KATOLIŠKI MKi70NI
L A 5 MlilONE$ C AT O U < A *
«KIK.-V2: 7ANÜAR-FEBRUAR- 1955.
Od Odbora Prvih Sobot v Clevelandu sm« tik pred zaključkom lista prejeli' v objavo sledeče pismo škofa dr. Rožmana:	t
I
Dragi slovenski rojaki — pozdravljeni v Kristusu!
Spominjate se še, kako smo v domovini skupno opravljali pobožnost prvih petkov in prvih so!bot. Zadnjo skupno pobožnost petih prvih sobot smo končali 5. maja 1945 — in nato odšli. V maju 1955 bo nam minilo deset let v tujini! V vseh težkih skrbeh, nevarnostih in razočaranjih je bila Marija naše upanje. Nismo se zmotili, ko smo se njenemu brezmadežnemu Srcu posvetili.—
Istočasno bo desetletnica enega najžalostnejših dogodkov v slovenski zgodovini: množičnega umora blizu deset tisoč fantov in mladih mož, ki so bili koncem maja 1945 pod prevaro vrnjeni v roke krvnikov, ki so jih po groznem mučenju na domačih tleh pobili. Žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujjlinl, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so zaman na nje čakali. Spomin na nje nam je svet in nam morai biti svet do konea življenja.
Za to dvojno desetletnico prihajam pred vas s predlogom: Zapet se duhovno združimo in skupno, kot nekdaj doma, opravimo pobožnost petih prvih sobot, kakor jo želi brezmadežno Srce Marijino. Začnimo s prv0 soboto v februarju (5. februarja 1955), da končamo s prvo soboto v juniju (4. junija), če kateri zaradi službe ne bi mogel prejeti obhajila v soboto, naj ne neha pobožnosti, ampak naj se nam naslednjo nedeljo pridruži s svetim obhajilom.
Radi in v velikem številu ste se odzvali, ko sem vas v času težke okupacije povabil k polbožimoetim prvih petkov in prvih sobot in k posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Prepričan sem, da se Vam ljubezen do Marije ni ohladila, še bolj se je razgorela v pravkar zaključenem Marijinem letu, zato ne dvomim, da boste vsi, ki živite sicer v tujini pa vendar v svobodi, radi sprejeli moj predlog.
Daljave nas ločijo, a za ljubezen ni daljav! Iz ljubezni do padlih žrtev, iz ljubezni do rodne zemlje in na njej trpečih rqjakov se bomo v hvaležni ljubezni do Marije, Matere in Kraljice naše, vsako teh petih prvih sobot v duhu in milosti svetega obhajila povezali med seboj, da zadoščujemo njenemu brezmadežnemu Srcu in jo prosimo njenega posebnega varstva za se in zai ves naš narod. Majhni sm» mi Slovenci, ogroženi in zatirani, zato smo skrbne roke materine in njene tople ljubezni še bolj potrebni. In mati, ,ali ne posveča največ skrbi otroku, ki je najbolj slaboten?
Ob koncu te skupne pobožnosti bomo obnovili — vse družine in vsak posameznik — posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu; kateri pa še niso, se bodo ob tej priliki prvič posvetili.
Ves mesec junij naj bo posvečen toplemu spominu na naše v letu 1945 padle in pobite brate. Upam, da so večina, morda že vsi, v nebesih za ceno mučenja in «strašne smrti; veselilo jih bo, če v njih spomin izpolnimo željo naše in njihove Kraljice. Ak» pa bi kateri v večnosti potrebovali naše pomoči, je jim v obilni meri moremo nuditi ravno s pobožnostjo prvih sobot. Zdi se mi, da bi ne mogli na
V?.
+ Gregorij Rožman ljubljanski škof
V Clevelandu, Ohio, U.S.A., v decp™''’''1 1QR4
/
SVETI PAVEL
PRVI MISIJONAR
Daniel Rops
V'
Bilo je to šestintrideseto leto naše dobe. Šest jih je že poteklo od tistega aprilskega dne, ko so na goličavi vzpetini pred jeruzalemskimi vrati vsi, ki so tam mimo šli, lahko gledali na sramotni križ pribitega in med dvema razbojnikoma umirajočega nekšnega dozdevnega preroka, ko je sam sebe zval „Sin božji“. A preočitni poraz mjegove prepovedi ni kar nič oplašil gorečih zagovornikov orne-njenega Jezusa. Gibanje, ki ga je ta bil začel, se ni obdržalo samo v svetem mestu, niarveč se je razrašičalo bolj in bolj, pognalo svoje korenine na vse koi.ee Palestine in, imelo iz dneva v dan več in več pristašev. Kaj niso ti ljudje govorili, da je njih Učenik - bedni Učenik! - premagal smrt, da je iz groba vstal in da se j'e potem še skozi štirideset dni prikazoval mnogim svojim zvestim, pa da je Po vnebohodu - glejte kakšno babjeverje! - svojim poslal celo resničnega Svetega Duha, ki maj jih vodi in krepi.
To je bilo preveč... Judovski vodniki in prvaki med duhovniki so se Z(laj odločili za dokončni udarec. In tako je tisto jutro tam v nekšnem kote Pod mestnim obzidjem divja in kričeča drhal vlekla na morišče resnega mladeniča, vsega zmršenega, ki je molil, ko so ga suvali. Sredi sovražnih krikov je zvenelo obsojenčevo ime. „Smrt Štefanu! Smrt bogokletniku!“ Mar se ni dr-211 d pred samim svetim zborom sanhedrinom trditi, da je bil tisti Jezus, ki so ga križali na Kalvariji, resnični Mesija, pa da bo na vseh njih, duhovnikih, pismoukih in starešinah prav do dneva poslednje sodbe ta strašna krivda bogomor-stva? Takšne svetokrumske besede so morale biti kaznovane s kamenjam. Grušč In težki kamni so podrli mladeniča, ko je ječe in’ krvav ves prosil Gospoda, naj odpust; krvnikom.
Nedaleč od tam j.e gledal ta prizor rdečelas mladec; v očeh žerjavica, Pesti stisnjene. Temno oblačilo, dolgi lasje in vrsta verižic na vratu (na vsaki je bil na pergamentnem traku napisan rek Sz svetega pisma), vse to je bilo Znamenje, da se šola v duhovniških vedah, da je učenec kakega rabina, bodoči učenik postave. Krvniki so odložili tunike, ki so jih pri poslu ovirale. „Sem jih dajte, jaz jih bom čuval,“ jim je zaklical zagrizeni gledalec. Ker je bil Bogu odločen, si pač ni hotel omadeževati rok s Štefanovo krvjo; a kot resen Jud je N z Vs0nii srcem s pobesnelo drhaljo, ki je sovražila Galilejca in njegove. Tako jo po svoje pomagal k izvršitvi sodbe.
Savel se je imenoval; sin petičnega trgovca iz Tarza, v Ciliciji. V tej Siriji sosednji deželi je živelo mnogo judovskih priseljencev, ki so se ustanovili po vseh tamkajšnjih mestih in vodili njihovo trgovino. Kaj posebnega pa tale Savel vsaj po zunanjosti ni bil: srednje velik, čokat, krivih nog, po glavi že plešast tu in tam pa z očitno predebelimi naborki nad očmi. A kdor je videl1 njegovo izrazito lice prepredeno s prezgodnjimi gubami in globoko» vdrtimi očmi, je takoj vedel, da je mladec razumen in za mikaj velikega namenjen. Samo pogledati ga je bilo treba, pa je bilo očitno zadosti, kakšna strast po razmišljanju, kakšna burna čustva in kakšna neutešena žeja po dokončnem so v njem. Sicer pa so mu že starši farizeji, se pravi goreči zagovorniki in strogi izpolnjevalci postave, vtepli v glavo, da na svetu nj nič važnejše, kot živeti po besedi božji in da je Gospod čez vse drugo. Ker je tako, kako naj bi tedaj ne zavračal galilejskega preroka in njegovih pristašev? K vsemu pa so ga še učitelji, ko je prišel v Jeruzalem skoraj po Jezusovi obsodbi, prepričali, da je bil lažni Mesija čisto po pravici sojen zavoljo bogokletja, nepokorščine predpisom v postavi, pa predrznosti, ker se je razglašal za Sina Očetovega. Štefan je bil Kristusov učenec. Smrt je zaslužil!
A strahotne podobe kamenjanja iz spomina vendarle ni mogel več pregnati. V samoti noči je Savel spet zagledal lice te žrtve - njegove žrtve - tisto krotkosti polno lice pod smrtnimi udarci. Moral in moral si je priznavati, kako čudovito veder je bil obsojenčev obraz; nekje globoko v srcu je kot nauk, kot očitek ujel odmev poslednjih Štefanovih besed, s katerimi je prosil Boga, naj jim odpusti, kateri so ga mučili. Silna dušna stiska se je zagrizla vanj; ni ji ušel več. Jezusove besede, ki jih je sam pri sebi ponavljal, so mu rodile divjo tesnobo. Kaj ni ta galilejski prerok obsodil nasilne, ošabne, učene, trdosrčne? In on, Savel, se je vpraševal, če ni bil on sam poln teh napak. Ne! Ne! Nič več! Rešiti se mora teh bolnih predsodkov. Postava je postava: kdor jo krši, mora umreti; kdor pa po nji živi, je z Bogom. Sovraštvo do Jezusa, preganjanje njegovih pripadnikov, res, to je vredna naloga. Po Jeruzalemu so šušljali, da so si učenci lažnega Mesije ustvarili krepko občino v Damasku, v Siriji. „Tja pojdem!“ je Savel predlagal duhovnikom. In je odšel za svojo nalogo, z vsemi poverili potrjen, ves odločen, da se bo z vso silo vrgel v boj.
Osem dni že je jezdil po peščeni cesti, ves opit od nekšne čudne ihte, kot bi hotel sam sebe preveriti, da prav dela, ker gre Kristusove učence preganjat. Na levi je v jasno nebo ponujal svoj večno zasneženi vrh Henmon, „prvorojenec bogov“. Bližali so se vasi, platanam in palmam. Čudovit avgustov dan, skoraj poldne žie. Nenada je jezdeca ovila bleščeča svetloba iz neba. Padel je s konja in začul glas, ki je govoril; „Savel, Savel, zakaj me preganjaš?“ In oni na tleh je jecljal:, „Kdo si. Gospod?“ Odgovarjal je glas: „Jezus sem, ki ga ti preganjaš.“ In človek, od groze ves trepetajoč, je šepetal: „Gospod, kaj hočeš, da storim?“ In začul je odgovor: „Dvigni se in pojdi v mesto; tam se ti bo povedalo, kaj ti je storiti!“ Res se je dvignil Savel, pa se je koj opotekel. Popolna tema je sedaj zamenjala sončno luč: odpiral je oči, pa ni videl ničesar. In' spremljevalci so zrli vanj, nemo, osupli. Videli so, kako je padel, čudi so nekšno mešanico glasov, besed niso razločili. Kaj naj pomeni ta neumljiva prigoda?
Savel pač, Savel je doumel za vse čase. Zdaj je vedel, da je bil Tisti,
Kralj Kraljev — Papeški ruski zavod v Rimu
katerega je z vsem Črtom preganjal, zares Mesija, Sin božji. Ko je ležal' na peščenih tleh, je začutil, kako se je sprijel s Silo, ki se ji upirati nihče ne more-
V	trenutku, ko se je čudežna tema spustila nadenj, je kot v blisku spoznal Njega, ki je, ne da bi mladec to vedel, čakal na njegovo nemirno srce. Odslej mu je tja do poslednje ure premalo dni, da bi zadostno mogel pričati svojo ljubezen Njemu, kj ga je bil izmed vseh ljudi izbral za svojega glasnika, temu Jezusu, ki ga je tako Ljubil, da se je samega njegovega srca dotaknil.
Sam Jezus je Savla postavil v svojo službo; za kakšno nalogo, če ne za prvenstveno, je bil tedaj izbran! Očitno je bilo, da je hotel Kristus sam odgovoriti na kaj utemeljeno nezaupanje, na docela postavne pomisleke, ko je s čudežem pokazal, kako je tega zagrizenega nasprotnika spremenil v gorečega služabnika. Slepi jezdec je nadaljeval pot; in ukazu poslušen je šel v mesto. Stanoval je pri nekem judovskem izdelovalcu šotorov, Juda po imenu. Bolje - za-greznil se je sam vase, prepaden, ves tih, odklanjajoč jed in pijačo. Dolge dni je ostal tako in premišljal svoj greh, pa pravično kazen zanj.
Potem pa mu je uho nenada ujelo prijazen glas. Ob njem je stal neki Galilejčev učenec in mu govoril o usmiljenju. Ananija, eden izmed udov krščanske občine v Damasku, moder in dober mož. Kristus se mu je bil prikazal in mu je naročil: „Vstani, pojdi v hišo Judovo in našel boš tam moža po imenu Savel. Položil boš roke nanj, da bo spregledal.“ In ves osupnjen nad takšnim ukazolm, si je Ananija drznil: „Toda Gospod, to je sovražen človek! Koliko zlega je zadal zvestim v Jeruzalemu!“ Gospod pa ga je zavrnil: „Pojdi! Ta človek je orodje, ki sem si ga izbral.“
Orodje Kristusovo: Samo to je odslej Savel, do konca svojih dni. Odslej se poteguje za en sam cilj: služiti njegovi slavi, razširjati njegovo blagovest, dati vsem, da spoznajo njegovo delo in zgled. Ko mu je po Ananiji spet padla mrena z oči, je bila v njem tale edina želja; da bi se pripravil na novo nalogo, ki ga je čakala. Najprej se je za dolge mesece umaknil v notranjost puščave, kot je Jezus sam storil, preden je začel učiti; tam je razmišljal o samem sebi, zbiral moči in se zaglabljal v nauk Tistega, ki je bil poslej njegov edini učenik.
Potem se je vrnil v Damask. Saj kje naj prvikrat izpriča, da je učenec Kristusov, če ne prav v tem mestu, kamor je prej hotel priti kot njegov sovražnik? In začel je prepovedovati svojo novo vero na javnem trgu in po judovskih sinagogah. Preplah je bil več kot velik. In so govorili: „Kaj ni ta tisti Savel, ki jih je preganjal, kateri vzklikajo ime Jezusovo?“ In že s samim pripovedovanjem svoj« lastne zgodbe je spreobrnjeni pridobival duše za Kristusa. Pa tako uspešno, da so tamkajšnji Judje, razdraženi in besni hoteli ubežnika spraviti v past in mu za vse čase zavezati jezik. Na skrivaj je moral Savel iz Damaska; v nekšno veliko košaro, s katero nosijo ribe na trg, so ga skrili prijatelji in ga spustili z obzidja. To pa je bil že znak, da so se ga Kristusovi nasprotniki bati začeli.
Savel je iz Damaska prišel v Jeruzalem; namerjal je apostolom ponuditi vso svojo mladostno silo, neustrašenost, odpoved. Pa so ga sprejeli z nezaupanjem.
V	svetem mestu so se Kristusovi zvesti le predobro še spominjali nasilnega in zagrizenega judovskega študenta, ki je celo na ime Jezusovo iztresal svoj gnev. Nad povestjo o čudežu, ki se je primeril Savlu, so mnogi dvomili. Pa je na sre-
čo eden izmed najbolj spoštovanih vodnikov mlade Cerkve, Barnaba, ki je bil silno ugleden, dejal, da novemu učencu zaupa in da ga vzame seboj.
Tako se je zgodilo, da je Savel svojo pripravo dopolnil ob tem modrem starcu. V Antiohiji, kamor ga je povel Barnaba, je deloval dve leti, oznanjal Jezusov nauk, govoril o Gospodovem zemskem življenju, o njegovi smrti in vstajenju. Hkrati pa je poglabljal svoje notranje življenje z nenehno molitvijo, postom 'n vedno večjo odpovedjo. Jezus pa, ki pač ni zapustil tega moža, katerega si je sam izbral, je bil1 ven in ven v skrivnostni zvezi z njim. Prav v Antiohiji je Pavel doživel tista skrivnostna prikazovanja, o katerih je pozneje pripovedoval prijateljem v Korintu, ko je razprl nebo in odkril nekatere tajne Gospodove.
V zrelih letih je že bil. In prav do dna je doumel vlogo, ki mu jo je Kristus odmeril. Kaj ni Jezus, preden se je dvignil v nebo, da je sedel na desnico Očetovo, naročil svojim zvestim: „Pojdite in učite vse narode! Krščujte jih v imenu Očeta in' Sina in Svetega Duha! Učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!“? On, Savel je poslušen temu najvišjemu ukazu Gospodovemu. V široki svet bo išel, kamor bo le mogel, bo šel, povsod tja bo šel, kjer so duše, k’ jih je treba pripeljati h Kristusu. Poslanstvo misijonarja, enako temu, ki danes, kakor pred dva tisoč leti dviga vnete duše, da vse prijetno žrtvujejo nehvaležni, pa zavidanja vredni nalogi, učiti katekizem kak zamorski rod ali 1>a gobavcem prinašati tolažbo Kristusovo.
Takšnale namera, ki se nam danes zdi tako naravna za bistvo krščan-stva> je bila kaj tvegana v trenutku, ko jo je Savel razkril. Prvi Jezusovi verniki so bili po rodu in po veri Izraelci. Zvesti izpolnjevalci svete postave, taiste, ki so jo ljudem razlagali Abraham, Mojzes in preroki; in vpraševali so se, če je bilo zares v Kristusovih načrtih, da bi k vsem narodom prišlo razodetje njegovega nauka, k vsem narodom, tudi k poganom, ali pa da bi se ohranilo med najboljšimi Izraelovih sinov- Z drugo besedo: naj so kristjani samo skupina Judov, ki Jezusa priznajo za napovedanega Mesijo, ali pa naj se združijo v nov rod,	v katerem bodo vsi, ki bodo, bodi	pogani ali Izraelci, prejeli krst	pokore,
verovali	v Jezusa, učlovečenega	Boga in	živeli po načelih	ljubezni?
Vsakomur, ki bi rasno razmislil Kristusov nauk, je bil odgovor več kot jasen, Mar ni ukazal ljubezni do sovražnikov? Mar ni za zgled postavljal najbolj zaničevanih krivovercev, kot so bili Samarijani? Mar ni obiskoval in celo s čudciži pomagal takšnim in drugačnim poganom? Več! Po svoji smrti in zmagoslavnem vnebohodu je svojo voljo očitno izpričal. Peter, prvak med aposto-b veren Jud in poslušen izpolnjevalec Mojzesove postave, je od svojega božjega cenika v prikazni prejel postavni ukaz, naj gre krstit pogana, stotnika Kor-£elija; in je, četudi zavzet ubogal. Za Savla je bila Gospodova odločitev jasna.
vangelij ni bil namenjen samo neznatnemu krogu pripadnikov izvoljenega na-r°da> Pa	tudi ni bilo pričakovati,	da bi se	Izrael spreobrnil.	Treba je bilo	Besedo
Razširiti	P° vsem svetu, zanesti	jo med vesoljno človeštvo,	med pogane	takisto
ot med Hebrejce, med revne in med bogate. Vstati mora nov človeški rod,
J er ne bo „ne Grkov, ne Judov, ne sužnjev, ne gospodov“, kjer bodo edinole bratje v Kristusu!
Savel je cerkvene glavarje uspel preveriti o tem svojem gorečem spo-
ziJanju, četudi z vroče ostrimi, dolgimi razpravljanji: v Jeruzalemu se je moral sestati pravi Cerkveni Zbor, da so se nasprotstva polegla. Vzdevek, k; je za vsa stoletja pridejan spreobrnjencu iz Damaska, spominja na to njegovo prepričanje: v očeh vesoljnega krščanstva je ta, ki najvišje postavlja vesoljnost razodetja, prvi misijonar, apostol narodov.
Glejte tedaj tega bednega misijonarja, kako skozi naslednjih dvaindvajset let tja do svoje smrti živi življenje tavajočega po vsem svetu. V naravnost neverjetni delavnosti mu teko dnevi. Brez postanka hodi iz kraja v kraj, uči, razpravlja, prepričuje. Iz vsake njegove stopinje zraste nova cerkev: komaj je ena zaživela, že hiti naprej sejat odrešujoče seme. A vedno ujame trenutek za pisanje, bolje narekovanje, svojim duhovnim hčeram novim krščanskim občinam; to so čudovita pisma, njegovi znameniti Listi, kjer svojim zvestim govori o vsem, kar bi jim utegnilo koristiti; daje jim najpotrebnejše nasvete v njih, uči jih hkrati najbolj vzvišene resnice nove vere. Kako mogočni so uspehi teh dvajsetih let, kako neznatni porazi spričo njih.
Kakšno orožje suče, da more opraviti tako velikansko delo? Na vid prav neznatno. Samo ponižen Jud je, ki se preživlja z delom lastnih rok. Slabotno mu je zdravje, sam toži o bolečih napadih. Pa je v njem vendar človek brezmejnega poguma, ki ga ne zastavi nič na svetu, kadar je služiti Kristusu: ne ječa, ne udarci, ne grožnja s smrtjo. „Bil sem žalosten, a nikoli malodušen; brez vsega, a nikoli v brezupn; bili so me, premagali nikoli!“ vzklika z vedrim ponosom; čista resnica. Njegova vera je bila zares taista, o kateri je Kristus dejal, da zmore gore premikati: in Savel je premaknil mnoge gore, gore lagodnosti, nasilja, nerazumevanj a.
Navadno govore o treh velikih misijonskih potovanjih apostola narodov; a ta razdelba je kaj povprečna, saj so bili premori med eno in drugo potjo res kratki, ti velikanski pohodi pa se sami na sebi drug od drugega prav nič ne ločijo: dvajset tisoč kilometrov v trinajstih letih; prehodi jih, samo da bi služil Učeniku. Prva misijonska pot teče med leti 45 in 49: prehodi Ciper, nato Malo Azijo, vzpne se na visoke planote v Panfiliji, Pizidiji, Licaoniji, gre v Derbe, Antiohijo, spet v Pizidijo, pa potem v Iconijo in Lystro; vrne se v Antiohijo. Ob koncu 49 leta se vrača v Jeruzalem, kjer se takrat zbere pomembna cerkvena skupščina, prvi koncil. Pa se takoj spet odpravi v Malo Azijo, obiskuje že ustanovljene občine, potem pa se zadrži v Galaciji med keltskimi rodovi, bližnjimi sorodniki Galcev, ki jih je starodavna arijska selitev potisnila v te daljne dežele. Voden po Duhu. gre zdaj čez morje in se izkrca v Evropi: Filipi v Macedoniji, Solun, Atene in Korint, odkoder se na ladji vrača skozi Efez v Antiohijo, tamle v pozni jeseni 52. leta. Slednjič pa — tretji pohod — šest mesecev pozneje po taisti poiti spet hiti v Efez, da bi nadaljeval započeto delo; vrne se v Grčijo, da bi videl svoje korintske prijatelje, dospe prav do jadranskega obrežja, pa se potem čez azijske otoke Mitilene, Quios, Samos, Rodos in sirske ter palestinske pristane vrne v Jeruzalem, kjer ga blizu binkoštnega praznika v letu 52 doleti njegova ura.
Nemogoče, da bi todle korak za korakom sledili bliskoviti dirjavici skozi teh trinajst let. Treba je samo listati po zgodbah iz Apostolskih del; te zgode so zdaj na moč pestre, pa spet pretresljive, kot jih je z iskreno predirno močjo in resničnostjo popisal sveti Lukež, apostolov spremljevalec. Ne manjka v njih veselih
C

prizorov, da bi pripoved bralca bolj pritegnila, takšnih, kot je dogodek v Lystri, v času prve misijonske poti: Savla, ki je pravkar ozdravil kraljevega, je poganska množica v svojem, navdušenju dvignila na rame, misleč, da je bog Hermes; pa ga je s silo postavila na oltar, da bi ga molili... Krepko se je prepotil, preden se jih je rešil, medtem ko je odlični Barnaba trudoma skušal prepričati dobro ljudstvo, da njegov spremljevalec ni utelešeni Zeus! A še bolj pogosti so visoki prizori, med najlepšimi tisti, ki se je malo pozneje odigral v istem mestu Lystra. Savla je pobesnela drhal težko ranila; tedaj se mu je prikazal Kristus in božje rane so v apostolovo meso skrivnostno odtisnile znamenja trpljenja Kri-ižanega: vbode na dlaneh, na nogah in na prsih, ki jih je misijonar nosil potem vse življenje.
Premnogi dogodki teh velikih misijonskih podvigov bi zaslužili, da bi jih omenjali zaradi očitnega nauka, ki odseva iz njih! Savel na Cipru, na otoku, kjer so molili Afrodito, božico ljubezni. Po moči svoje besede je apostol ustvaril tam za čuda trdno krščansko občino, tako vplivno, da je rimski prokonzul Sergius Paulus želel spoznati glasnika novega nauka. Bil je to razumen in omikan mož, ki so ga čez vse privlačila verska vprašanja; ena tistih duš, ki jih je nedvomno mnogo bilo med pogani tistih dni in ki so nezadovoljne s starodavnimi samo v zunanjih oblikah izzivajočimi se verstvi in s smešno praznim bajeslovjem željno tipale za resudco. Savel se je z možem spoznal; govoril mu je o Kristusu, prepričal ga je o evangeljski resnici in takšno globoko prijateljstvo je vzklilo med njima, da je misijonar zavrgel svoje judovsko ime in si poslej nadel ime svojega rimskega zaščitnika Paulus, Pavel, ime, katerega je za vse čase ovenčal z neminljivo slavo.
Zdaj je spet Pavel na skrajnem koncu Male Azije, nedaleč od mesta Troje, kjer v tistih časih še časte spomin Homerjevih junakov. Bolezen ga je potisnila na ležišče, večmesečna, s težavami čez in čez posejana pot ga je izčrpala povsem. Morda bi si želel počitka. Njegovo misijonsko dušo vznemirja druga misel, nekaj kot očitek ga žge. Tam se končuje starodavni azijski svet; onstran čez ozki morski preliv se napenja Evropa, Evropa še vedno poganska, Evropa, ki bi tudi hotela poznati Kristusa in njegov nauk. Zunaj je noč, on pa še vedno razmišlja... Iznenada privid!! Pred njim stoji mož, čisto kot Makedonci oblečen, s kratkim plaščem čez rame, z visokimi lasmi, kot so pri tistih ljudstvih v navadi. In ta mož ga kliče, njega, Pavla! In ga roti, naj ponese luč v Evropo! Apostol spozna, uklone se. Kaj mu utrujenost! Na pot!
Nove težave ga peste v Evropi, tako drugačne od vseh, ki jih je do zdaj zmagoval. V Aziji so mu bili sovražni bodi pogani, katerih božanstva je razbijal, bodi zagrizeni Judje, ki so v njem črtili učenca Križanega. V Atenah, prestolici znanosti se sprime z drugačnim nasprotnikom: z dvomom, s posmehom. Presijajna mladina, ki študira tam, naravnost hlepi po vseh mogočih naukih; a ne veruje v nobenega. Sama uživanjaželjnost jo je, kaj malo verjetno tedaj, da bi se vnela za visoka načela krščanske odpovedi. Komaj spregovori Pavel na javnem trgu, že dežujejo vanj zbadljivke in zasmeh. In ko jim zatrjuje, da je Kristus od smrti vstal, se mu smeje na vse grlo. „Kak drug dan spet pridi tja gor!“ mu kriče kot norcu. Bo ta poraz zdaj zlomil apostola? Bo mar porekel, da s temi ljudmi ne more storiti ničesar?	,	■	-	„
Ne. Svojsko velikemu misijonarju je prav to, da poguma nikoli ne izgubi,
se vedno znova spet požene v napad, če pri prvem naskoku ni uspel, da je neznansko prožen in potrpežljivo vztrajen. Prav; če so se mu Atene izmuznile, «stane še Korint, veliki sosednji pristan. Res, to mesto ni nikakšna prestolica učenosti! Tam z vsem trgujejo, preveč pošteno ne, saj niti najosnovnejših pravil niavnosti ne priznavajo. Pa, kaj zato! Saj je Kristus tako toplo govoril grešnici in desnemu razbojniku je tudi odpustil. In seje Pavel, seje božje seme med divjo svojat umazane luke, med mornarje na pomolih, med težake in propalice: iz teh ljudi zraste mogočna krščanska občina, ki ji je apostol odmeril posebno mesto v svojem srcu, taista, ki ji je napisal dvoje svojih najčudovitejših pisem, znamenita i/istos Korinčanom.
