Nočna meditacija
Ko mesec z mesečino kraj večera lebdi nad strehami zaspalih hiš in ko na oknu v svetlo noč strmiš, ni v tebi več nekdanjega nemira.
Le blaga vdanost v duši se pretaka. Spokojno dokončan je še en dan, vendar si v mislih malce zadržan: Živeti je morda kljub vsemu tlaka.
Ko jutro znova k sebi te prikliče, najraje (še s krmežljem na očeh) odšel bi v gozd med cvrkutajoče ptiče.
Saj kaj iskal bi starec pri ljudeh. A da odšel že zdaj bi med mrliče pa ne in ne, dokler si pri močeh!
Naš svet
Na teh sprehodih, ki imam jih rad, opazim marsikaj, kar je za zgled: svobodnih ptic nad sabo živ sprelet, dragulje rose v travi - cel zaklad.
Z naročjem cvetja tu je že pomlad in po cestah vse polno je ljudi, ki se jim več nikamor ne mudi, čeravno v zraku je morda še hlad.
Jaka Kralj VSAKDANJI SONETI
Jaka Kralj
672
673
VSAKDANJI  SONETI
In ko tako okoli se potikam,
od sonca, zdi se mi, sem ves razvnet,
da s čistim srcem se vsega dotikam.
Saj kot da star sem komaj sedem let, otroško vdano v vse stvari pronikam z začudenjem: Kaj to je ta naš svet?
Pomladili gejzir
Z omotico od preobilja sanj razrašča v meni se svetal nemir. Ko z juga je zapihal čist zefir, prepojil zemljo je z močjo snovanj.
Iz mrtvih tal izbruhnil je gejzir veselja in neskončnih valovanj, a malokdo ve pravi razlog zanj, če ni ujet z naravo v isti tir.
Še bolj živo zdaj čutim v sebi klic po toplih sončnih urah sred dobrav; tu slišal bi samo cvrčanje ptic.
Na mehki travi mirno bi zaspal. Ne zbudil bi me več ni hlad meglic, ne jutranje mrzlenje rosnih trav.
Saj staramo se
Čez rob kipela prej so doživetja, zdaj v meni pritajeno le škreblja. Počasi dan za dnem izgubljam tla, ne drami več me niti vznik poletja.
Vse manj in manj je volje do početja že česarkoli, kar bi vsaj morda pospešilo utripanje srca; zamrla je vznesenost mladoletja.
Saj staramo se: stara se še panj, ki kar ne lepem ga nikjer več ni. Le kdaj sem zadnjič se usedel nanj?
Jaka Kralj
674
Morda že v zemlji kot iver trohni. Zdaj tu pusto je kot sred kraških gmajn, kjer komaj kje le brinje zeleni.
Izgubljeni dan
Ko spravim se pod noč v svoj mirni kot, da vtise dneva v sebi uredim, se zastrmim skoz okno ven od tod v svod nočnega neba - in onemim.
Pa saj besede bi bile odveč, ker dan je čisto v prazno izpuhtel. Večer kot on še bolj je zdaj moreč, da zgolj obup nad vsem me je obšel.
Naj mar tolažim se, da jutri dan bo vse drugačen, sinji in zelen, in da ves svet bo s soncem obsijan.
In da le danes sem tako zgubljen, docela kalen in celo postan, ker se razblinil je kot ničev tren.
Zimska rapsodija
Pogrezam vase se v tej nočni uri, a to početje mi je že odveč. Zaprl za sabo sem še vezne duri -pozimi mraza, skratka, je preveč.
Pa tudi kraj peči se ne ogrejem, da bi lahko sanjaril kot nekoč. Sam sebi ob pomisli se nasmejem: Saj v tebi usahnila je ta moč.
A zimski mraz vseeno mi ne prija, pa naj se komu zdim prav nebogljen. Zastrt z meglico mesec je brez sija in zunaj kraj docela žameten, ko čezenj burja žalostno zavija kot volk sestradan sem in pritepen.
675
VSAKDANJI  SONETI
Pred nočjo
Že mislil sem, da nikdar več večer ne bo pretresel z zarjo moje duše, a ko zavrgel sem puščobo suše, je nove pesmi vzniknil čist izvir.
Rad bi odžejal se še za nazaj, ko žejo po svetlobi sem trpel. Morda sem s tem že malce zapoznel: v uteho mi zgolj zarje bo sijaj.
Po dežju znova hladen dih večera prinaša upanje in novo moč, da v meni ni več do ljudi prezira,
rad bi oklenil se jih kot nekoč, čeravno ni v tem pravega nemira. Pred vrati že stoji kot rabelj - Noč.
Pač smrt je smrt
Prav nič prijazna misel ni na smrt: par dni po smrti že si pokopan in sčasoma od črvov si razžrt; tvoj grob pa slej ko prej bo prekopan.
Tako premineš kar za vekomaj. Kot da nikdar bil nisi med ljudmi, počenjal to in ono, marsikaj, za tabo sled docela se zgubi.
Pač smrt je smrt, porečeš in z roko zamahneš malomarno kot v prezir, od nekdaj je bilo in bo tako.
Če kdo pa drezati želi v osir in z mislijo obrega se ob to, od smrti k rojstvu naj pokaže smer.