Stev. 17.	V Ljubljani 5. septembra.	Tečaj II.
»Brus« izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po 4 kr. petit-vrsta.
Iz Henrika Heine-ja poezij.
(Poslovenil V.)
Oblekli so vetrovi se V bele vodene hlače, Valove šibajo, da besne In tulijo vedno jače.
Iz temne višave, z divjo močjo Ne neha ploha liti; Kot stara noč bi staro morje Hotela utopiti.
Galeb drži se jambore, S hripavim glasom kričaje; Plašno s perutmi frfota, Nesrečo prorokovaje.
Dragi moj, ti si zaljubljen, Nova te bolest mori,
V	glavo se tema ti seli,
V	srci pa se ti svetli.
Dragi moj, ti si zaljubljen, Tega skriti ni ti moč, Saj telovnik že prejedel Je srca ti plamen žgoč.
Noči in dneve premišljevanje Me dolgo časa morilo je,
A tvoje oko, ljubezni polno, Mi v srci sklep porodilo je.
Sedaj pa ostanem, kjer mi sije Iz tvojih očij presladki kras — Da še kedaj bom ljubil, nikoli Tega bi ne bil si mislil jaz.
Glej! v jasnih visočinah Se zvezda vtrnila je: To zvezda je ljubezni, Ki tam vgasnila je.
Množina listja in cvetja Raz jablano se spe, Vetrovi prihitijo In ž njim igrajo se.
Labod v ribnjaku poje, Vozeč se dol in gor, Čedalje tiše poje, Izginil v valeh bo skor.
Vse tiho je in temno: Piš cvet in perje je vzel, Utrinek se je razpršil, Pesem je labod izpel.
Z visokih krogov.
(Po francoskem lista „Gil Blas" poslovenil Radovan.)
Je li nastopna mala povest istinita? Jaz ne pri-sezam na to ; morda spada mej bajke, akoravno mi jo je moj prijatelj Lamballe vedno s popolnim prepričanjem in z največjo verodostojnostjo pripovedoval.
Bilo je — tako je vsekdar začenjal — istega leta, ko smo se pri svojem zmagonosnem vzletu ustavili v Tilsitu. Pol sveta treslo se je pred silo Napoleonovo. Vse in povsod se mu je klanjalo, kjer se je prikazal, bil je neomejen vladar. Za kratkega premirja, katero je bil sklenil s Prusijo, prišlo mu je na misel, povabiti nasprotnike svoje na zajutrek v Tilsit. Samo dva sta bila toli pogumna, da sta vsprejela povabilo, kralj pruski in ruski car. Z močnim spremstvom in z velikim sijajem prišla sta, dočim je cesar Napoleon imel navadno sivo suknjo in običajno pokrivalo. V peti etaži v Tilsitskem dvorci bila je miza pogrnena, menda zaradi tega, ker se je z oken te dvorane videlo daleč na vojne čete v šoto-riščih, kar za vladarje ni bil baš najprijetneji prizor. Govor pri obedu ni bil, kakor si lahko misli, posebno živahen in neprisiljen. Sukalo se je vse o vojacih in vsak hvalil je vojsko svojo, kolikor le možno.
Nekdo izmej mogotcev, ne vem kateri, sprožil je vprašanje, kdo mej njimi se sme najbolj zanašati na svojih ljudij brezpogojno udanost.
»Moji vojaci so mi brezpogojno udani!" vskliknil je car Aleksander.
—	Moji pa so vsak hip pripravljeni, umreti zame, odvrnil je Napoleon.
»Torej poskusimo!" rekel je pruski kralj.
Napoleon je pritrdil, pomignil služniku, veleč mu: »Privedi takoj gardista Marko semkaj !"
Služnik je odšel in nastala je tišina, dokler ni prišel poklicanec, eegar hrabrost je bila znana v vsej vojski, kateri je imel kolikor ran, toliko tudi odlikovanj. Na pragu je obstal ter vojskovodjo svojega vojaški pozdravil.
»Marko!" nagovoril ga je Napoleon, »bodeš li storil, kar ti ukažem?"
»Da, gospod!"
—	Brez premišljanja, bodi kar koli? vprašal je cesar in pogledal vojaku ostro v oči.
»Brez premišljanja, gospod," odgovoril je Marko, ne da bi se obotavljal.
»No, skoči tamkaj skozi okno!"
Marko se je pri teh besedah nekoliko stresel, jedva vidno, kakor da je presenečen, potem pa je rekel: »Gospod — vi znate — imam soprogo in dvoje otrok — priporočam jih vaši naklonjenosti."
»Bodi brez skrbij, sedaj pa hajdi!"
Marko pozdravil je vojaški, stopil k oknu in skočil
ven.
»Sedaj sem jaz na vrsti!" vskliknil je Aleksander, vidno nepotrpežljiv, da bi pokazal svojo moč. »Pokličite koga izmej moje telesne straže, kogar koli, prvega, ki ga dobite.
Čez malo minut došel je grenadir.
