tam, povsod — Če pa kdo pomeri vanj, zgine ko sopuh, ko sen, ko duh ... Stare pravljice so to, pripovedujejo si jih za pečjo, morda pa je tudi kaj resnice v njih ...« S kretnjo, da nima o tem nič več povedati, je nadaljeval z drugim glasom o drugi stvari. »Torej: če bi utegnil najti močne, prav debele roglje s celo glavo, razumeš, ali pa še kaj več.« »Kako bi našel?« je Ilija nastavil. »Kaj takega ne najdeš vsak dan.« »Seveda ne,« ga je Strmelec po strani pogledal. »To sam dobro vem. Samo mislil sem tako: če!... če!... Kakor na primer tale dva; kadar bi-------iskal gobe — hm... Lahko se zgodi, jeli? ...« Hrovatička je poskočila, oprezno čez mačko pogledala po cesti in se pomirjeno vrnila. »Ti, kaj pa si storil z mesom, ki je od rogov proti zadnjemu koncu?« »Pustil sem ga,« je Šorman kar priznal, »bilo je že polno črva di.« »Škoda. Prav škoda. Namreč:-------meso se plačuje prav dobro, če najdeš presnega ...« »Tako?« se je Ilija čudil. »Na to, Boga mi, še nisem mislil.« »Misli drugič in se spomni. S presno srno si zaslužiš lahko že dva goldinarja.« »Dva goldinarja je že nekaj,« se je Primorec vdajal. »Ne res? In hoste po tehle hribih so tako velike... V njih je sto in sto srn.« »Videl sem eno edino,« je Šorman previdno odgovoril. »Boga mi, tuje mi je tu vse.« »Morda nisi bil na pravem kraju?« ga je Strmelec učil. »Tamle gori v Peterševcu in na Drenu jih neki kar mrgoli. O, če bi jaz bil v tvojih letih in kakor ti prost zvečer, zjutraj in ob praznikih!... Ali si že kdaj streljal z lovsko puško?« »Ne dosti,« je Ilija skromno priznal; »vendar že.« »Po divjadi?« »Tudi po divjadi.« »In zadel?« »Boga mi, zadel...« Voznik Strmelec je hotel nadaljevati zanimivi pogovor, pa je Hrovatička kakor ostrmela, oba roglja hitro skrila v predal pod uro z nihalom in začela nedolžno šariti po izbi. Precej nato je vstopil Primož Košutnik, kratko pozdravil in risanico obesil na klin. Prej tako zgovorni Strmelec je čisto umolknil, Ilija Šorman pa je pr el svoje misli. Srnjak meglen jak — dva goldinarja — Duša —- Ljubica — domačija ... Kar mešalo se mu je. In potlej še tista občudovana puška, tisti direndaj in tiste stave, pa tisti trije mojstrski streli... O, ko bi imel tako puško, tako roko, tako oko!... Ko se je nato poslovil, ga je krčmarica potegnila v kuhinjo. »Pridi jutri večer. Ko bo že tema, veš. Po tobak prideš ali kaj drugega takega, veš. Strmelec bo tudi tu. Nekaj se moramo domeniti.« Ilija Šorman je tisto noč spal le nekaj ur. Yes nemiren se je valjal po postelji, sanjalo se mu je vse mogoče, kopito svoje dolge puške je ves čas čutil v rami. Meril je v nekega srnjaka z velikanskimi rogovi, sivega, velikega, čisto blizu, pa spet v neki megli se odmikajočega... Kraj se je zdajci spremenil v vinodolske vrhove z velikimi smrekami, iz trsja se je svetila kočica, pod brajdo je stala Duša. »Ne streljaj!« je brezglasno zavpila, videl ji je le usta in z njih bral: ne streljaj!... Streljal je, prsta ni mogel več zadržati; počasi je ogenj šel iz puške, Duša je zginila. Ko pa je stekel tja, ni bilo Duše, našel je Ljubico, zagorelo Ljubico; prijela ga je za roko in ga med smehom zvodila v svojo soparno izbico pod streho. * Ilija Šorman je prišel ob času, Hrovatička ga je že čakala. Pogostila ga je z vinom, mu dala še zavojec tobaka in treščila kar naravnost: »Jeli, da si včasih že kaj ustrelil?« »Naj precej oslepim, če ni res,« se je veril. »Nekoč sem podrl srno — na dve sto korakov, Boga mi, morda je bilo tri sto korakov...« »Prav, prav, že prav!« si je stara dala prst na usta. »Ne tako glasno, cesta sliši. Torej: če bi imel puško — ali bi si hotel z njo zaslužiti lepih denarcev?« »Kako ne? Kdo ne bi hotel? Rad, prav rad!« »Ali bi se mi včasih upal preskrbeti kako srno? Samo včasih?« »Kako ne? Tudi tistega — kako mu že pravijo? — meglen jaka, če hočete!_Kaj pa« — premolknil je in se po- praskal za ušesi, »kaj pa, če me ujemo?« »Ujemo?« je krčmarica primežala vodene oči. »Če slušaš naju, te že ne ujemo.« »Ampak tisti tuji lovec?« »Tudi on je človek. Povsod ne more biti obenem. Njegovo lovišče ti je prav pred nosom — no, in tale krčma je pred nosom njemu. Razumeš?« »Že, že. Kaj pa onadva?« »Čeka? Ni jima tu nič iskati. Teb se ti ni bati.« »In če bi me kdo opazil, da s puško hodim iz barake?« »Ali si tako neumen, da bi jo jim pod nos držal?« »To že ne, Boga mi. Ampak če me vendar ujemo in zapro, kdo mi povrne zgubo časa in zaslužka?« Hrovatička se je hladno odrinila od mize in se oprla z rokami, da bi vstala. »E, če tako sprašuješ? ... Tako te seveda zaman napajam in s tobakom razvajam. Saj ni, da bi moral, kar pusti. Strmelec in jaz sva ti hotela pomagati do posebnega zaslužka. Če ti ni do njega in nočeš za lepe denarce nič tvegati —« »Seveda mi je,« je Šorman hitro poprijel, »samo rečem tako.« »Kaj ni v hosti nič votlih dreves?« je Strmelec malomarno vprašal. »In se tako drevo ne bi dalo poiskati, pripraviti in zapomniti?« »To pač, seveda,« se je Ilija spet krepko popraskal pod vojaško čepico. »To bi bilo. Neko tako drevo že poznam.« »No, vidiš? Samo misliti začni. No, kar zmenimo se, da bomo vedeli. Dva goldinarja dobiš za srno, če ne bo premajhna, dva goldinarja in pol pa za velikega srnjaka z rogovi. To je dobro plačano, prav dobro, veš. Pa naj ti bo, ker si ubog Primorec in se nama smiliš. Zaslužiš pa si lahko res lepih denarcev ...« Šorman je, čeprav notranje že čisto premagan, kimal, kakor da se še ni odločil. Dva goldinarja za srno, dva in pol za velikega srnjaka!... Deset srn in srnjakov, da pet in trideset — ne: celih pet in štirideset goldinarjev!... Tak dobiček pa še lepa zabava zraven, užitek!... Spanca bo nemara nekaj manj, drugega ne. Pa to se da doprinesti. Spal in naspal se že še bo ob dolgih zimskih nočeh, ko bo ostra burja cvileče in tuleče brusila skaline in pečine. Domača kočica sredi trs ja mu je zamigljala pred dušo... Zdaj mu je težka pest, kakor bi se bil predramil, pala po mizi. »Dobro, no, velja. Pa naj bo, Boga mi —« »Izpij in pridi,« sta vstala onadva. Ilija Šorman je šel za njima. Vodila sta ga skozi vežo v odročno izbico, ki jo je Hro-vatička skrbno zaklenila za seboj. Izpod trhlega posteljnjaka je Strmelec potegnil dolgo nizko skrinjo. Ko je vzdignil pokrov, se je puška zabliskala v svitu luči. »To je dobra puška,« je hvalil zarjavelo orožje, ki ga je Šorman gledal pohlepno, pa tudi nezaupno ... »Prav izvrstna puška.« Puško je držal v svitu svetilke in jo obračal na vse strani. »Na osemdeset, na sto korakov zadeneš srnjaka. Vrag me pocitraj, če ni res. Jeli, stara? ... S to puško sem —« premolknil je in si jo vrgel k licu, oči so so se mu zasvetile. »O, ko bi bil še v tvojih letih in prost kakor ti...« Šorman ga je gledal, srce mu je težko bilo. »Kaj ni cev nekoliko prekratka?« »Naj bo,« je oni dejal in odstavil puško. »Krajša ko je, boljša je. Kratko in majhno laže skrivaš.« Puško je položil na posteljnjak in pobrkljal v skrinji. Našel je oglato steklenico, vdrto pločevinasto pušico in zeleno, črno pretiskano ploščato škatlico. »Na,« je dopovedoval. »Tu imaš smodnik, izvrsten suh lovski smodnik. Vaš razstrelilni smodnik ni dober. Vem to. Tu so sekanci, zrna. En funt jih bo; za približno dvajset strelov. Močni so, natanko dvanajst jih je za en strel. Dvanajst sekancev, le dobro me poslušaj, na tole merico smodnika: — pa boš videl, kako ti puškica strelja. Na šestdeset — kaj pravim, na osemdeset, devetdeset korakov s šestimi, sedmimi zrni zadeneš srnjaka, kakor (gotovo stojim tu. Pa že eno samo zrno mu je zadosti, kakor svinčenka tegale gorenjskega bahača. In ti jih pihneš kar dvanajst. Troje sekancev pade zmerom gosto vkup, na mesto, ki ni večje kakor tale moja dlan. Pa saj boš videl. In tu so še kapice in tudi predivo.« Šorman je vse to videl kakor v neki zlati megli. S tresočo se roko je napel zarjavelega petelinčka: potipal zrno, zmlel ščepec smodnika in pogledal belo vžigalo v kapici. »Veš, nikar ne misli, da ne veva, kako si — našel srnjaka,« je Strmelec spet govoril; »našel že, našel, ampak na primernem koncu žice... Pusti, ne biebeči, poznava, kar vohava to, torej vidiš, da ti dobro hočeva; drugače bi te — saj veš ... Ampak z žico ni nič. Najde jo kdo, oči te pašo, lovec je na preži, prideš pogledat, pa te dobo. Ob vsakem vremenu in vsak dan tudi ne boš hodil tja; žival pa le zaide v zanko in se zadavi, sonce jo pari, lepo, drago meso se skvari. Saj veš. Pa tudi veže te zanka preveč na en sam kraj; s puško si lepo prost, danes tu, jutri tam, zdaj nekoliko poprežiš, zdaj previdno zbežiš, lovec, ki streže po tebi, nikoli ne ve, kje bi ti podstavljal noge ...« »Meni ta stvar ,ni dosti mar, le korenček bi rada strgala gosposki in njenim lovcem, ker mojim gostom ne privoščijo nobene divjačine,« se je Hrovatička kakor pritožila. »Ob nedeljah in praznikih bi gospodom inženirjem vsaj včasih rada postregla s srnino, z njo pa bi se prav prikupila tudi presvetlim gospodom iz Samobora ali Zagreba, kadar po opravkih pridejo semkaj in tu kosijo ali celo prenočujejo... Toliko je te divjadi, za samo škodo nam je, meni ubogi stari ženi pa še koščka ne privoščijo... Ali je to pravično?« »No, saj bo posihmal drugače,« jo je Strmelec tolažil; »tale boter ti bo pridno skrbel za kuhinjo. Jeli, boter?« Šorman, še zmerom ves zamaknjen v puško in strelivo, je molče pokimal. »Kaj pa, če s temle pobegnem?« je zdajci vprašal. »Ne bi prišel daleč,« se je Strmelec zasmejal. »Res, naju bi ukanil, sebe samega pa pogubil in oškodil za toliko in toliko goldinarjev in še zaprli bi te na vse zadnje. Tako je, vidiš, dragi boter. Ostani pa le zmerom blizu meje; če bi bilo treba, skočiš, pa si na Hrvaškem; stražnikom na oni strani se še jaz upam hlače ukrasti z njih, saj so zmerom pijani in zaspani.« »Čigava bo zdaj puška?« je Šorman pohlepno vprašal. Strmelec je zaprl skrinjo in jo porinil pod posteljnjak. »Čigava? To bova že še videla in poračunala. Za zdaj jo imaš ti; le glej, da kaj prida opraviš z njo.« »Da; in še to, da se ne pozabi...« Široka in oblastna je Hrovatička stopila prav pred novega pomagača, oči so se ji kačje zasvetile. »Povem ti enkrat, pomni za zmerom: če me varaš — če morda misliš s tole puško loviti in streljati zase in za svoj račun —« »Da,« je Strmelec izrekel do konca, »tedaj naščujeva vate vse pse, to le verjemi!« »In da bi psi ugriznili tudi mene, tega, boter, nikar ne misli,« je stara zakrilila z rdečo in zalito roko. »Mene ne ugriznejo. Mene ne ujemo. Mene še nihče ni ujel.« »Tu ni nobene priče,« je Strmelec pokimal, »puška ne govori.« »Ampak za dobro delo bo dobro plačilo,« je Hrovatička pomirljivo gladila. »In ker se mi vse tako zdi, da ti je treba dosti denarja in ker si mi bil precej všeč, ti ta zaslužek prav privoščim____Tako. Domenili smo se. Pridi še v izbo, če utegneš; za likof, za podpis ga na moj račun izpijta še en liter.« Ko je Šorrnan šel, je v temni veži kakor po naključju stala Ljubica. Nič ni zavpila, ko se je je dotaknil, le oči so ji zagorele iz teme. »Lahko noč,« se je tiho nasmehnila, »in da bi bilo dosti sreče.« Ustrašil se je. »O, vse vem,« je šepetala, »pa nič se ne boj, še nikogar nisem izdala.« Stala je čisto ob njem. Čutil je, kako je topla in polna, čutil, kako ga oblivajo — plahost, radost, sladkost... Minilo je namreč že tri mesece, odkar se je poslovil od Duše. »Pozno je že. Kaj misliš zdaj še hoditi tako daleč in po taki temi?« »Moram,« je preprosto rekel. »Pa se nič ne bojiš?« »Jaz da bi se bal? Koga neki?« »Všeč so mi taki, ki se nič ne bojijo...« Krčmarica jo je poklicala, v vežo je šinil žarek. »Pridi kdaj,« je Ljubica dihnila, njena topla sapa mu je pobožala lice. Pridi kdaj ... Kakor v sanjah je Šorman šel po temni dolini. Potok je mirno šumljal po izpranem pesku, nekje je lajala srna, zvezdni utrinek se je v bleščečem loku prebesil čez tokavo, čez mejo in zginil za hostami... Ko je Ilija primerno skril puško in strelivo, se je truden in zmeden vrgel na poletnosoparno ležišče med hrčeče in hlapeče tovariše. Neki otrok je večal, neka ženska je vreščala, iz kantine se je do barak slišalo zmerjanje in razbijanje. V grmovju cvetočega šipka se je topila slavčja pesem. Ilija Šorman je to noč spet slabo spal. Sanjave misli pa mu niso begale le do Duše v pusti kraški domačiji, v pse so se spreminjale in se nemirno lovile po sledi plemenite divjadi. In ko so mu pohlepne misli dosegle divjad, se je ta spremenila v Ljubico, lepo, črnkasto, polnoudno žensko, ki je bila z rjavimi očmi in belimi zobmi tako podobna daljni Duši. Pridi kdaj!... Kasno je že!... Ostani tu!... Slavec je pel, speči tovariši so ječali, v bregu se je sprožil kamen in je odskakuje zdrknil navzdol. Čez tri noči je Šorman prinesel prvega srnjaka v krčmo stare Hrovatičke. Bil je parožnik s slabotno zakrivljenima rogljema, ki ga je že opazoval pred nekaj večeri. Prav na istem kraju je nežno in zaupno stopil na trato. Bilo je že zadosti svetlo. Cev puške ni čisto mirovala, a muha je razločno obstala na rdečkasti koži. Blizu je, zgrešiti ni mogoče. Strelec je pomeril in kar sprožil. Po bregovih je zagrmelo, srnjak se je zrušil. Ko je Šorman previdno pristopil, je živali še zadnji srh stresnil sloke noge. Ilija ga je pobral in se z dolgimi skoki pognal v goščo. Zdaj šele je z drhtečimi rokami pretipal ubito žival. Puška je res dobra. Prav na sredo pleč je udarilo troje sekancev, drugi so se razkropili po vratu, rebrih in vampu. Še strela ga ne bi bila hitreje podrla. Tudi Hrovatička ga je dobro pregledala. »No, prav, kje si ga dobil?« »Gori ne daleč od ceste; na trati v nekem jarku.« Zadovoljno je pokimala. »Že vem, že vem. To je ob meji. Na desno, če hodiš tja, je Kranjsko, na levo pa Hrvaško. Zadržuj se zmerom le ondi, kakor ti je Strmelec svetoval. Na hrvaški strani ti Kranjec ne more nič. Poskusi še v jarku proti Hruščevju in Selovcu, spred je stara opuščena apnenica; ne moreš zgrešiti. Ne bo ti žal. V posekovju na levi strani je zmerom dosti srnjadi, le nekaj skokov navzdol, pa si čez potok in mejo... Kaj posebnega pa tale srnjaček ni, pa za prvič naj ti bo,« je dejala, popala žival za zadnje noge in jo s čudovito močjo podržala visoko predse — »sicer nima pol centa — e, še dvajset kilogramov ne — pa naj bo no za prvič, ker si se potrudil in da te veselje ne mine.« Pobrskala je v torbi ob pasu. »Na, spravi hitro, goldinar, dva in dve po pet in dvajset. Prav? ... Kar obljubim, tudi izpolnim___« Šorman je denar skrbno preštel, ga zavezal v vogal robca in skril za srajco. Potlej je šel v gostinsko sobo in si dal prinesti polič vina. Pa Ljubice ta večer ni bilo nikjer. Tako je po daljšem čakanju in zastajajočem pogovoru odšel domov. * Ilija je včeraj srnjaka čakal v Hruščevju. Ko je ta preplašen zalajal, je strah tudi divjemu lovcu šinil po udih, da se je urno obrnil in na ves splav zbežal čez mejo. Potlej se je kesal te nore naglice. Če bi ga bil vendarle počakal, bi mu bil morda pritekel prav pred puško. Zato je danes spet poskusil. Sreča. Sredi posekovja se je srnjak pasel ob robidovju. Zdaj pa zdaj je srhnil roso s sebe, stresnil močne roge, sunil po - zgodnji muhi, sicer . pa pridno obiral raskovo lističje. Ampak predaleč je bil. Šorman se je skrival v gošči ob strmem jarku, srnjak se mu je med pašo poševno odmikal na sto dvajset, kmalu že na skoraj sto štirideset korakov. Po vseh udih drhteč je Ilija videl, kako se mu srnjak više in više umika proti gošči, ki jo je jutranja zarja že začela zlatiti. Za njim se plaziti mn ni kazalo. Ni se upal na piano, raje je čakal, da se srnjak kaj premisli. Prav je bilo tako. Ko je srnjak obral neko robidno šibo, se je kujavo obrnil in spustil proti jarku. Tu, tam je pomulil travico, se podrgnil ob mlad jesen, nezaupno povohal proti jarku in nazadnje oddrobentel dalje. Skoraj naravnost proti Šormanu. Samo še štirideset korakov, trideset, samo še do tistegale trivrhega grmička, pa ga sprejme in podre s tremi sekanci... Že je natanko razločil njegovo kakor jezno nagubančeno železnotemno kodravo čelo, široko v parožke razraščene roglje — že je počasi dvignil puško — Kar se ti je srnjak zdrznil, dvignil rogato glavo, nastavil ušesa in obstal v siju rdečega jutranjega sonca — — In že ga je vrglo v stran, vse štiri noge je skrčil podse in slepo planil skozi mladovje in srobotje. Zdaj šele je Ilija zaslišal rezki pok in grmeči odmev risanice. Srnjak se je v teku prekopicnil enkrat, dvakrat, pobrcal v šibinah, pokazal svetli trebuh, potlej rdečkasti hrbet, še enkrat svetli trebuh in obležal na povaljani trati za starim štorom. Šormanu je bilo, kakor da bi bila svinčenka zadela njega samega. Obstal je z napeto puško, zobje so mu šklepetali, neka migetajoča temina se je zgrinjala nad njim. Še premakniti se ni mogel; tudi potlej še ne, ko je videl, da se z brega na oni strani skozi ginočo meglo bliža lovec Košutnik. Zasovražil je tega človeka, občudovanega, zavi-danega, zasovražil ga je, kakor da bi mu bil vzel Dušo.. - Streznil se je šele, ko je Košutnik z one strani začel spretno kakor koza po strmem žlebu kobaliti navkreber. Odpel je puško, jo stisnil pod pazduho in se hitro umaknil v goščo za seboj proti stari drvarski drči, ki se je od tod spuščala v obmejno dolino. Sredi kamnitne, nekoliko nevarne steze ga je ujel Go-renjčev veseli juhuhu. Ilija Šorman je stisnil pesti, trdneje poprijel puško in se previdno spustil navzdol. Srnjak je stegnjen obležal v bleščeči se rosi. Primož mu je segel v mogočno krono. Da, bil je pravi. Vreden je, da ga je podrla nova puška, zrel je že, prileten in močan. Zadel ga je, da ga bolje mogel ni. Gospod grof bo zadovoljen, šepasti Kropaček se bo čudil, črni Peter pa jezil, sam pa se to pot še vse drugače kakor ondan postavi pred ženskami v grajski kuhinji... Počenil je ob ubito žival. Spet in spet je pobožal močna, robato bisernata roglja, zarezani, čvrsto druga v drugo zrasli roži, široko, močno čelo, od čigar gubančaste začrne-losti so se tako čudovito šarasto ločili starčevsko sivkljati nosni greben in kakor osrežene ustnice. Sicer pa — kaj je takle srnjak z vso svojo sijajnostjo in vrednostjo v primeri s črnokocinastim in krivorogatim hudičem na gorenjskih gorah? ... In kaj dekleta te soparne tujine proti goreče-sladkim devicam domačih gora? ... Pa še vse to vsakdanje preprosto cvetje po teh hostah v primeri s planinsko rožo in planiko? — Ustrelimo torej, kar se da, utrgajmo, vzemimo in zaužijmo; tako kratko je življenje in tako večna smrt... In ko je posekovje, leskeče kakor nevesta, zažarelo v milem jutranjem soncu, ko je dan začel vstajati z zlatim hlapom nad zarezami modrikasto daljne Gore, je lovec zmagovito divje zaukal, da so vsi petelini v dolini nejevoljno zakikirikali. Zgodaj je še bilo. Primož je sel na štor in zaužil svoj skopi prigrizek. Potlej je pokadil še pipo tobaka in preudaril, kako bi srnjaka najhitreje spravil v grajsko kuhinjo. Odločil se je za cesto po dolini, da bi si s kakim zgodnjim voznikom olajšal težo in skrajšal pot. V jarku je po strogi lovski določbi iztrebil ustreljeno žival in si jo za navzkriž zvezane noge obesil čez ramo; z njim je šla njegova še medla jutranja senca. Pred začetkom tokave, kjer je preskočil jarek, je v naplavljeni mivki zdajci opazil široko sploščeno sled — opanke. V krčmi se je že gibalo. Ljubica je pod poševnim stopniščem z odpeto srajco in v spodrecanem krilu posipala sitnim kokošim. Ko je za- gledala lovca, je brž pehar postavila na stopnice, da bi pobegnila. Ali rada se je močnemu fantu dala ujeti in se mu je žarko smehljala, ko jo je pridržal v rahlem prijemu. V hiši je bilo še tiho. Položila si je prst na razcvele ustnice, češ: spijo! To je bilo Primožu kakor nalašč. Otrplega srnjaka je Obesil na klin senčnice in puško prislonil obenj. Samo malo vode bi prosil, če bi ji prilila primerno dosti vina. — Ljubica je šla. Med vrati v klet se je ozrla po njem. Bila je nepočesana, krilo ji je bilo umazano od pomij, kljub temu pa je bila čedna, poželjna in razdražna ženska, kakor bi bila prava Gorenjka. Ko se je vrnila, so ji bili močni črni lasje že pripeti, le srajca je ostala še odpeta in krilo še visoko spodrecano. Primož je mlel bel kruh in pil, Ljubica pa je ogledovala srnjaka in vedečno otipavala rogove. »Ali je bil že star?« »Dosti starejši ko ti ali jaz,« je Primož dejal s polnimi usti; »do sveta in srnic mu pač ni Bilo več. In takih sitnežev tudi ve ne marate, jeli?« »Gospod lovec, poreden si,« mu je požugala s prstom. »Če pa je res? Samotarji vam pač niso všeč. Saj nisem še pozabil tiste zgodbe z zelenim Jurijem ...« »In prav tisto mi je bilo všeč,« je povedala kar naravnost; »moški, ki so vzdržni in precej ne popadejo, so najbolj zanesljivi.« »Ali pa hudo nevarni,« je Košutnik dražil; »menda vedo, kako se taki stvari streže.« Pogledala ga je po strani in premolknila. »Ali si ga ti to jutro ustrelil?« je čez čas vprašala. »Prav ob sončnem vzhodu,« je lovec veselo pokimal; »na tratini blizu stare apnenice pod Hruščevjem.« »Kaj vem, kje to je; od ondod nekod je pač počilo.« »Tako? Ali si slišala strel?« »Slišala, pa tudi tvoj juhuhu. Gorenjec je, sem si precej mislila; tako zaukati, da odjekne od vseh hribov, zna le on.« »Kaj ne bi, če takega kaveljna lepo podrem na sto pet-petdeset, sto šestdeset korakov!... In če so na svetu taka puška, taki srnjaki in taka dekleta! ...« Pobožala je že ublajenega in divjekislasto puhtečega srnjaka. »Uboga, nedolžna živalca! ... Tebi, jeli, ne uide pač nobena, ki jo dobiš na oko in muho? Podati se ti mora, jeli, na milost in nemilost?« »Mislim, tako mora pač biti,« je Primož samozavestno dvignil glavo. »Ampak tisto z milostjo in nemilostjo, ni misliti tako hudo___« »Pač, pač, hudo,« je dejala in iztisnila iz srnjakove noge s krvjo napetega lašca in ga pohodila, da je počil. »In na vsem svetu, mislim, imaš najraje tole puško.« »Uganila si,« se je lovec smejal, »še pred četrt ure je bilo to res; zdaj pa že vidim, da mi ob tem manjka še nekaj; lep košček mesa ...« Umolknila je in se kakor užaljena proti puški zamaknila. »Pokaži,« ji je Košutnik oblastno velel k sebi. »Kateri zob te boli tako?« Z mladostnim, bledorjavkastim obrazom je strmela še zmerom proti puški, ko je odgovorila: »Moji zobje so, hvala Bogu, še vsi zdravi.« »Tako? In zakaj nisi mogla več spati davi ob štirih? ... Ali pa te je morda strel zbudil?« »Zbudil, kje neki? ... Ko pa vso noč nisem zatisnila oči.« »Torej kakšna druga huda bolečina?« je Primož zvito vprašal in si klobuk potisnil na stran. »Morda!...« je sramežljivo rekla. »Dober zdravnik sem,« je zvitorepil, »zastonj te ozdravim.« »Hvala, ne maram zdravil takega zdravnika.« »Ampak katerega drugega takega zdravnika se ne bi branila, jeli?« Ujel jo je za roko in podržal. »Saj ti je vendar pusto tu, midva sva pa mlada... Torej kdo je tisti drugi?« Oči so se ji pobesile na polne prsi. Potlej se mu je iztrgala in stekla proti hiši. Pa tak odgovor mu ni bil všeč. Spet jo je ujel in podržal za okrogle nadlakti. »Ali je to odgovor?« Kakor velik požirek opojne pijače mu je steklo po žilah, ko je ob sebi čutil njeno voljno telo, zagledal izza odpete srajce napete prsi in vdihnil mök njene kože... »Pusti me,« je dejala in se mu izmikala. »Ali je to odgovor.« »Pusti me, ti pravim!« »In če te ne?« Sopihala je in puhala. »Vpila bom.« »Kar vpij. Ti že zamašim usta.« »Vso hišo skličem!« »Joj, kako se tega bojim.« »Pusti me!... Dela imam.« »Tudi jaz. Saj vidiš.« Po sili se mu je izmaknila. »Ne delaj neumnosti!« Segla je po peharju in ga iztresla pred veselo življajoče kokoši. »Nikar no,« se ji je Primož lizal, »saj sem samo vedeti hotel, kako velika je tista huda bolečina ... In kdo je kriv?« »Kaj to tebi mar? ... Poglej raje, kaj si mi storil. Vsi tvoji prsti se mi poznajo na roki. Gorenjski lovec, bodo rekli; kakor tam notri na mizi.« Košutnik je kakor prepaden pogledal odtis svojih prstov. »Ali te kaj boli?« »In če bi me, tebe to ne bi ganilo.« »Kdo pravi, da ne?« »Jaz. Ker je res. Tiste tvoje klešče.« Zdaj ji je lovec lepo mirno vzel pehar iz rok. »In če res ni?« Umolknila je in glavo pobesila na gole prsi. »In če res ne bi bilo, Ljubica?« Umirila se je kakor cvetka pred bližnjo nevihto. Z močno roko jo je objel čez mehka pleča. »In če res ne bi bilo, Ljubica, kaj pa potlej?« je silil. Plaho je dvignila okrogli obrazek. Po licu se ji je iskrila rosa, oko se je solzilo. Zdravi zobje so se smehljali, usta so se vdano, željno ponujala. In se ji je prisesal na ustnice. Medlela sta, trepetala, drhtela; za tren oči sta odnehala in se spogledala ter se spet strnila v eno misel, eno željo, en žar. Medlozlato jutranje sonce je sijalo na belo dolinsko cesto. Pod nebom je mirno krožila ptica roparica; potok je prijetno žuborel čez tiho rožljajoči prod, postrvi so švigale v bistri vodi, črna žolna je čvrče gostolela od brega do brega. »Saj pridem spet,« je lovec odnehal. Prijela ga je za roko in si pehar oprla ob bok. »Pridi,« je tiho prosila, oči so se ji svetile; »pridi, pridi... kmalu!...« Vabilo je Primožu vriskalo v ušesih, v mislih, v krvi. »Pridi ob uri ljubezni!____« so njene oči goreče vabile, koprneče prosile. Vzel je risanico in si spet oprtal že čisto trdega srnjaka, v čigar zelene oči je gledalo jutranje sonce. »Ljubica! — In da ti je prav tako tudi ime!_____Ljubica, ljubica«! Še enkrat in še enkrat!... Potlej je zakoračil po trdi, prašni cesti. Z ovinka ji je poslal še vesel, srečen juhuhu. Primož ni videl obraza, ki se je za trhlimi oknicami tiščal ob šipo, ni videl zabuhlega, zvijačnega, pohotnega Stankinega obraza... In na zdolnji stopnici tudi ni videl rosne stopinje z opanko, kakršno je včeraj videl v sivi glini in davi v mivki ob potoku. Hrovatička ni to poletje imela kaj dosti čistega veselja in mirnih ur. Njen ljubljeni sin Branko, njena radost in sladkost, se je res uslužbil pri cestnem podjetju, skoraj pred njenim pragom. To ji je bilo strašno čez glavo. Zakaj ni ostal, kjer je bil, in se, če ne bi bilo drugače, še šolal in šolal. Še bolje pa bi bilo, če ga sploh ne bi bila rodila. Pa kaj se hoče? Tu je, šopiri in napihuje se na delu te preklete ceste, muči svojo mater, ji izžema denar in se gosposko razkazuje z naočnikom, paličico in srebrno tobačnico. Še sreča, da se ni nastanil kar pri njej. Bolj mu pač ugaja v Stojdragi med inženirji in čednimi Vlahinjami. Ampak ob nedeljah in včasih še med tednom prihaja s prazno mošnjo in s hudo nespoštljivo besedo tudi k njej, da jo nesramno skube in odira; bolj kakor bi bilo prav, se ukvarja tudi z Ljubico in vpričo gostov sramoti in ponižuje mater. In kako predrzen je šele in neusmiljen, ko ji izvija hudo velikih denarjev! »Daj mi denarja, dvajset, pet in dvajset goldinarjev; potrebujem jih!« »Ampak, Branko, Brankec moj! Že spet dvajset goldinarjev? Saj sem ti komaj oni teden dala pet in dvajset goldinarjev!« »Kaj misliš, da imajo tvoji dinarji pri meni vsak drugi dan mlade? Šli so, ni jih več. Človek živi, za to je treba denarja.« »Ampak, Branček!... Od kod pa naj zmerom jemljem toliko denarja? ... Meniš, da toliko zaslužim?« »E, daj že, daj. Čemu mi vselej tvezeš te bajke? Če slabo zaslužiš zdaj, si pa prej toliko bolje.« »In doštudiral si. Mislila sem, da tiščiš v to službo, da bi prišel do lastnega zaslužka.« »To ne gre tako hitro. Zakaj mi nisi dopustila, da bi stanoval pri tebi? Drugje je drago, tudi druščina dosti stane. Torej daj že, ali pa si poiščem sam, morda kar v kleti.« Stisnila je mesnate pesti in dala. Ko jo je nekoč srce posebno bolelo, ga je vprašala kar naravnost. »Da bo že mir: Branko, koliko hočeš, da pustiš to službo in si jo poiščeš kje drugje?« Zasmejal se je na ves glas. »Aha, torej vendar!... Koliko sem zahteval ondan, tri ali štiri tisoč goldinarjev?... No, danes pravim: osem ali deset tisoč goldinarjev.« Staro je kar vrglo na klop. »Jezus, fant, ali imaš sploh še kaj pameti? ... Osem ali deset tisoč goldinarjev!« je vpila in si pulila sive lase. »Bog nebeški, kaj mi je storiti?« »Kaj? Plačati, lepo plačati, pa bo!« Z rokami si je pokrila obraz in bridko zajokala. »Tako dela z menoj moj otrok,« je ihtela; »moj deček, ki sem zanj toliko trpela in skrbela! ... Jezus nazarenski, kdaj sem se tako pregrešila in si to pokoro zaslužila?« Brankec je s paličko nepotrpežljivo tolkljal ob tla. »E, kaj, brez nič ni bilo. Sicer pa: za koga pa prav za prav šariš in tako skopariš? Pa ne, da bi še kje šolala — kakega inženirja — ali farja — ali sodnika?« »To praviš meni ti?« se je zaprašila vanj. »Ti, smrkavec?« »Zakaj pa ne prav jaz?« je čisto mirno odgovoril. »Če si že na ta prelepi svet spravila mene in mojo gospodično sestro, zakaj ne bi bila še koga drugega?« »In to reče sin svoji rodni materi v obraz!« »Naučil se je od ,svoje rodne matere“, vidiš, ker je bil tako srečen, da jo je za mater dobil na tak način in ker je še marsikaj takega zvedel o njej ...« »Kaj si zvedel?« je spet vzkipela. »Kaj, kaj si zvedel?« »O, dosti, dosti,« se je posmehnil in lepo zleknil na stolu. »Novice, same lepe, drage novice. Po malem ti jih bom prodajal, kakor mi bo treba in se mi bo zdelo, saj ostanem tu.« »In če ti rečem in prisežem na vse svetnike, da nikoli nisem živela in skrbela za nikogar drugega kakor le za vaju dva!« je kakor za molitev sklenjene roke spustila na mizo in zavpila. »In zase,« se je posmehnil. »Zaradi vaju!... Saj bo vse vajino!« • »Bo, bo!... Kdaj bo?____Bo tudi smrt. Ali jaz bi že zdaj rad kaj imel, že danes!... In da bo ,najino“, veš, tudi ne slišim rad. Samo moje naj bo! Babe si laže in prijetneje kaj zaslužijo kakor dedci. Zgleda in potrdila mi ni treba kje daleč iskati.« »Branko, Brankec, Branček, kaj pa so šole napravile iz tebe? Ali res nimaš vesti, nimaš duše?« »Ne vem, po kom bi jo bil podedoval. Morda po tebi, ki se ti tako smilijo dolžniki in ki si vse življenje raje dajala kakor jemala? ... Nemara po njem, ki si mi ga izbrala za gospoda očeta, ki se v kočiji vozi na sprehod in ki svoji zakonski zalegi zapusti dosti denarja, kak grad s parkom, hoste in imenitno tovarno?... Ali po kakem oderuhu, ki je bil samo enkrat v življenju bolj neumen in manj nasukan kakor ti!... Vest... duša... Veš, tega se človek počasi odvadi, prav do kraja odvadi. Šola, knjige, učenje človeka močno presučejo!... Ali sem te mar prosil, da bi me rodila in šolala? ... Zdaj me imaš. Vem, rada bi se odkrižala ne- rodnega pankrta, grdega izsiljevalca, svojega prav učnega učenca. Plačaj! Izplačaj me! Prosim!« Stara je vzdihovala, se kujala in premagovala. »Ampak, Branko, Brankec, kdo pa pravi, da bi se te rada znebila? Razumi me vendar, kako mislim in zakaj!« Malomarno si je z zobotrebcem snažil nohte na roki. »O, prav dobro te razumem, kako in kaj misliš; in spoznavam popolnoma. Glede tega sva se vendar že zedinila ...« Še malomarneje in kakor zdolgočasen je počasi dvignil oči. »In tako zedinjenje je treba pač plačati; drago plačati; kakor vse na svetu, saj veš. Zato dajaj, dajaj, dajaj. Zdaj daj — reciva deset tisoč, no, ker si ti, devet tisoč. Daj prej ko prej. Drugače pridejo obresti, štirideset, šestdeset odstotkov, kolikor jih jemlješ tudi ti.« Hrovatička je obupno dvigala oči pod mušje nesnažni strop in zdihovala. »Bog nebeški!... Kaj mi je početi s tem norcem?« »Odpravi ga, izplačaj ga, pa boš imela mir,« ji je pomagal; »neprijetni Branko Katič ali Hrovatič ali kakor mi je že čast da se imenujem, ti najbrž za zmerom zgine iz teh . krajev ...« »Od kod pa naj vzamem?« je sladko vprašala. »Če mi to poveš —« »Od ondod, kamor si skrila, seveda,« je veselo žvižgnil. »Anti veš.« »Kaj sem skrila?« »Kar si pač drugim vzela —« »Yzela, kaj vzela, komu vzela? ...« »No, ukrala, nabrala,« ji je naravnost rekel. »Od tistega zdaj daj. Saj praviš, da si grabila za naju.« »Komu sem kaj ukrala? Norec, kako pa govoriš? Z menoj, s pošteno, staro žensko —« »Pojdi no, čemu toliko komedij?« je odmahnil. »Pa kakor hočeš. Ostanem pač tu, zdaj pa zdaj pridem po obresti in obrestne obresti. Tvoj ljubi sin sem in tvoj dobri učenec.« »Ne moj, sin si satana samega!...« Odprla je neki predal in z obema rokama predenj vrgla skupiček vsega tedna. »Na!... Požri, zapij, zakurbiri — uniči se, crkni, preklet bodi!... Da te nikoli več ne vidim!« »Hvala lepa za materinski blagoslov,« se je posmehnil. »Crkniti pa še ne mislim. Še in še se bova videla in se vselej kaj lepega pomenila. — Kakor vse kaže...« Počasi je štel kovani in papirnati denar. »Satan, praviš, je moj gospod papa. Morda res, saj pravijo, da se rad druži s čarovnicami ... Dva in devetdeset goldinarjev štiri in dvajset krajcar jev, no no... Ampak tale dva papirnata goldinarja si kar obdrži in z njima ukani koga drugega, ponarejena sta... No, za deset dni bo dosti. To, vidiš, so lepe majhne obresti. Šest in tridesetkrat na leto po, reciva, devetdeset goldinarjev vrže nekaj čez tri tisoč dve sto. Torej dva in trideset odstotkov od desetih tisočev. Tebi še štirideset ne bi bilo zadosti. Vidiš, kako dober sem v primeri s teboj,« »Dober!« je zatulila in zakrilila z mesnatimi rokami. »Sa--tan si, preklet bodi! In prekleto tudi moje telo, ki te je zanosilo in porodilo! ... Kaj zmerom blodiš o desetih tisočih, ko še ne veš, kak:o se zasluži en sam goldinar!... Deset tisoč, Bog nebeški, deset — tisoč!« Prijela se je za glavo in zajavkala. »Oči naj mi izkapajo ob tej priči, če sem v vsem svojem ubožnem življenju kdaj videla deset tisočakov vkup, razen v banki ali na davkariji!...« Sin je medtem hladno in mirno spravil denar. »Ne, še ne?... Najbrž hodiš brez luči tja, kjer jih imaš ... No, saj se denar da otipati, luč bi utegnila preveč pokazati, morda tudi še kaj drugega —« Gostje so začeli prihajati. Gospod sin si je iz omarice v zidu vzel nekaj zavojcev tobaka in cigaret in odšel med nesramnim žvižganjem. Drugič, že po nekaj dnevih miru, jo je še huje privijal, da je kar besnela. Zadušila bi ga, smrkavca malopridnega, kar ubila. Kako — Streslo jo je. »Kaj ... koliko ve? ... Od kod ... od kdaj? Kdo ga je tako spridil?« Nekoč ga je zalotila, kako je v nekem odročnem kotu tiščal v Ljubico. Dekle se mu je izvilo, sam je drzno revsknil v mater. »Ali za vsakim tako vohaš? Kako se to sklada s tvojim obrtom?« »To dekle mi pa pusti lepo na miru!« mu je ukazala vsa hripava od togote. »Vlači se, če že hočeš, z drugimi, te se mi ne pritikaj!« »O! Pa ne da je tvoja krčma postala poboljševalnica za mlada dekleta in da misliš Ljubico v svetopetko presukati?« »To tebi nič mar. Kakor sem rekla, tako bo.« »No, saj se lahko poskusiva. Ne pozabi, da sem že precej polnoleten.« »Le bodi. Pojdi v Stojdrago k Vlahinjam, ne bom ti branila. Ampak tu v svoji hiši gospodarim in gospodinjim še jaz.« »O, razumem!... Hraniš jo za imenitne goste, kajne?« Segel je po denarnico. »Ali smem vnaprej plačati? Po čem jo daješ?« Stopila je prav predenj. »Ti nisi tu gost, to vedo, žal, vsi. Zato se ne smeš s tako ukvarjati. Če se to razve, kaj bo svet rekel?« »Kar je rekel, ko je zvedel še vse hujše stvari. Če mi je že čast, da sem doma v takile krčmi... nimam več kaj zgubiti...« »Ne pustim in ne pustim. Deklina bi se precej kaj prevzela.« »Meniš, da ne vem, kako je s takimi ravnati? ... Ne bi bila prva njene vrste ...« »To se ti res vidi.« »Kaj češ, sin sem tvoj in nekega primernega očeta.« »Precej sem opazila, da si tak, precej prvi dan.« »Rajši bi bil seveda imel lepa, gosposka in bogata dekleta. Ampak ubog pankrt —« »Kaj samo zato si študiral s tako velikimi denarji, da mi zdaj zmerom to pod nos daješ?« »Škoda jih je bilo, kar tako bi mi jih bila dala, bolje bi bilo. Takega svojega rojstva pa nikoli ne pozabiš. Take ste vse vkup ...« »Ti, nekaj razločka je pa vendarle med materjo, ki te je nosila, in takole frfro, takole cunjo za goste.« »Je. Ti si mlada bila, ona je mlada zdaj; ko se postara, in odebeli, bo pa govorila kakor zdaj ti.« Hrovatičko je zapeklo v pesti. »Ne dovolim in ne dopustim, pa mir besedi. Vsaj tu v hiši ne zametuj stanu, do katerega sem ti pomagala, in ne ponižuj mene, gospodinje! Prav tega mi še manjka, da bi se mi takale lajdra nesramno ustavljala.« »Nesramna lahko postane tudi tako in brez vzroka. Neki moj gospod oče se prav pod tole streho menda tudi ni kaj dosti bal, da bi se mu umazal njegov vzvišeni stan.« »Molči mi že, smrkavec predrzni! Če ne bo drugače, jo spodim, potlej pa le steci za njo.« »Aha, to bi ti bilo pa kar prav, jeli? ... O, nikar ne misli, tega veselja ti res ne napravim ne zaradi te in ne zaradi katere druge. Vidiš, preveč mi je všeč tu, doma.« Obrnil se je, da bi šel, in jo, čeprav se mu je odmikala, pokroviteljsko potepljal po zaliti rami. »Saj vem, tudi druga ne bo kaka suha prekla, to vem za trdno, prerada imaš samo sebe. Ampak — smrkavca, veš, obračunava še posebej.« Med strupenim nasmehom in pretečim pogledom je odurno bled pod nečistimi rdečimi lisami po čelu in na bradi obrnil materi hrbet. Zunaj je še s stopnišča brundal nečedno pocestno kvanto, za njim se je preteče stiskala mesnata pest. —, Ljubica je ostala, skušnjavec je prihajal, stara dobičkonosna krčma je postala Hrovatički živ pekel. Kako lepo in mirno je prej tu živela v svojem veselem poklicu... In zdaj — Vsega je kriv on... pankrt! Kaj neki ve ta strašni satan? Koliko ve? ... Od kdaj? ... Vrh tega se je seveda moralo potlej zgoditi tudi še to: Ob vročem prašnem poldnevu ji je pred hišo sel človek, upal in suh, z redkimi in kakor prilepljenimi lasmi, z raz-mršeno brado, s hropečimi prsmi in z vdrtimi očmi, človek, ki ga je dobro poznala, že dolgo pričakovala in se ga bala in katerega se je vendar do dna prestrašila ... Stari Grabert v gradu sicer ni okreval, nekako umiril se je pa vendarle. Da si od dela in bede, bolezni in žalosti oslabljeni mož ne more več opomoči, je zdravniško vešči grof vedel sam, zdravnik, ki ga je poklical, mu je pritegnil. Stari mož je zdaj vsekako bival v čedni, sončni izbici, mleko, ki ga je vsak dan imel na ostajanje, mu je daljšalo ginoče moči; ob toplih dnevih je posedeval na kamnitni klopi pred grajskim mostom, poslušal zamolkli šumot v zlatozelenih smrekah, opazoval let lastovk in postolk in tkal sivo, krotovičasto prejo svojih misli. Nihče se ni hotel družiti z njim. Ogibali so se ga; za hrbtom so si šepetali in migali, še smejali so se njegovi nemoči. Saj res, kaj jim mar neprijetni mož, bledi, živi mrtvec? ... In tisti mrtvaški sopuh in tisti njegov srd na ves svet? ... Živeti in ljubiti, to da; on pa le godrnja, premišlja in hira, umira. Kakšni so sploh vsi tile ljudje? Dlje kakor njihna zija-lasta vedečnost jim usmiljenje, sočutje ne sega; tudi pedi, tudi koraka ne dlje. Gospod grof, da, in tudi gospa grofinja in mlada gospodična grofična, ti so res dobri, potrpijo s tugo starega, onemoglega moža, ki se je vse svoje topo življenje peklil in ubijal pa stradal in upal, zdvajal in omagoval. Pa seveda —: lahko je dober, kdor je srečen in tako na visokem, brez skrbi in žalosti in brez razočaranja v Bogu in veri... Še posebno zaslužen je ni takale dobrotnost, je le vračilo in plačilo velikega dolga. Če človek vse to tako pregleda in premeri, je vendarle velika krivica: Ta ti po naključju svojega rojstva biva vse življenje v prostornem, toplem gradu, ima vsega zadosti, živi lepo brez skrbi med brezskrbnimi svojimi ljudmi in vdihava zdravi zrak svojega gozdnega parka; koga drugega je nesreča podedovanega uboštva pognala v temo vlažne tokave, kjer je že mlad začel delati in stradati, si ves zdravi življenjski dih izpihal v steklarni in se v bolne prsi nadihal strupov iz topilnice ... Kje je Bog, kje njegova dobrota, kje usmiljenje, kje njegova pravičnost? ... Vse le prevara, vse samo zdrobijivo steklo... In potlej; še eno, zadnje, najhuje: Berta. Ampak gospod grof trdi prav, da si nihče sam ne izbira rojstva in stanu. Stari Grabert se ni zbogal z Bogom, pač pa s cerkvijo in z duhovnom. Po tolikih letih brezboštva je spet poslušal slovesno sveto mašo, po tolikih blodnjah v grehu se je tudi spovedal in se dal obhajati... Ampak Berta, njegova hči Berta. Lepa, nežna in čedna, vitka in prsata je bila s temnimi bleščečimi lasmi in čistimi globokimi očmi čisto podobna svoji materi in pravi čudež med vso tisto bolehavo in zabuhlo zalego okoli steklarne... A ko je steklarna ustavila delo, je bilo konec tudi zaslužka in kruha za družino. V Hrovatičkini krčmi mu je neka debelušna, prijazna starka pravila, da je v Zagrebu dosti in dobrih služb, in je čedno dekle vzela kar s seboj. Sprva je Berta zdaj pa zdaj kaj pisala, da se ji dobro godi, za Božič se je s sliko oglasila že iz Os jeka, za Yeliko noč iz Čakovca ali od kod, potlej pa ni bilo po njej več sledu ne tiru. Zginila je. Kakor bi se bila v zemljo vdrla. Drugi otroci so pomrli, za njimi je šla tudi žena, vsi so pod zemljo — ostala mu je le majhna svetlomodro se le-skeča, upognjena in zamazana slika, koprneč spomin in boleč nemir. Berta, njegova Berta. Sprva je ljudem razkazoval tisto ubogo sliko in neumno še upal, pa svet je malomarno kimal in hvalil ali prazno in nesmiselno tolažil; potlej se ni zaupal nikomur več, bridko žalost in obupno vdanost je skril vase in v svoje samotne, v večnost toneče ure. Ampak pogospoščila se je Berta, slika jo kaže v kaj lepi obleki, polno je je, lepo in zadovoljno se smehlja, še prstanček na prstu ima... Zalo obleko in lišp ji je podarila najbrž gospodinja, služkinja si ne more toliko prihraniti; prava sreča, da je prišla do tako dobrih ljudi... Ali pa se je medtem omožila, dobro omožila, pa se pred možem sramuje svojega bednega doma; nemara je že mati lepih, zdravih otročičkov... Bog daj, da bi se ji vse življenje bolje godilo kakor se je njenim staršem; če je le srečna, poštena in pametna, pa ji odpusti vse, žalost in skrbi, ker je umolknila in ga pozabila ... Saj ho kmalu minilo, dolgo ne more več trajati; potlej bo tudi on lepo pod usmiljeno zemljo, s svojimi... Morda tudi z njo? ... Kdo ve, ali ni že umrla? ... Anti bolje bi bilo, kakor če bi se zavrgla, stokrat bolje kakor beda, bolezen ali sramota ... Da, Berta, njegova Berta. — Stari Grabert je že iz mlada znal čedno rezljati Kristusovo trpljenje, križ, lestev, sulico, kladivo, žeblje, gobo, trnovo krono, bič, prt, kocke, žezlo iz trstike in petelina, vse to spraviti skozi ozki vrat v steklenico in notri spretno sestaviti. Ta spomin Colgate je tudi zdaj delal, da bi ga hvaležno podaril gospe grofinji ali gospodični grofični. Svojo malo umetnino je skoraj že dodelal, ko je do njega prišel steklar Emil Eiselt, med rojaki in tovariši v steklarni najneprijetnejši človek. Bil je nesramen, potuljen in len malopridnež in pijanec, ki ga še v stara leta ni bilo sram se mušiti tudi okoli žensk. »Dober dan, Grabert. No, kako je kaj? Godi se ti dobro, jeli? Marsikomu bi se kar samo smejalo, če bi ga tako lepo preskrbeli.« Občudovaje se je ozrl po svetli izbici in se nasmehnil steklenici s Kristusovim trpljenjem. »No, kaj pa to? Pa ne, da misliš iti krošnjarit, ko ti po grofovi milosti vendar treba ni?« Stari je nekoliko nejevoljen nehal delati in spravil steklenico na mizo pri oknu. »Človek mora vendar kaj delati. To stvarco sem namenil gospodični grofični ali pa gospe grofinji, saj mi je grad dal tako lep kot.« »Anti veš,« je Eiselt malomarno pokimal in se spustil na skrinjo ob steni. »Da, tu imaš nebesa, res.« »Že, že,« je starec vzdihnil. »Nebesa poštenega, stalnega dela in trdnega zdravja bi imel raje.« »Kakor je,« se je oni spet nasmehnil. »Jaz sem za pravše. Malo delati, dobro živeti, kmalu poginiti... Veš —če človek vidi ta poslopja in vse pristave, si misli, da bi tale tvoj gospod grof lahko pod streho vzel nas vse kakor je tebe.« »Kaj si prišel zato?« je oče Grabert nezaupno pokašljal. »Še prav ti ne bi bilo, kajne? Da, da, tovarištvo!... Ne, nisem prišel zato,« je prežeče poudaril. »Samo mislil sem tako.« »Kaj me pikaš? Ne bi odločal jaz. Gospod grof, kolikor ga poznam, bi res najraje pomagal vam vsem. Iz tega se pa ne bi nič dobrega skuhalo.« »Aha, že vem,« je Eiselt žvižgnil skozi škrbine. »Gospodje hlapci in gospe dekle!... To se precej vidi. Ti kisli obrazi, ko sem vprašal po tebi!... Nemara so si mislili, da sem jaz že drugi.« »Saj ni čudno, res ni čudno,« je starec vzdihnil in sklenil koščene roke. »Odveč sem jim, ne marajo me, tujca, neprijetnega, zoprnega. — Kako pa kaj vi tamkaj?« »Mi? Ha.« Eiselt se je nerodno primaknil. »Mi? Menda nas nekako razženo in razdelijo... Nekaj, pravijo, jih prevzame nova tovarna tu, nekaj pa opekarna pri Samoboru ... Meixner in Koulhanek, premisli, sta šla k cestnemu podjetju, zdaj tam kamenje lomita in tolčeta... Naj me podira še taka lakota, tako se vendar ne ponižam; raje se še enkrat napijem kakor čep in potlej precej crknem... Pa kaj sem že hotel reči...« je premolknil in se še bliže primaknil. »Kaj sem že hotel prav za prav reči —?« »Raje ne reci,« je oče Grabert kakor v obrambo dvignil roke. »Nimam denarja, Eiselt; nimam ga, pa je. In če ne vem kaj storiš, nimam ga.« »Tako, torej ne?« je steklar preudarno natrobil ustnice. »Škoda, upal sem. Ali ga ne bi mogel kako priskrbeti?« »Priskrbeti, od kod?« »I, pri ljudeh. Izposodi si. Kakor jaz pri tebi!« »Kaj neki misliš, Eiselt? Ali si že čisto? ... Še to mi je manjkalo.« »To vendar ne bi bilo nič hudega. Pa pustiva to. Veš, prekleto vroče poletje imamo; zdaj pa še ves ta prah z nove ceste, kantino ti pa postavijo prav pred nos ... Pa kaj sem že hotel reči...« Vasovalec je hrknil, »Grabert, kajne, neko fotografijo imaš in jo gledaš prav rad?« »Fotografijo?« se je stari ustrašil. »Kakšno fotografijo?« »No, tisto, saj veš,« je rekel in hinavsko pobesil oči. »Ali jo imaš še?« »Čemu ti bo?« se je bolnik stresel od razburjenja. »Zakaj sprašuješ?« »Kar tako. Če jo imaš, mi jo samo za trenutek pokaži, prosim.« »Imam, seveda jo imam... V skrinji, ki na njej sediš. Ampak povej vendar že, čemu ti bo!