Tod pa je zdaj poslednji del, ob koncu tretje poti. Pavel se vrača v Palestino, ui se, da je velikansko nalogo dokončal; a sam v sebi razmišlja o brezštevilni oveski množici, ki Kristusa še ne pozna; očitek raste v njem: še vedno si storil Piemalo! Vznemirjen, v tesnobi ves se utavi na Miletu med svojimi verniki. Tod sijajo, da ga v Jeruzalemu pričakujejo sovražniki. Njegovo življenje je v nevarnosti. Toda, mar ni to najvišje pričevanje, ki ga more pokloniti Gospodu?
a življenje žrtvuje, „da na svojem mesu dopolni trpljenje Kristusovo“? Odhaja; Piijatelji so pokleknili na obrežju za poslednji blagoslov njegov; on pa stopa na J°; ve za žalostno smrt, ki ji nasproti gre, ve pa tudi, da resnica za svojo zmago potrebuje krvi.
In zgodilo se je, kar je Pavel slutil. Komaj pride v Jeruzalem, že se zagri-z°ni Judje dvignejo zoper njega. „Glejte bogokletnik! Zgrabite upornika, skru-Ui ca templa!“ Apostol hoče govoriti; a nasprotni krik je tolikšen, da rimski 11 un Lisias,, ki je poveljnik v mestu, ukaže, naj misijonarja vržejo v ječo. Pre-cuh. Krepko 'šibanje ga bo pripravilo k pameti. A zdaj se Pavel upre; po očetni s 1 ar>i nosi vzdevek „rimski državljan“ in takega šibati ne smejo. Oblastnik je zadregi; odredi tedaj, naj apostol ostane v Jeruzalemu; pozneje ga zaradi sumljivosti judovskih nakan odpravi v Cezarejo, pristanišče, kjer je sedež cesar-ga upravitelja. Dolge mesece že je Pavel v ječi; naveličan vsega, saj ga niti opioste, niti ga ne sodijo, se odloči, da bo sam stvar razrešil. V tem brez-oeju strpeti več ne more. Toliko je še dežel, ki pričakujejo besedo Kristusovo, pa zdaj tu, nekoristen povsem! Samo ena pot je, ki vodi v Rim: da se posluži svoje državljanske pravice, da se sklicuje na Cezarja.
A ta pot je do skrajnosti nevarna, kajti Cezar je bil v tistih dneh nihče lut,i kot Neron. Prava blaznost, ki jo ta čudak namerja! Že govore o kristjanih, 1 Jm je rimska oblast zaradi njih prepričanja nadlegovala. Kaj zato! Če mora ta P°t v Rim služiti stvari Kristusovi, naj Pavel okleva? Izjavlja tedaj, da se kot niški državljan' pozivlje na Cezarja in zahteva, da ga odpravijo v prestolico. , av.^e t^aJ tisto potovanje od jeseni leta 60, do pomladi naslednjega tako polno t°zivetij, .da J® njega popis v Apostolskih delih prava potopisna povest. Na eni k v!	vzhodne proge, ki so zlagoma jadrale v Italijo mimo Sirije, maloazij-
s . Ink, pa ob Kreti in Malti, Pavel ni zamudil ure, da bi s polnimi rokami ne sejal evangeljskega semena. Kjer se ustavi, se brž ustvarjajo nove občine. Velik Je njegov ugled, velik tako, da nekega viharnega dne, ko moštvo že hoče čez ov v razbesnjeno vodovje, sam prevzame poveljstvo in pomiri vse. Ni morda m Bog s tem človekolm? Na Malti so ob nenavadnem pripetljaju že povsem pre-
ver j eni o tem: iz butare dračja se v trenutku, ko je Pavel iztegnil roke, da bi si jih ogrel nad ognjem, požene strupena kača in se apostolu ovije krog prstov. Ta pa se čisto mirno sprosti živega svitka; mornarji strme, ker svetnika kača ni pičila.
Italija, neapeljski zaliv, pristanišče v Pozzuoli; potem pa Via Apia, v postopkih, vedno naprej, v Rim. A vest o njegovem prihodu je tja dospela pred njim; kristjani mu v množicah prihajajo nasproti; pozdraviti hočejo moža, o katerem gre glas, da je Kristusov najznamenitej*ši 'misijonar. Krščanska občina v Večnem mestu je tistikrat že mogočna. Pripadniki nove vere ne žive samo v okrajih ob Tiberi, kjer domujejo obrtniki in plebejci; Kristusu zvesti so zdaj že tudi med najvišjimi sloji, da, celo v senci cesarskega dvora samega. Vodnik te zveste srenje je čudovit starček, mogočen, moder, ki na sleherni korak izžareva svojo svetost: Peter je, živi Peter, prvak med apostoli, ki je moral pobegniti iz Jeruzalema, pa se je po bežnem postanku v Antiohiji ustanovil v cesarskem mestu; to je od tistih dob prav zaradi njega središče krščanskega sveta.
Vsa tale rast Kristusove Cerkve pa poganom prikrita ni ostala. Ljudstvo se bolj in bolj zanima za delo in podvige krščenih, celo preveč, kajti o teh čudakih krožijo naravnost nemogoče gorostasne bajke. Ker so ujeli, da pri obhajilu izgovarjajo besede: „Jejte, to je moje telo; pijte, to je moja kri,'“ so se brž našli bedaki, ki so zatrjevali, da so kristjani nekšni ljudažrei. Tudi so namigovali, da namer ja oblast vsemu skupaj konec napraviti.
Kristjani se za vse te govorice ne menijo; tudi grožnje jim niso mar. Žive v bratski ljubezni, drug drugemu v pomoč, s sveto vnemo opravljajo svoje prelepe obrede. Pavel je pravkar prišel; četudi ga nadzorujejo, z vsemi silami pomaga Petru pri lovu na duše... Glas o njem se širi; premnogi pogani, ki se vnemajo za novi nauk, ga obiskujejo. Zraven pa svoj prisiljeni počitek dobro porablja: svojim starim „hčeram“, vsem cerkvam, ki jih je ustanovil, piše vzvišenih naukov polna pisma. Ko mu spet podele svobodo — bržčas je bilo to 62. leta — se takoj spet odpravi v Grčijo in Malo Azijo, da bi spet videl svoje prijatelje, svoje ljubljene otroke, pa da bi jim dal poslednja naročila; ne dela si utvar: dobro ve, da je vse to samo odlašanje, pa da je njegova smrt že skoro resnica. Sicer pa, kaj si v dnu duše ne želi mučen ištva?
Spet so ga zgrabili, spet pripeljali v Rim; ve, kaj ga tam čaka. „Še malo, pa bom žrtvovan in ura moje smrti se je približala. Boril sem se pogumno, končal sem pot, obranil vero. Zdaj mi ostane samo še, da čakam na krono, ki mi je pripravljena in ki mi jo bo podelil Gospod na tisti dan kot pravičen sodnik,“ piše prijatelju Timoteju. In se ne moti kar nič.
V Rimu je bilo kristjanom iz dneva v dan težje. Ljudski črt proti njim je naraščal; neumne bedastoče in zloba so mu prilivali. Neznaten dogodek je zadoščal, da bi vzplamtel v požar; in neznaten dogodek je resnično to storil. V noči od 18. na 19. junij v letu 64 je v mestu na več krajih začelo goreti; divja sapa je ogenj raznesla na cele okraje. Koj nato pošastni prizor, ki je trajal celih sto petdeset ur. Plamene so slednjič ugnali, a dve tretjini prestolice sta bili ena sama kadeča se ruševina. Med drhaljo, ki je ob nesreči izgubila glavo, se je zdaj širila govorica: požar so namenoma zanetili; Cezar sam ga je bil ukazal, ker bi se bil rad naslajal nad takšnim divjim prizorom, morda tudi zato, da bi po-
zidal novo mesto,	kot si ga	je on	umišljal. Bes je rodil grožnje.	In Neronu je
lezel strah v žile,	čez noč je	moral	najti nekoga, da bi ga obdolžil	zločina in ga
Pokazal ljudstvu.	Kristjani!	Mar	niso bili sovražniki človeštva?	Mar niso v
svojih knjigah oznanjali srd svojega Boga in vesoljni polom, v katerem naj pogine ves svet? Res, oni so krivi...
Tako je buknilo prvo preganjanje, krvavo in divje. Po javnih nasadih so kot plamenice goreli po koleh kristjani, ki so jih tja privezali z vrvjo in srobotom. Druge spet so zašili v živalske kože in jih pognali med dJvjie pse. V areni pod vatikanskim gričem so mučili, obglavili in križali na sto in sto vernih vpričo tuleče drhali. Tako je umrl stari Peter, na križu, z glavo k tlom, kot je sam prosil, ker se ni imel za vrednega, da bi utrpd enako smrt kot njegov Učenik.
Pri Pavlu, rimskem državljanu, so napravili poslednjo izjemo: niso ga ne 'mučili, niti mu niso sramotne smrti zadejali. Obglavljenje je bila edina kazen, k' ga je mogla zateti. Po cesti, ki vodi k morju — Via Apia, so ga peljali ven ■z mestnih zidov; in eden izmed stražarjev mu je z enim udarcem oddrobil glavo. Tako je dal svoje poslednje pričevanje on, ki je od trenutka, ko ga je bil v tistem avgustovem opoldnevu na peščeni cesti po imenu poklical Jezus, tako zvesto izpo.nil ukaz svojega Učenika in tako čudovito po vsej zemlji sejal zrnje Blago-vesti, prvi misijonar, apostol narodov.
d oglavje iz zbirke „Božji avanturisti“.)	Prevaja: — nj —
I ogled iskozi vhod v utišulinski z.avod v Chiengmai v Siamu, kjer deluje m. Frančiška Novak O.S.U.
HRAM SVETOVNEGA MIRU V H I ROSH IMI
Hiroshima je bila pred koncem druge svetovne vojne eno največjih japonskih industrijskih mest. Med katoličani v svetu je bilo znano kot eno izmed središč tako težavne misijonske delavnosti.
9. avgusta 1945 je Hiroshima postala znana vsemu svetu čez noč, ob novici, da je nanjo padla prva atomska bomba in preje cvetoče mesto zdrobila v prah in pepel in uničila na stotisoče človeških življenj.
Uničenje Hiroshime in potem Nagasakija je pomenilo konec druge svetovne vojne tudi na Daljnem Vzhodu. Prineslo je mir Japonski in svetu. A za kakšno ceno...1
Prineslo pa je tudi strahotno grožnjo in preresno svarilo, opomin. Atomska bomba na Hiroshimo je napoved in začetek novega načina vojskovanja, tisočkrat bolj nečloveškega kot vsi dosedanji. Če so bile že doslej vojne eden izmed treh bičev človeštva —„kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!“ —, bodo od Hiroshime naprej morda celo konec človeštva, vsaj konec narodov, konec celih generacij, konec celotnih kultur.
Rešitev pred temi grozotnimi uničevanji je edinole v „velikem povratku k Bogu“ in v povratku k medsebojni ljubezni narodov v Bogu. Kristus—Bog je prinesel na svet svoj mir, tisti mir, ki
Pogled ;na Hiroshimo, obnovljeno po uničenju atomske bombe. Prav v sredini:
Hram svetovnega miru.
Hram svetovneKa miru v Hiroshimi od blizu.
Sa svet sam nima in g'a ne da, zato ga roora iskati pri Kristusu, če hoče svojo rešitev,
Hiroshimski katoličani so se zavedli svojega poslanstva v svetu: klicati k te-11111 Povratku k Bogu—Kristusu. In so Se odločili zgraditi na razvalinah svojega ■nesta veličastni hram božji, ki naj bo za ves svet, zlasti pa za Japonsko, vidni lic k miru Kristusovemu, Pri tem pomembnem podjetju so našli iskreno in z atno sodelovanje pred vsem med ka-o icani tistega naroda, ki je doživel mor-a r.ajvečje razdejanje zadnje svetovne v°jne, nemškega.
. .^ko se danes dviga iznad nanovo po-v1 an® Hiroshime kot največja in najlep-sa nje stavba, ta „Hram svetovnega lru ‘. Dne 6. avgusta lanskega leta, ‘a deveto obletnico prve atomske bombe 80 slovesno posvetili. Cerkev v celoti K posvetil nagasaiški škof, oltar posebej Pa škof iz Pukuoke, oba Japonca, ki s a izgubila skoraj vse svoje sorodnike o padcu druge atomske bombe na Nagasaki.
Ko je bil pred petimi leti razpisan atečaj za načrte tega svetišča, je bila
stavljena med pogoje tudi zahteva, da naj bo stavba monumentalna, poduhovljena in stilno narodna. Monumentalna, da bo s svojo veličastnostjo čim glasnejši in vidnejši klicar k svetovnemu miru; poduhovljena čim bolj, da bo molitev za mir v njej tem globlja, tem bolj božja; stilno narodna, da bo japonski narod našel v njej svoj duhovni dom, svojemu čutenju čim primernejši stik z Bogom.
Znani japonski arhitekt Togo Murano je ustvaril res veličasten spomenik. Z vseh strani mesta je vidna cerkvena kupola z bliščečim Fenixem „Hoo“-jem, simbolom cesarsko hiše in miru na vrhu in z visokim stolpom ter pozlačenim križem ob pročelju. Ponoči je cerkev močno razsvetljena, ker Japonci zelo ljubijo svetlobne efekte. Zunanjščina cerkve je namenoma grobo izdelana, da pridejo do izraza linije strukture in resnobnost uporabljenega gradiva. Čas in pa toplo vlažna hiroshimska klima bosta čez leta dodala tako bakreni strehi kot masivom zidovja tisto patinsko prevleko, ki je značilna za stare japonske zgradbe.
Ali je pa uspelo dati temu mirovnemu
Ta krstni kamcu so za .,Hram“ v Hi-roshimi darovali nemški katoličani, kakor tudi zvonove in marsikaj še.
spomeniku še potrebno poduhovljenost hiše božje, svetišča?
Kdor je prisostvoval slovesnostim posvečenja, se je že tedaj lahko prepričal, da je ta mogočna stavba tudi hiša O-četova, katoliška cerkev- Z vseh fara in misijonskih postaj, pa še z vseh drugih krajev Japonske so prihajali verniki k posvečevanju. Med dolgotrajnimi obredi v cerkvi se je prostor okrog nje bolj in bolj polnil z mirno in zbrano čakajočimi verniki. Ko je hiroshimski nad-pastir škof Ogihara pridigal in' daroval slovesno sveto mašo v že posvečeni cerkvi, je bila ta napolnjena z nad 2000 molilci. Stotine jih je že tedaj in še potem popoldne pri maši za pokojne prejelo sveto obhajilo. Ljudje so veliko in pobožno molili. Veliki oltar je visoko dvignjen, preprost, a lep, razsvetljen z močno svetlobo, prihajajočo iz kupole in stranskih dveh okroglih oken, od vseh strani svetišča dobro viden, da morejo vsi verniki usmerjati vanj in v tabernakelj Živega Boga svoje oči in svoje srce, zlasti med Najsvetejšo daritvijo. Vsa cerkev bo pa dobila pravo mistično svetlobo šele tedaj, ko bodo vstavljena bogato barvana stekla v vsa številna okna in okenca svetišča.
Pri popoldanski slovesnosti se je verski značaj stavbe še mogočneje občutil. Nad 4000 ljudi, od teh več kot polovico poganov, je napolnilo cerkev in okolico. Med odličniki so bili pred vsem princ Takamatsu, ki je cesarjev brat, in njegova žena, drugi, katoliški princ Asaka, cesarjev stric, knez Mori s svojo katoliško soprogo, predsednik vlade, župan mesta Hiroshima, zastopniki diplomatskega zbora, dalje predstojniki in opati raznih budističnih sekt in budističnih ter sintoističnih templjev. Zbor in orkester Katoliške glazbene akademije v Hi-roshimi je pod vodstvom p. Goosensa S. J- izvajal Faurejev Requiem.
Kakor so bili že tudi različni motivi, ki so to množico in zastopstva privedli v svetišče, vsi so bili prevzeti od veličine svetišča, v katerem je vladala pomenljiva tišina. Še pri svetnem delu
•kuoški škof posvečuje oltar, dar belgijskih katoličanov, dočim je tabernakelj
sam darovalo mesto Bonm.
r °Xesnosti, ki se je po maši za pokojne st ! tK)manjkanja drugega večjega pro-n.?1.a Vrišil kar v cerkvi, so vsi, govor-1 i kot poslušalci, ohranili versko zbra-os in tihoto. Enako tihotno so množice apustile cerkev. Mirovni hram v Hi-os im; je res že prvi dan učinkoval kot hlsa božja.
Brezdvoma je hram svetovnega miru ^ v 'roshimi tudi stilno japonski. Da-
inlSKJiI-Jap°nski slof? iz?ublja vedno bolj bolj nekdanje značilnosti lesenih do-o' m templjev. Kakor se je Japonska e n.eno silno hitro razvila in prilagodila e u časa, tako je tudi v stilu radi po-no premenjave stavbnega gradiva ^Prejela znatne spremembe. Skoraj v asprotju s prejšnjo lahkotnostjo grad-Je danes japonski stavbei.iki gledajo P1«! vsem na klenost in trdnost gradiva.
a o predvsem ustvaritelj hiroshimskega mirovnega hrama Togo Murano, odli-°vanec s cesarskim odlikovanjem za ar-
hitekturo. Trdnost železobetonskega o-grodja je pustil vsem očem .razkrito, brez vsakega ometa in okrasja. Notranjost pa je obmetal s kakor žametno-mehkim materialom, ki ustvarja odlično akustiko, tako za pridiganje kot za glasbo in petje.
Daši je stavba stoodstotno moderna betonska gradnja, ima vseeno toliko svojskih momentov, da bi težko kam drugam kot v japonsko okolje spadala. Elipsaste linije v tlorisu stavbe, svojski naklon oken, to vse bi bilo Evropcu tuje. A so to prastare poteze japonske arhitekture, k; jih vsak Japonec takoj zazna in jih najde domače, saj jih zasledi v lepih kimonih japonskih žena, v izrezljanih okrasjih .svojega doma, v starem templju. V treh velikih .oknih nad glavnim oltai'jem najdeš znameniti motiv lotosovega cveta, dočim okna v absidi nosijo krizantemske motive, v detajlih stolpa češnjeve cvete, v oknih stranskih
ladij pa motiv leteče miši, vse seveda zelo stilizirano v najpreprostejših linijah, kar Japonec ljubi. Vse te in druge drobne posebnosti napravijo svetišče res japonsko, da se v njem počutijo kakor doma.
Brali smo pa že, da so k opremi cerkve prispevali svoje stvaritve mnogi evropski umetniki in obrtniki: orgle, zvonove, tabernakel, križev pot, krstni kamen, glavi,'! oltar, itd. Kako se kaj vključijo te stvaritve v ostali japonski stilni okvir? Ne motijo, ampak se skladajo, ker so bile izdelane v duhu celotne stavbne zamisli in ker so izraz istega duha evropskih katoličanov, posebno pa še, ker so neme priče istega hotenja po miru Kristusovem v kraljestvu Kristusovem.
L.L. C.M.
„Deželi svetočih češenj“ hjrasivimski zvonovi oznanjajo mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem.
PO
MmJONMlM
WUÜ
mohamedanska legenda
Lepega dne so s€ v Alahovem vrtu sešle vse čednosti. „Zdržnost“ jt bila nekaka pokroviteljica, ker je bila najbolj zvesta obiskovalka prelestnega raja. A na vse čudo so se kreposti med seboj kar nekako pozna-
.	,	---j“1-* se jim skoraj; ni bilo
1 otrebno, druga drugi so dvorile. Pa se Je iznenada pojavila tudi „dobrota“ in - iznost“ ji je brž vsa nasmejana hi-_ a nasproti: „Ena je tukaj, ki je ne
ten" I" prav r'ada 'bi, da sta prija-■ci. In predstavila ji je „hvaležnost.“ AT vreS’ bdi sta edini od kreposti, v ^iahov vrt povabljeni, ki se še nista
poznan.,.
PRVI ZULUJSKI ŠKOF
öez deset tisoč zullujskih črncev Se je aru zadnjo nedeljo v aprilu zbralo na o^vecenju prevzv. Bonaventure Pio Dla-v ini’ ki je prvi zulujski škof in mu je v, abravo poverjena novo ustanovljena • 0 'Ja Umzikulu. Novi cerkveni knez e star 46 let in pripada afriškemu do-
mačinskemu redu frančiškanskih služabnikov sv. Jožefa. V svoji škofiji ima že
30.000	katoličanov in to na področju, kjer je bilo v začetku našega stoletja komaj dclbcr ducat katoliških vernikov.
Mons. Dlamini je 21. zamorski škof: 7 od njih jih pripada vzhodnemu, 14 pa latinskemu obredu.
PROTESTANTI V RUANDA—URUNDI
Pokrajina Ruanda — Urundi, ki jo upravlja belgijska vlada, šteje danes o-krog 4 milijone črncev. Skoraj polovica med njimi so katoličani; čisto točno
1.800.000	jih je: 1,300.000 je že krščenih, pol milijona pa katehumenov. Seveda pa ne gre prezirati mogočne trdnjave poganstva, ki obvlada še vedno 2,200.000 duš.
A tudi todsem, kot povisod po misijonskih deželah so se vrinili protestantski misijoni vseh barv in naukov, ki so raztreseni po vsej deželi. Po uradnih številkah imajo 136.000 pripadnikov. Največ jih pripada Cerkvenemu misijonskemu združenju (Church Missionary so-ciety), ki ga vodi 36 misijonarjev; to združenje je ;afiriiška veja angleške Broad Church. Ostale ločine so po uspešnosti mnogo nižje. Ameriški Evangeljski Misijon Prijateljev Afrike ima 26 misijonarjev in 12.500 vernikov; Svobodni Metodistični Misijon, 36 ameriških miši jomarje v z 10.000 verniki; Švedski svobodni misijon, 28 misijonarjev pa
11.000	pripadnikov; belgijska družba protestantskih misijonov ima 10 misijonarjev in 10.000 vernikov. Adventisti Sedmega dne, ki se na vse žile trudijo, da bi jih kdo ne zamenjal s protestanti (!), razpolagajo s 16 misijonarji in
7.000	pristaši. Zdi se, da protestantizem v Ruanda—Urundi ni našel plodnih tal. Pa je vseeno v veliko zapreko katoliškim misijoarjem, ker pospešuje versko brezbrižnost s pomočjo varljive krilatice, da so vse krščanske Cerkve eno in isto. Druga neprijetnost pa je nagel porast protestantskih šol, ki jih podpira domača vlada, čez 80.000 mladih črncev jih obiskuje.
VERA PRI DAIAKIH
Daiaki, divji poganski rod na otoku Borneo, pripisujejo vse zgoda in nezgode v človikovem življenju in v naravi vplivu zlih duhov. Ker hočejo te zle duhove potolažiti, si pred sleherno vasjo iz preprostih bambut^vih palic ograde celo množico posebnih oltarjev; na vrh so nataknili veliko čašo, kamor polagajo svoje tolažilne darove. . .
Najslovesnejiša žrtvovanja pa opravlja-jo v „Panuge“, ki je svetišče človeških glav. Posušene lobanje so nekšni posredniki med verniki in duhom, na kater ga se obrača jo. Na strehi v svetišču je okno, ki ga na dano znamenje odpro; petem se „palän gawei“ (veliki duhovnik) približa glavi, ki so si jo izbrali za posrednika, in ji ponudi čašo pivai; zraven pa jo roti, naj se dvigne do zlega duha; skozi odprtino v strehi zažene dve, tri pesti riža, ki naj poslanko na njeni nadnaravni poti spremlja. Seveda se glava ne gane; a Daiaki so sveto preverjeni, da se je poslanka res odpravila na pot.. . „Palän gawei“ pa piskrbi potem tudi za odgovor.
KOLIKO JE KATOLIČANOV?
P. Hadrian Bufer iz Pariza je priobčil najnovejše statistike o moči katolištva v svetu. Iz njih posnemamo:
Na našem planetu živi danes 2.440 milijonov ljudi. Od teh je 472 milijonov katoličanov, se pravi:	na vsakih 100
zemskih prebivalcev 20 katoličanov. Po območju svetovnih celin so odstotki nekako tile: v Aziji 2,30 katoličanov na 100 prebivalcev, 31 milijonov katoličanov pri 1.300 milijonih Azijcev; v Ameriki 56 odstotkov ali 190 milijonov katoličanov med 337 milijoni prebivalcev; v Evropi 39 odstotkov, 239 milijonov katoličanov med 560 milijoni Evropcev; v Afriki 1,85 odstotkov, kar bi se reklo. 17 milijonov katoličanov v pogansko-mu-slimanskem morju, ki šteje 198 milijonov
duš. V Oceaniji pa živi 2.800.000 kater ličanov med 14 milijoni celokupnih prebivalcev, kar pomenja 20 odstotkov.— Dežele, kjer je katoličanov največ, so po vrstnem redu tele: Brazilija, Italija, Francija, USA, Španija, Nemčija, M:-jico in Argentina.— Če katoliškemu številu prištejemo zdaj še 250 milijonov protestantov in 200 drugih razkolnikov, bi krščansko prebivalstvo vsega sveta štelo danes 992 milijonov duš, kar pa je komaj 37 odstotkov celotnega zemskega prebivalstva.
MISIJONARJI SO NAŠLI NAJVEČJI ZAFIR NA SVETU
Tisoči Birmancev so pred meseci rc-mali na katoliško msijorasko postajo v Mogcfk, da bi videli največji zafir na svetu, ki so ga našli očetje sv. Kolom-biana. Dragoceni kamen ima 30.000 kilatov in je vreden približno 600.000 dolarjev. Ta najdba je bila seveda pravšna mana za župnije; zdaj bodo lahko med domačini povečali in razširili dobrodelne ustanove, ki so jih tako krvavo potrebni.
POLNILNO PERO SO PREPOVEDALI
V	državi Bombay, v indijski zvezni republiki, še vedno modernizirajo šolstvo Z .najnovejšo odredbo So prepovedali vsem učencem tja do desetega razreda uporabo nalivnih peres. S to prepovedjo hočejo revne družine obvarovati pred nepotrebnimi stroški.
V	JORDANIJI PREPOVEDUJEJO
BERNARDA SHAW A
Jordanska vlada je prepovedala uvoz knjižne naklade znamenite dramske farsa irskega brezverskega dramatika Bernarda Shawa Devica Orleanska. Enako je prepovedan tudi uvoz istoimenskega filma, katerega snov je vzeta v drami, ker da je v obeh delih precej mest, ki žalijo muslimansko vensko prepričanje. In katoličani v Evropi in v Ameriki?...