»Kako ti je ime?" vpraša ga car.
»Ivan Ivanovič, batuška."
»Dobro, Ivan, skoči tamkaj skozi okno."
In brez druge besede, brez vsacega znamenja, izna-denja ali pa strahu, popel se je Rus na okno, globoko vzdihnil in skočil v propad.
Sedaj obrnil se je kralj pruski k jednemu služniku : »V kraljevem imenu pozovi najhrabrejšega izmej mojih vojakov, naj pride semkaj."
Orjašk ulanec je vstopil, krasen vojak, šest čevljev visok, korenjaške postave, prsi odičene z redi, na čelu pa z veliko brazgotino.
»Prijatelj moj," nagovoril ga je kralj. »Na svojih vladarjev povelje, da pokažeta pokorščino svojo, skočila sta francosk gardist in rusk grenadir skozi to okno. Imaš li ti dovolj poguma, da tudi tako storiš?"
Mesto druzega odgovora odvrnil je vojak hladnokrvno: »Ali je to bilo za domovino?"
„Ne!" odgovoril je kralj počasno.
„Potem pa ne skočim!" bil je odgovor.
Ker se tako prestola drži,
niti vrag Ferdinanda ž njega ne spravi.
Dopisi.
Iz brežiškega okraja 31. avgusta. [Izv. dop.] V 32. štev. »Slov. Gospodarja" smo brali o uzorni po-božnosti o priliki misijona, kateri so častiti gg. lacaristi v Sromljah priredili. V istini se je pobožno ljudstvo tega misijona s tako gorečnostjo udeleževalo, da še nikdar ni bilo toliko ljudij pri cerkvi v Sromljah. Zamolčati pa ne moremo, kar je to pobožnost kalilo, tem manj, ker je to prišlo od strani, od katere bi se najmanj imelo kaj takega pričakovati. Poseči nam je nekoliko nazaj, da bode čestitim bralcem stvar jasna: Na nekem semnji v Brežicah je kuharica Sromeljskega gosp. župnika A. P. vsoto denarja zgrešila. Drugi dan pride župljan M. St., bajtar in krojač na Rucmanvrhu, v farovž ponujat vino na prodaj ter začne se s kuharico o omenjenem denarji pomenkovati, kar jej je dalo povod, onega obdolžiti, da je on denar ukradel, ker je tudi bil na semnji. Vsled obtožbe zaradi tatvine je prišel M. St. pri sodniji v Brežicah v zapor, a pri glavni obravnavi pri okrožnem sodišči v Celji, sestavljenem od sodnikov — pravnikov, je bil nekrivim spoznan, ker je kuharica sama izrekla, da i je mogoče, da je denarje izgubila. To pa ni bilo
g. župniku po volji ter je, ne glede na sodniški ugled (avtoriteto) večkrat pri propovedbah z leče obdolženemu tatvino denarja očital, ne da bi sicer imenoval njegovo ime, a tako, da je sleherni poslušalec do dobrega znal, proti kateri osebi je ves govor naperjen. Še to mu je predbacival, da se njegovi otroci z ukradenim denarjem lepše oblačijo in lišpajo, akoprem je znano, da je neka dobrotnica njegovi deklici šolarici neko novo obleko darovala. Ko je M. St., ki se vsled čestokratnega natolcevanja že ne upa v farno cerkev k sv. maši, pri misijonu svojo izpoved opravil in da bi se sv. obhajila udeležil, tudi v vrsto obhajancev v cerkvi pokleknil, pride g. župnik s kelihom do njega, a se ne ozre nanj ter koraka mimo njega do druzega. Uboga para si misli, g. župnik so me nehotoma prezrli ter poklekne še drugič v vrsto k sv. obhajilu, a zaman. Temu postopanju je bila posledica, da sta se g. župnik in M. St. pred oltarjem v pričo ostrmelega ljudstva sprla, ko je oni tega odvračal, rekoč: „Ti pa preje pojdi čisto se izpovedat in pokoro storit"; poslednji pa odvrnil: »Jaz sem že svojo izpoved opravil ter od božjega namestnika prejel odvezo z dovoljenjem, da smem k sv. obhajilu." Konec temu prizoru, pri čemer je g. župniku, od jeze se tresočemu posvečena hostija iz keliha na tla padla, je hitro naredil jeden g. misijonarjev, ki je M. St-a. na stran potegnil, rekoč, da naj bode tiho, on ga bode sam obhajal.
Istina je, da mora ljudstvo trdno vero imeti, ako hočete, da ne bode vera pešala pri takem postopanji dušno-pastirstvo oskrbujočega duhovnika; višje duhovno pastirstvo naj bi pa svoj vpliv uporabljalo, da se duh blaži. Če bi se pa prizadetemu g. župniku račilo, § 19. tisk. zakona zajahati, mu bode že zdaj povedano, da se to, kar se v cerkvi javno godi, ne da jednostavno zanikati.