« »Pokaži no, videl bi jo rad,« je Eiselt rekel in vstal s skrinje. Stari Grabert je z nemirnimi prsti ves zatopljen počasi brskal po skrinji. Kaj neki boče ta potuhnjeni človek? Ali ga hoče za nos voditi in jeziti, ali ga hoče mučiti in plašiti? Slika je bila na vrhu in jo je hitro našel, pa vendar se je še obotavljal. »Ti, Eiselt, že tolikokrat me je kdo... Daj si dopovedati ... Povej mi vendar vsaj ...« »Pojdi no, ne mečkaj toliko. Pokaži!« Oblastno, zasmehljivo mu jo je potegnil iz rok, pogledal in precej vrnil. »Seveda,« je zaničljivo žvižgnil. »Saj sem si mislil. Je.« »Kaj? ... Kdo je?« »Veš, prepričati sem se hotel. Zdaj vem, saj nisem slep.« »Ei — Eiselt? ... Kaj — kaj veš o njej?« »Hm, več ko le nekaj.« »Eiselt?« »Da, da. Ljubi Eiselt, dobri Eiselt, dragi Eiselt. Haha. Vem o njej marsikaj, več kakor bi ti bilo prav.« »O njej marsikaj? ...« »Da, o njej.« »Ali še živi?« »Živi? ... In še kako živi!« »Eiselt!« »In še daleč ne od tod!« »Eiselt!« »Čisto blizu celo!« »Ei-selt...« »Da. Dosihmal sem le slutil, zdaj vem za trdno,« je rekel in malomarno zaprl zevajočo skrinjo, se spet spustil nanjo in pokimal zbeganemu starcu. »Vidiš, zato prav za prav sem prišel do tebe. Pojdi vendar do očeta Graberta, sem si dejal, in povej mu brž vse. Anti da, jaz, Emil Eiselt. Vidiš, tak sem.« »Do smrti ti bom hvaležen, Eiselt--------« »O, prosim, prosim. Ne gre mi nobena hvala, storil sem le, kar je bilo prav. In čeprav zame nimaš nobene dvo- jače... ti le rad ustreženi. Zdaj torej veš vse: Berta živi, prav dobro in veselo živi, še daleč ne od tod, marveč prav blizu in-----če hočeš, jo v eni uri že lahko vidiš in —« Bolnik se je oklenil njegove roke in zaprosil: »Kje? ... V eni uri!... Prosim te, Eiselt, lepo te prosim, kje?« »Hm!« se je oni zasmejal. »Presneto se boš čudil, ko to zveš!... Tisti kraj prav dobro poznaš ... V svojih srečnejših letih si bil večkrat tam__Že ondan, ko si se selil sem- kaj, si se peljal prav mimo nje ...« »Eiselt!...« »Da. Morda še deset, pa kaj pravim, še šest metrov nisi bil daleč od nje ... Kraj je ob cesti, hiša je na samem ... Grabert, kaj še ne uganeš? ... Ali moram res jaz povedati? V krčmi je pri Hrovatički!... Če res ne uganeš sam. Pri Hrovatički.« »V krčmi, v obmejni krčmi?...« je stari kakor učaran ostrmel. »Pri Hrovatički?___Ondi, pri tisti? ...« »Da. Tudi jaz nisem vedel, šele pred nekaj dnevi sem to dognal. Odkar so postavili kantino, še manj hodimo iz tokave. In veš, kdo jo je prvi spoznal? Meixner. Ko ti je ono soboto potegnil tedenski zaslužek, je stopil v Hrova-tičkino krčmo. In je ostrmel, ko je videl novo gospodično »nečakinjo*. Pa saj poznaš Hrovatičkine spretnosti... Če prav pomnim, ti je dekle prav ona spravila v službo, kajne? Okrogla in lepo spasena nečakinja se je seveda delala, kakor da ga ne pozna; tudi mene je zatajila. Sploh pa ima, da boš vedel, drugo ime, Ljubica ali tako nekako ji je zdaj ime; tudi očetove nemščine noče več znati... Ampak jaz se ne dam kar tako preslepiti; zdaj, ko sem videl sliko, pa že celo ne. Ona je, pa je.« Grabert je ves zmeden in zgubljen zmajeval s sivo glavo, iz prsi mu je hreščalo, ustnice so mu drhtele. »Ampak tega ne razumem,« je ječal; »vsega tega ne razumem. In drugo ime da ima?« »No, da,« je steklar dejal, vstal in stopil k oknu pred steklenico s Kristusovim trpljenjem; »vidiš, Grabert —« »In tuja se dela tebi in Meixner ju; starima znancema iz domačega kraja? ...« »E, kaj! Veš, Grabert —« Ampak starec, gluh od rastočega razburjenja, mu ni dal izgovoriti. »In kar je najhuje: ne zmeni se več zame — ne poišče me — ne vpraša po meni!... Kaj res ni nič vprašala po meni?« »Tako bi se vendar izdala,« je Eiselt odmahnil. »Glej, Grabert —« »Mar ji nisi mene nič omenil? ... Ali pa Meixner —« »Jaz? Ne. Za Meixnerja ne vem. Grabert, razumi vendar, stvar je —« Stari je odmahnil in se hropeč zgrudil na stol. »Če je tako, ni ona, ni ona ...« Steklar je pokimal kratko in odločno. »Je ona, je. Verjemi, da je. Je. Če bi me le pustil, da —« Siromak je roteče dvignil koščene roke. »Kako bi vendar bila ona, kako? ... Berta, moja Berta, moj otrok... Da živi, da je prišla domov, da biva tukaj, pa ni —« Eiselt je nepotrpežljivo udaril ob mizo; v steklenici so se žvenketajo zrušili komaj zlepljeni deli pasijona. »Grabert, ko bi mi že dal izgovoriti! K tej novici spada namreč še nekaj.« »Še — nekaj?« »Da. Če sam več ne veš, kdo je Hrovatička in kakšna je njena krčma —« »Kako to misliš —?« »Bog pomagaj, no. Toliko menda še pomniš, da ni pri Hrovatički še nobena stradala, sicer pa —« »Kaj?« »No, da. V takole obcestno krčmo prihajajo razni gostje. Ti z natakarico ne molijo na molek — Hrovatička predobro ve, kako se tudi služi lep zaslužek, saj je prej sama bila —« »Pa vendar ne misliš? ...« se je Grabert zganil. »Ona da je —?« >1, no, saj si lahko misliš,« je steklar malomarno odmahnil. »Tudi midva sva bila mlada... Tako, zdaj že lahko razumeš, zakaj se ne da spoznati in da si je drugo ime dala — tudi prav zavoljo tebe...« »Eiselt,« je starec omahnil z roko na prsih, »kaj je vse to res čista resnica?« »Je. Povedal sem ti jo, kakršna je. Kaj bi se upiral? Tudi to je poklic kakor kaj drugega; dajati in žrtvovati se moramo pač vsi: ti pljuča, ona srce, kdo drug glavo... Kakšno službo ji je tačas priskrbela, je zdaj očitno; od kod si baba naroča lepe gospodične nečakinje, tudi ni težko uganiti... V primeri z mestom ima tako dekle tu prava nebesa: zdrav zrak, lahko službo, dobro hrano... Stara pa je vendar malopridnica, o tem že dolgo nihče ne dvomi, a krave, ki jo molze, ne tepe... Dekle ima tudi prijetno druščino in upanje, da se na koga obesi: obletava jo že neki mlad in brhak lovec tvojega gospoda grofa, neki Primorec s cestnih del je njen drugi ljubimec, tudi Hrovatičkin sin, pankrt, se tudi pridno muši okoli nje; ta je menda celo inženir... Le premisli, kakšna sreča... Pa tudi lovec ni kar tako, stalno službo ima pri tvojem gospodu grofu ... Kaj pa delaš?« Oče Grabert je ves zadihan divje brodil po skrinji. »Tja pojdem,« je hripavo dejal. »Kam? ... Kar zdajle?« Stari mož si je že oblekel obnošeni suknjič. »Da, zdajle, ob tej priči.« »Hm. No, ne bom ti branil. Ti, Grabert, ali naj te morda spremljam?« »Ne, nikogar nočem, sam jo hočem videti.« »Ti, Grabert, nemara bi bilo pa bolje —?« »Če ti rečem: nikogar nočem, nikogar!... Sam hočem iti, čisto sam ...« »Hm, če že nočeš, saj imam neko drugo pot...« Grabert je bil pripravljen. Z drhtečimi prsti je steklarja prijel za gumb na telovniku. »Eiselt!... Na čast, življenje in zveličanje mi zdaj reci še enkrat. Ali je vse to res, kar si otodile povedal?« »Kolikor vsaj vem, kolikor vedeti morem: je.« »Da je moja hči, moj otrok, moja Berta?« »Na to bi prisegel.« »In da taji svoje ime?« »Drugače se imenuje.« »Po nikomer da ni vprašala?« »Mene že ne.« »Tudi ne po svoji materi? ... Po svojih bratih in sestrah, ali še živijo in kje?... Kje da so pokopani?« »Mene ne. Pa saj ji je Hrovatička gotovo vse povedala.« »In da je, kakor se to pravi, via---?« »I, no, Grabert,« se je Eiselt izmikal, »tako pa tudi ni treba precej misliti in reči... Ko pa vendar ni mogla doma živeti... In če premisliš, da je tudi pri nas bilo marsikaj ...« Starec ga je spustil in se ves sključen obrnil proti vratom. »Dobro, dobro. Pripravljen sem. Pojdi!« »Grabert, ali ne bi morda —?« je steklar še poskušal. »Veš, ob prvem razburjenju —« »Pojdem. Pojdi!« Oni se je vdal in šel. Grabert je skrbno zaprl izbico, po Kristusovem trpljenju, zrušenem v steklenici, se ni več ozrl. In zdaj sedi ves truden in ubit ob vročem, prašnem poldnevu pred krčmo, stiska koščene pesti in lovi sapo, Hrovatička pa se mu po prvem silnem strahu sladka in obenem v urnih mislih preudarja, kako se ji bo braniti in izgovarjati, kako ji ga bo preslepiti in premotiti. »Jezus, gospod delovodja!... Torej ste res vi? Kakšno presenečenje!... Kako dolgo se že nisva videla? O, več let že ne!... Saj vas skoraj ne bi bila spoznala!... Jezus, pa seveda, hudi, slabi časi, ki podirajo nas vse vkup!__O Bog nebeški!...« Ljubico je kako treba kam poslati, še dobro, da se ni neprevidno pokazala pred hišo... »O Bog nebeški, saj pravim!... Pridem po stopnicah in si mislim, kdo neki tu sedi, nä, pa ste vi...« Ljubica bi ju utegnila slišati, to je treba preprečiti, še zvedeti ne sme, kdo je tu... »Da, vi ste in toliko let se že nisva videla!... Saj vem, slabi časi so zadušili steklarno... A zdaj, ko je za stare steklarje že prekasno, nastaja neka nova tovarna!... Saj se tudi meni godi tako: zdaj ko sem že vsa hromotna in ko me nobena stvar ne veseli več, prihaja cesta, ki bi mi bila v prejšnjih časih krvavo potrebna; zdaj!... Da, da, kaj vse sva midva, vi in jaz, prebila v tej tokavi; dobrega in hudega!... Stare delavce, pravijo, izženo iz steklarne. Kaj ni to najgrša krivica? ... Vi pa ste zdaj, tako sem slišala, na kotu v gradu ... Da, da, dober je naš gospod grof. Kaj bi bilo z nami vsemi, če njega ne bi bilo? ... A s čim naj vam kaj postrežem? ... Da se kaj pomeniva o lepih starih časih... Ali ne bi šli raje v senčnico? Prevroče je tu.« Bolnik je dvignil plaho strmeči in bodeči pogled. »Kje je — moja hči?« Hud kašelj ga je dregal, le stežka je hropel. »Kje — kje je — Berta? ...« Omrtvele oči so nemirno bolščale izza svinčeno bledih vek, roke so nemočno visele ob njem. »Berta —« Oj, to je nevarno. Precej je treba kaj ukreniti. Hrova-tička je kakor ponevedoma vstala, neka druga misel jo je vznemirila. »Kako to mislite? ... Jezus, kako vas duši!... Da, vsi tisti plini v steklarni!... Potrpite nekoliko, precej se vrnem, samo mleko moram odstaviti, da mi ne prekipi in se ne prismodi... Človeku se še tja v stare zobe ne smejo spočiti roke, dela je zmerom več ko preveč... No, medtem si že kaj opomorete in oddahnete ...« Nerodno je odracala. Še tale stari zoprnež ji je manjkal, kakor da ne bi imela že drugih križev zadosti!... Še grofu bi kaj raztrobil, ta pa bi vanjo naščuval župnika in orožnike!_____Nič ne po- maga, kakor ji je žal, dekle mora iz hiše vsaj za tako dolgo, dokler ta pohaba nadušljiva živi. Da, tako bo bolje tudi zaradi nesramnega smrkavca, Branka. Sploh pa: kaj je ona kriva, da se je deklina tako rada zavrgla? ... Zakaj ni ušla zvodnici in je raje ostala pri zaslužku, ki je bil vendar dober in lahak? ... In da se hoče zdaj na deželi odpočiti in mirno okrepiti, obenem pa ostati neznana, kdo bi ji zameril? ... Pa vendar: kar brž jo mora kam umakniti, da se s starim ne bi videla ... V veži je stala Ljubica, kakor bi jo čakala. »Ti, Ljubica.« »Kaj je?« »Ti, Ljubica, nekam moraš iti, saj bi šla sama, pa saj veš, moje noge...« je Hrovatička zadihano govorila. »Do soseda bi spet stopila, jutri bi me peljal v Samobor. Ti, Ljubica, kaj sem ti še hotela reči...« »Ne trudite se,« je deklina malomarno odmahnila: »saj vem: oče.« »Veš?« se je gospodinja začudila. »Ko sta me izvohala Meixner in Eiselt, sem že vedela, da pride do tega.« »In kaj misliš storiti?« »Kaj? Nič. Predenj stopim, lepo ga pozdravim in odpravim, pa bo.« »Odpraviš?« »iNo, da. Mislite, da se ga kaj bojim? Kaj sem na svet in v bedo jaz spravila njega, ali on mene? In sem v mesto za kruhom jaz poslala njega, ali on mene? Zdaj pa naj bi se morda še zagovarjala? ... Komu? ... Njemu? ...« »Že prav... pa —« »Kakšen: pa?... Ali se je ubogemu delavcu res treba oženiti in toliko otrok napraviti za nič drugega kakor za glad in strad? ... To mu porečem v oči, če se me kako loti, dosti dolgo se že pripravljam za to.« »Že, že: prav; ko bi imeli opraviti samo z njim. Ne pozabi pa —« »Grof? ... Tudi njemu jih zabrusim! ... Ha. Kaj to mar njemu? Figo! Poznam jih, gospode grofe! Mislite, da se kaj bojim? ... Grofkov in barončkov je v Osijeku in Čakovcu imela vsaka, kolikor jih je hotela. Tudi oni so prasci vsi vkup!« Hrovatička se je po prstih odmaknila in pogledala na samotno klop, ki jo je palilo opoldansko sonce. »Še zmerom ti sedi tam. Ali ga vidiš? Zdaj je miren, prejle ga je pa dušilo, da je bilo Bog pomagaj. Ali ga vidiš?« »Treba mu je bilo sem hoditi!« je Ljubica zaničljivo natrobila rdeče ustnice... »Pa naj jih sliši zdaj. Na miru naj me pusti. Kar tja pojdem in mu jih povem.« »Jezus nazarenski! Kaj res misliš?« »Da bo že konec tega, res. Saj sem zmerom mislila, da pride do tega. Pa ne, da se bojite vi? Požreti me ne more, razen —« »Bojim, jaz bojim, kdaj sem se še kaj bala? Samo hudo je s takim shiranim bolnikom. Če se kaj primeri, bi svet precej zavreščal...« Krčmarica je vzdihnila. »No, v imenu božjem. Da ga le ne bi spet prijelo tako strašno. Ne bi ga marala spet slišati. Še sanjalo bi se mi o tem. Stoj, vse to mu moram nekoliko osladiti; že vem, kako. Pojdiva.« »Čemu neki? Kaj bi toliko govorili, sladili in belili. Sama, kakršna sem, pojdem in povem golo resnico. Če mu ni prav, tudi dobro,« se je deklina bridko lahkomiselno smehljala. »In nič se mi ne bo sanjalö. Le počakajte tu, kmalu se vrnem.« Obrnila se je, da bi šla, Hrovatička jo je popala, da bi jo zadržala. »Ne, nikar, počakaj. Nikar tako. Drugače je treba to napraviti.« Hrknila je precej glasno. »Menda je zadremal, ka-li?« Zakašljala je. »Gospod delovodja!« Mož kar molči, nič ne odgovori... »Gospod delovodja Grabert!...« Stari, bolni mož leži z glavo in rokami na mizi in molči. Obe sta skoraj stekli k njemu. »Gospod Grabert,« se mu je Hrovatička sladkala že od daleč, »glejte, kakšno presenečenje... In veliko —« Stresla ga je za ramo. »Gospod de—lo—vodja! Tu je nekdo, ki...« Mlahavo telo je palo po strani, zastale oči so bile ©steklenele, usta so votlo zijala. »Jezus, ti!« je stara odskočila in je vsa prestrašena mignila v mrliča. »Ti!« »Vidim,« je Ljubica mirno pokimala. »Vidim. Opazila sem že prej ko vi. Anti konec je. Kaj hočemo?« »Križ božji, ne, kaj takega ... V tem kratkem času, saj ni pet očenašev dolgo, ko sem z njim še... Kaj takega, kaj takega...« »Zakaj pa ne? ... Zmerom in povsod lahko človeka zatne smrt... Star je bil, bolan; zdaj pa še hoja in razburjenje ... Bog pomagaj — tako se marsičemu ogneva.« Hrovatička je z rokami v boku vsa zaripla nemirno stopicala. »Kako se ogneva, čemu se ogneva? ... Mrtev je. Kaj neki govoriš. Le kaj bo zdaj? Lepe sitnosti naju še čakajo.« »Zakaj neki?« je ona zaničljivo zmignila z ramo. »Zdaj bo mir. Čeprav ne živim s tujimi ali ponarejenimi listinami, se bom posihmal imenovala s pravim imenom, pa bo. Nikogar se ne bojim.« Zgubljeno se je nasmehnila, ko se je ozrla v posinelega mrliča. »Menite, da bi ga bila sploh spoznala? Moj oče? Smešno. Kakor kak tuj človek. Zanj je najbolje tako; rešil se je in dobro mu je... Ali imate kak postelj-njak in kako svečo, da mu napraviva mrtvaški oder? ...«' * »Madona!« je srdito zaklical Angelo Danielis in pobing-ljal s poškodovano roko. »Ali si pijan, ka-li, da ne paziš?« Šorman se je ustrašil. S težkim kladivom je bil ob svedru udaril po tovariševi roki. Roka je močno krvavela in zatekala. Skupinovodja ga je grdo ozmerjal, Šorman ga je molče poslušal, misli so mu bile čisto drugje. Drug delavec je prijel za sveder. Ilija Šorman je na vso moč pazil, da je kladivo padalo prav, a truden je bil, oči so mu kar vkup lezle. Srce mu je bilo težko, udje mlahavi in kakor odmrli: ob zori šele se je bil vrnil v barako. Vsak udar kladiva mu je bobnel v glavi in ga bolel v senceh. Sonce je navpično pripekalo na cesto, zrak se je kuhal med soparno razgretimi hribi. Nocoj bi šel po puško v tisto votlo drevo, jutri in pojutrišnjem pa tudi. Pet goldinarjev mu že zvenči v posebni mošnji, pet goldinarjev. Tri je prejel za prvega srnjaka in najdene roglje, dva pa včeraj za srno. Pet goldinarjev, lep postranski zaslužek za ubogega Primorca iz blagoslovljenega Vinodola. Gori ob meji, kjer se steza med mlado hosto in goščo dviga proti prelazu, je podrl srno. Ampak tega, ne, tega ne pozabi tako kmalu, morda vse življenje ne ... Srna je z dvema mladičema zaupno šla skozi hosto. Lisasta mladička sta veselo skakljala za njo in jo s črnim noskom dregala v vime; kar ti je počil strel. Srna je zbežala, še pred strelčevimi očmi opočasnela, skrivila hrbet, se trudno še umikala in že od bolečine legla. Ko je Ilija pristopil, je poskočila in pobegnila med drevje. Pa ne daleč, spet je opočasnela, se skrivila in legla. To pot je bil divji lovec previdnejši. Prežeč v srno je znova nabil puško, ji nataknil rdečo kapico in se z mehkimi opankami previdno splazil bliže, pomeril in počil. Srnica je poskočila, na nožice pa ni več stopila, prestrelil jih je bil. Šorman je skočil tja. Srna, ki se je s pobešenimi ušesi leže plazila po tleh, je obupno poskušala, da bi poskočila in pobegnila, pa se je vselej zrušila... Mladička sta stala ob njej in plaho vekala. Ko je divji lovec počenil nanjo, je začela milo vpiti. Ilija je segel po nož in jo enkrat, dvakrat zabol v vrat, da je v muki izkrvavela in poginila. Popal jo je za zadnje noge in jo potegnil v goščo, mladiča sta plaho vekala za njim. Ko jo je obrnil, je videl, da ji z napetega vimena trdo štrlijo polni zizki. Mladička pa sta še zmerom milo vekala. Šoja je svareče vpila. Šorman je spet popal srno in z njo zbežal v temno in soparno goščo. Ne, srne ne bo nikoli več streljal, a če že, samo tako, brez mladičkov. Strahotni krik mučene živali mu je vreščal v ušesih in v srcu, cvileče vekanje mladičev je ves dan hodilo za njim. Posihmal bo streljal le po velikih, starih srnjakih, po srnjaku meglenjaku ... Ko pa je na trdi dlani začutil dva goldinarja, je že pozabil, kaj je bil sklenil. In še bolj je pozabil tisto noč. Bila je soparna, žejna noč. Daleč za hribi je drhtela bliskavica, bledomoder sij je lizal hoste. Izza vrhov je po malem bobnelo. Ozračje je sicer mirovalo, nobena rosa ni slinila tal. Ko je hotel iti, je našel tisto, ki jo je iskal, ki mu je vse tiste dni bila v krvi in ki so mu je vse misli bile polne. In če se je spomnil bele hiše sredi brajd, je bila na oknu in ga čakala, mu smeje se kazala bele zobe in ga vabila s pogledom svojih kristalno čistih vlažnih oči... Pridi — sama bova ... Pa ne njegova Duša, marveč Ljubica. Zdaj je bila res tu. V soparni temini nevihte je stala vrh stopnišča in se kakor po naključju stisnila obenj. »Kaj res hočeš iti domov, ko je pot tako daljna in pusta? Saj je vendar že tako kasno. In bliska se, polnoč je.« Nič ni odgovoril. Ni vedel, kaj bi rekel. Po njem je gomazela rdeča pijanost. Pijanost, ki slabi, pa vendar budi, hromi in vendar dviga. Nič ni odgovoril. Stal je kakor težko, močno drevo, ki ga je poživel čudež obilne rose in ki v svojem vršičku začuti pogon sproščenih sokov... »Ti, glej ga, ostani vendar. Všeč si mi. Strah me je. Pred nekaj dnevi smo mrliča imeli v hiši... Ostani.« Ilija Šorman je ostal. Poletna noč — kaj mu mar poletna noč? Kaj mu mar vse bedno življenje, kaj Duša, kaj smrt, kaj večnost? ... Življenje in smrt, čas in večnost, zveličanje in pogubljenje so vendar v tem enem samem... Volja božja je pač taka, da je prišel semkaj ... Potok je žuborel, grom je bobnel, slavec v grmovju je pel. In zdaj Ilija Šorman stoji ob svedru, kovinasti odboj ga boli, kakor da se mu po udaru za udarom glava drobi. Nevihte ni bilo, rosa ni pala. Sonce je navpično pripekalo na cesto. Hribovje se je razbelilo, v zraku se je kuhalo. * Todkaj se vendarle klatijo divji lovci. Ob meji pokajo streli, včasih v mraku, včasih ob prav ranem jutru. »Najbrž rokovnjačijo po državnih hostah,« se je Ko-šutnik miril. Vse vkup mu je vendarle začelo postajati sumljivo, po dolgih ovinkih se je zdaj spuščal tudi v ogroženo stran. Po zadnjih ovinkih pa še do obmejne krčme. Morda pa so onstran meje dobili novega gozdarja, ki lisicam in kraguljem natančneje pregleduje potni list. Pa o tem bi bil moral že kaj slišati v Hrovatičkini krčmi, kjer človek zanesljivo zve vse še gorko, in kamor zdaj prav pogosto zahaja, skoraj vsak dan in že kar očitno. Zakaj ne bi zahajal? Če izpolnjuje svojo dolžnost in s svojim delom in časom zvesto varuje hosto in divjad, kaj mu potlej kdo še more? Nihče; tudi grof, njegov gospod, ne. Gospod? Če kdo potrebuje služabnikov in jih plačuje, ali je zato že kar njih gospod? In če že gospod, kaj tudi njih varuh? ... Kjer so dolžnosti, tam so tudi pravice, kjer so dnevi, tam so tudi noči... Lovcu nista zadosti le hosta in divjad, bridko potrebna mu je tudi ženska. Tako je bilo, odkar so lovci na hribih in dekleta v dolinah, krivec na klobuku in rožmarin na oknu: in tako tudi bo, nobene litanije in pridige tega ne spremenijo. In zdaj še tista neumna, zagrizena in slepa mržnja do krčme samo zato, ker je pač obmejna krčma, ki se je v nji pred davnimi leti morda kaj čudnega godilo... Pa stari ljudje so pač trmasti. Vse lovišče se ne da pregledati, prevohati in pretipati od nikoder bolje kakor prav iz krčme. Pri pijači z vozniki in s prijaznostjo do žensk ne opravljaš svoje službe prav neumno in slabo... Krčmarica da je kača, strupen pajek in Bog ve še kaj, je gospod grof dejal. Utegne biti res, na božjih potih in v spovednici ni potratila dosti časa, to je baburi debeli res videti, še bolj pa mični deklini, Ljubici — No, zato pa je treba, da je človek bister in se spravi na prežo h kači in pajku. Ko je Primož nekoč, bilo je o svetem Vidu, lovil ob meji, se mu je kakor nerad umaknil lep srnjak. Srnjak je bil videti čudovito zaupljiv; neodločen je dolgo stal med mladim drevjem in se trudno otepal muh; glava se mu je težko in otožno pobešala. Ali ga je upehal boj, ali ga je nasprotnikov rog sunil preveč? Pa kako? Do parjenja je najmanj še pet tednov. Primož se mu je oprezno bližal, nobena brščica mu ni poknila pod nogami. Pa tolikšna previdnost skoraj ni bila potrebna. Srnjak je topo buljil predse, shiran in medel je bil. Oprezno in trudno je legel, kakor bi ga kaj bolelo, pa dolgo mu ni bilo obstanka na vlažnih tleh; z očitnim naporom je vstal in od nekih bolečin ukrivil hrbet. Zdaj je Košutnik spoznal, da je srnjak močno bolan. Mirno je pomeril in sprožil. Srnjak, zadet v hrbtenico za vratom, je omahnil in pal. Košutnik je v toplo kadečo se cev porinil drugo patrono in pristopil. Roglja sta mu bila dolga in močna, žival sama pa upala, mršava, kosmata, komaj štirideset funtov težka, na vampu se ji je gnojila rana po izstreljenem zrnu. »Mrhovinarji!« je Primož besno zaklel in s pestjo zapretil proti meji. Ubogega srnjaka bi bil najrajši kar zakopal, pa ga ni smel. Zvezal mu je noge navzkriž in ga odnesel v grad. Spotoma je počival pri starem Oglencu, grajskem oglarju, ki je v Bosni, kjer je štirideset let žgal pepeliko, postal posebnež in odljudnež. Mrki hostnik je natanko pogledal oba roglja in zmajal z glavo. »Kaj ti ni prav?« je Košutnik kačjepično vprašal; iz oči mu je gorela togota, stepel bi se s Petrom Klepcem in s kozonogim Čatežem samim. »Kaj ti ni prav, stari krt, ha? Kaj misliš, da bi morali zate rasti posebni rogovi? Ali morda hočeš reči, da se v tvoji slavni Bosni dobodo večji?« Hostnik je srnjaku na vse strani obračal glavo, otipaval robato bisernata roglja in spet zmajeval z glavo. »No, povej že, kaj ti ni prav!« »Prav že, on pa le ni.« »Kateri on?« je Primož revsknil. »No, tisti.« »Nikar, norčuj se s kom drugim!« je Košutnik še togotne je revsknil. »Tiste tvoje pravljice že poznam.« »Če jih poznaš, čemu sprašuješ?« je starec mirno rekel. »Meglenjak, srnjak v megli, to res ni.« »Meglenjak,« se je lovec zasmejal, »pojdi no otroke strašit s tem!« O prikazni, ki straši po teh hribih, je že slišal. Stari Jan mu je pravil o njej, v krčmi so jo omenjali, tudi delavke na polju so ga dražile z meglenjakom. »Prava reč, takle meglenjak,« se je skrivaj posmehoval, »nemara je le uboga senca našega gorenjskega Zlatoroga, zlatorogega gamsjega kralja, da bi se tudi Dolenjci imeli koga bati in se z njim bahati!« Skrivna groza ga je pa vendar vselej prav razločno oblivala, in tudi zdaj ga je zazeblo po hrbtu, ko se je smejal oglarjevemu praznoverju. »Le glej, da ne pride strašit tudi tebe,« ga je Oglenec posvaril; »privoščil bi ti pa.« »Kaj si ga že kdaj videl, tistega svojega meglen jaka?« je Primož vprašal, grlo se mu je nenadoma stisnilo, zasmeh se mu ni več prav posrečil. »Marsikaj sem že videl,« je oni kratko odgovoril; »kdor molči, dosti doživi.« »Večkrat?« »V tretje pomeni smrt, konec. Kaj sprašuješ? Ta ni.« »Meglenjak se vendar ne bi dal ustreliti.« »Ustreliti ne, odrešiti pa,« mu je stari dopovedoval. »Kdor bi ga streljal, bi ga rešil in bi dobil zaklad, ki je zakopan v teh hribih nekje. Pa ti ga ne doboš, ker ne veruješ. Brez vere ni nič.« Po tolikem govorjenju se je mož okrepčal s požirkom stresljivo močnega brinovca in si v škrbinasta usta porinil debel čik. »Brez vere ni nič.« »Če je tako, ga ni težko odrešiti,« se je Košutnik spet posmehnil. »Kar ustopi naj se na kakih sto dvajset korakov — pa ga pihnem, in uboga duša pride do miru.« »In ti govoriš neumno in predrzno,« ga je oglar svaril. »Saj to je, da ga nihče ne dobo na strel, nihče. Kakšna prikazen pa bi sicer meglenjak bil?« Vstal je in si obrisal slinaste ustnice. »Vidi pa ga marsikdo. In to — zmerom kaj pomeni.« Ni se več menil za lovca, težka polena je spet začel skladati ob pokončne drogove v kopi. Ko si je oni na ramo obesil otrplega srnjaka, na drugo ramo pa risanico, je kratko postal med svojim delom. »Kaj si ti včeraj streljal tamle doli?« Gorenjec je prisluhnil. »Jaz že ne.« »No, pa kdo drug,« je oglar malomarno dejal in dalje obkladal drogove. »Obkorej pa je bilo?« je Primož vprašal. »Zadosti žalostno, da sam nisi slišal. Prav zavred je bilo, še pred soncem.« »To sem bil vendar jaz,« se je Košutnik hrabro zlagal; »blizu stare apnenice je bilo.« Kako bi mogel priznati, da ni nič slišal, nič videl in da tačas še v lovišču ni bil?____Včeraj zavred, še pred son- cem? Torej tale srnjak? Starec ga je hladno pogledal. »Ti že veš.« In se je spet obrnil k svojemu tihemu, samotarskemu delu. Primož Košutnik pa je šel s hudo težkimi mislimi. Strel v lovišču? Meglenjak... E, kaj, čenče takegale na pol zmešanega puščavnika hočejo zmerom kaj posebnega vedeti, delajo se umne in skrivnostne, nazadnje se pa izkaže, do so bile prazne ... Pa želo se ga je le prijelo in ga je bolo in peklo; zdaj naj pride samo še gospod grof s sinjimi in strogodobrimi očmi, pa bo ves hudič vkup. »Tako? Ob meji da si ga našel bolnega? To ti rad verjamem. Škoda. Lep je bil... Ampak tudi s tebo j, Primož, ni vse prav, nič več nisi tako čvrst in čist. Poglej me. Da. drugačen ti je pogled bil prej. Nemara si se tam ob meji tudi ti kaj zavrgel, v tisti krčmi. Slišal sem že marsikaj, čeprav te nisem več svaril. Saj najbrž ne bi nič pomagalo. No, kakor hočeš. Kakor si postelješ, tako boš ležal.« Košutnik je bil vesel, ko je neki voz zdrdral na grajsko dvorišče in je stari Simon prišel povedat, da so se pripeljali gostje. Yes zbegan in plah se je odplazil venkaj. Kako vse drugače je bilo tisti srečni zimski večer, ko je nastopil službo! Iz obokane kuhinje so ga veselo pozdravile dekle. Babe. Najraje bi, da bi jih zmerom kdo zabaval in v zadnjico ščipal. Ne, danes ni take volje. Z roko na puški in s klobukom po strani je nejevoljen odhitel mimo njih. Morda tudi te že kaj vedo in po svoje dalje pleto... Zdaj bi ga rade pikale in dražile ... Babe. Glava mu je bila težka in srce polno skelečega nemira, ko je ob jasni opoldanski pripeki tonil v senco širnih host. Babe, anti da. Saj je res, kar pravi gospod grof; tisočkrat res prav za prav. Vsega so krive preklete babe, ki se ti zmerom in povsod nastavljajo in ponujajo. Ampak da človek ne more takele lepe in gladke živalce v miru in do sitega imeti čisto sam zase in brez skrbi, kako in kaj je, brez misli, kaj je že bila in kaj še 'bo, brez kesa in sramote ... Saj jo, da bi jo vrag, bridko potrebuješ, in te je Bog ali hudič, vseeno kdo, vendar ustvaril tako ... In da ne moreš biti brez nje vsaj pet šestin leta, kakor srnjak, kakor jelen ... O, če bi bilo tako, kako trezno in vestno bi opravljal svojo službo, kako rad bi potlej v časti in poštenju počakal zakonskega jarma, ki mu je namenjen. Preklete babe, kako težko jih človek pogreša, najhuje pa je, da one to vedo. Ampak ne, on tega noče, pa je. Nalašč se upre naravi, žeji, vsemu, da bo mir znotraj in zunaj, da bo ob lepih nedeljah vesel samega sebe, boste, lova in divjadi... Kaj naj se zaradi takele candre res ves zapusti, zavrže in zgubi? Kajpa, prav treba bi bilo še tega. Vzeti jo, kolikor se da in kolikor je potrebno, to že, zato si gorenjski lovec in si služil pri »Janezih«, si se že hudiču zapisal in je nikomur nobene ne zamolčiš, samo sitnosti ne sme biti zaradi tega nobenih. Vzeti, da, ne pa se tudi dati; rabiti, da, ne pa tudi plačati; ljubiti se dati, ne pa se tudi sam zaljubiti... A tištale tam doli se nemara kaj domišlja, pa ga bo še dolgo čakala. Naj le spozna, da mu ni prav nič do nje; svobode, lova in življenja mu ta kalila ne bo in ne bo. To si je prisegel na risanico in precej občutil, da mu je korak spet ves lahak in da se mu svet že zdi čisto svetal in kakor nov. Naj se le izkaže, da dela, kar hoče. Hoče pa, da mu ostanejo služba, lovska sreča in mir. Proti večeru je z grebena strmega hriba gledal v dolino. Pred krčmo so stali vozovi za pesek, pod stopniščem so brskale kokoši. Ljubica se je prikazala iz senčnice in odšla v klet. Hoj, tu gori pa je on, ki si nikoli več ne misli oteževati vesti in ki ga naj pokonci pišejo vsi vkup. Čisto hladnega in močnega se je spet čutil po zadnjih soparnih dnevih. Tudi lovsko srečo mu je prinesla tista ura. Močna divja mačka je ob mraku prišla iz sive skalne dupline, grom puške jo je podrl. Prijel jo je za rep, zamahnil z njo proti dolini in za-ukal, da je odjeknilo tudi po najbolj skritih tokavah in dobravah. Da, lovec biti in nobenega opravka imeti s tisti-mile tam doli, ali pa samo toliko, kolikor bi pač hotel in ukazal on sam! ... O, zdajle ti stoji pod stopniščem, strmi semkaj in ugiba, ali pride ponoči k njej. Hoj, naj ga le čaka, se že načaka. Primož je ubiti roparici odrezal rep, goleča se poletna koža tako ni bila nič vredna. Potlej je prijel mačko za zadnje noge in jo je z močnim zamahom zagnal navzdol. Da, tako je treba tudi z babjimi mačkami. Dokaz plena obdrži, drugo je mrhovina in jo zavrzi... Zadovoljen s tem zadnjim opravkom tega dne se je obrnil proti domu, spremljali so ga motni sij poletnih zvezd, tihi šumot in skrivnostno brnjenje begajočih ponočnih senc. In kar na lepem mu je v srce segla otožna pesem iz domačih krajev, da je zamišljen postal; šepetaje jo je pelo listje na drevju, pripeval ji je veliki slavec, iz skrivnostne temine je vanjo dehtela nevestno bleda krčna zel. Adi jo pa zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko, pa mene nikar ne pozabi, čeravno drug ženin tvoj bo. Ljubezni ne bodem te prosil, ne bodem te prosil roke, a v srcu te zmerom bom nosil do zadnjega svojega dne.,.. Ponočni veter je hladil vrhove, čisti, mokrotni vonj cvetočih kostanjev je dihal po drevju; duhovi so tkali, duše so prele, zvezdni utrinek je v gorečem loku pal in ugasnil za dremajočimi hribi... Tako je Primož tam stal in ni mogel naprej; v duši mu je jokala pesem, po licu so mu drsele vroče solze, sam ni vedel zakaj. * »Daj denarja, potrebujem ga ...« »Ampak, Branko, Brankec moj, za božjo voljo, kaj že spet? Saj sem ti oni teden dala osemdeset ali devetdeset goldinarjev.« »Oni teden. To je bilo pred enim tednom. Z današnjim dnem se začenja drugi teden. Nikar ne motovili zmerom tako na dolgo.« »Ampak, Branček moj —« »Pojdi no, kar pusti ga, Brančka mojega in svojega, to nima zame nobene cene. Saj vem, da bi me najrajši utopila v žlici vode.« »Fant, ne, tako ne smeš govoriti, tako se ne smeš pregrešiti.« »Pregrešiti, praviš? ... Pregrešiti? Resnico govorim, nič drugega; jaz jo govorim, ti je pa ne. Torej daj že, daj!« »Ampak, Brankec, kaj pojde to zmerom tako?« »Seveda zmerom, kadar bom potreboval.« »Pa kaj vendar počenjaš, za božjo voljo, s tako velikim denarjem?... Saj ga ne moreš zapraviti. Kako neki?« »Kako veš? In kaj ti to mar? Potrebujem ga in hočem ga, pa je. Nikar se ne brani, saj veš, da ti nič ne pomaga.« »Nazarenski Bog, saj to je desetkrat huje, kakor je bilo med šolanjem.« »Saj tudi mora biti tako. Inženir je desetkrat toliko kakor je bil dijak. Zakaj si me šolala? Plačaj zdaj!« »Da bi si kruh služil sam, zato sem te —« »In ko bi do tega prišel, naj bi se za vse drugo obrisal, jeli?« »— in ne zato, da bi za tvoj poklic trpela še in še —« »Zanj morda ne, za kaj drugega ti je še trpeti.« »Za kaj drugega? Ali tako govoriš z materjo, ki te je v telesu ...« »Tisto telo si že preklela in mene z njim.« »Kaj ga ne bi bila ob takem otroku in ob taki hvaležnosti! In nikjer ni zapisano, da bi te morala jaz ali kdo drug še dalje preživljati, ko že imaš svoj poklic. Nikjer. Saj so postave. Saj so sodnije. Nikjer ni nič tega zapisanega.« »Da, so sodnije; so postave; so orožniki. Preveč raje ne bi govoril o tem. Raje bi denarja; od ondod, kjer je, iz blagajne ali iz kleti —« »Iz kleti, zakaj iz kleti, kako iz kleti, zakaj vendar zmerom iz tiste tvoje neumne kleti —?« »— ali pa nastavi spet sak, saj si zmerom bila spretna ribička. Ali pa poskusi z oderuškimi obrestmi in z ženskimi čaji; ali z zvodništvom in s prodajo deklet; morda se ti spet sreča nasmehne s kakim starim ciganskim kotlarjem ali kakim financarjem —« »Ti!... Kaj si res čisto nor?« »Nisem; prav pameten sem. Nemara se ti spet posreči kak večji zagrabek —« »Jezus Marija!... Če bi kdo slišal to neumnost!« »Ali je mar ne bi smel?« »Kaj smel? Kar se mene tiče, tudi ves svet lahko. Ti pa sam glej, če si tako ob vso pamet, da tega ne razumeš. Ampak kakor ljudje že so —« »Posebno orožniki, jeli?« »Orožniki, kaj mi mar orožniki? Uboga stara ženska sem, ki se težavno, a pošteno preživlja. Ti pa čenčaš tu same norosti. Kaj ti je kdo za vdal z noricami?« »Mislim, da bi to rada storila ti sama. — Ko sem bil še deček, se mi je nekoč sanjalo, da sta ti in Strmelec govorila o strupih in o takih stvareh pa o nekem ciganskem kotlarju in nekem financarju — imenovala sta ga »zelenec« — in pa o nekem velikem zakopanem denarju v zlatu in srebru. Tukaj, v tej hiši da zaklad je, se mi je sanjalo... No, zdaj pa daj, daj že, ne utegnem, mudi se mi. Morda bi se raje odkupila? Dvanajst tisoč goldinarjev. Vidiš dvanajst tisoč goldinarjev ni dosti: za ciganskega kotlarja, za financarja, za toliko drugih smrti, za toliko dobičkonosnih nerojenčkov, za toliko in toliko tisočakov, ki si jih izsilila na moje rojstvo in ime... Dvanajst tisoč goldinarjev: hočeš? Drugič jih bo petnajst...« Tako ne pojde več. Nekaj je treba ukreniti. Odkrižati se mora izsiljevalca, pa ne s svojim ljubim denarjem. Saj bi kmalu spet prišel in jo davil in stiskal... Le kaj neki ve?... Od kdaj?... Sam ali še kdo drug?... Da, nekaj bo treba ukreniti. »Ti, Ljubica!« »Kaj je?« j»On, no, saj veš, kdo? ... Mislim, tako se mi zdi, da te hoče vzeti.« »Dosti jih je že bilo, ki so me jemali,« se je dekle veselo zasmejalo. »Ne, ne šalim se,« se je Hrovatička primaknila in hripavo zašepetala. »Ko sva že takole vkup in sami. — Saj si sku-šena, nič ti ne prikrivam, Ljubica. Vse veš, jeli, kako je z njim, kako z menoj in kako z nama obema? ... Bog nebeški, tako je pač življenje; premisli sebe samo; neumnost se hitro zgodi, za eno noč veselja trpiš do konca svojega življenja... Mili Jezus, če si mlada, čedna in vdova po starem možu, Bog mu daj dobro, in ne ravno pobožna redovnica? ... Tak torej, Ljubica — vidiš, zmerom pozabim, da si zdaj spet Berta, — no, kar rečem ti: če bi se res zgodilo in bi te on hotel in zasnubil — veš, jaz se ne bi upirala.« Berta jo je poslušala, glavo pobešala in pridno šivala; igla se je svetlikala, debeli maček je prek Sama je že dosti premišljevala o tem. Gospa inženirjeva; gostilničarka v tej hiši; veliko skritega denarja; postala bi poštena žena in prišla bi do človeških pravic, rada bi se že kje udomila po vseh teh ostudnih in nemirnih letih sramote ... Ujeti, ukrotiti, privezati hi si ga že upala. Saj tako in tako zmerom tišči za njo ta zoprni in nečisti človek. Ampak že ji je pred oči stopila podoba onega drugega z višav, močnega, brhkega, vitkega s čistimi in moškimi očmi velikega lovca, ki tako prožno hodi, tako zmagujočega prijema in tako omamno boža ... Ko je živela v zmeni samoprodaje, se je dva ali trikrat zaljubila, močno zaljubila: in vselej je bila varana, za-metavana in zavržena. Prisegla si je, da nikoli več duše ne pokaže grozoviti moški živali. Do teh binkošti ni prelomila prisege: jemala je, ne da bi dajala; dajala, ne da bi jemala. A kaj zdaj? Pa saj se zaljubila še ni, nori pa že in brenči. Lovec ji je všeč, ne brani se ga nikoli. Z njim ji je drugače, kakor z vsemi drugimi: zmerom ima nekaj posebno svojega... Da, tega bi vzela, kadar bi hotel; še to uro, — in bi mu gospodinjila in bi bila zmerom z njim v samoti hribov... Ko bi se po službi vračal domov, o, kako bi ga sprejemala po dolgem, koprnenja polnem dnevu!... To se pravi, če bi zdržala. Saj ni tega navajena. Morda bi mu ušla. Stara navada je železna srajca... Poznala se je. Nekoč jo je neki poročnik zvlekel v Bosno na svoj ban med volkovi in medvedi. Osem dni ji je bilo tam prav všeč; devetega dne se je strašno dolgočasila; deseti dan mu je ušla v Sarajevo in od ondod nazaj v Slavonijo. Ljubiti koga najbrž ne bi mogla več: v njej je vse umazano in pokvarjeno. Pa kaj bi si srce težila s takimi mislimi, saj ni vredno. Preživljala se pač bo tudi tako... Ampak nekaj drugega je lovec vendarle kakor pa gospod inženir, gospod pankrt, bodoči gospodar tele hiše, gospod dedič. Spočetka ji ta ni bil tako zoprn. Zdaj se ji gnusi, gnusijo se ji njegova vsiljivost, ostudna pohota, krastavi, kozavi in kužni obraz. O, pozna to ona. Ampak tu je denar, blaginja, moč in priložnost; in morda ta snet ne bo dolgo živela, to mu je skoraj videti. Potlej bi bila vdova kakor je tale stara. Pa čeprav bi se omožila s takimle — cesta, hribi, krčma, obmejna krčma s številnimi gosti... Kaj takega pač mora biti v tej krčmi... Bolj všeč bi ji že bil dobrodušni, na pol divji Primorec s tistimi nerodno poželjivimi prijemi in ubogimi groški... Kaj neki hoče babura stara, z vsemi mažami namazana? Ali jo misli sprašati, preskusiti, ali zares zasnubiti? Ona, ki ji je pankrt bil predober do zdaj, da bi se spotaknil ob tako vlačugo, tako candro, ki je tu samo zavoljo gostov in za goste, kakor vino v kleti, kakor časnik, kakor lajna z ozko režo za šestico... Če je ljubemu, vzornemu sinu res namenila krčmo, čemu ga je potlej dala študirat? — »Ne bi se branila,« je Hrovatička nadaljevala v skrivni vnemi, »veš, navadila sem se te; dobro sem poznala tvojega očeta, naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti; vkup ^sva ondan doživeli nesrečo z njim, vkup sva ga dali na mrtvaški oder in ob njem zmotili očenaš, morda sem nehote nekoliko kriva njegove smrti in — no — vsega tistega s teboj in z njim — čeprav sem zmerom hotela le dobro, pa kaj bi, človeška usoda hodi svoja pota; veš, kolikor te pozDam zdaj, bi ti bila za to. Prava bi bila na mojem mestu. Zato —: ne bi branila.« Berta je počasi dvignila črne oči. »Če se ne motim, ste nekoč govorili drugače, ko ni šlo za nič tako resnega. Tačas, saj se spominjate?« »Tačas!« je stara zaničljivo odmahnila. »Tačas, vem!____ Tačas je bilo drugače. Nisem te še tako dobro poznala. In — tistega brez resnih in poštenih namenov — — nisem bila namreč voljna dopustiti med teboj in njim. Prav med vama ne — razumeš?_______Jezilo me je, v jezi so mi ušle tiste besede... Ne, ne; tistih besedi, ki si jih morda slišala, mi ne smeš očitati... Ljubi Jezus, uboga stara ženska sem, polna skrbi; čas je, da pride naslednica, meni pa večni pokoj...« »Skrbi!... Dobra krčma, mladi — gospod doštudiral, je v službi... Take skrbi bi rada imela, če ne bi —« Hrovatička je nastavila uho, zaslutila in ji umikajoče brž segla v besedo. »Da, če ne bi, če ne bi, prav praviš. Dobra da je kroma, meniš? No, ne rečem, dobra bi bila, če ne bi bilo tega in še onega, draginje, davkov, sto sitnosti... In toliko potreb ... Otroci stanejo, dosti stanejo — ljuba moja ...« Dekle je perilo, ki ga je šivalo, podržalo proti luči. »Vem to. Služiti se mora, varčevati, delati. Vsaka — —« Zganila je blago, odložila in segla po drugem. »Kaj si hotela reči: vsaka —? »Vsaka ni tako srečna, da bi vedela, kdo je oče... In vsak oče se ne da poiskati___In vsak oče nima denarja ...« »Seveda, seveda... Kje ga prav za prav imaš, otroka?« »Pri ljudeh,« je Berta kratko odvrnila; »pri ljudeh.« »In če bi — pravim: če bi — kaj potlej? ... Saj bi lahko pote prišel tudi kdo drug; kaj potlej?« Berta je malomarno zmignila z ramo. »I, kaj jaz vem? ... Ta kakor oni, ne? ... Če se človek sicer lahko preskrbi: bol je mir kakor prepir ... Pa ga ne bo, to me nič ne skrbi.« Zaničljivo se je zasmejala. »Naslednica, kakor pravite, bo že katera druga ... Jaz nisem taka.« »Kako: nisem taka?... Meniš, da nisi za sem?... Ali ti celo ni do tega?« »I,« Berta je med oslinjenimi prsti prisuknila nit in jo proti oknu vdela; počasi in kakor raztreseno je potlej spregovorila z zamolklo in redkobesedno preudarnostjo šivajočih žensk. »I... veste, ne vsiljujem se; nobeni nič ne zavidam... kateri drugi ne mesta in vam ne oblasti —« Šivajoča Berta je s po strani nagnjeno glavo pregledala blago, ki si ga je bila pripela čez koleno. »Mesta, na katerem ne bi hotela biti, za ves svet ne.« »Ljubica — pa kaj pravim? — Berta, kar nič te ne razumem. Kaj neki misliš?« »I, no, to, da bi branili... Če bi res hotel on in z njim tudi jaz, ne bi mogli drugače ... Morali bi se upreti ... To mesto je le za vas ...« Stara se je ustrašila in brž zaredala drugam. »A tako to misliš? Ker ni med menoj in njim vse tako, kakor bi biti moralo, ker se včasih bodeva? ... Vidiš, to je že tako. Mladost in starost se zmerom ne zlagata. Dolga ločitev zaradi šolanja, odtujitev... Ampak Brankec v resnici ni tak. Samo podivjal je nekoliko v mestu in šoli, med prijatelji, v svobodi; pa to ga že še mine, gotovo ga mine. Saj Brankec ni tak.« Berta je pogled pobešala na svoje delo. »Ni? ... Doseže pa le, tako se mi zdi, pri vas vse, kar hoče. In tudi ve, kako. Ne?« To se je slišalo preteče. Hrovatička se je globlje sklonila nad mizo. »E, kaj, trdoglavec je!... In treba mu je prave, da bi ga krotila!... Take, kakršna si na primer ti. Vidiš, všeč mi je bilo, kako si tačas prebila tisto s svojim rajnkim očetom, Bog mu daj mir in pokoj in večna luč naj mu sveti; všeč mi je bilo. Taka spada semkaj. Taka je zanj. Seveda rečem to kar tako. Saj ne vem. Samo mislim si včasih tako... Stara sem; trudna sem; včasih sem vsa slabična...« Premolknila je in spet povzela. »Ampak motiš se, če misliš, da Brankec doseže meni nič, tebi nič pri meni vse, kar le hoče. Motiš se. Kake druge, ki je ne poznam in ne maram, mi že ne bi smel privesti. Ti si izjema. Tebi zaupam. Sicer pa —« Neki voz se je ustavil, gostje so vreli; Hrovatička je vedela zadosti. Nekaj je treba ukreniti. Mir mora biti v hiši. Tale pa, če si morda kaj domišlja ... Dražiti je vendar ne kaže. Tudi zapoditi ne še zdaj. Če kaj ve, ve le iz prisluškovanja in kar je zvedela po drugih ljudeh. Pritajevati se je treba. Življenje je le krinka sama. In dedci so tako neumni. — Ampak leto je bilo soparno. Poletje je kuhalo. Po hribih so cveteli kostanji, v nižjih osojnih sencah nevestnobleda krčna zel. Le poredkoma je v kratkih nočeh pel veliki slavec. Kosa je šumela, osla je zvenela; gori v beložarečem apnencu je vrtalo in razbijalo, kopalo in brskalo gomazeče krdelo cestnih delavcev. * Ha, danes je spet vroč dan, Boga mi!... Sonce greje cestne delavce v strmem bregu, kamenje se leskeče, v dolini se kuha sopara. Ilija Šorman je že ves dan z žuljavimi rokami vihtel kladivo. Z udarom za udarom, s črto za črto je cesta počasi lezla navkreber. Ampak Ilija Šorman ni več mislil na to, da bo pot, ki jo toliko in toliko sto sodrugov udeluje iz kamna in izpeljuje skozi stare hoste, da bo namreč tale cesta kdaj prišla po prepletenih ovinkih do ceste, ki vodi v njegovo domovino in po vetrovni in s smrečjem obrastli poti do morja. Nič mu ni bilo do tega, do katerega kilometra ali do katerega kraja leze tale nova cesta. Njegove lastne želje so poznale samo še bližnji kraj, ki je tamle v poletno zeleni dolini, kjer se cesta in potok ozko tiščita hribske strmine; in ena sama misel: lov. Lov. Lov mu je prešel v kri. In če mu Hrovatička ne bi dajala več kakor po tenki dvojači, se vendar ne bi ubranil skušnjave, marveč bi še dalje tvegal nevarnost in pogubo. To je bilo kakor staro, močno vino — pitno, veselo, že-javo. In ko ga je sladka opojnost že grela po vseh žilah, jo je vendar spet in spet srebal z zmerom večjimi, zmerom globljimi požirki, in vsak izpraznjeni kozarec je večal in večal poželenje. Denar? ... Na denar ni Ilija Šorman mislil skoraj nič več. Odkar je ondan v tokavi podrl močnega srnjaka, odkar mu je v mladi hosti, kjer je umoril doječo srno, neki še močnejši ušel, čeprav ga je dobro zadel, ga je mikalo streljanje, ubijanje bolj kakor skupiček. Ko se je divjad takole bližala in pokljala po suhem listju; ko se je iz rjavega ozadja nazadnje pokazala vsa žival s sivo glavo in črno krono; ko je napetost rastla bolj in bolj in so živci drhteli in ko je srce bilo do grla, skoraj tako doneče kakor tole nabijanje po svedru, je zanj na vsem svetu ni bilo večje opojnosti, na vsem svetu lepšega ugodja, ki bi se moglo primerjati temu drastilu, temu žarkemu dražilu, tej izpolnitvi in sprostitvi razen — nje ... Po okusu je prišla skušnjava, po spodbudi ga je zmamilo dražilo. Tudi pred prvim srnjakom mu je močno bilo srce in se mu tresla roka. Ampak tisto je bilo vse kaj drugega, bolj kakor veselil se je bal za uspeh. Ko je zdaj proti njemu drobentela uboga žival, sta ga živo mikala strel in plen. Ko se je tačas v temni veži stisnila obenj, ga je prevzelo tako vsega do dna, da se ji je vdal čisto do kraja; a zdaj, ko je že poskusil napoj njene ljubezni, ki je povsem drugačna od drugih, jo je želel in iskal vsak dan, se mu je sla večala po vsaki taki noči, po vsaki združitvi. Samo da se mu divjad prav zdaj, ko se je otresel boječ-nosti in že navadil teh stvari, ni več nastavljala tako pogosto in zaupljivo kakor prej; in da ga Ljubica, ki je bila že večkrat čisto njegova, ni več prosila in vabila, marveč se ga uporno že branila in ga kujavo podila. »Ne, nocoj ne. Pojdi, kasno je, dolga ti je pot.