M AU—MAU ŠE VEDNO ROVARI
Varostni odredi se še vedno bijejo ß teroristi Mau—Mau. Najnovejši spo-je terjal 103 mrtvih, 256 pa so jih Uki i‘ y zadnjih časih pa so se državne oblasti preverile, da največja prepreka teroristom še dolgo niso varnostni po-■cijski odredi, marveč krščanska vera. astavi plemenskega sovraštva kristjani Nasproti razpenjajo zastavo krščanskega usmiljenja. Povsem naravno, da moralna terorizma s tem znatno upade, rsčanski program ni iztrebljenje belega C ovc*ca> kot zahtevajo Mau—Mau, mar-. biirno, bratsko sožitje Evropcev in ričanov, ki naj temelji na političnih ]ln socialnih osnovah najgloblje krščanske ^jubežni in pravičnosti. Premnogi doma-
so že žrtvovali svoja življenja
-	"X u » vy Y.a.i'l Ö VUJCV	V	v
rambo in za zmago te vzvišene mi set . Ambrož M. Ofala, občinski svetnik 12 Nairobija, ki je bil odličen zagovornik Zamorske stvari, je podlegel izdajalskim Mau kroglam; a pred smrtjo je olnišnici svoje somišljenike vzpodbu-’ naj preganjajo Mau—Mau gibanje naj se bijejo za priznanje vseh pravic ^omačinom s sredstvi, ki so plemeni-eJsa in uspešnejša od terorizma. Resnica Je ta, da Mau—Mau neznansko bolj Preganjajo domačine, kot pa bele ljudi, v 0 zdaJ s0 ubili 22 belih, domačinov pa Ze «a stotine.
URA KATEKIZMA
Je končala nika.
Katohist razlaga, kaj je nepremišljena obljuba in kakšne posledice lah--j ko nanese.
1/f Za primer navaja He-|l rodovo obljubo Salomi, lli ko ji obeta pol svojega kraljestva. In obljuba se z obglavljenjem Janeza Krst-
. Ste videli — je dejal katehist, — Mod je obljubil, oporeči n; mogel več.
KaJ menite?
Nl^o dekletce dvigne roko.
Mislim, da je Janez Krstnik pri-
padal drugi polovici kraljestva, ki ga vladar ni obljubil...
CISTERCIJANCI ZA ČRNCE
Cistercijanci Naše Ljube Gospe iz Scourmont so v provinci Kivu (Belg. Kongo), ustanovili prvo svojo afriško o-patijo, ki bo v strogi red sprejemala edino črnce kandidate.
MOLITEV ZA VOLILNI USPEH
Dr. Nkrumah, vladni predsednik avtonomne vlade na Zlati Obali v Afriki, ki so ga nekateri svetovni časopisi razglašali za komunista, je pozval vse verske predstavnike v deželi, naj pozovejo svoje vernike k molitvam „za zmago nad osebnim gnevom in za pomirjenje strankarskih bojev, posebej še v času volitev, da bi tako pravica svobodnega glasovanja zares zadobila ves svoj sijaj.“ Katoličani so se pozivu ministrskega predsednika z velikanskim zadoščenjem odzvali in z velikim navdušenjem praznovali „narodni dan molitve“.
PORAST KOMUNIZMA V INDONEZIJI
Komunilstična Glavna delavska zveza Indonezije (SOSBI) je objavila poročilo, iz katerega je razvidna precejšnja porast komunizma med indonezijskim delavstvom. Samo v mestu Surabaya je število včlanjenih od 62.500 naraslo na 64.452. Prav tam je zveza organizirala 26 delavskih stavk, ki se jih je udeležilo 24.150 delavcev in povzročilo škodo za 257.677 delavnih ur...
INDONEZIJSKI ROMARJI V RIMU
V lanskem avgustu in septembru je lepo število Indonezijcev poromalo v Rim. Lourdes in Fatimo v zvezi s svetovnim Marijinim letom. Romanje je organiziralo tajništvo marijanskih kongregacij na otoku Jiavi.
SVOBODA VEKE
»gv, A » Ameriški profesor Dr. 'TpcVvv Wendtll Clorand nam z na-^ slednjoi prigodo popisuje kako mohamedanci razumejo svobodo prepričanja.
V neki šoli v Kairu je vprašal, če je v Egiptu verska svoboda.
— Tako je, gospod. Popolna, svoboda, ki jo zagotavlja Untava.
— Če nekd® torej menja versko, prepričanje, ga zakon ščiti in je pri svoji izbiri povsem svoboden?
— Se razume.
— Tako za kristjana in Juda pač ni težav, če se hočeta pomuslimaniti?
— Prav nobenih.
— Potem se prav gotovo tudi muslimanom nihče ne protivi, če se hoče pokristjaniti ali poljuditi?
— To seveda ne.
— Potem morate z menoj vred priznati, da je v Egiptu verska svoboda prav za vse, razen za večino.
Deček tedaj oklene razgovor:
— Ampak, gospod moj, saj se sleherni musliman povsem svobodno lahko pokristjani ali pojudi.
NOVA ŠKOFIJA V INDIJI
Z nedavnim odlokom kongregacije za Vzhodno Cerkev je bila ustanovljena nova škofija v Tellicherry (Malabar) za vernike sirsko—malabarskega obredla1. Duhovnik Sebastijan Velopally je bil imenovan za apostolskega administratorja nove cerkvene pokrajine.
PREGANJANJE CERKVE V HANKOWU
Rdeči oblastniki so zaprli vse cerkve v Hankowu. To pomenja, da se je preganjanje začelo še bolj ostriti; do zdaj so namreč komunisti po velikih mestih puščali cerkve odprte, da bi tako svetu dokazali, kake ni nobenega venskega nasilja v ljudski Kitajski. Hkrati n0 vta-
knili pod ključ 16 duhovnikov v istem mestu; najuglednejši katoličani pa so dobili hišni zapor; rdeči kričači lahko vsak trenutek vdero v stanovanja z grožnjami in siljenjem, da bi priznali svoje „zločine“.
NEHRU BRANI KATOLIŠKE ŠKOFE
Predsednik indijske Vlade Pandit Nehru je nedavno očital Indijcem izpade proti katoliškim škofom v Travancore; škofje so namreč objavili svoje stališče do volitev. „Vsak škof/, je dejal Nehru, ,,ima kot državljan te dežele enako pravico, da se izjavi glede volitev, kot vsiak drugi Indijec to lahko stori.“
VERSKA SVOBODA V IZRAELU...?
Verska svoboda, ki jo izraelski zakoni slovesno priznavajo in so ji slavo nedavno tega spet zapele „Krščanske vesti iz Izraela“ (časopis, ki je namenjen le inozemstvu), bo postavljena na laž in prav krepek udarec bo dobila, če bo judovski parlament izglasoval zakonski osnutek o preganjanju tistih Judov, ki se dajo krstiti, ali pa se drznejo svoje otroke poslati v kako katoliško ali protestantsko šolo. Zakonski osnutek ima naslednje člene: 1.) Prepoved vsakršne verske, ne judovske propagande; 2.) Starši, ki bi svoje otroke poslali v krščansko šolo, bodo postavljeni pred sodišče in kaznovani zaradi kršitve zakona o šolstvu, ki določa, da morajo otroci obiskovati svojemu bivališču najbližjo državno šolo; 3.) Vlada krščanskih šol ne prizna, četudi bi imele v svojem načrtu uradni učni program; 4.) Vsak, ki hoče pre-meniti vero, mora to svojo odločitev objaviti v dnevnem časopisju. (Tako bo seveda' ves svet vedel, da spreobrnjenec ni več jud; zato bo ob delo in bo prisiljen izseliti se.)
Omenjeni zakonski osnutek je v kričečem nasprotju z izraelskim podpisom na slovesni Izjavi o človečanskih pravicah, ki so jo podpisale vse članice UNO.
SVETOVNA OSEMDNEVNICA ZA ZEDINJENJE CERKVA
°D PRAZNIKA STOL SV. PETRA 18. I. DO PRAZNIKA SPREOBRNJENJA SV. PAVLA 25. L
Osmino za zedinjenje Cerkva je zamislil in započel Lewis T. attson, pastor episkopalne cerkve v Združenih državah. Leta 1895. Je zbral okrog sebe nekaj tovarišev ter ustanovil nekako redovniško Protestantsko skupnost na podlagi frančiškanskih pravil. Naletel je Pn tem na veliko nerazumevanje, a končno mu je uspelo, in njegova -arnisel se je uresničila, čeprav v majhnem obsegu. Leta 1898. se je Prav tako na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom ustanovila -enska redovniška družba v Graymooru, nedaleč od New Yorka. Usta-f,?V-v.Je ^attson tudi protestantski moški samostan pod imenom Bra-vscina svetega Pavla za spravo.
„	. Kmalu je navelzal stike tudi s tistimi angleškimi pastorji, ki
simpatizirali z njegovimi idejami. L. 1907 mu je eden izmed teh,
Pogled na znamenito cerkev sv. Sofij« (Svete Modrosti) v Carigradu, zdaj
spremenjeno v mošejo
Spencer Jones, predlagal, naj bi njegovi somišljeniki pridigali o Petrovem prvenstvu v Cerkvi na dan praznika svetega Petra, to je 18. januarja. To zamisel je Wattson sprejel in odredil pridiganje in molitve od 18. pa do 25. januarja, to je od praznika svetega Petra do praznika svetega Pavla.
Tako je nasJala piobožnost, ki jo je Wattson sam imenoval Osmina za edinost cerkva, in ki je naletela takoj in vsestransko na ugodna tla. že naslednje leto so protestanti in katoličani prvič opravljali to pobožnost.
Od takrat naprej je pobožnost zavtzemala vedno večji obseg. L. 1909 je Wattson — še kot protestantovski redovnik — zaprosil papeža Pija X., da mu odobri Osmino, kar je sveti oče naredil z veseljem.
Osmina je pa tudi brž obrodila svoj sad: naslednje leto je Watt- ; son z vsemi svojimi redovniki in redovnicami prestopil v katoliško : Cerkev in bil posvečen istega leta v katoliškega duhovnika.
Pobožnost je od takrat še bolj napredovala, čeprav so jo mnogi katoličani opazovali Jz nezaupanjem. Leta 1916 pa ji je sveti oče Be- | nedikt XXV. dal uradno priznanje, jo razširil na vso Cerkev ter jo ; opremil z bogatimi odpustki. Pij XI. jo je ponovno priporočil ter zaupal nje izvedbo Misijonski duhovniški družbi.
Osmina za zedinjenje Cerkva je nekaj zares svojskega v zgo- j dovini: v njej so združeni protestanti in katoličani in skupno prosijo Najvišjega, da bi jih privedel do edinosti.
Leta 1921 jo je odobrila in priporočila Svetovna konferenca protestantskih in vzhodnih cerkva. V Ameriki je verjetno nekaj milijonov protestantov, ki jo opravljajo; prav tako na Angleškem, kjer je že leta 1926 nad tristo anglikanskih župnij molilo za zedinjenje v osmini praznika svetega Petra.
Bilo bi nekaj žalostnega, ako bi na naši strani ne poprijeli z vso gorečnostjo iza to plemenito zamisel in pobožno opravljali osmine. V ta namen omogočamo našim slovenskim vernikom pričujočo osmino s kratkimi molitvami in premišljevanjem.
PRVI DAN — 18. JANUAR Za vse ločene brate.
Uvodna molitev. O Gospod Jezus Kristus, Zveličar vseh ljudi, ki si nas odrešil s svojo dragoceno krvjo na križu in ki si iz zakladov te krvi ustanovil sveto Cerkev, da bi nadaljevala tvoje delo na zemlji in vodila človeštvo k zveličanju: prosimo te, podeli nam milost, da bomo vredni prejemniki tvoje svete oporoke, ki si nam jo zapustil na dan tvoje zadnje večerje: ,,Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v Tebi“ (Jan 17, 21) ; daj nam potrebno ponižnost, da ne bomo
1	y notranjščino cerkve Svete Modrosti, sedaj mošeje, v Carigradu
ki^v1*-°dbili’ ki .išče tv?Je^a kraljestva; daj nam močno ljubezen, resnfvaja srca’ nan} žejo po pravičnosti in resnici, ki sta temelj naša^6 sprave> P°šlji nad nas ogenj in luč Svetega Duha, da bodo vodi nrCa ,^ore^a v želji po izedinjenju in naš um izbral tisto pot, ki verioi °/i eTno.slti v tvojem kraljestvu na zemlji, kajti tako bo svet Jel' da te je poslal nebeški Oče.
z nam remls|Jevanje- N.Š Gospod Jezus Kristus je ustanovil Cerkev dokW6!10!?-’! C a nadaljevala poslanstvo, ki ga je opravljal on sam, nien i;namb to je, da bi vodila ljudi k zveličanju. V ta na-Cerkpv J-e	trojno oblast: učeniško, duhovniško in vladarsko. In
ročil,, * SkOZ1 vsa stolet->a’ vse do danes, zvesta Kristusovemu na-in lzn’ 5° Poslan.stvo vršila. A Satan ne počiva. Izkušal je Kristusa, dediščin ^dl n1jegave V061106 ter skuša razdreti in uničiti Zveličarjevo vseh ra a'v, aradl teg'a in tzaradi človeških slabosti in grehov, so se v Cerkev rL/dLZ^d0V1 v ,CerkVe Pojav],jaH ,sPori. nesoglasja, ki naj bi n° Poslanstvo^1’ S^ek,a 1 v zmc,to» oslabili in končno onemogočili nje-
že v prvih stoletjih je krščanstvo krvavelo ne samo zaradi pre-
panj an ja, temveč še bolj zaradi številnih krivoverstev, ki so rastla kakor gobe po dežju. Da omenimo samo nekatera važnejša: arijan-stvo, nestorianizem in monofizitizem.
Ko je Cerkev odbila te prve naskoke in ko se je zaizdelo, da sta edinost in prava vera povsod zakraljevala (praznik pravovernosti v Carigradu 1. 843), je Satan izrabil človeške slabosti in zadal sveti Cerkvi najsilnejši udarec: ločil je Vzhod od Zapada. Slavna grška Cerkev se je odcepila od Petrove skale in Petrovega prvenstva ter prešla v razkolništvo, kamor je potegnila mnogo narodov, zlasti slovanskih. Ta razkol traja že nad devetsto let in je ena najbolj bolečih ran na Kristusovem mističnem telesu.
A to še ni bilo dovolj. V šestnajstem stoletju se je odtrgal od Cerkve skoraj ves severni del Evrope in prešel v protestantstvo: večji del Nemčije, ena tretjina Madžarov, večina Holandcev, večji del prebivalstva baltiških dežel, Danci, Švedi, Norvežani in Finci v celoti, večji del Švice; kmalu se je ločila od katoliške Cerkve tudi Anglija in ustanovila lastno narodno in protestantsko cerkev. Posledice angleške ločitve so zlasti usodne, kajti s tem so prešle v protestantizem tudi dežele, ki so jih kolonizirali Angleži, zlasti Severna Amerika, Kanada in Avstralija.
Tako je sedaj ves krščanski svet razdeljen v tri ločene skupine: katoliška Cerkev, grško pravoslavje in protestantstvo.
Kristjanov nas je po vsem svetu le ena četrtina v razmerju s celotnim prebivalstvom in še smo razbiti in ločeni. In kako porazno je to v misijonskih deželah, ko krščanski misijonarji vsak po svoje razlagajo božjo blagovest ter se med sabo bore, v veliko pohujšanje in zasmeh paganov.
Kako prav je Kristus imel, ko je edinost med svojimi učenci postavil kot potrebni pogoj, da bo svet verjel v njega kot božjega Sina.
Zaključna molitev.
Antifona. Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi; da bi bili vsi tako eno v Nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal.
V. — Jaz ti pravim, da si Peter—Skala.
R. — In na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.
Molimo. Moj Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apostolom: „Mir vam zapuščam, svoj mir vam dam!“, ne glej na moje grehe, temveč na vero svoje Cerkve: daj ji mir in združi jo tako, kakor najbolj odgovarja Tvoji volji; Ti, ki živiš in kraljuješ Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.
Trikrat Očenaš, Zdrava Marija. Čast bodi...
Notranjost katedrale „Dormition“ v Moskvi
DRUGI DAN — 19. JANUAR
Za ločene pravoslavne brate.
Uvodna molitev. Gospod Jezus Kristus, zakaj si vendar dopustil, da smo se ločili in pognali drug proti drugemu bratje v isti veri! Ti, ki dobro pdznaš človeška srca in njih slabosti, ozri se milostno na rane svoje Cerkve, ki že dolgo stoletij trpi zaradi razkola in krvavi na posledicah needinosti. Pošlji na nas 'vse duha tiste edinosti, za katero si tako goreče prosil svojega nebeškega Očeta; daj da vse tiste, ki nas druži ista vera in ista glava, ki si Ti, o Zveličar, druži tudi ista ljubezen, ista ponižnost in krotkost, isto delo, ista pokorščina Petru, ki si ga Ti postavil za svojega namestnika na zemlji. Reši nas vsega, kar bi nas utegnilo še bolj razdvajati; daj nam velikodušnosti, da bomo v medsebojnem razmerju iskali le božje kraljestvo in njegove pravice, ne pa svojih zemskih koristi in človeškega samoljubja. Popravi posledice človeških Izmot in zablod, združi Vzhod in Zapad in ju neločljivo ukleni v vezi svoje ljubezni do človeštva, ki si ga odrešil s svojo dragoceno krvjo.
Premišljevanje. Leta 843 sta dva grška mladeniča iz Soluna, brata Konstantin in Metod, radostno prisostvovala velikim slavjem, ki jih je Vzhodna Cerkev organizirala tisto leto: bil je to praznik zma-
Jaroslavl v Rusiji: Cerkev sv. Ja.neza Krstnika iz leta 1687
katoliška cerkev sv. Antonia opata in papeški ruski zavod („Rusicum“)
v Rimu.
in sjahif V-uru vse.mi krivoverstvi, ki so dolgo stoletij vznemirjala na s e, y p/1 Vzj10c*- Dvajset let pojzneje sta to pravo vero zanesla daleč
sveta Kv.’+me^P.^.anske siovanske rodove in postala apostola Slovanov, ^a brata Ciril in Metod.
Cerkov^ ^j zrnagi je kmalu sledil težak udarec za vesoljno Kristusovo Kev- razkol med Vzhodom in Zapadom.
ki iP TwP°.r '^e ne1hot® Pripravila nesrečna poteza Konstantina Velikega, cesarsl vn	krscaJ?®tva (1. 313) nad paganstvom prestavil sedež
iočitev TPvvr	v Bizanc (1. 326) ter s tem ustvaril tla za trajno
Cesar TW™-6- V d7a1d?!a: vzhodni z Bizancem in zapadni z Rimom, v vzhnrin^ i- Z1^ i l0cltev Pozakonil tz uradno razdelitvijo cesarstva likovati moH ??fdno+ 1 395).- 0be cesarstvi sta se začeli kmalu raz-Privzelo o-rsv	dako/ic^koyno, kakor kulturno: vzhodno si je
Zapadno ppunt e Z1 •’ zaPacino latinski. Ko so germanski rodovi zasedli med Vzhodom -n0^ °jStav!U zadnjep cesarja (1. 476), se je razlika ^ed seboimrveH	Se p?vecala in Grki in Latinci so se začeli
edinost začel kvV, ^ ?uclne{=a» da se je pod tem vplivom tudi cerkvena tinskrcesanf k v” Slabltl; Največ 80 k temn Pripomogli bizan-s voj ih uradov b! f° sko^aJ V»ivbr<^ izjeme smatrali Cerkev kot enega in istovetili krščanstvo z ustanovo cesarstva. Razumlji-
vo, da so zaradi tega neradi in samo prisiljeni dopuščali samostojno rast Cerkve in tem manj dovoljevali izvajanje papeške vrhovne oblasti v svoji državi.
Do formalnega razkola med Rimom in Bizancem je prišlo za časa bizantinskega patriarha Fotija, ki je prvi uradno zavrgel prvenstvo rimskega škofa in mu odrekel vsako cerkveno oblast na področju bizantinske države (1. 867). Razkol se je sicer hitro odpravil in sam Fotij je popravil svoje stališče, a seme razdora je s tem mogočno vzklilo, dokler se ni ločitev dokončno izvedla pod patriarhom Mihaelom Ke-rularijem, leta 1054. Od takrat naprej je Vzhodna Cerkev ločena od Petrove skale. Posledice tega razkola so nepopisne: bizantinska Cerkev je poleg Grkov potegnila v isti razkol Ruse, Srbe, Bolgare in Romune ter zmanjšala s to delitvijo udarno in osvajalno silo krščanstva. Večkratni poskusi, kako zopet ,zediniti obe Cerkvi, so se vedno ponesrečili, bodisi zaradi človeških slabosti, bodisi zaradi stoletnih predsodkov, bodisi zaradi različnosti kulture in narodnosti. Da bi nam Bog po priprošnji svetih bratov Cirila in Metoda podelil to srečo, videti združene v isti Kristusovi Cerkvi vse ločene vzhodne brate!
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.)
TRETJI DAN — 20. JANUAR
Za luterane in druge evropske protestante.
Uvodna molitev. Gospod Jfizus Kristus, ozri se dobrotno na vse tiste, ki so sicer oddaljeni od edinosti in resnice, a so vendarle ohranili vero v tebe, božjega Sina, učlovečenega za naše odrešenje. Ponižno priznamo, da so naši grehi mnogo pripomogli k viharju, ki je zadivjal nad Tvojo Cerkvijo in odtrgal od nje celo vrsto za krščanstvo zaslužnih narodov v Evropi. Popravi, prosimo Te, kar smo mi zagrešili in glej na potrebe svoje svete Cerkve, ki tako potrebuje vse združene krščanske sile v sodobnih stiskah. Beseda božja, ki so jo nekdaj med temi narodi ‘zasejali sv. Bonifacij, sv. Ansgar, sv. Vilibrord, sv. Štefan in drugi tvoji spoznavalci in mučenci, naj 'zopet vzklije v vsej svoji pristnosti in naj privede k edinosti vse razkropljene ude Tvojega mističnega telesa. Nam pa daj modrosti in ponižnosti, da ne bomo svojih bratov odbijali, temveč z zgledom in ljubeznijo pridobivali za resnico in edinost.
Premišljevanje. V petnajstem in šestnajstem stoletju so verske razmere v krščanski Evropi padle na silno nizko stopnjo. Cerkev je nujno potrebovala reforme, tako v glavi, kakor v udih. Papeštvo je zaradi dolgotrajnega rfltzkola izgubilo svoj ugled; poglavarji Cerkve so se smatrali bolj za svetne vladarje kakor pa za služabnike božje in Kristusove namestnike; bolj so se zanimali za politiko, za umetnost
začeta.Klavn'*1 nosilcev luteranske, kalvinske in anglikanske krive vere: Luter, imenuj. 7	’ Kalvin, začetnik krivoverske cerkve, ki s« tudi po njem
jr; /.wimgli je organiziral krivoversko cerkev v Švici; Melancthon „filozof“
teh krivoverstev.
in književnost, kakor pa za čast božjo; bolj so skrbeli za službe svojim sorodnikom, kakor pa za vladanje svete Cerkve. Ta slab zgled je prodrl tudi v ostale vodilne elane Cerkve in polagoma prešel v ljudstvo. Višje cerkvene službe je prejemalo le plemstvo, in to ne po zaslugi, ampak po privilegiju; večinoma so taki škofje in opati živeli daleč od svojih škofij in opatij, delo pa prepuščali svojim namestnikom, dočim so sami uživali le dohodke in živeli večinoma dokaj nevzgledno življenje, ljudstvu v pohujšanje. Nižja duhovščina je padla v naj večjo revščino in se kaj rada ukvarjala s kupčijami, nevrednimi duhovniškega poslanstva; samostanski redovi so se oddaljili tako v duhu kot v praksi od svojih pravil in zabredli v posvetnost.
Vzporedno s tem propadanjem verskega življenja tako v udih kakor v glavi Cerkve pa se v tej dobi pojavi humanizem, izrazito pro-tikrščansko gibanje. Ne smemo pozabiti, da se je ravno v tem času iznašel tisk. In kakor velikokrat v zgodovini, so se tudi te nove velesile polastili v nje začetku protikrščainski elementi; in vso krščansko Evropo je zagrnil val protikrščanske, zlasti protipapeške propagande. Najbolj je bila ta propaganda občutna v Nemčiji, kjer se je naštetim vzrokom pridružil še en drug: mržnja Nemcev do Italijanov, ki so prevladovali v rimski kuriji.
V	začetku 16. stoletja je torej bilo ozračje že nasičeno z revolucionarnim duhom, in treba je bilo samo drznega moža, ki bi znal vkresati iskro in zanetiti požar.
In ta mož je bil Martin Luter. Leta 1517 je pribil na vrata wir-temberške cerkve 94 trditev in s tem zanetil splošen požar v Nemčiji. Njegove trditve so vsebovale deloma protest proti obstoječim zlorabam, večinoma pa so že vsebovale osnutke vere, ki jo danes imenujemo luteranstvo ali protestantizem. Upor proti Rimu se je bliskoma polastil velikega dela Nemcev. Luter je razvil veliko delavnost; druga za drugo so padale postojanke katolicizma v Nemčiji. Zadostovalo je nekaj let in večina nemškega naroda se je odtrgala od Rima in sprejela novo Lutrovo vero. Ves trud Rima in katolištvu zvestih elementov - med katerimi je treba omeniti cesarja Karla V. - je bil zaman. Ločitvi od Rima je sledila krvava socialna revolucija, nato vojska med katoliškim cesarjem in protestantskimi deželnimi knezi; notranji nemiri in vojne so se ponavljali vse do leta 1618, ko je izbruhnila med protestanti in katoličani takozvana Tridesetletna vojna, ki je končala j. 1648 z mirom v Westfaliji. Katoliška Cerkev je v Nemčiji iz te vojne izšla ponižana in oslabljena.
Lutrovemu zgledu so sledili tudi drugi narodi. Luteransko veroizpoved so sprejeli v celoti Švedi, Norvežani, Danci in Pinci; poleg tega se je ta vera razširila tudi po baltiških deželah.
V	Franciji, Holandski, Švici in na Madžarskem se je istočasno razširilo kalvinstvo, imenovano po Kalvinu. Kakor Luter, je tudi Kalvin organiziral svojo lastno cerkev in napovedal boj katolicizmu. Njegovi pristaši so prevladali zlasti na Holandskem; v Franciji je kalvin-
®\vo povzročilo dolgotrajine notranje boje med katoličani in hugonoti, ki jih je nasiloma zaključil šele kralj Ludvik XIV leta 1685.
Tudi Anglijo in škotsko je zajel protestantski vihar in ju odtrgal od Cerkve, dasiravno v drugi obliki.
S koncem tridesetletne vojne 1. 1648, z nastopom kralja Viljema Oranškega v Angliji leta 1688 in z izgonom protestantov iz Francije leta 1685 neha v Evropi dvestoletna borba med katolicizmom in protestantizmom. Rezultat: v katoliški Cerkvi so ostali le Italija, Avstrijsko cesarstvo, Francija, Belgija, Španija, Portugalska in Bavarska, vse druge dežele je požel protestantizem.
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.)
ČETRTI DAN — 21. JANUAR Za anglikance.