Telegrami „Brusu":
Sv. Jurij oh Taboru, 23. avgusta. Kapelanova stranka je imela danes v hotelu »Rimski Katolik" svoje posvetovanje ter proglasila predsednikom »Bralnega društva" moža, ki ne zna brati, tajnikom pa moža, ki ne zna pisati. V društvo je sklenila vsprejemati samo one, ki neso vešči niti branju niti pisanju, da se na ta način radikalno prepreči vsako pohujšanje po liberalnih časnikih.
Sv. Jurij ob Taboru, 24. avgusta. Prvi občni zbor našega „Bralnega društva" počastil je tudi kapelan Tomanič s svojo petokolesno prisotnostjo. Odlikuje se po zgovornosti, katere mu pa trdosrčen prvosednik žalibog ne pusti razvijati, zlasti pa po uljudnosti do dam. Iz obrazka se mu tudi bere, da razsaja v njegovih prsih strašen boj, v katerem igra žolč prvo in glavno ulogo. S seboj je prinesel jeden sklad papirja in dvanajstvorico svinčnikov, da natančno popiše in nariše vse sklepe zbo-rove. Izročiti hoče ta zapisnik inkviziciji: zaradi tega se pričakuje, da se bo v kratkem času mnogo udeležencev ekskomuniciralo, nekaj celo na grmadi sežgalo.
Sv. Jurij ob Taboru, 25. avgusta. Naš kapelan se je začel baviti z žurnalistiko. Za ta posel ima dovolj časa in dovolj tvarine, le jedno je, česar mu ne dostaja, sposobnosti namreč.
Iz Dobrepolja pri Velikih Laščali: V naši ravnini živi oseba, katere posel je, peči »vsakdanji kruh" in skrbeti za to, da se njenega gospoda želodec ne pritožuje radi prepičlega in prerahlega užitka mesnih in
postnih jedij. To bitje ima razven tega posla tudi vestno skrb za »duševni" blagor ponižnih Dobrepoljcev. Pripoveduje se o tei osebi, da izbira »duševne gospode" po svojem ukusu in da pošilja celo deputacije k mero-davni osebi, da ovrže kakšno, njej neljubo imenovanje. Bržkone dosegla bode tudi sedaj svoj namen, baje zato, ker je njen »protege" vsak, kdor nou ime onega svetnika, ki ima dva ključa v roki.
Iz Št. Vida pri Vipavi: Naš vikarij pokosil je Poddraškemu župniku deteljo. Zoper to početje, katero je proti sedmi božji zapovedi, uložila se je pritožba na okrajno glavarstvo. Vikarij Demšar ni se umaknil, nasprotno, poslal je voznike, da so svežo deteljo po skrivnih potih nad poldrugo uro daljave (mimo 3/4 ure prave daljave) v Št. Vid peljali. Nadaljnega dne dobil je Demšar telegram, da detelja ni njegova, a odgovoril je, dajo ima že doma. Na to izdal se je odlok, da je bila detelja Demšarjeva, in tako je ostalo.
Berolin: v vas je navaden pregovor: »Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba." V nas pa sedaj v istem pomenu pravimo: »Viljem v Narvo, Viljem iz Narve.
Celje: Naš Rakusc-h ne vsprejme s Kranjskega in Hrvatskega nobenega naročila več. Na svoji prodajalnici ima z meter dolgimi črkami zapisano: »Hier wird nur Deutschen verkauft."
Celje: Tukajšnje »Vahtarice" urednik zbolel je za fiksno idejo. Povsod vidi Sokolske srajce in Sokol ska peresa. Pred dnevi ušel je kanarček, a naš urednik začel je kričati: »Sokol! Sokol!" Ker je bolezen vedno hujša, deli so ga na opazovalni oddelek, kjer sedaj biva v svoji »feueht-fiohlich-beschauliche Seeligkeit".
Na nemških pevcev slavnosti na Dunaj i
so židovi najbolje peli visoki C.
Nesreča čez nesrečo!
Mlad kmet sreča nekega dne svojega znanca in sovrstnika ter ga vpraša, kako se mu godi pri gospodarstvu. Ali ta mu začne milo toževati in zdihovati rekoč: »Oh, nesreča čez nesrečo! Lani mi je kobila crknila, letos pa — oče!"
Kar je Bog vkupe spravil, naj le vkupe ostane.
Nekega vročega poletja potovala sta po deželi dva pobožna kapucina, pater in »kozel", nabirajoč pri dobrih ljudeh milodarov za ubožni samostan. Vsak dar sta hvaležno vsprejemala, v prvi vrsti se ve da denar in žito. Pater je nosil v usnenej torbici nabrani denar, kozel pa vrečo z žitom. Vsa trudna, lačna in žejna prideta v neko vas. Kmalu zagledata tam ob cesti hišo, kjer „Bog roko ven moli." Hoteč se nekoliko okrepčati stopita v krčmo. Ko jima krčmarica prinese kruha in polič vina, upraša jo pater, bi li ne mogel dobiti kaj druzega »za prigrizniti", n. pr. kos pečenke, svinjetine itd., ali gospodinja na žalost naših potnikov odvrne, da jej je vsa mesna zaloga že pošla, le jedno samo meseno klobaso ima še pri hiši. Na patrovo željo prinese krčmarica klobaso na krožniku z vilicami in nožem ter vse to položi predenj. Kozel je bil silno vesel v nadeji, da dobi vsaj polovico klobase, kar bode jako dobro delo utrujenemu njegovemu telesu, — dasitudi bi mu bila cela klobasa še ljubša.
