ò:	IT:
li"..'-
é * t
:4.f

COBISS <5
I

4^ 4
^ k

J
;
: jVA.^2^1
L—	« r .	*** «. • *

&
•;i
■ '


’• : •

> v' • •. ;
-/..‘-sistl
Ir
'^tsì
sslu
4q|
•■. •; •■. ■ •;:•
.. • • • .
" *. r‘
j:v:w
*;V *::
-e
^ *_ - - :-,> - \
'fV-'
r -. 'é.V.v;
,V.-r
'-■ t.r
Ky-

.4 *■ - ■
Vi\v
•ìn ss ->(. 'k\ - , .£ ' ' J-W <3
’AW7'
■v :
• * *
V' " 'tsir.Vv
■>.w>Auv3.	J v
^Vr- /	Uv>5..
« « .
*;*/:
* «

111
••SWSS 25

• « •
‘ \ là
BESEDO IMA UREDNIŠTVO
V roke ste spet prijeli CoLski časnik, tokrat že četrtič - četrto leto zapored. Prelistali ga boste, si ogledali slike, tu pa tam kaj zanimivega prebrali, potem pa se lotili tudi daljšega prispevka. Oblikovali boste svojo oceno, v mislih pohvalili ali pograjali posamezne avtorje, se strinjali z njimi, pa tudi ne.
Mogoče pa boste pomislili na to, kako Colski časnik pravzaprav postaja del novoletnega dogajanja, kako se je nekako udomačil na Colu, pa tudi, kako je lepo v mirnem nedeljskem popoldnevu, v toplem in prijaznem domu, zatopljen v branje, z mislimi še enkrat potoniti v čas minulega leta. Opisani dogodki dobijo nov pogled, dobijo pečat avtorja, ki je vihtel pero in zapisal to in ono. Leto je nekako shranjeno, shranjeno v obliki pisane besede, ki je zanesljiva ohranjevalkn zgodovine.
Letos nas je bilo več, ki smo oblikovali novo izdajo časnika. Pravzaprav ima Colski časnik vsako leto več sodelavcev, kar je vzpodbudno in pomeni, da je zgoraj opisana trditev smiselna. Vedno več vasJe, ki ne odklanjate sodelovanja, še več, letos ste nam nekateri svoje prispevke ponudili kar sami. Vse, kar smo prejeli, boste našli na straneh časnika in tako je letošnja Izdaja kar obsežna, hkrati ju tudi bolj raznovrstna. Prav različni avtorji namreč ustvarjajo vsebino bolj bogato in pestro. O tem, kakšni so članki, kakšno branje vam ponujamo, boste, kot že rečeno, presodili sami. Hkrati pa boste razmislili in se mogoče odločili, da za naslednje leto, za naslednjo Izdajo tudi vi primete svinčnik v roke in obdelate kakšen dogodek ali zapišete svoja razmišljanja.
Preden končamo zapis, ki ga pravkar prebirate, hi odnesemo pripravljeno gradivo v tiskarno, poglejmo še v samo vsebino letošnje izdaje.
Glede na dogodke, ki so zaznamovali minulo leto, smo tudi mi posvetili največ prostora dogajanju v juniju - agresiji na Slovenijo. Za naslov obsežnega prispevka smo si sposodili kar geslo letošnje Colske nedelje - Zadnji žur v Jugoslaviji. Zbrali smo pričevanja in razmišljanja nekaterih krajanov in tudi sami opravili nekaj pogovorov in zapisali posamezne dogodivščine.
Stalne rubrike našega časopisa so tudi letos karseda aktualne. Predsednik Sveta KS Col piše o dogodkih, ki so zaznamovali delo tega organa v minulem letu.
V rubriki Intervjuji se predstavlja novi šef eolskega obrata Alpine, za ekskluzivni intervju pa je poskrbel Tomaž Kovšca, ki se je
pogovoril s Pavletom Čelikom, republiškim sekretarjem za notranje zadeve.
V	rubriko Prejeli smo, smo tudi letos uvrstili pismo uovomašnika. Letos je bil to Bogdan, ki se je tako še enkrat ozri na dogodke ob novi maši.
Jože Bajc nas še enkrat spominja na letošnjo podoknico, iz Španije pa sc je oglasil Branko Leban, ki je šel tja dol med profesionalne rokometaše.
Rubrika Aktualne izpod Križne Gore prinaša nekaj krajših zapisov o aktualnih dogajanjih v naši vasi. Tudi letos vam ponujamo v reševanje križanko, tu pa je tudi nepogrešljiva Kronika eolskih dogodkov hi na koncu še zafrkaucija z imenom Guglanje po Colu. To je torej pregled rubrik, ki so v časniku prisotne že od nieg°vcga začetka. Velja pa opozoriti še na naslove nekaterih drugih prispevkov. Kar več strani smo posvetili probiematiki okrog sprejemanja programov TV Slovenija. Prebrali boste lahko zanimiv potopis s poti po Skandinaviji, predstavljajo se colski letalci, pokukali pa smo tudi v Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in pripravili izbor dogajanja v naši vasi pred štiridesetimi leti.
V	Samoboru so letos obnovili zvonik in nabavili nove zvonove, v eolski cerkvi pa smo imeli lep koncert...
Fotografije smo letos združili na treh straneh v obliki krajših fotoreportaž o posameznih dogodkih... no, to pa je že skoraj vse za letos.
Letos smo posodobili tehniko izdelovanja časnika. Nič več ni bilo lepljenja in rezanja, torej klasičnega dela. Vsi teksti so bili namreč vneseni v računalnik, Marjan pa se je potem nekaj dni potil in jih s pomočjo programa, ki „dela čudeže«, uredil v obliko, kije sedaj pred nami. Čeprav je bilo sestavljanje časnika na klasičen način sicer naporno, a zanimivo, je pač treba slediti tehniki.