Uvodna molitev. Gospod Jezus Kristus, tebi so izročena vsa judstva na zemlji, da jih vladaš in vodiš na poti do večnosti: ozri se ea angleški narod, ki je bil nekdaj tako tesno združen s Tvojo Cer-V1J0 in bil kakor bleščeč biser v kroni krščanskih narodov. Obnovi v	željo in hotenje, da se zopet približa in končno izdruži s Petro-
vo Cerkvijo, kateri edini si izročil ključe nebeškega kraljestva. Duh Misijonarja svetega Avguština, ki je zasejal seme krščanske blago-vesti v Angliji, naj zopet zaveje po angleški zemlji in prešine vse si-nov® tega velikega naroda z željo po zedinjenju. Po zaslugi tvojega s uzabnika Wattsona, nekdaj člana anglikanske cerkve, sedaj opravlja-m° to osmino; povrni mu to dobro s tem, da izbližaš anglikansko cerkev in jo zopet povežeš v pravo edinstvo Kristusovega občestva.
p Premišljevanje. Odpadu severnoevropskih narodov od katoliške erkve je sledil odpad Anglije. Prvi korak je storil angleški kralj ennk Vlil., ki je prišel v spor s Cerkvijo zaradi svojih pohujšljivih onskih razmer. Cerkev ni privolila, da bi bila razveljavljena njegova onita poroka, ki jo je bil sklenil 1. 1529 s špansko kraljično Katalno Aragonsko, hčerko Ferdinanda Katoliškega. Ker mu Katarina ni a moškega potomstva, je kralj zaprosil papeža, da ta 'zakon proglasi ^ I1.eYeljaven in je (za to navedel več razlogov. Istočasno pa se je ne-esljivo zaljubil v dvorno damo Ano Boleno. Zaman so se trudili kra-trTrisvet°Vva^cb da bi iztrgali papežu razveljavljenje, in zaman se je D-U K-	da bi samopašnega kralja odvrnil od njegove namere,
a bi dosegel svoj namen, se Henrik proglasi za samostojnega pogla-arja anglikanske cerkve, zapodi Katarino in se 1. 1533 poroči z Ano m1" i°VTrona.za an£leško kraljico. Naslednjega leta proglasi papež Kle-n	njegovo poroko s Katarino kot veljavno in ga pc)žove, da
in S^rav‘ z zakonito ženo. Kralj pa nato pretrga vsako zvezo z Rimom se proglasi za neodvisnega poglavarja angleške cerkve. Temu sledi
preganjanje in plenjenje cerkvenega premoženja po vsej deželi.
Henrik VIII. je Anglijo f.apeljal v razkol, a ne v krivoverstvo. Kljub vsemu je umrl v katoliški veri in celo na smrtni postelji je priporočal narodu, naj zvesto vztraja v katolicizmu. A po njegovi smrti; je razvoj verskih razmer šel logično pot naprej. Leta 1549 je parlament proglasil kot edino liturgično in dogmatično normo slavno „Mo-! litveno knjigo“ (Prayer Book), ki že ni več vsebovala katoliškega nauka, zlasti od leta 1552 dalje, ko ima ta kodeks anglikanske cerkve že očitno luteransko in kalvinsko vsebino. Razkol in krivoverstvo sta dokončno prodrla pod kraljico Elizabeto; istočasno je protestantstvo prodrlo tudi na škotskem. Sto let pozneje je diktator Cromwel pometel z zadnjimi sledovi katolicizma in z rabeljsko krutostjo zasužnjil Irsko. Leta 1688! je zadnji katoliški kralj Jakob II. odstavljen in na njegovo mesto' pride protestant Viljem Oranški. Z njim je usoda angleškega katolicizma zapečatena vse do leta 1829.
Zastopniki pravoslavnih in protestantskih cerkva se zbirajo na skupna zbcirovanja. Tu dve sliki iz zbora 1. 1948. v Amsterdamu.
tok. 7rrnT e^lce 0(^P^da Anglije niso ostale omejene le na angleški o-sti zdrii7P°VlTla fpo n6umljivih načrtih božje previdno-litično pa’ re^*i t)i skoraj istovetna, z izgodovino rasti angleške po-španskn ^ ^118 velesile. Od leta 1588, ko je angleško brodovje porazilo Post-inp r,Z rCev? no arma(lo, moč angleške mornarice raste; Anglija lesila OrieS^?rni l’?sP0^ar na vseh morjih in s tem prva svetovna ve^ vseh dolin SeCe!nnajo^ega st°letja naprej osvaja ogromne kolonije po Povsod in 8Veta: Severno Ameriko, Kanado, Avstralijo, Indijo, itd. Evroni ”av.zoca la P°ysod ščiti protestantstvo, medtem ko doma v na skriva -S °'lim Peptičnim vplivom ponižuje moč katolicizma in drži J v svojih rokah vse niti v borbi proti katoliški Cerkvi.
veter	prejšnjega stoletja pa zaveje po angleškem otoku drug
letij dni o-»Se’ ^a Sf- nayod sv. Avguština začenja dramiti iz več sto-začetku ?r °POJn(>Stl-. Najprej dobe katoličani. 160.000 jih je bilo v prejšnjega stoletja, nekaj najosnovnejših svoboščin in to naj-
več po zaslugi Irca 0’Conella. Nato se začne v osrčju anglikanske Cerkve same veliko gibanje, oxfordsko, ki vodi k zbližanju ali celo k zedinjenju s katolicizmom. Padajo stoletni predsodki, mnogo anglikanske duhovščine prestopa v katoliško Cerkev, celo Irci se osvobodijo stoletnega suženjstva in zadihajo nekoliko prosteje. Lord Halifax zapusti politiko in se posveti delu Iza zedinjenje, naleti pa na veliko oviro: anglikanski škofje nimajo apostolskega nasledstva, zato jih katoliška Cerkev take ne more priznati. Kljub tej in mnogim drugim oviram pa vendarle misel na povratek napreduje; Bog nam bo v svoji neskončni modrosti gotovo nakazal pot do zedinjenja, če ga le vneto prosimo za to in vsak po svojih močeh krepko sodelujemo.
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.)
PETI DAN — 22. JANUAR Za ameriške protestante.
Uvodna molitev. Gospod Jezus Kristus, ki si nam zagotovil svojo pomoč z besedami: „Glejte, jaz sem )z vami do konca sveta,“ ozri se na številni rod ameriških protestantov, in vključi jih v število izvoljenih v svoji sveti Cerkvi. Daj, da bo ta veliki narod, katerega si Ti kot Kralj vseh narodov posebej blagoslovil in mu dal moč na tej zemlji, spoznal pot do prave Cerkve in postal tako izvrševalec tvojih božjih zamisli. Ne dopusti, da bi se ga polastila brezbrižnost ali brtyiboštvo, temveč daj mu novih pobud, da se bo vedno bolj vzraščal v Tvoje kraljestvo in našel pot do edinosti.
Premišljevanje. Ameriko je odkril 1. 1492 Krištof Kolumb in s tem pridobil krščanski Evropi nov kontinent. Evropski narodi so takoj po odkritju začeli osvajati na novo odkrite pokrajine in jih kolonizirali. Španci so zasedli Srednjo in Južno Ameriko, Portugalci Brazilijo, Francozi in Angleži pa Severno Ameriko. Verski nemifi v Angliji so povzročili, da so se Angleži začeli trumoma izseljevati v Severno Ameriko in jo kmalu spremenili v cvetočo kolonijo. Francoze so v krvavi vojni izrinili iz Kanade in iz zapadnega dela sedanjih Združenih držav (1. 1760), bili pa nato sami vrženi iz tega ozemlja leta 1781 od domačih naseljencev, ko so se ti združili v lastno državo in proglasili nje neodvisnost. S tem se je rodil severnoameriški narod, ki se kmalu nato pojavi na svetovni pozornici kot pomembna sila, dokler po prvi in slasti po drugi svetovni vojni ne postane najmočnejši 'narod na zemlji. Velike vrline odlikujejo ta narod: iznajdljivost, velik smisel za praktičnost, delavnost. Zemlja Združenih držav skriva v svoji notranjosti ogromno prirodnega bogastva, ki je izkoriščeno kot nikjer drugje. Zato je severnoameriški narod najbogatejši na svetu.
A tudi v verskem pogledu ga odlikuje pobožnost in požrtvoval-
T rwi V
na ^eškem pn!d komunisti: Vlada je organizirala novo sekto nn škofom Novakom, ki je „posvetil“ v duhovnici tile dve Čehinji
Protpif6 ^°^a’ večina prebivalcev pripada protestantskim sektam, te dežJi 1Zem -j6 Severaa Amerika podedovala od Anglije. Kolonizacije že nrm t 86 slstematično začela okrog leta 1600, ko je na Angleškem Attierikr>n<ama- t>ro^r*° P^otestantstvo. Bilo je pa značilno za Severno so se t i Ji6 26 0(^ ščetka oklicala popolno enakopravnost ver, zato sicer zlt ° koloniJ° zatekale najrazličnejše sekte, ki so bile v Evropi Odtod rlp^r16’	tega pa ni leta, da ne bi nastala kakšna nova.
različm'v, 'i8 —‘|e Severna Amerika tista dežela, ki ima največ disti hn^t-r+^aiiS!C1^1 na svetu- Najštevilnejše so sledeče: meto-zveli'čavvi 18 j erani, Pre'sbiterjanci, episkopali, kvakeri, adventisti, je tudi riarmada ltd- Verjetno sega število sekt nekaj nad 400. To Pomeni lznied vzrokov, zakaj katoliška Cerkev v Severni Ameriki edinosti !Tloian® 111 duhovno silo: zaradi svoje kompaktnosti in razmerifwir,Ve < ^ vplivnejša kot protestantizem, čeprav je številčno •le ao ostalih kakor ena proti pet.
tne domovi^0?, a™.erišk1ih Protestantov pa sega daleč preko meje las-^irijo z vtipm' aS^1 kat0^ških deželah Srednje in Južne Amerike liko uspeha Ti.rr°J0 V^r-°-	^reka Priznati, da imajo ponekod ve-
i ^ misijonskih deželah so povsod navzoči in razpo-
lagajo z velikimi denarnimi sredstvi. Celo v evropskih katoliških deželah imajo svoje misijonske postojanke.
Ta velika misijonska aktivnost ameriških protestantov po tujih deželah je v velikem nasprotju z razmerami v domovini: število katoličanov tu raste vsled mnogih konverzij in to predvsem v vodilnejših krogih, medtem ko se protestantske sile vedno bolj cepijo.
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.)
ŠESTI DAN — 23. JANUAR Za slabe katoličane.
Uvodna molitev. Gospod Jezus Kristus, dobri pastir, ki si jza svoje učence prosil nebeškega Očeta, naj jih ohrani v svojem imenu in obvaruje pred svetom; prosimo Te, ozri se dobrotno na vse tiste, ki nosijo na sebi pečat prave Cerkve, a so se oddaljili od nje kot izgubljene ovce, tiste, ki so zrastli iz iste vinske trte, ki si Ti, o božji Sin, a niso več žive mladike, temveč hirajo in se suše. Zberi jih zopet, kot dobri pastir, ki ljubi svoje ovce, v eno samo čredo; oživi s sokom svoje milosti te osušene mladike in vdihni v njih svoje božje življenje, da bodo vsi eno v Tebi in da bo svet spoznal, da si božji Sin, in Te slavil na vekov veke.
Premišljevanje. Po Kristusovi prispodobi je nebeško kraljestvo podobno sejavcu, ki je posejal na svoji njivi dobro seme. A prišel je ponoči njegov sovražnik in zasejal ljulko. Podobno je tudi ribiški mreži, ki jo vržejo v morje in ki (zajame vsako vrsto rib, dobre in slabe.
Njiva zasejana z dobrim semenom in ribiška mreža sta podobi Kristusove Cerkve, ki vsebuje v sebi dobre in slabe, pravične in grešnike. Kristus je s tema in z drugimi prilikami napovedal, da bodo vedno grešniki v njegovi Cerkvi, ki jih pa on kot dobri pastir vabi in kliče k sebi, po lastnih besedah: ,.Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori...“ in „Večje bo moje veselje v nebesih zaradi enega spokorjenega grešnika kot pa zaradi devet in devetdeset pravičnih, ki ne potrebujejo pokore.“ Grešniki so v tem smislu prav za prav glavni razlog obstoja Cerkve, predvsem zanje je Cerkev namenjena. Nič čudnega torej, da je na tej božji njivi veliko ljulke, ki raste vmes med žlahtno pšenico. A po Zveličarjevih besedah je božji služabniki ne smejo rvati; Cerkev je iz božjih ust prejela poslanstvo, da grešnike išče in jih vabi na'.zaj v očetovo hišo. Zato ne preklinja svojih preganjalcev, ampak moli zanje in za njihovo spreobrnitev.
Te misli nam narekujejo posebno stališče do vseh tistih naših bratov, ki so se oddaljili od Kristusove skupnosti: ne boj proti njim, temveč dobrohotno in potrpežljivo iskanje. „Tlečega stenja ne ugasniti,
in nalomljenega trsa ne zlomiti“, naj bo pravec našega razmerja do
njih.
To so najprej tisti katoličani, ki so zaradi pomanjkljive vzgoje, ali zaradi udobnosti, ali zaradi strasti, ali zaradi koristi (zapadli v versko brezbrižnost.
v. Nato tisti, ki so se iz podobnih razlogov predali grehu in zločinu.
Tisti, ki so kljub temu, da so bili oprani z zveličavno vodo svetega krsta, gnani od strasti, častihlepnosti in lakomnosti, napovedali noj sveti Cerkvi, ali odkrito ali prikrito.
Vsi ti še vedno pripadajo Cerkvi in njim moramo posvečati prav Posebno skrb. kot najbolj potrebnim, bolnim, udom Kristusovega skrivnostnega telesa.
V	Stari Navezi je Bog pošiljal nad Izraelce, vselej kadar so od-padli od njega, zunanje sovražnike, ki so tlačili ljudstvo, dokler ni narod sprevidel svojega greha in se zopet spreobrnil k pravemu Bogu.
V	novi zavezi nam Kristus kaj podobnega ni razodel, nasprotno, napovedal je svojim zvestim trpljenje in grenke preizkušnje: „Uče-
učiteljem!“ A sveti Avguštin globokoumno razlaga vzroke rfPjjenja^ dobrih in enega ilzmed njih takole opisuje v svojem delu °zja država: Bog kaznuje dobre z raznimi nesrečami (in tukaj misli a velike javne nesreče, kot so: vojne, revolucije, itd.), ker niso bili ovolj dobri, ker niso izpolnili svoje dolžnosti do grešnikov, ker jih 180 lskali in spreobračali.
Izprašajmo si svojo vest in poglejmo, če tudi nas Bog ne tepe -uradi iste neizpolnjene dolžnosti.
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.)
SEDMI DAN — 23. JANUAR
Za Jude.
^cuje izbraj judovski narod in se rodil iz njegove krvi in ki si ga zato ranil v pravi veri vse od očaka Abrahama pa do tvojega prihoda.
Uvodna molitev. Gospod Jezus Kristus, ki si iza svoje učlove-
kak 86 Z asrn^Jenjeiri na njegove razpršene ude, ki tavajo po svetu in T1" ^avr^ene ovce brez pastirja. Mnogo so trpeli, odkar so te (zavrgli, jih hv°Ja Prelita kri je res prišla nanje in njihove potomce. Daj, da vseh °	trp^enje spravilo s tabo, da bodo videli v križu izpolnitev
ijen'	in da jih bo tvoja kri oprala kot krst odrešenja in živ-
M I remišljevamje. Bog je v svoji neskončni modrosti poklical iz Sein°po^aynije Abrahama, 2.000 let pred Kristusom, in ga izbral za e sebi izvoljenega izraelskega naroda. Abraham je postal oče iz-
raelskega ljud&tva, iz katerega se je rodil božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus. Burna je zgodovina tega naroda, tako v Stari, kakor v Novi zavezi. Še kot majhen rod so se Izraelci pod vodstvom Jakoba, Abrahamovega vnuka, preselili v Egipt in se tam v teku nekaj stoletij namnožili v številen narod. Stiskani in tlačeni od Egipčanov, so pod vodstvom Mojzesa (zapustili to deželo in se po štiridesetletnem bivanju v arabski stepi naselili v Palestini, domovini svojih praočetov Abrahama, Izaka in Jakoba. Bog je z njimi sklenil posebno pogodbo, s katero se je narod zavezal izpolnjevati božjo postavo, Bog pa mu je zagotovil na tej podlagi posebno zaščito proti vsem sovražnikom. Vselej, kadar so lizraelci izpolnjevali pogodbo, so uživali mir in blagostanje, kadar pa so zapustili Boga, jih je zapuščal tudi on in vedno so takrat padli v oblast sovražniku. Po prihodu v Palestino so narodu vladali najprej sodniki, dokler niso Izraelci po zgledu sosedov spremenili ta način vladanja v kraljevino. Izmed kraljev sta najslavnejša David in njegov sin Salomon. Po Salomonovi smrti se je tudi enotnost izraelskega naroda razbila. Severni rodovi so si ustanovili lastno državo, imenovano izraelsko, dočim sta Judov in Benjaminov rod ostala .zvesta Davidovi dinastiji. A z delitvijo države je začela moč Izraelcev propadati na zunaj in na znotraj. Najprej so Asirci uničili Izraelsko kraljestvo in narod odpeljali v Asirijo; stodvajset let za tem je ista usoda (zadela judovsko kraljestvo, ki so ga uničili Babilonci in prav tako odpeljali cvet naroda v takozvano babilonsko suženjstvo. Po sedemdesetih letih, potem ko je bila babilonska država uničena, so se smeli Izraelci zopet vrniti v domovino, pozidati mesto Jeruzalem in si na novo postaviti tempelj. A to so bili le ostanki nekdanjega velikega izraelskega naroda: severni rodovi so se v asirski sužnosti večinoma porazgubili in utonili v morju drugih narodov. Le Judov in Benjaminov rod sta se vrnila v staro domovino in iz njiju je nastal judovski narod.
S tem se pa že fzgodoviya tega naroda bliža najvažnejšemu in za Jude najbolj usodnemu dogodku: rojstvu Jezusa Kristusa, Sina božjega. Vsi dogodki, vsa zgodovina od Abrahama pa do Janeza Krstnika, vse je bilo naravnano na Kristusov prihod: izvolitev Abrahama in njegovega rodu, prerokbe, starozavezne podobe, vse to je bilo uvod in priprava Iza Kristusa. A glej, narod ga ni sprejel, čeprav ga je Bog za to vzgajal in vodil 2.000 let, kot pravi sv. Janez Evangelist: „Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli.“
Po Kristusovi smrti je doletela Jude katastrofa: Rimljani »o 1. 70 razrušili mesto Jeruzalem in upepelili tempelj. Velik del naroda je bil pomorjen ali prodan v sužnost, mnogi so se razkropili po vsem svetu. Leta 135 je cesar Hadrijan krvavo zatrl zadnji upor judovstva-Kar je še ostalo judov v Palestini, so se po koncu tega upora razpršili po vsem svetu. Začenja se s tem drugo pregnanstvo, ki je pa trajalo ne 70, kakor v Babiloniji, temveč 1.900 let. Šele pred kratkim se je v Palestini ustvarila nova izraelska država, kamor se seli vedno več Izraelcev z vseh delov sveta.
Marija, Kraljica sveta; zedini ves svet iv kraljestvo svojeRa Sina!
Ne smemo misliti, da je judovski narod v celoti zavrgel Kristu-?a- Mnogi so ga sprejeli in postali njegovi učenci in to ne samo za cusji njegovega zemskega življenja, ampak v vseh časih, vse do danes. 'ra časov Izabele Katoliške je v Španiji prejelo krst skoraj en milijon udov. A vsi ti kmalu utonejo med drugimi narodi in izgube sebi las-ua narodna svojstva, dočim se nekrščeni krčevito drže svoje skupnosti, svojih narodnih izročil in čeprav razpršeni po vsem svetu, nikoli ue izgube zavesti, da so nekaj posebnega, da so še vedno izvoljeni na-r('d, ki se ne sme mešati z drugimi narodi. Prav zaradi tega jih krščansko ljudstvo po navadi ne more trpeti med sabo, temveč jih odriva in Preganja. Postali so res to, kar jim je njih lastni prerok napovedal: >>ne moj narod, ne moje ljudstvo“, ker so zavrgli vogelni kamen, ki Je od injih križani Kristus.
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.)
OSMI DAN —- 25. JANUAR Za utrditev Kristusovega kraljestva na zemlji.
Uvodna molitev. Vsemogočni Bog, ki si po svojem Sinu ^Ustusu odrešil svet in mu ga podredil, da ga vlada v neminljiv
Jclzusu
______ ga podredil, da ga vlada v neminljivi slavi,
po katerem si nas naučil moliti: „Pridi k nam Tvoje kraljestvo,“ Prosimo Te, razširi svojo Cerkev po vsej zemlji, obvaruj jo notranjih • , v?nanj4h sovražnikov, reši naše brate izpod jarma preganjalcev, ' oc zmote in razprtije, obudi veliko duhovniških in misijonskih po-
Oktobra leta 1951 se je v spornim Kalcedonskega koncila ob njega 1.500 niči v vatikanski baziliki ob navzočnosti papeža Pija XII. obhajala pomenljiv*
klicev, prešini vernike z apostolskim duhom, obudi mlačne h gorečnosti in spreobrni grešnike, nam vsem pa, ki opravljamo to osmino, daj duha edinosti in sprave, da se bomo vedno enotiM v resnici, združevali v potrpežljivosti in razumevanju ter spravljali v ponižnosti in ljubezni.
Premišljevanje. Kristus je svojim učencem naročil: „Pojdite in učite vse narode!“ S temi besedami nam je izročil prevažno poslanstvo, da razširimo njegovo kraljestvo po vsej zemlji. In Cerkev to nalogo izpolnjuje od prve binkoštne nedelje pa vse do danes.
Najprej se je Kristusova blagovest razširila v rimskem cesarstvu, ki je takrat obsegalo ves evropsko-sredozemski kulturni svet. V tristo letih je kljub krvavim preganjanjem spremenila temelje rimskega imperija in ga pokristjanila. V nadaljnih tisoč letih, do leta 1386, je pritegnila h krščanstvu barbarske evropske narode in naredila iz njih nosilce krščanske misli in kulture po celem svetu, čeprav je medtem izgubila cvetoče krščanske pokrajine v Mali Aziji, Siriji in Severni Afriki. Okrog 1,1.500 pa se začne vdiko misijonsko delo po celem svetu. Okrog te letnice so namreč evropski narodi, v svesti si svoje moči, iz-
slovesnost, ko je veliko število cerkvenih predstojnikov vzhodnega obreda da-ovalo skupno sveto daritev po tem obredu, prizor, ki mam ga kaže slika.
*z ozkih meja svoje domovine in začeli duhovno, deloma tudi poli-icno osvajanje zemlje. Morje je v tej dobi postalo prevozno sredstvo, 1 J® peljalo misijonarje do skrajnega konca zemlje. Odkrila se je A-?erika, raziskovati se je začela A\zija in njeni otoki, odkrila se je vstralija, Afrika se je začela odpirati civilizaciji in krščanstvu, v. v In to misijonsko delo ima velike sadove. Res je, da je večina 0veštva še nekrščanska; a ne smemo pozabiti Kristusove prilike o S°rčičnem semenu. Cerkev je sicer hitro osvojila rimski svet, v samih isto letih, a za spreobrnitev vseh evropskih narodov je potrebovala, -^daljnih 1.000 let, vse do leta 1386, ko je litvanski kralj Jagielo kot Predstavnik zadnjega paganskega naroda v Evropi sprejel skupaj s °Jim ljudstvom krščansko vero. Nič čudnega torej, če v 450 letih, v° J® namreč doba velikega misijonskega dela po celem svetu, Cerkev "e ni mogla pridobiti vseh narodov.
Res pa je, da ima Cerkev dvojno apostolsko delo: na zunaj in znotraj. Medtem, ko na |zunaj širi Kristusovo kraljestvo, ga mora. a Znotraj ohranjati, žal je v zadnjih štiristo letih doživela v svoji
Sv. Metodu angel podpira roko, utrujeno od kršč. vanja Slovanov
notranjščini veliko pretresov, odpadov in preganjanj. Dosti je, če o-menimo pri tem moderno brezboštvo, ki se je zelo razširilo med krščanskimi narodi, in predvsem komunüzem, ki je brezboštvo organiziral v sistematičen boj proti Cerkvi. A kljub temu je njena notranja sila morda večja kot kdaj prej. To, in zlasti pričujočnost Kristusova, je najboljše znamenje, da bo Cerkev tudi iz teh preizkušenj izšla zmagovita in bo mogla še z večjim uspehom širiti Kristusovo blagovest in utrditi njegovo kraljestvo po vsej zemlji.	f
Zaključna molitev. (Glej prvi dan.) Sestavil France Glavač.

„UBOGE BOSTE IMELI MED SEBOJ VEDNO"
Piš? O. Jože Cukale, Indija
Te Odre.šenikove b: sede dobijo poseben pomen in barvo v misijonih. V naši župniji so reveži in brezpos.ini pravi župnijski problem. Večine* predistav’öajo delavci v pristaniščih, za temi pridejo tovarniški delavci, dalje kuharji in služkinje; uradniki so* v manjšini. Vsaj četrtina naših kristjanov je brez zaslužka, ti zaxisijo v gmotnem oziru od sorodnikov, ki so v službi ali pa so na ramah župnijske pisarne.
Pristaniški in tovarniški delavci dobivajo po 2—3 rupije na dam. To pomeni okroglo pol dolarja. Vendar niso zapc-nleni vse dni v mesecu. V tem oziru
so kuharji in služkinje na boljšem. Dobivajo sicer manjše plače, a so bolj stalni in imajo hrano po dvakrat na dan. Če upoštevamo dejstvo, da imajo delavci številno družino, s temi plačami ne živijo, temveč životarijo. Na boljšem so uradniki, ki dobivajo preko* 100 rupij na mesec. Ta višina, se pa že približuje socialni plači, a nikakor ni družinska.
Ob petkih zvečer, v sobotah dopoldne in ob nedeljah stoje brezposelni v vrstah pred vrati župnišča. Poglejmo malo globlje, kaj je te reveže privedlo semkaj. V veliki večini so to dninarji, t. j. nekvalificirani delavci. Trkajo na vra'ta
Begunci iiz Pakistana — na kolodvoru v Kalkuti
Iz mis. življenja o. Cukale. Spodaj p:i razvedrilu; desni Cukale.
upravnikov raznovrstnih tvrdk, pa nimajo strokovnih izpričeval, razen o poštenem značaju. Potroba po tehnični izobrazbi je zelo velika in industrijske šole v misijonskih rokah so redke in prenapolnjene. Pa tudi zahtevajo predhodno izobrazbo.
Kako je to, da so celo naši strokovni delavci in tudi izobraženci na cesti? Vlada se gotovo pošteno trudi, da omeji brezposelnost, a tudi ne odjenja, od svojih petletk, ki imajo namen postaviti domačo industrijo >na lastne noge in se
tako čimbolj osamosvojiti od tujega kapitala. Naložila je visoke takse na uvoz strojev in na tujo proizvodnjo. Industrija nima več popolnoma svobodnih rok. Odtod zastoj v trgovini z inozemstvom. Tvrdke odpuščajo delavce. Če štrajkajo pristanišča v Angliji in Ameriki, tudi kailkutska pristanišča, ki so v naši fari, občutijo.
Rastočemu probltmu nezaposlenih jo bilo treba pogumno gledati v oči. Mr. Dessa, eden stebrov naše fare sv. Ignacija, je napravil register nezaposlenih župljanov. Ker je bil sam na visokem položaju v svoji službi, je uspel marsikomu posredovati zaslužek. Pred dvemi k ti ga je zadela kap ko je predsedoval .,Katoliškemu Združenju za Bengalijo“. B I je resnično Ozanam inaše fare. Prijatelj vseh ubogih mu je zdaj veliko plačilo v nebesih. Za njim je prevzel „Informacijski Urad za brezposelne“, kakor ga imenujemo, g. Jones, moj predhodnik. Izpopolnil je kartoteko in ker je bil znan s poveljnikom civilne mornarice, je več katoliških fantov spravil na ladje v službo. Zahteve Urada so rastle in ljudje :o jeli dobivati zaupanje vanj. To delo je bilo zame čisto nekaj novega. Božja Previdnost mi je poslala v pomoč dragocenega sodelavca v osebi inženirja. Mr. Phillipsa. Ustanovil se je nekak konzorcij Urada. Mr. Phillips strokovno izpraša kandidata' za službo, česa je zmožen, in temu primerno izda priporočilo. Večkrat oglaša v listih, včasih uspešno. G. župnik, ki ima dolgo poznanstvo v fari, večkrat prihiti s kakim vernikom cd strani svojih znancev na pomoč. Ker sem jaz sam skoro celo dopoldne v uradu, sprejemam povabila za službo po telefonu in izstavljam priporočila 0' kandidatovi poštenosti. To izpričevalo je še zmerom precej važna postavka pri delodajalcih.