Pater jame klobaso razrezavati na primerno majhne kosce, a previdno vselej potegne z nožem tako, da klo-basinega črevesa spodaj ne prereže. Izstradani in onemogli »kozel" že nestrpno čaka na svoj delež. Ko je bil pater s svojim rezanjem gotov, prime klobaso na
jednem konci ter jo privzdigne, ali glej čuda! vsi kosci so se še skupaj držali kakor jagode na moleku. Kozel postaja vedno nevoljneji, ali kot podložnik moral je lepo molčati. Pater ugledavši to čudno iz klobase nastalo vrv, malo pomisli, potem pa lahkodušno pravi: »Kar je Bog vkupe spravil, naj le vkupe ostane" — in celo klobaso v božjem strahu sam použije. Lahko si pač mislimo kozlovo jezo nad pohlepnim patrom, ki je nosil jedino le majhno denarno torbico, a on zaničevani kozel tovoril je teško vrečo. Kaj se če ? Treba se je pokoriti, ali tega mu ne bomo zamerili, da je v svojej notranjej razburjenosti trdno sklenil, nad patrom maščevati se kadar pride ugodna prilika. Na to pa ni bilo treba dolgo čakati.
Dalje potuje in opravljaje svoj prosjaški posel kreneta jo po cesti, ki je peljala skozi samoten in temen gozd. Pater z denarnico koraka brezskrbno naprej, a kozel z vrečo na rami ponižno za njim pobira stopinje. Najedenkrat skočijo trije tolovaji iz gozda, zgrabijo »pe-tičnega" patra ter ga vržejo na tla, ne meneč se za kozla. Prestrašeni pater kliče svojega spremljevalca rekoč: »Kozel, pomagaj, pomagaj!" ta mu odgovori: »Kar je Bog vkupe spravil, naj le vkupe ostane" — ter urno zbeži.
Živahno stavbinsko gibanje
na nekaterih staviščih Ljubljanskih.
A-hacelj: »Nemški cesar ie vender jako uljuden, v Revalu in v Narvi je redno le ruski govoril."
B-hacelj: „To je izvestno carju Aleksandru zelo prijalo in Viljem se mu je s tem jako prikupil."
C-hacelj: »Ne bode take sile. Car Aleksander je moder mož in mislil si je: Cesar Viljem sicer ruski ovori, a vedno le nemški misli."
A-hacelj: »Poravnava je torej gotova. Kolikor čujem, so vsi narodnjaki ž njo zadovoljni in sploh se govori, da je bil to pravi konec."
B-hacelj: „Le naši „Laibaclier Zeitung-i" to ne ugaja. Skrpala je notico, v kateri bi rada dotičnike smešila, češ, sedaj bodo drug druzemu spisali „Wohlverhal-tungszeugnisse."
C-hacelj: Kje je neki uradnega lista urednik vse to tako dobro izvedel?
B-hacelj: Od svojega sotrudnika, ki vidi, kako trpotec iz tal leze.
A-hacelj: Ali pa iz »Neue Freie Pressse", ki mu je zadnjič vihar v Ljubljani tako zvesto popisala. Vsi trije: Ha, ha, ha!
Metličan prišel je iz Amerike domov. Uprašali so ga, kako je tam. Pravil je na široko, kako se v Ameriki hitro živi, kako vse par goni, da v nas niti primere ni.
Pomislite, dejal je, zjutraj začeli so zidati pivarno, zvečer pa so že prvega pijanca iž nje na ulico vrgli.
Grozen požar.
Pri »Nižnem Novgorodu" zgorel je nedavno paro-brod »Gregorije" ž njim pa tudi »ves poštni promet". Tako se čita v »Slovenca" 195. štev.
Hlebce.
(Dalje in konec).
Prijetno življenje imajoHlebčani po zimi. V tem času nima večina, izvzemši kako malenkost, nobenega posebnega opravila. Kratki dnevi hitro minejo, noči se preleže in prespe, večeri se z zabavo prijetno prebijejo. Pod večer se namreč občinstvo razide. Oni, kojim je minola življenja lepša polovica," snidejo se v svoji „zbornici". Tu obravnavajo najrazličnejše stvari; pri vsaki odločitvi jih je gotovo nekoliko pro, drugi contra. Dogodi se tudi, da postaran možiček, sedeč na klopi in premagan od sladkega morfeja, hoče poljubiti — kakor Brut ali Cezar — mater Gajo. Hoteč svojo zadrego prikriti in občno ve-selost vsaj nekoliko potolažiti, kara svoje obuvalo: „Ti presneti kvedri, kvedri!"