« »Boga mi, zakaj? Kaj ni bilo kasno tudi tačas, ko si mi velela, naj ostanem, ker je bilo že polnoči?« »Utegnil bi kdo priti.« »Kdo naj še pride?« »Nočem nocoj, pojdi.« »Ne maraš me.« »Neumen ne bodi. Nočem, slišiš, ni mi do tega nocoj, vidiš; tako. Pojdi, pusti me.« V hudib skrbeh je slušal ves ponižen. In komaj pred nekaj dnevi ga je še prosila, da bi ji dal en goldinar. In ji ga je dal. En goldinar, to je velik denar. Pol srne, devet zavojcev srednjedobrega tobaka in žveplenke____ Pa kaj vse to? Po ohlajeni in šumljajoči dolini je klamal domov. V misli mu je hodila neka druga, Duša Valput se je včasih imenovala, otrok mu je rodila in najlepša je bila v domačem kraju; in zaradi nje in domačije, zaradi hišice bele in brajde zelene je prav za prav prišel semkaj... Da, Boga mi; da; korak se mu je pospešil. Drugi dan jo je ob Ljubici ali na lovu spet čisto pozabil. Ko je takole med ljubeznijo in lovom opravljal svoje vsakdanje delo, je včasih začutil, da se ga loteva neka posebna slabičnost in da ob njem postaja neka senca. Vselej se je obrnil proč in si svareči glas vesti kakor za pokoro potešil s še pridnejšim delom. Saj je vendar moral, saj je vendar hotel dosti zaslužiti, čez zimo se odpočiti pri Duši, v dveh, treh letih pa si doma postaviti nov bel domek ... Pa kakor je volja božja... Vse je v božjih rokah... »Alo, delajte, ne mečkajte tako, pojahal vas vrag, prasci smrdljivi!... Za postavanje in zi jan je vas ne bomo plačevali ... Nikar ne mislite, da boste vladi krali denar kakor Bogu kradete čas!...« Med vpitjem in zmerjanjem paznikov so zvenčale rov-nice in kopače; po hrbtu delavcev so se zbirale in razpuščale znojne kaplje. * Kdo je tale mladi človek s črno obrobljenim naočnikom na črni in za uho obešeni vrvici, tale bledični fant, ki se pogosto oglaša v obmejni krčmi in ki ga večkrat kdo sreča, če se napoti tjakaj? Ko se je cestno delo začelo, ga še ni bilo tu, zdaj pa hodi z neko debelo zapisnico po trasi in ukazuje in graja, pa ne naravnost in grdo kakor surovi delovodja, ampak zmerom le nekako skrivši, strupeno in oblastno kljub gospodu višjemu inženirju. »Vi, delovodja, kako se piše tale mož?« »Ilija Šorman, gospod inženir.« »Tako?« pravi in pogleda na uro. »Na delo je prišel dvajset minut prekasno. Kakšen red je to? No, gospod višji gradbeni vodja bo debelo pogledal, ko mu povem.« Delovodja se je potlej zakadil v Ilijo. »Ali si slišal, prašeč prekleti? Čemu se zmerom toliko potikaš po hostah in krčmah? In zdaj naj jih slišim in trpim jaz, jeli? ... Prekleta ti mati, še enkrat, pa —« Tako ga je ozmerjal in nazadnje še s pestjo udaril po hrbtu. Iliju Šormanu je rdeče zagorelo pred očmi... Pa kaj, ko je res, da se je zakasnil in da ga ni udaril delovodja, marveč oni drugi. »Delovodja, tistegale moža zapišite. Kako se že piše? Znan se mi zdi.« »Ilija Šorman.« »Ilija Šormana zapišite in naznanite. Kadil je med delom, to sem dobro videl jaz, če tega ne opazite vi. Daj sem čepico!« V zavihu čepice je našel zmečkano cigareto. »Glej, še vroča. In tamle je smodnik. Pazite pa res lepo.« In sitni mladi oblastnež si je sam prismodil cigareto in ošabno od-koračil po trasi. »Ti prašeč umazani, s hudičem skoteni... že spet mi jih je bilo slišati zaradi tebe!... Le stoj, naučim te!...« Pred mirnim Šormanovim pogledom pa je pobesil palico. »Kaj res moraš zmerom kaditi?... Umaknil bi se bil za trenutek, če res ne zdržiš, prekleta ti mati ... Ne nastavljaj se ta-kemule mlademu gobezdaču, ko že veš, kako ušivec mokri pika in grize ...« Ilija Šorman je otožno pogladil zmečkano staro čepico, pobral pohojeni čik in ga spravil v zavih. Od vročine in neprespanosti so ga noge komaj še nosile; da bi se okrepil in predramil, si je bil prismodil cigareto. »Tvoj tekmec!« je rekel Čeh Vid Filek in mignil za mrzkim med delavci stopicajočim preganjalcem. »Da, tekmec!« »Kakšen tekmec?« Čeh se je zasmejal. »No, pri tisti tamle doli. Kaj si mislil, da se samo ti hodiš gret v njeno gnezdo? O, dosti je še tudi drugih.« Šorman je stal kakor vkopan. »Kaj, dosti drugih? ... Dosti drugih?« »No, precej jih je. Nikar ne misli, da si jo najel samo zase. Grajski lovec je že eden. Nekateri izmed nas bržkone tudi. In tale fini gospod, danes z dekleti v Stojdragi, jutri pa pri Ljubici...« Šorman je strmel. Saj to ne more biti res. Preteče je dvignil težko kladivo. »Boga mi, lažeš!« Čeh se je med smehom umaknil. »No, no!... Čemu bi lagal?_____Vprašaj še druge. Pa saj si mi sam pravil, da imaš ženo in otroke!« Zaklical je v bližnjo skupino. »Tale Primorec misli, da ima Ljubica samo njega. Ženin. Oženjen ženin!« In smeh je šel daleč po sončno razpaljeni trasi. Šorman je stal kakor bik, pripognjen, napet, z belimi, slepo divjimi očmi. Ko se je zadrl delovodja, je spet nabijal po kovinasto zvenečem svedru. »Alo, alo, kaj se bodete, kaj postajate in zijate, zalega hudičeva!... Delajte, za vpitje in kletje vas ne bomo plačevali ...« In kladivo je pelo in sveder vrtal, a Šorman ni ves dan zinil nobene več. Zvečer je ostal doma. Ponoči se je truden, a brez spanja valjal po ležišču in do blede jutranje rose tkal hude misli; zdaj bi moral vstati in iti v lovišče, pa je obležal; pretruden je bil, prezmeden, prenemiren. Tako se je zdanilo in se delo pričelo. Delal je in delal, da bi doprinesel, kar je zamudil, in da bi zaslužil, dosti zaslužil. »Boga mi, ni res, kar je Čeh pravil o Ljubici,« se je tolažil, do nje pa tudi ta večer ni šel. Če bi se mu posrečilo ustreliti srnjaka, kam bi ga dal, komu prodal? V krčmo se ni upal. Koprnel je po Ljubici, a bal se je resnice, že zgolj večjega suma, bal se je sebe samega... Morda pa le ni res vse tisto? Dan na dan je v prostih urah tičal v bregu nad barakami ali ob potoku in trpel hude muke bolne ljubezni. Tudi lov ga ni več mikal. Lov in Ljubico je ljubil vkup. Oboje mu je šlo v nič. Ko mu je zmanjkalo tobaka, ni šel ponj v krčmo, kupil si ga je kar v kantini. Tovariši, ki so sicer poznali njegova pota, so se «pogledavali in za njim kazali z veselimi opombami. Nalašč je preslišal vse, molčal, kakor je zmerom molčal v topem ravnodušju in se delal trdega. »No, bratec Primorec, kaj je?« ga je nekoč pičil poredni Čeh. »Kaj te je res že minilo?« Po Šormanu je zagorelo. Popal je železni drog in se pognal proti nagajivcu. Ubil bi ga bil, pa so prestregli razdraženega moža, ga ukrotili in pomirili. »Pusti Čeha,« ga je še miril dobrodušni Čič Rok Ban; »saj vidiš, da ga je sama zavist.« »Da, zavist,« se je Filek režal; »saj mu je res kaj zavidati. Nič ti je ne zavidam, želim pa, bratec Primorec, da bi ti ostala zvesta, kakor si zvest ti svoji ženi.« Šorman je planil, pa so mu spet ubranili. Nazadnje je prirohnel še delovodja in ga ozmerjal. Posihmal so ga pustili na miru, zasmehovali so ga le od daleč. Prevroče je bilo, delo pretežko, vse vkup pa res preneumno... Delal se je neumnega, delal je tjavdan kakor mezeg... Za koga? ... Za kaj? ... Tega še sam ni vedel več. * Po kratki nevihti je dežek prijetno ohladil ozračje. Šorman se ni mogel več premagovati. Vsaj pogledati je moral, ali je puška še v tistem votlem drevesu. Bila je. Še tisti večer je ustrelil slabotno srnico in jo v trdi noči odnesel v krčmo. Hrovatička jo je nekako raztreseno, pa vendar meše-tarsko natanko pregledala in plačala. »Kaj si še živ? Mislila sem že, da si umrl. Dva goldinarja za takole revše? Saj je je sama kost in koža, mesa še za petnajst kilogramov ne bo! Boter, tako se nisva zmenila. Tu imaš poldrug goldinar, več ne dam za to mršavo revše. Prinesi bolj mesnato, s takole mi ne pridi več!« Ilija se ni upiral. Poglavitno je bilo, da je bil spet tu. Spravil je denar in odšel v pivnico. Stari Strmelec je tiho ždel, pred njim je bil kozarec žganja. Muhe so brenčale okoli zakajene svetilke. Ljubice ni bilo nikjer. Strmelec mu je mignil, naj prisede. »No, boter? Jeli, da nisem lagal, ko sem ti ondan rekel, kako dobro strelja tista moja puška?« Šorman ga je pogledal. »Ne strelja slabo.« »In da ostane troje zrn blizu vkup? ... Da, da; ko bi še bil v tvojih letih!... Kolikotero je bilo, kar si prinesel danes?« »Četrto. Lahko bi bilo že šesto, Boga mi, pa mi je grajski lovec, pojaši ga vrag, nekega srnjaka podrl prav pred nosom, nekega drugega srnjaka, vrag ga dal, sem le obstrelil, da mi je ušel in najbrž kje poginil...« »Da, da moja puška ne zgreši, čeprav je kratka in vsa zarjavela; kamor pljune, se ji težko kaj izmuzne_________Na Selovcu ima stečino neki čudovit srnjak, pravijo. Tja vendar ne hodi, predaleč ti je spet do meje...« »Kaj pa meglen jak?« »Da, ta!... Morda je prav ta? ... Zdaj ga vidijo tu, zdaj tam____« Pozni pogovor je tekel počasi; Ljubice ni bilo od nikoder. Iz neke stranske izbe se je slišal prepir. Oster, suh glas, ki se je Iliji zdel znan; Hrovatička; zdaj pa zdaj ogorčen krik. Tudi Strmelec je prisluhnil. Muhe pa so brenčale, svetilka je cvrčala, pod bregom pa voda šumljala. Noter je prišla Hrovatička, vsa bleda je bila, Strmelcu brž nekaj zašepetala in ga venkaj speljala. Iz stranske izbe so se slišali koraki. Hrovatička se je vrnila. »Ti, boter, s Strmelcem sva se pravkar menila, ali bi mi do jutri večer mogel preskrbeti še eno srno ali srnjaka, velikega ali majhnega, samo da je; v Zagreb ga moram poslati. To ti plačam posebno dobro. A povedat mi pridi, čeprav ne bi bilo nič, da zaman čakala ne bom. Tudi pot ti plačam in za vino ti dam. Boš?« Šorman je obljubil. To je bilo kakor nalašč. Morda bo jutri več prilike. »Boru, poskusim, če Bog da.« »Da, le poskusi. Ne boš se kesal, boter.« Hrovatička je pomislila. »Da,« je rekla, »če me ne bi bilo tu, nekaj potov imam jutri; ne vem, kdaj se vrnem, morda šele v soboto —• no, za vsak primer, naročim Ljubici, saj jo poznaš ...« Iliju se je začelo muditi domov. Strmelee ga je povabil na voz. Šormanu ni bilo prav po volji. Najrajši bi bil kar stekel, da bi že bil v temi sam s svojim nemirom in veseljem. Počasi sta se peljala po ohlajeni dolini ob šumijajočem potoku, poletne zvezde so jima motno svetile. »Kaj tudi vas ne bo jutri tu?« je Ilija čez čas previdno vprašal. »Mislim namreč ...« Strmelee se je tiho vase smehljal. »Ne, tudi mene ne bo. Jutri najbrž nikogar ne bo. Ali se bojiš za denar? Nič se ne boj, Ljubica ti ga odšteje.« »Samo mislil sem tako,« je Šorman težko odgovoril. »Kaj je prav za prav z meglenjakom?« je po kratkem molku spet začel. »Kje neki bi ga zasačil?« »Preveč sprašuješ,« je Strmelee odgovoril, »najbolje bi bilo, če ga ne bi iskal.« »Ampak kaj je z njim? Boga mi, dosti sem že premišljeval o tem, ko zavoljo vročine spati nisem mogel, ali kadar sem bil na preži... Rad bi se že srečal tudi z njim ...« Voznik je z bičem glasno počil trikrat po vrsti. »Ti, ne kliči ga... Kaj z njim je? To, da ga nihče ne dobi na strel. Odkar vemo, da je, jih je že dosti bilo, ki so prežali nanj, pa ga še nihče ni dobil, pogubil pa se je že marsikdo zavoljo njega. Prikaže se trikrat, pomeni pa vselej kaj. Kdor ga vidi trikrat in ga tretjič ne zadene in odreši, se pogubi. Še tisto leto ali umrje, ali shira, ali se mu zmeša, ali se ponesreči...« Primorca je mrzlo oblivalo po hrbtu. »Kako: odreši?« »Ker pravijo, da je zaklet duh, duša divjega lovca, ki je lovil po tehle bostah...« Strmelee je spet trikrat počil z bičem, da bi zavrnil nevarnega duha, vselej je rezko odjeknilo med tihimi bregovi pod drobnimi bledimi zve- zdami. »Pravijo, da je poznal vse zaklade in skrivnosti teh hribov; da je bil ljubimec neke vile, pa jo je zapustil zavoljo lova in se nekoč v megli zapodil za nekim črnim srnjakom z zlatimi rogovi in za zmerom zginil... Ali je bil ta ali kateri drug, ki ga je speljal v pogubo? ... Tale Selovec je poln dolin in vdrtin. Nekoč se je tam pogreznil jarem juncev z vozom in voznikom, nihče jih ni nikoli več videl; in v hribu Cirkniku je jezero, ki ob hudi uri bobni in grmi; skozi tako vdrtino je vanj pal neki človek in po njem tri dni plaval, pri Malincah db Krki je priplaval na dan... Tako je vidiš. Ali o tem nihče ne govori rad, kakor tudi ne o Petru Klepcu, ki ga tudi ne smeš klicati...« »Kdo pa je spet ta: Peter Klepec?« »Velikan, da je strah in groza. Nenadoma se stemni, vihar zarohni, Peter Klepec stoji za teboj, konji se ti splašijo in v strašnem diru vse razbijejo. Pravijo, da je bil ob turških časih strašno močan človek, pa se je s svojo močjo nekaj pregrešil, da je zdaj zaklet... Ali pa Čatež, pogorski duh s kozjimi nogami. Če ga razjeziš, ti zmeša verigo, jo strga ali odpne, ali cokljo spodmakne ali pa stori, da se ti vnamejo zavorniki ali priškrnejo in upognejo vijaki______ In še kaj takih stvari, vsak voznik jih dosti doživi...« Bič je počil. Strmelec je umolknil. Potok je žuborel, s počivajoče žage v zakotju in s skladovnic motnobleščečih desk je vel trpek vonj lesa in se prelival s hladnim zadahom odročnih tokav. Muren je brusil, kresnice so nad ozkimi travniki prele grozljivo plast srebrnkastega sopuha. »Preden je prišlo to semkaj, bi moral ti biti tukaj,« je Strmelec zaspano in malomarno z bičem pokazal proti žagi. »Tačas ti je bilo tu srn, kar po pet, po osem jih je stalo blizu ceste, ko sem se ponoči vozil proti tovarni... Voza se niso nič bale, če sem počil z bičem, so le vrat stezale proti meni ... Sploh, bili so časi, ko ...« Okoli visokega skalnega pomola sta zavila v temno ožino. »S te pečine je nekoč skočil grajski lovec in se ni ubil,« je voznik dalje pravil. »Bilo je že po odkupu služnosti. Na grajski zemlji je ujel nekaj puranov. Ženske iz vasi tamle gori so jo med krikom in vikom z metlo, vilami in burklami ubrale za njim ... Kaj pa je hotel? Streljati vanje? Ne. Bežal je, pribežal do semkaj in skočil dol, sicer bi ga bile na meh odrle... In tamle notri se je s hriba utrgal širok plaz zemlje. Na njem je stal neki drug grajski lovec s puško in psom, pa se mu ni nič zgodilo, še bukve na tistem plazu so ostale pokonci in rastle naprej... Tule« — glas mu je postal zamolkel — »tule, kjer sva zdajle, je razvpit kraj, tu včasih svetlika modra luč ponočne vešče, še konji ne gredo radi mirno, — no, slišiš, kako puhajo? ... Hi hot, hi... Tu je nekoč nekdo ubil nekoga.« »Ubil?« je Ilija od strahu zadrhtel. »No, kakor se pač temu pravi. Prav za prav ga je ustrelil.« »Ustrelil, s puško?« »Seveda, s puško.« Strmelec se je grozljivo zasmejal. »Saj jo poznaš, prav dobro jo poznaš, tisto puško, kakor jo poznam jaz sam; od naboja dvanajstih zrn jih troje ostane blizu vkup in v sredi...« »Puško, ki jo imam? —« »Prav tisto. Z njo ga je. Bila je last nekega steklarja iz onele tovarne. Tisti steklar je bil gozdarjev sin na Češkem in jo je prinesel semkaj. Če bi znal brati...« |ga mi, ne znam.« bi znal, bi še zdaj lahko na cevi prebral: Lebeda v Pragi. To je ime tistega, ki je puško naredil. In če bi s petrolejem spravil rjavino z nje, bi videl, da so vanjo vrezane tudi same lepo prepletene rože... Po njem, po tistem steklarju sva jo kupila Hrovatička in jaz za pet goldinarjev... Zmerom je dobro, če imaš puško v tako samotni hiši.« »Po njem, zakaj ne od njega?« je Šorman vprašal. »Ker je on sam« —■ Strmelcu se je glas zatikal — »po umoru pobegnil in zginil, kakor bi se bil v zemljo vdrl.« »Kaj pa oni?« »Kateri oni?« »No, tisti, katerega je-----Kdo je bil? Zakaj ga je?« »Aha, saj res. Tudi on je bil iz tovarne, pisar ali knjigovodja, kaj vem; mlad človek, na babe ves nor, obenem pa hudoben, hinavski in sovražen, pravi hudič. Bil je namreč nekoliko grbast; zaznamovani, veš, so vsi taki. Nihče ga ni maral, vsi so bili veseli, ko jo je skupil. Za prazen nič je iir vsakega precej zapisal in zmerom gledal, da so delavci utrpevali dosti utrgljajev, sploh, je rad ljudi mučil in dražil. Zdraha je pač hila zmerom le zavoljo žensk seveda... Poželel si je tudi dekleta, ki je bila s steklarjem zaročena ali mu je bila le ljubica, ona pa ni hotela biti na voljo grbastemu satanu, še zatožila ga je svojemu steklarju, češ da hodi za njo in da jo hoče imeti. Oba moška sta se seveda grdo sprla. Pisar je posihmal steklarju še posebej nagajal. Ko ga je nekoč ujel ob neki nepravilnosti, je precej šel s tem k dekletu in jo s hudo pretnjo prisilil, da se mu je vdala. Potlej pa ga je vendar zatožil ravnatelju in dosegel, da so steklarja vrgli iz službe. Steklar pa je s puško svojega očeta šel na prežo sende v ožino, spazil grbastega hudiča in ga ustrelil... Tako. Zdaj vidiš, kaj je že bilo s tvojo puško.« »Boga mi, res je,« je Šorman globoko vzdihnil. »In neumen je bil tisti steklar,« se je Strmelec suho nasmehnil in nadaljeval, »neumen kakor rak v saku. Če ne bi bil puške tako razkazoval in se z njo bahal in če bi si bil priskrbel prič, da je tisto noč prespal doma — nihče mu ne bi bil nič mogel. Mislil bi, da ga je kak logar, kak grajski lovec ali kdor že: —- pisar je imel po vsej ^količi dosti sovražnikov zavoljo žensk... Kaj si ti sam puško že komu pokazal?« je vprašal v nenadni skrbi. Ilija se je kakor zbudil iz sna ali omotičnosti. »Boga mi, ne.« »Tudi nikomur nič pravil o njej?« »Boga mi, nisem. Kako bi se upal?« »Ali je sicer kdo kaj opazil?« »Da zdaj pa zdaj hodim v hosto, vedo. Ampak zmerom prinesem kaj s seboj, gob ali jagod.« »Aha, kakor tačas, jeli? In imaš puško v votlem drevesu?« »Boga mi, imam. Pa ne zmerom v enem.« »Da, tako je prav.« Zaslišala sta pasji lajež in hripavo vpitje, bližala sta se barakam. Ježa trase, ki je svetlo lezla ob temnotihem hribu, se je motno bleščala iz teme. »Tako, zdaj pa dol, boter. In glej, da kaj doboš za jutri; Ljubica prevzame in plača, kar ti gre.« Voz je počasi odškripal po slabih cestah v zakotje doline. 5V Ilija je preživel soparno, dolgo noč. Meglen jak; Peter Klepec; modra vešča; krvna rja na puški... In ona: Ljubica. Ljubica. Neki otrok se je drl, neka tepena žena se je jokala, speči delavci so stokali v sopari, z brega se je prožilo kamenje, zvezde na nebu so se prižigale in utrinjale. Zadnji slavec je še enkrat zapel ob potoku in utihnil; pomlad se je umikala, prvi čas poletja se je tiho bližal po spečih hribih. Šorman se je v tihih opankah plazil ob hladnem sopuhu rosnomodrega somraka; zemlje in mladovja so ise tiščale megle, hoste so se otresale; tam daleč po visokih senožetih je že osla drsela ob kosi. Ilija pa je bil raztresen; ni se mogel zbrati, kakor ponočne ptice so ga obletavale misli. Neka žival je hrupno zbežala pred njim, kmalu pa še druga. Ali ga je rahli jutranji veter izdajal divjadi? ... Peter Klepec se je preteče pretegoval v somraku, kozonogi Čatež je s šumečimi skoki bežal po suhem listju. Skrivnostni glasovi so se šepeče oglašali, neki smeh se je hehetal, in spet je poknila vejica, plaho je pobegnila srna, neka senca je hušknila; perutnice so udarile in odvršale skozi vejevje ... Šorman se je že hotel vrniti. Nazadnje pa je le počenil in si pripravil prežo. In ne zaman; s prvim soncem mu je pred puško pritekel rogat srnjak in se zrušil v svinčeni toči. Strelec je obmiroval, potlej pa planil, pobral in na ves splav pobegnil skozi goščo navzdol, kakor bi bil prvič na krivih potih in bi mu Peter Klepec grozeče rastel za hrbtom. Zdajci pa je ves prepaden obstal; kri se mu je ustavila, srce mu je zastalo. V zaraščenem posekov ju je izza rosnobleščečega grma na ozko trato, še trideset korakov ne daleč, stopil črnkast srnjak, ves v bleščavi sončnopisane prve jutranje zore. Mo- gočni težki rogovi nad temnim čelom so se zlator javo svetlikali, konci so se jim lesketali, kakor 'bi bili obliti z raztopljenim zlatom. Brez strahu, mirno in samozavestno je pošastni srnjak pogledal v odrevenelega človeka, udaril z nogo ob tla, stresnil bleščečo se krono in v trenutku tiho izginil, trata je ostala prazna. Nobena šiba se ni ganila, noben tek se ni slišal. Sinice so cvrkotale, žolna je cvrčala, šoja je splavala nad tokavo, v majhnih kosmih so se megle po strminah in bregovih razdajale mlademu jutru in tonile v mile globine nebeškega miru. Meglenjak. Zakleti srnjak. Meglenjak z zlatimi rogovi ... Ilija je bežal po skritih stezah navzdol. Pod zaraščeno pečino je plen obesil na štulasto grčo starega drevesa. Meglenjak. Meglenjak. Zlati rogovi. Ljubica. In potlej je spet na pol gol stal ob razbeljeni skali; kladivo je bilo, sveder je vrtal, nad traso je migljala sopara. Meglenjak. Zlati rogovi. Ljubica. Nocoj. Sama. Nič drugega. Tisti s paličico in z zoprno zapisnico, tisti novi, ki — pa saj ne more biti res, — tisti se je pritihotapil. Ilija ga je čutil za hrbtom, vedel je, da ga opazuje. Enakomerno je s kladivom tolkel po svedru. »Ti!« Šorman je kakor gluh delal dalje. »Ti!... Ti s kladivom, tebe mislim.« Zdaj ni bilo umikanje več mogoče. Ilija si je popravil čepico in stopil s kladivom predenj. »Aha, kadilec in zamudnik! Zakaj ne pozdraviš, če se že ustavim za teboj? Pozdraviti moraš!« »Boga mi, nisem videl.« »Tako, tako, nisi videl. Vojaško čepico nosiš. Ali si bil vojak? « Šorman se je samozavestno vzravnal. »Boga mi, bil; tri leta; tudi na vojski.« »Tako, tako. Potlej pa tudi veš, da bi te v polku z nekaj dnevi domačega zapora naučili, videti svojega višjega, četudi bi stal za teboj. Poznam te. Iz krčme ali s pota tja — Jeli, da pogosto hodiš tja?« »Boga mi, mogoče, ne vem. Da, ondi sem že bil.« »Ali veš, kdo sem in kaj?« »Gospod inženir,« je Šorman potrt rekel; »drugega ne vem nič.« »Boš že še zvedel. Na vsak način sem tvoj višji, ki ga moraš pozdravljati, pa je. Ti, ali nisi tudi tisti, ki krčmi včasih priskrbi divjačine za Zagreb? Prav močno se mi zdi, da si ti.« Ilija se je ustrašil do dna srca. »Boga mi, o tem ne vem nič.« Mladi gospod si je prešerno pripalil cigareto. »Ne? Nič? Ampak jaz vem. In kolikor še ne vem, že še pozvem. Saj mi ni nič do tega; samo mislim tako. Divji lov je tatvina, prestopek, ki lahko postane tudi zločin. Za to te zapro v ječo. Torej premisli si. Jutri te vprašam še enkrat. Resnica ti ne 'bo škodila. Ti mi pri tej stvari nisi nič mar. Ni mi do tega, kdo si in kaj počenjaš. Le resnico hočem poznati; po tebi jo zvem. Premisli si torej.« Zoprnik je odšel. Šorman je ves prestrašen obstal. Potlej se je spet pomiril in se z delom zamotil. Ali je le-oni res že kaj izvohal?... In kaj mu mar krčma in njene kupčije? ... In da tišči za Ljubico, kakor trdi zlobni Čeh? Saj vendar pravijo, kake strašne reči počenja z Vlahinjami v Stojdragi in da z gospodo in zapeljanim popom preigra in prepije vse noči... Iliju je postajalo vroče, z zagorelorjavega čela si je obrisal gost znoj... Ampak kaj je denar vsega sveta v primeri z zlatorogom? ... In discipline bi ga učil takle, ki sam nikoli ni bil vojak? ... Šorman je stisnil pesti. Ampak nocoj — Meglenjak. Modra luč ponočne vešče. Ožina. Ljubica. Udar za udarom, črta za črto, palec za palcem. Železo je zvenelo. Kamenje je pokalo. Zrak je migljal. Zgodaj popoldne so s smodnikom nabili luknje, ki so jih bili zvrtali v skalovje. Delavci so se urno umaknili v skrivališča. Naboji so zagrmeli, skalovje se je streslo, razklalo in se zavalilo navzdol. Aid Filek pa je nenadoma omahnil, segel v hudourno žveplasti zrak in po vsem dolgem pal na močno okrvaveli obraz. * Daleč med hribi je bobnela nevihta; bliskalo se je, zvezde so ugašale. Po naročilu Hrovatičke mu je Ljubica dala tri goldinarje za srnjaka, dva poliča najboljšega vina in še tobaka in cigaret. V samotni hiši je bila zdaj z njim sama in se mu vdajala, vsa raztresena pa je vendar venomer ušesa nastavljala v soparno noč. Noben voz ni drdral, noben bič pokal. Grom je bobnel, potok žuborel, v svetlikanju bliskov nad hostami so hripavo vpile mlade sove. In Ilija, od vina zaripel v obraz, jo je lakotno jemal, kar nič ni spraševal; srečen je bil. »Tiho,« je zdajci dejala. »Nekdo prihaja.« »Kdo? Kdo neki? Voda žubori, sapa šumi.« »Tiho...« je prisluhnila. Zunaj se je po stopnicah nekdo z lahkimi in navajenimi koraki bližal. »Tiho. Miruj.« Potrkalo je. Urno si je poravnala lase in srajco in prijela za svečnik. »Tiho; ostani tu.« Smuknila je dol, Ilija je ostrmel v temi. Moški glas. Moški glas, znan glas, danes ga je poslušal komaj pred nekaj urami. Srce mu je bilo, v glavo mu je rdeče stopilo. Tipal je za njo; prisluškoval; slišal. »Kje je stara?« »Ni se še vrnila.« »Kdaj se vrne?« »Ne vem. Morda šele jutri.« »Kaj pomeni to? Naročila me je za to uro. Misliš, da je daljna pot semkaj dol kar tako?« »Morda še pride.« »Ali ti ni zame nič naročila?« »Da počakajte in da prinese.« »Ne veš, kam se je odpeljala?« »V neko banko. Bržkone v Zagreb.« »Dobro. Počakam torej. Polič vina mi prinesi. In cigaret mi daj. Ali še bolje, kave mi skuhaj. Kaj je kdo v hiši?« »Nihče. Kdo bi bil?« »Ker se mi zdi, da po nekom diši. Sploh pa prenočim tu. Dolge poti domov nocoj ne bom hodil, nevihta se bliža. Sicer pa je kakor nalašč, da sva tako sama, brez nadležne stare. Kaj praviš, Berta?« Molčala je. Šorman se je komaj krotil. Kako jo je imenoval? Ne Ljubica? »Lepo, kajne? Ti, Berta, pridi sem —« Utihnila sta. Dolgo sta molčala. Ilija se je za vrati daveče prijemal za lastni vrat. »Čakaj no, kavo pojdem skuhat.« »E, kaj, pozneje jo tudi lahko skuhaš. Noč je še dolga.« »Po vino pojdem.« »Ni treba, ne maram ga. Ti, Berta —« »Ne, prosim, ne, gospod Branko ...« »E, kakšen gospod Branko!... Brankec mi reci in bodi prijazna in pametna ...« »Trata moram prej zapreti...« In spet se je iz tišine slišalo le sopeče rvanje; prisluškovalec se je nagnil, da bi skočil; drhtel je. Če zdajle odpre vrata; če zagleda z lastnimi očmi... Že je vzdignil nogo, da bi stopil — »No, tak daj no.« »Ne, gospod Brankec.« »Zakaj ne? Kaj pa je to takega?« »Gospod Brankec, ne.« »Pojdi no, ko pa sva tako lepo sama...« »In če nenadoma pride gospodinja ...« »Seveda, prav ona bi smela kaj reči, ta ...« In Šorman se je ustavil, že se je zbistril in nevarno streznil. Ne tukaj, ne zdaj; drugače se to opravi. To je treba storiti, kakor storijo v Črni gori, v Hercegovini. »Ne, gospod Brankec, vpila bom.« »Le vpij; kar vpij, če misliš, da ti bo to v prazni hiši kaj pomagalo.« »Morda ni čisto prazna ...« »Zavpij, pa se bo videlo, ali je. Sicer pa se ne bojim nikogar; če kdo stopi med naju, opravim z njim hitro in na kratko. Misliš, da ne? Kar poskusi naj. Beži no, čemu si taka. Mislil sem, da si bolj pametna. Ti, Berta —« »Kaj? Tak spustite me že, gospod Branko; kavo moram pristaviti.« »Da, zmerom kaj moraš; in zmerom, ko bi jaz kaj rad. Pa ne boš; zdaj bočem in moram jaz.« »Kaj pa? Pustite me, gospod Branko, prosim.« »Kaj? Tebe bočem!« »Gospod Branko, pustite me že.« »Še mislim ne na to. Zdaj te imam in držim jaz. Ti, poglej me, Berta — če bi zdajle rekel —« »Kaj? Ne utegnem!« »Ne utegneš? Kdaj pa? Moraš utegniti, draga moja; tudi moja moraš biti kdaj. Veš — sploh sem ti že zdavnaj hotel reči — svetujem ti: drži z menoj. To te utegne osrečiti. Razumeš? Ko vendar veš, saj nisi zabita —« »Kaj naj vem? Od kod naj vem?« »No, no, kaj se delaš tako nedolžno?... Vsaj mene ne imej za tako zabitega. Ne res?... Stara, jeli?... In jaz, jeli?... Če si kolikaj pametna, si pridobiš mesto in ga obdržiš dolgo, za vse življenje; če pa si in ostaneš neumna, lahko jutri že spraviš svoje reči vkup in zgineš ... Da boš vedela in si zapomnila: v tej hiši sem gospodar namreč jaz. Jaz. Razumela?« »Tega še nisem slišala.« »Tako slišiš zdaj in ne pozabi. Premisli in ravnaj se po tem. Veš, prihajam iz mesta, nisem navajen, ne bom dosti moledoval. In celo —« »Kaj: in celo? ...« »No, kar tako. Kaj naj morda pridem s šopkom in te slovesno zasnubim? Tega menda ne zahtevaš in ne pričakuješ. Ali pač?... No, torej daj. Bodi pametna. Kaj se delaš tako?« »Saj se ne delam. Drugič. Morda jutri. Jutri.« »Zakaj šele jutri? Morda bi bilo že prekasno. Nocoj, zdajle, lepše priložnosti ne bo več zlepa. Dolgo sem že čakal, da bi bil sam s teboj. Misliš, da bom vsako noč tako daleč hodil fantovat kakor zaljubljen maček?« »Jutri. Gotovo. Jutri.« »Da, in jutri ne bi bilo spet nič, in vselej kak drug izgovor. Nocoj. No.« »Ne. Tiho. Nekaj slišim...« »Kaj bi slišala? Grmenje se sliši, nič drugega. Poslušaj raje mene. No?« »Pač, nekaj slišim... No, tudi sapa je začela pihati!... Zapreti moram hišna vrata in okna zgoraj.« V vežo je siknila luč sveče; po stopnicah in ob zidu je nekdo tiho in urno odtihotapil. Po hiši je tipala luč in iskala povsod; — po izbi je za rdečimi zavesami begala nemirna senca. Tik pred nevihto so se zbudile boste, moder blisk je obsvetil mršavo postavo in orlji obraz z gorečimi očmi med vrbami ob potoku ... Da, drugače se to opravi. Grmelo je močno; kaplje so začele padati... Z zadnjega ovinka pred hribom se je samotni pešec še enkrat ozrl. V krčmi so luči ugasnile. * Strel? ... Primož se je zdramil iz sanjarij. Strel ob tej uri in v največji temi? Pa saj je kresna noč. Tudi on si je na senožetih nad kladaro pripravil kres in ga zažgal, ustrelil je in zaukal, potlej se pa zasanjal ob pojemajočem ognju. Ponočni duhovi so se zbirali in spakovali iz slabo obsevanega grmovja; srna je vokala nad senožetmi, iz jarkov so hripavo vreščali mladi čuki; zadnji plameni so primamili neumno, veliko veščo, da je omahnila vanje in poginila. Oh, doma je bilo ob kresu bolj veselo: vse je plesalo, pelo in čezenj skakalo. Primož pa vendar ni več rad mislil na dom. Otepal se je spomina nanj; bal se ga je; neprijeten mu je postajal. Pogled mu ni več hodil po zobatem grebenu Alp, prelepe gore Grintovec, Ojstrica, Skuta in vse druge niso več mikale njegovih oči. Umikal jim je pogled in srce. Kaj bi? Njegovo srce ni bilo več tam. Pesem, tista otožna pesem, ki ga je bila tako zmogla, da je moral sredi pota postati in se razjokati, mu je spet zvenela v ušesih ... »... Ljubezni ne bodem te prosil, ne bodem te prosil roke; a v srcu te zmerom bom nosil do zadnjega svojega dne ...« Njene čiste, črne oči; njene napete vroče prsi; njen čudovito prisesani poljub... Prav za prav je vendarle uboga reva, tuja v teh krajih in odvisna kakor je tudi on sam. In ga je čakala in si želela njega, dobre besede in nekoliko sreče; in jo je razžalil in zavrgel, ona pa je nemara vendarle še upala in čakala do trudne polnoči in potlej v solzah tarnala sama do belega dne______Drugo noč pa je vendar spet šel k njej. V tej samoti mu tu gori kar ni bilo več obstanka brez nje, brez njenega milega pogleda, brez njene žarke pesmi v goreče koprneči krvi... Naj je nikar ne zapusti, mu je rekla tako bridko proseče. In da bi najraje pobegnila v njegovo kočo in za zmerom ostala pri njem, je tudi dejala. In ali bi jo kasneje, ko bi prišel v kako drugo službo, vzel s seboj, je vprašala. Pa da ji je pred kratkim oče umrl in kako sama in zapuščena je na svetu zdaj; kako hudo se ji je godilo že v rani mladosti in kako je morala zmerom služiti in se brez doma potikati od kraja do kraja in da ji prav za prav ni ime Ljubica, marveč drugače... In zdaj so mu v srcu še otožna pesem, lastna osamelost tu gori, lastna tujost, pa takle letni čas ljubezni in kostanjevo cvetje, ki dehti kakor mök gole ženske. Jutri večer pojde nemara spet k njej. Zakaj pa ne? ... Če že usoda hoče tako? S tistimi tremi streli ga je prvič zvodila do nje, potlej pa spet s srnjakom, ki ga je tisto rosnozlato jutro ustrelil za grad... S srnjakom, ki se je nanj toliko domišljal... Kdaj bo ustrelil spet katerega? ... Če ga bo, bo samo onega, pa če bi ga moral zalezovati do dna pekla. Onega, ki ga prej še ni nikoli videl, proti kateremu niso vsi srnjaki nič, kar jih je videl; onega, ki ga je na Drenu srečal ondan, ko se je ob prvem jutranjem hladu vračal od nje. Bil je srnjak, takega še nikoli ni videl, bajen srnjak, kakršnega so mu komaj sanje gledale kdaj; zgostil se je iz hlapa in mraka, tiho obstal na poti in ga zviška gledal iz sivega somraka in zginil brez sledu, glasu in topota, še veja v mladovju se ni zganila za njim nobena. Meglenjak. Strah. Videl ga je. Tu je. Je. Noben pravi srnjak se ne more primerjati z njim. Ali naj to res kaj pomeni? Kaj neki? Ampak prikazal se mu je pa le. In če sploh ni prava, živa žival, je — Ponočne vešče predejo, glasovi šepečejo, klici vpijejo, kozonoge prikazni se gibljejo in zamolklo drvijo po rebri navzdol... Kresničke ugašajo, s hladnim isopuhom dolin se zliva goli ženski mok kostanjevega cvetja. Primož je skrbno poteptal še zadnjo iskro umirajoče žerjavice in se ob kresnic jem plesu in svitu poletnih zvezd nameril v samotno kladaro. In drugi večer je bil spet pri Ljubici. Na kresni dan zjutraj zavred se je žagar Vidmar nameril proti jezu, da bi pregledal zatvornico. Zdajci je opazil, da je neki kup gramoza ob cesti s krvjo oškropljen; krvava sled je šla čez cesto in ob potoku v goščo; na produ so se ob njej poznale tudi stopinje široke opanke. »Bržkone se je todkaj umikal kak divji lovec z ustreljenim srnjakom,« si je Vidmar mislil in se vrnil, ker je začelo deževati. Dež je izpral skoraj vse krvave lise po kamenju. * Šorman je malomarno vihtel kladivo, sveder je grizel in vrtal bleščečo skalo. Sončna sopara je zadušljivo pritiskala; sopuh po česnu in umazanem znoju se je nosil nad delavci. »Kje neki pokopljejo Čeha,« je Čič Rok Ban vprašal. Ilija si je obrisal znoj s čela in zmignil z ramo. »Boga mi, ne vem. To me nič ne skrbi.« »Saj samo pravim tako. Kaj se vse zgodi. Pred nekaj dnevi te je še zasmehoval in dražil, glej, zdaj je pa mrtev. Na tem delu se kaj takega lahko zgodi vsakomur izmed nas.« »Seveda, seveda. Boga mi, nemara pridem zdaj prvi na vrsto jaz?« »Saj samo pravim tako. Hudo je. Kar tako umreti zavoljo tega kamenja ...« »Boga mi, hudo je,« je Primorec odvrnil; »vse je hudo na tem svetu in v tem življenju od začetka do konca — kamen, kladivo, denar, kruh... Dobra je samo smrt, kvečjemu je morda dober tudi spanec. Pa je že božja volja taka, kaj hočemo?« »Glede spanja se res lahko kosaš s sto drugimi!« se je jezil Angelo Danielis z umazano obvezo na roki. »Smrčiš in se ne zbudiš, pa naj te še tako dregam; snoči je bilo spet strašno!« »Truden sem bil,« je Šorman preprosto rekel; »moje kladivo je težko, vroče je bilo.« »Trudni so drugi tudi. Drugič ti porinemo kaj v gobec.« »Kaj sem smrčal vso noč? To je vselej, če ležim vznak in se mi kaj hudega sanja.« »Kaj mi mar, kako se ti sanja!... Žri manj. Nekoliko bolje je bilo kasneje, ko so te menda lastni vetrovi obrnili na drugo stran — pa ne vem, nazadnje sem vendarle zaspal.« »Kladivo je težko in hudo,« je Šorman topo ponavljal; »težko in hudo, težko in hudo, včasih mi kar v glavi in srcu bobni...« »Da, in celo podnevi zadremlješ z njim, bivol ti, da druge ljudi v prste in kosti boli ... Orgelce si kupi in si jih vtakni v zadnjico —« Vse se smeje, delovodja kriči, Šorman se spet topo zatopi v omotično delo. Udar za udarom, palec za palcem, srce za srcem. In ura je poldne. Šorman ždi sam zase, je kruh s čebulo, kadi, premišlja in čaka. Morda bi bilo le bolje, če bi bil odšel v Wisconsin? Tudi v Wisconsinu je gotovo kaj žensk in drugih ljudi, raznega železnega orodja in temnih noči. In tudi v Wisconsinu bi bil mož kakor vsak drug, in če že Bog tako hoče kakor nameni, se tudi tam primeri, kar se lahko zgodi ob cesti v dolini Breganice. Šorman je otožno ogledoval krvavorjavi višnjevi cigaretni ustnik s tankim srebrnim obročkom. Tačas so bili vendar še lepi časi, ko mu je bil tale ustnik največja zabava. Bržkone bi bilo vendarle prav, če bi bil odšel v daljni Wisconsin. Nihče ni spraševal, nihče ni iskal, nihče ga ni pogrešal. »Pravi samoglavec,« si je višji inženir mislil, »ta pride še daleč.« Ni maral tega mladega človeka z grozno hladnim srcem, neprijetno raztizdanega in nekako prežeče radodarnega, z dovtipom brez soli, z ognjem brez plamena, ob vinu brez toplote, v igri brez šale, za ženskami kakor opica, v službi pa potuhnjen, a grozeče prizadeven; zalezuje, zapisuje in rad zatožuje delavce, hinavči pred višjimi in se jim prilizuje. Še sam bi človek moral paziti na besede in dejanja; vrag vedi, kaj strupenski fant vse pregleduje in si zapisuje, da bi ga ob priložnosti zatožil vladi. Zdi se, da govorice o njegovem rojstvu niso tako brez resnice; le debela stara krastača tamle doli je mogla življenje dati takemu močeradu... Najbrž ga je zmamila kakšna posebna zabava, ali pa je kam daleč tekel za kako žensko; naj le ostane, kjer je, on, višji inženir, ga ne bo pogrešal. To 'bi bil vsaj lep vzrok za odpust; mladih inženirjev ne manjka, primernejših in skromnejših bi se jih dosti ponudilo. Sicer pa je že zavoljo reda treba vprašati kakega delovodjo. »Ali ga ni nihče izmed vas videl — no, kako se piše?« »Nihče, gospod višji inženir; čudno se zdi tudi nam, kje je.« . .. j »Tudi izmed delavcev nihče?« »Nihče, gospod višji inženir.« »Morda je v obmejni krčmi? Ondi ima menda mater. Če ga do jutri ne bo, naj stopi kdo tja in vpraša.« »Kakor ukazujete, gospod višji inženir. Poslednjič so ga videli na kresni večer ali na kresno noč, ko je menda šel tja dol.« »Kar se tiče mene, naj ga le vrag ima, kjer ga ima, vendar —« »Tudi izmed nas in delavcev ga nihče ne mara,« mu je delovodja skromno pritegnil. »Strupen je kakor kača stara, ki ga je izlegla, mislim pa, da jo celo prekaša —« »Mogoče, mogoče, ni me skrb tega,« ga je višji inženir ustavil; »kar ujesta naj drug drugega, nobene škode ne bo...« Pred leti je on sam s Hrovatičko imel hude sitnosti zavoljo neke zemlje; tačas jo je do dna spoznal. »Vprašati je vendarle treba, sicer bi kdo rekel, da kaj skrivamo.« * »Kaj, ni ga? ... Mojega Brankca ni? ... Že več dni ga ni tam?« je Hrova tička divje zajokala. »Jezus! Nazarenski Bog, pa se vendar ni kaj primerilo? ... Jezus, Jezus, za sveto ime božje!... In pri meni ga tudi ni bilo od — kdaj je bilo? — kdaj je bil poslednjič tu, Ljubica? — na kresni večer je bil poslednjič tu, da. prej ta dan sem bila v Zagrebu... Tačas je bil poslednjič tu, tisti večer, ko sem prišla iz mesta ... Od kresa ga že ni? Jezus v svetih nebesih!... Če se mu je kaj primerilo! ... Že vse noči se mi je sanjalo tako hudo... Zmerom se mi je sanjalo, kako se prožijo plazovi, se bližajo in me zagrinjajo ... In o strelih in o frlečem kamenju ... Saj je pri vas ubilo Čeha, Branko sam mi je to pravil... Bog nebeški, usmili se me, uboge stare ženske!... Vse življenje sem trpela in se ubijala!... Brankec! ... Branček!...« Delovodja jo je miril. »Morda se je kam odpeljal na daljši izlet?« Stara pa se ni dala pomiriti in potešiti. »Izlet, da, izlet!... Že vem, kak izlet, kaka je tista pot!... Z nje se nihče ne vrne več!... Moj Branko bi se kam namenil in meni nič povedal? ... Saj je bil moj otrok, moj sin — zdaj že lahko povem, ko ve že ves svet in ko je gotovo mrtev ... Usmiljeni Bog, tega ne preživim ...« Segala si je v lase in kričala in jokala kar zdržema. »Cesta, cesta, ta prekleta cesta, ničvredna cesta, ki nikomur ne koristi, samo vam in tistim, ki si z njo polnijo mošnjo, nam prinaša le nemir in prepir ... Saj sem zmerom pravila, da mi bo tale vaša cesta za samo nesrečo! ... Bog ve, sam Bog ve, kje moj Branko leži z razbito glavo morda že več dni ...« Delovodja ni več dosti govoril, izpil je in šel. »Kdo je tisti večer še bil tu?« je Hrovatička začela ostro zasliševati Ljubico. »Mar veš kaj? Ali si moreš kaj misliti?« Deklina jo je mirno gledala. »Kaj bi mogla misliti? Oni, Primorec, je bil tu, srnjaka je prinesel; saj veste. Drugega ni bilo nobenega. »In je dolgo ostal tu?« »No, tako — do polnoči; dokler ni prišel mladi gospod.« »Ali si mu dala piti?« »Kakor ste mi naročili in kolikor ste mu obljubili.« »Ne morda več?« »Ne. Še tistega ni izpil vsega.« »Ali je bil pijan?« »Ni se mn poznalo.« »Kaj sta se videla?« »Kdo?« »No, Primorec in — Branko ... Bog nebeški, še misliti ne smem na to... Ali sta se videla ali ne?« »Videla? Ne.« »Kako ne?« »Ker je Primorec medtem odšel.« »Kako: medtem? Povej razločno.« »Saj sem že povedala. Medtem, ko sem bila pri mladem gospodu v gostinski sobi. Nemara ni hotel, da bi ga predstojnik ob tako pozni uri videl v krčmi... Pa tudi zavoljo srnjaka...« »No, in tebi je bilo seveda prav, da si ostala z njim sama?« »Zakaj bi mi bilo prav?« »Kaj ne veš, kaj sva se ondan menili? Rajnki------Ma- rija, še izreči ne morem njegovega imena!... In zdaj je vsega, vsega konec.« Berta se je zaničljivo smehljala. »Na tisto tako in tako nisem več mislila. In — gospod Branko še dosti manj.« »Kako veš?« »Anti iz najinega pogovora.« Hrovatička jo je ostro pogledala. »O čem pa sta se pogovarjala?« Berta je zmignila z ramo. »No, tako... Kakršen je — — gospod Branko pač bil...« »Jezus, ne reci: bil!... Kako si brezsrčna!... Saj ni mogoče... In da mi že prej ni nihče nič vedeti dal! Katerega smo danes? ... Že šest in dvajsetega? ... Zginil je že pred tremi dnevi, in oni mi še povedo ne! Sodrga, taka!... In meniš, da je Primorec vaju poslušal?« »Ne vem. Pa že mogoče. In če bi?« »Samo pravim tako: dedec je dedec...« »Saj sem gospoda Branka tudi prosila —« »Kaj?« »— naj me pusti na miru. Ubranila sem se mu. Zato mi je pretil. V tej hiši da je gospodar on, je rekel.« Stara se je od strahu stežka spustila na stol. »In?« »Nič drugega. Gospodar v tej hiši da je on. Kar hoče on, to da se zgodi in se mora zgoditi. Nič drugega.« Hrovatička jo je nehala zasliševati. Ampak zdaj se je dalo o tem govoriti. Bilo je pač gotovo, da se mu je kaj primerilo. Tisti zadnji dnevi so bili strašni. »Konec; vse je v kraju.« Stari Strmelec je tiho stopil k zaprtim vratom in jih naglo odprl; nikogar ni bilo. »Da, to je torej urejeno. Samo, kako in kaj?« »Kaj si pogledal?« »Seveda sem. Nič.« »Strel se je slišal.« »In še kako dobro. Pa, kakor sem ti rekel: nič.« »Bilo je drugo noč.« »Ker puške tisto noč ni imel pri sebi. Sicer bi ga bil še tisto noč spravil s poti. Ti: — če le deklina kje ne nastavlja ušes.« »Ne, danes ima, mislim, Gorenjca pri sebi.« »Prekleto prisluškovanje. Zaradi tega se je moralo to zgoditi.« Hrovatička je globoko vzdihnila. »Ti, bil je najin otrok.« Strmelec je na mizi stisnil pesti. »Najin ali ne najin. Ali je še najin, če te je hotel izdati? Imam jih še dosti od Reke do Ptuja. Kaj se hoče? Na starost se vendar ne bova učila, kako je človeka obesiti.« »Da je pa tudi bil tak!« »Morda ga je spridilo mesto. In midva, kdo sva in kaj?« Stara je potrto strmela v brlečo luč. »Strmelec, veš, včasih se mi zdi, da je vsa hiša polna krvi in strahov —« »Kaj bi šla k spovedi in na božjo pot?... Zdaj je prekasno.« »Strmelec, mož si, po vsem svetu si legel kukavičja jajca in z bičem pokal, skušen si. Ampak jaz, jaz sem ga nosila v svojem prekletem telesu.« »In si ženska, ki je vse to stkala v svoji bistri glavi.« »Ker je moralo biti.« »Seveda je moralo biti.« »Sicer bi bil on pogubil naju.« »Če tega vendarle še ne stori.« Premolknila sta. »Gorenjec je menda tudi slišal strel.« »Neki strel. Saj ne more nič vedeti. Neki strel pač.« »Seveda, tako menim tudi jaz. Mislil si je, da fantje streljajo ob kresu.« »Ali nič ne sumi?« »Po Berti? Kdo ve?« »Če je sama tudi zaljubljena, si bo dobro premislila.« »Je, se mi zdi. Ni čudno, fant je res brhak.« Strmelec se je jezno zasmejal. »Tebi bi bila, bi skoraj dejal, tudi krsta z mrličem dobra za posteljo, kadar si zaljubljena... Kaj zdaj?« »Kaj zdaj? Ne vem. Počakati je treba.« »Počakati, kaj?« »Da se kaj zgodi. Da ga najdejo.« »Orožniki pridejo.« »Naj. Tukaj ga ni. Tu ga ne bodo iskali, od tod je šel proč.« »Spraševali bodo po marsičem.« »Odgovarjati jim bo pač treba.« »Že vem, pa ne le ti in jaz; tudi druge bodo spraševali. Dekle.« »Kaj neki ona ve?« »Primorec? « »Zoper naju tudi on nič. Kvečjemu tisto o puški in srnjakih.« »Bilo bi že čisto zadosti. Iz majhne luknje nastane lahko velika jama. Neumno je, da ga nisem našel, takega ali takega. Tako ne bi dosti spraševali po postranskih rečeh. Ustreljen je, kdo ga je? Osumijo koga, za katerega vedo, da ima puško, in če mu ne morejo nič dokazati, pač vsa reč zaspi. Tisto noč, ko sem pazil, ni bilo nič, nisva dobro računala. Zgodilo se je drugo noč, ko nisem bil pripravljen. Nič ne bi škodilo, če bi mu bil žepe nekoliko obrnil, dobro bi tudi bilo, če bi precej zdajle kako prišla do njegovih reči. Ampak to pač ni mogoče.« »Zakaj ne?« »No, tako. Povedati bi morala, da -si njegova mati.« »To »sem že povedala. Saj vendar ve vsakdo. Tega ne skrivam več.« »Kaj pa oni?« »Kdo. Ne plaši me, čisto sem zmešana. Kdo vendar?« »No, tisti, ki---ti je plačeval zanj.« »Kaj mu mar? Še vesel bo.« »Njegovo ime boš morala povedati. Vprašali te bodo.« »Kaj pa hočem? Saj tako ni nobena velika skrivnost.« »Denarja, praviš, ni vzel -s seboj?« »Nobenega.« »Ponj je pa vendarle prišel. Saj si se v Zagreb peljala za to.« »Tako malo me poznaš? Nič brez podpisa. Da je s tem izplačan in da ne more nič več zahtevati; posebno pa, da je denar izsilil iz svoje rodne matere. To vse bi »mi bil moral dati črno na belem.« »To si zapisala?« »Če hočeš, ti listek pokažem. Misliš, da bi mu bila brez njega kaj dala? Podpisati ga pa le ni hotel. Pa to sem že vnaprej vedela. Strmelec, to ti je bilo strašno. Tisto noč sem se postarala za dvajset let... In zdaj ta negotovost!« »Zdaj je pač vse v kraju. Upajva.« »Da, da ... Veš, Strmelec ... vse je vedel, čisto vse.« »Tega si kriva ti. Čemu si ga zmerom klicala, kadar ni ihilo šole? Človek je lahko pozabil, da je smrkavec tu in da prisluškuje.