Doslej imamo okrog 80 na novo vpisanih kandidatov za službe. Med njimi je tudi par protestantov in dva Hindu ja ter en musliman. Okrog polovico jih je že v službi po posredovanju Urada. A pom«n naše Informacijske pisarne ni
J
predvsem v tem, koliko jih dobi službe, marveč v dejstvu, da so se ti brezposelni reveži začeli buditi iz mrtvila. S to župnijsko akcijo so dobili nazaj izgubljeni pogum. Mnogi pritiskajo odsl j po celi dan na kljuke, dokler se jim kje ne odpre. Pred par tedni je 'naš Tami-lec Santiago, vdovec z dvema otrokoma dobil službo po enem letu iskanja. Pogoj je bil: dcbr0 vzgojno spričevalo. Njegova uboga, prej stradajoča fantiča, se daines vozita lepe oblečena, v šolo z avtobusom. Vsa zahvala gre katoličanu Mr. Loughu, upravniku velike tvrdke, ki je Santiaga tudi zaposlil. Deo gratias!
Še širši apostolski delokrog kot omenjeni urad pa vrši Vincencijeva Konferenca. Ta je p c vseh farah Kalkute dobro razvita in vzbuja pozornost in domotožje tudi nekristjanom. V naši fari pa je Konferenca še posebno delavna, ker je letos dobila več mladih moči, kot je 'to v duhu Pravil. Vsak petek prere-
šetavamo prošnje, kj rastejo iz tedna v teden kot gobe Po dežju. Prosijo za o-bleko, za zdravila, denar za hrano. „Kar storite kateremu mojih (najmanjših bratov, storite Meni,“ pravi naš Gospod. In On zna bogato plačevati, to živo občutimo. Neprestano dobivamo iz Amerike ali iz Avstralije čebre posušenega mleka, tako da dobivajo svoj del celo drugoverci. Pred meseci so nam cclo< prijatelji iz YMCA, ki je po večini v pro-testantovskih rokah, posredovali 1.600 novih ženskih oblek. Nekaj jih bo treba razrc zati, da dobijo tudi otroci svoj delež. Nekaj žena iz župnije se mi je že ponudilo, da izdelajo gotovo število oblek za male. S tem pa je dana osnova za šivalni tečaj, ki naj bi izobrazil dekleta v šivanju. Za začetek sem dobil stroj na pouodo. Kasneje ga bo treba kupiti.
Zadnji čas sem kar precej obogatel. Gdč. Verbič mi je poslala kar 100 rožnih v mcev. Za izkupiček si bom kupil kole,
Nedeljska šola o. D .mšarja v Kalkuti. Bengalska sekcija.
Mlada krščanska mali ,v Indiji.
den ° misiJ'onski temPc' hitrejši. Ta te-g. vP;l sem ddbil dva čeka, enega pctom Pot C' kar£a za 30 dolarjev in drugega fu S- Ladota iz Avstralije za 20 dobrih ^, v' dar je od nepozin.anih dv h je duš za mojo osebno uporabo, drugi 2a ^eutralne pisarne v Buenos Airesu. Pisp1 * Pornanjhanja gmotnih sredstev žen m mo^e^ vse doslej kupiti ubožnim Za kmv.”sar'ia“ Težava je zdaj rešena. šenit°Z^ k°do naše Indijke hvalile Odre-Ven L-3 V 'nov'h oblekah in molile za slo-Pikd 6 dc,hrotnike v božjem Sncu, ki St0rar ne zapusti ubogih sirot. Dvan.aj-hji 1Ca naše Komference pa boi s tem do-a novega zagona za delo. da jndar Pa bi se motil, kdor bi mislil, del' • naše Konference samo raz-Jo^^jo darove. Vsako nedeljo jih pc-re Ca °dide na obisk, da ma domovih .»ta Poučijo njih moralno in gmotno hes j6' ^ molitvijo, z zgledom in dobro Pa G ° pripelieio mnogo zablodelih ovčic Pnavo pot. Tako pripravijo pot du-
hovniku in utirajo stezo božji milosti. Vrnejo se in poročajo o uspehih im neuspehih, zmerom dobre volje in polni podj.tnosti. Res pravi apostoli katoliške aktivne« ti.
Pri karitativnem delu izvrstno služi dispanzer. Goreča misijonarka M. Terezija in naš župnik g. p. Vrithoff so s svojimi prijatelji prezidali verando na dvorišču. Ko bo dispanser dovršen, bo obsegal čakalnico, .zdravnikovo sprejem* nico in farmacevtski oddelek. Dispanzer je odprt dvakrat na teden in sprejme okrog 500 bolnikov. Na razpolago bolni-kom, ki so po večini muslimanci in pogani, je M. Terezija z dvema diplomiranima laičnima bolniškima sestrama ter Dr. Nicholes-om, ki brezplačno« pregleduje paciente. Mnogi dobe nazaj izgubljeno
t.lesno zdravje, mnogim se na pragu večnosti „cdpro vrata“ v nebesa.
Najbolj razveseljivo dejstvo tega Marijinega leta pa so številne izpreobrnitve hindujcev in vrnitev protestantov domov
v naročje prave Kristusove Cerkve. Globoko verujem, da j? to delo naše nebeške Matere. Nagib za ta povratek h Kristusu pa je rožni venec, ki ga moli zlasti mfladina po naši fari, in živi rožni venec, ki ga molite Vi, dragi Slovenci, sodelavci, za Indijo. Prisrčno zahvaljeni! Naj pride kmalu božje kraljestvo v Indijo in čez ves svet!
NOVOSTI IZ INDIJE
Kalkutska nadškofija se pridno pripravlja, da proslavi praznik Brezmadežne, ki pomeni zaključek Marijinega leta. Škofje in cerkveni predstojniki iz Indije, Pakistana, Ccylona in Burme se bodo zgrnili okrog Njegove Eminence Kardi-dinala Graciasa, ki bo z veem sijajem ■‘te dni otvoril v Bombayu Marijanski kongres: „Azijske narode Kralju Kristusu po Mariji.“ Upamo, da bo. Kalkuta imela priliko videti in slišati velikega apostola p. Piytcma in njegovo ognjevito
besedo o družinskem rožnem vencu, ki ga zlasti to leto po vseh farah mašita in na misijonskih postajah pridno molijo. Naša župnija je opravila v ta namen štiri božje poti k štirim Marijinim svetiščem. šli smo peš in pri tem molili rožni venec.
Iz Bošontija je dospela vest, da leži br. Vidmar v tamkajšnji bolnišnici. Kolo pri stroju, ki goni ves industrijski obrat, s s je razletelo in mu ranilo čelno kost. Hvala Bogu, zdaj je že izven nevarnosti: Priporočamo vrlega misijonarja molitvam.
„Khari ima najlepšo cerkev v vsem 24. Parganasu“ se je pohvalno izrazil p. predstojnik, ko se je mudil pri nas na obisku. Poleg p. Poderžaja imajo naši slovenski dobrotniki levji del zaslug, da stoji tako lepo svetišče sredi Bengalske džungle.
V Bodipurju pa ustanavlja p. Sedej novo faro. Kljub težki bolezni ne odneha ter gradi, meri in riše, zvišuje in sam
Iz šole gredo (Bengalija)
Učenke iz Kharija pri pouku na prostem. V oz.udju sestre domačinke.
^°Pl'ijema za lopato. Br. Lukan pa mu idtio stoji db strani pri nabavi vsega ''trebnega. On nam je tudi občutno, po-a!?al prj dograditvi župnijskega dispanzerja.
iz	se	P' Demšar vrnil
* Ragbapurja nazaj v kolegij za mi-^ta. Dobrega Poljanca Raghapurčani c 0 pogrešajo, kalkutski prijatelji so a veseli, ko se je vrnil med nje.
Uaines je KurseOng v slavnostnem raz-0 eženju. 21 kandidatov je bilo, to jutro, ^o*3Vičenih v duhovnike, šest med njimi v? aalkutsko nadškofijo, Prevzv. g. nad-je doslej posvetil kakih 750 novo-da Snik°V’ Daši je osemdesetleten, pravi, .. ne odneha prej, dokler ne posveti ^secega. P. D’Silva, katerega vzdržuje asa niisijonska centrala, je tudi med °yp maziljenimi apostoli.
^ Mimogrede bodi povedano, da Br. Buy--- ki vodi kurscongski dispanser že rog 40 je^ si0Vj kot zelo, vešč doktor ^kib Iz Nepala iin Sikima in okolice majajo k njemu po zdravje. Pred par
dnevi se je pripeljal k njemu z jeepom eden od velikih lam - naravnost iz Lhasse. Poklonil mu je tudi 50 rupij za dispamzer. Brat Miško iz Slavonije pa te dni pridno pripravlja za jutrišnjo no* vomailmo pojedino. Nekateri sorodniki no-vomašnikov so se pripeljali na slavnost iz. daljne USA in Belgije z aeroplanom.
Komaj me je land—rover izložil pred kolegijem v Darjeelingu — Norih Poant, sem že slišal rezki glas dobrodušnega Br. Drobniča, ki je vodil dviganje 300 kg težkega Marijinega kipa nad kolegijsko pročelje; zaukazan je bil strog molk — memda kakor pri dviganju obeliska na trgu sv. Petra v Rimu cfo času Bramanteja. Vendar pa dobri Franc- ni nikomur zagrozil s smrtjo, kdor bi mu prelomil molk.
Br. Janez Udovč pa je spet odnesel najboljše nagrade s cvetlične razstave v Darjeelingu, kateri vsako leto predseduje sam bengalski governer. Z’asti menadkriljive so njegove belargonijG in krizanteme. Njegov vrt z vrtnicami ho-
•dijo občudovat ljudje visake vrste in gospoda z vseh strani. Zna pa tudi ravnati z injimi, kakor mati z oti’oki. Zadnjič je objavil, da ima na razpolago cvetna semena. Oglasili so se intereseinti z vseh delov Indije. Postregel je nekako petdesetim, druga polovica pa čaka za drugo' leto. Naj še dolgo vzgaja rože Bogu v slavo in s. bi ter ljudem v veselje!
Ker ima v tej okolici maharadža iz Burdwana velika posestva in dve lepi palači, mi je prišlo na misel, da bi Vam, dragi rojaki, priporočil posebno zadevo. V naši fari doli v Kalkuti živi hčerka tega maharadže — princesa Ramana. Pred dvema mesecema se je pripeljala k nam v župnišče in me zaprosila, naj. grem in blagoslovim njen avtomobil, ki je pred kratkim trčil skupaj z nekim
drugim, da bi poslej imela srečnejšo vožnjo. Ona je še poganka kot njen mož, a bila je vzgojena pri Loretinkah v Darjedingu. Tu gori sem zvedel, da je hotela postati kristjana in celo sestra, pa ji družina ni tega pustila. Je Pa zelo dobro poučena o veri, a na žalost prebira vse, kar ji pride pod roke, tudi Zola itd. Obljubil sem ji prinesti dobrih knjig in ona je z veseljem sprejela ponudbo. Pravi, da mora končno tudi ona najti „svojo pot“. Molite, da bi našla pravo — pot, ki vodi v Betlehem, k edinemu Odrešeniku vsega stvarstva in da bi tudi o njej veljale besede sv. pisma: „Kralji iz Tar-za mu bodo prinesli darila, kralji iz A-rablje in Saba se mu bodo priklonili..
Vsi m misijonskim prijateljem blagc-slcv in mir božjega Odrešenika in mnogo sreče v novem letu.—
Jože Cukale S.J.
Salezijanski gojenci iz Tirrupaturja gredo na počitnice.
u D A I P U R
JUTRANJE ZORE DOM
Nekaj let samo je tega, kar je krščan-p.V° v Indiji z velikim zadoščenjem za-.a ° v svoje anale naravnost čudovit lrner mmožičnega vstopa v katoliško pro eV' N°go de k je hkrati živa priča o Potrebni nujnosti uapeišnega delovanja ^ S!Jonarjevega najtesnejšega sodelavca, 1 ga ves krščanski svet že od nekdaj ^na pod imenom — katehist.
Kr»'PUl’ v domačem jeziku pomeni nžino to, kar bi se po naše reklo zore dom“, je bil tjale do leta i ... e'na izmed 562 napol samostojnih v jN-k'h fevdalnih državic. Dežela, ki se nit °i!- 'n ®’r P"1® na' sv°jdi 1045 kvadrat-sk kdometrih, živi okrog 120.000 pogan-dve' ^11*’ Pravdl Indov. Če izvzamemo 19396 kežnih, skritih obiskov, vse do no v to tesno zaprto krajino ni stopila Zat katoliškega misijonarja. Državni ]_ » niv so na crli črti prepovedali vsa-Venrf0 äirj'enj’e evangeljskih resnic. Pa je jj v?ar Prav na tem skoraj pozabljenem šib ' U ^ncl‘Je vzcvetel (.den najčudovitej-, ln najbolj tolažnih misijonskih cve-ov v naših dneh.
“d bičem grozo in strahu.
G-icf ^e^eli l'e živelo kakih 20.000 Ora-Pr K- s° c‘stanck prvcitnih indijskih j - C. ‘Vallceiv in se že od nekdaj preživ-na't 8 P0ljedelstvom. Katoličane si lahko sej ^ l0 v kskib desetih družinah so-d-v11!1*1 Plemen. O ra oni pa so se vatrajno ^ ,a 1 svoje starodavne plemenske vere, st e^e Posebna lastnost je nezinianBki p . a Pred vsemogočnostjo zlih duhov, st^jo sicer neko najvišje bežam-s, . ’ 'a ta je zanje povsem brez moči, VaJ molitve in žrtvovanja ne zahte-jai'' ’ Pohodnega vlakna pa vatrar stu°. v zmoti, da so njih domovi, polja, z end* 'n gozdovi čez in. čez nasičeni Vs <?1' duhovi, ki prinašajo bolezni in tvo < r^e ujme. Samo z nenehnim žr-Vanjem in skrivnostnimi čarovniškimi
obredi se moreš ubraniti njihovega črta. Vera groze in strahu, ki je svoje pripadnike z nevidnim bičem vedno znova pobijala k tlom.
Naenkrat so se razumni možje zbrali na posvet in ugibali, ali naj še naprej vztrajajo v tej veri strahov, ali pa naj sprejmejo rajši katolištvo, s katerim so se seznanili ob prodajanju letnih pridelkov nekaterim sosednjim deželam. Spoznavali so, kako 'so prenekateri njihovi deželni sosedje mnogo bolj napredni, kako v .svesti so si svojih pravic, kako čisto brez groze in strahu žive, pa kako iskreno srečni so v svoji veri- A prvi korak sltoriti je bilo več kot težko. Predobro so vedeli, da bi kakršna koli naklonjenost katolištvu rodila samo jezo oblastnikov in divje preganjanje. Misijonar ni mogel prestopiti praga udai-prrske dežele, kjer je nemoteno gospodarila tema.
Prepreke evangeliju.
1935 je o takšnih posvetovanjih ora-cnskih možakov čul tudi misijonar v sosednjem Jašpurju. Poslal je tja pet ka-tehistov, ki so se vrnili z veselo novico, da bi namreč premnogi domačini v U-daipurju radi prestopili v katoliško Cerkev. Po katehistlh je vsem, ki so takšno željo izrazili, misijonar sporočil, naj bi vi i, ki se žele krstiti, prišli v Jaišpur. Misijonar si je pač mislil, da je morda kakih sto takšnih domačinov iz Udai-purja, ki jim je udarila ura Milosti... Lahko si predstavljamo njegovo osuplost, ko jih je prišlo na tisoče prosit za krst! Gibanje za vstop v katoliško Cerkev je bilo tedaj splošno in oraonsko hotenje spoznati evangelij in živeti po njegovi resnici nekaj, kar si po človeški pameti predstavljati skoraj ni mogoče.
Po katehistih je tedaj misijonar, ki v sam Udaipur ni smel, Oraone začel učiti. Krog sto otrok se je koj vpisalo v katoliško šolo v Jašpurju.
V marcu 1936 pa je „Britanski politični odsek“, ki je vladal nad Udaipur-jem namesto mladoletnega kralja, prav očitiio pokazal svoje veliko nezadovolj-
stvo in nasprotovanje tsmu najnovejle-mu širjenju božjega kraljestva. Vseh 42 jašpurskih katehistov, ki so delovala v Udaipurju, so lepo pognali čez mejo; tisti stotini otrok pa, ki so jih vzgajali na katoliški šoli v Jašpurju, so ukazali, naj poveže svoje cule in se takoj vrne domov. V naslednjih mesecih so z grožnjami, denarno kaznijo, zaplembami in slednjič z zaporom skušali Oraone odvrniti od njih srčne želje. Kako naj ka-tehumeni, od duhovnika čisto odrezani, zdaj še vztrajajo v svoji mladi veri, ki je bila komaj v prvih poganjkih? Nad Udaipurjem še ne zori upanje bližnjega jutra!
Sonce prežene senco.
A jašpurski misijonar je še pred izgonom svojih katehistov naročil, naj leti med Oraoni izbero nekatere najboljše, ki naj vsak mesec pridejo v Jašpur po navodila; potem pa se bodo spet vrnili na svoje domačije — kot katehisti svojih rojakov. Četudi dokaj nevedni, so bili prav ti kar čez noč ustvarjeni katehisti misijonarju v največje upanje. V manjših skupinah so res prihajali v Jašpur, da bi svoje znanje poglobili in prejeli krst- Prvo leto, 1936, je bilo krščenih 153; tri leta pozneje, 1939 je to- število poskočilo že na 1130 krščencev.
Tudi je bilo katehistom naročeno, naj k umirajočemu, ki bi želel prejeti zakramente, takoj pokličejo misijonarja. Iz Ij-ubezni do neumrjočih duš je šel tod misijonar mimo človeške postave:	na
skrivaj je obiskoval in tolažil bolnike po Udaipurju. Vlada ga je tožila škofu; a cerkveni knez je pritožbo zavrnil z ugotovitvijo, „da duhovnik izpolnjuje samo božji ukaz, ko obiskuje težko bolna katoličane“. Hkrati pa je sam vlado pozival, naj vendar to nemogoče stanje uredi. Precej dolgo so se pogajali; slednjič pa so oblasti le pristale, da sme duhovnik v Udaipur k težko bolnim, a s pogojem, da bo svojo pot prijavil policiji, pa da se v deželi nikoli ne bo mudil dlje kot 48 ur.
Šikane in prepreke pa s tem seveda še dolgo niso prenehale. Vse skupaj se ie uneslo šele tjale 1948, ko je bilo konec fevdalne udaipurske državice in so vso deželo lepo priključili pokrajinski državi Madhya Pradeš, ki je ena osrednjih provinc sedanje zvezne indijske republi' ke. Prepreke, ki so v prejšnjih letih zastavljale pat evangeljski resnici, so počasi padale druga za drugo. Danes so katoličani v Udaipurju povsem svobodni v pričevanju svoje vere: duhovniki so med njimi, cerkve in kapele imajo, šolo in. bolnišnico. Leta 1951 je bilo med Oraoni že 8.000 krščenih katoličanov.
čudovito jutro je vstalo za junaške katoličane udaipurske. A novi misijon je šele v početkih: vse bo še treba sitoriti. Res, misijonarji se lahko svobodno kre-čsjo po deželi, a njih število je tako neznatno v primeru z neizmernim apostolskim poljem, ki se je odprlo njih vnemi in prizadevnosti- Vse to po zaslugi božje milosti, ki je navdihnila tiste pogumne Oraone pred leti, da so se brez zunanjih vplivov, brez nagovarjanja kogar koli, povsem sami od sebe odločili in izbrali: rajši neurje preganjanja, kot pa še naprej bič groze in strahu starodavnih poganskih zmot. In so si za mir svojim dušam in blagoslov svoji domovini volili — naročje Kristusove Cerkve.	Aladin
Učiteljica, nedeljske šole v Kalkuti.
IZ NUM HOVINUIJI MIHJONAKJtV
bTi ' J^nt'rej Majem, salezijanec, ki je ^ Postavljen za ravnateljia velikega sa-ef>:anskega zavoda v Hong Kongu, nam tam dne 8. oktobra 1954 med drugim Por^a tudi sledeče:
n Kct vidite s fotografij, imam na ekrbi in°V’ ^rasen zavod, ki pa je poln sirot j dolgov. Kitajski dobrotnik, ki je j,ji(jroval milijon hongkonških dolarjev za V(,a,Vo te sirotišnice, je sicer res storil nj 1 ar>sko dobro delo, a veota še daleč za 2a,^c,s*'ovata za dograditev in opremo k1 a’. ®e^e za vzdrževanje mladine, zün!° J° vanj° sprejmi- Zato lahk0 ra-ftjo.ete’ da so mi naložili težko breme.
__J Prednik je imel mnogo dobrotnikov
kot ”°^andcev. Jaz drugih dobrotnikov dobrih rojakov okrog „Katoliških lslJoniOv“ nimam, zato si lahko pred-
stavljate, kako nujno računam na vašo pomoč.
Prvo, kar sem cib mojem prihodu takoj započel in sedaj ccgainiziram, je zastonjska šofe za revne otroke, ki jih je že okrog 250; od teh jih je veliko, ki dolbe pri nas tudi dobro kosilce in še kaj, prav tako zastonj. Sedaj zbiram obleke za raz' trgance. Polleg tega sim začel organizirati tudi oratorij. Prav z&i našim hribom, kakih 10 minut pešhoje od nas, je naklonjenih na težko dostopno pobočje gora na stotine bornih kočic, v katerih žive večinoma kitajski protikomunistični b' gumoi in stradajoč preživljajo svoje dni. Vsega usmljienja in pomoči so vredni in potrebni. Poleg tega so veliki požari, ki so jih gotovo netili politični nasprotniki, uničili številnim še tisto,
n
^spod Andrej Majcen S.D.B. (desno) skupaj iz dobrotnikom — graditeljem zavoda angking Po in g. inšpektorjem ob (sprejemu Marije Romarice novembra 1954.
kar so si zgradili in pridobili, ter jih tako pahnili v še večje revščino.
Vse bom storil, da se izkažemo dobrotnikom hvalležne z obilnimi molitvami. Prav te dni eem dal natisniti 1.200 listov s kitajsko „Zdravo Marijo“, da se je še do konca Marijinega leta vsi naši gojenci in oraitorijanci nauče in molijo, tudi pogani.
— V pismu z dne 10. XII. pa nam g. Majcen pripiše tudi tole poročilce:
Kar vesel sem lepega uspeha in zanimanja za; katoliški verouk v naši šoli. Imamo čez 200 katehumenov, ki se lepo pripravljajo na sveti krst. Krstili jih bemo, ko bodo znallj glavne resnice in pokazali resno voljo, živeti po verskih zapovedih in dolžnostih. Tudi misijonarji drugih družb se zelo pohvalijo nad blagoslovom misijonskega dela. Nlad vse krajna je bila manifestacija Marijinega kronanja 8. decembra. Bilo je okrog 30.000 udeležencev, pc‘ večini ka-
toličanov, ki so molili rožni venec in s pravim verskim zanosom peli Marijine pesmi.
Iz pisem, kj jih moje sobratje—Kitajci prejemajo od svojih domačih iz rdeče Kitajske, se razbere, da tudi tamkaj kljub preganjanju še vedn0i gori luc ljubezni do Boga in preblažene Device Marije. Danas je celo tukajšnji katoliški lilst objavil slike in poročalo iz Shanghaja in velikih marijanskih slovesnostih v tem mestu, pa tudi v notranjost:! dežele. Toda posledica vsega tega bo: novo; preganjanje, blatenje papeža in svete katoliške Cerkve. Upam, da molitve dobrih Slovencev veliko pomagajo katoliškim Kitajcem, da vztrajajo.
S. Marija Fink, frančiškanska Marijina misijonarka, piše iz Južne Indije dne 11. julija 1954 dobrotnici gospej Tu-sharjevi v U.S.A.:
Najlepša Vam hvala za „Katoliške
Notranje dvorišče Ta.ngking Po’ — ške šole. Ravnatelj g. Majcen (zgoraj rna verandi) se pred (zbranimi gojenci poslavlja cd Romarice Marije
tfR ° * Bi i il T!^
■ iiru i f
a ti' 2 it > k •;	-
*r'Je Slovenci
v Hongkongu: g. ravnatelj Geder Jožef, g. ravnatelj Majcen Andrej in brat-laik Rafael Mrzel, ki odhaja na Filipine.
lz 'Jone“, ki jih z veseljem prebiram, jen Jl.h ‘zvem’ kako se imajo drugi misi-I>o evetu in moji dve sesltrični, in rlJ0Tlarki v Južni Afriki, s. Benigna 1 Rezija šteh.
.Of. Povrni za pomoč, ki ste mi jiD
B, m
j. slali, jn za molitve, s katerimi sprem-6 del0 nas misijonarjev. Veliko bož-
^ate
dere ^a^0B^ov'a Je treba, pa tudi veliko »n '1*''*? za sirotišnico in šole. Imamo Pr( *	^'r* š,cle, ki so pa vsako leto
p 'najhrig jn je treba vedno dozidavafti.
ta mesec so dozidali nova poslopja a n^itefljišče.
j,a^ai'j’no' leto tukaj prav lepo proslav-Vsak večer roma Marijin kip iz v hišo. Družina napravi lep oltar, nem Marija prenoči. Zberejo se
H
na kate
vsi SiOsedje, tudi pogani in protestantje, in mo'lijo rožni venec, pojejo in se posveta Marijinemu Srcu.
V maju smo imeli 'tudi veliko prcee-sijo. Tri župnije so se združile. Redovnice smo okrasile velik voz z Lurško Marijo, Bernardko' in dvema angelcema. Marija je bila le kip, argelca sta bili pa dve naši gojenki. Med procesijo je ljudstvo poill?igalo vence in cvetje na kip Matere beižje, tako da je bil voz ves z njim zasut. Indijci Marijo zelo ljubijo in še celo pogani jo časte, se zatekajo k njej in so večkrat uslišani.
Dne 13. XII. nam je pisala iz Tokya na Japonskem misijonarka s. Anica Miklavčič iz Družbe kanosijank. Iz njenega pisma posnemamo sledeče:
Z velikim veseljem Vam sporočam, da sem prejela Misijonski izbornik, kalterega z navdušenjem prebiram, saj je prepoln lepih misli in sporočil ter slik, med kaite-rimj sem našla tudi nekaj tistih, ki sem jih bila jaz poslala. Ko bomo odprli tu otroški vrtec, bom poslala spet nekaj zanimivih slik iz življenja naših malčkov. Zelo veliko jih je že prijavljenih. Vsak dan prihajajo mlade mamice in vpisujejo svoje malčke. A stavba še ni končana, ker se ponavlja vedno ista pesem: manjka denarja. A božja Previdnost bo koit doslej tudi vnaprej pomagala. Kako sem se razveselila, ko sem brala v „Katoliških misijonih“, da boste iz letošnjega .sflđađa namenili lepe vsote tudi misijonarkam na Japonskem. Ali se bo prileglo...!
Včeraj sem prejela vest, da je moj dragi brat Albin, iz Kitajske izgnani misijonar, že odpotoval na novi misijon, v Indijo. Upam, da se bo kmalu oglasil kaj v „Katoliških misijonih“. Tako sva
oba iz Kitajske izgnana našla hitro vsak svoj novi misijonski delokrog: jaz Japonsko, brait Indijo. Kako sem prosila Boga za oba, da bi nama še naprej omogočal misijonsko delovanje!
