158
Književnost.
Povesti. Spisal dr.Ivan Tavčar. II. zv. V Ljubljani. Založil pisatelj. Tisk. Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg. 1897. — O 1. zv. dr. Tavčarjevih povesti) je prinesel „Dom in svet" temeljito oceno. Bistveno se ne ločijo te povesti od onih, zato tudi naša sodba ne more biti drugačna: Dr. Tavčar „si ne stavi te naloge, da bi opisal življenje tako, kakor je, ampak tako, kakor zanima... Tavčarjeva jako očitna posebnost je ta, da hoče — efekt." Ta želja ga pa zapelje mnogokrat na jako čudna pota. V naslednjih vrstah bomo to čisto objektivno pokazali na nekaterih vzgledih.
Dr. Tavčarjevi junaki so čudni ljudje. O junaku prve povesti trdi njegova žena, da je bil fantast, »slabši od najumazanejšega izmed umazanih svojih hlapcev" (str. 5). Baron Julij Bontoux je »največji lenuh svojega stoletja" (str. 24). Vitez Trd je kot „živo pokopališče, ki se je vlačilo okrog" (23). Kon-tesa Serafina svalka cigarete (24), vojaka Egona nesreča je »poetičnost" (26) itd. Njih značaj je, da so igrača svojih strastij, brez idej, brez dela, brez drugih mislij. Tavčar sam je zapisal o tej družbi nastopno sodbo: »Tisti večni plesi, tiste razsvetljene dvorane polne dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami, polne tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze naprav-ljajo ena proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi! ... In pa šele tisti drobni gospodiči z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s katerimi vse lahko govoriš, samo nič pametnega ne!" (51.) Taki junaki govore samo o ljubezni, »takšno lahko govorico, ki se sama ob sebi izsiplje iz ust, brez jedra in kakor penasto zlato" (209). Rad opisuje plemenitaše, a take, da je res umestno vprašanje, katero beremo na str. 214: »Kdo je med tolikimi plemenitimi lumpi največji?" Izjemo dela v tem zvezku novela „V Karlovcu", in deloma tudi »Soror Pia".
Dr. Tavčar rabi take ljudi zato, ker neče podati verne slike življenja, neče zabavati z mirnim, naravnim razvojem povesti, ne polaga etične vsebine v svoje spise, ampak hoče le s kričečimi barvami, z drznimi nasprotstvi in naglimi izpremem-bami razburiti bralcevo domišljijo. Zato piše največ kratke novele. Kratko, ljubavno zgodbo zna opisati zanimivo, osredotoči dogodke okoli skupnega jedra, iznenadi bralca z nepričakovanimi izpremembami; to podaje v blestečem, mnogokrat preveč drzno okrašenem jeziku. On neče zabavati, ampak očoravati, iznenajati — in tu pretirava in je nenaraven. Njegove osebe hipoma vsplamte v ljubezni; najmanjšega povoda je treba, in si postanejo ljuti sovražniki. Strast naredi iz njih v trenutku drugo bitje, ki ni prejšnjemu prav nič podobno. Ti ljudje niso zaljubljeni, ampak so od ljubezni pijani, blazni, bolni (209), vskipe, »kakor Etna, ko je v najhujšem bljuvanju" (234), od ljubosumnosti »čudno grgrajo" (245), so »kot jelen, ki se mu je ris zagrizel v tilnik" (250),
„Prometej na skali" (235), »pokopani pri živem telesu" (238), izsušeni »kot vodnjaki sredi puščave" (238). Metod, pred ljubeznijo blag kot angel, postane od ljubezni poln strasti in dijabolične hudobije; »pe-klensko življenje mori" žrtve Tavčarjevih povestij. Od ljubezni imajo »peklensko bolest" (253), ljubosumnemu se sučejo »možgani kakor vreteno v glavi" (236). Tavčarjev junak je krvoločen in zre nasprotnika, kakor bi ga »hotel z bliski svojega pogleda pobiti" (275), v nasprotnika se »zasesa z očmi kakor bazilisk" (273); vmes pride nekoliko dvoboja — in »nekdanja srdita sovražnika sta sedaj goreča prijatelja" (289). Pred zakonom mu je ona »kot boginja" (261), v zakonu se sovražita, da žena, ko ugleda svojega moža, zaječi. „To ječanje je bilo ječanje sovražnosti, kakor pri divji zveri, ki je dejana v železni zapor in je brez moči gledavcu nasproti" (257). Odteče nekaj krvi — in ljubezen je zopet „ne-skončna" (288)! Med slovenskimi leposlovci doslej še nobeden ni bil tako nezmeren v izbruhih ne-ukročene strasti kakor, Tavčar.
