Po sledeh moščanske preteklosti
Od kod ime?
Morda po mostu, oziroma brvi čez Ljubljanico na mestu, kjer dela cesta, ki prihaja iz Polja, ovinek.
Ali pa drugače: prvotno vaško jedro Most je ležalo vzhodno od današnjega izliva Gruberjevega kanala v Ljubljanico; in vas ne bo imela imena po kakem mostu ali brvi čez reko, ki ga v virih niti ni najti, pač pa bo to ime, ki je na Slovenskem pogostno izviralo iz poti v vasi, ki je bila podobno kot most, z bruni obložena.
Moste so bile še sredi 19. sto-letja kmečko naselje in se niso razlikovale od drugih vasi na Ljubljanskem polju. Bile so enostranska, ob današnji Za-loški cesti ležeča vas._ Zaloška cesta, ki je šla od Šentpetra skozi Selo in Moste proti Fuži-nam in takratni Devici Mariji v Polju, je v svoji zasnovi stara. Hiše so gledale s svojim spred-njim delom na cesto, zadaj pa so bila gospodarska poslopja. Njive so se širile na vse strani, pašnikov je bilo največ ob Ljub-ljanici, travnikov in gozda pa ni bilo veliko. Sadovnjaki so se držali hišnih parcel. V fran-ciscejskem katastru iz leta 1825 sta bili označeni tudi dve gra-mozni jami.
Lastniki zemlje so bili veči-noma kmetje, cerkevje imelale dve parceli, občina pa petin-dvajset. Obrtnikov skoraj ni bilo.
Petirfavajset občinskih parcel se zdi veliko,todaod tegajihje devetnajst odpadlo na poti.
Večina stanovanjskih in po-slovnih stavb je nastala ob Za-loški cesti do leta 1880.
Leta 1825 naselje Moste še ni bilo povezano z Ljubljano. Pre-obrazba se začenja pozno v 19. stoletju, ko postaja mesto go-spodarsko pomembnejše in se začenja povezovati z zaledjem.
Danes je pojem Most seveda veliko širši, kot je bUvčasih, ko so se prave Moste omejevale le na prostor vzhodno od dolenj-ske železnice, na jugu do Ljub-ljanice, na severu do železnice proti Novemu mestu.
Pojem Most v zvezi z novo občino je razširitev pojma Most na naselje severno od železnice (tu je Zelena jama) in na desni breg Ljubljanice (Kodeljevo).
Stara moščanska občina je bila leta 1935 priključena k Ljubljani.
Danes spada tudi Selo v moščansko občino. Vse do zadnjih desetletij 19. stoletja pa ni bflo sledov o tej povezavi. Takrat so Selu rekli domačini ,,Na fabriki" — torej že ni bilo več čisto kmečko področje. V drugi polovici 18. stoletja je bila na Selu tovarna blaga, kije izrabljala vodno silo Ljublja-nice. Po padcu Napoleona je takrat največja tovarna na Kranjskem propadla. Pa tudi mlin, ki je stal tu, je 1. 1825 nehal mleti, ker so podrli jez na reki in začeli z osuševanjem barja. Grad na Selu in gospo-
darska poslopja, last Andreja Maliča, je vzela v najem vojaška uprava in ustanovila žrebčarno, ki je ostala do konca 1. svetov-ne vojne. Del tovarniškega po-slopja so prezidali v stanovanja, v drugem delu pa so izdelovali salame.
Vloga Sela je bila že v 18. stol. kmetijska in industrijska. Od prehoda v 20. stol. naprej se podoba menja v korist indu-strije.
Ime Zelena jama je v zvezi z gramoznimi jamami, kjer so kopali gramoz za železniške nasipe. Zaradi železniške proge je stavbno slabo povezana, toda kljub temu je bila in je del moščanske občine.
Zelena jama je nastala ka-sneje kakor moščanski kmečki predeli. Zanimivo je, da tu ni bflo starega centra, iz katerega bi izhajale, oziroma se razvijale ulice, ampak so prve hiše na-stale pod vplivom mesta Ljub-ljane. Tu je živelo veliko želez-ničaijev, saj je bil blizu glavni kolodvor in tudi stavbne par-cele zaradi gramoznih jam niso bile predrage. Vodmat je stal nekoč ob strugi Ljubljanice (ime ima po motni vodi).
Tok vode je bfl prej druga-čen: za bolnišnico se je obrnila do Vodmata in tekla od tam v ostrem loku južno od gradu Kodeljevega do Štepanjskega mostu v koritu današnjega Gru-berjevega prekopa ter dosegla današnjo strugo reke pri brvi na Selu. Podoba ravnega toka je od regulacije 1. 1827/28, lok stare struge okoli Kodeljevega pa je danes suh.
Ta del moščanske občine ima ime po baročnem gradu grofa Codellija iz 1. 1701, po-datki o graščini Turn pa segajo do 17. stol., ko je bil njen last-nik plemeniti von Hizing. Zna-menita kapelicaje iz leta 1734, freske so delo Frana Jelovška, ki je istega leta dokončal tudi freske v cerkvi Sv. Petra v Ljub-ljani.
Kodeljevo je po nastanku mlado, starejših hiš je malo, večina je bilo zgrajenih med obema vojnama in pozneje.
Po številu hiš je najmočnejša Povšetova ulica. V večini drugih ulic so hiše mlajšega nastanka. Kodeljevo najhitreje spreminja svojo podobo in je tipično sta-novanjsko naselje, ki se je funk-cionalno vključilo v moščansto občino.      ALENKA LOBNIK