Mama mi je pisala, da so družbenice tržaške Marijine družbe pripravile nekaj darov za Albina. Ltpo Vas prosim, da objavite v „Katoliških misijonih“ zahvalo za to njih misijonsko velikodušnost še od moje strani:
Prav prisrčno se zahvaljujem vsem svojim dragim sosestram Slovenske Marijin» družbe v Trstu, da so tako lepo pomagale mojemu dragemu bratu Albinu ob odhodu v Indijo! Drage Marijine so-sestre! Priporočam tudi sobe samo Vašim molitvam! A tudi mojih misijonskih potreb, ki so velike, zlasti zdaj v začetku, ne pozabite! Bog .naj Vam za vso preteklo, in za bodočo pomoč tisočero povrne! Bodimo vedno združene :v srcu naše predobre Matere Marije, tako boste
Zavod kanosijank v Hongkongu, kjer je .nekaj časa po izgonu iz Kitajske delovala
tudi s. Anica Miklavčič.
1‘red tipično zamorski hišo iv misijonu br. Vaicntina Pozniča F.S.C.
dela^ne ^U<^' sad°v mojega misijonskega
pjg ^'jonski brat Valentin Poznič F.S.C. e dne 1. novem'bra iz Južne Afrike:
zbc>rG<|, ^^atkim sem prejill „Misijonski ga	Najlepša hvala zanj! Ta knji-
čita^6 Vte^na> da se ne samo enkret pre-Ija+’i ?mPa^ da jo vzameš v rok0 kot je Za lZem, spet in spet, kajti v njej delj Plfan^ ninogo resnic za misijonsko ® misijonarja in onega v zaledju. ca	avftu’-lt> praznik presv. Sr-
s6ster	g^avn* praznik naših
n fr domačink, zato navadno novink? a a/aa delajo zaobljube. Ker je 22. Prisl ° , e^os Padel ravno na nedeljo, j? di	sl°vesnosti izredno veliko Iju-
ze’n a 0 da; so morali šolski otroci, ra-metrpeVCev’ os'iati zunaj cerkve, da so d o..-, '• drugi ljudje prisostvovati obre -fužbi božji.
lantinr)rej' S0 Preot>ie^ene dri postu-in bile s tem sprejete v novi-
ci jat. M d slovesno službo božjo pa so štiri novinke naredile svete obljube. Ker so prišli nekateri njih sorodniki precej od daleč, smo jim priredili pevski nastop naših šolskih fantov in deklet, nato pa še malo gostije.
Doslej je vstopilo v družbo 18 zamorskih dekLt. Osem jih je že napravilo z,acbljub:, šest jih je v noviciatu, tri so v postulatu, ena pa je po kratki bolezni umrla. Upamo, da bodo te sestre domačinke s svojim zglednim življenjem in delovanjem veliko pripomogle k razširjanju Cerkve med tukajšnjimi poga,-ni.
Na praznik Brezmadežne nam je pisal kratko pismo z božičnimi voščili za vse misijonske prijatelje p. Albin Kladnik F.S.C. iz Južne Afrike:
Za svete božične praznike iz srca želim Vam, Vašim sodelavcem, dragim dobrotnikom in vsem misijonskim prijateljem mnogo božjega blagoslova, vese-
Ija, zadovoljstva in onega srčnega miru, ki ga ta svet ne more dati. Pri polnočnici med mojimi zamorci se Vas bom vseh z veseljem in hvaležno spominjal. Bogu sem hvaležen, da sem mogel prinesti v ta del zemlje božično oznanilo. Lansko leto so zamorci trumoma: prišli k polnočnici. Že zvečer ob šestih so se začeli zbirati. Katoličani so molili rožni venec in prepevali božične in Marijine pesmi do polnoči, ko se je začela sveta maša. Brez Vas, dragi dobrotniki, bi ta košček vinograda Gospodovega ne bil :še tako obdelan kot je. Upam, da bo tudi letos prihitelo mnogo poganov k jaslicam, da se ob njih ogrejejo za našo sveto vero. Prosim Vas, dragi misijonski prijatelji, da ne pcizabite na „belega zamorca“ v Južni Afriki. Jaz bom pa molil in daroval duhovne žrtve za Vas vse, da bi Vam bilo novo leto vsakemu posebej res srečno in polno božjih milosti in blagoslova.
Iz paraguajskega Chaka, kjer deluje med Čulupi Indijanci, nam je 3. novembra slovenska šolska sestra s. Serafina Černe pisala veliko zanimivosti.
Ko bi imela kaj pisateljskih sposobnosti, bi lahko napisala cel roman iz doživetij zadnjih mesecev.
Na praznik Marijinega Vnebovzetja smo doživeli lep misijonski dan: 20 ki^ stov, od tega 12 odraslih in 8 otrok, med njimi nekaj naših gojencev in gojenk, nekaj pa bivših gojencev misijona. Ob takih dneh vsaj malo pozabimo velika razočaranja, ki jih toliko doživimo med Indijanci.. .
Kar kmalu za tem veselim dnem je pa prišla preizkušnja. Mnogo Indijancev, posebno otrok, je zbolelo. Ne vem, kako se ta bolezen po slovensko imenuje; tu rečejo „isaramflion“. Bolezen sicer ni nevarna, a indijanski čarovniki jo zdravijo s srkanjem in iz vodo, pri čemer pa mnogo bednikov oboli še za pljučnico. Tudi z misijona so nam več otrok, posebno fantov, odvedli k čarovnikom. Deklic se mi je posrečilo nekaj več obdržati na misijonu in so ee tudi prav kmalu pozdravile.
Včasih se moram Indijancem smejati. Tako mi na primer nekega dne pravi ena naših sester, da so neko obolelo gojenko, ki se ni takoj pozdravila, nosili od čarovnika do čarovnika. Pa se grem zanimat k njih sosedi, ki je bila pred kratkim krščena. Na moje vprašanje, kako gre deklici, mi žena odgovori: Tam doli cic’e (hudi duh) nazaj prinaša njeno dušo. Zavrnila sem jo: Saj si vendar kristjana, kako moreš verjeti take stvari! Pa je še vedno z veliko vero zatrjevala, češ, tako je rekel stari čarovnik.
Ob imenovani bolezni sem šla pogostokrat paš v 12 km oddaljeno indijansko vas in sem nekatere bolnike krstila. Osem od teh jih je umrlo, 5 otrok in 3 žene. Nekaj se jih je Pa pozdravilo. Te bom seveda morala dobiti v misijon, da se bolje pouče v sveti veri. Med oltroci, ki sem jih krstila, je bil tudi tale izreden primer: Mal dveleten fantič je zadnjo noč in še potem podnevi preden je umrl, govoril, da; vidi nebesa in da je tam zčlo lepo. Svoje starše j® vabil, naj vendar gledajo, kako je lepo, in ko s0i mu rekli, da ničesar ne vidijo, je bil žalosten. Njegov oče mi je še pripovedoval, da je fantek zelo veliko govoril v tej bolezni o nebesih, in vse v kasteljanščini, ki da je preje ni znal-Ko so mu ponujali hrane, je vse zavrnil, češ, da je nekdo pri njem, ki je zelo lep in da mu je prinesel zelo dobre jedi. Njegov oče je pismonoša in večkrat pride v misijon ter rad govori o tem svojem umillem sinku. Upamo, da ga bo ta primer še do svete vere privedel; zadnji čas večkratt vstopi v kapelo, daisi je še pogan.
Ko je v bolezni več Indijancev umrlo, med njimi tudi več krščenih (seveda sem krstila ,,v sili“, to je le tiste, za- katere je bilo po človeško gledano nemogoče, da bi .ozdraveli), so si čarovniki izmislili, da so umrli zato, ker so bili krščeni. Večina poganov jim ni verjela. Le neke stare žene so bile zelo preplašene, ko sem jim oh priliki gövorila o
Tetovirana Indijanka iz Južne Amerike.
Se ^'k krstu. Ko sem jih vprašalla, zakaj Upai o boje govoriti o tem, so mi za-jjj ..e’ da iz strahu pred čarovnikom, ;|lm Je tako rekel.
Letos je prišlo včasih nekaj Toba Indijancev iz Ch'aka. Tudi očroke nam šolo.
k sveti maši argentinskega mislijo dati v
Gojenke naših šolskih sester v paragvajskem misijonu; v ozadju spodaj misijonska poslopja. Delo v tem misijonu je zel0 težko.
Na misijonsko nedeljo smio imeli birmo: 14 birmancev. Take* se Po* malem dosegajo tudi vidni uspehi na tem izredno t-žkem misijonskem poiročju.
Iz drugega mi ijona prav tako med Ču’.upi Indijanci ram je pisala tudi s.
Tcbija Fideršek, in sicer zelo zanimive ugotovitve:
Indijanci, med katerimi že 18 k/t delujem, so še pred nekako 30 'leti imeli svojega poglavarja, ki mu je bilo ime Tofai. Tedaj je še vladal red med In' dijanci, kajti poglavar je bil res gilava, nekak patriarh celega rodu. Življenje so imeli tedaj takole urejeno. Možje so bili razdeljeni v tri skupine: Emi* so varovali vas, drugi so cgrajali zemljo*, sejali in sadili in sploh kmetovali, tretja skupina pa je hodila na ribolov. Kar so drugi in tretji pridelali ali nalovili, so vse skupaj znesli in poglavar je delil.
Mladina je bila tedaj strogo* vzgojena in je morala povsod pomagalti. Nobeno mlado dekle se ni smelo oddaljiti od naselja, niti kakega tujca pogledati ali se mu nasmejati. Če sta se hotela dva mlada človeka vzeti, sta šla k po' glavarju, in ta je zakon odobril le, če eo bili stanši zadovoljni.
Danes j? vse čislto drugače. Vojaštvo je vse pokvarilo in uničilo. Z Indijanci so delali nezaslišane stvari. Nekoč so zvabili vrato mož na vojaško dvorišče in. jih povabili na kosilo, potem so j ib Pa postrelili in le malo jih je moglo ubežati. Mladini so pokvarili zdravje in nrav. V naseljih je bilo konec prejšnjega reda in šele tedaj Si» prav *za prav začenjali postajati .divjaki“. Misijonarji imajo zato veliko težje delo. Človek bi skoraj izgubil pogum, ako se ne bi zanašal na Kristusa, ki je z nami...
Iz Turina, kjer preživlja svoj misijonski ,dopust“ po 20 letih delovanja* na Japonskem in Kitajskem, nam piše dne 13. dccerrfbra salezijanski misijonar Stanko Pavlin sledeče:
V Evropi ostanem še do 31. januarja, nakar spet odpotujem proti Hongkongu, kjer me čakajo moji sobratje, naši kitajski gojenci in še posebno oba ravnatelja, gg. Majcen in Gcder, prvi ravnatelj obrtne šolg in sirotišča v Kowlco-r.u, drugi pa ravnaitelj postulantada prav
Ed
na
611 najbolj poznanih slovenskih misijionarjev msprr. Jožef Krrec S.D.B., ki je ^dihu v Franciji, tudi tam neprestano deluje, čakajoč, da mu bojjja Previdnost določi novi misijonski delokrog.
vj|. 'kislim, da bojo tudi menc nasta-ar v Hongkongu. Tako se bom lah-
Ven^u-^8^0 s^aval s tema dvema elo-j, ‘ma sobratoma. reden odid.m, bi še enkrat rad pri-
por čij dobrotnikom mojo srčno zadevo: orgle za naš misijon... Povejte gg. duhovnikom v U.S.A., da z veliko1 hvaležnostjo sprejmem tudi inltencije! Za vsak dar vsem iskrena hvala in Bog povrni.
CERKEV IN MISIJONI
(Iz goriške „Misijonske nedelje“ 1954.)
Ni redko, da tudi dobri, verni kristjani in katoličani žive na tihem v misli, da store veliko uslugo Cerkvi, ako se kdaj pa kdaj nekoliko pozanimajo za njene misijone. In če dajo kaj v ta namen, je nekako tako, kakor bi dali vbogajme poganom.
Kaj naj rečemo na to?
Namen je dober in kaže blago srce, a misel ni prava.
Misijoni niso nikaka duhovna miloščina. Misijonstvo je bistvena, neodložljiva naloga Cerkve.
Miloščino deli človek od tega, kar mu preostaja; in to je komaj stoti in tisoči del tistega, kar si s poklicem zasluži v vsakdanjem trudu-Misijonstvo pa ni preostanek zaslužka, ampak poklic sam. Misijonstvo je za Kristusovo Cerkev in sploh za vsakega vernega katoličana kakor bistvena sestavina njegovega poklica, v katerem mora živeti in delati lod jutra do večera.
Cerkev prinaša poganom evangeljske resnice, ogenj božje milosti, toploto življenja otrok božjih, ki veje iz sedmero zakramentov, skratka vse tiste zaklade odrešenja, katere je Kristus za nas vse pridobil na križu. „Za nas ljudi in za naše zveličanje“, pravi naša veroizpoved. Za nas in sploh za ves svet. Tudi za pogane. In to prav (za vse! Za tiste, ki so živeli v davninah pred nami, in za tiste, ki pridejo z bodočimi vekovi.
Iz tega naj povzamemo le dve veliki resnici.
Najprej to: naše misijonstvo prinaša poganom le to, kar je že prava njihova last in nikakor le naš milostni dar.
Pove jim, da je Kristus umrl tudi zanje, trpel tudi zanje, da se vsak dan daruje tudi zanje in tudi izanje prosi v nebesih svojega O-četa.
Pove jim, da imajo tudi oni svojo ljubečo duhovno Mater Marijo, ki je tudi zanje trpela muke pod križem in ki sedaj tudi nje brez razlike objema z ljubeznijo svojega brezmadežnega Srca. Pove jim, da jih ta blaga duhovna Mati komaj čaka, da pohite k njej, da jih bo objela in prižela na Srce.
AM ni torej res, da naše misijonstvo prinaša poganom le to, kar je že njihovo, kar jim je Bog sam že zdavnaj naklonil, pa oni niso vedeli, da vse to imajo? Od nas morajo zvedeti to veselo novico, od naših misijonarjev. Ako bi jim kristjani tega ne povedali, bi jih ukanili in prikrajšali iza njih najbolj svete pravice. Strahoten zločin bi bil to. Njim bi storili krivico in pri tem bi mi sami postali nezvesti svoji
bistven} krščanski dolžnosti. Bili bi kristjani samo po imenu, pa ne P° Pravici in resnici.
Druga, velika resnica, na katero je treba ob tej priliki opozoriti,, «e tiče Cerkve same.
"Vid Re,Čen? Je v svetem pismu, da je Cerkev kakor mesto na gori,. Sve+^ , ^ naokrog, ki sveti v noči in kaže pot romarjem v daljavi, le r.v akor ogenj, kakor kres na hribu v poletni noči! Da! Cerkev ni Sen 1Sk k.PŽja, ki stoji mirno in dostojanstveno, ampak je tudi živi o-se ' božji, ki plapola in prasketa in si nikoli ne da miru. Je ogenj, ki Cerk a • ^iri' Ako se ne pa izgori in ugasne. A Kristusova slei t nik9l!i ne bo ugasnila. Nasprotno. Zajela bo ves svet, prej ali noš'	0<^	ab PreJ ab slej. A nekoč gotovo. Le da
zaj	,sami odgovornost za to; ako smo morda s svojo mlačnostjo
Pan • ™ omeJbi ta božji žar in požar. Cerkev mora naprej in vedno Prej. To povelje, to božje povelje je zapisano v njenem srcu samem, samem njenem bistvu.
Zv ?a^J > Cerkev hrani v sebi zaklade odrešenja zase in za ves svet. ^esto jih hrani in vneto jih prinaša vsem, ki jih še nimajo in jih še P°znajo. Prav v tem je vsa veličina in odgovorna naloga zveste Zveste Kristusove.
je ^bi pogani so že dejansko odkupljeni pred Bogom. Odkupil jih in g k a Kristus sam na križu. Tedaj kakor nas, prav enako kakor nas k>-5abenem z uami. Mar niso bili naši dedje nekoč pogani brez luči
*rscanstva?
Ta luč sije vsem enako s Kalvarije in s križa, ukj. bi bil le hotel, bi bil Kristus, ki je edini Odrešenik vseh, lahko na tak način, da bi se luč odrešenja naenkret razlila čez vso Son^J°> kakor se sončni žarek razlije prek gora in dobrav, čim priplava . v j^a 0b'a ina obzorje. Nekaj trenutkov le, in vsa planjava zaplava in n ranj* zarji, v sončni luči. Ali bi v nadnaravnem redu ne moglo Zanf .srne^° biti prav tako? Zakaj pač ne, ako bi le Kristus hotel tako.
J je vse enako mogoče.
Toda v resnici se je bil drugače odločil.
sVoi^r^a(?e prašen Ja, s krvjo pridobljene na križu, je izročil v roke delu ljubljeni Nevesti Cerkvi, zaupajoč, da jih bo ona prav in dobro a vsem človeškim otrokom.
hjen^ ^.^.J® Kristus, Zveličar vsega človeškega rodu, podelil Cerkvi Posl ° misiJonsko nalogo in poslanstvo. In s tem ji je izročil najvišje genianstv°> kar jih je sploh na tem svetu. Cerkev je hiša božja in o-ijeni nadnaravnega življenja nam vsem. Hrani in deli in ponuja živ-ŽiVn Vsem’ ki so dobre volje, svojim in tujim. Hrani in prinaša božje vlj6nJe tudi poganom.
lo Zato je misijonstvo, kot smo že rekli, ne le nekakšna duhovna mi-na, ki jo verni izkazujejo nevernim, marveč je tzares bistvena na-
loga in odlika vseh vernih,, vse Cerkve, kot zveste Neveste Kristusov®. Dokler bo ta Cerkev živela, bo vedno misijonska Cerkev. Vedno bo z vso svojo čuječnostjo skrbela za to, da se njen sveti ogenj razplamti in zajame ves svet. Misijonska naloga in dolžnost je zapisana v sredo srca Neveste Kristusove.
Ustanovna listina Cerkve je tudi ustanovna listina njenega mi-sijonstva. To je namreč tista poslednja stran v Matejevem evangeliju, kjer Odrešenik odhajajoč v nebo daje svoje zadnje naročilo svojim apostolom: „Pojdite in učite vse narode!“
Dr. Janez Vodopivec, Rim
GORIŠKA „MISIJONSKA NEDELJA“
V Gorici je za; .zadnjo misijonsko nedeljo, kot je to zdaj že tradicija, izšla priložnostna tiskovina na 16 straneh z naslovom „Misijonska nedelja“. Slovenski primorski rojaki so tako ponovno izpričali svojo globoko misijonsko zavednost in vsestransko delavnost za širjenje božjega kraljestva na zemlji. U-vodno razmišljanje o „Misijonski nedelji v Marijinem letu“ je tehtno napisali naš kitajski misijonar, lazarist Janez Kopač C. M. V članku zatnjuje in dokazuje, da ima Marija tudi pri misijonskem .delu Cerkve za Bogom prvo in najvažnejše mesto. Bogati begate in priljudno podane piščeve misli ljubka vinjeta, o kateri bi človek sodil, da je ddlo slikarja Kralja ali pa vsaj iz njegove šole; risba s svojo prikupnostjo daje lističu svojski res misijonsko marijanski pečat. O „Cerkvi in misijonih“ razpravlja v kratkem, pa za moderno misijonstvo bogatih resnic polnem sestavku Janez Vodopivec iz Rima. Sklepa svoja razmišljanja z ugotovitvijo, da je „misijonstvo... bistvena naloga in odlika vseh vernih, vse Cerkve kot zveste Neveste Kristusove“. Misijonar lazarist Karel Wolbang CjM. v zamimivib anekdotah popelje bralca na Kitajsko, ki danes doživlja svoje krščanske katakombe in uro največje preizkušnje. Enako ponciča o žalostnih bilancah komunističnega preganjanja Cerkve in katoličanov na Kitajskem. Zanimiv je
članek o slovenskem misijonskem tisku, kjer pisec opozarja na prevažino ddlž' nost podpiranja in branja tiskane besede o misijonstvu in vseh njegovih preperi čib vprašanjih. Piosefoaj se pomudi pri naši reviji „Katoliški misijoni“, pa pri lanskoletnem misijonskem almanahu „Misijonski zbornik“. O odkupu poganskih otrok piše slovenska misijonarka z misijonske fronte same. Takisto naS slovenski misijonar seznanja na kratko z „Novo Indijo“ in pogoji za misijonsko delovanje v tej veliki azijski deželi. Listič pestri povest o misijonskem prizadevanju na Japonskem „Haragura“. Zanimiv je pregiled darov za misijone v goriški nadškofiji, kar zadene slovensko prebivalstvo, ki je od aprila 1953 do konca marca 1954 zbralo več kot dobro tretjino milijona lir za pomoč misijonskemu delu. Različne zanimivosti in novice iz misijonskih dežel pritegnejo bralčevo pozornost in ga hkrati seznanjajo s stvarmi, ki jih v dnevnem časopisju skoraj ne najde.
Poleg osrednjega slovenskega misijonskega tiska, ki izhaja v Argentini, je goriška „Misijonska nedelja“ lep in u' spe šen doprinos k slovenski misijonski dejavnosti. Na .zgovoren način nam dokazuje, kako znajo slovenski Primorci in Goričani ceniti misijonske žrtve ^ prizadevanja, kako sami vneto pomagajo pri utrjevanju in ohranjanju prepotrebnega misijonskega zaledja: in hkrati pri vedno večjem širjenju misijonske miselnosti med Slovenci.
ENO SAMO JE POTREBNO
UNUM ESI NECESSARIUM
damski oratorij v 10 podobah s prologom in epilogom, za soliste, zbor, plesni zbor in orkester. — Napisal Nikolaj Jeločnik
OSMA PODOBA
RAZLAGALEC
(obrne list; r^citativ)
[STARI BARAGA, z rumenim žarkom osvetljen, sedi zdaj v svojem stolu kot zvesti očak, kj na večer življenja gleda dobro opravljeno delo.])
°smo poglavje.
jeU*n°V* rnt*u Čipeva »o Barago spre-sal- Z	rokami, da je sam zapi-
n. ' »Dobro ljudstvo me je sprejelo z ^ Dopisnim veseljem.“ Trudil in žrtvo-j je, dokler mi prvič odšel v Evropo, a bi krščanski zapad poprosil za po-*lc Vstajajoči Cerkvi iv deželah Polnoč-j Amerike. In vrnil se je z bogatimi ^arovi in tiskanimi knjigami, ki jih je ob svojem misijonskem trudu sam P sal, da bi tudi s peresom delal za ,, st božjo, liki dva.najsterim apostolim
Kristusovim.
jy^rlröster se vzpne v slovesnem pre-
oji^ mo^rikastjo lučjo se nadahne Gor-oder: podoba na njem predstavlja ai zemljevid Baragovega misijonske-““ o e la olb Kanadskih jezerih kot ozadje; j, v ZerPljevidu v obrisu odprta knjiga z cetniCarna „alfa“ in „omega“; zgoraj Sapt V latinžčini „UNUM EST NECES-Sak/t	sP°daj	v slovenščini „ENO
v.^M0 JE POTREBNO“. Na desni stoji n °ko pod zvezdo severnico misijonar Po (a^a'’ poduhovljena kot resnična ava: v desnici križ, v levici knjiga, ipr^A razpeta indijanska' perjanica, ESNI ZBOR se je dvignil ob obeh
robeh
Je V gornjega odra v togo kretnjo, ki a Sa0l'ab’ podobna orantam, angelom, čel	in cerk enim učenikom na pro-
stor S^ar'^1 sotsbih katedrali.] Ves pro-Sv i-vUvs^Varjia' vtis velikega krščanskega e ls«a s svojimi ladjami in slopi.
(Tišina, Nato trikratni udar z gongom.)
RAZLAGALEC
Imena krajev Baragovega drla iz tistih let pa so tale:
ŽENSKI ZBOR
[z orkestrom]
Saintg Claire — Sveta Klara
ZBOR [(nakc]
. . .po junaški odpovedi ob Veliki reki.
(Ob vsaki invokaciji krajevnih imen se posebe osvetli tudi napis kraja na zemljevidu.)
ŽENSKI GLAS
La Pointe
ZBOR
Apostolski otok...
MOŠKI GLAS
kot Ciper, kjer je Savel krstil Pavla in s? po njem imenoval Pavel...
ŽENSKI GLAS
takisto je bil Baraga v La Pointe i-menova.n za generalnega vikarja indijanskih minijonov.
ZI50R
ŽENSKI GLAS
Fond du Lac — Jezersko vrelo
MOŠKI GLAS in slednjič L’Anse,
ŽENSKI GLAS
kjer je vzljubil Čipeve in jih po moči krstne vodi storil za ljudi.
ZBOR
Junak, duhovnik, misijonar apostol... MOŠKI GLAS
pionir Cerkve ob Gornjem Michiganu,
MOŠKI ZBOR oče belih rudarjev,
ZBOR
zaščitnik Indijanov, slava, slava, slava!
(Živ udar n» gong, ki dolgo zveni. Nato:)
RAZLAGALEC
Imena Baragovih knjig iz tistih dni pa so tale:
CANTOR
Čujmo bratje, o napisanih delih misijonarja Friderika!
ZBOR
Čujmo, čujmo, čujmo!
CANTDR
Kajti vredno je, da spoznamo, kako bogato je Duh božji spremljal svojega služabnika.
[Orkester s kratkim klicem rogov.]
Svojim ljubim Kranjcem je v tistih dneh napisal:
CANTOR
Premišljevanje štirih poslednjih reči... in: Zlata jabolka.
(Na gornjem koncu zemljevida, skoraj pod velikim latinskim napisom, zraste naslov obeh knjig, s črkami iz iz' virnika. Ti naslovi se ponavljajo ob in-vc.kaciji vsake naslednje knjige.)
ZBOR
Hvala in čast in zahvala ti, Baraga!
[Nov klic rogov.]
ŽENSKI GLAS
Krščanskemu svetu je napisal:
CANTOR
Popis .navad in zadržanja Indijanov polnočne Amerike.
ZBOR
Slava ti, Baraga, učeni mož!
[Rogovi znova.]
ŽENSKI GLAS
Čipevom in Otavanom pa je napisal
v njih materinem jeziku molitvene knjige:
CANTOR
življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa
po štirih evangelistih...
ŽENSKI GLAS
Katekizem
GG
MOŠKI GLAS
Nedeljske liste in evangelije, CANTOR
dijanov'n°ge svete pr^mi v jeziku In-
ŽENSKI GLAS ^atolišk0 knjigo pridig...
MOŠKI GLAS
« ^avto^škega kristjana premišljevanja ecn>h resnicah.
ZBOR
Ia j||0Sv0Ju Cipvejoev in Otavanov, hva-
razlagalec
[Spet rogovi.]
,>hrni„^i1|)Vej's*Co govorico je za vse čase
dn'* znanosti
z evropskega zapada mnogi goreči misijonarji, ki jih je dvignil njegov zgled, da sto pustili vse i.n odšli oznanjat resnico Besede med pogane.
(Molk. Nato:)
Slavna imena teh, ki so za Cerkev lovili duš^ po Baragovih božjih loviščih, pa so tale:
ZBOR
Čujmo, čujmo, čuimo!
[Visoki glasovi tromb.]
MOŠKI GLAS
Frančišek Pirc...
DRUGI
Oče škola...
TRETJI
Ignacij Mrak...	|
CANTOR
S
kj
Čipvejsko slovnico in slovarjem, Je pisal dvajset let.
ČETRTI Janez Čebulj...
PETI
ZBOR
Sl
ava> slava, misijonar!
08** zahvala za milost in navdih!
lkester oživi v daljšem preludiju.]
zdL\PrJE!SNEGA ZBORA prihajajo miisi(i BARAGI ob zemljevidu mnogi sV°jb<>n,arj-’ mu s jtre*'nj° izražajo .1TI*s‘jon'ko pripravljenost in go-jopg^8' ’ on jih razpošilja na njih misi-en0 ■ polja; vsakteri se postavi pod du.) IZrncd krajevnih imen na zemljevi-
Andrej Andolšek. ..