« »Mati sem mu bila, Strmelec, vesela sem ga bila.« »Da, vesela; dokler se ga nisi na veselila. Tako se je zgodilo, kar se je zgoditi moralo. Sicer bi bil to storil jaz sam.« »Saj tudi si na svoj način kakor tudi jaz; v enaki meri imava na vesti njegovo živi jen je in njegovo smrt_____ Če pogledam Ljubico ali Berto, najsi je še taka cipa, in njenega lovca, jo kar blagrujem; srečna je. Strmelec, zakaj se prav za prav nisva vzela?« »Ker nama treba ni bilo in ker je za krčmo bilo bolje tako. In ker sem bil voznik Strmelec, ti pa bogata gospa krčmarica. Zato.« »Fant bi bil imel pošteno ime in bi morda bil drugačen.« »In ti ne bi bila za otroka prejemala in izsiljevala preživnine in molčnine; tisti denarji so bili prav za prav res njegovi. Pa tudi marsikaj drugega bi ti bilo odšlo.« »Čemu mi bo zdaj? Koga imam še na svetu? Hčer, ali naj jo vzamem v to hišo?« »Že vidim, zdaj zdaj pojdeš k spovedi.« »Morda je pa vendarle še živ? Nemara je le pobegnil iz tega kraja? Mogoče mi v kratkem piše? ...« »Menda sama več ne veš, kaj bi rada?« »Res je, Strmelec, ne vem, tako ti povem. Pa le stoj, saj se pomirim počasi. Ko bi le ne bil tak in zmerom tako nad menoj za denar ...« »Da, čas si je izbral dobro. Najprej se je hotel izšolati, potlej pa naju pritisniti. Vedel je, da se ga ne odkrižava, vedel pa je tudi, da bi podedoval, ker je postranski otrok, le dolžni delež in da bi še tega moral deliti s sestro; nazadnje je še uganil, da ne bi od vsega nič imel, če bi kaj raztrobil, najmanj pa kaj tistega, kar bi našli — v kleti zakopanega... Zvit je bil, prav zvit.« »Da, ni bil zabit. Nasukan je bil. Najprej se je hotel preskrbeti, potlej pa pritisniti še za zadnje... Sicer pa nisem bila v Zagrebu pri banki in tudi denarja nisem prinesla. Če bi bilo res treba, bi ga bila že kje drugje dobila.« »Prav. Kaj storiva, če ga najdejo in koga osumijo?« »Za božjo voljo!« »To ni zadosti.« »Molčati in čakati?« »Drugega ne kaže.« »Saj nimava s tem nič opraviti.« »Zato pa. Kaj veva midva?« »Odkar sva Primorcu dala puško, je tudi že dolgo.« »Dober mesec.« »Še pred praznikom svetega Telesa je bilo.« »Tisti dan po streljanju na tarčo.« »Saj res; no, vidiš. Če ga res primejo, si že najdeva izgovor.« »Morda ga sploh ne dobodo. Če le ima kaj v glavi in če je razumel.« »Ali nisi bil prerazločen?« »Kako neki? ... Neko staro zgodbo sem mu pravil.« »Lahko si jo mislim; razumeva se.« »Ni čudno. Pet in dvajset let sva vkup.« »Ježeš, pet in dvajset let. Kakor za srebrno poroko. Trideset let sem bila stara tačas.« Jaz pa pet in trideset.« »Prišel si ravno v službo tovarne in si vprvič vozil in pokal mimo moje krčme.« »Da, in sem do tačas prevozil že dosti sveta in preljubil dosti žena, ti si, mlada in okrogla, stala pred kletjo in mi mignila s kozarcem rdečega, naj pridem k tebi.« »Rumenega; rumenega z Gadove peči devet in petdesetega letnika. To so bili letniki. Rjavca in belca si imel vprežena.« »Ne, rdečega in rjavega konja sem tačas imel; belca sem dobil kasneje namesto rdečka, vraga upornega; še zdaj bi ga z bičem za tisto brco v nogo, ki mi vsako slabo vreme napominja.« »Saj ga ne bi, Strmelec; s konji si bil zmerom dober.« »No, že. Ali s teboj morda ne? Kdo drug bi te bil ubil.« »Pa ti si bil pametnejši kakor so drugi in ti ni bilo na škodo!« »In še vprašaš, čemu se nisva vzela... No, pustiva to.« »Da, da, Strmelec, pustiva, Ježeš, že pet in dvajset let je tega.« »Kmalu jih bo šest in dvajset, oktobra jih bo šest in dvajset. Berte Grabertove še ni bilo na svetu. Malo prej so bili Grabertovi prišli s Češkega ali Nemškega ali od kod. Ne vem dobro.« »Bog nebeški, kako to mine. In v tem času je rastel človek, je dorastel, doštudiral, in zdaj —« »Da,« je Strmelec zamolklo rekel. »Ko je vendar bilo vse zanj.« »Če pa slušati ni hotel?« »Najrajši bi bil vse pograbil in zapravil, pa če bi mi bilo zato predenj pasti in poginiti.« »Le pomiri se, tudi med delavci ga ni nihče maral. Še inženirji ne, kakor sem slišal, naj jih je še tako gostil.« »Denar je pri njem šel kakor voda skozi sito. Kaj takega še nisem videla.« »Ne ti ne kdo drug. Zdaj ti že lahko povem: Iz Zagreba si je naročal bab, ciganov in vina, z vlačugami je popival in plesal vse noči ...« »Strmelec!« »Da, še popa je tako nacejal, da je kakor opica skakal med nagimi babami in da še govoriti ni več mogel. — Le pijte, le igrajte — je fant govoril — imam studenček, ki zmerom teče in se nikoli ne usuši; to je vampast star sod, v njem plava mrtev cigan, samo pipo mi je odpreti ali natego vtakniti, pa mora teči —. Da. In jih je neki samo gledal in se smejal njihni pijanosti, sam je ostal čisto trezen. Da. Tam ti je ves tisti denar.« »Strmelec, kaj je to res?« »Tako pravijo.« »In jaz naj ne bi bila nič opazila?« »To je že uredil tako.« »Ti, v tem fantu je moralo kaj biti,« je Hrovatička zmajevala z glavo. »Mogoče, mogoče. Nič prida pa jih ni taikih študiranih ljudi, kakor strupene gobe v gredici so vsi vkup.« »In jaz sem bila tako ponosna nanj.« »Saj si bila lahko, samo vem ne, na kaj si bila.« »Strmelec, mati sem mu bila, vse dobro sem mu želela. On pa me je sovražil, preklinjal, zmerjal; še pretil mi je!... Nekaj je moralo biti v njem, te misli si ne dam izbiti iz glave.« »Seveda; v njem si bila najprej ti sama; potlej pa še mestna sprijenost in šolska zvitorepost... V današnjih šolah postane otrok sovraž staršem in poštenim starim časom. Mladino žene le naprej, naprej; kar ji je na poti, slepo, brezsrčno pomendra in pomezga, kakor tudi železnica, iznajdba novega časa — vrag jo dal! —duši vozništvo in gluši veselje cest. Tako je zdaj svet malopriden, tvoj fant je bil pa še prav posebno ves hudičev.« »Morda res, ampak, Strmelec, ni se vrgel samo po meni sami, še od kod drugod je dobil strupa v kri. Mati in sin se sicer dobro razumeta povsod, se ljubita in si pomagata. A zanj sem bila le kurba, ki ga je po naključju rodila in se mu s poti še mi umaknila.« Stari voznik je mahnil predse, kakor bi hotel odgnati hudo misel. »Jaz pa ti rečem, te misli mi ne vzame nihče: še na vislice bi bil naju spravil čisto hladnokrvno. In tega se boji vsak, zoper to se bojuje vsak, dokler se more in kakor se more. Najprej bi bil naju spravil ob denar, potlej pa na vislice.« »In kaj nama je zdaj storiti z vsem velikim bogastvom?« »Preseliva se v Ameriko,« se je Strmelec suho nasmehnil. Ona je vzdihnila; motna luč je vztrepetala. »Če pa le še živi? Ti, kaj praviš?« »Za njegovo življenje še dveh grošev ne bi več dal.« »Prav za trdno ne veva še nič.« »Seveda ne veva.« »Strmelec, ti -—• jaz — jaz se bojim. Strah me je ...« »Kaj spet začenjaš?« »Ne morem pomagati. Bojim se.« »Ti, pojdi raje precej in se brž naznani.« »Ne morem pomagati. Vidim ga, povsod ga vidim.« »Ko boš vrat imela v rabljevi zanki, ga ne boš več videla tako dobro.« »Nobenega miru nimam več.« »Ali si ga te zadnje tedne imela več?« »Zdaj odneha, zdaj me spet zgrabi.« »Bolje, da te zgrabi to, kakor da bi te kdo drug. Saj ga niti nisva midva sama —« »Molči no, prosim te.« »Kaj ti je vendar?« »Molči!... Vse moje življenje je kakor prekleto!« »Zdaj pa kar voda začne teči navkreber! Ne prepoznani te več, glej.« »Tudi jaz ne sebe. Jezus, ko bi vendar ne bilo tako in bi živel še ...« Stari voznik je stegnil žuljavo roko po mizi. »In jaz ti pravim še enkrat: Vesela bodi, da je tako, da ni kaj zaslutil in da ni več utegnil vsega obesiti sodniku na nos.« Zarila si je roke v sive lase. »Bog nebeški, že vidim: zame ni več miru na svetu ne tako ne tako —« »Da; in še to ti pravim: Če se že ne ibi bilo zgodilo — zdaj bi se moralo. Umreti bi zdaj moral na vsak način, zdaj vem to bolj gotovo ko kdaj prej.« »Ne govori tako, prosim te, molči.« »Ne pomaga nič, prav nič. Morala sva ga spraviti s poti, sicer bi naju bil on.« »Saj vem, saj vem, saj vem sama —« Streslo jo je. V zadušljivi sopari si je pod vratom narahljala obleko. »Meniš. da sem rada -—? ... Saj sem ga vendar imela ra —. Pa le stoj, kmalu se spet pomirim.« Vzdihnila je poslednjič. »Ko bi le že bilo gotovo in vse v kraju.« »Menda; upam. On — ali midva. Ali če bi zdaj raje potegnila z njim: Vidva — ali jaz. Tako je. Vsak se brani. Stran ga je bilo treba spraviti brez usmiljenja, ki ga tudi sam ni poznal.« Sveča je prasketala. V zatohli izbici pod streho sta si na škripajoči postelji šepetali ljubezen in laž; nekje daleč je v sopečo noč lajal pes; po rožljajočem produ je poletnotopli potok zaspano drsel * Orožniški narednik ni kakor po navadi odložil puške, tudi klobuk s petelinjo perjanico je pomaknil z znojnega čela le toliko, da je laže s svinčnikom pisal v debelo in zamaščeno zapisnico. »Pogrešani je torej bil vaš sin?« je začel in nadaljeval uradno. »Jezus, da, gospod narednik, moj sin, moj edini, ljubi sin, ne tajim tega, saj nisem na svetu edina vdova, ki je dobila sina, Bog mi odpusti —« »Kako mu je bilo prav za prav ime?« »Branko — no, drugače pa kakor jaz.« »Po vašem rajnkem možu se ne more pisati. Kdaj vam je mož umrl?« »Jezus, gospod narednik, saj veste. To je bilo tačas, ko so Bošnjaki poslednjič pridrli v naše kraje, v štiridesetih letih. Bog nebeški, kako strašno je bilo tisto noč. Šele sedemnajst let sem bila stara tačas, tako mlada sem se omožila, stric mi je prav za prav bil Hrovatič, prav tako bi mi bil lahko oče —« »Pogrešani se je rodil?« »Dva in šestdesetega leta.« »In se torej piše?« »No, da — Katič.« »Branko, to je Branimir Katič. Inženir?« »Da, gospod narednik, saj sem ga dala v šole za drage denarje in hude žrtve; Bog nebeški, kaj človek vse tvega za svoje otroke, ker jim hoče pomagati do boljšega kruha —« »Kdo je bil njegov oče?« »Saj vendar veste, gospod narednik.« »No, zdaj to tudi ni važno. Vaš sin je pogosto hodil semkaj, jeli?« »Seveda, zakaj ne bi bil, to mu je marsikaj pocenilo, hrano ob nedeljah in praznikih, tobak, študirani mladi gospodje so dandanes pač taki, da ne morejo biti brez cigaret, pa seveda kako zabavo morajo imeti, kajpa. Saj ste ga sami večkrat videli, morda se ga spominjate, gospod narednik —« »Katerega je bil zadnji pot tu?« »Tri in dvajsetega junija. Na kresni večer.« »In je ostal tu do —?« »Do enajstih, morda do polnoči.« »In je potlej odšel —?« »Kakor po navadi, kakor zmerom, gospod narednik, v Stojdrago, kjer je imel delo.« »To je daleč.« »Za mladega človeka komaj!... Včasih je potlej prenočeval v barakah, v kantini ali v steklarni pri obratovodju.« »Zakaj mislite, da ga je zmanjkalo ali da se je ponesrečil? Ali ne bi bil mogel odpotovati ali oditi iz teh krajev?« »Gospod narednik, če pa je odšel po cesti navzgor in ni prišel na delo in ga ni nihče več videl!« »Ali je vaš sin imel kaj sovražnikov?« »Gospod narednik, tega ne vem. Od kod, vprašam vas, bi tak mlad človek imel sovražnikov? Saj ni nikomur nič hudega storil.« »Ali se je vaš sin morda dosti ukvarjal z ženskami?« »Jezus, kakor je pač takle fant v mladih letih in precej po šoli. Ne bolj in ne manj ko kateri drug.« »Znano nam je, da je tiščal za dekleti in tudi za omo-ženimi ženskami in da je že zbujal pohujšanje.« »Moj Branko da je zbujal pohujšanje? ... To bi bila morala prva zvedeti jaz; do matere navadno prihajajo najprej ... Pa tu se vidi, kako hudobni so ljudje; to je zavist; morda se je bila katera zagledala vanj, ker je študiran in ker ga čaka še lepa prihodnost... Jezus, pa kaj govorim, ko morda še živi ne več!... Ne, kako so ljudje hudobni in opravljivi v svoji zavisti; tudi meni se je vse življenje godilo tako ...« »Znano nam je to,« je narednik ponovil suho in trdovratno; »mogoče se mu je kdo maščeval...« »Maščeval, Marija, za kaj? Moj Branko ni nikomur nič storil.« »Ali sta se vidva dobro razumela?« je narednik naravnost vprašal s skritim bliskom v svojih temnih mirnih očeh. »Midva? Križ božji! Saj sem mu mati — ali, Bog nebeški, bila...« »Znano nam je, da sta se večkrat prepirala,« je narednik uporno nadaljeval; »in sicer prav hudo.« »Kdo je to rekel?« je Hrovatička popala. »Naznanili so nam; opazovali so vas; prepirala sta se celo vpričo gostov.« »To je laž, to je zavist ljudi, ki jih jezi. da je moj Bran-kec študiral in do kaj boljšega prišel! ... Kdo je to rekel?« »Zvedeli smo pač,« je orožnik trenil s svoje zapisnice. »Pogrešani vam je očital, da ste ga nezakonsko rodili z Bog ve kom, da ste razvratno živeli in da ste zmerom za prav posebne namene imeli -svoje krčmarsko podjetje.« Stara je vsa trda kar sapo lovila. »Kaj vsega ne veste! Več ko jaz sama!... Očital, meni? ... In se spotikal ob moj poklic? ... Rada bi poznala tistega, ki bi mi kaj mogel. Moja krčma je poštena! Kaj takega govoriti o meni!...« Od divje preplašenosti se je hripavo zasmejala. »Saj je skoraj videti, da zaslišujete bolj mene, ko vendar gre le za pogrešanega sina uboge stare ženske.« Narednik je slinil svinčnik in mirno pisal s težko roko. »Približno pet in dvajset let imate ljubezensko razmerje z nekim Jernejem Strmelcem, voznikom gorenje steklarne. Imenovani večkrat prenočuje pri vas.« Hrovatička zdaj zamolklo bleda, zdaj razgreto rdeča, je tlesknila s tolstimi rokami. »Kaj še vse? ... Ali spada to semkaj, ali je tu spovednica? ... Kaj bi uboga samošna ženska morala biti čisto brez varuha in prijatelja v tej zapuščeni roparski divjini? ... Gospod narednik, večkrat ste mi že izkazali čast obiska v tej sobi, ampak danes se vam pa moram ob vsej svoji bolečini in skrbi močno čuditi.« Narednika to ni ganilo, polistal je stare popisane liste v zapisnici in rekel. »Tudi v preiskavi ste bili že večkrat; enkrat leta osemnajst sto devet in šestdesetega, drugič leta osemnajst sto štiri in sedemdesetega.« »Kaj tudi to se mora izkopati? ... Ali hočete še kaj? ...« Napihnila se je vsa ogorčena. »Kdo se pogreša: moj sin ali kdo drug? ... Kako naj se ubranim hudobnih ljudi, ki raje pometajo prah pred mojo vežo, gnoja izpred svojih vrat pa ne kidajo? ... Koliko sem bila že kaznovana, razen morda zavoljo kakih majhnih užitninskih in obrtnih sitnosti, kakršne se, Bog nebeški, rade primerijo v vsakem takemle obmejnem obrtu, saj človek hoče živeti, čeprav je le samošna ženska brez zavetja? ... Ko so Bošnjaki obstrelili rajnkega Hrovatiča in sem jaz od strahu skoraj poginila, kje so pa tačas bili orožniki s svojimi natančnimi spraše- If vanji, kje so bile sodnije in kje je ostala odškodnina za to, ker ni bil nihče prišel na pomoč, čeprav zanjo plačujemo drage davke? ... In zdaj, ko me je spet udarila huda nesreča, me še žalite, žalostite in razburjate! Da, tako delate s staro samotno vdovo, ki ni vse življenje delala drugega kakor trpela in skrbela ...« »Ali sami koga sumite?« se narednik ni dal spraviti s tira. »Ne odgovarjam več. Nobene besede več; govorila bom le pred sodnikom, če me bo pametno in lepo spraševal. Saj si vse krivo razlagate. Ne, nikogar ne sumim...« »Ali je pogrešani imel strelno orožje pri sebi?« »Nikoli ga nisem videla. Morda si je kdaj kupil samokres kakor dosti mladih ljudi njegove vrste, dijaki in drugi taki... Ne vem.« »Ali je bil v treznem stanju?« »Nikoli ga nisem videla pijanega. Moj Branko je bil gospod, olikan človek.« »Ali bi se bil utegnil ubiti sam?« »Zakaj neki? On pa kaj takega, ko je vendar smrtni greh!... Saj se mu je dobro godilo in je imel vsega, kar si je poželel__« »Neki strel je bilo slišati v tisti noči.« »Yem, marsikdo ga je slišal.« »Tudi vi?« »Jaz sem že spala. Čisto vest imam. Zvečer sem trudna, da bi se zgrudila. Tudi je bilo predaleč gori v dolini, kakor pripovedujejo drugi.« »Ali imate strelno orožje v hiši?« »Jaz, kaj bi z njim? Ne hodim na lov. Nisem roparski poglavar. Neka stara zarjavela puška, ki jo je imel rajnki Hrovatič, je morda še tu.« »Kasneje preiščem hišo,« je narednik dejal in ostro opazoval njen obraz, pa stara ni trenila. »Pogrešani je menda močno poudarjal, da je gospodar v tej hiši, ali ne?« Zdaj jo je davilo. »Od kod spet to?... Ko bi bil kdaj vse podedoval, seveda.« »Večkrat je zahteval od vas po večje zneske in jih tudi dobil.« »Da, dosti denarja je potrošil, to je res. Mladina, ki se hoče izživeti po trdem učenju in ki še nima spoštovanja do trdo zasluženega krajcarja.« »Ali je tisti večer spet kaj zahteval in dobil? Tako morda, da je to kdo opazil ali Zvedel.« »Ne, nič.« »Računal pa je s tem, to nam je znano.« »Nič takega ne vem.« »Prej ta dan ste bili v Zagrebu in ste tam dvignili večji znesek.« »Tu se vidi, kaj vse se govori, gospod narednik. V Zagrebu sem bila, pa tudi šestice nisem vzela iz hranilnice, prosim, vprašajte jo. Tudi šestice ne. Še v hranilnici bila nisem. Obiskala sem neko prijateljico in opravila več drugih reči.« »Tista prijateljica je nekoč služila pri vas.« »Kaj je morda tudi to že sumljivo?« »Ženska, ki zdaj služi pri vas, je hči rajnkega Graberta. steklarja, jeli?« »Res je, gospod narednik, a kaj ima ta s tem opraviti?« »Tisti steklar je v vaši hiši ali pred vašo hišo nenadoma umrl?« »Kaj sem ga pogubila morda jaz, starega, bolnega in na pol norega človeka?« »Imenovana ženska je pri vas neki čas imela napačno ime, jeli?« »S spremenjenim imenom, kakor ste slišali sami. je res bila, ampak s pravilnimi, neponarejenimi papirji, prosim. Moje podjetje tu ni skrivaški ali tatinski brlog, čeprav se dobijo ljudje, ki bi me radi umazali. Nespoznana in ne-nadlegovana je hotela tu služiti, to je vse; kar se pa očeta tiče, je mislila, da je dosti preskrbljen v gradu pri gospodu grofu in da je bolje, če se več ne vidita, ko se že ne more nič spremeniti in ker jo je pred leti tako sam pognal v bedo sveta ...« »Pokličite jo,« je orožnik kratko pokimal. »Berta Grabert in ne Ljubica Jamnik, pozivam vas v imenu postave: povejte, kar veste.« Nič se ni ustrašila, pretkana in nasukana je bila in preveč je bila že navajena oblasti. »Nič ne vem. Gospod Branko je bil oba zadnja večera tu. To je vse.« »Sam? « »Sam. Le zadnji večer je bil tu neki Hrvat, ki dela na cesti, pa ta je precej odšel.« »Kako se imenuje tisti Hrvat —?« »Po govorici prav za prav Primorec iz reške okolice. Ampak, Boga mi, kako se piše, ne vem.« »Ali ste kaj slišali o tistem strelu?« »Sama sem ga slišala, visoko gori v dolini je odjeknil. Lahko pa se tudi motim. Bilo je na kresni večer, ko dosti streljajo povsod.« »Obkorej?« »Precej čez polnoči. Približno ob eni.« »Pogrešani je odšel ob —?« »Ob četrt na polnoči, bi rekla.« »Od tod do tistega kraja, kjer je po vašem mnenju počil strel, je hoje —?« »Največ pol ure.« »AL poznate te kraje?« »Tu sem se rodila in odgojila.« »Ali je pogrešani kaj hodil za vami?« Berta je malomarno privzdignila rame. »Kakor pač so taki mladi gospodje.« »Bili ste v Os jeku, Varaždinu, Čakovcu, Kaniži in na Reki, jeli?« »Če hočete, vam pokažem svoj potni list in druge papirje,« je Berta spretno odbila udarec. »Ali je tisti Hrvat ime.1 kako strelno orožje?« »Tega pač ne morem vedeti, gospod narednik.« »Vaš oče je umrl tu; videti vas je hotel. Imeli ste drugo ime.« »Mati, bratje in sestre so od vsega hudega pomrli, gospod narednik; nisem marala, da bi me vsak tega spominjal. Predrugačiti nisem mogla nič in svojemu očetu tudi ne pomagati.« »Ali je Hrvat in Primorec, o katerem govorite, kaj vedel o denarju?« »Kakšnem denarju? « »Po vas na primer?« »Meni ni nič znano.« »Ali se je izognil pogrešanemu?« »Umaknil se mu je, ker je delavec in ker ni kotel, da bi ga tako kasno videl v krčmi.« »Ali je bila kakšna sovražnost med pogrešanim in tistim — Ilijem Šormanom?« »Ne, da bi kaj vedela,« je odgovorila in ni z ničimer izdala, kak udarec je dobila. Narednik je zdajci zaprl zapisnico in jo spravil v službeno torbo. Počasi je v svoji težki opremi s tovarišem, ki je medtem zunaj stražil, koračil po prašni dolini navzgor. Za njim je Hrovatička stiskala pesti. Če bi temule mogla podganjega strupa primešati v vino ali kavo, bi se nemara tudi dežela oddahnila... Od kod ti ve vse to, kako je prišel do tistih nenadnih, potuhnjenih, naglih in nesramnih postranskih vprašanj? ... Nevarnost še ni minila; šele začela se je; Hrovatička si je vroče želela, da ne bi nikoli živela, ali vsaj drugače, pošteno in pravično. Preklela je rajnke matere telo, ki jo je vrglo na ta neumni svet, preklela strašno noč, ki jo je prezgodaj ovdovila in osamosvojila, preklela vse dedce, ki ti zmerom kaj naprtijo, preklela vse dejanje in nehanje na svetu, vse boje in skušnjave in ves vesoljni svet... Da, Berta, tudi ona že bržkone ve preveč; od hiše spoditi je prav zavoljo tega ne more ... O, ko bi mogla živeti kje v miru!... Vse opazi, sam pa se ne daj opaziti, je narednik mislil. Gladka, stara kača, ki še v precepu sika, piha in pika. Slutiti in sumiti se da dosti; dokazati in res kaj najti pa najbrž prav malo... V tej razvpiti hiši nekaj vendar ni v redu... Ko bi tu kaj globlje tipal in premikal, bi morda ... No, za zdaj še ne. Saj je res, da mora orožnik imeti povsod oči in ušesa, vohati mora po hostah, tokavah in drugih skrivališčih, posebno pa na merku imeti razvpite krčme, ki so kje na samem. Vendar bi zdaj prevelika gorečnost le škodila. Žagar Vidmar je rad in obširno izpovedal: natanko je pripovedoval, kar je vedel in kar bi bil labko s prisego podpričal; potlej je oba orožnika od vel tja, kjer je bil našel krvave sledove, a Primož Košutnik. ki je zaznamoval hlode na žagi, se jim je pridružil. »Tu nekje je torej počil strel, ki ste ga slišali, jeli?« »Mislim, da, priseči pa ne bi mogel, gospod narednik,« se je Vidmar praskal za ušesi. »Tako sem bil zaspan, da si nisem nič mislil ob tem, še na uro nisem pogledal. Na kresni večer je mogoč tak in tak nemir; neki strel pač, no — pa sem se obrnil na drugo stran in spet trdo zaspal.« »Tudi jaz sem slišal tisti strel,« se je Primož vtaknil; »zaspan nisem bil, čepel sem še ob kresu, ki sem si ga vrh hriba zažgal; kdaj natanko pa je to bilo, ne bi mogel reči.« »Eno uro po polnoči menda,« je narednik rekel; »ali je to mogoče?« »Ne, ni mogoče,« je Primož odločno rekel; »dobre pol ure, tri četrt ure pred polnočjo.« Orožnik je preudarno zapisal. »Ko sem zjutraj šel k jezu, sem opazil tiste čudne krvave sledove,« je žagar kar dalje pravil, kje povsod je videl krvave madeže, v hosti pa da se je po suhem listju poznalo, kakor bi bil kdo kaj težkega vlekel za seboj. »Najbrž je kak divji lovec z naše ali pa hrvaške strani bežal z ustreljenim srnjakom. Za sledjo nisem šel, utegnil nisem in nevihta s hudim dežjem se je bližala. Sledov seveda ni zdaj nobenih več, odprali so se in posušili. Na produ, to še pomnim, se je razločno videla stopinja opanke.« Narednik je pisal za njim, Primož se je zdajci zganil. »Stopinja z opanko, pravite?« »Da, z opanko. Zakaj? Zmota tu ni mogoča.« »Kakšna je bila tista stopinja z opanko?« »I, kakšna? Kakor vsaka druga taka. Na Hrvaškem vsi nosijo opanke?« »Zakaj sprašujete?« je narednik postal pozoren. »Ali pomeni tokaj posebnega?« »Pa še kako!« se je Primož razburjal. »Za tako prekleto opankarsko stopinjo voham že tedne in tedne! Na Selovcu sem jo prvič opazil, potlej še nekajkrat ob meji. Posihmal sem se prepričal, da tu str el jači in pobija srne neki opan-kar. Ampak ko hudiča dobim ...« »No, no,« mu je narednik pomirljivo segel v besedo; »tu pri vas nimam prav za prav nič govoriti, v pravico postav pa se ne smete mešati, to je prepovedano tudi pri vas. Škoda bi vas bilo in vaše risanice ... Torej divji lovci se klatijo tod, in vi mislite, da je to v zvezi s tem opankarjem?« »Hudič naj me vzame, če ni!« je Košutnik togotno klel; »divjad je postala plašna in tudi manj je je. Nekaj srn in srn jakov mi manjka. Povsod ne morem biti, preklete duše!« Orožnik ga je zamišljeno pogledal iz črnih strogih oči. »Nekoč sem bil nekaj namignil. Ali se še spominjate?« »Mogoče; ne vem,« se je Gorenjec zdajci obrnil proč. »Če ga kdaj dobim, mu čeva spustim in ga za peto obesim ...« »Opozoril sem vas že, da tako ne smete govoriti vpričo mene,« je narednik postajal strog. »Pravite, da ne morete biti povsod,« je že omilil glas. »Iščite le na pravem kraju. Morda ste že na pravi sledi, samo veste še ne — No: Vaše kranjske zadeve mi niso nič mar. Opank je povsod dosti na svetu. Kaj posebnega niste opazili?« »Ne razumem takih stvari,« je Primož nejevoljno odvrnil; »saj to ni spodoben čevelj z žeblji in s peto, takale hrvaška copata.« »Vi tudi ne?« je orožnik vprašal žagarja. »Nič, saj je bilo tudi onstran potoka.« »Tjale gor, pravite, je vlekel, kar je vlekel?« »Gospod narednik, prosim, stopite no semkajle. Nekaj tiste sledi se še vidi, ali pa se je kakšna obstreljena žival dol trkljala.« »To? E, to je stečina divjadi, nič drugega,« je Košutnik zaničljivo razlagal. »Precej sem jih že videl tod tekati, vselej me je skominalo, če je bil lep srnjak med njimi; hudo mi je bilo, da bi ga dobili Hrvatje.« »Da je stečina, se človeku le zdi,« je žagar ugovarjal; »zdaj je tako vse odprano in zbrisano ... Tisto jutro pa je bilo, kakor če bi bil kdo srno ali kaj drugega prav težko odvlekel navkreber. Toliko že razumem tudi jaz.« »Stečina,« je lovec vztrajal. »Prepričajte se sami,« je narednik odločil; »kaj drugega za zdaj ne moremo storiti.« V nerodni opremi sta orožnika le stežka kobalila po bukovju navkreber; Vidmar ju je spremljal, Primož pa je kujavo koračil za njimi. Preklete duše, za čem vse se ženejo; divjad naj bi raje pustili na miru, da se pari po svoji volji... Ob neki šibini je narednik sopihaje postal. »Tukaj je najbrž kaj ležalo ali je bilo zakopano, listje je na novo razgrabljeno.« Vidmar se je nasmehnil, Primož se je škodoželjno zasmejal. »Tu je srna počivala,« je Primož rekel in se ozrl. »Sploh bi tu bilo lepo stojišče za strelca.« »Ampak skorjo ob temle deblu je najbrže odrgnil predmet, ki ga je nekdo mimo vlekel,« je narednik opomnil. »Srnjak si je rogove drgnil, gospod narednik, še prav lep je bil; tega bi prav za prav moral odstreliti, pase se tako na naši strani, Hrvatje bi ga s svojimi zarjavelimi fičefaji samo obstrelili, da bi kje poginil...« Narednik si je z velikim rdečerumenim robcem obrisal rjavozagoreli obraz in rekel: »Vidim, vsak orožnik bi moral biti prav za prav tudi lovec ali vsaj kaj razumeti o lovu; v hostah je to potrebno.« »Še bolje bi bilo, če bi vsak lovec bil obenem tudi orožnik,« je Primož odvrnil; »tako bi bil postopek zmerom kratek, kaznencev zavoljo krivolovstva in potov do sodnij bi bilo dosti manj ...« Zdajci se je sklonil. »Ali ste vi. gospod narednik, zgubili tale svinčnik? ... Morda ste ga z robcem vrgli iz žepa?« »Moj svinčnik?« je orožnik dejal in segel po njem. »Ne. Svojega imam. Vaš tudi ni, žagar? Tako je to najdba.« Obračal je dva palca dolgi kos svinčnika. »... ardtmuth No 3 se da še brati. Srnjak ga najbrž ni zgubil. Ampak oči pa imate dobre.« Skrbno je zavil svinčnik in ga spravil v torbo. »Tako to vendar ni zgolj stečina, kakor ste trdili vi. Pojdimo še dalje, da še kaj vidimo.« Primož, ki ga je pohvala za najdbo in oči pomirila in zbogala, je kakor lovski pes s pobešenim nosom še dalje iskal. Orožnik biti in ljudi loviti, tudi ni tako brez nič. Ampak sled se je začela zgubljati, le uganiti se je še dalo, da je šla poševno po rebri in čez potok. »Kani pridemo todkaj?« je narednik sopiha je vprašal. »Naravnost .k našemu lesnemu skladišču in k cestni trasi,« je žagar rekel; »na tej strani sicer nisem prav domač, toliko pa vendar vidim, da je tale tisti pomol hriba, okoli katerega tečeta voda in pot, zemlja pa je last steklarne.« Prisluhnil je. »Prosim, razbijanje in lomljenje skal se že sliši.« Orožnika sta se odkrila, iz operjanjenega klobuka se jima je soparno kadilo. »Mislim, da nimamo kaj še dalje iskati. Mrliča, pogrešanega bo treba iskati z oglednim obhodom večjega krdela. Storilec se je lahko obrnil tudi v katero drugo stran; boste so velike.« Orožnika sta se obrnila proti potoku navzdol; Košutniku ni bilo prav, tudi tja do Jaške, če bi bilo treba, bi najraje še vohal po sledi. To bi bilo kaj zanj. Samo risanioo bi še moral imeti s seboj, da bi spotoma lahko ustrelil kakega lepega srnjaka in nekoliko pofantoval pri lepih in voljnih dekletih... * Orožnika sta počasi in dostojanstveno šla po trasi. Pogrešan? Da; od kresnega večera, prav za prav, od kresnega dne. — Sum? Ne, nobenega. — Njegove stvari? ... Da, gori v Stojdragi, v službenem poslopju. — Občeval z ženskami? ... Pač, precej. — Bil priljubljen? ... Ne posebno. — Narednik je polistal v zapisnici. — Ilija Šor-man? ... Šorman? ... Da, mogoče, vseh imen si človek ne zapomni. — Delovodja, he! ... Neki — stoj!... Torej, delovodja, naj pride prej nekoliko semkaj. »Ilija Šorman? ... Seveda; tistile z vojaško čepico in s kladivom. Priden delavec, nič slabega ni reči o njem; ni pijanec; ni pretepač; le kadi močno in včasih je nekoliko zaspan. Tovarišev se izogiba. Ob nedeljah in praznikih rad hodi po hosti in išče gob in jagod. Nekoč je našel tudi mrtvega srnjaka, nekaj Furlanov in tistile Čič, Rok Ban se piše, so ga videli. Srnjak je smrdel, črvi so se ga bili že lotili. Sovražnosti s pogrešanim? Že, pač, včasih; pa tudi z drugimi, gospod narednik; mladi človek ni bil priljubljen, ošaben je bil in rad je komu nagajal« ... Narednik je pridno zapisoval. Ali ve, čigav bi bil tale svinčnik... »Ne, gospod narednik.« Ali je bil Ilija Šorman na kresni večer doma? ... »Ne bi mogel reči, na to nihče ne gleda.« »Torej Ilija Šorman naj pride semkaj ...« »Šorman, he, semkaj!« Ilija se je mirno približal. Videl je, da sta orožnika prišla, vedel je, zakaj. Rad in preudarno je odgovarjal uvodnim vprašanjem. Zdajci ga je oper jan jeni prijel kar v živo. »Kje so srnjakovi rogovi, ki si jih nekoč našel?« Šorman se ni prav nič zmešal, po pravici je povedal. »Boga mi, ne vem, kje bi zdaj bili. Prodal sem jih, še zdaj mi je žal, lepi so bili.« »Ali veš, da nekoga pogrešajo in iščejo, nekega mladega inženirja?« »Slišal sem.« »Koliko ti je stara dala za rogove?« Tudi zdaj se ni Ilija nič ustrašil. »Boga mi, ne pomnim več dobro; nekaj tobaka, ki pa sem ga že pokadil, in bokal vina.« »Ali si tisti večer, ko si pogrešanega srečal v krčmi, spet prodajal rogove?« »Boga mi, ne; človek kaj takega ne najde vsak dan. Tisto pa je bilo pred več tedni, tačas, ko je lovec ustrelil velikega ptiča, tisti dan.« »Tisti dan, tako?« Narednik si je zapisal. »Obkorej je bilo?« »Kaj?« »Ko si se iz krčme skrivaj umaknil mlademu gospodu inženirju?« »Boga mi, tega ne vem več tako natanko. Kasno je bilo, bliskalo se je.« »In kaj je imel gospod inženir tako kasno opraviti v krčmi?« »Boga mi, tega ne morem vedeti.« »Ali je imel kaj z dekletom, kako se že piše? ...« »Ne vem.« »S tistim dekletom je menda ljubimkoval.« Šorman je samo zmignil z ramo. »In kaj si ti tam iskal?« »Po tobak sem šel kakor po navadi.« »Zakaj prav tja? Saj je tu kantina.« »V krčmi se dobi drugačen, cesarski tobak, ta je boljši kakor ogrski.« »In drugo noč si spet tja šel po tobak?« Šorman ni naravnost ugovarjal. »Boga mi, tega ne vem. Mislim, da nisem šel; danes ali jutri pa res spet pojdem.« »Pojdi rajši pojutrišnjem. Jutri je pri Ljubici morda lovec.« Orožnik bi prav za prav ne smel nastavljati takih pasti. Ampak Primorec je bil kakor klada; z malomarno, mirno neokretnostjo se je preprosto izmikal vsakemu prijemu. »Mogoče, a jaz potrebujem le tobaka.« »Če nisi bil tam doli, kje si torej bil v kresni noči?« »Če ne tam doli, potlej nikjer; tukaj. Spal sem. Katero noč je to bilo?« »Strela torej nisi slišal?« »Strel? ... Boga mi, zdaj vem, slišal sem ga. Lovec, sem si mislil in se čudil, kako in kaj prav za prav more streljati v taki temi.« »Ali je bila prav temna noč?« »Boga mi, natanko tega ne vem. Pomnim, da je zjutraj zavred nastala nevihta, grmenje me je zbudilo, mislil sem si, spet strelja.« »Ali spiš z drugimi vkup?« »Da, v baraki. Prav zato sem slišal tisti strel, ker me je sosed Furlan dregnil zavoljo smrčanja med spanjem. On je potlej zaspal, jaz pa sem nekaj časa še bedel.« »Tako?« Narednik je vse to zapisal. »Kaj je kje pri rokah tisti Furlan? Kako se piše?« Angelo Danielis je prišel bliže in potrdil vse, kar je tovariš izpovedal. Ob njem res ni mogoče spati, smrči kakor žaga ob potoku. Ne, tiste posebne noči se ne spominja prav dobro; ali pač, da, drugo jutro je bila nevihta; strela pa ni slišal nobenega, morda le v snu, pa je pozabil. Da, tudi drugi so se že pritožili nad smrčanjem Šormana, on sam pravi, da smrči, ker je truden in ker ga mučijo hudi sanje ... Narednik je spravil zapisnico; za danes je bilo tega opravila zadosti. »Ali je res, da se dosti potikaš po koštah?« je še vprašal Šormana, ki je malomarno obstal na mestu. »Boga mi, kaj pa hočem?« je ta zmignil z ramo. »Da bi nedelje in praznike presedel tu, mi je prepusto.« »Ali nisi vesel, da se po težkem delu lahko odpočiješ?« »Boga mi, tu ni nobenega miru,« je Šorman odvrnil; »vse govori, vpije in poje, tega ne maram. Raje hodim po hosti, iščem gob ali v hladni senci zaspim.« »Ali si oženjen: »Boga mi, sem.« je Ilija pokimal z malomarno otožnostjo. »Že dolgo; otroke imam, zato moram delati.« »Ali ni bil iskani ali pogrešani mladi gospod inženir prav tebi posebno sovraž?« »Boga mi, mogoče,« je Primorec malomarno odvrnil; »pa to me ni nič vznemirjalo, tudi pozabil sem že.« »Zakaj je bil sovraž prav tebi?« »Boga mi, ne vem.« »Kaj storiš z gobami, ki jih najdeš? Saj vseh ne moreš snesti.« »Boga mi, prodam jih, zamenjam jih za tobak, za polič vina, če sem posebno žejen; razen dnine zaslužim rad še kaj.« »Ali so ti lastniki, državni logarji in grajska gospoda dovolili hojo po hostah in nabiranje gob?« »Boga mi, kako, kaj je to potrebno?« »Seveda je; v imenu postave te moram posebno opozoriti, da je tako dovoljenje potrebno, prav za prav bi te moral naznaniti. Kar zraste na tuji zemlji, ni še brez gospodarja zato, ker gospodar tega ne porabi. Kradeš, razumeš?« »Boga mi, posihmal pustim vse na miru,« je Šorman otožno pogledal in zaničljivo skomignil z ramo. »Vsi iščejo po hostah, kar jim je treba, gobe, jagode, les, ptičja jajca, tudi mlade zajce. Če po božji pravici ni to na razpolago ubogemu delavcu, pa naj lepo segnije.« Narednik ga je še enkrat predirno pogledal, mu pomembno nekoliko pokimal in odšel. Višji inženir ga je ustavil. »Zanima me, zakaj ste se tako natanko lotili tega ne-dolžnomirnega človeka.« Orožnik je ostal ves uraden. »O tem vam ne morem dajati nobenih pojasnil.« »Prav, saj mi ni morda nič mar,« je oni nestrpno dejal. »Ampak medtem sem sam dognal, da je res eden naših najbolj tihih in voljnih delavcev. Med njimi je več nevarnejših tičev.« »Morda. Ravnam se po uradnih navodilih.« »Kakšnih navodilih?« »To je pa uradna skrivnost. O njej ne smem nič povedati. Po predpisih pojdem zdajle pogledat še stvari, ki jih je pogrešani pustil...« »Dobro; dam vam koga, da vas spremi.« Počasi in z enakomernim korakom sta oba orožnika odšla po cesti navzgor; delavci so med delom postajali in gledali za njima. »Nekoga izmed nas bodo zaprli.« »Sumijo, da je bil kdo izmed nas.« Kakor temna in hladna senca je neka groza zagrnila tovariše, ustavljeno delo, bledobleščeče se kamenje, razgreto strm... »Nekdo izmed nas ga je ubil...« Šorman, zdajci spet sam, je malomarno gledal za orožnikoma. Videl je, ko sta se bližala, zdaj gleda, kako se oddaljujeta. Kaj neki vesta?... Še čudili se morda bodo vsi, čeprav mislijo, da je neumen. Naj ga le preiščejo do golega, naj le pretaknejo vse njegove reči... Ob pomirljivi cigareti se da na samem dosti preudariti... Torej lovec, ki mu je tačas izpred nosa odstrelil srnjaka, hodi k...? Kako noč utegne tudi on vase dobiti nekoliko svinca ali kaj po buči. Duša. Da ga je orožnik spomnil nje, to je bilo najhuje. Opominjaje se mu je iz dalje prikazala hišica z brajdo, z zimskimi nočmi ob ognjišču... Da, da, saj vendar dela, da bi kmalu mogel domov in da bi bilo spet vse dobro... Kar je zagledal še srnjaka meglen jaka s svetlikajočimi se zlatimi rogovi, a misli so se že nesle v daljni Wisconsin in potlej se mu je vse premešalo... Še delovodja se je zatopil v začudene misli, da je pozabil na svoje hripavo kričanje. »Kaj pa ti je orožnik hotel? ... Ali si kaj podedoval, da te je tu poiskal?« Šorman je pljunil v roke. »Menda misli, da sem jaz ubil tistega, ne vem, kako se piše?« »Ti? Kako pride prav nadte, vrag te dal?« »To vesta Bog in on, jaz ne vem.« In Šorman si je premaknil čepico na glavi in pritegnil pas, pljunil še enkrat v roke, prijel za kladivo in začel na vso moč tolči po svedru. Udar za udarom, črto za črto, palec za palcem, tako so tekle ure, je minil dan, tako je Ilija mrl v svoji usodi, tako je bilo najbolje za zdaj. Duša; Ljubica; lovec; meglen jak; Wisconsin; modra vešča: — kakor koli, kadar koli in kjer koli se morda pa le reši vsega zla in spet pride domov k Duši. Narednik je tovariša postavil na stražo, da bi opazoval Šormana, sam pa je počasi šel v Stojdrago, belopisano vlaško vas, ki se je vsadila okoli košate slovanske lipe in tiho obždela. Precej je poiskal stanovanje pogrešanega. Nič posebnega. Obleke, perilo, pisma, no, s tem naj razpolaga sodnija; dalje papirji, risbe, zvezki, polni nesramno in pohotno narisanih podob, tudi s tem naj se ukvarja sodnija; tudi neki svinčnik, čisto podoben tistemu, ki so ga našli, in natanko tako ošiljen, torej že nekaj važnega; umazana moška brkljarija, ki bi se je človek dotikal komaj z dvema prstoma, čedne, zamazane, slabo natisnjene knjige z opombami in klicaji ob strani; spotikijive podobe, fotografije in lesorezi z golimi ženskami, fej te bodi, grdo, gnusno je to v tem zdravem in čistem zraku — pa narednik se je spomnil nekdanje vojašnice in mladosti in je za sodnijo tudi te opolzke stvari priložil k drugim drobnarijam. Pisma; Bog ve, ali bi se dalo iz njih kaj več zvedeti... Ženska pisma, rdečkasta in vijoličasta, to se jim vidi že od daleč, vsa počečkana in zmečkana, pokapana menda s solzami, polna klicajev in pomišljajev, tu, tam dvojno, trojno podčrtana... Nujni plačilni opomini zlatarja Ivana Vo-kurke, krojača Otokarja Havelke; že davna j zapali zastavni listek za srebrno žepno uro; sodnijsko vabilo v zadevi očetovstva in preživnine prav iz zadnje dobe; pretnja neke morda s tem prizadete in očitno prav razdražene Eme, da bo dotično stvar naznanila in iztožila; obupni vzdihi neke Francke zaradi sramote in nesreče, ki ji jo je prizadejal; grenke tožbe zaradi okužitve neke kljub temu še ljubeče Pavle; neka zvesta Roza veselo pričakuje dneva, ko se mu posreči izsiliti veliki plen; neka Helena za trdno upa, da bo, ker je mož akademskih časti, nazadnje le izpolnil svoje dolžnosti in obete, če ne prej, ko prevzame dediščino, in da se ji ne bo več bližal le s praznimi pretvezami; nazadnje še njegovo začeto pismo z naznanilom, da mu bo stara mrha, krastača zoprna, prav v kratkem morala odšteti dosti svojega sramotnega denarja, saj se mu ne more več izmuzniti, voda iz kleti da ji že teče v grlo... Iz kleti: podčrtano. Brez imena, brez naslova, brez podpisa; trikrat, štirikrat je narednik prebral važni list, preden ga je s še nekimi drugimi papirji in z zapisnikom, ki sta ga podpisala tudi spremljajoči delovodja in takisto za pričo poklicani pop, skrbno spravil v službeno torbo. Vse druge stvari je stlačil v zaboj in ga za silo zapečatil z zadnjim koncem patrone. Bradati duhovni gospod je potrt gledal predse. »Joj, joj, ali se mu je res kaj primerilo?« je vprašal. »O tem ne morem nič govoriti.« »Joj, joj, še pred desetimi dnevi, tačas —« Premolknil je. »Ali bom moral iti za pričo?« je strahoma vprašal. »Duhovni so oproščeni pričevanja pred preiskovalnim sodnikom.« »Joj, to je dobro, to je dobro. Veste — fant, kako se je že pisal — je bil včasih razposajeno vesel, joj!... O. sam živ ogenj ga je bil, ampak, no — vsi smo namreč —« »Jelite, gostije je prirejal?« Na razkuzmanem bradatem popovem obrazu se je zasvetil vesel spomin. »Ženske! ... Ciganska godba! ... Vino, rumeno vino — kako se mu že pravi? Močno se je penilo in kakor mravljinci gomazelo po žilah — aha, šampanjec!... Šampanjec! ... Šampanjec v Stoj dragi, joj, joj! ... Joj, joj, do štirih zjutraj tačas ob njegovem rojstnem dnevu ...« Narednik je duhovnega pastirja pustil med veselimi spomini in kesom in spet odšel. Neko dekle, ki ga je v senci košate lipe bržkone čakalo, je stopilo predenj. »Kaj je res, da so gospoda —« Narednik je gledal lepo kmečko in po soncu opaljeno dekle, ki so se ji po vezeni srajci čez napete grudi obešali široki kiti. »Ni še gotovo. Ali ti je to kaj posebno mar?« V zadregi je molzla kiti. »Morda.« »Ali si bodila z njim?« Ugriznila je v pecelj lipovega lista in ga molče izbrusila. »Ali se je kaj primerilo?« Segla je po drugem listu. »Rekel je —« »Kaj je rekel? Da te vzame, menda ni rekel?« »Smejal se je. Dejal je, da je oče kdo drug. Pa to ni res. In da pozna neko žensko, ki zna — no, saj veste_____« »Pomisli, kaj govoriš; orožnik sem. Tisto je prepovedano.« »O krčmarici tam doli ob meji ve vendar vsak... Tudi jaz vem. Vse hodijo k njej. Ampak dobro je treba plačati. Jaz sem uboga. Pa je rekel, da bo zame morda kar tako, brezplačno. Obljubil mi je, da mi morda kaj prinese sam, če ga medtem ne zastrupijo ali ubijejo...« Narednik je ves čas pridno zapisoval. »To je rekel?« »Da, in čakam že vse dni, zdaj pa pravijo, da so ga —« »Ali ti je tisto obljubil pred pričami?« »Pred pričami? Ne, meni sami.« »Tebi sami? Kako ti je ime?« »Dana.« »Dana. Kako se pišeš?« »Pri nas se pišemo Severovie.« »Tisto o oni krčmarici, praviš, je splošno znano?« »Da, to se pravi ... Vidica ...« »Čigava Vidica?« »Hči soseda Dragovanoviča.« »Kaj je z njo?« »Ona si je tudi dala ... Primerilo se ji je pač. Pa ji je morala dosti plačati in je skoraj umrla, še zdaj ni zdrava.« Orožnik je z zapisnice dvignil oči. »To boš morda morala ponoviti pred sodnijo. Ali veš, kaj je sodnija?« »Seveda vem: kjer pobirajo davke in nabirajo rekrute in kjer zapirajo ljudi, ki prašiče prodajajo na Kranjsko.« Narednik je zdaj opravil. Obrnil se je, od koder je prišel, vedel pa je, da mu bo v tej zadevi še večkrat prehoditi ta pota. Dognal je dosti važnih stvari, glede njih bo še dosti dela; in ob vsem tem še ni našel pogrešanega, storilca pa še manj. Če pogrešani ni na vse zadnje le pobegnil pred nadležnim ženskim sitnarjenjem in če zdaj ne živi kje prav zadovoljno in v novih zabavah? Tovariš orožnik, ki ga je narednik pustil na straži, je zvesto pazil na vse, opazil pa vendarle ni nič sumljivega. Tisti Primorec s staro vojaško čepico pridno tolče po svedru; bleščeče skalovje škrta in se kadi v zrelem popoldnevu, kislost hlap vročega znoja izpareva. Narednik je Šormana poklical previdno na stran. »Tisto noč, praviš, da si bil doma, v baraki?« »Boga mi, bil; saj sem vam že povedal.« »Dobro, dobro; kljub temu pa te bom zdajle preiskal.« »Boga mi, kar; zakaj pa ne?« Oba orožnika sta si natanko ogledala ikrvavorjavkasti cigaretni ustnik z ozkim srebrnim obročkom; da ga je kupil še doma, je Ilija povedal; tako sta mu ga molče vrnila. Sumljiv se jima je zdel še rjavkast madež na srajci, a še nezaceljena praska na Šormanovi roki ga je pojasnila. Tudi gotovino, ki jo je imel skrbno zavozlano v vogal rdečega robca, je lahko zagovarjal: toliko in toliko tedenske plače, toliko in toliko za živež in posebne užitke, tako in tako dolgo že dela, vse se je približno ujemalo, le dva papirnata goldinarja je narednik ločil od drugega denarja; Šorman ga je začuden in boječe pogledal. »Ali veš, da sta tale dva ponarejena?« »Boga mi, ne vem. Ali bi ju sicer maral?« »Kdo ti ju je dal? Morda se še spominjaš?« »Boga mi, spominjam se prav tehle dveh; dobil sem ju doli v krčmi, za gobe sem ju dobil.« »Za gobe? ... Ti, zdi se mi, da imaš dosti gob naprodaj, ko toliko skupiš.« »Boga mi, tako je, nič drugače,« je Šorman odgovoril in privzdignil ramo. »Za te denarje si jih moral pripeljati poln voz.« »Ta skupiček se je počasi nabiral.« »Kaj ji ne daješ gob za tobak in vino?« »Ampak nekaj denarja dobom vselej še povrhu. Kar vprašajte krčmarico, gotovo vam potrdi.« »Da, potrditi bo že morala marsikaj.« Narednik ga je svetlo, ostro pogledal; Ilija ni umaknil pogleda. »Torej za vsak primer ti moram tale dva goldinarja zapleniti, ti pa mi podpišeš potrdilo o tem.« »Boga mi, ne znam pisati.« »Podkrižaš ga pač pred pričo.« »Škoda, Boga mi, težko sem ju zaslužil in privarčeval. Ubog sem. Ženo imam in dosti otrok. Komu drugemu bi ju vrinil.« »To se ne sme.« »Zakaj pa so smeli ukaniti mene?« »Zdaj veš, da sta goldinarja ponarejena; če bi ju dal naprej, bi te hudo kaznovali.« Šorman je proseče stegnil dlan in zmajal z glavo. »Boga mi, tega ne razumem. Stara, ki je morda vedela, da nista prava, ne trpi škode, utrpeti jo moram jaz, ki sem nedolžen.« »Postava je taka. Pri komer se najde kriv denar, tistemu se vzame. Oba goldinarja ti torej zaplenim, vse drugo še pride.« Narednik je postal nejevoljen. »Zdaj pa v barako, da pregledamo še tvoje ušive stvari in da ti kdo podpriča podkrižanje. Kak delavec pojde z nami.« »Boga mi,« se je Šorman ponižno vdal, »pa dobro, rad.« V dolini je na skali, ki se je zavalila daleč od strmine, čakal lovec. »Še tole sem našel,« je rekel. Orožnika sta začudeno ogledovala modrikast goldinarski papir, čisto podoben obema zaplenjenima, in četveroluknji-čast gumb, ki je bil narejen iz temnomodre pločevine in ki se ga je še držal košček sukna.« »Našli? Kje?« je narednik vprašal. »Ondile ob potoku,« se je Primož zmagovito smehljal. »Gumb je ležal v pesku ob vodi, goldinar pa je bil blizu tam na trnovem grmu, kakor da bi ga bil veter zanesel tja in nataknil na trn.« »Pozneje boste nama pokazali kraj, kjer sta to dvoje našli. Ali ste čakali nalašč?« »Da, skoraj. Morda bi se dalo najti še kaj, če bi natanko iskali. Kapljice znoja na smrekovem igličevju ni lahko opaziti, najti jo pa le mora, kdor hoče dobiti srnjaka.« »Kako da ste iskali prav ob potoku?