Ko se tu zboruje, i mlajši rod ni brez dela, ravnajoč se po besedah: čas je zlato.
Vaški fantje — sploh mlajša generacija — zbere se tudi proti večeru. Ker nima v sebi dostikrat primernega zabavnega gradiva, zasede mizo ter prične obligatni svoj tarok. Opomniti je, da se „mrjaš" le redko igra, in da bivalci prej znajo elegantno prvo igro, nego jednostavno drugo. Znak visoke kulture! —
Da je pa zabava popolna, mora stati na mizi steklenica napolnjena z „bikom", ki prehaja potem v jako mali posodici v okrožji od jednega do drugega. Tu gospoduje torej Fortuna; vendar ne vrti na svojem kolesu Krezovih zakladov.
Ker pa tarok ne ugaja vsem, zato se zbirajo ti „malkontenti" pri dominah ali tomboli. Veseli igri ob vrtenji kolovratov in jezičkov.
Ker ima pa vsaka reč svoj konec, zato tudi te „skupščine" minejo. Ljudstvo se poda k počitku.
Tu in tam se sicer prigodi, da stopi čil mladenič na skladalnico, da bi bil bliže osodepolnemu — oknu. Pri tem seveda ne misli na Gigante, ki so postavljali Pelijon na Oso, da bi dosegli Zena. Dogodi se pa tudi lahko, da ga zadene ostra strela gromonosnega boga. — Vendar srčnost velja. On stoji na skladalnici. Mundus vult decipi. Kdo je tukaj ta „mundus"? Ta zunaj, ali ta znotraj ?
Naposled je mir v celi vasi. Občno tihoto kali le sedaj jedini pes, ali prav za prav psiček. Pa ker pod luno ni nič stalnega, tudi ta utihne. Zatorej utihnemo tudi mi!
Kaj je smola?
Smola je, ako se človek s premožno gospodičino ženi, njenim roditeljem zatrjuje, da deDarja ne potrebuje, ampak le pridno gospodinjo; in ako roditelji gospodi-čine oziroma neveste še v pravem času zvedo, da tiči snubitelj, oziroma ženin, čez ušesa v dolgovih.
Smola je, in sicer še večja, ako se zadolženi snubitelj z bogato nevesto že zaroči, ako pride že do dru-zega oklica, ako roditelji neveste že vso dragoceno balo ženinu odpošljejo, ako pa tudi kar na mah za velike dolgove ženina in kričeče dokaze njegove prejšnje ljubezni zvedo, oklice ustavijo in vso balo nazaj zahtevajo.
Smola je pa tudi nek veleposestnik na Dolenjskem, ob jednem najzagrizenejši nemškutar.
Kdaj ljudje mislijo na zavarovanje.
Kmetica: Alo, mož, hitro teci k zavarovalnici, že treska!
Razni paberki.
(Priobčil F.)
(Kakor se vzame.) V nekem semenišči bil je bogo-slovec, ki je pri vsaki priliki ponavljal besede: „Kakor se vzame".
Nekoč prišel je v semenišče škof in začel izpra-ševati bogoslovce.
Našemu junaku dal jeuprašanje: „ Ali se sme tudi z juho krstiti?"
— Kakor se vzame, bil je odgovor. Z juho, ka-keršno zauživa vaša uzvišenost, se ne sme krstiti, z juho pa, kakeršno dobivamo mi bogoslovci, pa brez vse skrbi.
(Izpred sodišča.) Sodnik: „Obtoženi ste, da ste temu gospodu ukrali palico. Ali je to res?"
Obtoženec: „Dakako. Ali jaz sem nedolžen, ker sem bil primoran."
Sodnik: „Kako to?"
Obtoženec: „Ko sem začel lomiti vrata v njegovo prodajalnico, prinesel ga je vrag. Prišel je s palico in začel udrihati s palico po meni. Tedaj pa sem mu palico vzel in — ubežal."
(Iz nekdanje granice.) Star graničar bil je v Italiji v vojni. Ko se je povrnil domov, prišli so sosedje, da bi jim pripovedoval, kje je bil in kaj je videl.
Stari graničar je malo pokašljal, potem pa začel:
„Bili smo v Veroni. Ondu sem videl čebele tako velike, da, tako velike, kakeršne so v nas ovce."
Poslušalci so samega začudenja kar zijali.
„A koliki so bili panjovi za tako velike čebele?"
—	E veliki, grozno veliki, kakor največja hiša v naši vasi.
Vse se zopet čudi, a nekdo zopet upraša:
„A kako pa čebele love, kadar rojijo?"
—	A tega nesem utegnil opazovati, kajti Italijani pregnali so nas iz Verone baš tedaj, ko so čebele začele rojiti.
Izidorja Muzloviča premišljevanja.
