Pacug 
— otroški kotiček 
veselja ob morju
Tovarišica razredničarka nam je razdelila belo in črno potiskane pole papirja, ki smo jih neka-teri že komaj čakali. Vsi veseli smo jih izpolnili in izpolnjene oddali v tajništvo. In potem smo vse tiste dolge dneve, ki so nas še ločili od počit-nic, sanjarili v šolskih klopeh in doma. Komaj smo že čakali na tisti trenutek, ko smo se oblo-ženi s kovčki stlačili v avtobus in se med seboj ogledovali,še prav nič prijateljsko. Bili smo tihi, nekateri so se v mislih še poslavljali od doma, obenem pa so se že veselili štirinajstih dnevov v zalivu otroškega raja PUCUGLJ. Sledilo je dve uri dolgo potovanje od Ljubljane do Puca-ga. Vseeno smo bili na moč veseli, veseli tistih tesnih lesenih hišic, razporejenih med drevjem, postelj v njih, ki so škripale, veseli smo bili peš-čenega, ne prevelikega igrišča, majhne beton-ske plaže s pomolom in morjem, ki se je izgub-ljalo nekje v daljavi. Ta majhen zaliv se je končaval na obeh straneh s hribi in skalami, po katerih se je lahko prišlo na eni strani do Stru-njana in na drugi strani do Fiese. Ta zaliv ima obliko velikega kotla, ki je navpično čez polo-vico prerezan in obdan z zelenimi in zavetja polnimi drevesi, skozi katere se vije ozka, peš-čena cesta do tega otroškega »raja«. Z radostjo v srcu in nasmehom na ustnicah smo se vsi brez-skrbni, že prijatel ji, zapodili v hišice in tam pre-
živeli veselih štirinajst dni. Bili smo veseli, brez-skrbni, imeli smo vse. Vendar smo posebno sta-rejši pionirji in mladinci nekaj pogrešali. Želeli smo več svobode in želeli smo si več zabave.
Mogoče bo zdaj, ko bodo Pacug obnovili, po-skrbeli tudi za te kratke ve^ele zabave, ne samo za nas, temveč tudi za mlajše. Vendar pa se vsi nečesa bojimo. Bo Pacug potem, ko bo obnov-ljen, privabljal otroke še z večjim zanimanjem? Bo potem še tako domač, varen, kjer lahko kri-čiš, se podiš, kjer nikogar ne moti polomljen stol, škripajoče posteljc? In hišice, majhne, tesne, ki so nas vedno prisilile, da smo jih zapu-stili in odšli ven na sonce, kjer smo ponoči na-skrivaj skakali skozi okno ter delali tovarišem sive lase? Bo res ta »novi« Pacug še vedno tako prijazen, poln otroškega smeha, veselja, majh-nih in velikih skrivnosti?
V šoli smo se precej pogovarjali o tem in tova-rišica razredničarka nam je tudi razdelila pro-spekte s slikami, na katerih je tudi načrt obnov-Ijenega Pacuga. Vsi smo se strinjali, da je Pacug potrebno preurediti. Domenili smo se, da zbere vsak v našem razredu 100,00 din. Sedmi in osmi razred so imeli ples v la namen. Vstopnina je bila 8,00 din in ta denar je šel za Pacug.
VESNA KOVAČ