« »No, da,« se je Košutnik veselo smehljal; »mislil sem si, kakor smo se naveličali mi, se je gotovo naveličal oni, ki je vlekel težko težo.« Šorman je potuhnjeno poslušal, razumel pa je vsega komaj pol. Lovec, pes zoprni, ki ima v puški in očeh hudiča samega! ... Narednikovo vprašanje ga je predramilo. »No, ali si ti zgubil kaj denarja?« »Boga mi, ne, več ga nisem imel; kako neki, ko pa ga spravljam tako skrbno? Ubog sem.« »Kako je to, da je tale goldinar prav tako ponarejen, kakor tvoja dva?« »Bog sam vedi; kako bi vedel jaz?« Narednik je pokimal lovcu. »Med ljudmi jih je res dosti; pazite tudi vi sami. Na Štefan ji kroni ogrske strani je napaka, poševni križ namreč ne visi prav, in na avstrijski strani ima orel v peroti eno pero premalo.« »Ti torej,« je pogledal Šormana, »ne veš nič o tem bankovcu?« »Bog mi je priča, na mestu naj oslepim: nič.« »Poglejmo zdaj še tvoje stvari.« In so šli proti barakam; lovec je zaostal, nekaj je opazil. Globoko se je pripognil in se zagledal v stopal, kjer je pravkar stal Primorec. Kje je že videl tega malopridneža? Opanka... Niti najmanjše sumljive reči niso našli med Primorčevo brkljarijo. Narednik se je grdogledo ozrl še po drugih ležiščih, kovčegih in bisagah, preden je šel iz smrdljive barake. Da je bilo Primorčevo ležišče tik vrat, je pač ostro opazil, in da so vrata ponoči odprta zavoljo smrdečih izparin, je takisto zvedel. »Tu je grajski lovec; vprašaj ga sam, ali se smeš meni nič, tebi nič klatiti po grajskih hostah in iz njih odnašati gobe, srnje rogove in vse drugo — potlej pa še prodajati, kar tako nakradeš.« »Nisem tat,« se je Šorman branil, »le ubožec sem.« »Tiho, dokler govorim jaz!... Potlej pa še, kar nakradeš, prodajati krčmarici tamle doli; in prav se ti godi, če ti plačuje s ponarejenim denarjem. Tu je lovec, vprašaj ga.« »Kaj, to dela?« se je Košutnik zganil. »Sam pravi, da. Zato da tako pogosto hodi v tisto krčmo. Morda ima tudi kaj z natakarico ali pa kar s staro' — ne vem...« Iliju je postalo vroče, zajecljal je. »Nisem vedel — in ni mi bilo znano.« »Srnje rogove?« je Primož preteče vprašal. »Da, in še prav lepi so menda bili; stara mu jih je odkupila.« »S srnjaka, ki sem ga našel, sem jih dobil,« se je Šorman proti .svoji volji vznemiril; »s crknjenega srnjaka —« Oba moža sta se vroče pogledala; Gorenjec je z očmi obstal na Primorčevih opankah. »Ali te nisem že nekje videl?« »Boga mi, mogoče, vem pa ne.« »Ne laži, malopridnež, in ne kolni se zmerom na Boga, dobro veš, kje te je videl!« je narednik zagrmel vmes; »pred nekaj urami si natanko še za dan povedal, da si Hrovatički rogove prodal tisti dem, ko je gospod tako dobro streljal in sestrelil ptico roparico.« »Gospoda lovca sem videl jaz, vedeti pa ne morem, ali me je videl on,« se je Primorec izgovoril. »Siromak sem, krivica se mi godi.« »Nič; prava svetohlinska mrha si, zapreti bi te moral!« je narednik pihal. »Bog ve, ali« — pa ni izgovoril, premislil si je, požrl in obmolčal. »In nisem že videl sledi tvojih opank?« je Košutnik dalje spraševal. »Na Selovcu neko jutro ob sončnem vzhodu se je poznala v blatu ob neki mlaki.« Ilija je obupno pogledal orožnika in dejal: »Boga mi, nič ne razumem; tuje mi je v teh krajih.« Narednik je odmignil lovcu. »Tako ne zveste nič, pazite raje.« »Prav ta je bil,« je Primož bliskal z očmi, »tudi ob meji se zmerom potika s svojo tihotapsko obutvijo. Oh, ko ga ujamem! ... Če me že pozna, naj se me tudi varuje.« »Slišiš?« je narednik pogledal Primorca. Šorman je zmignil z ramami. »Ne vem, ne razumem nič. Ubožec, to vem, nima pravice do darov božjih. Dobro, darov božjih v teh hostah se ne bom več dotikal.« »Ne govori, saj nisi na sejmu,« je orožnik revsknil vanj. »Poberi »se za zdaj.« »Dobro, dobro.« Primorec je pokimal predse in je po kamenitnem bregu in skozi razredčeno grmovje odšel navkreber proti cesti. Primož je oba orožnika odvel na kraj, kjer je bil našel gumb in papirnat goldinar. Iskali so še dalje, pa niso nič našli. »Če bi pa sami vendarle še kaj našli, mi, prosim, naznanite, če ne drugače, kar po bližnji kranjski orožniški postaji,« je narednik naročal Primožu. »In ne vtikajte se v postave; žal bi mi bilo vas, če bi si s kakim nepremišljenim dejanjem nakopali sitnosti in nesrečo.« Primož se je zagledal v beli pas nove ceste. »Pri nas doma bi ti že pokazali, prekleta duša,« je pretil nekomu s ceste. »Nihče te ne bi pogrešal, če se ne bi več vrnil s planin.« »Pomislite, mož ima ženo in otroke; in mislite tudi nase. Vpričo mene ne smete tako govoriti.« »E, kaj,« je Košutnik pljunil, »Gorenjci ismo pošteni; mogoče včasih ubijemo koga, govorimo pa zmerom, kakor mislimo.« Trudna in zbita sta orožnika odkorakala po cesti in po mostičih čez obmejni potok. O, to bo še dela s to zadevo, natanko bo še treba na merek vzeti tole krčmo in staro sumljivo kačo v njej!... Narednik je preudarjal, kaj mu je zdaj storiti; po nekem domisleku je iz torbe vzel pločevinast gumb, ki ga je lovec našel, in si ogledal tisti košček blaga in izdelavo gumba. Bilo mu je, kakor bi bral nekaj znanega, besedo, ki jo je že slišal, že videl zapisano. V svitu pekočega popoldanskega sonca je dognal, da je ob robu gumba vtisnjeno ime Ha — Havel — Havelka Oto — kar — Otokar Havelka... Kje je že videl, kje je že bral to ime? Predeval je misli sem, predeval tja in se 'kmalu kakor ustrašil... Seveda: krojač z neplačanim računom in s trdimi opomin j evalnimi pismi!... Strela božja!... Primož je še dolgo stal na mestu in strmel proti novi cesti. Torej tale pritepeni Primorec ali kdor je, neko zmene z one strani, nekaj Srba, nekaj Hrvata, nekaj Laba, nekaj budiča___Torej tale nosi opanke; in tudi s krčmo je v zvezi, ji je stalen gost in kdo ve kaj še; ta je srnjaka obstrelil in morda tudi drugod po lovišču že mrharil, to je tisti!... Njegove modre vojaške čepice ni videti od tod. delo ruje in kljuje nekje v jarku; sicer bi bila čepica prekleto lep cilj na teb dve sto korakov — in če bi ga potlej zamehurili za vse življenje, onega bi s tem le ne oživili več!... Onega, ki je ... Najbrž je kriv tudi... Mah za mahom, udar za udarom, kakor ura enakomerno; Šorman je med silnim nabijanjem čisto miren. Kaj kdo ve? On sam ve vse, čast Bogu, Očetu nebeškemu. Dva ponarejena goldinarja so mu na žalost le iztaknili. Kako grd je svet, da gre in z napačnim denarjem pretenta siromaka!... Lovec!... Ilija še silneje tolče po svedru. Lovec in Ljubica — čeprav ji je tisti večer oni rekel drugače ... Oni... Lovec in zakleti srnjak, meglenjak z zlatimi rogovi ... Ali lovec kaj ve o tem? ... Ampak sumiti pa je le začel po tem prekletem žandar ju ... Zdaj ti bo strašil ob meji... Nevarno bo posibmal... Konec je lepega lova in zaslužka ... Ne kaže drugega kakor ... Zakaj ne bi še tega. če je že onega? ... Z vroče, migljajoče kraške planote gleda Duša Šorman čez modro sklenino in žarni pretok včasih viharnega preliva, a zdaj mirnega in polnega rjavih in rumenih jader; na glavi ima širok jerbas, v njem nekaj^ grošev in majhnega morskega raka, ob boku in v rokah pa nikdar mirno ple-tilo. Sedem šestič je v mestu skupila za nekaj butaric oljčnih vej, za dvanajst hlebčkov ovčjega sira in polno košarico višenj; tri šestice je precej zakupila; morskega raka ni bilo dobiti bolj v ceno, pozimi bo pa lepo na zraku posušen, dobro pretolčen in prekuhan le odrinil za dva, tri dni prav okusne hrane. Do tačas bo morda tudi njen Ilija že tu, na morske rake je ves mrtev. Kdaj neki se vrne?... Sam Bog večni vedi. Morda kmalu in prinese veliko denarja, vso zimo bosta imela lepe čase ob česnu in ovčjem siru, ob vinu in pečenih ribah in pa dolge noči ob tenkem zavijanju hude burje; in čeprav se Ilija kdaj spet napije in jo bridko nabije, le naj, nič ne de, samo, da bi bil pri njej in bi jo imel rad... Medtem mu je napletla šest parov trdnih nogavic, napravila par čednih novih opank in sešila lepo vezeno srajco, da bo vesel in precej imel vsaj kaj obuti in obleči, ko se vrne s težkega dela in prinese toliko pošteno privarčevanega denarja; in še za drugih sedem ali osem srajc je naprela preje, tako dolgo ga že ni... Ubožec ima gotovo težko delo in Bog ve kje. Saj pisati ji ne more, ker ne zna, ona pa takisto tudi prebrati ne; če bi ji bil pisal po kom drugem, bi bila šla do župnika, da bi ji prebral, pa je nazadnje tudi tako dobro in prav... Njen Ilija se je v ljubezni, skrbi in hrepenenju spominja morda prav zdajle, kakor se ona njega, čeprav jo je včasih hudo nabunkal... Bog ve, ali bosta že ta sveti večer praznovala vkup za pogrnjeno mizo, po stari šegi ovenčano iz zimskim zelenjem. Bog ve, ali kdaj misli na to?... Saj skoraj vsak sveti božji dan po stari šegi kleče moli ob svojem bodočem grobu, da bi se kmalu vrnil zdrav in srečen ... In po opoldansko tihem in mirnem prelivu, čigar globine grdo vznemirja jug pozne jeseni in zgodnje pomladi, drsijo rjava in rumena jadra, po Kvarnem črno kadi parnik, onkraj vinodolskih gričev, zaliva in morskih dalj se v daljni sopari modri visoka Učka ... Duša je vstala po kratkem počitku, pletilo je pohitelo, lahak poletni veter se ji je ujel v ruto na glavi; trdo in pokončno je stopala po slabi stezi med razbeljenim kamenjem proti samotni domači koči. Pod srcem ji je počasi bilo, kakor prvi vir studenčka, ki bi rad na dan. To je bilo od februarja, iz meseca svečnice in svetega Blaža, iz dni Ilijevega slovesa, ko je bila komaj okrevala po zadnjem otroku in se očistila ... Ampak Ilija, njen gospod, je hotel. O vseh svetih, približno o svetem Martinu pač bo. »Čas bi že bil, da bi se spet kaj menila za lončke z nagi jem in rožmarinom,« je na Selih v Gornji Kokri vdova Kolenčeva rekla hčeri: »včasih si si s tem že kar preveč prizadevala in jim zalivala, zdaj pa menda misliš, naj tudi rože pobešajo glavo, če jo že pobešaš ti? Sploh mi že dolgo nisi nič kaj všeč. Ali bi šla rada na božjo pot, kjer imajo priprošnji zvon, ali že težko čakaš sejma s plesom?« Hči je vzdihnila in se nejevoljno odmaknila. »Kaj rada? Prav nič rada. Samo miru bi rada.« »Dekleta dobodo mir, kakršnega nimaš zdaj ti, ko z nekom okusijo ženitovanjsko pogačo,« je mati rekla; »nekatere se umirijo tudi že prej, pa tisto ni nič. Že še pride, tudi čas se še obrne.« »Neumni baron z Brda; če bi bil obdržal lov, bi bili še vsi vkup.« »Zavoljo tebe naj bi ga bil obdržal, jeli? No, da, prav praviš. Lovci so lovci, lahki so vsi, danes streljajo to, jutri ono, zmerom kaj drugega.« »On že ne.« »Jaz pa ti pravim: če pride kakor je obljubil, prav, dobrega moža dobiš; če ne, nisi z njim nič zgubila.« »Ko bi vsaj enkrat hotel pisati; saj zna pisati in brati kakor jaz.« »Kdaj naj ti piše? Podnevi je delo, zvečer je truden.« »Zmerom že ni na lovu.« »Saj ni za sam lov v službi, kolikor sem ga razumela. Naučiti se mora spoznavati hosto, les in druge reči, da bi kasneje laže kje dobil stalno službo.« »Kako dolgo še lahko to trpi?« »Kaj jaz vem. Vzemi pač katerega drugega, če ne moreš več čakati; Florijan Gornik bi bil koj eden.« »Ne maram ga. Kaj mi mar on. Nobenega drugega ne maram, samo Primoža. Raje skočim v Kokro.« »Oho, tako? ... Trdoglava si, pa je prav; tudi jaz nisem bila drugačna, Primož že še pride, ne boj se.« »Zdaj je že več ko pol leta.« »Pol leta!... Kaj je vse leto, kaj sta dve leti, kaj so tri leta?« »Že četrt leta je dosti in prav zadosti.« »Današnja mladina je pozabila, kaj se pravi, čakati! ... Nič ne potrpi, najraje bi ko j vse še nezrelo potrgala! ... Pa sedi in mu piši.« »Jaz? ... Če ne stori tega on, tudi jaz ne začnem.« »Prav velika taka ljubezen ni.« »Predaleč je. Ali bi se bilo treba dolgo voziti do njega?« »Tiho!... To si pa kar izbij iz glave, čast in poštenje pusti na miru. Tvoj ded so bili tovornik, šest let so ga mati čakali, nič niso o njih slišali, nikoli jih videli, ko so z dre-novko tovorili po svetu, v sedmem letu pa so le prišli z lepim prihrankom zlatnikov, da sta se vzela in postala prav srečna.« »Ko bi le še zdaj kaj bilo tistih zlatnikov za mojo doto; ne bi mu bilo treba nikomur služiti, kar vzela bi se, lep lov bi mu kupila.« »Čez tri leta pa vrv, da bi se oba obesila. Nikar no, mož mora delati, žena pa še bolj. Pa kaj klepečeva same neumnosti, perilo je treba spraviti, zelnik opleti, fižol zluščiti in sadike zaliti; morda bo jutri dež, gore so čisto blizu. Zgani se, saj si bila zmerom pridna in pametna, delaj, le kar delaj, s tem preženeš vse hude misli.« Polona je vzdihnila in slušala. Kdaj pride on, kdaj bo? ... Še nikoli ni nagelj cvel tako goreče, še nikoli ni rožmarin tako močno odganjal kakor tisto vroče poletje. * Ponarejen denar, kako, kaj? ... Že mogoče, da je bil tudi v njenih rokah... Kaj naj obrača vsako cesarsko in kraljevsko cunjo? ... Kdaj naj to utegne? ... Morda naj bo za to odgovorna ona, ko so vendar s takim denarjem ukanili tudi njo? ... Kar zdi se tako... Kje je njen Branko? Kje je njen sin? Tega seveda ne najdejo... Hripavo se je zasmejala. Pogrešanega, ponesrečenega, ubitega se- veda ni moči najti, kako neki, o storilcu in njegovi žrtvi ni seveda nobenega sledu, našli pa so dva ponarejena goldinarja in ju molijo njej pod nos!... Da, da, tako je pač slavno orožništvo; dve ponarejeni goldinarski cunji sta dosti važnejši kakor en mrtev in en v žalosti in negotovosti ginoč človek!... Bog nebeški, pa naj tisti Čič ali Primorec pride po dve drugi taki umazani cunji, če res za trdno ve, da ju je dobil prav pri njej in ne morda v preslavni vladni gradbeni blagajni, baba!... Rogovi, kako, kaj? Seveda mu je odkupila dvoje srnjih rogov, tamle v zaboju so, gospoda orožnika naj ju le kar vzameta s seboj, če se je s teni res tako pregrešila!... Hrovatička je roglja divje vrgla na mizo. To je seveda tudi prepovedano in kaznivo, tudi to je neskončno važno, ko nekje v bosti leži mrlič, da ga žro črvi in volkovi! — Prinesel je .roglja tisti Primorec, menda jib je našel; pokazal ju je, njo pa je uščenila volja, da bi iz njiju dala napraviti boljši pribor za odličnejše goste — o, da, v goste prihajajo tudi odlični gospodje, bvala Bogu, odlični, vplivni in mogočni gospodje — no, to je vse!... Narednik se ni dal motiti. Dvigal je košate obrvi in zapisoval njene besede. »Ali poznate tale svinčnik?« »Ne, kako bi ga poznala? Morda sem ga kje ukrala, ponaredila ali skrila, morda vtihotapila?« »Ali morda poznate tale gumb?« »Jezus, kako bi ga poznala, kaj morda poznam vse hlače v tej deželi?« »Ali poznate Otokarja Havelko?« »Kakšnega Havelko? Morda je tudi on moj ljubimec, morda je družabnik moje kovnice za ponarejanje denarja?« Pa kaj, trudna gospoda orožnika naj le gresta mirno domov, lepo osnažita puško in gumbe, kakor je zapovedano, in zaspita; gospodov orožnikov ni tu nič treba, zdaj se na iskanje spusti ona, stara ženska; če pa začne iskati ona, tudi najde ... Narednik je zinil, da bi rekel še nekaj, pa se je premislil in premagal, zaprl zapisnico, hladno pozdravil in šel, za njim pa mrko molčeči spremljevalec. Tako je bilo. In zdaj je dolino dušila velika sopara, krčmarica je trpela s seboj, bolele so jo vse noči, vsaka ura, vsak korak, vsak glas, ves svet. »Tebe še nista zasliševala, jeli?« je rekla Strmelcu, ko sta se spet zaupno pogovarjala, to pot sicer ne za zaklenjenimi vrati, marveč ob belem nesumljivem dnevu v prazni točilnici. »Tebe se menda še nista lotila?« »Spotoma sta se me lotila,« je stari pokimal. »Med Bre-gano in Samoborom pri Podvrhu sta me ustavila. Ali kaj vem. Jaz da ne. Ali sem slišal strel? Jaz da sem ga. Kaj prav za prav imam s teboj? Jaz da prostor na tvojem zapečku. O, kaj sta ti hotela vse vedeti.« »Ti, dosti vesta, preveč, Bog ve, od kod?« »Ušesa, jeziki so povsod,« je Strmelec odmahnil. »In kako me je sukal!... Zmerom kaj drugega, vse navzkriž. Ta narednik je nevaren človek ... Ve tudi, kaj je oni — no, zdaj že laže govorim o njem — počenjal z menoj zaradi denarja in vsega drugega. Ti, nobenega ponarejenega denarja več iz Zagreba. To smrdi.« »Škoda, zdaj izdelujejo boljšega.« »Za zdaj ga ne maram več... Ti, kaj bo?« »Kaj? Počakati morava.« »Le od kod toliko vetra?« »Pisma; pisanja.« »Meniš? Čigava?« »Čigava?... Tistega, ki ne piše več. Vedi ga vrag, kje je on že podkuril in kam se ponudil. Skrajni čas je že bil —« »Kaj res misliš, da je vse to on —?« »Samo: kje? ... In: kam? ... O, ni bil zabit.« »Njegove reči so precej zapečatili in zasegli. To mi ni všeč.« »Všeč mi še marsikaj ni. Vesela bodiva — če — no... Saj je bil res pravi hudič, ki sva si ga naprtila. Najin lastni hudič.« »Njegove reči gredo vendar meni. Povedala sem, da sem mu bila mati, zato dedujem po njem jaz. Orožnika sita našla neki gumb, ne vem, kje.« »Zadnje dneve je bilo dosti obhodov. Sploh so orožniki zdaj dosti zunaj.« »Nobenega nisem videla.« »Po cesti in pred hišo ti ne bo nobenega. Z one strani prihajajo kar čez hribe. Lahko jim ne bi ušel, če bi kdo hotel. No, da, če bi midva hotela —« »Ti, to smrdi.« »Hm, prav lepo res ne diši...« »Kaj meniš, da ga je — Primorec ali kdo drug?...« Strmelec je ostro trendi v staro. »Če bi ga bil jaz, bi ti povedal. Škoda, jaz bi ga bil moral. To bi bilo najpametneje.« »Kaj bi mogel?« »Laže kakor pa se obesiti dal.« »Bog ve, kaj se skuha?« »Vihar. Ali pa tudi trešči?« »Tisto tam zdola j bi morda spravila proč?« »Ali imaš kje prazno hišo, da tako vprašaš?« »Seveda, človek ne misli ...« »Kdaj tudi?____Ponoči, kam brez luči? ... Zdaj ni več kakor je bilo včasih. Zdaj ti je cesta pred pragom.« »Prekleta cesta, da.« »In da je nekaj sto delavcev v bližini, ne pozabi. Zmerom je kdo na cesti. Kako bi to opravila? ... Brez orodja bi tako in tako ne šlo. Da bi se komu zaupala? ... In da bi se videli sveži sledovi, prst in omet? Pustiva, kakor je. Počakajva...« Koraki se bližajo, vrata se odpro, pogovor se obrne. Počakati; da, takole iz oči v oči in ob belem dnevu je lahko govoriti, človek se nekoliko zamoti z navado novega jadikovanja in spakovanja... Ko pa nastane zatohla noč, strašna poletna noč s šepetajočimi glasovi in prežečimi očmi, spakami, sencami in podobami z belega dne!... Ali ni, kakor da bi kdo tihotapil po hiši? ... Glej, kako se iz soparne zunanje teme tišči ob okensko šipo!... Kaj se ne plazi nekdo ob zidu in se tiplje po stopnicah navzgor? — Kdo straši v kleti? Kdo praska, brska in trka, kdo vzdihuje in mrmra, kaj kloka in grgra, kakor bi teklo iz soda ali bi voda valovala? ... Da bi šla dol zdajle, sredi noči, sama, sama s svečo in svojo senco in da bi koga srečala ali kaj videla, joj, ne!... In vendar se je včasih upala še vse kaj drugega. Po cesti v dolini odmevajo koraki. Ali se ne sliši to kakor rožljanje bajonetov in verig? ... Nekdo udari po vratih: orožniki! ... Odpre vsa drhteča; niso orožniki, zakasnel gost je prišel na kozarec vina in po zavojec tobaka ... Ko bi že vendar bilo tega konec in bi že vedela, kaj je... Kaj ji prav za prav morejo? ... Ali ji lahko dokažejo? ... Tako se je spet pomirila. Ampak od kod tista temna svareča vprašanja, od kod vedo toliko? ... Od strahu jo je oblil pot, kri ji je zastala, zadušiti jo je hotelo, vstala je, prižgala luč in zastrmela v strahotno oživelo globino senc. »Ali sva poročena, ka-li? ... Vzemi me, potlej šele smeš kaj reči.« »Kaj mi nisi ljubica? ... Kaj mora biti človek poročen, da je zvest?« »Norec, kaj neki razumeš ti? Če tako misliš, si v vasi poišči kako Lenko ali Maričko.« »Včasih si govorila čisto drugače.« »Prav nič ti nisem govorila in nič obljubila. Všeč si mi bil, rada sem te imela, kakor še zdaj, kar zadovoljen bodi.« »Da, da: všeč sem ti, rada me imaš, meniš se pa z drugim, in jaz naj bom kar zadovoljen. To se mi ne ujema.« »Kaj ti veš, kaj vse se na svetu ujema.« »Ne ujema se mi, pa je.« »Tebi nemara res ne. Doma na Gorenjskem imaš tudi ti sam dekle. To se ujema, pa je.« »Kdo ti je to povedal?« »Nihče, jaz tako rečem in zadenem kakor ti v tarčo.« »Saj ni res.« »Pač, res je.« »In če bi bilo res, ni to nikomur nič mar. Tisto doma je sploh minilo. Tisto je lanski sneg. In to je sploh vse kaj drugega.« »Seveda za gospoda lovca je to precej kaj drugače. Zame pa ni. Zame je to prav isto in še več. Dekle vzameš, žena ti bo, mene pa ne snubi nihče.« Primož je zgubil potrpljenje. »Tri sto hudičev, vzamem pač tebe.« »Beži, beži, Kranjec; saj ne veš, kaj govoriš. Pojdi v svoje hoste in se shladi.« »In nalašč!« je Primož vztrajal. »Vzamem te.« »Saj ne veš, ali te maram.« »Včasih si rekla, da bi z menoj šla kamorkoli.« »Tačas si pa tudi bil drugačen z menoj.« »Kako drugačen? ... Preklete babe, čemu človeku obračate besede, da se mu kar meša? Cipa si. Z njim se meniš, pa je. S takim, no... Cipa si, pa je.« »In ti si norec. Ali imaš oči? Poglej njega in poglej sebe.« »S tem me ne preslepiš. Ali prisežeš?« »Kaj bi prisegala za take neumnosti? ...« »Ne moreš, vem. Po krivem bi prisegla. Njegova si, priznaj.« »Če že rečeš ...« »Tak vendar?« je Košutnik zarjovel. »Tak res?... Sama priznavaš!... Priznavaš mi v oči!... Taka cipa —« »Ne vpij, bik neumni!... Prav nič ne priznavam.« »Saj si vendar pravkar —« »Kaj sem? ... Ti si rekel, ne jaz.« »In ti nisi ugovarjala.« »Že eno uro ti ugovarjam; pa nič ne pomaga; pustim te pač, da misliš, kar hočeš.« Primož si je segal v lase. »Kar zmešalo hi se človeku. — Tak, kaj je res?« »Ti, ne sitnari mi. Ne bodi tako neumen.« »Neumen zato, ker hočem resnico poznati? ... Ti, da, ti napraviš človeka neumnega.« »Pa pojdi v samostan in postani menih. Če si prišel, da bi me le mučil in jezil, te prosim, da greš.« »Saj tudi pojdem.« »Veselilo me bo.« »Za zmerom.« »Prav.« »Ne vrnem se več.« »Že prebijem.« »Verjamem,« je dejal in se bridko zasmejal. »Saj imaš druge. Onega. Pa še žal ti bo. Kesala se boš. Nobene odgovornosti ne prevzamem. Komu sem kaj dolžan?« Še nekoliko je postal, potlej pa si je v jezi vrgel puško čez ramo in šel. Zunaj je bil čist rosnodehteč mesečni hlad. Pa Tes, kakšen norec je človek, ki svoje moči razuzdano prevrtoglavi po babjih izbah. In v štirinajstih dneh, od svete Magdalene do Velike maše, ob najkrasnejšem poletnem času, bodo že srnjaki zaskakovali, tačas lovec pozabi vso razvratnost klepetave doline... Hoste šumi j a jo in šepetajo v mesečini; v čistem ponočnem vetru se raznaša zadnji dehtljaj kostanjevega cvetja, ne več tako sladko omamnega kakor ob prebujenju prvih vonjav in ne več tako razkošno opojnega kakor o Kresu, ampak gnilobnotrpkega, razkrojnega, bolnega in umirajočega ... Čez tri dni je bil spet pri njej, in vse je bilo spet dobro in poravnano; a čez dva dni za tem se mu je med nemirnim in raztresenim službovanjem v srce zabolo še večje in še bolj strupeno želo; duša mu je trpela in kri norela, vse bi bil najraje zbil do dna pekla. * Poletje je gorelo, po dolini je drhtela sopara, v sončni bleščavi je migljalo kamenje. Iz cestnega prahu, iz prašnega zelenja mesnate zeli se je na visokem steblu tiho in žveple-norumeno razcvel lučnik. Prah je ležal po travnikih, belo zaprašene so medlele žive meje; potok je ozko žuborel, hoste so dremale, žaga je stala. Prah je zabrisal vse; vse se je razlezlo v zadušljivem prahu. Pogreša se pač, zginil je, ni ga mogoče najti; saj se zgubijo tudi drugi ljudje. Od orožnikov ni bilo drugega pričakovati. Če jim nosu ne porineš naravnost v mrhovino, je sami v svoji predpisani neokretnosti prav gotovo ne zavohajo. Še narednik je to spoznal. Saj nič ne pomaga. Obhodi po teh hostah in vseh hribih? To se prav lepo bere v knjigi službenih navodil. Ampak takle okoliš s svojimi tokavami in prepadi, votlinami in goščami je pač večji kakor nekaj strani v knjigi. Tudi se človek lahko zgubi še sam. In če bi tudi pet in več sosednjih orožniških postaj poklical na pomagaj, bi tudi to bilo, kakor če bi za šivanko, ki je pala v Savo, do dna preiskal in pretipal vso Savo od Zemuna do Siska in Brežic... Petkrat, šestkrat so zaman odhodili in pretaknili vse, potlej pa so vsi trudni in nejevoljni odnehali. Oblast je spala in se ni hotela prebuditi, je bila gluha in ni hotela slišati, je bila slepa in ni hotela nič videti. Pisma, ki so se našla v zapuščini, niso državnemu pravd- ništvu pomenila nič____ Prejšnje preiskave in razvpitosti še niso pravi vzrok za novi sodni postopek... Zvodništvo se ne da dokazati, kakor tudi ne odprava telesnega plodu in oderuštvo... Priče niso hotele nič vedeti... Dokazati se sploh ni dalo nič, razen tega, da se Hrovatičke nihče ne upa lotiti... Čemu bi se človek še dalje trudil in se dal zasmehovati? Poletni prah je pokril vse sledove, narednik se je vrnil k nekrvavemu pregledovanju živinskih potnih listov. Država se je tudi v pasjih dneh bala, da bi ji odšel kak dohodek. Le sam zase je narednik skrivaj še dalje preiskava!, opazoval in premišljeval. Stari strupeni in popadljivi kači bi bil rad strl glavo; to bi bilo dobro in prijetno zadoščenje za vso njeno nesramno pikanje. Že marsikdo je to poskusil, pa še vsakega je, preden jo je mogel pohoditi, pičila v peto. Ko je nekoč patroliral po soparni dolini, mu je iz ovinka nasproti pridirjala grajska kočija z grofom. Pozdravil je, kočija se je ustavila. »No, gospod narednik, lepe reči se slišijo. Še nič našli, nič dognali?« »Do zdaj pač malo, gospod grof,« je orožnik zmignil z ramo. »Tudi nobenega suma?« »Gospod grof, saj poznate naše predpise.« »Da, da, predpisi... No, na vašem mestu bi jaz že vedel, kje bi začel iskati in kje nebati. Najbrž pa veste tudi vi sami.« »Marsikaj sem dognal, gospod grof.« »Pa?« »Gospod, samo orožnik sem; nisem državni pravdnik in ne sodnik, kakor ni kdo vaših zapriseženih lovcev že grof sam.« Stari gospod se je orožnikovi modrosti nasmehnil. »Dragi narednik, moji lovci imajo včasih več govoriti kakor jaz sam. Pa že razumem; žal. Če vi ne bi bili dober in zvest orožnik, bi vam obljubil tisoč goldinarjev za neko glavo — ne, da bi se kar v zanki zadrgnila, tega gotovo ne želim, prav bi mi pa bilo, če bi gledala izza železnih rešetk, kar je že zdavnaj zaslužila. To bi mi bilo prav.« Narednik je za pozdrav zdrsnil z roko do puškinega kopita, kakor da misli iti naprej. »Če bi vam kdo mojih ljudi mogel kdaj kaj pomagati, kar povejte,« je grof pokimal. »Kakor ukažete, gospod grof,« se je oni zahvalil. »Nekdo izmed vaših ljudi mi je že nekoliko pomagal. Tisti Gorenjec.« »Ta? Aha. Da, to je kaj zanj.« »Čvrst fant, nadarjen, bister in ponosen; in čudovit strelec, med tisoči ni takega.« »Tako, tako? Ali ste ga že videli streljati?« »Da, vsi smo ga že videli; iz čisto nove, prekrasne risa-nice je nekoč streljal pred Hrovatičkino krčmo.« Narednik je postal zgovoren. »Neko ptico roparico, jastreba ali orla ali sokola, je kakih dve sto korakov visoko mojstrsko zadel s svinčenko.« Grof se je delal nevednega. »Tako, pred obmejno krčmo se je postavljal?« »Da, neko nedeljo popoldne.« »Ali je bil kaj okrogel?« »Ni mu bilo videti. Le nekaj ogreli so ga mlinar, saj ga poznate, poštar in še neki drugi; ampak s tremi mojstrskimi streli je stavo dobil. Ostal pa je trezen in je vsako pijačo odločno, skoraj grobo zavrnil pa šel.« »Tako, tako? No, vsaj to. Najbrž dosti zahaja v tisto krčmo?« Narednik je pomilovalno zmajal z glavo. »Že večkrat sem ga posvaril zaradi tiste krčme — pa kaj? — mladost je norost; mladost in šamija v hosti...« »Vino?« je grof pomežiknil. »Dekle,« je narednik odvrnil in dvignil debele obrvi. »Tista po rajnkem steklarju Grabertu?« se je grofu na-gubančilo čelo. »Malopridnica,« je narednik zaupno pokimal. »Najbrž. Tega dolgo nisem vedel. Za njo sem dosti pisaril na vse strani, ker me je za smrt bolni stari tako prosil. Deklina pa je živela v najbližji bližini in se še zmenila ni za očeta, ki si je za njo srce in dušo izjadikoval. Takale — no... Nočem si ust umazati... Prihajam prav od nje, ogledal sem si jo in ji izročil, kar je ostalo za očetom. In mislite —?« »Tu se pač marsikaj sklada,« je orožnik odgovoril, obraz se mu je važno zresnil. »Z dogodkom?« »Ne smem povedati, gospod grof; ampak Gorenjec ni zamotan v te stvari, gospod grof; samo tako, s punčaro. Opozoril sem ga, da bi utegnilo škodovati njemu samemu in gospodu grofu, če bi še zahajal k njej...« »Menite: vada, limanica?« »Kaj takega pač, gospod grof; pa tudi neki sumljiv strel se je slišal, in kjer se strelja, tam je tudi puška. Po-zvedeti pa se glede tega, žal, ni dalo nič važnega; ampak Gorenjec sam govori o nekem divjem lovcu, ki je menda drugi ljubimec te punčare ...« »Cestni delavec?« »Toliko menda smem priznati, gospod grof.« »Trden sum?« »Slutnje; ampak o tem ne smem govoriti, gospod grof. Pa to boste morda po ljudeh zvedeli že prav kmalu.« »Tudi ženske?« »Nič se ne primeri brez žensk, gospod grof.« »Govorite kakor Francoz; pa je res, kar pravite. No, srečno, gospod narednik, nočem vam več vznemirjati uradne vesti. Delajte po svoje.« Kočija je oddrdrala po prašni cesti, orožnik je zamišljeno gledal za njo. Da, tale grof je vse kaj drugega kakor na oni strani posuroveli in zapiti češpljevi baroni z dolmani in s kalpakom, z atilo in s surko, tisti potuljeni madžaroni, požeruhi vampasti ... »Ali bi vrtoglavca kaj prijel?...« je grof premišljal. »Pa saj bi bilo vse zaman. Gorenjec je trdobučnež... In mlad je, vroč je... Naj bo, kakor je; dokler opravlja službo in dokler o njem ni slišati kaj nepoštenega, naj nori in se iznori. Ampak da se je spotaknil prav ob to... Saj je čedna, nič ji ni reči, lepo raščena in polna, vsakemu lovcu bi bila všeč; le v očeh ji ni nič dobrega, malopridnost in sprijenost se že od daleč vidi... Pa tako vidi š estdes et-letnik, drugače on, ki mu jih je komaj pet in dvajset; svoja leta je težko precepiti na koga drugega. Pomilovanja je pa le vreden takle cvetoč, bister in zdrav planinski fant...« Po mislih mu je trenilo, kako je pred dobre pol ure spoznal Berto. »Ali ste vi povsod iskana Berta Grabert, ki sem vas poznal, ko ste bili še otrok v stari steklarni?... Pripeljal sem vam, kar je ostalo po vašem rajnkem očetu; ni vredno, da bi s tem delali sitnosti občini ali kaki drugi oblasti; sploh pa sem župan jaz. S tole resno igračo Kristusovega trpljenja se je vaš oče ukvarjal zadnje dneve. Morda ima za vas kako vrednost, ker je spomin na očeta.« Še sled sramu ji ni trenil po obrazu, ko je drzno in izzivajoče stopila predenj; všeč mu je bilo, da ni zaigrala zoprne komedije in se ni pohlinila; še je bilo nekaj dobrega v njej, čeprav ji je bila duša po grehu zaznamovana. Brez nežnejšega občutka je s pomilovalnim nasmeškom sprejela očetovo zadnje in še ne dokončano delce v steklenici in jo malomarno postavila na polito točilno mizo. »Da, oče,« je potlej dejala. »S takimile rečmi se je rad ukvarjal, dokler je bil mlad. Včasih nam je kaj pripovedoval o tem. Zdaj ga ni več; zanj je najbolje tako.« »Ob takih razmerah seveda. Vas se je dosti spominjal v zadnjih časih; prav dosti...« »Da, še prav mlada sem šla z doma; tako se človek odtuji. Nekoč sem slišala, da je hudo zbolel; pozneje sem mislila, da je že umrl. Sicer bi ne bila prišla semkaj. Pre- đrugačiti ne bi bila mogla nič, preživljati ga in še vsem drugim pomagati pa tudi ne...« »Tega ravno ne bi rekel. Ampak, no —« »Zadeva s steklarno je pač pahnila v bedo vse —« »Da.« Grof se je naveličal neuspešnega pogovora; kratko in hladno je pokimal in šel; stare Hrovatičke, zariple in zavaljene, ki se mu je ves čas nastavljala, da bi jo sočutno ogovoril, še pogledal ni. Užaljena ženska je togotno požugala za njim. »Tudi tebe bo kdaj konec,« je pihala; »ob vsem svojem napuhu crkneš tudi ti!« »Ampak res pravi gospod,« je Berta občudovaje rekla; »če bi bila drugačna, bi šla prav rada k njemu služit.« »Motiš se,« je Hrovatička pisano pogledala. »Pobožen je, star in mrzel. Zdaj. Včasih pa, pred kakimi pet in dvajsetimi, tridesetimi leti, ko sem še bila med svojo Veliko nočjo in binkoštmi... Ta bi bil tačas kaj dal za to; več kakor ubog seženj drv, raje kar cel kos hoste ... To je tisto, kar ga grize in mi ne more odpustiti...« »Najbrž,« se je ona veselo nasmehnila, »to je, vse tako kaže. Sicer pa mi je tak še ljubši. Prav zato. Človek je včasih sit, naveličan vsega vkup. Oh, kako neumno je vse to, rada bi živela že v miru.« Od voljnogrenke naveličanosti si je pretegnila roke, da so ji zrelo zakipele polne prsi. Bič je počil zunaj, neki gost je klical vina in tobaka. * Ob priliki se je grof lotil Primoža, ki se je tega že bal. »Slišal sem o tebi kolikor toliko dobrega, še več pa slabega. V službi si morda še dober, ti sam pa ne več; bojim se, da zavržeš službeno dolžnost, kakor si zavrgel samega sebe. Nič te ne bom več opominjal, saj je vse zaman: dosti si star, sam lahko spoznaš. Nori, kolikor hočeš, ob prvi nerodnosti pojdeš. Zapomni si to.« »Ne bo treba,« je Košutnik dejal in mečkal klobuček. »Tako pravijo skoraj vsi, mislijo pa drugače, dokler ni nesreče. Jutri ti spodrsne, pa se še ujameš, pojutrišnjem že padeš in si zlomiš vrat. No, kakor hočeš... Lep lovec, ki še z gorkimi opomini in nauki v ušesih in s svetimi obljubami na jeziku gre in se pred pijanci v krčmi baha in postavlja. Že prav, le tako naprej, daleč še prideš... Ali kaj veš o skrivnostnem dogodku?« »Samo, kar sem povedal orožniku.« »Če se le nisi tudi ti kaj zamotal v to?« »Na mojo krščeno katoliško dušo, da ne!« »Slišal sem tudi, da imaš na merku nekega divjega lovca.« Gorenjec je ob kratkem povedal, kar je opazil. »Človek ne more biti povsod.« »Zato si pač lovec, dragi moj, da bi bil povsod, samo ne v krčmi pri malopridnih ženskah.« »Ondi se izvohuni marsikaj.« »Rad bi vedel, kaj si ondi že izvohunil. Ko tako vohuniš tam ti, vohuni po lovišču, in ko si v lovišču ti, je pri malopridnicah v krčmi oni in te ima za norca. Tako ti je to, lahko mi verjameš.« Grof je stopil proti vozu. »Ali že gonijo?« »Še ne. Iskati pa so nekateri že začeli,« je ves zmedeni Primož težko odgovoril. »Preden se res začne, odstreli enega in mi ga pošlji; kakega prav močnega mi dohodi. Tudi drugim lovcem sem tako naročil. V Zagrebu bo razstava srnjaških rogljev, tudi jaz bi rad kaj lepga poslal tja. Ali si že kaj slišal o srnjaku meglenjaku?« Košutnik se je hudo začudil. O tem, da je tega bajnega srnjaka že srečal in kaj mu je namenil sprva, pa le ni hotel ziniti nobene; nazadnje ga je zmoglo. »Da, tale puščavnik, oglar Oglenec, mi je nekoč pravil o njem; pa mu nisem verjel, dokler —« »Dokler...« je grof med nasmeškom ponovil. »Dokler ga nisem sam videl. Roglji so mu takole dolgi — dvanajst, petnajst palcev — po hudičje zakrivljeni in debeli kakor moje zapestje, še bolj___« »Kje si ga videl?« »Na Drenu prav za vred in v megli; prišel je iz hoste, nenadoma je stal pred menoj na že vidnem križpotju — in je kakor prikazen zginil brez glasu, brez sledu —« »Da, tako ga opisujejo vsi, ki so ga videli,« se je grof čudno smejal. »Bržkone je le res.« »Gospod grof, kaj verjamete, da je res? ...« je razburjeni Košutnik postal zaupen. »In da to vselej kaj pomeni?« Stari grof je skomizgnil z ramo. »Ne vem; ustreli ga; poskusi. Morda odrešiš njega in sebe. Pred leti je bil v moji službi neki Stransky, ki je streljal vanj, a preden je minilo pol leta, je bilo po njem; zapil se je z ženskami, nekoč je spotoma pijan obležal in vso hladno jesensko noč ondi preležal, dobil pljučnico in šel... Za njim je prišel neki Riedel, izvrsten lovec, pa so ga ženske in pijača zmešale. Kaj je bilo? V vinski omotičnosti mu spodrsne, da pade in da se mu v puško zarine prst, precej nato pa zagleda meglenjaka in ustreli — puška se razleti in mu odtrga prste na levi roki; rana se zastrupi, ognoji in ga umori... Potlej je bil neki Brož, dober fant, raje pregoreč ko ne; kvarta, se z ženskami onegavi in se dolži; Hrovatička ga dobi v pest, da začne krasti in ji prodajati... Nekaj časa še skrivno, kmalu zasmrdi, zagori, tla mu postanejo prevroča; potlej pa se še primeri, da se mu neko prav rano jutro, kakor ondan tebi, ko s pijano glavo motovili v službo, na križpotju prikaže bajni srnjak. To ga tako prestraši, da se mu zmeša in da povsod vidi orožnike. In kaj stori? Na lepem ti gre in se ustreli ... Da, vicliš, tako se je zgodilo tem trem, ker so videli meglenjaka. Nekaj bo le res, kar ti je pravil stari Oglenec — najibrž pa je slaba vest tisti veliki meglen jak, ki straši ob rani jutranji uri...« Primož je stisnil zobe. »Dobom ga, prav gotovo ga dobom, če le je iz mesa in kosti — na mojo krščeno dušo.« »S kletvijo že ne; tako prej on tebe dobo. Take rotitve so iz krčme, od koder še nihče ni odrešil nobenega duha in se še ni rešil slabe vesti. Meglenjak ni brez nič. Najbrž je kak prav star srnjak, ki nima stalne stečine in se umika, da ga je malokdaj videti. In ker je bilo takih srnjakov zmerom kaj v naših hostah, mislijo praznoverni lovci in stare pre-dice, da je zmerom eden in isti in da je zaklet ali začaran; to vsi radi verujejo, meni je tako prav, strahovi so potrebni ... Poslednjič, kolikor vem, so ga videli na Selovcu. No, bomo videli, kdo izmed vas mi ga prinese. Patron moraš dobiti; za vsak primer ti jih dam še troje. Glej, da ga pihneš ti, saj je kakor tvoj domači Zlatorog — morda te spet spomni domačih planin, morda tudi neke vasi, ki se imenuje Sela v Gornji Kokri, ali morda tudi neke Polone .., To ti ne bi škodilo. Z bogom. Poženi, Štefan.« Grajski voz je oddrdral po dolini in se je že skril za ovinkom pred sotesko, Primož pa je še zmerom stal in strmel v tla. Grofove besede so ga pekle kaj v živo. * Tiho, soparno je postalo v dolini. Beli cestni prah je vroče dušil, listje na drevju se je od sopare pobešalo, rumeni lučnik je cvel po tihih strminah. Prah je pokril sledove in zabrisal, kar se je zgodilo, in prah je legel na uradne spise; Hrovatička je zmagala. Ne, nje se že niso upali lotiti. Kamor ona ugrizne, se ne zaceli več. To so vedeli. Dosti so vedeli, vedeli pa tudi, da ve ona še več, da ve dosti preveč. Presvetli, ilustrisimi in spektabili naj le poskusijo. Vsakega je imela zavozlanega in na rovašu. Zato raje niso poskušali. Hrovatička se svoje zmage vendar ni mirno veselila. Tu je bil še nekdo, ki ga ni zmogla in ki ji ni dal miru; otresala se je le živih, mrtvi so jo še in še vili, lovili in davili, v tihih temnih nočeh so ji začele zmanjkovati moči... Glej, nekdo se plazi po stopnicah, tipa in tihotapi pred vežo, zdihuje po temni veži, koplje, grebe in ropota v kleti; neki bledi in krvavi obrazi votlo prežijo iz temne noči in gledajo skozi okno, roke si mahajo, glasovi mrmrajo okoli hiše, koraki se slišijo, oči gorijo, iz teme se vijejo prikazni, skozi zaprta vrata se vliva mrzla zona... Jezus, kaj je to? ... Kdo je tamle? ... Neki tih mož s sekiro. Rabelj? ... Kdo venomer odpira predale v točilnici in šteje tolarje in goldinarje?... Neko noč se strahoma prebudi iz rahlega dremeža in blazno zastrmi v nekoga, ki sedi na njeni postelji, neko človeško podobo z zastalim globokim pogledom in bledim, čisto krvavim obrazom ... >Branko! Bran-kec!... Kaj si ti, kaj si živ? ... Brankec, Jezus, od kod prihajaš, kje si bil, kaj ti je, da krvaviš?.. .< Ponočni gost pa nepremično strmi, a ko se hoče dotakniti njegovega krvavega obraza, se dotakne mesečine in zraka... »Brankec. Bog nebeški, kaj je, ali bi rad denarja... Na, vzemi, kar vzemi!... Maše zadušnice?... Kaj me gledaš tako strašno? ... Ali si prišel pome? ... Jaz — jaz te vendar nisem — Jezus nazarenski, saj te nisem jaz —« * Koliko potrpljenja je treba imeti s staro mrho; nobeno noč ni miru pred njenimi napadi, nobeno uro ni človek varen pred njenimi prividi. »Berta, dekle, če me imaš kaj rada, prižgi luč in pojdi pogledat dol; nekdo je v hiši, po točilnici iztika, po kleti lomasti, trka in grebe... Berta, moj Jezus, ali imaš lovca pri sebi? ... Naj bo tako dober in naj gre s puško pogledat, kdo je v veži in na stopnicah... Praviš, da ga ni pri tebi?... Bertka, prosim te, vrzi kaj nase in skoči dol ti sama, plačala ti bom... Berta!... Jezus, Berta! Na pomagaj, pomagaj, pridi! O, da si le tu! Ali ga vidiš, kako sedi na moji postelji? Spodi ga proč; s seboj me hoče vzeti; daj mu denarja; vse mu daj, samo da pojde______« »Berta, ali ne bi mogla spati pri meni? Kar k meni lezi, da ne bom tako sama v temi... Berta, kaj spiš? Berta!... Daj no, predrami se samo za eno uro, za eno kratko uro. — Ali znaš še moliti?... Bertka, daj, moli z menoj rožni venec in litanije, pomagaj mi moliti, dokler petelin ne zapoje in ne mine noč...« Hrovatička moli, Jezusa, Boga nima samo v ustih, res moli. »Bodi nam milosten, prizanesi nam, o Gospod!... Vsega hudega ... svoje jeze... nagle in neprevidene smrti ... skušnjav hudobnega duha ... večnega pogubljenja reši nas, o Gospod!... Na sodni dan ... Ubogi grešniki te prosimo, usliši nas!« Iz obmejne krčme so v soparno tiho poletno noč grozotno odmevale litanije, ki sta jih ženski ob motni luči posvečene sveče zamolklo molili. Pred hišo je tiho žuborel potok, daleč za hribi je tiho trepetala bliskavica. Hrovatička se je tudi med molitvijo divje plašila. »Ali je res velik greh, če sama sebe rešim česa hudega ali zalezovanja, preganjanja po hudem sovražniku?... Ali sem kriva jaz? Oh, zmerom sem kriva le jaz, uboga stara zapuščena bolna žena!... Jezus, Berta, kaj ne vidiš, da je tamle nekdo? ... Zapodi ga proč!... Na sodni dan ... Kakšen sodni dan? ... Kdo toži, da bi bilo treba soditi? ... Kdo more tožiti, kdo kaj dokazati? ... Moje roke so čiste!... Jaz, jaz sem tožnica, nad menoj ste se pregrešili!... Da. Bog sam se je pregrešil nad menoj... komaj sedemnajst let mi je bilo, ko me je napravil za vdovo in me brez varstva pahnil v svet. — Kajne, Bertka, da ostaneš pri meni in da te ni groza mene? ...« Dekle jo je strahoma gledalo. »Le stoj, v oporoki se te spomnim, saj si mi bila skoraj postala hči... Jezus, slišiš, kako v kleti brska in šklepeta? ... Na sodni dan ... ubogi grešniki...« Ampak stare še ni popolnoma omajalo in omehčalo. Vsaka nova nevarnost ji je prebudila novih moči. Zbrala se je in postala nezaupljivo pazljiva, navadila se je skrivati svoje slabosti in se pritajevati. Berta je posihmal imela mir pred njenimi strahovi in ji ni bilo treba več moliti z njo. Hrovatička je bila podnevi med gosti in v gospodinjstvu vsa čisto po starem: spretno zgovorna in sladka, strupena in ginjena. Ponoči pa je Berta iz njene izbe slišala ječeče mrmranje, samogovore in drsajočo hojo sem in tja. Mislila si je, ali bi bilo vredno to vodo speljati na svoj mlin... Ne, ta denar tukaj je krvav, najbrž ne bi nikogar osrečil... Vere že dolgo ni imela nobene, ne v Boga ali kako dobroto, praznoverje ji je pa le ostalo, morda prav zato. Pa tudi gnusilo se ji je, da bi tudi ona stiskala in izžemala to staro gnilobo; preveč se je že zgodilo v tej hiši, da bi še sama, zavržena in umazana, kakor je že bila, gazila po tem blatu in brskala za zlatom v globoki stari nesnagi, ki smrdi z vseh strani... Da, ko bi se še mogla obrniti na potu, ki vodi, kakor vsa taka življenjska pota, v mrak zaničevane starosti ali v hiralnico, morda v vodo, v močvaro, v zadnjo bedo_________ Kako vse drugače bi živela ... Ko bi le otroka ne bilo... Vse je že zgubila, vso radost življenja, vsako čustvo in samo sebe — ostala pa ji je še navada umazanega, lahkega, lenega in vendar tako gnusnega obrta!... Nekajkrat se je že skušala rešiti iz močvare, šla je na deželo za služkinjo, za natakarico; da bi dihala čist zrak in da bi ponoči spala, se umirila in navadila poštenega dela, se prezračila po smradu dima, vina in kozlov ... Zaman, ostala je ob .starem; kakor volk za mrhovino so bili dedci za njo, brez njih ni mogla živeti, vsakega je morala imeti vsaj enkrat... Taka je bila, pa naj je bila zgolj strežajka v kaki beznici v Varaždinu ali Čakovcu ali Osjeku ali natakarica tukaj ... In vse to ima na vesti tale, tisoč in tisoč smrtnih grehov polna stara babura, ki jo je tačas izmamila iz rok zaupljivega očeta in jo prodala v tako imenovano službo ... In če bi ji zdaj do zadnjega novčiča iztisnila ves njen pekoči zaklad, ki se ga držijo kri, solze in sam hudič, si z njim še ne bi poplačala zavrženega, zgubljenega živi jen ja... Da, tako se je bilo začelo; potlej je hodila od mesta do mesta, iz rok v roke ... In tačas, ko se je vprvič osvobodila, je morala biti tako neumna in slaba, da se je resno zaljubila in da je otroka rodila nekomu, ki jo je, izobčenko in sprijenko, pahnil lepo od sebe... Kdo bi se še kaj dosti ukvarjal s takole potujočo vlačugo, ki ne more nič dokazati, nič zahtevati? ... In da je preživljala otroka, se je morala še bolj vreči na pot že navajenega kruha... E, saj ni, da bi kaj mislila o tem... saj je vseeno, ko odbije ura, pogine pa bo vsega konec... Neumna je bila, spridila se je, zgubila in zavrgla... Neumna!... Malopridna!... Zgubljena!... E, kaj pomaga zdaj ves kes? ... Staršem res ni nikoli pisala. Čemu bi jim o svoji bedi pisarila in jih žalostila? ... Pa je že bilo bolje, da je vse sama prebila in se jim skrila... Če so bili žalostni, ker so mislili, da je umrla, ni bila žalost tako velika, kakor bi bila, če bi bili zvedeli resnico... Zdaj so vsi pod zemljo, bolje je tako, kaj se jim mara... Sama je ostala iz vse siroščine... Lovec?... Taka je pač, da kljub vsem dobrim sklepom in bridkim skušnjam ne more in ne more živeti brez moške ljubezni. Tudi tukaj ni dolgo strpela, še spočila se ni dobro, pa se ji je že zbudil mik stare navade in se povečal v dolgočasju; bežne misli so si umišljale vero, zvestobo, možitev in lastni dom. Pa to so bile lučke, ki so ugasnile, besede, ki so izzvenele in onemele; ostale so le laž, naveličanost in gnus___Ali je res le ona kriva, da je postala to, kar je, in da zjutraj ne vstane taka, kakršna leže prej ta večer? In nič na svetu ni stalno, zvesto; čemu bi bila ona?... Saj je samosvoja, z ničimer ni privezana na nikogar. Ko jo je Hrovatička po naključju srečala in najela, je bila zadovoljna, da je taka, kakršna je, saj je iskala le — vlačugo. Tisto je že res, lovca ima rada, čeden je, močan je, isker in živ; po njenih okroglih ramah in po njenem vratu se skriva vse polno njegovih sladkopekočih grizov. Zakonska žena mu pa vendar ne bi hotela postati, ker ve, da mu ne bi bila zvesta; če bi se že možila, bi se s kom drugim, ki bi bil malopridnejši, starejši, nesramnejši, s takim, ki bi zaslužil zlo usodo. Na primer s pogrešanim, z ubitim, s Hrovatičkinim pankrtom; tega bi obrala za denar in mu vzela vse pravice, varala bi ga, skubla in mučila na vse načine. Pa gnusni izsiljevalec je tako ne bi maral, čeprav se ji je tisti večer tako silil in čeprav mu je stara zvodnica po hudičje spretno še pomagala... Ubogi topoglavi Primorec ji je bolj všeč. Z nekaj toplimi besedami in ljubeznijo ene noči ga je zmešala, tisočkrat raje ga ima, čeprav ve, da se njegovih rok drži kri. Naj le prihaja in si jo jemlje, prav tako tudi lovec, dokler ji je še živeti v tej dolini... Saj je vseeno, ali je ta ali kdo drug, ko tako vse mine, se pozabi in obrabi... Kaj kmalu naj bi že minilo in se pozabilo vse: to poletje, Hrovatička, ta krčma, ta svet, to životarjenje — * »In čeprav: — vendar se bojim, strašno se bojim, Strme-lec; fant ni mrtev in ni mrtev, ti pravim.