145 5/2023 letnik CXXV
DIVJI OPRAŠEVALCI
ajpomembnejši življenjski prostor opraševalcev 
so pisani cvetoči travniki in mejice. Pomembni 
so tako z vidika zagotavljanja hrane kot tudi 
prostora za gnezdenje. Čeprav so pisani travniki in 
mejice nastali zaradi kmetijstva (brez kmetovanja bi bila 
Slovenija večinoma prerasla z gozdom), ju v današnji 
kmetijski krajini najdemo vse redkeje. Še posebej to 
velja za območja z intenzivnim kmetijstvom. Pisani, 
enkrat do dvakrat košeni travniki se umikajo veliko 
bolj produktivnim gnojenim in pogosto košenim ali 
pa so jih zamenjala polja. Mejice se na teh območjih 
vidijo predvsem kot ovira, čeprav opravljajo številne 
tudi za kmetijstvo koristne funkcije kot je blaženje suše, 
utrjevanje rečnih brežin, zaščita pred vetrom in življenjski 
prostor za »koristne organizme«, tudi za opraševalce.
Glede na trende v zadnjih desetletjih ni pričakovati, 
da bi se stanje v prihodnosti bistveno izboljšalo. Ker so 
mnoge kmetijske rastline zelo odvisne od opraševanja 
žuželk, je z upadanjem njihovih populacij lahko 
ogrožena kmetijska pridelava. Zato je pomembno najti 
rešitve, kako izboljšati razmere za opraševalce, na 
območjih z bolj intenzivno pridelavo. Temu je namenjen 
projekt »Pomoč opraševalcem v intenzivni kmetijski 
krajini za podporo biodiverziteti« (EIP POMOP).
S projektom raziskujemo v Sloveniji slabo izkoriščeni 
potencial strniščnih dosevkov. Ti bi ob pravilni izbiri 
rastlin lahko opraševalcem zagotavljali hrano v poznem 
poletju in zgodnji jeseni, ko je pomanjkanje hrane 
največje. Prednost bi morali dati predvsem mešanicam. 
Monokulture dosevkov namreč zagotavljajo hrano samo 
manjšemu številu vrst opraševalcev, medtem ko setev 
mešanic zagotavlja hrano več vrstam opraševalcev, hkrati 
pa se podaljša sezona cvetenja in s tem razpoložljivosti 
hrane.
S sodelavci Kmetijskega inštituta Slovenije smo lani 
na kmetiji Antona Novaka (Šentpavel na Dolenjskem) 
napravili osnovni poskus s 50 različnimi dosevki. 
Vsakega smo posejali na površini 15 m
2
. Na podlagi 
rezultatov bomo pripravili mešanice, ki jih bomo 
letos in naslednje leto preizkusili na petih kmetijskih 
gospodarstvih, ki so vključena v projekt. 
Poleg tega bomo v okviru predlaganega projekta 
preizkusili nov tip gnezdilnic za čebele samotarke. 
Pomoč opraševalcem  
v intenzivni kmetijski krajini
Opraševalci za svoje preživetje potrebujejo hrano, prostor za gnezdenje in zdravo okolje.  
Najtežje jim je to zagotoviti v intenzivni kmetijski krajini, kjer jih tudi najbolj potrebujemo.
doc. dr. Danilo Bevk, Nacionalni inštitut za biologijo (danilo.bevk@nib.si)
Predstavitve osnovnega preizkusa strniščnih dosevkov se je udeležilo več kot 30 ljudi. 
V nasprotju s klasičnimi, ki so vse bolj v uporabi in 
omogočajo gnezdenje vrstam, ki gnezdijo v luknjah v 
lesu in votlih rastlinskih steblih, bodo te namenjene 
vrstam, ki gnezdijo v tleh. S tem bomo naslovili drugo 
največjo težavo divjih čebel v intenzivni kmetijski krajini 
– pomanjkanje varnih mest za gnezdenje.
Projekti evropskega partnerstva za inovacije (EIP) 
so v osnovi namenjeni povezovanju kmetov, kmetijskih 
svetovalcev in raziskovalcev s ciljem izboljšati prenos 
znanja v prakso. Zelo pomemben del projekta so zato 
usposabljanja in seznanjanje javnosti z njegovimi 
rezultati.  Pripravljamo priročnik in  izobraževalni  
video, vrsto predavanj in strokovni posvet in oglede 
preizkusov dosevkov. Dosevki so tudi pomemben vir 
čebelje paše, zato k udeležbi na načrtovanih prireditvah 
lepo vabljeni tudi čebelarji.    
Podatki o projektu
Projektni partnerji: Nacionalni inštitut za 
biologijo (vodilni partner), kmetijska gospodarstva: 
Anton Plut, Primož Titan, Simon Stibilj, Franci 
Omahen in Šolski center Šentjur; Kmetijski inštitut 
Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod Kranj, Grm 
Novo mesto – center biotehnike in turizma in Jasna 
dizajn
Financiranje: Program razvoja podeželja  
2014–2020 (v celoti iz Evropskega kmetijskega 
sklada za razvoj podeželja).
Trajanje: 18. maj 2022–18. maj 2025
Foto: Danilo Bevk