Dopisi. Izpred Maribova. (Hujskarija zoper č. duhovščino.) Veseli smo, da smo deželne volitve srečno prestali, kajti v tislih dneh, ko so naši nemškutarji po gostilnicab hodili, stare čenče prežvekovali, znanega (iirstmavrja priporočali in č. dubovščino dbirali, bilo je res dolgočasno in zoperno; vsak pameten mož se je rajši gostilnice iz daljave izognil, da mu ni bilo treba poslušati teh krieačev. Vezali so stare liberalne otrobe, češ, da duhovniki o gospodarstvu nič ne razumejo, da naj se ne mešajo v politiko itd. Toliko in več, ko (iirslmavr, menda vsak duhovnik zna, ne samo o politiki in drugih znanostih, ampak tudi o kmetijskem stanju in gospodarstvu. Duhovniki so vsaki dan v dotiki s kmečkim Ijudstvom, se pogovarjajo ž njim in poznajo vse njegove potrebe in nadloge, tembolj, ker so večjidel sami kmečki sinovi, imajo stariše, brate in sestre med kmečkim ljudstvom, od katerih vse natančno in resnično iz prvega izvejo, kako se kmetom godi. Mnogi župniki imajo tudi sami obširna posestva kot dohodek, imajo hlapce in dekle, ter morajo skrbno gospodariti, če hoeejo od svojega posestva kak dohodek imeti. Taki so v kmetijsvu gotovo bolje izvedeni, ko mestni gospodje, ki se kmetom za učenike ponujajo. Poleg lega so pa duhorniki v drugih zadevah in vsakdanjih vpraSanjih bolje izvedeni, kakor navadni kmetovalci, kajti oni prebirajo razne časnike in knjige in zasledujejo duševno gibanje časa, tore] \e duhovnik bolj sposobon za poslanca, ko navaden kmet, kateremu manjka učenosti in zgovornosti. To pa za kmete ni nobena sramota; čast kmetu, saj je kmet podpora cele države, pa vsak ni za vse! Ko bi mi same kmete za poslance volili, tisti bi si v Gradeu čisto nič pomagati ne mogli, bili bi nasprotnikom le v posmeh. Iz Brežic. (Nekaj povolitvi.) Veliko važnost volitev poslancev za deželni zbor uvideva ljudstvo, katero hoče. da vlada, ki mu navadno nalaga tako težko butaro vsakoršnih dolžnostij, tudi izve njegove ležnje, in da se naj ozira ne samo na njegove davke, temuč tudi na njegove želje. Tega se je prepričal pač vsakdo, ki je bil prisoten ob volitvi dne 21. sept. v Hrežicah. Udeležilo se je te 123 volilnih mož. 98 glasov je bilo oddanih za č. g. Žičkarja, a 25 jih je dobil g. Balon. Toda kaj je vendar povzročilo to needinost med volilci, zakaj se je 25 mož tako trmoglavo oklepalo g. Halona, kateri je pismeno izjavil, da ne sprejme nikake izvolitve, kateri je odločno izrekel, da ni nikdar mislil na kaj takega in da mu je zelo neljubo, da hočejo Bizeljanci njemu svoje glasove oddali. Odgovoriti na to vprašanje nam bo tem težavneje, ako še pomislimo, da je g. Žičkar razvil volilcem tako imeniten program, v katerem jim je pokazal svoja načela, katera zastopa kot duhovnik, kot državljan, kot kmet, kot rodoljub. Ternu programu je pritrdilo 98 volilcev, kateri so oddali svoje glasove g. Žičkarju, veseli, da so dobili v njem tako vrlega poslanca. A možje iz Uizeijskega so še negodni za taka zdrava načela, so še res otroci na političnem polju. Le ker je zakrivila njihova nevednost in otročja trmoglavost, da so tako ravnali, bomo mileje sodili o njihovem početju; kajti nevednost Hizeljancev v teh stvareh je res velika. Vrhu tega so pa tudi jako trde glave, in tako se je zgodilo, da se niso dali ogreti za g. Žičkarja, in se raji držali g. Balona, zato ker je njihov, in zato ga ravno hočejo imeti proti njegovi volji za poslanca, če ludi jim ne bi mogel prav ničesar koristili, ker ni kot deželni komisar neodvisen, temuč mora v poštev jemati