SINOČI.. . UTVA. TRST.
Sinoči, sinoči
na morslii obali
sva zrla, kako so
se vali zibali.
Kako šepetali
so ljubko vabeče
o bajki čarobni
nekaljene sreče ;
O gradu kristalnem,
ki ziblje se v valih,
o vilah prekrasnih,
biserih, koralih . . .
Tn dalje in dalje
so vali šumeli,
a najini duši
jih niste umeli.
Molče sva strmela
tja v valovja roje
in misli vgibala
ti moje — jaz tvoje. —
234