Na Gorenjskem vršila se je zadnjič pomilovanja vredna žaloigra, lov na divje strelce iz Trente. Trentski strelci se neso postavljali v bran, marveč bežali so, a kruti preganjalci so vender jednega ustrelili v hrbet, druga dva pa ranili. Preganjalci ustrelili so vsega vkupe devetkrat.
Naš uradni list priobčil je sprva prav dobro, objektivno notico in povedal, da vse, kakor je bilo. Pred dvema dnevoma jo je pa jako nerodno zasukal, češ, da je po neki govorici, bil oddan samo jeden strel in še ta le po neljubem naključji. Vprašam, ako je bil oddan samo jeden strel, kako so bili potem vsi trije lovci zadeti? Zakaj prikrivati, kar je že „in aetis"? Postopanje lovcev nasproti strelcem iz Trente bilo je tako grdo, da jim ne more pomagati niti gospod Patat, akoravno je njegova posebna obrt, takozvana „Schonfarberei".
Drug, toda tragikomičen dogodek vršil se je nedavno v Skofjiloki. Glavni junak v tem „Zweiakterji<< bil je „karfijolec" E., ki kaj rad zabavlja in zgago dela. Ta pot je pa ni srečno vozil. Nasproti žaljenemu gospodu je nekda nekaj govoril o „Satisfactionsfahigkeit" — ali kaj podobnega, a preveril se na svojo veliko žalost, kako prav je imel ljubi Šiler, ko je pel:
„Doch dem ist kaum das Wort entfahren,
Mocht' er's im Busen gern bewahren.
Umsonst! Der schreckenbleiche Mund" i. t. d.
Ploskanje culo se je daleč okrog. Najžalostneji je pa bil finale, ko mu je še krčmarica precej krepko pobožala obe lici in ga tako „rukopipatelno" poučila, kako se je obnašati na javnih prostorih.
Jednacega pouka bili so tudi Tržaški iredentovci krvavo potrebni. Obnašali so se že tako nesramno, kakor da za njih ni kazenskih zakonov. A prišla je tudi za-nje plačilna ura in vlada je vsaj sedaj, pred dvanajsto uro, spoznala, da je treba tej izdajalski in zavratni zalegi stopiti na prste. »Triester Zeitung", katero sem dosedaj le po strani gledal, izpremenila je zadnje dni svojo pisavo tako korenito, da se mi je uprav omilila in da jo prav slastno čitam. Saj pa tudi mestnim očetom Tržaškim tako krepke levite bere, da jej prav iz srca kličem: Bis! bis! Seveda, zmatram vladne korake v Trstu le za začetek. Treba bode še veliko energije in napornega dela, da se popravi, kar se je v zadnjih letih zanemarilo, da se izrujejo gadu, ki smo ga na prsih redili, strupeni zobje. Da se bode sedaj resno delovalo, smemo skoro trdno upati, kajti sedaj veje v Dunajskih krogih vse drugačna
sapa in oficijozna glasila že sama zahtevajo, da se proti Tržačanom strožje postopa, da, čujejo se celo glasovi, da se proglasi izjemno stanje. To bi morda bilo z ozirom na trgovino in promet preostro sredstvo, vsekakor pa se ne bode smelo odjenjati, kajti v Trstu je še mnogo trebiti, zlasti pa treba z debelim prstom potipati one sumne osebe, ki so samo zaradi poli-tiške agitacije prišli z blaženega apeninskega polutoka na obali sinje Adrije in iztirati vse sumne neodre-šence. Potem utegnejo nastati zopet redne razmere, potem se bode Trst zopet po pravici imenoval „la citta fedelissima."
Predno končam, zdi se mi potrebno par besed posvetiti še Celjskim nemškutarjem, ki so se z vsemi štirimi repenčili in brcali proti Sokolski slavnosti. V svoji tevtonski modrosti so slavnost kar na kratko prepovedali. A namestništvo jim je prepoved ovrglo.
Ta poraz jih še ni spametoval. Izmislili so si nov „Hirschauer-Stiickl". Izdali so prepoved, da „Sokoli" ne smejo v društveni obleki v mesto. To bilje skrajno bedast korak. Kajti „Sokol" v Celji je dovoljen in tudi njegova društvena noša. Namestništvo v Gradei, kjer sede drugačni gospodje, nego Celjski zagrizenci, je zaradi tega abderitični sklep Celjskih nemčurjev razveljavilo in Celjani so se prav temeljito osmešili.
Blamaža, dvakratna blamaža zadela je nem-čurje. Kaj bi jih tudi ne, saj sem nekoč v »Fliegende Blatter" črno na belem čital filozofično pravilo:
»Jedermann hat das u n ver a u s s e rl iche Recht sich nach Belieben zu blamiren." Zato se ta pravica tudi Celjanom kratiti ne sme. Naj jo uživajo v polni meri! Torej gospodje Neckermann, Rakusch, Rasch „e tutti quanti" le hitro zopet kaj jednacega! Zelo ste mi ustregli, ker sem se srčno smejal vaši abot-nosti. Jaz se rad smejem, ker je smeh zdravju koristen in ker je blamaža koristna vsem takim ljudem, ki si domišljajo, da se okolu Celjske kazine svet suče. Oder was?