ŠESTI
Lovrencij Lavtižar. ..
ZBOR
Slava, bratom misijonarjem!
RAZLAGALEC Vsi ti — slovenskega rodu.
(Molk. Nato:)
[hkraf RAZLAGALEC
1 z orkestrom in plesnim zborom]
z Barago so prišli zdaj in pozneje
Nemci in Irci in Francozi in Flamci Pa so tile:
[Spet trombe.]
CANTOR
Avguštin Köhler, oče Menet, oče Du Rauquet, Angel iva.n Paemel, Lavrencij Dünne, Martin Fox, Henrik Thiele, Edvard Jack r, Johannes Weinkampf, Ho-norat Bourion... in mnogi drugi.
ZBOR
Hvala in slava in čast jim!
CANTOR
Njihova imena so zapisana v knjigi življenja
in njihove žrtve so našle milost v božjih očeh.
ZBOR
[z orketstrom: fuga]
Aleluja — Aleluja — Aleluja
[Ob tem slovesnem sklepu so Baraga in misijonarji dvignili roke v nebo>; Plesni zbor ob robeh Gornjega odra se je vzpel; Stari Baraga je iztegnil roki, kot da vsem svojim vernim pošilja še pred smrtjo poslednji pastirski blagoslov. Tako so vsi ob Zborovi hvalnici nekaj trenutkov.]
(Gornji oder s© počasi stemni. [Nad Starim Barago svetloba mine. Orkester v preludiju na m o1 ti v „Tu es eacerdos“ uvaja v novo podobo.])
DEVETA PODOBA
RAZLAGALEC (obrne list; reci'tativ)
Deveto poglavje.
Cerkev v misijonu Friderika Baraga je rasla. In baltimorski cerkveni zbor je tedaj apostolski stolici v Rimu predlagal, naj misijonske krajine ob Gornjem jezeru dvigne v .apostolski vikariat, Friderika Barago pa potrdi (za škofa. ...
[Orkester v kratkem odmevu motiva
„Tu es sacerdcs“. Stari Baraga, v tre* nutku osvetljen z rumenim žarkom, V lice ves napet kot pred velikim dogod' kom.]
CANTOR
(v koralu oznani iz višine)
Cantate Dominum canticum novum quia mirabilia fecit. ..
ZBOR
(enako; v pripevu)
Notum fecit Dominus salutare suunv in conspectu gentium revelavit ius' titiam suam.
CANTOR
Viderunt omnes termini' tetrae: salutare Dei nostri.
ZBOR
(kanon [z orkestrom])
Slavimo tedaj Gospoda, ki nam je d*d Barago;
kajti .na njem se je izkazala milost in Gospod je vodil njegovo besedo.
[Orkester povzame spet v prejšnjerfl motivu. Nato]
CANTOR
Tisti pa, ki je veliki duhovnik med svojimi brati in je bilo na njegovo glav» izlito olje maziljenja in ki je posvečefl in se oblači v sveta oblačila,
naj ne hodi s svetega mesta, da n« oskruni Gospodovega svetišča;
kajti olje svetega maziljenja njegovega Boga je na «jem.
[Trikratni klic trombe.] RAZLAGALEC
Trinajstega vinotoka v letu Gospodovem tisoč osemsto triinpetdesetem jo stopil Friderik Baraga, misijonar Gornjega jezera, pred svojega škofa Petra Pavla Lefevrej.a, ki ga je klical.
1
(Gornji oder se naglo osvetli. Podoba 'odstavlja del deilovine sobe cincinnat-j^ega' škofa. Sredi odra stol, kjer sedi s.ffr. Peter Pavel Lefevre; desno v o-Ju veliko baročno razpelo; levo pa z°. c*3a pročelja ciincinnatske katedrale rzkim zvonikom; Friderik Baraga sto-razpelom in iškofom.)
trenutek pomišljali, koga naj predložimo Kirnu
za škofa v Gornjem Michiganu.
To smo storili z iskreno željo, da vas Kirn potrdi
v blagor neumrjočih duš in v slavo Cerkve v naši drželi.
[STARI BARAGA
^Rodilo se je, kot si Ti hotel:
s. Veš, da časti sobi nisem iskal; Ti, ki l,,.1*1!® ^volil, nevrednega, si mi ,v Iju-sM*1' 'naložil težko breme, da po svojih , ® . ntnih močeh utrdim Cerkev in po nji Sltn duše.
ni i, * za G) 'preizkušnjo zahvaljen, Več-
" duhovnik!]
BARAGA
Vašo milost si drznem opomniti: tod 6 lza tisoče neumrjočih duš.
LEFEVRE
Ginom povsem, father Baraga, di | UmeiGe še vi: reševati je bilo treba vrsto vprašanj, ki peste vso Cer-v Združenih držav.
BARAGA
sti*Ut*' vaSa milost dobro ve, da te ča-dujene '^-m zase, marveč mi gre za
sam duhovnik, vaša milost, dela njimi več ne zmore;
^ ^ sam župnik je premalo za neiz-K. . °> plodno polje krščanske vere tam
LEFEVRE
V„v
gor •S"1 ^"Gožnnst, father Baraga, verska janecn^t, pa misijonsko delo med Indi-'n belimi priseljenci,
Pr;° S° kreposti, ki so vam v odliko. ^znavamo jih vsi.
a ° nismo na baltimorskem zboru ni
BARAGA
V letošnjem juniju že mi je pisal škof iz Millwaukeeja:
„Zdi se, da vas Previdnost božja kliče za višjega pastirja ob Gornjem jezeru. Tedaj boste skrbeli tudi za moje ovce, ki tam gori tavajo zapuščene...“
Streslo me je in prosil sem Boga, naj gre ta kelih trpljenja mimo mene, č? je mogoče.
Ne, ker bi «e bal iz polnjenja božje volje, če je takšna,
marveč ker se bojim, da so moje rame prešibke za težko breme škofovstva. .
P.a mi je taisti cerkveni knez skoraj spet pisal:
„Zdaj je isamo še v rokah njegove svetosti Pija devetega, če bo potrjen apostolski vikariat ob Gornjem Michiganu. Razmišljajte, kako boste sprejeli to breme na svoje rame. .. “
Spominjam se, kako sem tisti dan zapisal :
,,Naj se Izgodi božja volja.
Ne nam, Gospod, ampak svojemu imenu daj čast!“
Zraven pa sem tako umoval:
Njegova svetost v Rimu pač ne pozna prežalostne duhovne bede ob Gornjem jezeru.
Če bi namestnik Kristusov to našo stisko videl,
potrdil bi predlagani vikariat prej kot druge škofovske stolice vse.
Množice katoličanov ras to iz leta v leto;
d ve novi cerkvi sta spet pod streho;
verniki so, ki ponajveč vzdržujejo duhovnike tam gori;
a duhovnikov je premalo, duhovnikov skoraj ni.
Po posvečenju sem namrrjal spet v Evropo po darove in duhovnike.
Zdaj prosim vašo milost, da mi taisto pot dovoli, četudi le preprostemu misijonarju.
Bojim se namreč, da b0: sveti oče zavrgel Gornji Michiga,n in da škofije tam ne bo.
LEFEVRE
Sveti oče, father Baraga, je mislil na Gornji Michigan:
. ..ni ga zavrgel — potrdil ga je.
BARAGA
Potrdil ga je?... Prevzvišeni. ..
LEFEVRE
Potrdil Gornji Michigan za aposto-ski vikarjat in,
kar je nam v največjo radost,
potrdil naš in baltimorskega zbora predlog:
father Baraga, prosite Boga, naj vam da moči: odslej niste več father Baraga.
Tu je breve. In iv .njem stoji s podpisom in pečatom njegove svetosti Pi-ja devetega,
papeža vesoljne Cerkve v letu Gospodovem tisoč osemsto triinpetdesetem, za vse čase potrjeno:
Friderik Baraga, izvoljeni škof amy-zdnijski in apostolski vikar Gornjega Michigana.
BARAGA
(klone kot v omotici: šepetaje se o-poteče od razpela v ospredje)
N e... ne...
Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek...
Odmakni kelih...
Non sum dignus... Nevreden sem... nevreden...
[STARI BARAGA
(je mapol dvignil desnico preidse, kot da
se hoče ubraniti bremena, ki mu ga na' lagajo.)]
ŽENSKI GLASOVI
(iz višine v triglasnj melodiji, prav ra' hlo, da besed sploh ne razločiš.)
(Iz dalje slovesno .zvonjenje)
ANGEL VARUH BARAGOV
(visoka, neviden, v trikratnem klica vabi)
Friderik... Friderik... Friderik..-
BARAGA
(se zdrane in prisluhne)
[STARI BARAGA
(se v stolu napol dvigne in razpne roki) ]
(Iz višine se je zasekal ozek, bel pra' men počez skozi ves prostor prav na Barago, misijonarja.)
LEFEVRE
(se je odmaknil do podobe svoje ka' tcdrale; tam stoji kot zvest praporščak ob vhodu v knežji dom)
BARAGA
(zdrkne na kolena in šepeče)
Fiat... Fiat...
[Orkester vzkipi. Pridruži se mu]
ZBOR
Ecce sacerdos in aeter.num ...
(Kipeči zvoki hvailnice se zlivajo S slovesnim zvonjenjem, ki polni prosto? in se preliva v nebo.)
[STARI BARAGA
(z močnim glasom se vplete v petje)
Ne .nam. Gospod, ampak svojemu ime“ nu daj čast!]
J
BARAGA
(se je počasi dvignil in stoji sredi o-® spuščenimi rokami in rahlo raz-^ Irni dlanmi kot človek, ki vdano sprej-0 Vse> kar mu od zgoraj pride).
(Ko Zbor v slovesnih akordih kon-nrj6 2 vzklikom „amen“, se Gornji oder ä'gönia zatemni. [Tudi Stari Baraga p sPet v temi.] Osvetljena sta samo še Razlagale« in Zbor)
fOrikester utihne. Nato]
in med poganske rodove je vodil njegov korak,
ZBOR
da bi oznanil njegovo ime narodom in ljudstvom
in prinesel luč vere .njim, ki so v temi.
[Z orkestrom:] Amen. Amen. Aleluja.
[Ob sklepu se orkester prelije v motiv „Negaunee“ in uvaja v poslednjo podobo.]
RAZLAGALEC
sv^r*.t]er*k Baraga je bil na praznik Vseh ka ” .v v taisti cincinnatski katedrali, k)ei Je Pre<l štiriindvajsetimi leti poda 1 Prega.njani tretji metliški kaplan, *a Ki^8* G^Poda narodov in ljudstev slan aRosk)v svojemu misijonskemu po-j s^Vu, posvečen v škofa. dal*1-83111 s* 'z^ra' škofovski grb in Je vanj vpisati geslo:
ZBOR
(v slovesnih povdarkih)
num est necessarium —
'no samo je potrebno. ..
RAZLAGALEC
■••namreč skrbeti za neumrjočo dušo.
CANTOR
Skvim,,
javimo
^bnifi. ie
(koralni recitativ)
škofa Friderika Barago! ga in radujmo se z milostjo, Bog ralzlil na svojega slu-
(v pripevu)
j»a^duh	ga je za svojega v«
slav *lostavjl ga je za glasnika >
CANTOR
^ divjino med zveri ga je
BARAGOVA DEVETDNEVNICA V CORDOBI
Na Vašo željo, naj Vam pošljem kratko sporočilo o „devetdnevnici za Baragovo beatifikacijo“ v Cordobi, Vam sporočam, da sem prejel Vaše obvestilo 14. t. m., to je dva dni pred pričetkom de-vetdnevnke. Kljub razdalji 60 km, ki me loči od Cordobe, kjer živijo razkropljeni po raznih naseljih slovenski verniki, se je posrečilo s pomočjo nekaterih požrtvovalnih novcmaseljencev urediti še pravočasno vso zadevo, tako da je 16. t. m., to je prvi dan devetdnevnice, vsak tukajšnji Slovenec, ki je iznan skupnosti, imel v svojih rokah list z devetdnevnico za Baragovo beatifikacijo. Soglasno je bil sprejet tudi predlog, da bomo lopravili zadnji dan devetdnevnice skupno in bolj slovesno. Ker v tem času ni bilo na programu nobenega rednega sestanka, je „Versko kulturni krožek Slovencev v Cordobi“ poslal vsem za to izredno priliko posebna povabila in tako smo v nedeljo 24 t. m. 0b presenetljivi udeležbi Zaključili skupno devetdnevnico z govorom o Baragovem misijonskem delovanju z blagoslovom ,z Najsvetejšim, na kar je tukajšnji pevski zbor pod vodstvom g. Pangerca zapel nekaj za to priliko skrbno pripravljenih pesmi.
Združeni v želji, da bi bil naš veliki misijonar in škof Friderik Baraga kmalu prištet med blažene, Vas v imenu slovenska skupnosti v Cordobi iskreno pozdravlja
Frančišek Levstik, duhovnik
KSAVERIJ NEUSTRAŠENI
ROMAN O SV. FRANČIŠKU KSAVERIJU. — NAPISAL PAUL PIRON S. J-ZA „KATOLIŠKE MISLTONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC
9. poglavje
SADITI VERO
V trenutkih, ko bomo svetemu Frančišku Ksaverijfu slecvili po azijskih cestah, zaglobimo se v njegovo mišljenje; velikanska zmota namreč, če bi si umišljali, da so ta veliki načrt genialnega človeka vodili kakšni vseopravieljivi „kar vnaprej“ ali „samo po sebi“, ali pa morda celo kaki na vid mamljivi, a v resnici kaj dvomljivi cilji.
Takšnim predsodkom so se vdali pre-nekateri nerazsodni pisci, ki mu večkrat očitajo „naravnost neverjetne zasnove“, ki so zraven vsega prepričani, da se ta mož za velike podvige nikdar rodil ni 'in ki so slednjič o vsem njegovem apostolatu zapisali tole dokaj čudno in presenetljivo povprečno sodbo: „Vsa njegova življenska pot je en sam obžalovanja vreden polom, ena sama blazna in boleča žaloigra.“1
Čez vse drugo išče tale pimieer, ki ga je bil Bog razsvetlil, kako bi vero Vanj razširil. „Ta vsevdilj raztezajoča se rast Cerkve,“ ije napisal oče Pierre Charles, „je teološko gledano naglavni namen mi' sijonskega dala.“
In odlični misionolog v nekaj kreme" nitih stavkih povzame zanesljivi nauk, ki docela jasno razreši vse to nedavne prerekanje o načinih in apostolatu naj' večjega misijonarja novih časov, apostola, k; je hkrati vzor in vabljiv zgled tisočem drugih.
„Namen misijonstva ni ta, da bi k veri spreobrnili vse, ali vsaj večino poga' nov. . . Misijonstva namen je marveč;
,zasaditi' vidno Cerkev tja, kjer je še ni, se pravi: približati odrešilna sred' stva - vero in zakramente - i,'a stegljaj roke vsem dušam, ki so blage volje...“
„Prva (posledica) je prav ta, da V misijonskem delovanju še dolgo ni naj' važnejše suho število spreobrnjenih ali
t knstjs.no'v, marveč vzgoja številne in ne domače duhovščine... ki naj ji 6 "o i.ov dotok misijonska pokrajina sama zagotovi...-
sk Krjenje vere Je velika Ksaverijeva slu" ’.’Tako tndaj,“ je zapisal, „po za-s„ 2enJU matere svete Cerkve, v katero U(jm Vse upanje svoje vložil, katere živi Je ste prav vi, zaupam v Kristusa, na-Sa Gospoda, da me bo čul in mi to j^j1 010izkazal, da bi to nekoristno orodje, sem jaz sam, služilo v zasaianie vere
nied
neverniki.“ 3 na"2182' ,’®*rjenJe naše svete vere“, „rast talf6 SVete vere“ so v njegovih pismih da °"i	Pa hkrati tako iskreni,
v0 C °V?k naravnost osupne nad popla-p ,Z^rc,3enih sodb o njem; ti, ki ga na-njei S0<^'‘10’ pan ne pomislijo, da je tudi kot svetemu Pavlu vsakdanja b Potreba vseh Cerkva. 4
'n,šek°rteer Kristusov, „sadi vero“ Fran-utrn’ t*a se nazširila, razrastla, se Po Za vse ^ase> si izbira sodelavce. pj-T^jnik, ves kar ga je, si jih jemlje p zuiožnostim primerno, odpošilja jih, „cZai Üb kliče spet; v ponižnosti in je recilosti bi si jih želel tako vnete, kot °n sam za svoje delo vnet; vsi so mu p ih 11 zvest6, razen nekaterih napuhnje-jih’ ki jih bo moral odsloviti, poslati Vi; y Evropo nazaj ali pa jih celo iz-
‘Jumti jz Družbe_
tU(j.i oklevajoč, ne duševni slabič, pa ki v116 kak Kospodovalnež in vseznal, VSak\vSe hrez pomišljanja kar takoj v ris 'Sn? si'var pognal; zaupa v tova-(ja C, SVoiega apostolata. 1545 piše v Goa, hkr' e * °Praviöil svojo pot na Malaco, pa ( qv 1 o svojih sotovariših tole pravi: nial'0 ^ran0išek de Mansilhas z drugimi stj avarskimi očeti vred biva med kri-So r'a rtiču Comorin; in tam, kjer Več'“«1*!, P,av res, da jaz nisem potreben Veg * ^ako se tedaj na rtič Comorin ne povrne.
3 ”f !osite Boga, našega Gospoda,“ piše dodel' 'Uarja	Rodriguezu, „naj mi
Vil i* milost, da bi drugim pot pripra-A kajti
Globok
sam že ničesar ne storim.“ 6 a ponižnost njegova mu obzor-
ja razširja; mislil bo, kako ni nikdar zadosti delal za kraljestvo božje v A-ziji. Na Japonsko bo šel; in če se bo pozneje odločil na Kitajsko, bo to storil predvsem zato, „ker je to dežela, kjer bi naj prevladala postava Našega Gospoda Jezusa Kristusa.“ 7
In dostavlja: „Če bi jo tamkaj sprejeli, bi to pač bila neprecenljiva pomoč za Japonsko; tako bi namreč Japonci zdvomili nad ločinami, v katere zdaj še vero imajo.“ 8 A to je že drugotni namen; v Ksaverijevem hotenju je tudi kitajskega misijona prvotni cilj, takisto kot drugih vseh, „saditi vero“ tam, kjer je še ne poznajo.
Tako mu je tedaj od vsega najvažnejše vzgoja domače duhovščine; jn če navkljub vsem napakam, ki jim jih je očital, Japonce nazivlje „moji veliki prijatelji“, stori tako, kot 29. januarja 1552 piše svetemu Ignaciju, ker je „japonska dežela čez vse godna, da se vera med temi ljudmi zakorenini“
Kolegij, ki mu ga poverijo v Goa, mu je v največjo skrb; zakaj, sam razkriva v pismu očetom v Rimu, 15. januarja 1544:
„Zaupam v usmiljenje Boga, našega Gospoda, da se bo v nekaj letih število kristjanov krepko pomnožilo, pa da se bodo razširile meje naše Cerkve prav po teh, ki v tem svetem kolegiju študirajo.“ 8
Že samo ime tega kolegija mu je v posebno znamenje: „Tod ga nekateri nazivlje jo Spreobrnenje svetega Pavla, drugi spet Sveta Vera. Meni se zdi to drago ime primernejše, če mislim, kako naj jo oznanjamo in sadimo.“ 9 Njegova misel je zmagala. Svetišče in redovna hiša sta ohranila za patrona svetega Pavla; semenišče za domačo duhovščino pa so-poslej nazivali kolegij Svete Vere.
Misijonski romanticizem 19. stoletja, plod Chateaubriandove knjige „Krščanski duh“, je zašel s trdno ustaljene poti in si skoraj povsod zapravil vse možnosti za vzgojo domače duhovščine. Naravnost d iv. ni zagon papeštva je moral priti in čudovita moč Pija XI. se je
morala sprostiti, da se je Kaše stoletje spet v polno zavedlo svoje odgovornosti.
16. stoletje pa je po ravni poti hitelo na svoj cilj. „Med 1531 in 1535 je škofijski vkitator don Fernando Vaqueiro že posvetil v mašnike nekaj Indijcev,“ piše oče Brou; „morda so bili taisti, ki jih bomo skoraj našli skupno s Ksave-rijem. A nihče nam ne pove, kje in kdo jih je vzgojil. V tistih časih pač še ni bilo v Indiji ničesar, kar bi bilo kakemu semenišču podobno.“
„Tole vprašanje duhovniške vzgoje pa je nujno rodilo drugo: vprašanje krščanske vzgoje. Kot v podobnih primerih premn'ogokrat se je tudi tokrat namerilo, da je pobuda za to stvar od nepoznanih zasebnikov prišla. Od 1535 so frančiškani že vodili svoje šole v Bacaiim in v bombayski Salcette. Lata 1537 je Galvao, poveljnik na Molukih posku'šal z nek-šnim semeniščem za domačo duhovščino v Temate. Frančiškan' Vicente da La-gaos pa je 1540 ustanovil podoben zavod za Siromallabance v Granganoru.“10
V Goa pa je 1541 Deigo de Borba, podjeten in vnet duhovnik, kraljevega upravitelja in portugalske najemnike vnel za svoj davno sanjani načrt: povzdigniti dosedanjo župnijsko šolo Naše Gospe Luči v kolegij, po vzgledu kolegija iz Ternate.
Ob začetku, v letu 1541, se je zbralo v mladem zavodu trideset gojencev; naslednje leto pa jih je že šestdeset čakalo, da bi jih vešči vzgojniki prišli učit. Indijci, Cingalezi, Kafri in Man-gači pa so bili vsem številnim profesorjem s svojo prepestro mešanico kaj zamotana uganka, ki je navkljub svoji apostolski gorečnosti le niso zmogli kar takole čez noč razrešiti in zediniti.
Dobrotniki kolegija pa so bili pre-vzvišeni gospod škof in Mihael Vaz, generalni vikar njegov, kraljevi upravitelj in najvplivnejši mestni oblastniki, zraven pa še notar Cosme Anes in štirje žlahtni majordomi; levji delež vse skrbi zanj pa je še vedno nosil Diego de Bor-
ba.	Spet so zidali novo cerkev, spet bodo
potrebni novi duhovniki, ki jo bodo U' pravljali; k vsemu pa sta bila edin» dva profesorja neduhovnika vse premalo za takšen kolegij, čigar zakladnica je dovoljevala študij vsaj sto gojencem; PB zgradbe njegove se bodo večale vsevdilj in skoraj bo tam tristo, petsto akade' mikov.
Očetje frančiškani, ki jih obilje drU' gega posla peisti, kolegiju več niso kosi Borba ponudi tedaj Ksaveriju vodstvo zavoda. „Bog sam nas je navdihnil, da smo to hišo postavili,“ mu govori, „praV takrat, ko ste Vi drugi v Rimu svojo Družbo ustanavljali; in Bog je bil čeZ zimo v Mozambique zadržal vaša sobra' ta, da bi našla, ko bj sem prišla, pri-pravljen. svoj dom.“
Apostol sprejme. V pismu očetu Ignaciju, 20. septembra 1542, štiri mesec® po prihodu v Goa ga je napisal, nam svoj načrt razkriva. Vneto prosi za prof6' sorja slovnice in za tri nove duhovnike! pa da bi bil eden od njih zgovoren pridigar, ko to kraljevi upravitelj še pose' bej želi; „da bi se namreč taisti zavzel za bogoslovce, ki v Indijo prihajajo iP ki niso kar vsi učeni čez in čez; tako b> jih prav gotovo s tem, kar bi jim bral in kar bi jih učil, vnel v ljubezni do Boga in nagnil do rešenja bližnjega, saj bi v svojem učeniku gledali, kako sart v resnici vse to dela, kar jih uči; kajt' dela mnogo več od besed zaležejo; ih drugi spet bi se žrtvovali v spovednici) v delitvi zakramentov in v razgovorih z ljudmi na tem otoku.“ 11
Frančišek odhaja na rtič Comorin. Nekaj dni pozneje prijadrata iz Mozarn' bisque, 20. oktobra je bilo, njega tovariša Pavel de Camerino in Frančišek Mansilhas. Ob vrnitvi v Goa, v decembru 1543, je Ksaverij zaznal, da je Camerino, ki ga bodo odslej kar počez na-živali Micer Pablo, velike uspehe žel-Posebe skxbi za številne gojence svojci vsi so sinovi poganskih družin; očuva jih pred kužno boleznijo, ki je tistikrat pobrala do dvajset ljudi vsak dan; spoveduje jih in krščanskih resnic jih uči-
Mansilhas mu je pomagal, kolikor je
c mogel_ Jaivuarja pa ga Ksaverij vza-e seboj na rtič Comoria; mladenič je 1 inKi^Van^U kaj' malo vešč, a v svojem dn Jenem °^etu Frančišku bo našel zgle-ega vodnika za svoj noviciat in za vojo misijonsko pot hkrati, n,.. svojim odhodom, je apostol na ,ua-* Spreobrnjenja sv. Pavla, 25. ja-kv^lJa ^0^‘Vel posvetitev kolegijske cer-»j 6' .kraljevski upravitelj, portugalski vse mcsto slednjič se je zbrailio g ’ °k Pritrkavanju zvonov je škof v ^tvu diakona in subdiakona, oba b "j 'na, slovesmo potrdlil navdušene - e mojstra Diego de Borba o je-Piš”8 • ^	Dvojni zbor malih seme-
be Cn'koy> starodavnim menihom podo-Vov’ k* Je s svojim petjem obrednih spe-je , .^e nekaj časa sem navduševal vse, 1 tokrat pravo angelsko čudo.
Nit .^Ptembra 1545 se izkrcajo patri A °aj Lancelotti, Janez de Beira in na Criminale. Ksaverij je tistikrat v . . u*cih; pravkar je začel s tem pre-,jyZnim misijonom, kjer se bo zadržal ]Q,,.. *• Za kolegij odločijo samo Lance-v6,.^a’ ostala dva sta namenjena Ksa-a '1JU: Poslal ju bo na rtič Comorin, J* Prej se bosta kake tri, štiri mesece mudlla v Goa.
ma ^saverij se v Doa vrača tamle v icu 1548; v semenišče pripelje nekaj a ajcev in Kitajcev. Tedaj ga Kozma Po	oskrbnik, vodi na vrt. Tam
t46dajo po skupinah ti mladeniči pre-Vo a ■ r’k narodnosti; vsak v svoj; go-gj ' lc' ''azpravljajo in študirajo. Premro-Üh nj'mj apostola že poznajo, saj brž Je Prav on poslal v Goa; kar v so ob njem, v živahnem vrišču pri-1° SVoj° srečo nad njegovo vrnitvijo, jo -	najstarejšimi že pridiguje-
Pa' .ent'mu je komaj štirinajst pomladi,
v.e nekajkrat javno govoril v ble-Portugalščini ir>' reke cerkvenih o-do V.tako Pestro oznanja, da osupne in G o it t- navdu'*‘ tole pošteno ljudstvo iz ba ’ 'i mu bogate zgovornosti ne zmanj-Se niboli. „Fant vam je čudovit talent,“ 1
1'-eko''a«^U*UJe ^nes’ »velik govorec bo
Nekateri domači duhovniki, ki so iz semenišča izšli, že oznanjajo božjo besedo po predmestnih cerkvah; popolni pa seveda še zdavnaj niso; tisoč in tisoč let poganske dediščine jih še vedno duši; pa se je vendar eden od njih spri-jel z muslimani na malabarskem obrežju; ni manjkalo dosti, da bi ga pobrala smrt zaradi divjih udarcev, ki so mu jih zadali.
