:                                    Svjatoslav:
Čudežni studenec.
ry& gorami je deveta dežela. Nekoč je bilo v deveti Zjdeželi hudo, devetkfat hudo. Vladal ji je silen kralj, zlati kralj. Pa ni bil dober in pravičen. hudobeu je bil in nikoli se ni nasmejal in je tudi petje in veselje v deželi prepovedal.
Molčali  so ljudje,  molčali  so kraljevi svetovalci.
Ni pa molčal Bog. Hipoma je izpod starega spo-menika v bližini kraljevega gradu začel izvirati stu-denec in prečudno so'peli njegovi valovi s kovinskim glasom. Ljudje so se zavzeli, prišli so počasi k \rrelcu, poslušali pesem in pogledali v vodo. Pa so se čudno prestrašili. V bistri vodi so videli same sebe, obraz in telo in srce. Svoje živo srce. Zakaj, povem vam, Bog je naredil čudež in vsakdo, ki je videl svoje srce, se je razjokal in zbežal...
Prišli so tudi kraljevi svetovalci in drugi visoki Ijudje stari in mladi. Slovesno in ponosno so prišli in prevzetno pogledali v studenec. Obupno so zakričali in drug za dnigim zbežaJi v grad in si trgali obleko m rvali lase. Videli so svoje srce in so se prestrašili, zakaj nihče ni mislil, da je tako...
Iz vse dežele so začeli prihajati romarji. Spokorne pesmi so peli in križe so nosili kot da gredo na božjo pot. Ponižno so gledali svoja srca v studencu in so se vračali spokorjeni.              '
Vsa dežela se je postila in pokorila. Potem so ne-kateri prišli še enkrat pogledat podobo svojega srca in so videli, da je svetlejša, veselejša. In radostno so vriskali in peli.
Pesem in vrisk je pa slišal tudi kralj. Strašno se je razsrdil in je bil toliko hudoben,' da je ukazal, naj sc na studenec nanosi velikih skal, da ne bo nitače mogel do njega.
Ljudje so morali ip storiti. Iz skal je pa zrasla trava in polno rož. Pocasi so vsi pozabili na studenec in na svoje srce in v deželi je bilo žalostno in zelo hudo.
Leta so pa tekla in kralj se je postaral. Takrat so pasli v bližini tistega studenca pastirji, mladi pastirji.
otroci. Čuduo radovedni so polegali po zemlji in pri-tiskali ulio na tla, zakaj nekje blizu je zvenela pesem. Šli so za pesmijo in obstali pri studenCu in se spomnili stare pripovedke. Skrivaj so odmaknili veliko skalo, toliko, da so prišli do vodc. Pogledali so vanjo, pa so se preplašeni umaknili. Vsakdo je videl svoje srce, z belimi rožaini prepleteno, in ni vedel, kaj to pomeni. Vse pa je obšlo čudno veselje in so zapeli, da se je čulo prav v grad.
V gradu je pa stari kralj nemirno posedal vse dni pri oknih, od koder se je videlo k studencu. In ko je slišal pastirsko pesem, je poklical pevce v grad in jih jezen vpraševal, zakaj pojo. Dečki so povedal.i, kralj jih. je pa srdit zapodil. Potem je tri dni premišljeval in hodil po sobah. Četrti dan se je pa z vsem, sprem-stvom slovesno napotil k studencu. Odmaknili so skale in kralj je pogledal v vodo, pa se je razjokal, vrgel krono in plašč služabnikom, oblekel raševiiiasto. haljo in se počasi vrnil v grad.                                  ,   .
Potem je razglasil vsem ljudem, da morajo priti k studencu, da vidijo svoja srca in se pokore. In tri mesece je bila deveta dežela tiha, polna molitve in solz.
Ko so bili pa ljudje čez tri mesece rešeni, je zavla-dalo veselje in pesmi ni bilo konca ne kraja.
Da bi še pri nas jel izvirati tak čudežen studenec in nas nagnil k pokori!
58