Celjskih nemčurjev tedenski program.
Ponedeljek: Mestni očetje snidejo se na rotovži in sklenejo v svoji brezkončni modrosti, da se „Sokol" ne sme ustanoviti.
Torek: Vsled priziva namestništvo v Gradei ovrže ta sklep.
Sreda: Mestni očetje snidejo se na rotovži in sklenejo v svoji brezkončni modrosti, da se Sokolska slavnost ne sme vršiti.
Četrtek: Vsled priziva namestništvo v Gradei ovrže ta sklep.
Petek: Mestni očetje snidejo se na rotovži in sklenejo v svoji brezkončni modrosti, da »Sokoli" ne smejo v Sokolski opravi po mestu hoditi.
Sobota: Vsled priziva namestništvo v Gradei ovrže ta sklep.
Nedelja: Mestni očetje imajo dolge in kisle obraze, kakor da so lesnike jedli in galun pili. „Deutsche Wacht" izide s črnim robom. Uvodni članek ima naslov: „Urca-pitalviec hovi č".
Prihodnji teden ponavlja se dan za dnevom isti program.
Celjanom!
Preljubi Celjani,
Vi ste kot purani!
Kar je rudeče,
Vas silno žegeče.
Sokolsko pero
Vas bode v oko,
Vam jezico kuha.
Zato — primaruha!
Ste mislili, djali:
Bomo pokazali,
Kako smo mi modri
Se bolj, nego kodri.
In skovali ste ukaz,
Ki še n a m je za „špas".
Vi sklepe ste pekli,
A v Gradci so rekli:
Ti, Jaka, ne boš!
Celjski sklep, ha j d v koš!
In za stafažo
Imate zdaj grozno blamažo.
Odkar smo zadnjič klali,
Se še nesmo tako smejali.
Samega veselja izbrali smo Celjane
Za svoje častne občane.
Ker nas „gliha
V k u p e š t r i h a ".
Cez hribe in doline
Do Celjske kazine
Kolegijalno roko
Dajo Vam krepko
Vaši znani
Lemberžani.
Čast, komur čast.
Iz zanesljivega vira dobili smo baš pred sklepom lista preveselo vest, da je zastop svetovno slavnega mesta „Krahwinkel" sklical slavnostno sejo, v kateri so bili Celjski župan Neckermann, oba Rakuscha,Rasch in drugi imenovani Ehrcnbtirger von Krahwinkel. Krahwinkelski župan rekel je pri tej priliki s solzami v očeh : Da nesem Krahwinkelčan, hotel bi Celjski nemčur biti.
Listnica uredništva:
Gospod C i f k o v Vipavi: Vaša „'Vipavske elegije" so deloma tako močno poprane, da jih ne moremo natisniti, ker navzlic obširni informaciji vender ne vemo, ni li to ali ono proizvod osebne mi-žnje. Tudi je nekaj izrazov preostrih. Vender, da ne bode brez vsega, priobčimo vsaj nekoliko Vaših stihov:
Po uvodu:
„Poslušajte; kaj starček osiveli Zapel Vam bodem o dolini tej. Potepal nisem nikdar se po sveti, Denarja ni, da bi iz teh šel mej.
Imel sem torej dokaj lep'ga časa, Opazovati šeg prečudno zmes, Ogledal koče, kjer je prazna kasa, A videl polne tudi vmes. M trii sem pazno revne kmete naše In te, ki ne poznajo kaše.
Tako na primer, takoj hočem peti — Prebiva v trgu majhen, bradat mož. Jedrno on le ve tako živeti, Kakor nas Bog uči, — se ve za groš! Ker giblje jezik mu zvečer pod križem In vidno molit hodi v božji hram. Pa sme psovati vse. Sam pa je čižem D d kanove oblasti le A sram Ga ni. Zakaj ne trobil mož bi sveti
V	takšen rog? Zato pa sme i peti:
Potem pa hočete kritikovati leposlovno delovanje njegovo, kar pa nikakor ne odobravamo. če delo njegovo ni dobro, ocenite je stvarno, a brez osebnosti. — Tudi 4. in 5. kitice ne moremo priobčiti. V 6. kitici šibate nekega gospoda, čegar pijače tresoča se roka kmetom prepočasi dela pisma in jim tako prizadeva škodo,
„A kmet tam čaka do večera teško Po noči pa še žena nanj se dre: Kaj delaš p'janc ves teden v Vipavi, Snel bodeš zadnji dve mi suhi kravi."
„Srvus Nacelj!" Ta kitica je tudi dubro zabeljena, menimo, da prehudo. Nace I j-mi bodi to opomin, da mu je svobodno zabavati se z vinom, žganjem in — —, a da svoj jezik previdno brzdo.