« »Kaj ne bo mrtev? Neumnost; strahove vidiš —« »Saj to je, Strmelec, saj to je, da jih res vidim. Ni mrtev, ti pravim; straši. Znorim, prav gotovo še znorim.« »Mislim, da si že.« »Da sem, Strmelec, vem, da sem že. Nobenega miru nimam nikjer in nikoli. Včasih sem žejna, pa si ne upam več v klet, ti pravim.« »In jaz ti pravim, da ga zdaj ni več in da je to naj-pravše. Prej bi bila bolj premislila. Kar je, pa je, spremeniti se ne da nič. Pojdi k spovedi, če hočeš.« »Kar reci: v mladosti cipa, na starost svetopetka. Tudi z menoj je tako. Zmoglo me je vse to. Povsod ga vidim. Povsod so sami mrtvi, čudni glasovi, strašne roke. Ponoči ne spim. Nemara kmalu poginem. Najpravše bi bilo.« »Če ti je res do tega,« se je Strmelec zasmejal, »kar povej, pa boš.« »Nič več mi ni do življenja, ti pravim. Niti toliko. In do nobene reči nič več. Prej, saj veš, je bilo drugače. Zdaj je zame vsega konec.« »Govoriš, kakor da si ga vendar prav rada imela.« »Najin otrok je bil, Strmelec; moj otrok.« »Tvoj, da; jaz nisem maral. Imeti si ga hotela ti, da si mogla očetovstvo prtiti drugim in jih viti za preživnino in zamolčnino. Zdaj žanješ, kar si sejala.« »Tudi ti že govoriš skoraj tako trdo in hladno kakor on.« »Kaj ti nisi govorila tako, kadar se je kdo v tvoji oblasti zvijal in te prosil milosti in potrpljenja?... Ali tvoja roka ni bila hladna do nikogar, ki ti je omahnil v pesti, ha?« »Strmelec!... Kaj res tudi ti zdaj govoriš tako z menoj? ... Ko sem tako ali tako skoraj že vsa v peklu? .., Oh, kakšna reva je zapuščena stara ženska!... In prav ti se mi upaš kaj takega očitati? ... Prav ti?« »Nič ti ne očitam, samo rečem tako. Sicer je pa vse vkup neumno, saj ga nisva umorila midva.« »Umor zasnovala sva pa le midva, Strmelec. Ne pozabi, hotela sva.« »Hotela ... Človek marsikaj hoče. Če pa ne stori? ... Saj ga ni moral, nihče mu ni naročil.« »To je isto. Zasnovala sva. Midva sva kriva, midva sva ga. In midva sva v svoj greh porinila tudi Primorca, da bo nesrečen vse svoje življenje.« »Na, Breganica teč navkreber! Govoriš o grehu in kaj vem o čem še in kar vest se ti že budi kakor stari sveto-petki... Priložnosti sva pač nekoliko pomagala, to je vse.« »Saj si sam rekel, da bi ga sicer ti —« »Bil, bil, še z očmi me bi bil trendi. V neke stvari verujem, kolikor je prav, ampak strahov ne vidim nobenih. Jaz sam z vrvjo okoli vratu sem si najstrašnejši strah. Tako. Zdaj veš. — Ali je bil Primorec kaj tukaj?« »Pred nekaj dnevi, da. Samo nekaj trenutkov. Skrila sem se mu, me bi ga bila mogla pogledati.« »Ko bi človek le vedel, kaj je z njim storil in kako. To bi bilo treba kako iz njega iztisniti. Kaj nama more? On pa bi visel.« »Ne vtikaj se, Strmelec, pusti, kar se je zgodilo po najini volji in nameri. Kaj bi? Saj pojde od tod. Pusti mu tudi tisto prekleto puško, naj jo obdrži in odnese — samo, da že pojde.« »Morda bi bilo pa le dobro; pa naj bo, kakor hočeš.« »Kaj bi nama pomagalo, čeprav bi zvedela?« »Najti bi ga bilo treba. Pravše bi bilo, če bi ga našla midva, sicer ga najdejo drugi.« Hrovatička se je uprla z obema rokama. »Nič najti! Nič nočem najti. Naj bo, kakor je.« »Zdaj pa kar ne? Ondan pa si orožnike pikala, ker ga ne morejo najti. Kakor hočeš. Ampak rečem ti, da bodo morda kmalu našli, kar bi midva sicer še mogla skriti. Ne vem, ali bo tako za naju bolje.« »Jaz pa ti pravim, da sploh nočem nič vedeti, nič slišati, nič premišljati in se nič spominjati. Saj ves dan ne mislim nič drugega in vso noč ne vidim pred seboj v temi nič drugega kakor kako se branima... Še znorim, če pojde tako še kaj dolgo. Saj sem menda že, prav si rekel. O Jezus, Jezus ... Ti, da ne pozabim: —dekle nekaj pleteniči.« »Grabertova? ... Kako neki? ... Ali je morda že kaj pritisnila?« »Nekaj malega ji je nekoč že ušlo. Kar tako. Posihmal nisem o tem več govorila z njo. Pognala ki jo, pa se ne upam.« »To bi bilo prenevarno. Ampak tako...« je pomežiknil in z nohtom kakor po bolhi pritisnil na mizo. »Pa bi se morda razvedelo, ko nisva več tako v tihem in na samem, kakor sva bila včasih. Hliniti se je treba. Ali pa se naredi neumno in nevedno. Najbrž ji je oni kaj natrobezljal?« »Najbrž.« »Hudo utegne še postati vse to, ker se ni zgodilo, kakor sem upal, precej na kraju samem, tu v hiši, ali vsaj prvi večer, da bi bili morilca lahko kar prijeli. Ali si ji tudi ti kaj priznala?« »V strahu mi je morda kaj ušlo. Nekajkrat sem jo prosila, da bi pogledala, kaj je; pa da bi spala pri meni in da bi molila z menoj... Da, da, molim, le glej me; jaz in ti pa molitev!... Le sme ja j se, saj se sama tudi smejem... Rožni venec, litanije po cele ure do sivega jutra — Strme-lec, kaj hočeš, če spati ne moreš in ti je hiša polna hoje in glasov, grgranja in mrmranja, kakor bi podtalna voda, polna krvi, brbrala na dan!... Da, če bi z menoj molil ti namesto te tujke; če sva včasih še vse kaj drugega delala vkup, bi tudi zdaj morala drug drugemu pomagati... Saj sem res nora. Jezus, Jezus, da je tako moralo z njim priti med naju!... Prekleta cesta!« Po dolgem molku je Strmelec pokimal. »Še bo hudo. Še bo slabo. Vožnja je iz tira. Ti tudi: nevarna si bila zmerom, tako pa še ne kakor si zdaj.« Hrovatička je vzdihnila in se zagledala v brlečo svečo. »Vse je tako prišlo z enega na drugega. Kako se je začelo? Ko bi se le bila tačas zmenila in poročila. Zdaj bi bil morda mir.« »Da, tak, kakršnega imajo omrtvi.« »Boljši tak kakor nobeden,« je dejala, ker ga ni razumela; »midva še takega nimava. Kaj nama pomaga? Zdo-laj spi denar, do njega pa si nikoli ne upava. Odlašala sva in odlašala in zdaj ...« »Zdaj je prekasno,« je Strmelec dejal in roko na težko položil na mizo. »Seveda je prekasno za naju, ki sva umorila rodnega otroka.« »Sicer bi rodni otrok umoril naju... Ali pa bi morda umorila drug drugega...« Sveča je prasketala; v bosti je po strmih bregovih vso noč suho šumljal poletni veter in prebiral listje na drevju. * V soparnih nočeh je zdaj pa zdaj izza hribov zatrepetala bliskavica; v jeklenomodrem sončnem žaru, v bleščavi, ki je migljala s kamenja, v pekočem sopuhu in v dušljivem apnenčjem prahu so bili dnevi kar morilni, peklenski; cesta se je počasi grizla skozi skalovje in se vila po rebri; v dolini se je kuhala strašna sopara, kamenje je kakor gorelo. Delavci, temnozagoreli, žuljavi in goli do pasu, so s krampom, kladivom ali z lopato v roki padali, kakor bi jih streljal, in nobena grožnja, nobena zaušnica, nobena kletvica jih ni več prebudila. »Spočetka jih je bilo preveč,« je skupinovodja poročal, »zdaj jih bo kmalu premalo; če pojde tako — vsak dan jih umrje po dvoje, troje... In nejevoljni in nemirni postajajo tudi.« »To je v največjem poletju zmerom, ko jih sončarica podira,« je višji inženir nejevoljno godrnjal. »Ali zahtevajo več plače ali poletne počitnice?« »Niti ne. Med njimi vre le zavoljo Primorca Šormana. Z njim nočejo več delati. Hudi so nanj. Da bo vse nesrečno, dokler je on med njimi, pravijo. Po krvi, po mrhovini da smrdi z njega, kaj jaz vem. Da v snu govori grozne stvari, kriči med spečimi in straši. Nihče noče več z njim spati v istem prostoru. Da je vendarle bil najbrž on in da bi ga morali zapreti; nočejo, da bi sum tiščal na vse. Stran da mora, sicer da ga bodo... Preneumno —« »Res, preneumno,« je višji inženir debelo gledal. »To je vročekrvnost. Kaj pa še? Kaj si sodrga neki domišlja? Bog ve, koliko jih je med njimi, ki imajo sami že kaj na rovašu. Kaj pa on?« »Ne morem se pritožiti. Dela kakor vol. Najvztrajnejši je. Prava žival. Po ničemer nič ne vprašuje, vsem se izogiba. Kar smili se mi —« »Iz tega ne bo torej nič,« je višji inženir udaril po risbah pred seboj. »Kam bi prišli, če bi se jim vdali in si dali ukazovati? ... Drugič bi morda zahtevali, da moram zginiti jaz? ... Naj le vsi skrbijo za svoje lastne reči. Ko prvi dež shladi vročino, se že pomirijo. Primorec ostane, pa je. Če pa se morda kaj dokaže, mu že hlače umerijo tisti, ki so za to tu.« »Da, ampak ...« je skupinovodja hotel še nekaj reči. »Kaj: ampak? Nič ampak! Rekel sem, pa mir besedi.« »Ampak nekaj, mislim, vendarle ni z njim prav. Zmerom ždi sam zase, z nikomer ne govori...« »Kaj ne bi smel ždeti sam zase? Ali naj se jim še sili? ...« »Da, ampak — saj je smešno... Tisto govorjenje v snu; skoraj vsi so ga slišali...« »Naj bolj smrčijo, pa ga ne bodo slišali. Najbrž jim je dela še premalo in vročine. Zdi se mi, da ste vsi vkup že prismojeni. Zakaj se mož ne bi smel v snu valjati in pogovarjati? Kaj takega počenjam najbrž tudi jaz.« »In da zmerom maha, kakor bi koga s kladivom tolkel po betici in tuli, vsega pa da ni mogoče razumeti, kaj_____ Včasih zakriči, da onega nihče ne najde in da mu nihče ne more nič dokazati... Izgovarja neka ženska imena, menda tudi ime tiste candre v obmejni krčmi. Drugič govori o nekem zlatem ključu do podzemskih zakladov...« »Bog pomagaj, kaj pa vse to komu mar,... Če ves ljubi vroči dan ne dela kakor s kladivom bije, bije in bije, zakaj ne bi smel tudi v snu tega počenjati? In drugo ... Najbrž se tudi njega že prijema sončarica. Čudno ne bi bilo.« »Tudi mogoče,« je skupinovodja vzdignil ramo. »Ampak ti, ki ga slišijo, si to razlagajo drugače. Bojim se, da se ga nazadnje še lotijo sami... Pa bi bil razen umora še uboj ... Vsi pač mislijo, da je bil on.« »Mislim, da se mora kaj takega natanko dokazati.« »Že, že. Ampak vendar — saj je težko reči — nekaj, kakor senca, hodi za njim, kar v zraku je ... Zato sem vam to naznanil...« Višji inženir se je nestrpno s svinčnikom igral nad risbami. »E, kaj, čenče! ... Ob priliki mi moža privedite semkaj!« In tako je zdaj Šorman s široko odpeto srajco in temno-rjavordeče opaljenih prsih s čepico v trudnih rokah ponižno in topoglavo stal v pisarni. »Ti si to? ... Ilija Šorman iz — Vinodola? Poznam Vinodol; tam se cesta cepi v Liko. Torej ti, kako je to, da se tovariši pritožujejo zoper tebe? Zoprn, strašen da si jim. Kaj veš o tisti stvari?« »O kateri stvari?« »No, o tistem, ki ga v snu tolčeš po glavi in ki ga nihče ne najde? Kako je to?« »Boga mi, o tem ne vem dosti. Razburilo me je, sanja se mi o tem.« »Mislim, da je bil ustreljen, ne ubit.« »Bog ve; jaz ne morem nič reči.« »Tisto, da so ga danes našli, pa veš, jeli?« »Boga mi, nič ne vem.« »In da je še živ?« »Boga mi, tudi o tem nisem nič slišal,« je odgovoril in ni trenil. »Da. In da je naznanil nekaj zoper tebe.« »Boga mi, mogoče je. Ni me maral. Zavoljo vsake cigarete, zavoljo vsake minute je sitnaril. Pa se nisem dosti menil za to. Ali je bil gospodar on?« »No, in zavoljo dekline tam doli?... Kako sta si bila glede tega?« »Boga mi, nič ne vem. O tem nisva nikoli govorila. Kako bi mogel jaz?« »Pa je še več povedal. Povem ti, kaj. Da si bil ti tisti, ki ga je napal, obstrelil ali pretepel, potlej pa zavlekel s poti in pustil, ker si mislil, da je mrtev.« Bog pomagaj, kako neumno ga lovijo takale zlagana vprašanja. In Primorec jih je mirno poslušal in še z očmi ni trenil. »Boga mi, to bo težko dokazal.« »Zakaj, če je res?« »Boga mi, oči naj mi izkapajo, če je res.« Višji inženir se je naveličal. Spoznal je, da bi bil ob vso osebno čast in veljavnost, če bi še dalje silil v to kra-škotrdno čud. »Dobro. Pojdi. Samo slišati sem hotel tebe samega. Kaj pa imajo tvoji tovariši zoper tebe?« »Še vem ne, da kaj imajo. Ne menim se dosti za to.« »No, da, dobro. Torej pojdi.« , In Ilija je šel, kakor je prišel, mirno, brezbrižno, topo, kakor poslušna trudna žival. Sami so neumni vsi, ki mislijo, da je on tako neumen. Saj to diši tri ure jadranja daleč proti najhujši burji. In zdaj spet čepi na samem v žgočem opoldanskem žaru poletnega sonca, preudarno kadi in premišlja. Morda bi bilo le pravše, če bi bil šel v Wisconsin. Tam ni vešč. Tam ni nobenga meglen jaka, nobenega Petra Klepca in nobenih strahov. Tam je vse drugače. Tam ga smeš, tako je slišal, kar ustreliti, če ti je v napoto, pa se nihče ne spotika ob to. In od ondod se ti ni treba vrniti, če sam nočeš. Ostaneš, zgineš, pogineš, nihče se ne meni za to, nihče ne iztiče s svinčnikom in bajonetom za teboj, na novo začneš živeti. Tako je večkrat pravil boter s Klane pri Kastvu, kar lepo in zapeljivo ga je bilo poslušati. Dobra dežela mora biti Wisconsin. Pa tudi od tod je zdaj ni nobene vrnitve več. Nikoli več se ne vrnejo sanje in namere, ki jih je še pestoval ob prvih zaspanotoplih pomladnih dnevih; nikoli več mu ne bo občutiti veselja, ki mu ga je Duša napravila z novim telovnikom in novimi volnenimi nogavicami; še cigaretni ustnik, iz višnjevega lesa in s srebrnim obročkom okovan, mu ni bil več toliko kakor včasih... Nikoli več se ne vrne v krščansko domačo hišico, kjer ga čakata brajda in Duša_____Nič, sam nič. In nobenega miru, samo koprnenje po njej, po Ljubici, ali kdor že je; brez miru in rešitve pred njim, pred mrtvim, pred prikaznijo... Ne, živi gotovo ne več, gospod inženir se je lagal, ko mu je nastavljal zanke; s tako zdrobljeno glavo nihče več ne vstane in ne govori. In vendar živi in ga preganja ponoči in podnevi, hodi z njim na delo, stoji ob svedru pred njim, nobenega miru mu ne da, čeprav ga znova ubija s težkim kladivom. Zmerom ga mora znova ubijati vse dolge noči. Tako včasih zatuli iz strahu pred groznimi prikaznimi in iz togote nad neumrljivim se prebudi in zave: tovariši so slišali, vse razumeli, vse uganili. In včasih divje koine, ko s kladivom bije na sveder: Na, hudič!... Crkni, prašeč! ... Pogini, živinče!... Nenadoma odneha, se zave in se mrzlično strese ob vročem znoju... Tako je, ne more pomagati. Orožniki, gospod višji inženir in skupinovodja ga naj le sprašujejo, kolikor jih je volja, topega in nevednega se dela ves čas. Ko pa ga potlej začne spraševati nekdo drug z nemimi, zastalimi, hudimi očmi, zakriči s tujim glasom proti svoji volji, da se ne more potešiti in oteti pretečih prikazni. Že zdavnaj je opazil, da mu ne zaupajo in da za njegovim hrbtom šepečejo in si namigujejo. Zato je posedeval na samem in čakal. Božja volja, da je to prišlo nadenj, vse je pač božja volja. In zmerom mu stopa pred oči, kako se je tačas odločil ob tihi uri vroče togote: cesta v temni soteski, na nebu poletne zvezde, ob cesti glasno žuboreči potok, bližajoča se hoja, napad in smrtni udarec po glavi____ Posrečilo ise je vse strašno natanko, kakor si je bil mislil ... Spomin na tisto je hud, pa to bi še bilo, če ne bi bilo tega notranjega, iskritega strahu, ki postaja vsak dan večji. Ubil je človeka; saj to ne bi bilo nič takega, če bi se mogel misli nanj otresti, da ga ne bi tiščala v tla in v otožno zapuščenost... Ubil je človeka; v vojski z Bošnjaki je tudi marsikoga, ki je bil boljši človek in brat po jeziku in veri, ubil s puško in nožem na povelje — ali je to kakšna razlika? E, to ni tako natanko v teh hribih, saj bi kdo že lahko ubil njega samega ... Našli ne bodo nič. In če bi, ga ne prepoznajo. Kako hitro je začel tisti srnjak v zanki gniti in razpadati, pa še ni bilo tako vroče!... In hvala Bogu, udarec in strel. Preiskujejo pa, kdo je streljal. Ko je že bilo tistega konec, je res prižgal naboj v iskali, ki si ga je bil pripravil z ukradenim smodnikom in ki je kakor strel odjeknil v so- teški... O, ni tako neumen, ne; samo siromak je iz Vinodola. Ne, ustrelil ni nikogar, kakor vsi mislijo in misliti morajo. Le naj mislijo tako; in če mu postanejo le pre-nadležni, jim pomore, da ga najdejo, vse je že dobro premislil, kako jim pomore, naj le spoznajo, kako so se motili. Ampak govorjenje v snu, to, to: — vse že vedo, sam se jim je izdajal... Ali kaj je neki hotel gospod višji inženir s tistimi zvitimi vprašanji?... Miru in pozabljenja le ni in ni, ponoči in podnevi ga plašijo vse te strašne reči... Wisconsin, Wisconsin, ondi bi bil mir. O, ta prikazen, s katero se mu je venomer tepsti, bosti in daviti, ko ga drugi opazujejo in poslušajo! — Kar se je res zgodilo, tega ni videlo nobeno tuje oko; kako se vsako noč ponavlja uboj neumrljivega, je postalo očitno. In vendar je bil ob vsej svoji naglici tako previden, da mu ni nič vzel in da je še knjigo, ki je pala mrtvecu iz žepa, pobral in mu jo vtaknil nazaj. Samo tisti ponarejeni goldinar in gumb sta mu ušla. In dobro se je umil, okrvavljeno srajco obtežil s kamnom in jo vrgel v potok, oblekel pa čisto, ki si jo je pripravil; tudi opanke, kakor tudi prepotene in zamaščene hlače je dobro preplaknil in ožel; tovariši, ki so spali, ko je odšel, so še spali, ko se je vrnil... Ampak tisti, o katerem je mislil, da je skrit za zmerom, se mu obeša na pleča, a če se ga otrese, oživi, da ga mora spet ubiti, in ko je mrtev, mu brž spet spleza na hrbet, in tako ga vse dolgo večnost nemirnih soparnih noči nosi po strminah donebnih hribov in po globokem snegu, za njim pa volkovi in orožniki, potlej po ovinkih in klancih hrib-skih cest, po jarkih in hostah v Vinodol k svoji Duši v domači koči, od ondod po sto in sto stopnicah k Marijini hišici na Trsatu, pa spet čez Senjski preliv na Krk. po vseh neizmernih morjih v daljni Wisconsin in tako noč za nočjo... Zakaj ga je prav za prav ubil? Še sam ni več vedel tega. Moralo je biti. Nekaj ga je sililo. Nadenj je prišlo, brez božje volje pa nič ne pride in nič ne odide. * Nekajkrat je Lil posihmal že pri njej; priplazil se je v temi po skritih stezah in se spet odplazil v barake. Mrtvi mu je težko visel na plečih, modra vešča je migljala pred njim. »Jaz vem, ti.« »Kaj veš?« »Vse. Pa jaz ne izdam nikogar, hodi brez skrbi. Ti si ga.« »Boga mi, kaj sem?« »Beži, beži, nikar se ne delaj pred menoj, stori to pred orožniki. Priznaj, pa smeš še priti, če misliš tajiti, te ni treba več. Pošten morilec se mi ne gnusi, strahopetec pa.« »Nisem ga ustrelil.« »Pa kako drugače. To je isto. Ampak ti isi ga, ne misli, da tega ne vem.« »In če sem ga, prekleta ti mati —« »Naj bo zato, ker me je rodila,« se je zasmejala. »Kar si storil, ni bilo neumno in slabo. Bil je prašeč, malopridnež, živ hudič. Sicer jih je še dosti, ki ne zaslužijo nič boljšega. Na vse zadnje ubijajo nas vse, tako ali tako...« Ko je neko jutro zavred prišel po tobak, je stara poskočila, kako bi jo bil pičil, in nerodno odracala. Uganil je, zakaj; posihmal ni več prihajal ob belem dnevu. Ampak drugič mu je Berta pretila in ga podila. »Danes ne, poberi se. Morda jutri ali kdaj kasneje.« »Zakaj? Pot je dolga in nevarna.« »Pa ne hodi, če ti je predaleč in prenevarno. Misliš, da te kaj pogrešam?« »Ampak tačas ...« »Kaj tačas, šema? ... Tačas je bilo tačas. Danes je danes, in danes ne.« Kri mu je vrela, sapa ga je dušila, srce je pretilo. »Ali čakaš koga drugega; morda lovca?« »Kaj to tebi mar? Lovec še nima nikogar na vesti. Nobene pravice nimaš, da bi kaj zahteval, razumeš?« »Prav nič nisem —« »Če spet nisi nič prinesel, se poberi za zmerom.« »Prav nič nisem namreč priznal.« »O, seveda ne, v isti sapi, ko si govoril o nevarnem potu, si priznal. Pa tega tudi treba ni, saj dobro vem. Ti si ga, nihče drug; zaslužil je, saj je bil hujši malopridnež kakor sto morilcev vkup, pravega si zadel, nisem ti nehvaležna, ne izdam te, samo skromen bodi in dobre volje. Ne vprašam te, kako in kje si to storil in kam si ga spravil, kakor bi hotela vedeti katera druga, da bi te nazadnje vendarle izdala; glej pa le, da se tudi tebi kaj takega ne primeri.« Molčal je zvezan, zadrgnjen, pobit in potrt. Potlej se je skril med vrbe ob potoku in z očmi obstal na zatemneli krčmi in na cesti, ki so jo motno razsvetljevale poletne zvezde. Nikogar ni bilo; suh veter je šumljal med vejami, mlade sove so sikale v temi, zvezdni utrinek je v krivem loku drsel po nebesu, postrv se je iz vode poganjala za mušico, živad je begala, potok je sanjavo žuborel med kamenjem. Čez čas se je v nekem oknu posvetila slabotna luč, neka senca se je gibala sem in tja, otožno mrmranje je enakomerno padalo in rastlo kakor molitev ob mrliču. Lovec, ali je to lovec, ali je pri njej? ... Ves bled je pogledal po dolini navzgor, petelin je zapel; Ilija se je stresnil, vzdihnil in šel z mrtvim na plečih, pred njim je migljala modra luč vešče, za njim je v bledem somiraku iz host rastel Peter Klepec. Wisconsin, Wisconsin: kako bi prišel tja?... Tam je nemara mir in je rešitev iz stiske in uboštva, iz vseh zank in mrež, le kako bi prišel v novi svet in v novo življenje? * Ni bilo dežja, da bi namočil zemljo, ni bilo oblaka, da bi zasenčil pekoče sonce, in ni bilo sape, da bi ohladila soparo v medlih nočeh, le varljiva bliskavica je za hribi trepti jala; v jeklenomodrem sončnem žaTU, v bleščavi, v zadušljivem prahu so dnevi postajali bolj in bolj peklenski. V dolini se je kuhala sopara; kamenje je kakor gorelo; železo v žuljavih rokah, bleščava s kamenja v očeh, vsa trasa, ves svet kakor ena sama sončnobela in slepeča raztopina rude. In nesreča za nesrečo. Delavci padajo kakor ob kugi. Po barakah, kjer se pari sprijeni zrak z zatohlim sopuhom. ležijo v zaduhlem Somraku bolni za sončarico in živčno bolni, drugi drgečejo ob malarični mrzlici, tam se zvijajo tudi za grižo bolni... Neko soparno jutro je grda muha globoko in pekoče pičila v roko Angela Danielisa, ko je sveder držal kladivu; rana je precej grdo pordela in roka močno otekla, ohromela in oglušela; drugi dan ga je tresla mrzlica, da je moral leči, tretji dan je pa umrl. Samo Šormana, mršavega in mračnega, se ni prijela ne vročina ne bolezen. Tolkel in tolkel je s kladivom po svedru in ril v drob hriba ... Le na konec tega pota, na cilj te ceste, na domačo kočico in dušo njenega ognjišča že zdavnaj ni mislil več. Blaž Furlan iz Trnovega na Krasu bi moral stopiti na mesto umrlega Angela Danielisa, pa se je uprl. »S tem vkup pa ne; tega se ogiba še mrčes ali pa izhaja iz njega; to je smrt. Od njega prihaja vse; okoli njega je smrad kakor po mrhovini...« Češnjevorjavo zaripli skupinovodja, že sam ves zmeden od jeze in skrbi, ga je hripavo oblajal. »Kaj ne boš, prašeč? ... Prekleta ti tvoja vlačuga mati, pojahal te vrag!... Slušaj, kar precej k svedru!» Trnovčan je preteče dvignil orodje. »Sam si prašeč, prekleto tvoje lastno rojstvo! ... Tale je prašeč, volkodlak ali kdor že!... Z njim ne delam, pa je amen, nočem še crkniti.« »Kaj, ti? ... Upiraš se? ... Slušaj, precej k svedru, ali —« Ampak mračno votlooko krdelo je preteče obstopilo sku-pinovodjo, ki je bil že dvignil palico nad Trnovčanom. »Prav misli, tudi mi vsi pravimo tako! ... Iz njega smrdi!... Za samo nesrečo je tu, to vemo že zdavnaj vsi...« »— s Čehom se je tačas začelo —« »— da, in dva dni ali tri dni nato je oni zginil —« »— zato smo na sumu zdaj vsi —« »— čeprav je smrkavec bil pes, napihnjen panlkrt, ki ni nič drugega zaslužil —« »— nič ne de, umor je umor, in tale ga je —« »— kri se ga drži, smrdeča kri —« »— da, in posihmal sama bolezen, smrt in vse mogoče —« »— kakor kakšna kazen nad nami vsemi, dokler imamo med seboj tega —« »— noben zid ne obstoji, noben omet se ne prime, nobena zagozda ne drži, usadi brez dežja, zdaj, ob taki suši —« »— da, in jaz sem videl, kako mu je med spanjem črna žival prilezla iz ust in šinila venkaj v temo; črna kosmata žival kakor velik pajek s perutmi, kakor netopir —« »— njegova duša, ki hodi na ponočni lov za žrtvami —« »— jaz, jaz pa sem videl, da se je kri pocedila iz kruha, ko ga je prelomil —« »— vampir je, volkodlak, ki pije kri —« »— volkodlak —« »— na ta način je tudi umoril onega —« »— čemu bi sicer v snu tako vpil zmerom, stokal in škripal z zobmi, he? ... Čemu zmerom straši ponoči? ... In govori v snu o dušah in o mrtvih? ... Zakaj nima poštenega miru?« »— nikoli ga ni imel; zmerom se je plazil okoli in počenjal skrivne stvari —« »— Bog ve, kaj za njim že vse hodi —« »— kdo prav za prav je?... Ni tak, kakršni smo mi; obseden je, hudiču zapisan —« »— zaklet je ali pa ima kakega duha v sebi, vampir je —« »Kaj pa je to?... Ali ste prismojeni vsi vkup?« je trd, gospodovalen glas zagrmel mednje. »Ali vas je sonce udarilo, ali ste ponoreli, ali kaj in kako? ...« Višji inženir je stopil mednje; kozavi obraz mu je gorel, v očeh se mu je bliskalo. »Kaj je tu ljudski shod ali kaj — da bi vas vseh sedem zelenorepatih hudičev — ali je to delo za dobro plačilo, he? ... Kaj hočete?« Neoplašeni Trnovčan je uporno stopil pred njega, v rokah je imel sveder, kakor hi hotel gradbenega vodjo kar pobiti. »Da nočem z onim delati in da z njim delal ne bom — s tem se je začelo.« »— mi vsi nočemo!« »— nihče izmed nas noče!« »— zato povemo naravnost, ker nam —« Višji inženir je grdo pogledal okoli sebe. »Jezik za zobe!... Samo eden naj govori!... Tako: in zakaj nočete?« Istran Matija Grandar z Gole gorice je resno in odločno poprijel. »To je tako: Posvetovali smo se in sklenili, da se mora tale vampir ali kdor že je s tisto svojo sumljivo skrivnostnostjo in s tistim svojim hudim pogledom, odpustiti in iz tega kraja spoditi, ali pa mi vsi vkup ustavimo delo.« »— da, ali pa mu sami preskrbimo potni list...« »— da, v večnost___« »— in storimo, kakor se z vampirjem storiti mora: ko je mrtev in pokopan, se mu mora še kol zabiti skozi srce, sicer bi po svetu vampiri! še dalje —« Skupinovodjo je hotelo od togote raznesti, ker so ga prevpili, višji inženir se je grizel, ko je videl, da je pred delavci onemogel, mrko je gledal in bledel kljub hudi sončni pripeki, Šorman pa je s pobešenim kladivom in brez zanimanja stal v vrsti, pa je vendar drhtel z vsemi živci. »Da — ali ustavimo delo in pojdemo, ta pa naj ostane. S takim, z morilcem in vampirjem nočemo in nočemo biti vkup.« Gradbeni vodja se je obotavljal, kakor da je ošabno preslišal, da nekaj zahtevajo. Konec pa tega vendarle mora biti, bolje žrtev in krivičnost, bolja tudi slabost kakor nemir in ustavitev dela. Kakor iz lastnega nagiba je strogo pogledal obdolženega. »Zberi svoje reči, pojdi po plačo in se poberi od tod!« Šorman je stal kakor nem in vkopan. Trnovčan ga je sovražno sunil v prsi. »Poberi se, slišiš!... Prašeč!... Oženjen, pa se še sramuje ne ... Mora biti tudi prava, da ji je takle dober ...« Kar se je užaljeni predramil; zadrhtel je, oči so se mu mračno zasvetile. Togotno je zavihtel kladivo; srce jim je zastalo, vse je otrpnilo: — ta trenutek se mora napadalec zrušiti kakor drevo ali pa odskočiti po strmem bregu in se potolči med ostrim kamenjem. Pa zdajci, preden so razumeli in zavpili, je neka nevidna sila segla po zamaknjeni roki. Ilija Šorman je z vzdignjeno smrtjo v rokah odnehal, kakor bi koga poslušal, potlej se mu je utrgal globok vzdih, odmotoglavil je v stran, ob skalo skrbno in narahlo prislonil kladivo, pobral svoj telovnik in se kakor omotičen spustil po trasi navzdol. Za njim je ostal zmeden molk. »Kaj zijate?... Kaj buljite?« je skupinovodja zavpil. »Kaj mislite, da vas bo vlada plačevala za zijanje in buljenje, prekleta vam mati!... Dalje, dalje, pridno, pridno, da se doprinese zamujeni čas, da že kam pridemo, zalega hudičeva, in da se tu ne prirastemo in pocrkamo med temi prekletimi Hribi, zame in za gospoda višjega inženirja naj bo že konec muke z varni, bivoli; poprimite, dalje, začnite in že kaj storite!__« Počasi, v topi neugasli sopari, se je delo spet uredilo. Nekdo drug je prijel za kladivo, nekdo drug za sveder —: udar za udarom, palec za palcem so rili v skalo, da bi že nastala cesta iz vsega tega kopa in loma, ognja in znoja, široka cesta za srečo in nesrečo, za dobiček in zgubo iz te Hribske pušče do velikih železnic proti mestu, tovarnam, uradom in vojašnicam skozi prahoste, po visokih planotah, po močvirju in bleščavem polju do vsezdružljivega in vse-razdružljivega morja ... Čez dan so ga videli, kako je tam doli sedel na kamnu v bregu, so videli njegovo vojaško čepico, dim njegove cigarete in blesk gumbov na njegovem telovniku. In potlej je kar zginil. Že ti je sveti Jakob, srnjaki se parijo kar se da. Primož ga pa še zmerom nima, tistega bajnega, ki ga je nekoč že videl, tistega strašečega meglen jaka; tudi zasledil in slišal ga še ni, kaj šele dobil na muho. Medtem so ga prehiteli črni Peter s štorastim starim štorklježem, stari Jan s sivim korenjakom in dolgi Bogolin s svetlobarvnim, močno rogatim tičem. Sam pa, najboljši strelec, ki na dve sto korakov zadene, kamor hoče, on, ki ima puško, da je nihče nima take trideset lovišč daleč na okoli, se mora dati zasmehovati, ker je še zmerom brez srnjaka, kakršnega mu je grof naročil. Ko je v nedeljo prišel v grad, so bili vsi lovci že v senci pred grajskim mostom, med njimi tudi Peter, ki je prinesel že drugega srnjaka z lepo črnorjavo krono in z jelenje močnimi roglji, da ga je bilo res lepo pogledati. »... najbrž je pravi, deset do dvanajst let je bil gotovo že star, grozen pa kakor hudič, kakor volk, kakor prikazen,« se je Peter hvalil; »z daljnogledom sem ga izsledil, ko jo je s solnišča mahal skozi nasade na Ravnici, po stečini pod starimi bukvami pa mi je le prišel na strel. Takle daljnogled je vendarle dober, brez njega bi ga bil komaj dobil; pa tudi sicer ti takale iznajdba ne škodi; marsikaj vidiš, kaj se godi; tudi ljudi, ki še vedo ne, da jih opazuješ, kod in kam hodijo; na pol milje spoznam vsak obraz... Tale Gorenjec s tisto slavno polurisanico se bo kar grizel, saj lepšega srnjaka gotovo ne dobi, če sploh katerega dobi, ko ga do zdaj še ni... Da, tarča in divjad, to je razlika, posebno če je lovec sam le kozel in če se rajši mudi pri kozi kakor na preži. No, le glejte ga, saj je tu. Kaj praviš pa zdaj, imenitni strelec? Kje imaš srnjaka, da bi ga primerjali s temle mojim?« Ha, zdaj ti mora poslušati še takele in molčati! ... No, tolažba pa le še ostane, meglenjak tale, kakor tudi je res lep, gotovo ni. Sploh pa kje bi človek ob taki suši, ko ti tako poklja pod nogami in ko je vse tako presvetljeno, našel megle-njaka? ... Če ne pride dež in se nekoliko ne shladi in po hosti orosi... Meglenjak. Lov na plaho, skrivnostno žival in lovstvo sploh te morajo prevzeti, da pozabiš na vse lastno ljubimkanje in se zamotiš v najlepše vsega lovskega življenja, v čas preže in zveste ljubezni do svoje puške, v mik nenehnega upanja zvečer, v čisto in živo radost pričakovanja ob ranem jutru. Križ božji, kako je vendar lepo, če je človek sam s seboj v hostah! Ali je bil nespameten, da je toliko noči za-tratil pri Ljubici, ko je vendar v koči ob očrnelem ognjišču veliko bolj mirno in bolj zdravo! Neumen je bil, ker je včasih mislil, da more toliko srečo spopolniti še žena. Čemu bi človek svoje srce za zmerom obesil na eno samo, ko jih je vendar toliko in se te nobena ne brani in si vsake kmalu sit... Polona, no, seveda; zdaj se je spet spominja ob jutrih, ko se izza megle po Krškem polju na vroči modrini neba v dalji prikažejo nazobčani grebeni domačih planin; ali ob otožnih večerih, ko Grintovec in Ojstrica ugašata z bledečo zarjo pod ozkim krajcem meseca ... Primož čuti, kako mu je tesno in kako mu srce bije do grla, čez hoste, hribe in doline milo gleda v smer domačih krajev. Domovje je domovje: naj se ti godi tu še tako dobro, tuje ti je vendarle vse ... Črički spijo, v dolini lajajo psi. Iz hoste se z dolgimi skoki med lomastenjem spusti čez pot neka divjad: — lovec se predrami iz sanjarjenja, stisne puško k sebi in se z večerne preže napoti v kladaro. — Potlej sedi na klopci pred ognjiščem, strmi v plamen, misli pa so mu daleč, daleč, doma; Polona je pri njem. Domače pesmi o ljubezni se oglašajo v njem, hrepenenje mu otožno poje v srcu. Ali bi srce počilo Poloni, če bi zvedela, kaj je počenjal tu? ... Kaj bi prebolela in pozabila, če bi ga zgubila? ... In če bi zvedela in prebolela, mar bi mu odpustila? ... Bog ve, ali je bila kaj bolj zvesta kakor on... Morda ne; skoraj bi mn kilo to prav, obenem pa že ve, da ki tistemu dedcu nož do pol držaja porinil v prsi; sram ga je takih misli... Pred seboj vidi njen obraz, njen čisti, jasni obraz z velikimi temnimi očmi pod vencem močnih kit, vidi njena sladka, zvesta usta in ob smehljaju mili jamici na licu; čuti nežno oblost njenega telesa in njen zadnji vroči poljub v tisti zimski noči pred hišo in njeno roko na čelu, ko ga je prekrižala za slovo... »Kmalu pridi, Primož; ostani mi zvest, sicer umr jem...« Solze ga obli jo, v grlu se mu sproži, da tiho zaihti v trde, zdaj brezmočne pesti. Ogenj je plapolal, puška se je svetlikala; po hosti in bregovih je vpila in lomastila gonja ... Meglen jak!... To bi bilo nekaj, da bi prebolel in pozabil. * Drugo jutro je že ob prvi zori mislil spet drugače. Ženska zvestoba, moška zvestoba, čemu?_______ Piješ, ko si žejen, in piješ iz studenca, ki ti je pač ob potu... Ljudje delajo sploh preveč hrupa iz takih vsakdanjih reči. Ko se oženi, no, v zakonu človek otopi in se povsak-danji in ukroti, da mu ni težko biti zvest... Ampak sveti Alojzij z lilijo in svetniškim sijem še ni bil noben pravi planinski lovec, dekle, ki se nanj obesi, mora to pač tudi vedeti. Meglenjak zjutraj, meglenjak zvečer, to je zdaj poglavitno. Neko soparno jutro ga je pa le zagledal. Iz temne tokave je zdajci po zaraščenem 'bregu završalo in zapuhalo, vitka srna je čez pot šinila v goščo, za njo srnjak z rogljatimi in migljajočimi rogovi, velikimi in razpetimi kakor naslanjalo pri stolu; pred goščo je postal... Meglenjak. Meglenjak. Tamle je, prav tale je. In preden se je Primož zavedel in popal puško, je žival zginila, kakor bi se utrnila v nič... Tiho in prazno je postalo, le brglezi so tolkljali, kanja je vpila nad dolinami, iz biribskih vaisi se je slišal četvero-Tooni pikapok mlatičev na podo ... On. Bil je. Prav on je bil. Megledn jak. Bajni .srnjak, nedosežni, neranljivi. Dolgo je lovec stal, poslušal in preudarjal. Nesrečna služba pri lesu, da mora človek prav zdajle iti k pustim rkljem, kladam in sežnjem, namesto, da bi se zapičil tu za dvanajst, štiri in dvajset, za šest in trideset ur, za dva dni in da bi z napetim petelinom čakal, pazil, prežal, dokler ne bi meglenjak spet prišel in dokler ga ne bi svinčenka pičila ... In prišel bi, saj mora priti, tu se pozna, kako se drgne ob mlado drevje, tu je razločna stečina iz zaraščene gošče po rebri... Pride, mora priti, saj je drl za samico, torej ni začaran in neranljiv. Zdaj ga ima. Zdaj je že njegov, tale slavni meglenjak, ki se ga vse boji... Zdaj ga ima; jutri, pojutrišnjem, kmalu bo uboga prikazen s svinčenim blagoslovom rešena ljubezni in vsega nemira. Potlej je na lesnem skladišču delal od zore do mraka; mislil pa je samo na srečni trenutek, na strel, na ponosno zmago. »Pazi!... Skoči!... Jezus!...« se je žagar ustrašil. »Toliko, da te ni podrlo, in potlej z Bogom divjad, babe, svet!... Ali si meglen jaka videl, da tako sanjariš?« »In če bi ga bil videl?« se je Primož kujal. »Ne bi ti tega privoščil.« »In če vam ga jutri podrem?« »Glej, da on ne bo tebe... Saj bi te bilo že zdaj skoraj podrlo.« »In če?« »Stoj, da ti povem,« je žagar resno dejal. »Ne zareci se, ne pregreši se. Naš poklic je že tako in tako zadosti nevaren; zjutraj si čvrst in zdrav, zvečer pa že na mrtvaškem odru. So pa tudi reči, s katerimi se ni šaliti. Zdaj pa mir, ne govorim rad o tem, veš.« Košutnik je skomizgnil z ramo, žagar se je skrivaj prekrižal in se spet resno lotil dela. No, saj se bo videlo morda že jutri, morda v treh dneh. Da bi zaradi nekaj klad izgubil sled meglenjaka, bajnega srnjaka, ko jo je že srečno našel? ... Najrajši bi šel kar precej, pa če bi bil ob kruh in ob življenje... Ko pa je zvečer šel skozi posekovje proti domu, ga je vroče prestrašil neki drug duh: Na vlažnih glinastih tleh pota, še dvajset korakov ne pred svojim pragom, je našel svareče znamenje sveže stopinje z opanko. * Pok strela; za njim rezek odmev, obenem pa opotekajoč se dir med bukve in v goščo; nato tihota. Primož, od razburjenja še ves drhteč, se je globoko oddahnil. Meglen jak... Ne, če bi bil res le strašljiva prikazen, se mu ne bi tako poznala rana in ne bi tako pod prestreljeno srce skrčil nog ... Šest in dvajset ur dolgo ga je čakal, od rane zore včeraj ves vroči dan in vso strašljivo poletno noč do tega toplega zgodnjega jutra. Kar ti je nekaj poknilo in ga stresnilo iz vsiljivega dremeža, začutil je, da ni več sam, izpod bukev je po stečini prišel temnorogati srnjak. Sto... stopetdeset korakov: strel, na tleh nekaj temnega, ki je poskočilo, da bi pobegnilo, pa je kmalu obležalo — Primož je planil tja in počenil ob ubito žival — o ti hudič prekleti — Bil je prastar, rogat, strašen vrag srnjaka, širok in težak kakor bikec, žilav in kuštrav, starostno očrnelega gobca, s poldrugo ped dolgimi rogmi, debelo bisernatimi do široko nazobčane rože, srnjak, ki tako močnega še v sanjah nikoli ni videl — pa vendar — Po dolgi zamišljenosti ga je otrebil in mu v črni gobec, posut s srebrnobelimi resami okoli ustnic, vtaknil smrekovo vejico. Telo je zadišalo po krvi, smoli in zemlji, muhe, črnotigraste in zelenkastorumene, so ga obletavale; še neki višnjev metulj je sel na hrapave roge, se nekoliko pozibal in odplaval nad sončnim posekovjem... Tako; meglenjak, nemirni, bajni, ima zdaj mir; minilo je, nobenega strahu ne bo več, hosta je odčarana, vsakdanjost se začenja. Primož je še otipaval težke rogove. Hm. Drugačno si je mislil to uro, bolj veselo, bolj ponosno; drugačen bi moral biti lov, težji, razburljivejši in dlje napet, bolj prazničen po tako hudih skušnjavah in pripravah. Tudi tale srnjak bi moral biti drugačen, večji in nenavadnejši, never-jetnejši, sam ni vedel, kakšen še... Pa kaj, neumne, nore so take misli, srnjaka, kakršen je tale, še sto let ne bo v vsej deželi več takega; bolj ko ga je gledal, bolj mu je rastla mogočna krona iz sivkaste glave, in ko si je odrevenelo žival obesil na ramo in mu je njena viseča glava zabingljala do kolen, se mu je razklenilo in sprožilo že dolgo pričakovano veselje, da ga je toplo oblilo, iz prsi pa se mu je utrgal vrisk, ki je odjeknil iz vseh bost. Kaj pa še? Če to ni bil meglenjak, kateri pa bo?... In če on ni Primož Košutnik iz Cerkelj na Gorenjskem, kdo pa je? ... In zdaj naj gledajo in strmijo vsi vkup, od grofa do žagarja in starih predic na vasi, in naj spoznajo, kaj premoreta Primož Košutnik, star kranjski Janez, in njegova polurisanica tudi nad hudobnimi duhovi in zakletimi živalmi ... Zaukal je še enkrat in še enkrat, ker je življenje na lovu tako lepo!_____ Primož si je nalašč izbral pot, ki je šla mimo oglarja. Ko je prišel do njega, je odložil srnjaka. »Ali imaš kaj brinovca, stari? Nič prav mi ni, šest in dvajset ur sem se postil, ko sem čakal tegale. Ali ga vidiš?« Mrmraje je stari Hostnik prinesel steklenico iz svojega brloga. »Saj sem slišal strel in tvoje ukan je. No, tako je spet eden zgubil svoje nedolžno življenje, ti pa si mlad, še mlad.« Nejevoljno in površno je pogledal srnjaka. »Hm, naj bo, star je že bil in zagrenjen kakor jaz. Dobro sem ga poznal. Ogibal se je ljudi in sveta kakor jaz, meni pa je večkrat malo južino vzel iz žepa in polizal ponev; zlagala sva se in dobro razumela. No, da, mlad si, tebe takale morija veseli...« Košutnik je pil in prigrizoval kiselkasto hrapavi sor-žični kruh. »Kaj ni prav, da sem ga? Saj je tvoj slavni meglenjak. Zdaj je njemu nekaj pomenilo.« Samotar ga je sočutno pogledal. »Meglenjak, praviš?« »Kdo pa? Daj (še katerega takega, če moreš. Če morda najdem zdaj vse zaklade teh hribov, dobiš tudi ti sto goldinarjev.« Hostnik je zaničljivo pljunil. »Maram zanje! Meniš, da je denar kaj? Denar ni nič. Denar je domišljija. Mir in svoboda in pokoj v hosti, to je vse. Meglenjak? Nikar si tega ne domišljaj. Drugačen bi moral postati, da bi ga dobil.« Primoža je užalilo. »Jaz pa ti pravim, denar je dosti in vse, ker si zanj lahko kupiš vse; in tvoj meglenjak ni res nič, je le domišljija in pač megla. Ta ali nobeden. Jaz in nihče drug.« Oglenec je mirno ždel. »Kakor misliš. Saj vse bolje veš. In tako skušen si že, ker si že toliko doživel.« »Kaj skušen, kaj doživel? Zdrava pamet in petero čutov mi pravijo, da ni strahov in prikazni.« Samotar se je zaničljivo hahljal. »Da, tako zdravi so ti čuti, da boš prihodnjič videl svojo lastno prikazen.« »Čemu govoriš take neumnosti? Kaj je to?« »Neumnost, neumnost, sama neumnost ves svet. Za teboj pa hodi neka senca. Namenjena ti je. Zgodilo se ti bo kaj. Drugačen bi moral postati.« »Zastraši! bi me rad, jeli? To ti je podobno. Mene že ne oplašiš s svojimi modrijami. Drugačen, zakaj drugačen? Sem, kdor sem.« »Da, dokler si tak, pohujšan, pogreznjen, ne čist, ne svet. Ima te, kakor ima vse in kakor je nekdaj imelo tudi mene. Da, da, le misli, da sem nor, le misli. Če je človek zmerom tako sam v bosti med živalmi in drevesi, ponori, jeli? ... Ko leta in leta delam same kope in žgem oglje, ne? ... Zato se menda tudi Bogu že meša, ker je od vekomaj do vekomaj zmerom tako sam in ker drugega ne dela, kakor da nas v kopo sklada in nas lepo počasi sežiga v oglje, jeli? ... Prižgana kopa, glej, mi je ves svet. Gledam, mislim in vem vse. Po ženskah pride, z ženskami odide, žensk se drži; cesta, beda, skušnjava, greh, pekel, zgubljeni raj — vse zaradi žensk. To vidim v dimu, to slišim v vetru, krokarji kričijo o tem, voda v hribu žubori o tem; zavoljo žensk se svet še pogubi. Vse zavoljo več in zmerom več bogastva, zavoljo žensk, zavoljo otrok, nazadnje pa kri, sama kri, solze in pepel. Kdo pa misli na Boga? ... Ceste delajo za trgovino, hribe podirajo za sejem, hoste sežigajo za denar; kdo pa misli na Boga?« Primož je ves začuden poslušal zmedeno, kakor od daleč mrmrajoče besede; čigav je ta jezni, tuji glas, kakor v sanjah, kakor iz neke globočine? ... Spomnil se je čudnih govoric o temle starem Ijudomrž-nežu: Na vesti neki ima skrivnosten umor; pozna prihodnost in ima čudno oblast nad ženskami in živino in da je obseden; boji se ga vse, za njim pa tudi hodi vse, ogibajo se ga in ga iščejo. V vetrovnih nočeh tuli po koštah in zavija kakor volk; večkrat zgine za več tednov, kakor bi se v zemljo vdrl ali skril v votline pod zemljo; včasih se mu čisto zmeša in z razuzdano nečistostjo napada ženske ob potoku in pastirice na paši; in potlej med zamolklim petjem in strašnimi kletvinami spet pokoro oznanja drevju, oblakom in pticam pod nebom, se gol valja med koprivami in trnjem in po žerjavici in grozotno tuli od bolečin. Neka ženska, ki je imela trakuljo in ki je prišla, da bi ji pomagal, ga je našla pred kolibo s pepelom in žerjavico na glavi, molče in tako strašno je buljil vanjo, da je vsa preplašena pobegnila. V temnih nočeh pride tudi v dolino, bega divje in plaho po travnikih in počenja grozne stvari na pokopališču, iz hleva kje vzame črno kravo, jo zajaha in po hudičje podi čez drn in strn, da ji potlej ob molži kri teče iz zizkov in da vrže dvoglav spaček namesto teleta; katero pa Zagovori in z vejico omele blagoslovi, nima skoraj zadosti velikega vimena, toliko je mleka, a tele ji zraste do nadnaravnih moči. Z golo roko ujame nevarnega modrasa, ki se stisne k njemu in zaždi ob njegovi toplini; na božjastnega otroka položi s posebnim znamenjem neko zel, otrok ozdravi že od njegovega dotika; v mrzli jeseni, ko se ponoči v hosti polhi zbirajo, hodi s piščalko iz posebnega lesa pred njimi, in vsa ta siva gomad lazi z vseh strani, da jih je na stotine in tisoče, ko jih vodi v dupline in votline za zimsko spanje. Vse to so si o njem pravili po vaseh, naseljih in samotnih kmetijah. In zdaj ždi tu s strmečim pogledom in z razkuzmano staro glavo, zgubljeno bulji skozi modri dim, ki se vije iz kope, v migetajočo poletno hosto in se globoko zataplja v trgan samogovor. »Kdo misli na Boga? ... Nihče ne misli na Boga... Kaj ljudje v cerkvi in far pred oltarjem mislijo? ... Ali misliš kaj ti, lovec, ki v bratu srnjaku ubijaš Boga? ... Mar fant pri dekletu v izbici? ... Pa ti, ki delajo cesto, motijo sveti mir božji in vse čisto mažejo s krvjo in smodnikom in svojim izmečkom, ti? ... Njih delodajalci? — In grof, ki podira hoste? ... Ali tam doli s svojimi topovi? ... Kdo pa? ... Jaz tačas, ali sem mislil na Boga? ... Le žival, žival kakor tištale, ki si jo ubil za svoje veselje in zgolj iz domišljavosti, samo žival ima Boga in je v njem in v živali je Bog!... Čemu ubijate živali? ... Zakaj morite Boga? ... Jejte kruh in sadeže, ki za vas rastejo med osatom in trnjem. Morite se sami med seboj, pokončajte ženske, ki jih oplajate pregrešno in predrzno od rodu do rodu! ... Čemu delate ceste? ... Železnice? ... Čemu delate topove in puške, kakršno imaš ti, morilec?... Čemu rijete v zemljo, čemu blodite po morju in zraku? ... Kaj bi radi spremenili, norci hudičevi? ... Kaj bi mogli spremeniti vi, ki morate umreti in ki kdaj izumrete z vsem svojim svetom? ... Pokončajte ženske, namesto da bi zidali tovarne! Pobijte svoje otroke, ki so bodoči morilci in izdajalci! Misliš, da se pišem Ogilenec? Včasih sem bil čisto drug človek. Storil sem nekaj hujšega kakor je oglje kuhati. Ubil sem človeka zavoljo ženske, potlej še žensko zavoljo sebe in nazadnje še sebe zavoljo božje volje. Od tačas sem Oglenec, norec, samotar in kuham oglje in sežigam sebe, včasih bi rad sežgal ves svet in vse ljudi, ki so tisočkrat slabši kakor žival. Da, da, gledaš. Mojih rok, fantiček, se pod sajami in smolo drži kri, strupena človeška kri. Včasih sem bil drugačen, ne vem, ali boljši, bolj nor pa morda ne, kakor sem zdaj. Saj nori ste vsi, samo veste ne, da ste norci med norci. Čemu jim bo cesta, ki jo tamle gradijo? Kaj se zboljša? Nič, samo poslabša se. Krivda za krivdo. prekletstvo za prekletstvo. Drug drugega ubija, cesta požre vas vse. Cesta vam je pot. Tiste, ki ga prehodijo do konca, privede v skušnjavo in pogubo, dosti pa jih ostane pod kamenjem in segnije. Kakor oni tam doli. Kdo misli na Boga, ha?... Kje je tu še Bog med vami?