Istinito — to so žareče barve, to je efekt. A za pravo umetnost je treba tudi umetniške umerjenosti — in te ni. Tavčarjevi junaki so sedaj ljubeznivi amorji, kmalu hijene, redko ljudje — kristijani.
Dr. Tavčar omenja včasih tudi „ moralično vrednost." Govori o ženski, „ki ni imela nobene moralične zavesti več" (218). O družbi, katero opisuje, priznava, »da moralična njena notranja vrednost ni bila Bog vedi kako velika. A živeli so v radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki, ribarili s trnikom ali pa zahajali s psi na lov" (24). Pa kaj je Tavčarju morala ? »Leto za letom je moja duša postajala čistejša. Človek mi je bil kras stvaritve in ženska vzor najvišji" (260), tako nekako bi mogle z gospodom Metodom tudi druge Tavčarjeve „čiste duše" izraziti svoj moralni pravec. Sploh se zdi, da Tavčar v svojih povestih nravnost stavi v moč in silovitost strasti, strast pa je le zakoniti pojav naravne sile. Pre-šeštnik kliče ženi svojega brata: »Ljubezen ima večne zakone, in po večnih teh zakonih si moja ... pred Bogom!" (245) Po teh »večnih" zakonih se vrši ljubavni prizor po noči — v cerkvi (180). O verskih dolžnostih dr. Tavčarjevi junaki ne vedo mnogo. „Dober človek" je tudi, kdor nikdar ne gre v cerkev (220). Ljubezen vlada popolnoma kot fizična sila, in če bi se vendar kdaj vsiljeval premislek pameti, tedaj je lahek izgovor: »Usoda me je spravila v dotiko z dekletom ..." (220). Vsega je nazadnje kriva „usoda" in „večni zakoni". Po nenravnem življenju se tolaži signore Battista: „Zapadel sem nedoum-nim zakonom usode, ki se igra s človeškimi srci ter se veseli komedij, ki nastajajo iz te igre" (136). Poleg takih nazorov je seveda nravnost nemogoča.
Pisatelj, ki tako hlepi po izrednih sredstvih in učinkih, ne meneč se za njih nravno vrednost, ima v samoumoru in dvoboju pripomočka,  ki  mladega
Književnost.
159
čitatelja močno zanimata in pisatelju pomagata hitro razrešiti kak težji vozel. Pri Tavčarju jih je obilo. O samoumoru beremo, da „opere čast" (str. 218) in da je znak »železnega duha" (232). »Povrnil bom stvarnici svoje atome" (str. 4) piše samomorilec. Pred dvobojem sklepa nesrečnež svoj »račun z živ-ljenem" tako: »Če me je stvarnik iz ljubezni ustvaril, me bode sprejel zopet z ljubeznijo (ker za tisto, kar božji hlapci imenujejo »greh", sem že tu na svetu dosti pretrpel); če pa me je ustvaril iz sovraštva, me bode pa sprejel s sovraštvom ter me pahnil v večno trpljenje!" (283). Ne glede na to, da je čisto protinaravno in nemogoče tako »sklepati račun z življenjem" in tako hladnokrvno govoriti pred smrtjo o večnem pogubljenju, si dovolimo vprašanje, ali je tak človek še kristijan? In pisatelj, ki to piše ?... Ali je zapisal Tavčar resnobno kot svoje prepričanje, ali je tudi to »brez jedra in kakor penasto zlato?"... Kaj bolj ciničnega, nego je prešeštni prizor v povesti »Tat" z ono materijališko razlago tega dejanja, si je težko izmisliti. Celo Tavčar imenuje ono stvar »satansko". A s tako kratko obsodbo umetnik ne reši svoje naloge. Če se je že Tavčarju vredno ali potrebno zdelo, da poseže tako globoko v podlost, kje pa je poskrbel, da bi se užaljeni čut čitateljev povzdignil in utešil ob kakem res nravno lepem značaju ?
Pač je dr. Tavčar tudi samostansko življenje spravil v okvir svojega pisateljevanja. Čitali smo drugod v njegovih spisih že ostudne napade na samostane, a o povesti »Soror Pia" se mora reči, da je dejanje mirneje in nežneje, nego smo ga vajeni od njegove divje, strastne domišljije. A tudi tu si ni mogel misliti samostanskega življenja drugačnega, nego polno onih fantazmov, s katerimi se bavi njegova domišljija v ostalih povestih. Poleg tega je neprijetno ironiziranje samostanske vzgoje. Pa kdo bi mogel zahtevati od pisatelja, ki je v »Tatu" in v »Valovih življenja" tako očitno pokazal svojo nagnjenost do popisovanja človeške podlosti, da bi imel še časa in volje dovolj, ustvariti si nepristransko sodbo o deviškem življenju ?
