908 Osem pesmi Petru Cirdu NEKDO GLEDA Vrag vedi IZ MENE kaj v zakletem gradu se dogaja od lepote uničena dekleta z lastnimi telesi se vojskujejo v ogledalih V spanju moški podpisujejo razprave o zvestobi Nekdo iz mene gleda kako škodljiv nesporazum prosojno zelenje zgubljene luči po vogalih modreci bedijo 909 Osem pesmi TA JAZ Dolgo te že nosim v sebi prepričan da napravil sem iz tebe ideal. Ko se napotim v svet zvonar v sosednji vasi mi zaspi sredi profesionalnih zvokov pod obtožbo da ni spolnil božjega ukaza. A zvon toži. V vsakem zvoku drug zvonar zaspi. Nekdo je umrl brez mene sredi mojega pogleda. Zdaj ves srečen gledam kako se muka mi v kosteh razrašča. SEDANJI ČAS Pripravi se na srečo mi dopoveduješ zamenjava po vrsti svoja mesta pogovarjava se spretno del surovega življenja plačava Nekdo se naseljuje v naju medtem ko midva se v nekoga drugega seliva Pripravi se na srečo sem ti rekel telo se ti pokriva z glasbo Sleci s sebe to življenje slabovidno JUTRO Dvigajo se boki, spušča se jutranja zarja. Nerojeni otroci vejo vse. Lomljivo je pod njimi polje. Nihče ne sluti da divja trojanska vojna med tvojimi ustnicami in mojim čakanjem. 910 Petru CTrdu Zajtrkujeva v travi, kraj vasi, v vinogradu, kjer bog obljubil je devico. (Pravijo, da so ga kmetje zaobšli na poti k svojim njivam) Marija, Marija, komu kažeš pot do sebe, bose in razgaljene? Dvigajo se boki, spusca se jutranja zarja. Telo navaja naju zdaj na greh. Ne moreva nikamor. V MEJAH VIDA Rad imam tvoje bleščeče prsi ki jih tudi slepci vidijo ki jih tudi bog je videl ko sem ga poklical da si na skrivaj ogleda sliko ki prešla si vanjo. V mojo izbo az glasbe si vstopila kakor v kakšno notranjost zdravilno, kot v razmišljanje ki za menoj hiti. Ranljiva in pogubna in blizka rosi sredi opoldneva. Svoje sedlo dam za bedra, ki so vid mi odklenila. Svoje telo za logos svojega telesa. LOGOS IN BIVANJE Ervinu Marešu Stojim in gledam kakšen neki je ta jezik ki v njem pleteniči in kliče na pomoč svojim besedam med rojstvom in življenjem. 911 Osem pesmi V svoji osamljenosti neki človek z mano gleda ko nad mojim bitjem noč se spušča z okna ki občasni ga pogovori oskrunjajo. Kdo bi mogel razvozlati znamenje noči v zastekleno okno vrženo ob njegovem rojstvu? Nekdo med svojim govorjenjem se zbudi in vpraša: je mar moja podoba pravkar šla tod mimo? Stojim in gledam kakšen neki je ta jezik ki v njem pleteniči na pol poti med sabo in nikomer. Tu govornik pade na obraz jaz ozrem se za besedami ki so odfrfotale, a nekdo oglaša se v objemu stvarnosti, obsojen govoriti s srcem. NA HITRICO Ponoči so ženske motne V POGOVORU in ohole in bistvene. Iščejo potujoče zmagovalce nad resničnimi predmeti. Zadnji ples je ves med zlogi. Tu prepozna temo v nastajanju in tiranske želje in dva moška pred isto ljubeznijo, brez sramu razgaljeno. Čas prihaja s svojo zvezdo a brez vrat pri vhodu. Urno razprostrite svoja srca, odenite se z govorom ptic roparic. 912 Petru Cirdu PRAVICA Prišel sem in videl: DO OBLIKE trojanskega konja, ves je trepetal in šepal IN ZAMISLI in odrasel, da, odrasel iz polžjega je roga lezel. Tebe videl sem vso žalostno, ko si polzela vase. Z avtorjevim sodelovanjem prevedel C. Zlobec Petru Cirdu se je rodil 1952. v Baricah pri Vršcu. Študiral je v Beogradu in v Bukarešti. Je glavni urednik Lumine, literarne revije romunske narodnosti v Jugoslaviji, in Književne občine Vršac (založbe, ki jo upravljajo sami avtorji). Doslej je objavil dve pesniški zbirki, Menire in doi, 1970 (Namen v dvoje) in Aducatorul ochiului, 1974 (Prinašalec očesa). Petru Cirdu je za svojo poezijo prejel nagrado Lumina za najboljšo knjigo v romunskem jeziku v Jugoslaviji. V večjih ali manjših izborih so njegove pesmi izšle v vseh jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije. Tudi sam veliko prevaja (iz srbohrvaščine, slovenščine, francoščine in italijanščine). Pripravil je tudi antologijo slovenske moderne poezije od Kosovela do Iva Svetine, ki naj bi v kratkem izšla pri bukareštanski založbi Univers.