Osma kitica, ki bi se „mutatis mutandis" lahko porabila tudi za kakšen drug kraj, pa slove:
Če pot pripelje tujca v Vipavo Prekrasno lepo našo vas, Zaman pošteno išče on zabavo, Povsod mu dolg, je dolg le čas. Obupan ves h krčmarju se zateče Vpraša ga: Kam vender muram it', Da v družbi mi veseli dan preteče? Odgovori na to lisjak mu zvit:
V	Logu danes so gospodje uzorni, Ker šel pr.....je tja v uniformi.
Še zadnji kitici bodi tu mesta.
„ Kaj bi posebej vsacega opeval, Če te možake vse bi tu naštel; Bolnik bolezni pač ne bi okreval, Ko čital komaj ta bi pesmi del; Ker tepec nosi glavo tu po konci, Nemčur prepeva pa ,,Die Wacht am Rhein" Za tujca polnijo se naši lonci, Za domačina je polenta „fein". 0 stvareh teh bo pa nadaljevanje Ko pride prilika ugodna zanje.
P. n. naročnikom našim.
Pri pregledovanji naročilne knjige opažali smo, da je mnogo naših gospodov naročnikov še naročnino dolžnih. Zaradi tega zdi se nam potr-' opominjati jih prav resno, da nemudoma po' svoj dolg. Nekaterim naročnikom priložili sm njič za opomin nakaznice v list, a žal, le je temu opominu odzv.alo. Zato pozivlje jedenkrat, da skoro store svojo dolžno?
Uredništvo in uprar•
Preklic.
Ker smo imeli priliko osvedočiti se, da smo bili napačno informovani, trdeč v svojem listu, „da g. Andrej Kalan zanemarja svoje duhovske dolžnosti in da niti ne utegne umirajočim dati cerkvenega tolažila v večnost," preklicujemo, odzivajoč se dotični poravnavi, navedene žaljive povsem neosnovane trditve.
V Ljubljani dne 30. avgusta 1890.
Uredništvo „ Brusa ".
Dostavek: Poravnava, vsled katere so se ustavile hkratu štiri tiskovne pravde, bode vsakomur ugajala, izimši morda par oseb, ki bile tem povodom pasle svojo radovednost in se naslajale s pikantnimi podrobnostmi. Kar se našega slučaja tiče, izpovemo resnici na čast, da so naših prič izustila bila za gosp. Kalana. Imeli smo v ozadji še dve priči, a ker je gosp. Kalan ponudil poravnavo, vsprejeli smo jo, ker je narodni stvari na korist in je bolje, da se stvar mirnim potom reši, nego da bi v porotnih obravnavah znašali gradivo, s katerim bi se mastili »Deutsche Wacht", »Tagespost" jn grižasti „Wochenblatt". Gosp. Kalan je povodom te poravnave družbi sv. Cirila in Metoda poklonil 100 gld., in stvar bila je na ta način najbolje rešena.
Pred sodnikom.
V Ameriki sedel je pred zbranim sodiščem malo-vreden zatoženec. Sodnik, držeč palčico v roki, pokaže ž njo na zatoženca rekoč: »Na konci moje palice nahaja
se grd, nepoboljšljiv hudodelec." Zatoženec pa ga takoj vpraša: „Gospod, na katerenu konci pa?"
A.	„Koliko let je že, odkar nemate žene?"
B.	„Bogme, lepa doba, že 38 let."
A.	»Kdo bi to veroval? Vi ste še tako mladi, kakor da ste baš ženin!"
B.	„To je zaradi tega, ker se še nikdar nesem ženil. Še le sedaj na to mislim."
Zabavna naloga.
Magični kvadrati.
(Priobčil J. Ho ni g.)
a	a	e	e		a	a	e	e		b	e	e	k
e	g	1	1		i	k	k	n		k	k	1	n
1	1	0	0		n	0	0	r		n	0	0	0
r	s	t	t		r	v	v	z		0	0	t	t
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Skakalnica (Lastovka.) (Priobčil J. Š.)
to-
te
te
go-
tu
skrb-
te ' ke
pri-
kjer
zaj
tu
pra-
gos- ji- rod strop
čo-
svoj
je
jaz
te
ben
va- i naš
no I pn-
pri-
svoj
ste
manj
sil- na-
dom le
da
I
ja
pri-
gnez-
te-
ke
po-
tako ko. slastno či tako krepke bis! Seveda, zn. četek. Treba bode da se popravi, kar s se izrujejo gadu, ki smo f-
ko
moj , mi
ste
tja
bog stov-
pla-le-bra-
po gost-
lju-
rod
oj sta-
di
ski než-
nil
ost-
če
dol-
bom ma-
gl
tak-ri
ste dom
mla-
nil- ne
se tu
la-
bla-
spri-
do
te
(Rešitev in imena rešilcev v prih. številki.)
raj
po
ke
bre i vas
hik-
do-
Da se bode sedaj resno der«igovorni urednik Ivan Železnikar. — Tisk »Narodne Tiskarne" v Ljubljani, upati, kajti sedaj veje v Dunajski.