« Primož je plaho pogledal čudaka. »Kdo: tam doli?« Pa Hostnik ni slišal vprašanja. Kakor zamaknjen in prerokujoč iz oblakov dima je govoril sam s seboj iz neke daljne dalje. »Kdo misli na Boga. Nihče. Prekletstvo za prekletstvom od vsega začetka. Tebe ima, vas vse ima, pogubite se vsi. Hribi se odpirajo in vas pokrijejo, vode se dvigajo in vas pogoltnejo, zvezde padajo in vas zdrobijo, železo se obrača proti vam in vas zmlinči, luč ugaša in vas pusti tuleče in z zobmi škripajoče v temi. Kakor je Gospod govoril na gori in kakor je zapisano v knjigah Šembilje opoldne in opolnoči. Le glej; da, nor sem. Kaj veš ti, otrok? Matere davijo svojo lastno zalego, sinovi mesarijo telo, ki jih je spočelo in rodilo. Vse po ženski in denarju, vse z denarjem in ženskami. Jeruzalem in Sodoma ves svet. Velika kurba jaha zmaja nad zemljo in pije kri rodov. Kaj veš ti? Jaz pa, jaz vem, kajti mrtev sem, umrl sem-kakor oglje, ki v njem živi in tli le črna žerjavica. Razumeš? Dolina tam doli je ozka, pa je primera. Tištale cesta, ki jo ljudstvo gradi, je le kratka, je nit, ampak po niti spoznaš vse blago; kot, pa ta ti da vso podobo in s svojimi črtami pokaže večnost. Dolina in cesta sta svet. Zato sem zmešan, ker to povsod vidim. Nisem pa zmešan in slep, kakor ste vi vsi. Tudi ti. Tudi ti nisi dober. Lažeš in varaš. Zavrgel si se z veliko kurbo, da. Ali hočeš poznati svojo prihodnost? Daj roko. Tole je življenjska črta, krivina je kmalu preseka. To je srčna črta, sprva preprosta, potlej dvojna, potlej kakor pretrgana. In tole je črta glave, pamet si zgubil. Pusti, nehaj. Bodi zadovoljen, ne zahtevaj več. Bodi zadovoljen s tem, kar imaš. Ne pregreši se. Ampak tu je kri, to je zli duh, tisto, kar imenujete ljubezen — tudi jaz sem , tako govoril, in kri in spet solze, tuj moški, neka senca, ki pada nate... Nehaj, ti pravim, nehaj, vrzi se v trnje, odtrgaj si ud, ki te pohujšuje, in ga vrzi proč; tole puško, ki si nanjo tako ponosen in ki ti 'je najljubše na svetu, primi in jo razbij ob prvem drevesu, da ne prideš v skušnjavo ... Bolje je ubiti 'človeka kakor pa žival... Na, ustreli me, ustrežeš mi...« Lovec je opazil, da se že predolgo mudi tu. »Beži no, beži,« je rekel in vstal. »Brinovca si se davi preveč nabral... Kuhaj oglje in zdravi živino, kadar jo napenja. Kar čenčaš, je neumno, še zmešalo bi človeka, če bi te kaj dolgo poslušal.« Vstal je tudi Hostnik in postal nenadoma ves drug. »Če se ti le ni zmešalo, kakor vam vsem. No, le pojdi; glej, ali meglenjaka dobiš in v kaj se ti spremeni. Kaj sem jaz iskal tebe, ali si ti prišel k meni? Slišiš? Grmi; nevihta bo; odčehni si vejico s tegale gabra in pojdi, prav ti svetujem. Še spominjal se me boš. Pojdi.« Primož si je srnjaka, ki se je medtem že shladil, spet obesil čez ramo. »Že pojdem; saj nisi tak, da bi se človek rad in dolgo mudil pri tebi; ampak ukazuj mi nikar nič ne, tu sem v svojem lovišču, veš, krt ti? Sicer bi rad tu kake pol ure počival in kramljal, saj rad poslušam stare zgodbe, ampak danes jih veš samih takih kakor menih, ki se mu je med pridigo zmešalo... Drugič boš morda kaj bolj pameten, iko ti vreme ne bo parilo možganov ... Tak le pridno kuhaj oglje, grad ga potrebuje — in ko spet kaj vidiš hudiča, saj menda hodi k tebi na malo južino, mu reci, da je tudi zanj že ulita svinčenka — hvaljen bodi Jezus Kristus ...« Po tem zasmehijivem božjem pozdravu je drzni lovec odšel s srnjakom na rami; za njim je v soparnomračni bosti grozljivo odmeval smeh blazneža. Čez hribe je z juga po dolgi, moreči suši zabobnelo prvo votlo grmenje. * »Glej ga, torej res? Kje pa si ga?« Grof je na tehtnici za divjačino občudovaje prijel srnjaka za težke rogove in privzdignil otrplo glavo s sivkljatim čelom. »Ti, ta je pa res kavelj. Kje?« Košutnik je zamišljen stal ob strani. »Blizu visokih bukev. Po rebri je prišel navzgor.« »Torej vendarle na Selovcu. Tista bajka je morda resnična, vsaj kolikor toliko. Takega še nihče ni ustrelil v mojih hostah, odkar pomnim; lahko si vesel, sreče si imel več ko pameti, fant. Greš in mi poiščeš meglenjaka, ki jih je že toliko prestrašil. Preveč si pa le ne domišljuj. Če ta ni meglenjak, ni noben.« Primož je pokimal z bridkim nasmehom. »Saj si nič ne domišljam. Še pred dvema urama sem pa res mislil tudi jaz, da je; še prisegel bi bil na to...« »Zdaj pa ne?« se je grof začudil in spustil roglje, da je srnjaku omahnila glava. »Ni,« je Primož obupno skomizgnil z ramo. »Ni. Tako je, kakor je precej rekel stari godrnjavec, Oglenec, ki kuha oglje. Ni.« »No, no. Kaj se je tudi tebe že lotila mrzlica o megle-njaku? Ne verjemi precej vsakemu oglarjevmu čenčanju.« »Saj ne,« je Primož požrl slino. »Saj ne verjamem. Pa vendar sem videl pravega meglenjaka — na trideset korakov sem ga videl, še s kamnom bi ga bil zadel! ... Pred slabima dvema urama, precej po nevihti, sem ga videl. Še zdaj ga vidim pred seboj, vse življenje ga ne pozabim.« »Ti si torej že peti ali šesti, ki mi pravi take bajke za otroke in stare ženske. Kaj pa je bilo?« »Kaj? Videl sem ga, kakor vas vidim zdajle! ... Jezus, kaj je tale proti njemu! Nesem tegale domov, zaužil bi bil rad kaj, ko pa sem en dan in dve uri zdržema čakal in se postil na preži; nevihta se bliža s pišem in vriščem, že vrši in treska, da se hribi tresejo, skoraj tako kakor pri nas doma na planinah. Kar prav, si mislim, tako se spočijem in počakam, da najhujše mine; lije, da iz okna ne vidim sedem pedi daleč, in tema je, bliski sem, tja, strele, grom, vihar kakor na sodni dan ... Nevihta odvrši in se poteši... Sonce zasveti, hoste in senožeti se kadijo; zdaj, pravim, je že v kraju, kar pojdem v imenu božjem, vzamem puško in srnjaka in stopim venkaj. In kdo stoji pred menoj komaj tridest korakov daleč na veliki senožeti, gleda kljubovalno vame in koplje s prednjima nogama? ... Gospod grof, saj se mi lahko smejete, ampak roge je imel za dober moj komolec s stegnjenimi prsti dolge in skoraj tako debele in kakor iz samega zlata!... Kakor iz samega zlata!... In se nisem še prav zbistril, pa se spusti kakor oblak med naju in mi ga skrije... Oblak se spet vzdigne, na senožeti se mirno pase stara srna s slabotnim srnjačkom, njega pa nikjer, kakor da ga je sapa odnesla!... Da, gospod grof, pa če mi precej glavo zdrobite, tega še počim, prinesem in položim na tole tehtnico. Sicer bi kdo rekel, Primož Ko-šutnik se samo baha in jezika. Nobenega veselja nimam več s temle. Saj je mogoče, da oni srnjak ni iz mesa in kosti, streljal pa le bom še po njem.« »No, da, vidim, tebe res kar hudo trese lovska mrzlica,« se je grof smehljal. »Kakor tudi druge ljudi trese zaradi drugih reči, vsakega pač po njegovi domišljiji. Po čem boljšem človek zmerom koprni, kaj boljšega na svetu si zmerom želi; večkrat pa je tista reč samo v megli in se nam tako pokaže, da si mislimo Bog ve kaj in da zgubimo zadovoljnost in mir srca. Megla je skušnjavka; če kaj iščemo v njej, zgubimo sami sebe. Da, da, fant moj, megla povečuje, to bi moral vedeti z domačih planin. Česar človek nima, to vidi zmerom kakor v megli, in kar gleda v megli, misli, da nima in da mora dobiti. Zato je zmerom kje kak meglen jak, ki ga nihče ne more dobiti z vsem svojim neumnim lovom za srečo; pa tega ti še ne moreš razumeti.« Primožu se je glava pobesila. »Gospod grof, tudi vi govorite skoraj tako kakor oglar, tisti črni, trčeni škrat tam gori... In vendar se ne vdam.« »No, dobro, pa verjemi, kakor misliš, to ne more nikomur škoditi. Ampak streljali ne bomo več, to si izbij iz svoje trde buče. Divjad se zdaj pari, pustimo jo na miru, in če bi dvajset meglenjakov tekalo okoli. Odpri oči in pridno pazi po lovišču; če meglen jaka spet vidiš, si zapomni kraj in mi naznani. In ne pobešaj zdaj nosu, bodi rajši vesel; takega ne ustreliš vse življenje več.« Košutnik je gledal predse in se obotavljal. Ali naj prosi, ali naj pove, da se ne misli pokoriti ukazu? Ampak bolje je prepoved samo enkrat slišati kakor dvakrat in razločneje. Če meglenjaka res ustreli, bo že ta sam govoril zanj. »Ali si spet kaj slišal o divjih lovcih?« je grof obrnil drugam. »V zadnjem času ne.« »Upam, da je minilo. Tistega sumljivega tiča so spodili z dela na cesti. Saj res, ti, zdaj sem se spomnil: gospod knez, moj bratranec, poznaš ga s streljanja na tarčo, on pa tebe, mi piše, da išče pomožnega lovca. Tačas si mu bil všeč; če bočeš, lahko v štirih tednih tu izstopiš, dobro bi ti bilo pri njem. Tam so medvedi in divji prašiči, bližje doma bi bil in v dobrih rokah, tudi napredoval bi lepo, če bi se prav vedel. Gospod knez je dober, ampak strog gospod, nekih stvari ti že ne bi dal veljati. Sicer pa se ti nikjer ne bi bolje godilo. Premisli torej.« Primož se je igral z jermenom na puški. »Lepo se zahvalim, gospod grof; če me ne spodite, ne pojdem.« »Saj se ti ni treba že danes odločiti. Ne mudi se. Dobro premisli, prespi. Jutri, pojutrišnjem boš morda mislil drugače.« »Mislim, da ne. Ne bi rad. Tu bi rad ostal.« Grof ga je ostro pogledal. »No, ti!... Menda ne zaradi dekline, tiste cipe v krčmi?... Sicer te spodim kar ob tej priči!« Košutnik je trudno odmahnil. »Eh, kaj!... Ne, ampak — zdaj sem se že navadil tu ... Nekoliko sem se že udomačil; poznam vsako drevo, vsak hrib in zvečer posedam lepo pred kočo. Doma tudi tam ne bi bil. Od kraja bi se moral ukoreniniti, tudi tožilo bi se mi po teh krajih tu. Planine gledam od tod, kadar hočem; tega bi mi hudo manjkalo. In tudi — in — zmerom ste bili dobri z menoj, gospod grof, in mi dobro želeli — in tako —« Glas se mu je zamolklo utrgal, solza mu je zdrsnila po licu. Starega grofa je ganilo, precej ni vedel, kaj bi rekel. »Šleva ti!... Svojo službo opravljaj dobro, skušnjave in pogube se ogiblji!... Mlad človek se ne bi smel tako za zmerom oprijeti precej prve ali druge službe. Povsod se lahko kaj drugega nauči. Gospod knez ima četvero ali petero posestev, dosti krajev bi spoznal pri njem in dosti skušenj bi si pridobil za nižjo državno službo. Torej le lepo premisli. Doma si lahko povsod, kjer pošteno opravljaš svojo službo. Dobro ti želim. In zdaj pojdi.« Primož mu je hotel poljubiti rolko, pa jo je oni hitro umaknil. Potlej pa je omahnil venkaj. To vse vkup je (bilo preveč za en sam dan. In vendar, kakor je ono vabljivo in prepričljivo, ostane tu. Pa je ostal. Sam ni vedel zakaj. Kakor privezan je bil. Moral je ostati tu. Na blatnem potu skozi mokro hosto, komaj pol streljaja od njegove koče, se je nenadoma zdrznil. Poševno h kolesnicam se je v razmočeni ilovici nemo in grozljivo poznala stopinja tihe opanke. * Med mašami je. Lastavke se zbirajo in obletavajo Mater božjo, ki tiho hodi po polju, blagoslavlja plug in brazde, debeleče se koruzne storže in rdečico na grozdju, rosni beli ajdov cvet, ki je zadnja čebelja paša, nemimi klepetec sredi vinograda, jate škorcev in murna pred luknjico. Ob soparnih dnevih še vihrajo nevihte po hribih; in zlati lučnik še zmerom ponosno in pokončno gori. Ampak neko noč že proti jutru se Primož, ko je bil davi prav zavred na preži, potlej pa ves dan pridno delal na žagi in na skladišču, nenadoma zbudi in zagleda zunaj pred oknom neko nemo postavo mršavega moža; poskoči, zgrabi za puško in brez pomisleka trešči venkaj, strahu pa že nikjer več; po rosni košenini nad kočo srnjak goni vitko srno, poznopoletni čriček brusi, zvezdni utrinki padajo, tam doli po vinogradih spijo megle, za njimi se budi ponočni veter, strahu pred oknom pa nikjer in nikjer. Lovca je zgrozilo. Kaj je bilo, prikazen, hudič, smrt? ... Še dolgo je pazil in oprezal, potlej pa se je vrnil v izbo, zaspati pa ni več mogel. Drugo jutro je na ilovnatih kolesnicah pod drevesnim kapom našel novo sled tihe opanke. * V barakah pod traso je bila groza. Neko prekletstvo se je držalo ceste. Neki strupen hlap se je kuhal v okuženi soteski, kjer so prej slavčki iz cvetočega šipka vroče žgoleli svoje otožne pesmi. Neka mina se ni vžgala, dva neprevidna delavca pristopita, da bi videla, kaj je; mina se vžge in odtrga enemu čeljust, drugemu pa roko. Tomaiž Clementi, čisto trezen, stoji na odru ob podzidju in pridno zida; deska, na kateri je stal, se prelomi, Tomaž pade poldrug seženj globoko itn si zlomi vrat. Uboga, zmerom tepena njegova Terezina tuli vso noč. Kako rad da jo je imel! ... Dober da je bil z njo tudi, kadar je 'bil pijan, jezen ali pa siten!... V to tujino sta prišla menda samo po nesrečo in smrt!... Kako mu je prigovarjala, naj se raje napije ali pa kje z babami zamoti, samo na delo naj danes ne hodi!... In drugemu odleti drobec kamna v oko in ga oslepi; še drug strmoglavi s trase, se zakotali po kamnitni rebri in obleži z zlomljenimi udi; ob najbolj suhem poletju se po kratki plohi utrga plaz izpodkopane zemlje, zajame troje delavcev in jih s kamenjem in izpuljenimi drevesi pomete v dolino... Duh vznemirjenih host straši in mori. In neki čuden duh, neka gnilobna izparina, nezaznavna in vendar povsod pričujoča, neki zoprn dah, neka temna groza so tu in se nosijo nad vso to kugo, žalostjo in skrbjo. Kalno in nezdravo cnrljajo usihajoči studenci, ki so poprej hladni in čisti vreli iz skalnatih globin; pod krampom se odpre nov vrelec, požene na beli dan kup grdih mrtvih rib in se čez nekaj ur usuši; potok, onečejen z gnojnico in s smetmi, je ves zablaten; mrzlica trese in davi okužence. In prav Blaža Furlana, Trnovčana, ki je po rajnkem Da-nielisu prevzel sveder, piči v tilnik spet taka črnotigrasta muha; sprva mož še zasmehuje in preklinja muho in si taji skrivno grozo, ki se mu že kaže na obrazu; čez šestdeset ur se ne smeje, ne kolne in se ne zaveda več; po nadalnjih treh omračenih urah je po njem. Ljudje uhajajo. Po troje, četvero jih vzame noč. Višjemu inženirju postaja vroče, skrbi topi v vinu, pa jih ne utopi. Počasi in le težko gre delo izpod rok. Mimo tega pa še tisti brezposelni, votlooki steklarji, ki je nekatere za poskušnjo vzel na delo, pa so nepozabni in slabični, sami nezadovoljni rovarji, polni nalezljivih misli in besedi; nespravljivo in nevarno vzgojeni so vsi in le ščuvajo in podpihujejo še druge. Še tega bi bilo treba, seveda! Pa je vendar brez moči do te brezdomne in zajedave sodrge. Najhujši je Eiselt, ti se je obesil na kantinsto cipo, da ga živi; zdaj ima prvo besedo: »Zakaj imate smodnik in krampe?... To bi bilo vsaj delo, ki bi se samo plačalo!... To bi bila vse drugačna cesta, in ta še pride in pojde čez dosti glav!... Tudi vam se še tako zgodi, kakor se je nam, pomnite to!... Vse smo zgubili, na cedilu so nas pustili, v brlogu tamle doli smo hirali, zdaj so nas pa še od ondod vrgli na piano! ... Vi jim dajete svoje življenje, svoje zdravje, svoj čas, in kaj vam dajejo oni? ... Vi crkate, kdo izmed vladnih gospodov se meni za to?...« In zmerom jih je nekaj, ki mu nastavijo ušesa in ki drug dan z mrkim obrazom prihajajo na delo; in še vesel mora človek biti, da se bolnih ne naredijo ali pa pobegnejo. O, to je bilo strupeno poletje. Neko noč, v noči po smrti Blaža Furlana, je videl Marko Volpič, kako neka temna postava tiho in pripogniv hodi med spečimi; Marko Volpič, ves trd od strahu, zavpije: »Prikazen!... Vampir!... Volkodlak je med nami!...« In ko vsi planejo kvišku, prikazni ni več, kakor misel je zginila. V kotu leži na SAmjih cunjah mrtev Blaž Furlan, upali obraz se mu poredno smehlja. Drugič, ko so prikazen že pozabili, vidijo vampirja v modrem soparnem somraku med barakami, neko bitje, ki tihotapi, išče in vohlja kakor res pravi volkodlak. Na klic se senca zapraši proti kaminitnemu nasipu pod traso, kamenje se proži, še neki večji kamen zamolklo zgrmi navzdol, in vse je spet tiho. Kaj je to? ... Umorjenčeva nemirna duša, ki išče še nekaznovanega morilca? ... Gorski duh? ... Volkodlak? ... In drugi dan se spet zgodi nesreča. To pot je zadela Marija Kataliniča, ki je pred drugimi šel po strmi stezi na delo. Iz ždečega svitka na gorkem kamnu se je pognala hu-ddbna glava sivega modrasa in pičila roko, ki se je oprijela kamna. Z najvišjega klanca na cesti včasih slišijo ponoči grozen krohot. Neka baraka se na neznan način vname in do tal pogori, speči in bolniki se komaj rešijo. V zaprtem skla- dišču nekaj sredi noči razsaja, divja in ropota, koraki hodijo, železo zvenči, zjutraj najdejo vse razmetano. Znamenja in čaranja; prekletstvo in usoda; vsakih nekaj dni skriven heg nezadovoljnih in oplašenih ljudi. Težavno in z ginočimi močmi se cesta vije skozi vročinsko sušo po razritem in razkopanem hribu navzgor. Prebujeni duhovi strašijo; hudič in smrt pobirata. * Kaj naj stori?... Trikrat gor in dol po stopnicah do angelske hiše na Trsatu? Tako je Ilija Šorman težko in počasi sklepal, ko se je podnevi skrival in preudarjal. Stokrat se je odločil, da pojde domov; stokrat je sklep zavrgel; stokrat je svojo usodo izročil božji volji; in stokrat je svoje muke in skrbi sklenil z otožnim vzdihom. Jutri, jutri večer pojde. Ko ga ne bo več tu, kdo ga še spozna? Saj mu niso nič dokazali. Kdo bi mu mogel kaj dokazati, čast Bogu, Očetu nebeškemu?... Če bi dobro stopil, bi bil proti jutru že na železnici. Saj je vedel, da mora hoditi proti jugu, nekje bi že prišel do železnice. Denarja ima zadosti v telovniku, pa bi morda vendarle še ob železnici bodil do Karlovca, do Ogulina, Vrbovškega, do Moravic. To bi bil prihranek. Potlej bi se z vlakom peljal do Reke, zvečer bi bil že pri Duši in bi z njo večerjal, in vse bi bilo dobro. Ampak zvečerilo se je, noč se je storila, Ilija Šorman pa je odrinil odtod. Morda jutri; pojutrišnjem; čez nekaj dni. Kasneje jeseni. Do tačas se z božjo voljo lahko dosti spremeni. Ne, zdaj še ne pojde. Morda bi kje še kaj zaslužil. S srnami; puška čaka v votlem drevesu. Ali s priložnostnim delom, kakor koli, če Bog da... Prav natanko še ne ve. Natanko še vedeti noče. To že še pride; kakor bo, pa bo; kakor je pač namenjeno. Saj se bo videlo. Seveda, to je že res, od tod mora iti. Mora. Kadar že. Kaj bi sicer tu, kaj? In vendar ne more od tod. Ne more. Vsaj ne tako brž. Ali pa nikoli. Pa naj bo, kar hoče. Opominjalo ga je, sililo, peklo. In zadrževalo, omamljalo, kakor bi bil zaklet. Meglenjak z zlatimi rogovi. Ne-dvignjen zaklad. Wisconsin. Drugo, novo življenje. Življenje, kamor oni ne bi prišel za njim. Morda res ne. Če bi zdaj šel domov, bi oni vendar šel z njim. In bi bil mrtvaško hladan in z grehi obtežen, strašna teža na njegovih plečih vso dolgo pot skozi temne hoste do daljne železnice. Do Ogulina ali Vrbovškega, do smrečje-črnih volčjih samij po gorah tja dol do morja. Do njegove lastne smrti. Bledi gost bi z njim prišel do domače hišice, bi ob ognjišču kakor senca sedel med njim in Dušo in z njima zajemal iz sklede; trd in mrzel, kakor mračna in mučna sedanjost bi ležal med njima, zunaj pa bi duše v vicah ječale med žvižgajočim vetrom in se strmoglavljale v morje. Že zdaj je povsod z njim, z njim poseda, spi, hodi. Ne more se več otresti bremena, strašno težkega, ki ga je o kresu vlekel po hosti, strašne more v vseh sanjah in strahu ob vsakem šelestu. Nikdar si ne bi bil mislil, da bo to tako hudo. Tomo Šumanovič iz Ledenic, to dobro ve, je ubil že tri, pa se še leta, kdaj je bilo, ne spomni več, živi zadovoljno in mirno in spi vse noči. Tudi v Hercegovini in Krivošiji, v Sandžaku in Črni gori se streljajo in bodejo že rod za rodom, sin za očeta in brat za sestro, pa nikogar ne peče vest in nihče, razen sorodnikov, se ne meni za to; samo plašijivec, strahopetec, slabič nima miru pred sramoto in se mora skrivati po hostah in goščah, dokler tega madeža ne opere z dejanjem ali ne pobegne iz rodu in kraja. In vendar so vsi dobri kristjani. A ko je začutil, da se je utrudil od nemirnega beganja, je po vsem premišljevanju in laganju samemu sebi spoznal, da je najbolje vendarle spati. Ne spanec z mučnimi sanjami, polnimi strahov, marveč pravo spanje samo, to je dobro. V spanju ti je toplo in lahko in pokojno; rodijo se ti sklepi in načrti. Zlati rogovi. Zaklad. Dosti dosti denarja. "Ljubica. Duša. Domačija. Wisconsin. Yse bo še dobro in novo. Jutri. Že zdaj. Kadar koli. Pri ljubem Bogu v nebesih — Po vse dni je tako prespal v gošči, po .lisičje skrčen in zastražen po svojih budnih čutih. Golobi so grulili, šoja je vpila, kragulj je žvižgal, pareče se srne so se dr vile skozi goščavje ... Ponoči je plaho hodil po rosnem polju. Psi so lajali, kle-petei po vinogradih so klepetali, zvezde so se utrinjale, netopirji so neslišno švigali po zraku... Tu, tam nekaj breskev, tri koruzne storže, polno čepico krompirja, ki ga je spekel ob primerni :uri, to je bilo vse, kar je ukral. Tudi beračil je po samotnih kmetijah, če je čutil, da so moški na polju in ženske same doma. Pravil jim je, da je bil na delu pri novi cesti, pa da so ga pognali, ker je zbolel. Ženske so mu dajale jesti, ker se jim je smilil in ker so se ga bale. Tako mu ni bilo sile, strašno pa je pogrešal tobaka. Brez tobaka ni misli, ni sanjarjenja, ni življenja, ni nič. Da bi ob belem dnevu šel ponj v vas, se ni upal. Spoznal bi ga kdo... Ampak srne, srne, koliko jih zdaj kakor norih teka po hostah. Zdele so se mu kakor gotov denar. V skrivališče je šel po puško in se postavil na prežo. Saj zdaj je utegnil. Golobi so grulili, kosi peli, brglezi tolkljali, potok v dolini je zaspano šumljal. Srnjak je prišel, na dvajset korakov in ga je ustrelil. Po bregovih je bobnel odmev strašnega strela. Ilija je počakal noči. Ure so mu bile dolge. Kako dolgo že ni bil pri njej? Le zakaj ni precej pri njej iskal pomoči in zavetja? Marsikaj je vedel; iz prisluškovanja je iztuhtal vsakovrstne reči. Ampak vse je bilo tako zamotano in blodno. Ob hosti in med visoko koruzo je ponoči srnjaka prenesel do jelševja pred krčmo, kjer ga je previdno spravil. V krčmi je motno gorela ena sama luč. Neki glas je mrmral in vzdihoval, a ko je previdno potrkal, je vse utihnilo. Potlej klici, koraki, pogovor, neka vrata se odpro in zapro, sicer pa vse tiho. Že je hotel iti, pa je nekdo s svečo prišel do vežnih vrat. — »Kdo je?« Šormanu je bilo, da bi kar priskočil; srce mu je bilo; ampak za njo bi utegnil stati lovec. »Kdo je zunaj?« »Jaz.« »Kdo: jaz?« »No, jaz, Boga mi.« »Ti? Kaj pa bi rad tako kasno?« »Kakor po navadi.« »Kaj: Kakor po navadi? Vse že spi.« »Nekaj sem prinesel.« — Ne pusti ga noter, ne spusti ga noter, je glas v hiši kričal, nočem ga videti, nič mu nisem naročila! Pobere naj se, kaj sploh hoče še tu, ne spusti ga noter! Ključ je škrtnil. Ljubica je s svečo in s ponočno odpetim nedrjem mirno stopila na prag. »Ti? Kaj pa počenjaš še tu? Saj bi bil moral že zdavnaj odpotovati? In kakšen si vendar? Kakor razbojnik!« Ilija se je zdrznil in skomizgnil z ramo. »Kakor pač vsak, ki se tako zavrže, Boga mi.« »Kaj bi rad še tu? Prav bi bilo zate, če bi precej zginil iz tega kraja.« Ponižno je mignil v temo. »Spet sem prinesel enega.« — Ne prevzemi ga! je glas kričal; od njega ne maram nič, še videti ga nočem; zapri vrata, slišiš? Sicer stori še kaj hudega! »Ne bojim se ga,« je deklina zaničljivo čez ramo odgovorila v hišo, »kar pomirite se že.« Utrnila je svečo. »Ali si slišal? Svetujem ti, pojdi že iz tega kraja.« »Pojdem, saj pojdem kmalu.« je pohlevno mrmral; »srnjaka sem prinesel, tobaka bi rad, vsaj nekaj zavojcev.« »Počakaj nekoliko,« je dejala po kratkem premisleku, »in prinesi ga medtem.« Potlej mu je dala, česar je prosil. »Čemu si še tu?« Molčal je in se nemirno prestopal, ko si je žepe tlačil s tobakom. »Zakaj se potepaš še tod?« ga je dalje vila. »Saj so te vendar odslovili, zapodili; sumljiv si, smrdiš jim po krvi — česa še čakaš?« Težko je dihal, oči so mu gorele iz teme. »Sam ne vem.« Položila mu je roko na ranio. »Ne bodi no neumen! Saj imaš vendar ženo in otroke doma. Neumen ne bodi; dobro ti hočem; pojdi!« — Berta, kje pa si? se je glas spet zadiral. Kaj pa govoriš s tistim podležem? Spodi ga vendar! Potegnila je vrata za seboj in stopila čez prag. »Stari se meša; tisti je bil njen pankrt; vest jo zdaj peče. Ampak vsaj ti bodi pameten; dobro ti hočem. Izbij si iz glave, kar te morda še mami, mrkni domov in bodi vesel, ko se pozabi, kar je bilo. Ne izdam te. Siromak si, smiliš se mi, še imam nekaj srca, čeprav sem malopridnica. Všeč si mi bil, zabaval si se pri meni in postal nesrečen. Spametuj se zdaj in pojdi...« Stal je in se ni ganil. »Pojdem, saj pojdem.« »Moraš iti.« »Moram, seveda. Moram. Boga mi, moram.« »No, torej, kaj bi še? Ni drugače.« »Ne, ne, ni drugače. Vem, da ni drugače.« »Tak kaj? Morda si bolan?« »Ne, nisem bolan. Ali pač, morda sem, Boga mi, tega še sam ne vem.« »Čemu si še tu? Kaj po vsej sili hočeš priti v ječo za dvanajst ali petnajst let? Tu te hitro dobodo, doma se lahko zaližeš v kak brlog, da te nihče ne najde.« »Da, res je; Boga mi, res je.« »Kaj vendar misliš, kaj te še zadržuje? Ali potrebuješ kaj?« »Ne, ne, nič ne potrebujem, nič.« »Kaj prav za prav delaš, ali si kje v službi, kje bivaš?« »No, v bosti živim in prebivam.« »Čemu vendar?« Molčal je, ni ji odgovoril. »Rada bi ti pomagala, če bi količkaj mogla, saj si zaradi mene prišel v to nesrečo. Samo povej mi.« Le globoko je vzdihnil, sicer pa molčal. »Ali si v kaki stiski in zadregi? Morda si kaj dolžan v kantini in ne bi rad svojih stvari pustil ondi?« »Ne, ne, vse imam. Vse.« »Ti, zdi se mi, da nisi čisto prave. Nekaj nameravaš.« Z opanko je za roge privzdignil srnjaka, ki je ležal na tleh, in ga spet spustil, da je glava udarila ob tla. »Mogoče. Ne vem. Morda pa.« Stopila je prav obenj. »Ti, kam si ga iskril, saj veš, onega? Meni lahko poveš, ne izdam te. Ali te to tare?« »Ne, ne; nič.« »Potlej te ne razumem.« Molčal je. »Mar imaš kaj na srcu? Tisto? Beži no, ne nori.« Ni se ganil. »Kam si ga spravil? Kaj čakaš, da ga najdejo?« Ni odgovoril. »Zdaj vidim, da si res nor. Nemara še sam ne veš, kaj bi rad. Če si že ne daš svetovati in pomagati ... Ne utegnem več, zadosti dolgo sem se mudila s teboj. Pojdi, lahko noč, pojdi.« Zamajal se je in zganil, živalsko kolcnil, kakor bi jo hotel zaskočiti in podse potegniti, pa se je obrnil in šel. V sanjavo šumljanje potoka, v otožni ponočni Seiest host je za njim zazvenelo čudno vzdihljivo smejanje in zapiranje vrat. In hladno in težko se mu je obesilo na pleča, in pred njim je zamigljala modra luč vešče. Namenil se je v barako. Vedel je, da je ondi v notranjem žepu nekega telovnika prav dobra britev. Obril bi se rad, da ne bi bil več kakor razbojnik, čeprav je že nekoga ubil. Pa tudi drugih koristnih reči je ondi dosti dobiti. Žice, smodnika, morda tudi kaj tobaka, kruha, slanine, soli; karkoli si mora priskrbeti. Treba mu je. Dvakrat mu je že spodletelo. Samo kolač žice je prvič lahko odnesel. Drugič se je splazil v zatohlo spalnico. Tipal se je med spečimi in težko hropečimi možmi. Našel je kruha, papricirane slanine, denarja in nekaj čebule; na zadnje pa še telovnik, v katerem je bila britev. Dolgo je stal med spečimi in poslušal njihno zdihovanje po ženi in domu. Nihče ga ni opazil. Mirno je odšel spet venkaj. Zunaj ga je nekdo poklical. Z dragocenim plenom je kakor ponočna zver planil po peščeni rebri navzgor; z vrba je sprožil večji kos kamna in se grozljivo zakrobotal, ko je kamen odskakuje hrupno ropotal navzdol. Ko se je v skrivališču prebudil, je nabrusil britev in se ob vodi skrbno in gladko obril, da je bil zadovoljen in skoraj vesel. Zdaj ni več tak kakor razbojnik. V temi je lazil okoli krčme. Za zavešenimi okni je spet gorela ena sama luč, neki glas je spet tožil in stokal v muki. Potok je šumljal, vrbe so šepetale; nobene pretveze se ni spomnil, da bi poklical Ljubico. Zvezde so se utrinjale, na polju so otožno cvrčali murni. V barako je pogosto hodil, vsako drugo ali tretjo temno polnoč, ko je vse utihnilo in je le onečejeni potok samotno grgral v jarku. Napravili so ga za vampirja; zdaj je res postajal strah in je kakor blodeča duša lazil okoli. Tudi staro steklarno v vlažnem dolinskem kotu je zalä-zoval, da bi kaj izmaknil, še ubogo vlaško vas na hribu je obiskoval. Skozi mirno temino hribskih host se je pod poletnimi zvezdami vil beli izkop trase. Če bi po njej šel dalje, bi na oni strani prišel v Jasko, Karlovec, Ogulin, domov, k Duši, k morju. In potlej, če bi hotel, še tja, kjer je vse dobro, kjer se vse pozabi in zbriše, v deželo Wisconsin. Marsikatero noč je do polnoči trmoglavo prežal pod trepetajočimi jelšami in šepetajočimi vrbami prav ondi, kjer je ob soparnem senenem vonju in ob preteči bliskavici stal tačas, ko je vsa ta bridka usoda prišla nadenj. In zmerom je samotna luč brlela za zavešenim oknom, zmerom se je premikala neka senca in zmerom mrmral neki glas. — Tam notri živi mati, ki ji je ubil sina. Ubiti sin sam pa raste ob njem iz sive megle in brez oči strmoli proti hiši, iz katere je bil poslednjič odšel. In zgodilo se je, da je stara zdajci burno odprla okno. »Kdo ste? ... Kaj hočete? ... Poberite se, dobro vas vidim!... Ne pridite mi noter!... Nočem, da bi me vzeli s seboj!« Zgrozilo ga je, da je pobegnil. Nekoč, ko je tako tuj in nesvoj stal med vrbami, je videl, kako sta ženski s trepetajočo svečo stopili venkaj. Ljubica, ■v sami srajci in s ponočno razkuzmanimi lasmi, se je morala po stopnicah spustiti v klet, v kratkem pa se je spet prikazala. Stara se je nagnila in hripavo spregovorila. »Nič nisi videla? ... Nič opazila? ... Jezus, in jaz sem tako razločno slišala, kako doli nekdo grehe in koplje!... Ali si dobro pogledala?... Gotovo je kdo — —« se je zdrznila. »Jezus, ali ga vidiš? ... Ali ga vidiš tamle? ... Ne vidiš, kako stoji tamle in me čaka? ... Naženi ga vendar!...« In njemu samemu se je začelo zdeti, da ni več človek, marveč prikazen, nepokojen mrtvec, ki mora še eno življenje potegniti v svojo brezmejno zapuščenost. * Neko noč, ko se je z migetajočo svečo spet hotela spustiti v klet, je iz teme stopil prednjo. Nič ni zavpila, kakor da bi bila to že zdavnaj pričakovala. »Kaj ti si tu?« je šepetala. »Molči, stara posluša. Kaj bi pa rad?« Ženski mok izza odpete srajce mu je segrel kri; renčaje v živalski pehoti je šavsnil po njej. Mirno in spretno se je ubranila njegove sle. »Kaj se ti meša? No, v imenu božjem, anti pridi, norec ti.« Na preperelih krompirjevih vrečah v kleti se mu je prepustila. »Ti, po krvi smrdiš,« je potlej rekla in pljunila. »No, zdaj pa pojdi.« Topo in molče je pred njo stal v soju luči pod oboki. Tiho se mu je zasmejala. »Pojdi. Saj si dobil, kar ti je bilo treba. Tako je bil vsaj res kdo v kleti. Tak pojdi, zgubi se.« Omoten in zmeden je omahnil v otožno megleno pozno-poletno noč, polno groze in zvezdnih utrinkov. Rad bi ji bil rekel. Ampak kako, kaj? O Wisoomsinu, o meglenjaku, o zakladu v hribih, o novem življenju v obsanjani deželi... Vse to more človek le globoko v sebi čutiti in misliti, govoriti o tem ni mogoče. In on sam ni vedel, kje je tam začetek, kje konec. In vselej, kadar je med vrbami prežal, je v nemirni izbi gorela pozna luč, se je premikala senca, je glas zdihoval, stokal in včasih kričal iz bolečin obupnih vic, da ga je zona oblivala. Bilo mu je, kakor bi mu čez ramo še nekdo drug z osteklenelimi očmi gledal proti hiši... Zakaj ni vendar tačas odpotoval v Wisconsin, v deželo zlate sreče? ... Zakaj ni ostal kar doma pri Duši?... Še vedel ni, da so v njem take misli, bil je le glas iz dna srca kakor onile v izbi brez sna; bil je lastna senca, ki bega skozi hoste kakor onale sem in tja po izbi za zavešenimi šipami. Bridko ihtenje se mu je sprožilo v duši. Volkodlak je postal; prišel pa je bil semkaj s trdnim sklepom, da bi pomagal svojemu domku, zdaj pa nima nič več, ne žene, ne doma, še sebe ne. Čaka tu, sam ne ve, kaj. Morda kake novice, kake zgodbe, morda prihodnje ure, prihodnjega dne, določene usode, raja ali pekla. Mora ji reči, mora ji povedati, saj se je spet skrbno obril. Skril se je v kolarnico v drvarnici, kjer ga je našla. »Ti? Kaj pa je že spet? Saj si kakor pes.« Gledal jo je s prosečimi očmi in presrčno globoko vzdihoval. »Boga mi, mislil sem -—« »Kaj bi neki mislil!... Misli raje na ženo in otroke. In da zgineš, preden te primejo.« Otožno je zmignil z ramo. »Boga mi, res. Že prav. Ampak mislil sem —« »Tak kaj, kaj?... Saj si res nor. Ne utegnem poslušati tvojih neumnosti.« Kimal je in požiral slino. »Da... Da... Boga mi, res je. Ampak mislil sem si tako... Tamkaj v Wisoonsinu, kjer je dober zaslužek in ni pomanjkanja — boter s Klane pri Kastvu mi je pravil — pa sem si mislil, da bi midva šla v Wisconsin — sem si mislil, da...« Premolknil je. Odmaknila se je in ga začudeno merila. »Kaj pa klobasaš vendar?« »— sem si mislil, da bi tam lahko ostala vkup —« »O, ti!« je zmajala z glavo. »Smejala bi se, pa bi stara slišala ... Ti, povej no, ali si res že čisto zmešan? ... Blede se ti pa!« »Boga mi, kakor pravim... In sem si tako mislil: če bi morda prišel do zaklada v, teh hribih, do grdo velikega denarja ... Ali do srnjaka z zlatimi rogovi, ki so ključ do zaklada... Sam sem ga že videl... Pa sem si mislil: ženi bi od tega dal polovico ali tretjino... Midva bi potlej šla lahko v Wisconsin ...« Odrinila je polno košaro drv. »Obseden si. Rekla sem ti že, da ti dobro hočem. Jaz sem le malopridnica, cipa, ti pa si ubog norec. Ti, te neumnosti si izbij iz glave, tudi mene, zaklad in zlate roge, kar vse vkup ni nič res; ne delaj se še bolj nesrečnega kakor že si. Razumeš?« Poslušal jo je le površno. »Boga mi, res nisem prav srečen. Božja volja, kaj se če, Ampak mislil sem si —« »Ne misli raje nič in pojdi, kakor daleč moreš. Na to edino je tebi zdaj misliti. Jaz te ne izdam, na dan pa le pride prej ali slej. In potlej, kaj bo? Pojdi.« »Da, da, Boga mi, res je. Pojdem, saj pojdem. V Wisconsin pojdem. Samo —« »Ti in tvoj Wisconsin na mesecu! Kje pa je Wisconsin prav za prav?« »Ne vem,« je topo rekel. »Boga mi, ne vem. Tam nekje; tam. Tam je dobro. Boter s Klane pri Kastvu je pravil. Sama sreča da je tam.« »Če ti nisi nor, ni nihče več na vsem svetu. Čudim se, kako si še opravil z onim. Tačas si bil zvit. Če bi zdaj bil vsaj pol toliko pameten, bi šel v Liko, v Bosno, kjer so velike boste, tam te nihče ne bi našel, in to je bliže kakor Wisconsin.« »Že, že. Ampak mislil sem si, če bi prišel do zaklada —« »Res si prismojen, da kaj takega verjameš.« »— bi si morda zgradila hišo v Wisoonsinu; majhno hišo z brajdo, s kuhinjo in z dvema izbama, z vrtom za kakih dvanajst sliv, nekaj višenj in z velikim starim orehom — zraven pa tri orale zemlje, krava in dvoje koz — polovico bi prepustil ženi, da bi se tudi njej dobro godilo —« Molčala je; smehljaj se ji je utrnil, kakor da bi tudi sama strmela v neko notranjo sliko in kakor da bi poslušala glas iz daljav; ko se je zdramila, je zmajala z glavo. »Res, nisi prav čiste; ni ti moči pomagati. Vse zaman. In če...« Premolknila je z vzdihom im vzdignila košaro. »Iti moram. Išči pač svoj zaklad, če ti je več vreden kakor življenje; ali pa se obesi, norec.« In je zdajci s hudim zamahom odbila njegov koprneči prijem. »Pusti me, slišiš. Nič več nočem limeti s teboj. Gnusiš se mi, smrdiš, žival ti. če se boš še kaj dolgo tu potikal, povem lovcu, da te prestreže; še ustreli te kakor garjavega psa — potlej boš pa imel, kar iščeš, in pojdeš v svojo deželo na mesecu.« Ves omamljen je ostal sam. Torej zanjo je zdaj le še garjav pes in smrdljiva, nadležna žival, Tačas, v tisti soparni noči pred nevihto ga je z vročim šepetom in priliznjenim nastavljanjem ujela, da je postal nezvest domu, zgubil zavoljo nje mir in zaslužek in postal celo morilec... Pes, žival, norec, volkodlak, morilec... Doma je zdaj prva trgatev; zvečer s Krka vozijo jadrnice polne mehove kipeče drozge, potlej pa ob vreščečem bevskanju piščali topota divji ples do pozne pozne noči ... Iz tobačjih drobtin si je zvil cigareto in si jo ves zamišljen pripalil. Iz hiše se je zaslišalo mrmranje kakor molitev ob mrliču; duhovi so šepetali na vrbah, murni so godli v travi, nekje daleč so s ponočnim vetrom klepetali mali klepetci. Tisto noč je Berta Grabert še dolgo sedela na postelji, zamišljena gledala v zlatoobrobljeni plamenček sveče in sanjarila o nedosežnem vrtu sreče in rešitve, o dvanajstih slivah v mirni lastni ogradi, o spreobrnitvi, o miru in pozabi v daljni deželi Wisconsin. Nor je, kdor kaj takega verjame; še bolj pa, kdor je premalo miren, premalo prostodušen, da ne najde v sebi več take preproste vere. Zdolaj se je v vicah brez spanja bojevala in mučno zdihovala uboga grešna duša. Kaj je greh, kaj so vice? Vse življenje od začetka do konca. Z dušo in telesom strmoglaviš v temo, blodiš in pahneš še koga v isto nadlogo, trpiš in umrješ. To je potlej še najbolje. Morda pa je na onem svetu vendarle kak svetal, čist, blažen Wisconsin? ... * Ilija Šorman je ponoči ob megleni mesečini s staro zarjavelo puško hodil po hostah. Otožni glasovi so se klicali, plaha živad, čuki in polhi so strašili po drevju. Nad šumotom turščice so švigali ponočni ptiči. Bitja rastejo in se prepletajo. Peter Klepec z žrdjo straši na križpotju. Pod migljajočimi zvezdami frfota let ptic selilk. Po sadnih gričih se iz sanj budijo nemirni klepetci. Ilija Šorman misli na meglenjaka in na lovca, kateri ga bo ustrelil kakor garjavega psa. Garjav pes, Boga mi, je res že postal. In volk brez doma, kar prej ni bil. Lovec seveda ne smrdi po krvi in po mrhovini. Njemu ne reče, da je nadležna žival, njega ne zmerja z norcem. Lepo ji diši, saj je mlad, lep, močan, sam. In je izvrsten strelec, ki zadene v vsako srce, v vsako življenje. Ne vdaja se mu za vbogajme in iz usmiljenja, radovoljno ga ljubi in objema. Verjame mu vse, rodil se je na nedeljo, on najde zaklad, njemu gre vsa sreča sveta. Oni, da, oni. Po volčje tiho se Šorman plazi okoli lovčeve kladare in zalazuje lovca. Po bregovih se vlačijo težke megle, iz tokave se oglaša plah krik, vmes kozji meket, ščeket in hripav hrehet. Zalaznik prisluhne, zdi se mu, da sliši, kako speči diha, pristopi in obraz pritisne ob šipo na malem oknu. Tamle notri spi sovražnik, tamle notri je drugačen plen. Meglenjaka je videl z lastnimi očmi. Pride nekdo in ga ustreli. Tako mu je tisto noč pravil voznik Slrmelec. In ali se ni že drugo noč zgodilo tisto strašno? Torej je vse vkup vendarle res. Bila je pač božja volja, da je sicer molčeči voznik med križanjem pripovedoval o razvpitem kraju, kjer najlaže prestrežeš sovražnika in kaj potlej z njim storiš. Kdo ve, ali tudi temule, ki se mu obeša na pleča, modra lučka sveti v njegov neposvečeni grob? Zasluži je ne, no- bene lopate posvečene zemlje ne zasluži; saj je bil prasec, živ hudič, volkodlak. Kakšen je neki zdaj? ... Volkodlak ne segnije, samo zaspi, truplo mu še po letih krvavi, duša pa bega med ljudmi in jim pije kri; ko mu v grob skozi prsi zabijejo gabrov kol, je šele mrtev. Ali ga bodo kdaj našli? Bolj gotovo je, da pri cesti ne bodo imeli miru in sreče, marveč samo bolezen, plazovje, smrt in strup. Njega, ki jim je onega poslal za prekletstvo in strah, pa so izvrgli kakor okuženca in pognali kakor steklega psa. Kakor psa. Stoji tiho, posluša in čaka. Tamle notri je sovražnik, srečni človek, pri njem dragocena puška. Počasi je privzdignil petelinčka z vžigalne kapice. Če je na puški že krvava rja in prekletstvo, kakor so mu prekletstvo, kri in rja na vsem življenju... Človek, ki so ga napravili za psa, grize, pes, ki je stekel, ugrizne smrtno. To bi šlo lahko. Treba mu je samo zavpiti, lovec prižge luč in se pokaže za cilj ali pa pogleda skozi okno in se nastavi svinčeni toči. Ali pa bi še prej zažgal kočo, to bi zabrisalo vsako sled. To si je zdavnaj izmislil in desetkrat, stokrat natanko premislil kakor tačas ono drugo med delom in v vročih sanjah o maščevanju. Tale lovec vzame vse in užije, vse je njegovo in vse ima, mladost, moč, lepoto, divjad, orožje, žensko; umreti mora. Umreti mora, usojeno je obema, njemu, da ubija, onemu pa smrt. Tako je, umreti mora, ubije ga, pa je. Morda pa tega vendarle ne stori. Zdaj pa zdaj je vrgel puško k licu; za poskušnjo. Ali bi mu prej zažgal? Kaj tako torklja, zamolklo in globoko? ... Zdaj kakor bi se bližali koraki; zdaj kakor bi se za oknom temno svetil neki obraz, votel in preteč; zdaj kakor zadržan dih, zdaj kakor dlesk petelina na puški ... Megle se umikajo, murni otožno pojo v mesečnohladni rosi. In Šorman je stal, strmolel in čakal neke odločitve. Srne so se drvile skozi temno goščavje. Ponočni ptiči so plavali in lovili. Nad senožetjo je proti hosti na svetlih perutih omahnila uharica. In Šorman je stal, strmolel in preudarjal; nenadoma se je spomnil, kako je tačas v strahotni poletni noči vlekel onega, strašnega jezdeca, ki mu posihmal ves čas visi na hrbtu in se ne da otresti in ki ga še v sanjah nosi po hostah in povsod, dalje, zmerom dalje tja v daljno srečno deželo Wisconsin... Kako se mu je zoprnolepljiva kri strdila na njegovi lastni znojni koži; kako ga je mlahavo breme navkreber tiščalo, davilo in zmerom bolj dušilo in ga z grozljivo silo pehalo navzdol; kako ga je potlej ob potoku prenesel do kamenja in ga pokopal pod njim in kako si je potlej izpral madeže in proti soparnemu jutru skrivaj in neopazno spet prišel med zaduhlo sopeče tovariše. In posihmal nobenega miru več, ne spanja in sanj brez more, nobenega koraka brez hromečega bremena, vse životarjenje kakor brez krvi, nesvoje, zavrženo, vse le moten videz med resnico in strahom. Pa tisto naraščanje neke notranje talne vode iz globin srca, trzanje in natezanje, srkanje in glodanje nekega strahotnega črva. O, volkodlak, ki ponoči iz živih ljudi srka svoje mrtvaško življenje in si daljša življenje v grobu kakor otrpla kača v zimski zemlji. Ilija se je zgrozil. Da bi si naprtil še enega? Ne, tega ne more. Če bi tale, ki je tam notri, tudi tako obležal na obrazu, kakor je oni... In bi moral nositi tudi njega vse dneve, vse noči do konca dni... Tega res ne more. Kaj se zgošča tamle? ... Kakor človeška postava iz mesečine puha in se premika po rebri... Koraki tavajo, puh se nosi, krik umirajočega vrešči iz tokave, nekaj lomasti skozi grmovje, divja gonja se bobneče drvi po bosti, satanski krohot se podi za njo... Zdaj se bledo dviga izpred hoste, zdaj stoji kakor moten soj na senožeti, nenadoma pa je že pred kočo z oblaki zasenčen obraz in išče in grabi z dolgimi rokami... Hvaljen Jezus in Marija ... * Tisto noč se je Primož Košutnik zbudil iz nemira mesečnih sanj; zaslutil je, da je nekdo zunaj in da ga gleda; planil je pokonci in v megleni svetlobi okna zagledal tiho postavo velikega suhljatega človeka; zagrabil je puško in brez pomisleka skočil venkaj; in strah je zginil, nad. kočo je po rosni rebri srnjak lovil vitko srno, muren je pel, zvezde so se utrinjale, daleč v dolini se je ponočni veter po meglenih vinogradih zasanjano igral s klepetci. Lovec se je zgrozil; kaj je bilo, prikazen, hudič, smrt? ... Po dolgem oprezovanju se je vrnil v kočo, zaspati pa ni mogel več; drugo jutro je blizu hoste v ilovnati kolesnici našel novo tiho sled opanke. * Po hudem delu in dolgem obhodu v lovišču je Primož nekega večera truden ležal na pogradu, kar ti je strašljivo potrkalo ob okno. »Kdo je?« »Jaz.« »Kdo: jaz?« »Jaz, Janka. Odpri.« Lovec se je spomnil: ena izmed prsatih hčera starega Jelinka, najbrž s kakšnim uradnim naročilom. Obrnil je zapah; za hribi ise je bliskala nevihta. »Kaj prinašaš novega?« »Kaj vprašuješ? Tole prazno košaro, dež in sebe. Vzemi me pod streho. Slišiš, kako grmi? Blizu je nevihta. Saj naju nihče ne vidi.« Vstopila je in ga obrsnila z izzivajočimi prsimi. »V grad sem nesla maline, ko sem se vračala, sem si v temi zvinila nogo.« Košutnik je zaprl vrata in prižgal luč. Zasenčila si je čutno široki obraz, kakor bi se ji bleščalo. Ženska, noč, pa naj bo. »Tako, nogo si si zvinila, katero pa? In pri bratu, tistem črnem vragu, se nisi hotela zglasiti? Kaj sta se sprla?« Branila se je njegovega primernega prijema. »Ne, nikar. Sprla sva se res, prav zavoljo tebe.« »Zavoljo mene? Ni bilo vredno. Zakaj pa?« »Ker je tako zaviden in ker te sovraži. Pravi, da drugega ne delaš, samo za dekleti —« Udarila se je po ustih in ga vroče pogledala. »In ti si prišla pogledat, kdo se moti, ti ali on? Kakor vidiš, seveda on.« Delala se je užaljeno. »Saj lahko pojdem, če ti ni prav, da sem prišla. Če imaš morda katero notri — katero drugo —« »Eno pač, druge nobene,« se je Primož zasmejal. »Po naključju pač. Kar prav si prišla, bolje nisi mogla.« »Poreden si.« »Seveda, vem; tako se po navadi reče.« »Tak si, kakor pravi Peter.« »In prav zato si prišla, jeli?« »Če morda misliš, da sem zato —« »Bog varuj, Bog varuj. Saj si vendar nogo zvinila: torej kje, tu zgoraj, še više?« In se ni več obotavljal, ona pa tudi ne. Po tej noči je deklina nesramno tiščala za njim, da se mu je kar gabilo. Povsod, na lovskem obhodu, pred kočo, še na lesnem pose kov} u med delavci je iskala in našla pretvezo, da se mu je z mučno domačnostjo očitno ponujala, njegova mračna in redkobesedna nejevolja jo je še podžigala. »Ali niso bili naš ate tu?