Odrasli izobraženci, ki iščejo čistega estetičnega užitka, ne bodo mnogo čitali teh povestij, ampak smatrali jih bodo za »penasto zlato" (209); pač pa so za mlade ljudi opojna hrana — strupena hrana. »Človek je slabotna stvar, in ženska si ga ob vije kakor šibko bilko okrog svojih prstov!" (136) — to načelo se čita iz vseh vrst Tavčarjevih povestij. Zmago čutnosti nad razumom, zaničevanje moralnih zakonov in napačne nazore o človeški naravi in nje namenu bodo rodili ti spisi v mladih dušah.
Evgen Latnpe.
Sveta birma. Pouk in priprava za ta sveti zakrament. (Za šolo in dom.) Sestavil Jernej Voh, župnik. Maribor 1897. Tiskala in založila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 16°. Str. 50. Cena 6 kr.
Poljska književnost.
Ko naša književna podjetja hirajo za sušico, poganja na poljskem književnem polju čimdalje lepše klasje, izmed katerega hočem nekaj malega pokazati Slovencem. Vsakdo, ki je imel priliko pečati se nekoliko s poljsko književnostjo, čutil je brezdvomno nepriliko, da so poljske knjige v obče jako drage. Tako n. pr. je veljala sloveča trilogija romanov H. Sienkiewicza: »Z ognj em in mečem," »Potop" in »P a n W o 1 o d y j o w s k i" na književnem trgu samo 10 kr. manj nego 20 gld., dokler ni izšlo pred nedavnim jubilejno izdanje te trilogije v zalogi varšavskega bankirja Hipolita Wawelberga, ki se prodaje za čudovito nizko ceno 2 rublje v t. j. 2 gld. 60 kr. Ker imamo Slovenci že preložen prvi del te trilogije, utegnejo se čitatelji, ki so vešči poljščine, zanimati še za naslednja dva romana, ker dobe sedaj vse skupaj v šestih zvezkih za naznačeno ceno. G. pisatelj Sienkiewicz je bil namreč v minulem letu prestopil petdeseto leto svojega življenja, kar je dalo gosp. mecenu Wawelbergu priliko, odkupiti od pisatelja to trilogijo za lep honorar 20.000 rubljev ter ponatisnjeno prodajati za tako nizko ceno. Pač lep dokaz, kaj vse premore požrtvovalnost in ljubezen do domovine!
Toda to še ni vse. G. Wawelberg ni prezrl tudi drugega znamenitega pisatelja, ki uprav letos praznuje svojo petdesetletnico, namreč Boleslava P r u s a (Aleksandra GJowackego), čegar zbrane spise (razven nekaterih daljših romanov) je izdal v svoji zalogi v družbi Stanislava Rotwanda. Tudi teh spisov je izšlo šest zvezkov in sicer obsegajo štirje zvezki krajše povesti, dva pa daljšo povest »Laika" (Donda), ki stanejo vsi skupaj le nekoliko nad 3 gld. Tudi to izdanje je kaj po ceni, kajti vsak zvezek šteje nad 300 drobno tiskanih stranij.
Še cenejše, nego tu navedena dela, je izdanje „Macierzy Polskiej" v Levovu z naslovom: »En-cyklopedya", ki izide v dveh debelih zvezkih. Vse delo bo obsegalo okolo 100 tiskanih p61 ter velja po naročilni poti samo 1 gld. 50 kr. Naslov: Biuro Macierzy Polskiej, Lwow, ulica Batorego 1. 36, I. piejtro.
Da se pride v okom splošnim potrebam poljskega občinstva, zbralo se je v Varšavi nekoliko pisateljev, ki so osnovali »Biblioteke, dziei wyborowych", ki izdaje razna že znana in novejša poljska dela po nizki ceni, za 26 kr. zvezek. Vsak zvezek velike osmerke šteje okolo 10—12 tiskanih p61 ter obsega prvi „Powiešci poetyckie" Slowackega, drugi in tretji povest »Tulacze" Kra-ševskega, četrti »Pamiejtniki Paska", peti „Psycho-logijo rozwoju narodow" Gustava Le Bona, šesti »Trzy nowele" Elize Orzeszkowe, sedmi »Z zapisek myšliwego" I. Turgeniewa itd. Naročnina za celo leto, za 52 zvezkov, znaša 14 gld. s poštnino vred.  Na-