Milan Vincetic
Vid Sagadin: Drevored.
Ljubljana: LUD Šerpa, 2010.
V geslu drevo (Chevalier-Gheerbrant: Slovar simbolov, Ljubljana: MK, 1993) prebiramo, da "gre za eno najbogatej{ih in najbolj raz{irjenih tem v simboliki, eno tistih, ki že same lahko napolnijo knjigo". In {e: "Kljub povr{nemu videzu in prenagljenim sklepom moramo reči, da drevo - niti sveto-ni povsod kultni predmet; je simbolična upodobitev entitete, ki presega kult in ki sama lahko postane predmet kulta. /^/ Drevo na splo{no velja za simbol razmerij med zemljo in nebom, kajti njegove korenine segajo v tla, njegove veje pa se dvigajo v nebo."
Zaradi tega sploh ne preseneča, da si je (pra)človek najbrž izbral drevo za svojo prvo streho, da je po njem poimenovan tako človekov (keltski horoskop) kot narodov značaj (lipa, hrast), iz botanike smo sli{ali za drevo življenja, drevo modrosti pa naj bi predstavljalo "drevo z različnimi vejami filozofije, ki raste iz človeka". In {e in {e. Drevo je tudi tradicionalni pesni{ki simbol, naj gre za romantično ali modernistično percepcijo, pojavlja se tudi v kr{čanski ikonografiji kot "križ, orodje trpljenja in odre{itve, ki v eni sami podobi združuje oba skrajna pomena Drevesa: s smrtjo v življenje; per crucem ad lucem, s križem v svetlobo" (Slovar simbolov, str.121). In nenazadnje, na čemer je grajena tudi ta zbirka: drevo je lahko genealo{ka karta, ki pod lubjem ve{če skriva hobotnico rodov in pokolenj, ki se projicirajo kot bolj ali manj (ne)žive veje.
In tak{ne so, vsaj na zunaj, Sagadinove pesmi, zgrajene iz dvosti{ij, v katerih hote ne uporablja ločil niti verzalk, kajti "struktura pesmi je", tako Ale{ Šteger v spremnem zapisu, "kapilarasta, brez interpunkcijskih zarez, podobe se stikajo kot žile, ki po drevesih črpajo vodo in vzdržujejo njihovo trdnost". Za žlahtnost lirskih/drevesnih sokov pa Sagadin uporablja (meta)jezikovna sredstva, naj gre za "goste in žlahtne posevke citatov, namigov, navezav na pesni{ko tradicijo, besedne iglice in igrice, ki se domiselno vsajajo pod verzno lubje" (Ale{ Šteger, ibid.), tudi v
"fotomontaže narave", ki pa ne delujejo kot (post)romantični postulat, temveč kot osebni razgledni stolp, s katerega sku{a med "množico teles ujeti njeno telo, čeprav je preveč golo". Tako v pesmi Javor, ki, vsaj zame, najbolje ilustrira/personificira samujočo držo povečini prvoosebnega lir-skega subjekta, zapi{e: "v vetru s helikoptrčki pristajam // daleč od jezera rdečelistnega / javorja {e dlje od mandžurskih // javorovih step najdlje od sebe / niti trajen niti preveč uporaben // samovoljen kot zablodela ladja / i{čem neodvisni svetilnik ki si ti".
(Neodvisni) svetilnik, torej ljubljena, ki "dejansko si sekvoja / že dolgo te ne // morem več zaobjeti z rokami tudi / če jih postoterim", se pne kot re{ilni kažipot "samovoljni zablodeli ladji" do galerije pesnikovega družinskega debla (oče, brat, sin) ali prijatelja, "ki je zapustil senco pod borovci". Iz zbirke mnogokrat zadi{i po "jeziku dveh teles / drugega na drugem / jezik(u) dveh / jezikov drugega v drugem edinem / jezik(u) ki napreduje ko odmira" (Oljka), da se lahko medtem znajde{ na belem brezovem odru "kot otrok povsem predan jasnini", kajti "rojenice breze nad njim / razvijajo svoj sončni prt". Seveda gre v navedenih verzih iz zadnje pesmi z naslovom Breze, ki ima edina naslov v množini, pa tudi dvosti{ja se prelijejo v večsti{ja, za občutenje "čudenja in zrenja" nad življenjem, ki je {e najbliže zvedavosti in belini otroka, ki "hodi v sanjah skozi nepopisan / drevored v strahu da se mu ne / izmakne drevo pod nogami".
Čudenje nad rojstvom otroka (Oreh) so seveda prvi poganjki iz zemlje, nadaljnja rast pa je brez dvoma {e najbližja "popolni iluziji na nebesno sfero" ali "nedokončani mandali", v kateri se preslikavajo podobe iz otro{tva, na vrt, "kjer že dolgo nisem več doma", na odtujenost, ko "nepovabljen z blatnimi čevlji na // tuje preproge pijem pelin s pelin / ženo", na lepoto, ki je hermafroditska, lepoto, ki izžareva v teh pesmih tudi kot "motorna žaga, ki neutrudno podira // okoli nas vse kar je zunaj dosega / na{ih sprijaznjenih vsakodnevnosti".
Pesnik brez dvoma namiguje na ujetost v banalnosti vsakdana, v katerih "smo drug na drugega pripeti" in se "preveč oklepamo prisotnosti", najsi bodo podedovane ali zgolj naključne, zato je treba, kot mu tudi svetuje {aman, "posekati oreh /_/ kot snov za rezbarja ogrodje za // ladjedelca (in) naseliti se v dvorec / iz orehovine enkrat za vedno". In tu se pojavi ključno vpra{anje: je treba res podreti oreh, ki je bil zasajen po staroslovanski navadi ob rojstvu sina? Je treba postati "radirka v rokah svojega otroka" ali bi bilo bolje "preskočiti pregrado / nedotaknjen morda (da) bi moral // kot drevo pustiti suhe veje rasti"? Pesnik seveda ne pozna odgovora, zaveda se le, da je treba "streti obod zavoljo jedra znati / umreti kot umira narava". Seveda ne gre za letargijo, ki te mlačno
zaziblje v življenjske letne čase, ki slačijo in oblačijo drevesa, "lomijo veje, na katerih se sedi", niti za "brezuspešni poskus / najti pot do dveh življenj hkrati / od tistih nekaj kolikor jih živim", temveč za sredobežje, da "pustiš vrtne škarje samevati / globoko v svoji temni sredici" (Vrtnica). Hotenje, da bi se "izmuznil še zadnji hip / skozi razpoko v vratih", torej še obstaja, vitalizem, s katerim so bolj ali manj prepojene pesmi, pa tudi ne ponikne v tajgo kot metaforo sedanjosti, v kateri "gol(a) kot poseka hodiš po ulici".
"Skorajda ne poznamo drevesne vrste, ki ne bi imela svoje mitološke in literarne preteklosti in zdi se, da avtor Drevoreda računa na seznanjenost bralstva s to preteklo vednostjo, saj o njej skorajda ne spregovori, pač pa jo bolj nakazuje, kar je vsekakor v prid poetičnemu učinku zbirke" (Jelka Kernev Štrajn, Med brezo in brezami, Književni listi, Delo, 7. april 2010), zbirke, ki je ena najbolj tenkočutnih in premišljenih lirskih izpovedi, kar sem jih zadnje čase prebral, zato sem prepričan, da bo ostala kot zvezda/ drevo stalnica v sodobnem slovenskem pesniškem ozvezdju.