« Primož ni odgovoril; z besno močjo je silno deblo prevalil v drčo in ga sprožil, da je odbobnelo navzdol. Oči so ji hotljivo migljale. »Kako si močan!« Kakor nalašč je prevalil še drugo in še težje deblo in ga spustil navzdol. Stopila je 'bliže in se dotaknila njegove roke. »Zakaj nič ne govoriš? Kaj si hud? Nocoj pridem k tebi, doma sem rekla, da prenočim v gradu.« Pogledal jo je po strani. »Kaj meni mar? Pusti me na miru.« Zardela je in prebledela, težko požirala, se zmogla in šla. »In ko bo kukavica na sveti večer zapela, bo pa svatba,« je Košutnik rekel za njo glasno, da je lahko slišala; pljunil si je v roko in se lotil še drugega debla. Dolgi Bogolin se je zasmejal v brado in s cevko pipe pokazal čez ramo. »Tale vozi za teboj.« »Kakor psica je,« je Primož rekel glasno, osmoljeni drvarji so se zakrohotali. »Takele postanejo popadljive, če jih. ne uhladiš,« je Bo-golin svaril. »Ko sem bil še mlad, je neka tudi za menoj tako rinila in ni bilo 'drugače, vzeti sem jo moral; tako sem prišel vsaj do pravice, da jo včasih nabunkam.« »Dedcev dosti dobi pri cesti,« je Košutnik jezno renčal; »kaj bi moral prav jaz biti?« »Da bi ostalo vse v družini,« je oni dopovedoval s pomirljivim zasmehom; »hočejo tudi tebe dobiti v družino, če drugače ne gre, da bi bile vse roke pod eno odejo — razumeš? —« Tisto noč je Primož nenadoma zaslišal nemirno trkanje in klicanje pod oknom in pred vrati, pa se je obrnil in se napravil mrtvega. »Narobe svet,« si je mislil, »pri nas doma se fantje drvijo za dekleti, postajajo in mendrajo ob kakem nageljnu, da se jama dela pod njimi...« Doma ... doma... Hudo je, da si mora človek kruh služiti med tako tujimi ženskami. Zakaj si je gospod baron z Brda moral nogo zlomiti in potlej lov opustiti? Vse bi bilo drugače... Drugi dan pa, ko je šel v dolino na žago, ga je prestregla in mu z zabuhlim, zoprno hudim obrazom zastopila pot. »Zakaj si včeraj tako govoril o meni, ti? ... Le čakaj!... Pol noči si me pustil zunaj kakor beračico, kakor ciganko!... Ti!...« Zaničljivo jo je pogledal. »Če pa si!... Kaj sem te klical?« »Tačas pa si me pustil k sebi!... Kaj imaš nenadoma proti meni?« »Nič proti tebi in še manj zate. Ne nenadoma: zmerom. Mir hočem imeti.« »Da, mir!... Tačas pa si me vzel k sebi!« »Tačas!___Prijala si mi pač, zdaj mi ne prijaš več. Ko mi je katere treba, kar zažvižgam.« Stopila je čisto obenj. »Rada te imam, ti!« »Ampak jaz ne tebe. Torej. Ne utegnem.« Iz majhnih bliskajočih kačjih oči je sikala maščevalna togota. »Da, me utegneš!... Tako govorijo vsi dedci. Tačas si pa utegnil, tačas!...« Stisnila je pesti. »Že verni! Vse vem!... Prav natanko vem!« »Le,« se je zasmejal; »prava reč.« »Da, prava reč!... Yse se ve!... Drugo imaš!« »In če jih imam sto, kaj to tebi mar? ... Imej pač tudi ti koga drugega. Poišči si ga. Najdi si ga. Ujemi si ga, želim ti dosti sreče.« »Kaj praviš?« je zavpila in ga popala za roko. »Saj si slišala. Imej jih, kolikor hočeš, le mene pusti na miru.« »Ti!... To meni praviš ti?« »Komu pa? ... Prav tebi! ... Kaj si princezinja ali kdo? ... Ali sem jaz pritekel v hišo in posteljo? ...« Nejevoljno se ji je iztrgal. »Vem namreč kaj tudi jaz. Precej; in vem prav natanko, kam pes taco moli. Ujemi si koga drugega. Doli pri cesti je dosti hlač. Bog daj srečo!« Stopil je naprej, pa se je ostro obrnil. »Ali sem ti morda kaj dolžan za — tisto?« Zakrilila je z rokami in se zagnala predenj. »Kaj zato vprašaš, ker se le s takimi ukvarjaš, z vlačugami nesramnimi? ... Saj vemo, vse govori o tem! ... Vse se ti smeje! Vlačuga malopridna, ki se peča z delavsko sodrgo!... Z barabami, morilci, divjimi lovci!... Vlačuga, ki je bila cipa Na potoku v Zagrebu, v Varaždinu in po vsem svetu že, te ima za norca!... Vse se čudi: taka cipa in tak norec!« Njen jok je grdo odmeval po tihi hosti. »Z njo, ki te vara spred in zad, z njo govori tako!... Pa vem, z njo ne govoriš tako!... No, le stoj, to mi plačaš, to mi že plačaš!___« Nemilo jo je udaril vnic, da je zacvilila, in se je otresel. »To imaš pa za nameček!« je revsknil in šel. Za njim se je slišalo njeno vekajoče vpitje. »Boli me!... Roko si mi zlomil!... Ampak to mi plačaš! ... To mi plačaš!...« No, tako je. Preklete babe. Zdaj pa nalašč, prav nalašč. Primož Košutnik iz Cerkelj pri Kranju se že ne bo menil za takole, ki se je bil obnjo le nepremišljeno spotaknil — In precej prihodnjo nedeljo popoldne je spet prišel v obmejno krčmo; bil je besen in pripravljen za vsak pretep, danes mora nekdo izdihniti, čeprav bi tisti nekdo bil on sam ... O, pravi krvavi sejem je le na Gorenjskem jeseni, kjer sta doma vrisk in pogum, ko se fantje iz Cerkelj in fantje iz Naklega spopadejo!... Na širokem Stolu se blešči prvi sneg, ajda cvete, lastavke se zbirajo, a veseli Gorenjci si po starem kri puščajo... Kaj bo to tu med temi prihuljenimi, mrzlimi in strahopetnimi Dolenjci, to ni življenje, to je sama puščoba... Da hi se bahal in da bi izzival, si je Primož želel, da bi bila krčma nabito polna, pa se je ukanil. Gostov je 'bilo prav malo, raztreseno in tiho so sedeli za skoraj praznimi mizami. Mlinar, mešetar, nadušljivi poštar, nekaj tujih kmetov, vsi pa mrki in potrti. Hrovatička, postarana in grozljivo upala, je ždela ob strani kakor ne-svoja in izvržena; pomodrele ustnice so šepetale, vdrte in obsenčene oči so strmele v prazno, med debelimi prsti so ji kapale jagode črnega molka. »O, lovec, imenitni strelec!« je poštar dvignil kozarec proti njemu. »Zdaj bomo pa veseli!... Dolgo vas že ni bilo!... No, kako je P Ali puška še tako dobro nosi ali pa je konec čudeža, ki se ga je tale boter mlinar tako bal? ...« Primož je kratko pozdravil in sel za neko prazno mizo. Kaj se godi tu? Še ona, zavoljo katere je prišel, se umika njegovim pogledom. »Ti, kaj pa je z vami vsemi?« je vprašal, ko mu je prinesla vina. »Ali ste se noric najeli in ste znoreli, ka-li?« Sklonila se je k njemu in ga mrtvo pogledala. »Povem ti potlej zunaj, ko bo priložnost.« »Pa že raje notri ob neki posebni priliki — saj razumeš?« Le kratko je odmajala in ga pustila. Poštar je otožno vzdihoval v svoj kozarec. »Da, kaj hočemo, kaj?... Kje sta dobrovoljnost in veselost dobrih starih časov?... Kako je bilo včasih tu lepo in veselo ob nedeljah!... Štefan za Štefanom na mizi, in če so potlej prišli še gospodje iz Samobora ... Zdaj ljudje niso več, kakor so bili prej, in tudi vino ni več tako; vse gre počasi v nič, ljudje, trta, vse... No, da, tudi nas še pobere, morda prav kmalu. Mešetar je jezno pljunil. »Vse to je zavoljo te preklete nove ceste.« »Ki je prav nič treba ni bilo,« mu je mlinar pritegnil. »Hudiča je je bilo treba. Nikomur je ni bilo treba.« »Še to malo zaslužka bo človeku vzela in spridila. Podkupljeno je bilo. Roki pri vladi sta druga drugo umili. Kaj nam mar državne boste tamle gori?« »Logarji bodo prav tako krali, kakor so do zdaj,« je poštar mirno pribijal; »še bolj in z večjim dolbičkom, če je res, da se zdaj cena lesa na panju veča. Poglejte grad, kako si pomaga s bostami, ki rastejo že od turških časov ali od kdaj. Za to je cesta morda potrebna; o ljudski blaginji in prosveti pa časniki samo govorijo debelo. Tudi protekcij in podkupovanj je ob tem bilo gotovo več ko preveč; brez tega tako nič ni, dokler uradniki vladajo. No, in da so tudi vlaške babje vasi bile spet deležne moških hlač s te ceste, se temu pravi obljudevalna politika. In da bo deželna bramba z bataljoni in s topovi laže prišla od Save do Kolpe, se to imenuje strate gična potreba. Ampak stara steklarna tamle gori je morala zavoljo tega shirati z delavci vred. Ali bo pošta morda vozila do ušivih vlaških bab, ki še brati ne znajo? ... Novi časi, drugi časi; drugi časi, nova sodrga.« »Bog i bogme, stari časi so bili lepši,« je rekel neki mrkogled hrvaški kmet s hribov; »Bošnjak je prihajal požigat in morit, to je res; volkovi so bili in volčjo mrzle zime, tudi to je res; ampak ljudstvo je poznalo svoje pravice, pravičnost je še živela, in cesarja je imelo enega samega...« »ßa te orožnik ne sliši, boter, utepalo bi se ti.« »E, kaj, kar zapro naj me in obesijo, bom vsaj brez skrbi,« je Hrvat mirno odgovoril. »Vam na oni strani ni sile, odkupili ste se, mi pa lahko še sto let čakamo na to; samo zadruge nam razdirajo. To bi rekel tudi banu v Zagrebu, temu ogrskemu judu — mi smo cesarski, odkar živimo in pomnimo, in ne maramo nobenega kralja, čeprav so nas prodali madžarskim judom, ki so krivi vse te svi- njarije...« Pljunil je in izpil kozarec do dna. »Madžari in judi, to je eno. Kdaj je bilo še toliko judov v deželi?« »Pravijo, da je tudi Košut bil jud,« je poštar vsevedno pokimal. »E, kar pocrkajo naj vsi vkup,« je mlinar zehnil. »Kuga naj jib pobere in hribi naj pokrijejo nje — in njihove preklete ceste ...« »Saj jim hodi že močno za nohte. Nesreča za nesrečo. Pravijo, da se vsa strm utrguje in posipa.« »Naj se le posipa. Kamenje in prst naj jih zaduši.« »Nobena ježa ne zdrži, noben podzidek ne obstoji. In umirajo neki kakor muhe.« »Čisto prav se jim godi. Še studenci se jim daleč na okoli sušijo zaradi razstreljevanja. To je opomin. Ni blagoslova.« »Seveda ne. Prekletstvo se drži tega, kakor pač vseh takih reči; kakor železnic, kakor hudičeve žice za brzojav.« Poštar je dvignil kozarec in otožno pogledal skozenj. »Da, kje so časi, ko je pošta še s pr.iprego in preprego vozila iz Celja čez Zidani most in Krško sem dol!... Tačas je še bilo kaj zaslužka in prometa, tačas je še bilo vina, vse drugače močnega in dobrega!... In poceni, poceni!... Po šest, osem krajcarjev liter, za dve šestici si se lahko do mrtvega napil!... Kje so časi?« »In dvanajst žemelj za četrtak,« se je Hrvat spomnil; »in za petdeset krajcarjev do enega goldinarja kos usnja za ene čevlje. Tačas je bilo življenje.« »Pa je bila kupčija kljub temu dobra; boljša, kakor je dandanes, ko je vse dvakrat dražje in ko drug drugega spodjeda. Bil je pač čas, ko še ni vsak —« Poštar je premolknil in z očmi pod košatimi obrvmi nemo mignil proti Hrovatički. Vstala je bila in drsajoče stopila k lovčevi mizi. Ko se je z debelušno mlahavo roko oprla obnjo, se je z ugaslim obrazom obrnila k onim. »Le govorite dalje. Nisem še mrtva, ni treba, da vam sapa zastaja kakor pred mrličem ali pred prikaznijo. Čeprav sem morda že strah in prikazen. Govoriti moram s temle. Da, da, kje so časi, kje so časi? Tačas sem bila mlada in lepa... He, tačas bi bila mogla okoli prsta oviti takegale mladiča...« Znižala je glas. »Vi, vi ste vendar imeniten strelec. To bi vam poplačala, čeprav gospod grof pravi: Hrovatička, stara krastača!... In čeprav mislite: prekleta kurba stara, pusti me!... Saj sem morda to res bila. Pa to imajo moški radi ... Jezus, ko bi mi bili v mojih mladih letih prišli v roke, bi vas bila od zaljubijenosti požrla.« Primaknila si je stol in počasi sela. »Nekaj se namreč morava pomeniti, lovec in jaz... Po kastah vam nekdo hodi,« je hripavo sikala v Primoža, »ustrelite ga.« Košutniku je bilo nerodno, odmaknil se je nekoliko in vprašujoče trenil v Berto. »Kdo? ... Koga?« »Prav nič ne glejte po njej, ki z njim drži in vas vara,« je stara rekla; »prav taka je, kakršna sem bila jaz. Tisti pa vam hodi po hostah; ustrelite ga.« »Dobro, dobro,« se je Košutnik vdajal. »Ubil mi je Brankca zavoljo tele, ki vas vara,« je Hrovatička šepetala. »Prav taka je, kakor sem bila jaz. Vem. In tudi mene še ubije. Puško ima. Strelja vam srnjake. Zmerom se plazi okoli hiše kakor volk ali strah, prikazen. Ustrelite ga brž ko brž.« Košutnik je postal pozoren. »Tisti v opankah?« »Tisti, tisti, Brankca mi je ubil, Brankec je bil moj sin. Približno vaših let; študiran človek, gospod!« Primaknila se je bliže. »Imam hčer, v samostanu se vzgaja, čedno, lepo dekle; še otrok, vam pravim, kakor lilija. Ona podeduje zdaj vse; da.« Primož je zmedeno pogledal proč in na dušek izpil kozarec. »Če bi mi ti postal sin namesto Brankca,« je stara vroče dihnila vanj, »ti ne bi bilo treba služiti nobenemu gospodarju več...« Hotljivo ga je dregnila v rebra. »Tak čeden fant in tako brhko dekle, še sedemnajst let ji ni, nepokvarjena ... To bi bilo nekaj za takega... Še sama bi ji zavidala ... In — bogata sem; dosti denarja imam skritega; več kakor si ljudje mislijo, pa ne pravite tega nikomur...« Pa že ji je senca spreletela lice. »Jezus, če je sploh še tu!... Ponoči zmerom kopljejo in grebejo; slišim jih, poznam jih; cigan in financar; oba vkup kopljeta rov pod menoj, Bran- kec jima pa sveti___Sama si ne upam... Onale, malopridna cipa, jima še pomaga, če jo pošljem pogledat, najraje bi jima odprla vsa vrata, da bi prišla tudi pome... Jezus, ko bi tak moški, kakor ste vi, kotel ob meni čuti, ne bi toliko trpela!« Začela je vpiti. »Zakaj se nisem omožila? Mislite, da ga ne bi bila dobila? Deset na vsak prst, sto na obe roki, ko sem bila še mlada; in gospodov med njimi, velikih županov, sodnikov, ilustrisimov, ki bi si bili vseh pet obliznili, haha!« Zamišljeno se je prijela za glavo. »Saj sem že čisto zmešana, še sama ne vem, kaj govorim. Bolna sem; vse je sama neumnost. Molite raje očenaš in zdravomarijo zame, staro kurbo.« In spet se je nagnila k njegovemu ušesu. »Slišite, vprašati sem vas hotela: jelite, da ste že koga ustrelili pri vas doma? Gorenjci so vendar hudi. Jelite, da tisti ne hodi za vami? Mrtvi ne vstajajo, ne izkopljejo se iz groba, večni mir in pokoj uživajo... Mislim Brankca, ki ga še niso našli in ki ne leži v posvečeni zemlji. Jezus, ne veste, kako malopriden človek je bil, pravi hudič, živ satan!... Pogubil me je! On mene! ... On živi, jaz pa sem mrtva, moja uboga duša je v peklu.« Nehala je. »Prav mislite, pojdite, le pojdite. Blazna sem, jelite? Najbrž. Tu ni več lepo. Ne hodite več semkaj. In molite, molite, da tudi vi ne pridete v skušnjavo... Pa ■— ustrelite ga, onega, jelite? Ustrelite ga!« S križem in svetinjico molka na ustnicah se je spet umaknila na svoj prostor ob peči. Košutnik je vzel puško in klobuk in šel brez pozdrava. Mešetar se je nagnil nad mizo in pomembno rekel. »Iz tega nekaj bo.« »Bo,« je poštar pokimal. »Ali ste slišali, kaj je šepetala? Da nekdo straši? Tako trdijo tudi gori pri barakah. Pravijo.« Poštar je pomilovalno skomizgnil z ramo in se skrivaj pomembno dotaknil čela. »Naj pravijo, naj strašijo. Pamet se meša.« »O posvečeni zemlji je govorila in o mrtvecu in o samih takih rečeh. V mislih je imela tistega svojega pankrta: kaj niste slišali?« »Pusti pankrta, pusti mrtve,« je oni odmahnil. »Bolje je, če jih pustiš na miru. Še zamotal bi se v kake sitnosti.« »Nekaj pa se vendarle plete.« »Pa naj se; trava rada preraste dejanja in grobove. Tudi moja stara mi je izlegla nekaj kukavičjih jajc; misliš, da se kaj menim za to? ... Mir hočem imeti in svojo merico vinčka med prijateljčki; pa kje so časi?« »Prekletstvo se drži ceste,« je mlinar mrmral; »zmerom sem trdil, da ne bo sreče. To se vidi tudi pri ribah; ob jezu sem jih sicer v eni sami četrt ure kar z golo roko nalovil, kolikor sem jih hotel; zdaj črka jo zavoljo nesnage, ki se tam gori steka v potok ...« »Tudi z ljudmi bo kmalu tako,« je poštar ujedljivo renčal; »vse se žene za nekim novim in podira, kar bi lahko ostalo še na miru, kakor je bilo dosihmal. Yes svet se meša. Ljudje norijo; še pobijejo in požro se med seboj!... In rečem vam...« je nekoliko premolknil in preteče stegnil skrivljeni kazalec. »Vse to dela Prus!... Pruski jud!... To dobro vem, vsak dan berem Laibacher Zeitung!... Odkar smo se zvezali s protestantskimi Prusi, moramo graditi ceste, železnice in tovarne, da imamo vsak dan več delavske sodrge, socialnih demokratov in drugega hudiča med seboj ... O vem; dosti sem bil po svetu, v Ostravi sem že bil in v Krnovu, to je že blizu Prusije. Jezus, rečem vam, kakor stenice, kobilice ali mravlje, tako so tam ljudje urni, delavni in prizadevni!... Zato ni miru pri nas; knjige in vse mogoče časnike nam vrivajo in nas mešajo, da ni več vere in pravega veselja med nami, zmerom le napredek, napredek, nesreča in umor in uboj... Anti da; in za to se moramo zahvaliti prekletemu psu Bismarcku in madžarskemu češpljevemu parklju Andrassyju.« Zunaj je čakala Berta. »Ali imaš že dosti?« Primož jo je strupeno pogledal. »Precej.« »Stara ne bo več dolgo. Ta zadeva ji je dala še zadnji udarec.« »In meni tudi ista zadeva,« se je preteče postavil prednjo. »Tak tako? Tak s takimle si se pečala že ves čas in se še zdaj? S tem ušivim Primorcem, opankarskim — s to barabo, s takim fakinom — z divjim lovcem, morilcem? ... Tak s takim mi je bilo čast piti iz istega vrča in hoditi na isto stranišče? ... Rečem ti samo eno...« Odmaknil se je nekoliko, iz oči se mu je zabliskalo. »Fej te bodi, fej!« Še pljunil je prednjo. »Fej te bodi!« Pogledala ga je po strani. »Torej kača, ki že črka, te je vendarle še pičila?« »Kaj kača? ... Stokrat več je vredna kakor —« »Le reci, kar misliš, Kaj bi se premagoval?... Obriši si lepo usta in še kaj zavoljo stranišča —« »Tak še tajiš ne?« »Ha, tega čakaš? ... Da bi potlej še bolj razsajal? ... Če hočeš ...« »Nočem!... Nobene besedice več ne verjamem taki —« »No, vidiš.« »Vidim, vidim, še preveč vidim.« »In če bi bilo tudi res!« se je zasmejala. »Kaj se nisva ondan že menila o tem? ... Ali sem ti nevesta in sva morda že bila pri župniku?« »Nevesta, da, lepa nevesta...« je revsknil. »Cipa si; smrdljiva cipa, da veš.« Ošabno je grdi očitek pihnila od sebe. »Ker nisem to samo zate, jeli?... Tako misli in hoče vsak dedec ... Norci —« »Še drugega imaš.« »Jaz? Ali sem se ti kdaj izdajala za devico? ... Norec, kako si še neveden! Kaj ne veš, da samo cipa gre v tako službo in samo cipo sprejmejo; tudi cipa mora živeti... Res je, sem, kakor ti praviš; zmerom sem bila; postala sem zavoljo bede, nesreče in lakote, in prav tale stara krastača je napravila iz mene to, kar zmerom bom, dokler še bom za to. Saj dedci nikoli pošteno ne mislijo z nami, zato tudi nič drugega ne zaslužijo. No, in ti sam, če že govoriva o tem?___Ali nisi v srcu prinesel semkaj nobene, ki si jo tako lahko varal z menoj?« Košutnik je prebledel. »To tebi nič mar! Kar je mojega, se ne dotikaj!... Takale ... Babe ste krive vsega!« »Seveda, že v raju je bilo tako. V mrhovini ni nič drugega kakor smrad; zakaj greš in se valjaš po njej? ... Tisto pa ti je stari satan najbrž pozabil povedati, kako je preskrbel, da so bile hoste in steze v njih varne pred teboj to ali ono noč... In kdo je onemu, ubogemu norcu, še večje- mu, kakor si ti, dal puško s strelivom in kdo ga je zapeljal v divji lov?... In kako je že prej tu Lilo z lovci in dekleti v tej krčmi? ... In še marsikaj, če bi hotela praviti... O tem pa ti ni nič povedala, tako neumna še ni, jeli?« »Vse to meni nič mar,« je Primož rekel in pozuznil s puško na rami. »Druga druge ste vredni, cipa in njena gospodinja, za vkup sta obe. Zdaj vem, kar vem; in vem, kaj mi je storiti.« »Toliko bolje zate,« je rekla in ga zdajci prijela za komolec. »Ampak tistega ne stori, kar ti je naročala. Slišala sem. Ubog norec je, ne delaj nesrečnega še samega sebe. Pusti ga.« Nejevoljno se je otresel njene roke. »Aha, tako? ... No, kaj je še treba dokazov? ... Dobro, da si mi to rekla.« »Zavoljo tebe sem rekla.« »Da, da, seveda, zavoljo mene, iker me imaš tako rada. In da ne bi nič storil tvojemu ljubčku, tej barabi!... Hvala lepa, da si mi to še posebej rekla.« »Zavoljo tebe, da, pa če verjameš ali ne. Ker sem bila pač tako neumna in sem mislila, da te imam raje kakor katerega koli na svetu. Zavoljo tega. No, človek si pač tako včasih kaj misli.« »Tako si si mislila tudi o onem, najbrž še o nekaterih drugih. Kar misli si še dalje tako in Bog ti daj srečo ob tem; samo tega si nikar več ne misli, da bi jaz še kdaj šel na tvoje izlizane limanice.« »Saj ni treba. Pojdi in Bog ti daj zdravja. Kaj ti veš o takem življenju? ... Vse vkup je domišljija, prevara, ampak brez nje ne bi... Lepo pa je včasih le bilo s teboj, za kake pol noči sem pri tebi vsaj pozabila.« Krdelo furlanskih delavcev se je približalo po cesti. Ko-šutnik se je odločno obrnil, grdo zaklel in hitro odšel brez pozdrava. »Ho, ecco šinjor lovec in šinjorina nevesta!... Ma kje je drugi ženin?... Tri karte, kraljica med kraljem Matjažem in kraljevičem Markom; kralj vzame kraljico, ma kraljica se da rada vzeti tudi po močnem kraljeviču Marku, zato kralj Matjaž kraljico kar ugrabi kraljeviču Marku... Kdaj nas povabite ma svatbo, da bi pomagali vam, imenitnemu in močnemu lovcu?... V dogo lahko zavrtate veho samo, če je še ni; vehe pa, ki je že, ne morete zmerom sami začepiti ...« Primož se je premagoval s puško in pestjo in je nemo in tuje po znani stezi skozi drn in strn stopal v lovišče. Lahoni so se smejali za njim. »Na zdravje, šinjor ženin!« Lovec se je obrnil. Tamle stoji zasmehovalec s povzdignjenim kozarcem v roki. Sto trideset korakov daleč je. Počenil je, pomeril in hitro sprožil, kozarec se je razletel na drobne kose. Zasmehovalci so prebledeli in obmolknili, potlej pa besno zavpili in spet obmolknili. V molk pa se je zasmejal ženski glas, ki ga je po dobrem strelu s tega mesta nekoč že slišal, glas Ljubice, .ki mu je bila ljubica. Bil je hrapavi, zamolklogruleči smeh od tačas. Gostje so prihiteli iz krčme in so se začudili. Lahoni so se po razburjenem klepetu razlezli in modro umaknili pod streho in na varno. Zgodilo se jim ni nič, le nekaj razprše-lega ometa s stene jih je oškropilo. Primož je v puško porinil drugo patrono in odšel v temneče se hoste. To je bilo vsaj nekaj, vsaj videz tega, kar je še nameraval. Naj vedo, da je še zmerom Primož Košutnik, bivši Janez', iz Cerkelj na krvavovročem Gorenjskem. Cipa, prekleta, zavržena, malopridna: ampak za tale smeh ob strelu in zadetku ji je marsikaj odpustil. * Jezno je valil rklje; vroče poletno sonce je gorelo nad rosno paro zasenčene hoste. Do njega je prišla Janka Je-linkova. »Ti, govorila bi rada s teboj.« Za odgovor je le velik rkelj zavalil v drčo. »Tako, da ne bi nihče slišal,« se je spet oglasila. »Tule je tudi neko zaznamovano deblo!« je Košutnik čez Janko zavpil nad delavci; »ne spada semkaj!« »Ali boš ali ne boš? ... Slišiš?... Še enkrat te prosim zlepa.« »Jaz pa 'tebe zgrda, da mi zgineš s svojo prsatostjo!... Nihče ne sliši, jaz pa najmanj ... Zaznamovanega mi spravite s poti!« je režal v delavce. »Obenem pa tudi tole de-belokožno klado s Krkonošev!... Ali ima morda kdo s seboj rezilo in bet, če jo je na vsak način treba še zaznamovati? ...« Drvarji so se zakrohotali, dekletu so se oči zasvetile. »O, saj boš že še drugače govoril, ti!... Kdaj se vzameva, he? ... Nosna sem s teboj, da boš vedel.« Košutnik je otrpnil z odprtimi usti. »Ti — nosna? ... Z menoj? ... Ti — z menoj? ... To pa že ni božje!... Tako bi lahko vsaka rekla!...« Roke si je oprl ob boke in se zasmejal. »Ali ste slišali novico? Tale — pa nosna z menoj ...« »Res je, res!« je vreščala vsa rdeča. »Zapeljal si me, grdavš grdi, otroka dobom, zdaj pa nočeš nič slišati in nič vedeti... Pa le stoj!... Čakaj!... Peter ti že pokaže ...« »Jaz pa njemu fige navskriž, da bo videl Benetke!... In še kaj, če bo hotel; tisti kraj v njegovem lovišču, dobro sem si 'ga zapomnil, kjer so neki večer v stelji bili skriti štirje sežnji najlepših klanih drv in ki jih drugo jutro ni bilo več...« »Ni res!... Sploh pa: kaj imaš iskati v Petrovem lovišču?« »Prav to, kar ti pred mojo kočo... Poznam vas vse in tudi tvojo nosečnost...« »No, no,« ga je miril star drvar. »E, kaj!« se je Košutnik jezil. »Hotela je, ker je bilo treba in ker so jo nagovorili za to! ... In če takale pride h komu v dežju in viharju sredi temne noči in tisti nima drugega dela, kaj pa naj počne z njo?« »Blagoslovljeno svečo naj prižge in litanije Matere božje naj lepo moli z njo,« ga je osmoljeni drvar resno učil, da se je vse krohotalo. »Ko si spet zapahnil vrata, se ti je hudourna sveča precej kar sama prižgala; no litanij je pa tudi več vrst...« »Da, Litanije mi je pel, da, litanije...« je Janka brez sramu potrdila in si popravila naglavno ruto, ki se ji je bila odvezala. »Pa to si se, grdavš grdi, naučil pri tisti cipi v krčmi, da se ti zdaj vse smeje ...« »Ti sama si cipa!« je Primož puhal. »Ali sem jaz pred tvojimi vrati mencal in smrkal ali ti pred mojimi, da se te naj usmilim?« »Ti mene? Sam se človeku smiliš, sam!« »Kajpa, kajpa, ker že na sam žvižg ne dobim nobene.« »To že vemo vsi, po katero zažvižgaš najraje.« »Po boljšo, kakor si ti, to je gotovo. Če ne bi bila prav tačas tako temna noč... Ampak prišla si samo zato, ker si že bila nosna in si očeta iskala za svojega pankrta, ali pa te je poslal Peter sam; le povej mu, da ni dobro računal.« »Lažeš, lažeš!... Jezik naj se ti usuši!...« »Pri meni si se zmotila. Nisem neumen, nisem slep, čeprav ponoči ne ločim krav.« »Neumen da nisi?... In slep da ne ti, ki te tvoja tam doli, tista ciganka, vara odspred in odzad ponoči in podnevi? ... Tako si neumen in slep, da še opaziš ne, kadar si z onim obenem pri njej_____« se je vreščeče smejala. Bogolin je resno pristopil s svojo zvesto pipo. »No, no, kaj pa je to? Ali se take reči razkrivajo vpričo vseh ljudi? Mar se to spodobi? In vaju ni tega nič sram?« »Saj sem mu tako rekla, da bi rada govorila na samem z njim, pa noče!... Ampak plačal mi boš, plačal!« »Da, izplačujem te nalašč vpričo vseh.« »No, zdaj pa pojdi, ti,« ji je Bogolin odločno ukazal; »s takimi rečmi se mi ne mešaj v delo, to opravi kje drugje. Tudi tvojemu očetu ne bi bilo prav, če bi zvedel. Če imaš kaj zahtevati, storiš to lahko drugače, ni treba raztrobiti vsem hlačam. Saj je videti, kakor ... No, ali bo kaj?« Mrmraje in godrnjaje je vsa divja od jeze in sramote odšla, od koder je bila prišla. »Kaj si res napravil to neumnost?« je bradati BogoHn vprašal Gorenjca. »V sredino tarče mi greš streljat, kjer tiči že zadetek drugega, ciljar pa pokaže, da je tvoj... Prekleti hudič gorenjski ti, kaj se res ne znaš bolj krotiti?« »Če pa se mi je mrha ponoči prišla ponujat!...« »Boj se Čehov, nekaj pleteničijo zoper tebe.« »Kar naj,« je Košutnik renčal, »samo pazijo naj tudi, da jim motovilk kaj ne odmotam!« »Da, kaj pa je s tisto rečjo, tki si jo omenjal pred njo? Meni nisi nič povedal.« »Ne raztrobim rad vsega,« je Primož zaničljivo godrnjal; »videl sem pa.« »Zakaj nisi naznanil?« »Ne storim rad tega,« se je malomarno branil. »Kaj bi tudi pomagalo?... Ti ;so pri gospodu grofu kuhani in pečeni. Sveža srnja čreva sem tudi našel, ko noben srnjak ni bil naročen in noben tudi ne oddan. To ni bil divji lovec. Ob črevesju sem našel patrono, kakršno ima samo Peter. No, molčal sem. Pa so precej začutili, da nekaj vem. Čez tri dni je že bila tale češka bunka pri meni. Samo posvetilo se mi ni precej, zakaj je prišla, kakor je pač ob taki priliki, ko pamet spi... No, danes mi je ušlo; kar pove naj jim. Škandal bo tako ali tako.« Bogolin je zamišljeno cmakal s pipo. »Da, bo; že dolgo vem, da bi te presrčno radi izgrizli iz svoje ograde; tudi mene, če bi šlo. Gorki so ti postali precej po streljanju na tarčo, ko pa si podrl meglenjaka, pa še prav posebno ...« »Meglenjaka? ...« je Primož zažvižgal. »Kar potolažijo se naj, še je živ.« »Kaj ga nisi?« »Ne,« je oni odmahnil. »Pustiva to, da se človek kaj ne zareče. Če ga kdaj dobim, prav; če sploh še tako dolgo strpim med vami Dolenjci.« Posmehnil se je. »Za zdaj sem pač jaz sam meglen jak.« »Kaj pojdeš?« je lovec začuden dvignil obrvi. »Morda? ... Kadar hočem, lahko odpovem. Že danes bi bil lahko pri knezu v Kočevju. Tam ti je medvedov, krščen-duš! Saj bi ostal, ker sem se že navadil; tamle z vrha, kjer so tiste stare bukve, se tako lepo vidi naravnost po naših domačih planinah. Pa se mi je pristudilo tu. Saj si slišal, kako se jim mudi, da bi že šel. In kaj počenjajo, da bi me bolj umazali. Ali ne delam pridno? ... Morda sem komu kaj ukral? ... In kaj jim mar vse drugo? ... Branil se bom, ampak primeri pa se lahko tudi, da koga treščim po smrčku.« Bogolin si je zibal brado, iz nje je bingljala pipa. »No, no. Še vode na njih mlin jim jaz ne hi speljaval. Razen tega si pred krčmo spet imenitno streljal; saj je prav, ampak preveč govorijo o tem, še gospod grof ali pa orožniki utegnejo kaj zvedeti, pa ti naprtijo iz tega umor ali uboj. Če hi vsi mlini toliko moke namleli iz vireče žita, kakor hudi jeziki nadrdrajo laži iz enega samega zrnčka resnice, ne bi bilo na svetu nobene lakote več. Tisto ti Tes ni bilo treba storiti, Bog te dal.« Košutnik je s čevljem sunil ob neko deblo in poskusil svojo moč nad njim. »Meniš, da ne? ... To praviš ti. Tu ste pač drugačni ljudje, nobene krvi nimate, kakor zmrznjeno govno ste. Ampak čemu se prerekava midva? Saj je vseeno. Bolje je, če je kar hitro po tebi, kakor da se vse življenje cmeriš. Čemu ima človek sicer srce v prsih in patrono v puški? ... Samo zato, da bi molil in gledal? ... Zdaj pa vam rečem, da mi tale zaznamovani rkelj že spravite s poti, sicer ga popadem in vam ga, krščenduš, treščim v bučo, pokveke lene!« In deblo, težko za štiri možake, je Košutnik s silno močjo zavalil v drčo, da je z ropotom in s hrumom zdrknilo navzdol in obležalo kakor smrtno ranjena žival. Drvarji so vpili z vrha, iz globoke doline je zabobnela rezka mina, ki so jo vžgali na trasi. * »Peter!... Njen brat!... Zdaj pa nekaj bo!« Potuhnjeno so drvarji gledali za črnuhom, ki se je uradno mrko mirno bližal pridno delajočemu Gorenjcu. »Torej kaj je in kaj bo zdaj z Janko? ... In kaj si včeraj govoril o meni, he?« Primož, ki je 'bil opazil, kakor se mu sovražnik bliža, se ni prav nič obotavljal. »Prvo meni nič mar; glede drugega pa bodi vesel, da tega še kje ne ponovim.« »Tako, nič mar?... Potlej ti povem čisto druge reči, ki ti res niso nič mar. Te pa ti mora biti mar. Sestro si mi tu vpričo vseh sramotil.« »Nisem je klical semkaj, na miru naj bi me bila pustila.« »Take reči ni mogoče pustiti na miru. Zato te zlepa vprašam še enkrat, ali se misliš pošteno poročiti z njo ali ne?« »Ne.« »Ne? ... Ti, premisli dobro!« »Prav nič ne premislim. Še na misel mi ne hodi. Naj le ostane taka, kakršna je prišla k meni.« »Kaj naj to pomeni?« »To veš ti sam bolje kakor jaz.« »Lažeš ves, kolikor te je, lažeš!... Smrkavec zeleni — pritepeni —« Primož je z nevarno kretnjo odložil sekiro. »No, le naprej.« »Jezik za zobe!... Ti mi ne boš ukazoval, kdaj naj govorim! ... Kaj imaš sploh govoriti? ... Tako fante, takle vajenček!... Ali veš, kdo si? ... Povem ti, da slišijo vsi —« Košutnik je le še počakal. »Babji kozel si!... Dosti smo videli in slišali!... Ti, ki se upaš rovariti zoper nas, stare uslužbence, povej no, koliko sežnjev drv in koliko divjadi si moral nakloniti stari baburi tam doli, da te je spuščala k nji? ... To bi rad vedel! ... In medtem, ko si se mrkal vse noči kakor medmašni kozel, ti je izpod zadnjice kral srne prav tisti, s katerim je ljubica varala — tebe, slavnega strelca — tebe, bahača — tebe, velikega lovca —« Dalje ga Primož ni več poslušal. »Tako. Zdaj je zadosti.« Mrtvaškobled do grozljivo zatemnelih oči je z enim prijemom črnuha razorožil, z drugim pa ga je zgrabil za tilnik in pas in ga visoko zavihtel nad rob nevarno gladke strme drče. Drvarji so ostrmeli, srce jim je zastalo. Odrevenel od strahu in nemoči je sovražnik visel v strašnih Gorenjčevih pesteh. Zdaj zdaj zdrkne po drči in se raztrešči v tisoč kosov. »Jezus!... Košutnik!« Krik raskavih grl je pretrgal napetost; s sekiro, kolom in žago so se zagnali proti besnečemu. »Držite ga!... Primite ga!... Jezus, Košutnik, kaj pa misliš?« »Ne potrebujem vas!« se je togotno zadrl in s bripavo rjovečim nasprotnikom visoko zakolebal sem in tja, da bi dobil večji zamah, zdajci pa se je obrnil in ga, mrtvaško bledega na rahlo postavil spet na noge. »Ženo imaš in otroke. Pojdi. In pusti me posihmal na miru, veš? Saj ti ne bom več dolgo v napoto.« Preden se je oni zavedel, je še segel po njegovi puški in ji je zvil in stisnil sprednji del cevi, kakor bi bila iz mehke pločevine. »Da se nič ne zgodi in da se ne storiš nesrečnega, veš. Zato dobiš, če hočeš, mojo staro puško, ki strelja tudi dobro.« In strmečim drvarjem: »Kaj pa vi? To so najine reči. Ali bi morda rad kdo v drčo?« Peter je moral iti s skvečeno puško, onemogel, omoten od strahu, togote in sramote. Za njim je gledal Primož z otožno tihim smehljajem. »Skoraj smili se mi. Kaj mu je bilo tega treba? No, zdaj ne bo več dolgo trpelo.« Bogolin je prišel z drugega poseko v ja in je ves začuden zmajeval z bradato glavo. »Ti, hudič! Ti, hudičev fant!« »Da, hudičev fant. Morda me hudič v kratkem zavihti v drčo. Ali pa bom v štirih tednih medvede streljal po Notranjskem...« In rkelj je zdrknil po drči in zagrmel v dolino. »Kakor duša v vicah!« je Košutnik mislil. * »Torej, Košutnik, ob službo si. V štirinajstih dneh poj-deš. Medtem dobom kakega bolj pametnega; samo nobenega več iz Cerkelj.« Košutnik je zravnano stal in starega gospoda grofa čisto in bistro gledal v stroge oči. »Lepa hvala, gospod grof. Vem.« »Tako? Morda tudi, zakaj?« »Lahko si mislim.« »Ali ti je bilo tega treba?« »Treba morda ne.« »S teboj ni nič.« »Vem, žal mi je.« »Kakor sam vrag si divji. In če ne bi bilo nič drugega — s Petrom po tistem dogodku ne moreš več istega kruha lomiti.« Grof je nejevoljno zmajal z glavo. »Kaj se res ne moreš krotiti?« »Če me kaj piči, ne.« »Tebe menda večkrat kaj piči. Že zdavnaj bi te bil moral zapoditi. — Kaj je spet to z dekletom, z Janko?« »Če pa je na vsak način hotela?... In noč je bila.« Grof se je nehote zasmejal. »Govoriš, kakor da ne bi bilo tisto nič. Ali te je tačas tudi kaj pičilo?« »Po svoje, da.« »In vzeti je nočeš?« »Za vse na svetu ne.« »Zakaj ne? ... Ne mislim Polane, saj tudi sam nisi tačas mislil nanjo. Zakaj ne?« »Ker je grda in malopridna.« »Za tisto pa ti ni bila pregrda?« »Če je človek žejen, žre tudi češplje.« »To te bo pa nekaj stalo. S takimi češpljami si človek pokvari želodec.« »Pa naj.« »Videti je, da te to ne teži posebno. Mar si prišel do zaklada v Bogatinu?« Gorenjec je malomarno zmignil z ramo. »Po materi imam nekaj prihrankov pri ujcu v Borovljah. Naj jih požre za svojega pankrta, cipa grda.« »Ti, tu nisi v krčmi ali med drvarji. Kroti se!« Primož je za trenutek pobesil glavo. »Ne zamerite. Govorim, kakor mislim. Otrok ni moj.« »In Petru si poškodoval puško. Kaj tudi to ni tvoje delo? « »To pač. Sicer bi se bila morda sprožila.« »Odškodnino zahteva.« »Dam mu svojo staro.« »Novo hoče.« »Te ne dobi za vse na svetu ne.« »Zaslužiš, da bi ti jo vzel jaz. Doslužen vojak pa ti gre in ustreli tako lahkomiselno v tisti kozarec; kaiko lahko bi bila roka!« »Bila bi tatinska roka.« »Tebi menda res ni dosti do zdravja drugih ljudi. To te še utegne spraviti ob orožni list. Kje bi potlej dobil še kakšno službo?« »Šel bi pač spet k puškarjem. Tam po gorah se ne menijo dosti za to, tudi za glavo ne.« »Tebi jo je menda že zmešalo?« »Ne veseli me več, pa je,« je Primož vzdihnil. »Tu že ne, verjamem. Grdo si se umazal. In sam si kriv. Svoje moči bi bil raje poskušal na samem sebi, notranje, krčmo, ženske pa pustil. Ek) veselja prideš spet morda kje drugje, to tu pa ti bodi dober nauk za življenje. Gospod knez iz Kočevja mi je spet pisal v tisti zadevi. Odpisal sem mn. Služba pomožnega lovca je prosta, lahko jo doboš. Ondi se pa že uneseš, to za trdno vem.« »Prav lepa hvala, gospod grof. Yem, da ne zaslužim. Žal mi je.« »Zdaj je prekasno. Čeprav bi ti hotel odpustiti še enkrat, ti ne morem zavoljo tega, kar se je zgodilo. Ti — in Peter!... In razvpili so te s tistimi tvojimi norijami za ženskami. Še misliti nočem več o tem. Uredi s sodnijo sam, ko te bodo tožili za preživnino. Kaj pa je s stvarjo, ki sem o njej slišal?... Ali si res nekaj nepoštenega zasledil v Petrovem lovišču?« »Morda,« je Primož zmignil z ramo. »Kaj se to pravi, morda? Si ali pa nisi. Zakaj ne naznaniš kaj takega?« »Nerad ovajam.« »Izpolnjevanje službenih dolžnosti ni ovadba.« »Tudi je mogoče, da sem se zmotil.« »Čemu pa potem govoriš okoli? Sumničenje je grše 'ko ovadba.« »Saj bi bil tako in tako imel vse proti sebi.« Grof je premolknil kakor bi se čutil zadetega. »No, že vidim, za gospoda kneza v Kočevju boš nemara primernejši. Ondi so še neskončne prahoste z medvedi, divjimi prašiči in volkovi, ondi se že iznoriš. Če boš, kakor se spodobi, si lahko najdeš srečo za vse življenje; ako bi jih začel uganjati, kakršne si tu, sfrčiš že v treh tednih. V enem letu se že lahko oženiš, kakor ondi kaže zate zdaj. Gospod knez potrebuje stalnih ljudi, dobre si rad priveže. Te štirinajst dni si še izpoti strup, ki ti ga je menda dal sam satan. Petru sem ukazal, naj medtem miruje. Izogibajta se drug drugemu. Tako, dosti. Nič več ti nimam reči. Saj bi bil zadovoljen s teboj, pa ... Pod jelenjim rogovjem so vrata. Ko sem tačas rekel to prvič, sem mislil, da si kaj več vreden. O ženske! Z bogom.« To je še zadosti dobro prešlo. * Dobro ali ne: — kaj to de? Čez eno leto se morda že oženi. Čez eno leto ali nikoli: — kaj se še meni za te reči tu? Na grajskem dvorišču je divji trti že rdelo listje. Lastovke so se zbirale, sence pa daljšale in sadje je odpadalo; v valjajočih se sodovih, ki so jih prali, je rožljal umivalni pesek, čas meglenosti je prišel, srnjaki so si krušili rogove. Vampirju, ki ponoči vstaja iz groba in blodi po svetu za krvjo in dušami, se mora neumrlo voleje srce še enkrat ubiti, da ljudje pridejo do miru pred njim in se sam reši življenja v grobu. Ob določeni uri je treba iz gabrovega lesa usekati kol in ga na enem koncu priostriti, potlej pa skozi grob zabiti vampirju v srce. Venkaj brizgne curek strjene črne krvi, grob upade kakor izpraznjen meh, telo se precej razkroji, povampirjeni je zdaj mrtev. V tem so nekatere težave in nevarnosti. Ob belem dnevu ne kaže tega počenjati; ponoči, ko vampirjeva duša lahko blodi okoli, bi bilo pa gorje tistemu, ki bi ga dobila ob svojem grobu. Že marsikoga, ki je hotel prebosti vampirja v grobu, so drugo jutro našli z zlomljenim tilnikom in brez krvi s strašno rano na grlu. Včasih, ko ga prebodejo, se iz višin zasliši grozovit krik. Tedaj si moraš nemudoma in brez studa s črno krvjo, ki brizga iz groba, namazati glavo, srce in tilnik in se ob imenu svetega Krištofa in svete Korone prekrižati v imenu svete Trojice, kol pa navzkriž položiti čez grob; tako nima vampir nobene moči več nad teboj in tvojim domom, nobenega obstanka več na tem svetu, pade kakor onemogel netopir in zgine. * Ilija Šorman je ždel v hosti in ostril kol iz trde, bele, čarovite gabrovine. Morda ni bil gaber; v njegovi domovini med Vinodolom in Senjskim prelivom pač ni host, kakršne so tu, zato tudi ni prav zanesljivo poznal drevja. Pa je že pravi, če Bog da. Seveda mi takale gabrovina nič v primeri z višnjevino, ki dehti po tobaku, luči, tihoti in domovini. Ali bo še kdaj videl prelepo goščavje med razgretimi skalinami nad modrikastim prelivom? ... Še kdaj? Hoste v daljnem Wisconsinu so pa gotovo še večje in gostejše kakor tele tukaj; najbrž je tam tudi drevja več vrst. Boter s Klane pri Kastvu je pravil, da so tam drevesa velika in debela kakor zvonik stolnice na Krku. On to dobro ve, isaj je podiral taka drevesa. Pa kaj so vsa tista velika in močna drevesa v primeri z višnjo, z drevesom slasti in topline, pisanih sanj in blažene zatopljenosti? Bog ve, ali tudi tam raste in zeleni to drevo z razpokano krvavorjavo skorjo, nežnobelim cvetjem in dišečim sadom? Prav za prav bi moralo; v daljni rajski deželi Wisoon-sinu je vendar sreča doma, a kjer je sreča, mora biti tudi drevo višnja. Najraje bi šel kar precej tjakaj. Morda res še pride v tisto srečno deželo prav po temle gabrovem kolu. Ilija Šorman ni imel pratike, pa saj bi je tako in tako ne znal brati. Samo to, kdaj je nedelja, je približno vedel po zvonjenju iz cerkvic na gričih in po prazničnem življenju na cesti v dolini. Ampak vmes so bili tudi drugi prazniki, ki so mu mešali red in iraeun. Doma je bila nedelja, kadar se je Duša praznično oblekla, napolnila tržno košaro s hlebčki sira in z butaricami oljčnih vejic in šla na trg. Tu pa ni Duše in je nemara ne bo nobene ljube duše, dokler ne pride v srečno deželo Wisconsin. Do tja pa je najbrž pot še dolga, pot, ki je me bo zmoči brez tegale gabrovega kola. Morda bi ga bil moral odsekati v noči ob ščipu ali ob mlaju; tega ni vedel prav za trdno. In biti bi moralo prav za prav na jesen v ikvalmem tednu, ko hudobni duhovi nimajo moči nad ljudmi. Kdaj so kvatre, če že niso bile? Tudi tega ni vedel. Samo to je vedel, da se mora vampirja znebiti, pa naj bo, kar bo, sicer ne more od tod ne domov ne v obljubljeno deželo Wisconsin. Še enkrat, prav temeljito mora ubiti onega, ki se obeša nanj in ga teži, kamor se gerne, in ki mu ožema srčne moči. Vsega tega hudega je kriv oni, vampir. To je že vedel, ko je še vihtel kladivo. Oni namreč še živi, postal je vampir, kar je že bil, dokler je bil telesno živ. Živi, kakor živi skrivna ponočna žival, ki se boji luči in dneva, ponoči pa blodi kakor duh med ljudmi po izbah in hlevih, jih davi in jim pije kri. O takih ponočnih živalih je že slišal. To so kače in velikanski pajki, podgane in raki, ki ob mesečini zlezejo iz morja in se na svojih sluzastih tipalkah priplazijo v ribiške koče ob bregu. To so vampirji. Tovariši so ga v svojem sumničenju napravili za vampirja. O tem je dolgo premišljeval in preudarjal, zdaj ve. On vampir sicer ni, ampak nekoga drugega je napravil za vampirja. Vsa nesreča in ves preplah sta od onega pod kamenjem, ubiti ga je treba res do mrtvega. Tako se ga osvobodi tudi sam in pride do nezgrešljive puške, do zlatih rogov bajnega srnjaka in do gorskega zaklada. Tudi Ljubica se mu potlej ne bi več strahoma umikala, ker gotovo ne bi več smrdel po krvi in mrhovini. In potlej bi se napotil v obljubljeno deželo Wisconsin, kjer je rajski mir. Bi se. Ali pa bi morda še kdaj učakal nedeljo ob modrem miorju, čisto, novo domačo srajco, opoldne pa ribo v olju. Morda. * Bilo je ponoči, ko se poletje poslednjič z viharno nevihto poslovi. Grmelo je in se bliskalo; noč je od straha tulila. Na rebri pod traso prvega ovinka je med posipi kamenja nemirno stopala neka postava. Tako je prav, tako je dobro, 'bolj ko je viharno, bolj je varno. V taki noči ga že nihče ne bo videl. Tukaj je bilo, da, tačas, ko so kostanji cveli in milo dehteli ob težki sopari kakor kri, kakor človek, kakor Ljubica, ki se ji zdaj pravi drugače; da, tačas. Pa ga le niso našli, čeprav leži tako blizu, skoraj med njimi; in še sami so šare in kamenja zmetali nanj in pomagali, da ga je pokopala cesta, ki ga je prinesla in ki ji je služil z njimi vred. Cesta. Prekleta cesta, ki je tudi njega speljala na to krivo pot. Med trepetajočo bliskavico je poševni izkop ceste bledo mežikal iz viharne temine po hribih. Tako je gledal že Bog ve kolikokrat iz svojega skrivališča tamle v hostah; od na pol golih teles migetajoči in z železjem žvenketajoči izkop te ceste 'bo gledal in poslušal do konca svojega življenja. Tak nemara je pekel. To tu je bil pa res pekel. Morda mu bo vso večnost tudi v peklu vihteti kladivo? Kakor je božja volja. Kaj bi? Tu nekje; ko bi le mesec nekoliko posvetil v to temo, pa tako, da tega ne bi nihče drug videl. O, med cigareto in dremežem, ko človek najlaže premišljuje, si je vendar dobro izmislil vso reč, oni pa so menili, da je top in neumen! ... In prav s cesto! Skril ga je pod kup, ki vsak dan narašča; razen tega pa še mislijo vsi, da ga je ustrelil. In če ga najdejo, spoznajo, da ni bil ustreljen, marveč pobit. Pobit s kladivom, morda po frlečem kamnu; kakor koli že. Ampak kako je odjeknil tisti udarec; čisto drugače kakor udarec po svedru v razbeljenem pečevju. Najprej je bilo vse strahotno tiho, potlej so se zaslišali koraki in lastno srce; nato pa skok in zamah in zamolkel padec... O, dobro je vse premislil po tisti noči bridkosti in maščevalnosti. Dobro, da, samo enega ne. Tega, da se mu obesi na pleča, tačas ni pričakoval; ni mislil, da oni ostane kakor jedrce v sadežu in da je ubil le človeka, ne pa volkodlaka, vampirja ... Pa kaj ni tačas iz soteske v temno noč sfrfotala neka senca kakor velik netopir ali sova? Kaj, glasovi? ... Koraki? ... Ali ga spet nosi iz doline sem gori? ... Noč iza nočjo, morda vso večnost tako, dokler se ne odreši? ... O čem žubori potok tamle, kaj pomeni vrišč viharja v hribih, kaj bobnenje groma po višavah in .tokavali? ... Ali je tištale modra luč vešča ali je grozljiva prikazen?____Človeka vendar ni tu ob tej uri, ko se vsak čas lahiko utrga strašna nevihta? ... Iz barak mežikajo razsvetljena okna... Ko bi vedeli in ko bi ga videli!... Ali naj počaka do jutra? ... Saj bi ga ujeli in zadavili!... Ne. Prav pod temle kamenjem je, ki se je medtem tako nakopičilo. Nič ne de, odkopati ga je nekoliko treba... Morda ima tudi kaj denarja s seboj. Saj je bil prišel k stari po denar. Denar. Za tobak bi bil in za Wisconsin in še za kaj. * V kantino pa je prihrumel Eiselt k svoji natakarici, da bi dobil žganja in da bi prišel v druščino. »To nekaj pomeni. Bliska se, hoste so kakor v ognju. Saj menda mora tako biti, ko hudič jemlje staro čarovnico. Veste, Hrovatička umira.« Skladiščnik Jakoš, ki je rad pritekel na kozarček slivovke — saj ni mogoče, da bi kdo ob takem vremenu hodil krast v skladišča — je vžigalico odmaknil od smotke. »Tako? ... Hudir ja. Pa smo mislili, da učaka še sodnega dne in da začne od kraja. Dobro sem jo poznal.« »Kdo ne? Dosti nas je bilo, ki smo jo poznali prav v živo,« se je Eiselt hripavo zasmejal. »Marsikdo je pri njej začel in se izučil. No, pa jo že mineva, skozi dimnik jo zdaj zdaj vzame hudič.« Skladiščnik je zamišljeno žulil svojo smotko. »I, no. Prav čiste že dolgo ni bila. Odkar pa se je zgodilo —« Eiselt je stegnil kazalec in mu segel v besedo. • »— se je začel začetek konca. Konec je že marsičesa. Razklenilo jo je. In včeraj