Borba je umrl v februarju 1574. če so jezusovci hoteli dedovati za njim hišo in cerkev, ki ju je bil ob smrti njim volil, so morali imeti kraljevo dovoljenje in’ Ignacijevo privoljenje. Čez vse potreben pa jim je bil sposoben mož, ki bi znal z veščo roko zgrabiti krmilo. Micer Pablo je tedaj klonil pred Lance-lottijem.
V Ksaverijev; odsotnosti ga je pro-vincial Simon Rodriguez imenoval za su-periorja; med Goažani je to imenovanje kaj slabo odjeknilo. Mož je bil bolan, vse prej kot priljuden in jetika, ki ga je počasi razžirala, ga je kazala s samimi odvratnimi barvami.
Saj nazadnje prav ravna, ko se upira sprejeti gojence tamle med šestim in enaindvajsetim letom: prenekateri med njim; so komaj od sinoči brez sušnih okov. A prav ni, vsaj potrebno ne, če pristavlja, da so „izvečine barbari, nezmožni učenosti in čednosti..., prezreli že, da bi sie še oprijeli poštenega življenja, naši govorici popolni tujci, saj kar govore, samo papagajsko ponavljajo.“ 12
Res je marsikateri od njih krepko kazen zaslužil, a če bi bilo po Lance-lottijevo, bi vsi do zadnjega morali na cesito. Ven in ven je trdil, da se edinole s pet, šest let starimi utegne še kaj storiti; pa so mu resno ugovarjali, češ da n'a dan svojega odhoda iz kolegija mladi semeniščniki .materinščine sploh več poznali ne bodo. Ni in ni Lancelotti razumel Ksaverija, ko je hotel, da bi bila i cn j Micer Pablo v vsem poslušna njiim. „ki v tem svetem domu gospodujejo,“ ko pa je bil konec koncev njegov lastni dom. Zastrupljen ves s
podlim mišljenjem Kosme Anesa, takisto kratke pameti kot on sam, piše o-četu Ignaciju: „Mojster Frančišek iz tistega kraja, kjer zdaj biva, prav tako nič za nas storiti ne more, kot če bi v samem Rimu bil. Malo ali pa nič o tem ne ve, kaj se v kolegiju godi. Saj ga nikoli ni tod zdržalo.“ In končuje slednjič, kot da mu noče biti krivičen: „Je pač Duh božji, ki po njem deluje.“ *3
Lancelottiju v opravičilo naj bo, da je vse to napisal, še preden je sploh poznal Ksaverija, to ognjevito dušo, to bratovsko srce, ki je z eno samo besedo, z enim pogledom samo osvojil vse, ki so se mu približali. Nesporno je, da je bilo nenehno trenje med Goa, svetovljanskim mestom, kjer je Ksaverij pre. sijajne uspche žel, in med trdim, pa pio-donosnim trudom njegovim in njegovih „bratov, ki tam daleč nekje trdo delajo. . . resnično vsak svoj križ nosijo... in nihče zato nima pravice, da bi jiih v Goa nazaj zval. Vam je pač neznano vse dobro, ki ga store, pa tudi ne veste, kakovo škodo bi njih odsotnost tam doli nanesla.“ >4
Ksaverij se le od časa do časa za kak bežen trenutek zadrži v Goa. čez vse drugo misli, kako bi „razširil gospod-stvo vere.“ 15 1 * * 4
1 Andre Bellesort:	Saint Francois
Xavicr, paissim.— Poslednji sitavek v
Revue des Deux Mondes, 15-1, 1924, str. 338. (Pisateljeva pripomnja.) — 2 P. Charles, S.J., Missiologie, I, str. 65 in 66. (Pisateljeva pripomnja.) — 3 Poglej: Andre Beilesort „Sveti Frančišek Ksaverij“. (Pisateljeva pripomnja.) —
4 2 Kor., 11, 28. — 5 Revue de Deux Monde», 15-1, 1924, stran 338. (Pisat, pripomnja.) — 6 M. H. S J. Vol. 67, M. M. Vol I, T. I, Ep. 15, p. 128. — 7 M. H. SJ. Veli. 67, M. M. Vol. I, T. I, Ep. 51, p. 292. — 3 Pisma, ki ga pisatelj navaja, ni v kritični izdaji Shurhamer-jevi. Misel sama pa je nekoliko drugače povedana v M. H. SJ. Vol. 68, M. M. Vol. II, T. II, Ep. 107, p. 351. — 9 E-nako. Ep. 96, p. 277. — 10 Saint Francois
Kavier, I, ps. 155 in 156. — 11 Enako-Ep. 97, p. 291. — 12 M. H. SJ. Vol. 67, M. M. Vol. I, T. I, Ep. 20, str. 1C9. — 13 Enako. Ep. 16, sltr. 136. — 14 Sain* Francois Xavier. I, str. 155 in 156. (Pi' sateljeva pripomnja.) — 15 M H, SJ-Vol. 67, M. M. I, T. I, Ep. 16,'jtr. 136-
10. Poglavje
MED LOVCI NA BISERE
20. septembra 1542 piše Ksaverij Goa očetom v Rim: „Zdaj pa me gospod upravitelj pošilja v deželo, kjer naj, kot mi vsi dopovedujejo, velike množice po' kristjanim. Pa trije domačini tiste de' žele so z menoj, dva celo za berilo in evangelij odločena; prav dobro govor« portugalski, a svoj rodni jezik seveda še bolj; tretji pa je šele nižje redov« prejel. Prepričan sem, da bom i veliko dobrega za Gospoda našega s'orili.“1
Nekaj dni pozneje jadra proti rtiča Comorin, kakih tisoč dvesto k lometroV na jug. Slednjič se mu bodo bolonjske in rimske sanje uresničile. Indijec, ki ga je dušil s svojo pezo, jedki trud id nevarnosti, ki jih je v sanjah gledal zaradi službe svojemu Gospodu, vse to mu je zdaj blizu na stezaj roke. Tista njegova vnema, ki mu je na jezik po' tisnila besede: „še več!“, ga še ni mi' nila. „O prespokojno zadoščenje to,“ sam piše, „ko dan za dnem odmiraš, ko hodiš po poti, ki si je želel nisi, ko iščeš ne tisto, kar je nam po želji, marveč le tisto, kar je Jezusu ljubo.“2
Jadra ob bregovih Travancorja in za' okroži ob rtiču Camorin, ki so ga tam' kajšnji kristjani že izdavna zvali „Rti« Device Marije“. Tam je drobcen kriŽ od daleč oznanjal zapuščeno kapelico na otočku, kapelica Naše Ljube Gosp«, ki v samoti vabi k molitvi. Pozneje j« lepa cerkev zamenjala skromno svetišč«; in posvetili so jo Naši Ljubi Gospe vseh radosti, kajti po besedi stare kronike, „je bilo svetemu Frančišku v neznan' sko radost, ko se je prvikrat izkrcal n« rtiču Camorin in zasejal tam seme za
]^l('°^rnjerije tolikšne množice neverni-^ar J6 nič manj radosti med an-K l v nebesih rodilo.“
(■„k11. Ksaverij se je lotili poti. Na levi se o ,0 dvajset kilometrov od obale usta-obr* f).0g0,.'Je> tu in tam seže kak , (’nek njegov do morskih škrbin ben-Vj. s °8a zaliva. Kokosov gozdič, čudo-k ,a pa|nia tropskih pokrajin, je z ne-az’enmi gorskimi hudourniki edina o-žit-1 ,Slrne dežele, žareči pesek se je za-a v usnjene škornje štirih samotarjev.
b Bogat edinole po veličini svoje Iju-V ti t 86 Je ‘n oddaljeval bregu, 18 o zanemarjeno sutano odet, s črno deč'UC° kroS vratu, da bo varen pred EdiJ6m’ na Slavi ponošen star biret. olt r‘a Prtljaga — brevir in prenosljiv Sp r' takole ponoči, ko so ostali trije je eni!liki njegovi vsi utrujeni zaspali, je d 0lil! tr*> at*r‘ ure spanja samo si Jutr °V0 0: pa je Potem vseeno slednje šev ? z najbolj gorečo zavzetostjo ma-So 3 'n v soparici žgočega azijskega Sari^a nadaljeval pot. Enkrat na dan p6r.-vvS* je tešil slad s kakim sadežem, nžih 6m r'^a’ včasih z ribo; mesa r.i Pa h Za Poslastico 80 mu bilo zelenjad, nezokusne in grenke zeli.
§te.-arava sicer niso parijci, a jih vendar S6b^° ,ried nižje kaste; ljudje brez polov	k°sastva; podobno vsem tem
bai ?m na bisere, ki kar mrgole po o-Posel SMdnie -A-Z'ie, opravljajo svoj edir,'ole v mesecih zatišja, preden Pot severovzhodni monzun. Sloviti Pičil’ njihovi so svojemu rodu ko-Zele ' ep° bogastvo, ki so jim ga drugi tjs a° Zavidali. Med sever in jug po-Saveene S° j'k zato meenkra.t oplenili. S pij. 80 vdirali Badagi, pustošili po odr v^a.teljib, odvajali ljudi v sužnost, born"3!' skromne prihranke in požigali ne kolibe.
gr a juf?u pa! Kolikokrat so tam z iadr vZaznal' bližajoče se muslimanske č6g. ace' Pirat j e so se priklatili iz Rde-hr<?7 'norja in iz Perzijskega zaliva; s]aj) Posebnih težav so si utrli pot skozi čot0°-11''rinne prehode v Ormuzu in So-1 > potem so se povezali s kakiim
obrežnim kraljem, ki jih tam me zmanjka, od ribičev pa zahtevali odkupnino in slednjič izginili, kot so prišli.
1537. se je guverner Souza odločil, da bo napravil konec vsem tem vragolijam- Malo prej je Ali Ibrahim, zaveznik Kailikutskega kalifa, s svojimi koirzarji vdrl na Ribiško obal in jo do kraja oplenil. Na povratku pa jih preseneti Souza sam, pobije njih kolovodje, Paravasom vrne pokradene čolnaklje, najbornejšiim podari muslimanske jadra-09, obal samo pa zavaruje s krepko mornarico čuvarjev.
Od tistih dob, pravi Ksaverij, „na-zivljejo tukajšnji kristjani gospoda guvernerja očeta in gospod guverner jih niazivlje otroke v Kristusu. Bog naš Gospod pa ve, kako zelo so mi pri srcu ta nova polja Jezusa Kristusa.“ 3
Spreobrnjeni in krščeni po rokah ko-činskih frančiškanov, pa zaradi pomanjkanja misijonarjev potem sami sebi prepuščeni, so z velikim zaupanjem čakali na poslanca božjega, na sla skrivnostne poslanice nove vere, ki so jo sprejeli za svojo. Tako so tedaj Ksaverija im njegove domače semeniščnike z odprtimi rokami pozdravili.
Ves ponižen ob misli na takšno veliko poslanstvo je še prejšnji mesec prosil v Rim za nasvet in molitev: „Za vse tisto pa, na kar tam, kamor odhajam, odgovora ne bom našel sam po sebi, trdno zaupam Našemu Gospodu, da se mi bo po vaših pisanjih odkril, pa da se bom v bodoče po tistem, kar m; boste veleli, ravnal. Takisto za vse, kar bom v tistih krajih delal, po za-služenju Matere svete Cerkve, v katero sem vse zaupanje vložil in katere živi udje ste vi vsi, živo upam na pomoč Našega Gospoda Kristusa, ki me bo u-slišal gotovo ino mi izkazal milost, da ho ta nevredni jaz moj koristen za sejanje vsre med neverniki.“!
Takole sto kilometrov proč je rtič Tu-ticoriu; njegov prvi cilj; tri tedne o-pravlja nekšen dušnopastirski obisk skoz ducat vasi, ki so skoraj skoz in skoz poseljene s spreobrnjenimi. Nimajo du-
hoynika, nimajo katehista; edino to znajo „povedati, da so kristjani; ni ga, ki bi jim maševal, še manj, kateri bi jih Credo, Pater noster, Ave Mario ali zapovedi učil.“5
V prepričanju, da ti nevedneži širjenja vere pač niso zmožni, se obrne k otrokom. Krščuje naj mlajše, „tiste, kateri desnice od levice še ne ločijo“6, pa ga že obkrožijo drugi, že silijo vanj od vseh koncev in krajev; ni za oficij, ni za jed, ni za spanje nima časa več. Po tolmačih ga rote:
— Uči nas moliti!
„Tistikrat pa sem začenjal spoznavati quoniam talium est regnium celorum (da je njih nebeško kraljestvo). Brezbožni edini bi za takšno sveto prošnjo gluho uho imel; pa sem tedaj začel z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, z vero, očenašem ino zdravamarijo; tako sem jih učil. In prepoznal sem jih za zelo razumne; in če bi imeli koga, ki bi jih v sveti veri poučeval, prepričan sem trdno, da bi prav zagotovo bili dobri kristjani.“?
Gruča dreves na obali, pa nekaj belih jader kot lastavičji rep na morju oznanjajo apostolu, da je tam blizu naselje, kjer ga vaščani, ki za njegov prihod vedo, nestrpno čakajo. Med njimi se tedaj mudi nekaj ur ali nekaj dni morda; krščuje, tolaži bolne, pokopava mrtve, otira žalostnim solze jn, vsepovsod osrečuje s svojo ljubeznijo: čednost, nasmeh in dobrota njegova osvajajo vsa srca.
A sredi tega bornega cvetja bohota osat, ki preti, da zaduši vrt — poganska vas. Leta 1534, ko so vsi drugi klonili svoje glave svetemu krstu, so bili vaščani tam edini, ki so ga zavrnili. Podložniki gospodu, ki je bil hud nasprotnik nove vere, pač niso želeli, da jo sprejmejo sami. Kaj zdaj?
Povedo mu ti tedaj, da je tam žena, ki se zvija v porodnih krčih, da ji življenje na niti visi, pa da vsi čarovniški uroki samo še večajo njeno zlosrečo. Z razžarjenimi očmi stopi v kolibo, za trenutek se zamakne v molitvi, potem
pa začne vero. Semeniščnik, ki je z njim, prevaja, čas se izteka; spet moli, nato pa nenada z drznostjo, kj mu je lastna, naravnost v jedro:
— Hočeš biti kristjana? — vprašuje.
— Kako vroče si to želim!
Ni trenutka ne izgublja Ksaverij: že bere evangelij nad njo, že jo obliva s krstno vodo; hip pozneje priveka otrok na svet. In o tem čudežnem ozdravljenju nam priča svetnik sam, ki božji poseg pripisuje zaupni molitvi otročnice in njenega moža; taistega tedaj krsti z novorojenčkom vred; in skoraj nato še vse druge njegove otroke.
A Ksaverij se s tem ne zadovolji: globoki vtis, ki ga je ozdravljenje na ljudi napravilo, mu je kot nalašč za obisk pri vaških imenitnikih.
— Po naročilu Boga samega prihajam k vam s pozivom, da verujete v Jezusa Kristusa, Sina Njtegovega, edinega, v katerem je rešenje.
— Ne drznemo se brez privoljenja našega gospoda.
Tedaj iztakne med njimi moža, ki v gospodovem imenu pobira davke med vaščani. Ksaverij govori z njim, zadobi dovoljenje in po kratkem pouku krsti „najimenitnejše v kraju z vsemi njihovimi družinami; in ko so bili kristjani imenitniki, sem krstil še vse druge tamkaj, tako odrasle kot otroke.“ 8
Skoraj zatem pride v Tuticorin, znamenit kraj z nekaj tisoči duš. Štiri mesece se tam mudi. Strašansko ga muči počasni apostolat s pomočjo tolmača, kajti „oni govore v malabarščini - piše - jaz pa po baskovsko.“ Tedaj pošlje po najbolj razumne Parava; z njimi vred in po „mnogih razgovorih, pa po dolgem trudu“ prevede slednjič v malabarščino vse molitve, ki naj bodo temelj njegovemu apostolatu, pa se že spet z zvoncem v rokah odpravlja na pot.
Vse leto 1543 mu teče na apostolskih potovanjih. V decembru ga srečamo v Goa, pa je v februarju že spet na poti s Frančiškom Mansilhasom, kli še ni duhovnik; šele v decembru tistega leta 1544 so ga posvetili. Zadovoljiti se pač
°i'a s tem sirotnim možem, tako trde a ve, z brezpomembnim španskim bogo-® ovcem, pa dvema, tremi domačini dui-ytiiicii ki so mu vsi skupaj v pomoč 51 njeglovem misijonu na rtiču Camo-enem najbolj cvetočih, kar jih je
ustanovil.
^kozi dve leti oznanja blagovest pa-vaškim vasem, posebe Tubicorinu in unicale. V Manaparju se je rad umak-./. v kapelico, ki so jo izdolbli v mor-v čereb. Ti po naravi trdi ljudje so koj spočetka v Frančišku gledali mo-vreser,'etljivega poguma in nadčlo-ih moči. A uspeh in bogati plodovi Jegovega apostolata imajo svoje korenino predvsem v njegovi dobroti. Bil je mbezniv, ves človeški, naravnost zla-t88a srca.
V nekaj borih mesecih napiše Fran-Mansilhasu kar šestindvajset pi-nam- ^ šestih od njih ga vztrajno prosi, D J .h° dober in' strpljiv: „Vroče vas j ?s*m> da ste do teh ljudi v vsem kot rpten oče do neubogljivih otrok... hist^6 VSe’ vas k0**0 ljubili... Ta-1; 0 vas goreče rotim, da ste s temi s mi> mislim njih prvake, ino potem k'a VŠ VSe druge, čez vse ljubeznivi; boV Vas 'judj'6 ljubijo in so z vami, na' Ve''k° delo za Boga opravili. Pre-str V--	prostaštvo z veliko mero
P jivosti in zaupajte, da bodo nekoč av zagotovo dobri, če zdaj še niso.“9
boH^ ^ruP^h pisanjih spet ga očetovsko j^tJ"1' veliko aiteho mi je, ko mi pi-hak0 mnogo tolažbe v zdajšnjem sti Je,lJU užijete... Resnično se rado-pis ,nad vašimi sporočili in iz vaših I zaznavam sadove vašega truda... sjt^J'ušansko rad bi vas že videl- Pro-čot j-°ß'a> da se bo to skoraj zgodilo, dal * ne m'ne dan, da bi vas ne gle-Jiv,.v duhu, kot vem, da takisto vi do-oh J,, e> tako sva tedaj nenehno drug
drugem.“ 10
s*rota> skoraj otrok še in hist Sl”lasu služi za tolmača in kate-Hasa',.K:saverii fca je vzgojil; in' vsi ti apo t i mu i'h pošilja, nam naslikajo 3 °la scela kot prijatelja mladine.
Človek bi dejal, da naravnost z nasmeškom v očeh piše: „Recite Mateju, naj ob nedeljah glasno tolmači, kar vi govorite, da ga bodo vsi culi, pa da ga bomo celo mi tod v Manapurjiui slišali... če ste vi zadovoljni z njim, mu bom jaz oče in mati hkrati. A če vam ne bo poslušen v vsem, ga nočem več videti, ne slišati o njem... Kadar bom tja prišel, mu bom dal nekaj, kar ga bo čez vse vzradostilo.“ 11
A njegova dobrota ni kar tako povsem ravnodušna. Obdarjen z zanesljivim in predirnim poznanjem ljudi dobro ve, kako jih je treba voditi. Zaveda se vse odgovornosti svoje, je nepopustljiv in. celo strog, kadar je treba. A sledi kake jeze ne najdeš na njem. Kaj mlahavi so v svoji čednosti prvi malabarski duhovniki, ki so jih kar na hitrico posvetili. Nič si ne pomišlja, ukoriti jih, „kajti - spet piše - grešiš, če ne kaznuješ tistega, ki kazen zasluži, posebe še, če kdo s svojim nezglednim življenjem mnoge druge pohujšuje.“ 12
Malikovalsko plesen v svojih kristjanih pobija, človeku, ki je kar naprej vztrajal v svojem babjeverju, to ponašanje najprej očita; ker to ne pomaga, mu kratko in malo zažge streho nad glavo.
Preganja razvade med glavarji, med temi Patangatinci, o katerih je dejal: „Prav nič jim ne zaupam.“ 13 Z ne-zmankljivo silo napada pijančevanje; sadovi niso izostali. Mansilhasu pošlje nekega merina, sodnega uradnika, ki bo skrbel za treznost: “S šibo kaznujte sleherno žensko, ki jo boste zalotili, da pije urraqua (palmovo vino) ; pa še v ječo jo za tri dni vtaknite; in ta ukaz po vseh krajih razglasite; in povejte Patangatincem, da mi bodo drago plačali, če bom izvedel, da v Punicale še vedno pijo urraqua... Storite vse, da bodo Patangatinci to grdo razvado odpravili, drugače jih bom zvezane poslal v Kočin in nikdar več se ne vrnejo v Punicale; dobro namreč vem, da so prav oni naglavni vir vsega zla, Ki se tam krog vas koti.“ '4
Dolga leta pozneje je nek imenitni gospod iz tistih krajev dejal očetu Perrinu:
— Glej oče, četudi bi dvajset let živel med nami, tvoja vnema bi ostala brez sadu.
— Pa zakaj to?
— Ker misliš, da nas boš že kar s samo pridigo spremenil.
Prav to, da je znal ta zamaknjeni, veseli, nasmejani in do dna dobri; Ksa-verij že koj v začetku svojega apostolata do takšne popolnosti strpljivost
družiti z nepopustljivostjo, dokazuje, da jie bil mož, ki je resnično vreden, velik® stvar; voditi.
' M. H. SJ. Voll. I, T. I, Ep. 15, str. 127. — 2 Enako. — 3 Enako, Ep. I9i str. 150. — 4 Enako, Ep. 15, str. 128.—' 5 Enako, 5p. 19, str. 147. — 6 5nako. — 7 5nako, str. 148. — 8 Enako, str. 149.—
9	M. H. SJ. Vol. 67, M. M. Vod. I, T. I, Ep. 21 do 45, strani 153 do 243. (I* pisem Mansilbasu, v portugalščini.)
10	do 14 Enako.
►	j
t
\	\
E	•
►	J
t	V NEDELJO 9. JANUARJA 1955, BO NA	1
PRISTAVI	V MORONU PRI	BUENOS	AIRESU ZA	1
VSE	V ARGENTINI	BIVAJOČE ROJAKE	ŽE TRA-	^
l	DICIONALNA VSAKOLETNA VELIKA MISIJON-	^
t	SKA PRIREDITEV V POMOČ SLOVENSKIM MIŠI-	j
►	JONARJEM IN MISIJONARKAM. „SLOVENSKA
►	^
E	MISIJONSKA ZVEZA“ IN KATOLIŠKI MISIJONI“
►
E	TOPLO VABIJO VSE ARGENTINSKE ROJAKE,
t	DA PRI TEJ PRIREDITVI VELIKODUŠNO SODE-
E	LUJEJO IN S TEM PRISPEVAJO V LETOŠNJI
f	(1954) SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONAR-
:	JE, ZDRUŽUJOČ KORISTNO S PRIJETNIM.	E
►	j
iz UREDNŠTVA IN UPRAVE „KATOLIŠKIH MISIJONOV“
Začenjamo novi, 29. letnik „Katoliških misijonov“, ustanovljenih pred 32 leti. . atrali smo za odveč, uvajati kake posebne spremembe, kajti sedanja vsebina n oblika sta se izkazali za najbolj sprejemljivi vsem jako različnim krogom naročnikov in bralcev lista; da bi samo iz veselja do sprememb kaj več novega ovajali, tako resnemu listu res ne pristoji.
Tudi v letniku 1955 bodo stali uredniku ob strani že preizkušeno odlični sodelavci	čč. gg. dr. Maksimilijan	Jezernik iz Rima in	Karel Wolbang	C.M. iz U.S.A.
KS-	prof. Gerzinič Lojze in	Nikolaj	Jeločnik iz	Buenos Airesa.	Pisali pa bodo
Uanke še drugi priznani slovenski javni delavci kot gg. Ruda Jurčec, Marijan Marolt, Rudolf Smersu in čč. gg. Anton Merkun iz U.S.A. ter dr. Ignacij Lenček, ranče	Glavač, Silvin Eiletz in drugi	iz Buenos Airesa. Najbolj	priljubljeni sodelavci	„Katoliških misijonov“	so pač,	kot so bili	in tudi v tem	letu bodo naši
slovenski misijonarji in misijonarke s svojimi članki, poročili in slikami.— „Mladi misijonar“ bo izhajal kot doslej, le v malo večji obliki.
Prvi dve številki, januarska in februarska, sta za začetek letnika združeni v en zvezek, to pa nekaj zato, da je bilo mogoče objaviti obširno molitveno osmino 2a zedinjenje cerkva, nekaj pa da pospešimo izid tretje, marčne številke in vseh naslednjih. Zavedamo se namreč naše dolžnosti, skrbetti za čim bolj zgodnje posojanje lista tudi in zlasti v inozemstvo, saj imajo „Katoliški misijoni“ štiri pe-t‘ne, torej veliko večino naročnikov izven Argentine.
Celoletno nameravamo dati naročriikom 700 strani obsega, upoštevajoč „Mla-,Ka misijonarja“ in ovitek. In ko smb že pri ovitku: Risal ga bo za vsako šte-Vl‘*co posebej g. Milan Volovšek, ki je, lahko rečemo, najnovejše odkritje slovenske zamejske likovne umetnosti.
Naročnina je za leto 1955 sledeča: V Argentini 36 pesov, v U.S.A. in Kanadi •50 dolarja, v Italiji 1.400 Lir, v Avstriji 30 šilingov, v Angliji in A vstali ji funt, v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja. Upamo, da skromni povišek Naročnine ne bo nikogar odvrnil od nadaljnega naročništva, saj je itak znano, <a so „Katoliški misijoni razmeroma zelo poceni.
Zelo, zelo lepo se priporočamo za čim prejšnje vplačilo naročnine za leto 1955,
še
«uje
posebno pa za vplačila morebitne zaostale naročnine... Kje in kako se pla-
naročnina, razvidite iz naslednjega.
Misijon, tiskovine se plačujejo na sledečih naslovih:
^rRentina: Lenček Ladislav CM, Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires — Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Granaderos 61, Buenos Aires.
C-S.A.: Rev. Charles Wo'lbang CM, St. Vinccnt’s Sem., 500 E. Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio. Marj' Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111. — Anica Tuishar, Box 731, Gilbert, Minn.
Kanada: Rev. John Kopach CM, 594 Mannir.g Ave, Toronto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wc llcslej' St. E„ Toronto, Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Ma-hon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave,
Montreal, Que.
Italija; Dr. Kazimir Humar, Corte s. llario 7, Gorizia.
1'rsf: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Avstrija: Gg. salezijanci, Kamen 14, P. Tainach, K a ernten.
^ ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirju
5 v t T m n u m
To geslo slovenske misijonske akcije je v treh jezikih, slovenskem, kastiljskem in angleškem, zapisan» na temle srebrnem križcu, ki ga je uredništvo „Katoliških misijonov“ dalo seboj udeležencu argentinske ekspedicije na Himalajo Dinku Bertonclju in ki ga je njegov tovariš, ki je najvišje dospel, v skalo zabil 8.000 m visoko, tik pod vrhom Daulaghirija, poleg slovenske za-dtavice in Tončka Pangrca fotografije, zavarovanih v pločevinasti škatlji. Fotografijo je „Katoliškim misijonom“ iz prijaznosti odstopilo v objavo uredništvo argentinskega planinskega lista „Boletin CABA“, za kar mu iskrena zahvala.
„Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in ,• Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M., s sodelovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. v Philadelphiji, U.S.A., prof. Lojzeta Gerzimiča in Nikolaja Jeločnika v Buenos Ai' resu. Upravlja Petek Janez C.M. — Niaslov uredništva in uprave: Calle Cocha-bamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska „Fcderico Grate“, Montes de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem
KexriHtro Nncionul de lu Propiednd Intelectual N? 110.341.