to, kar želi deželni odbor. V tej svoji zaslepljenosti so pa tako rogovilili, da so nam na vse zadnje za seboj potegnili še tudi nekaj drugih mož, in lako je doletela gospoda Balona proti njegovi volji zelo dvomljiva čast, da je postal in ostal bizeljski kandidat. Upajmo, da je to uzrok početju bizeljskih volilnib mož, in ne nekaj hujšega, da se ne bo za tem morebiti skrivala kaka glava iz Urežic. V tem slučaju bi se moralo strogo obsojati takšno početje, obsoditi bi se moral bolj, kakor Uizeljanci, še kdo drugi. Tedaj celemu kolovralu bizeliskemu ne bo treba prisoiati kakega po- mena. Tudi si ne moremo misliti, da bi vodil Bizeljance liberalni, brezverni duh. Hicer se je slišalo popoldne 1. sept., g. Žičkarja ne volimo, ker je duhovnik, po te besede so Bizeljanci pobrali od kakega hudobnega človeka in ko jih je razgrelo vino, klatili so s takimi izrazi, katerib nikakor ne razumejo. A pri vsem tem še ne obupavarao nad Hizeljanci, s časom se bodo tudi oni izučili ter si zmehčali svoje glave, postali bodi značajni, in tako se bo zgodilo, da se bodo še enkrat ravno tako žilavo, morda še bolj, oklepali g. Žičkarja, kakor zdaj gosp. Balona. Bog daj, da kmalu! Iz gornje Savinjske doline. (11 a z n e n o v i c e.) Poročil se je minoli ponedeljek g. Ivan Kramer, učitelj na Zidanem mostu, z gospodč. M. Šentakovo na Vranskem. — Nov zvon dobi podružnica sv. .leronima na Tabru, župnije Vranske. — Podružnica v Stopniku pri Vranskem je dobila nov veliki oltar s krasnimi sohami. — V Solčavi bodo popravljeni ter prenovljeni vsi oltarji po mozirskem rojaku, ("esarju, ki se je izšolal na dunajski akademiji. — Občina Reoiea je imenovala v znak bvaležnosti za velike zasluge v občni blagor vlč. o. Viktorja Jerančiča, župnika in gvardijana v nazareškem samostanu, za častnega občana. Častitamo! — Par mozirskih gospodov, ki bi najrajši sami »cajtinge« izdajali, ker iim skoro nobene niso po volji, katoliške že celo ne, je močno veselih, da ste vsprejeli Al. Goričarjevo pojasnilo na § 19. Da se je res v novi šoli nekaj težkega delalo na Marijin praznik dne 8. sept., to 8em tudi jaz slišal od nekega mozirskega rojaka, in je potrdil neki celjski obrtnik. Da pa je stavbeni podjetnik res naš zagrizen narodni nasprotnik, tega pa nihee ni preklical in tudi ne more, in baš to kaže pristno narodnost (?) nekaterih Mozirčanov v pravi luči! Iz Hoč. (Stekliš.) Pretečeni mesec je neki stoček hudo razsajal po Dravskem polju. Najprej je ugriznil gospoda župnika na Slivnici zaradi volitev; potem leti v Poličane nad g. župnika ter jih grozno rani; zopet besno leti na Slivnico, ugrizne gospoda kaplana, ki so Ijudi opominjali, naj narodno volijo. Še tisto noč leti na Pohorje, ugrizne g. župnika v Šmartinu, ki so pohorske Nemce za slovensko stranko pridobili. Ali bo zdaj mir? Ta steklis še ne miruje; urno teče v Slov. Bistrico, ugrizne mirnega g. kanonika, da bi bili skoro črez noč umrli — same žalosti. Še po noči teče po veliki cesti nazaj, zalaja v Framu ter ugrizne ondi gosp. župnika za bogato roko, da jo je skoro takoj odgriznil in ubogim liberalcem donesel. Napade starega g. župnika v Račah, ter jih zasmehuje zarad narodnosti. Brez počinka leti ta besna stvar tja v Slov. gorice, in ugrizne g. dekana pri Sv. Lenartu. Uoče so bile v velikem strahu, pa se jim za zdaj nič žalega zgodilo ni! Ali so pa to nevarno stvar že ulovili in našli ? Ne še, ker se močno skriva. Ta stoček ima svoj koteek dozdevno na Slivnici in živi od samih lažij, ki jih tu in tam zve in pohrusta.