Za konec kratkega uvoda vas torej še enkrat povabimo k branju. Hkrati vam voščimo srečno, uspešno in predvsem zdravja polno novo leto 1992. Temu voščilu, podobno kot vsa leta, tudi letos pridružujemo željo, da bi Colski časnik z zanimanjem prebirali in da bi vam skupaj z novoletno proslavo polepšala praznike.
Uredništvo Colskega časnika
Col, nedelja, 22. december 1991
T R I L L E K
Društvo za ohranitev starih običajev
Na Colu imamo od aprila letošnjega leta novo organizacijo - društvo Trillek, društvo za ohranitev starih običajev. Ustanovili smo ga nekdanji mladinci, sedaj pa člani Odbora za pripravo novoletne proslave, ki smo želeli, da naše delovanje tudi nekoliko bolj uradno uredimo. Povod za formiranje v društvo pa je bil še eden. Po preoblikovanju Zveze socialistične mladine Slovenije (kateri smo po lepi socialistični navadi pripadali vsi mladi), v Liberalno - demokratsko stranko so se ukinile tudi osnovne organizacije mladine po vaseh. Vaške mladinske organizacije so s tem izgubile status pravne osebe, izgubile so pravico uporabljati žig, naročilnico, niso več mogle uradno prijaviti plesov in podobnih prireditev. Tistih, ki niso bili kdovekako aktivni, to ni prizadelo, v tistih sredinah, kjer so bili mladi povezani in so aktivno delovali, pa so iskali načine, da to delovanje ponovno formalno -pravno uredijo. V glavnem so se odločali za ustanavljanje mladinskih klubov.
No, pri nas smo se odločili drugače. Novi organizaciji smo hoteli dati neko bolj vsebinsko ime. Glede na našo aktivnost, ki je bila zelo povezana z ohranjevanjem starih šeg in navad, smo se odločili, da se za izbiro imena malce bolj potrudimo...
30. aprila letošnjega leta smo so zbrali v pevski sobi v Zadružnem domu in opravili ustanovni občni zbor društva. Najdaljšo razpravo smo imeli prav v zvezi z izbiro imena. Leteli so različni predlogi, nazadnje pa smo sc vsi strinjali z imenom, ki ga je predlagal Janko: društvo Trillek, po imenu ostankov gradu iz rimskih časov. Ker s tem še ni bil pojasnen namen našega delovanja, smo mu dali še dodatno ime - društvo za ohranitev starih običajev, ter začeli zamotan postopek, za uradno registracijo.
Na ustanovnem občnem zboru smo seveda sprejeli statut in pravila in izvolili predpisane organe in vodstvo društva. Predsednik je postal Janko Žgavec, tajnik Sandi Škvarč, Matjaž
Bizjak pa blagajnik. Določili smo okvirni program dela, ki naj bi slonel na dejavnostih, ki smo jih opravljali že do sedaj. Sem spadajo novoletne aktivnosti s Colskim časnikom in novoletno proslavo, miklavževanje, podoknica in Colska nedelja s prikazom peke kruha v krušni peči. Poskusili bomo pripraviti prikaz oglarstva, mogoče pa še kakšen podoben star običaj ali dejavnost.
V program smo zapisali tudi sodelovanje z ostalimi subjekti na vasi - z rokometnim klubom, gasilskim društvom, pevskim zborom, krajevno skupnostjo, obratom tovarne Alpina, Lovsko družino, župnijo in šolo. Svojo aktivnost naj bi torej usmerjali tudi v aktivno sodelovanje ob raznih potrebah, ki nastanejo na vasi.
Želimo si, da bi se v društvo včlanilo čim več krajanov. Pripravili bomo občni zbor in vas povabili zraven.
Sandi Škvarč
DAN V ŽIVLJENJU
Tisti trenutek sem hotel ostati miren, pa čeprav je v meni vse divjalo. Zvedel sem za vpoklic - v vojno.
Zaloputnil sem vrata avtomobila, zagnal motor, navil glasbo in zbežal, zbežal pred samim seboj, pred svojimi mislimi, ki so me dohajale...
Od hiše do hiše sem po obrokih dojemal dogajanje tega dne. Takrat so bili vsi doma, dovzetni samo za glasove iz sprejemnikov. Povsod so me seznanjali z najnovejšimi dogodki, ali pa ponavljali stare, in iz minute v minuto sem bil bolj prepričan, da bo treba noter,čeprav sem to misel tlačil v najgloblji kotiček zavesti.
Delal sem hitro, mrzlično, brez besed, brez komentarjev, bežal sem. In med begom mi je po glavi rojilo eno samo vprašanje, ki sem ga danes že tolikokrat slišal: Ali je to mogoče? Pa najsi je prihajalo iz ožganih kmetskih ust ali pa iz udrtih solznih oči, povsod je pomenilo eno samo razočaranje in nemoč izigranega človeka in življenja. Delal je, garal, razdajal se je, plačeval! Sedaj pa, kakor da je z vsakim zamahom z motiko oplazil tudi samega sebe in vsak kamen, ki gaje trudoma iztrgal zemlji, kot bi mu zopet legel na pleča in ga teži.
Na vse grlo se lahko krohotajo generali tam v belem mestu spričo take metode. Vse so dobili kakor na pladnju, vse, od človeških glav pa do najboljše hrane in najboljšega življenja. Bog ve, ali jim je sploh kdaj bilo kaj do ljudi? Ali niso bili samo vprežna živina za voz, na katerem so se generali in ostala sodrga lagodno peljali in uživali zastonj življenje? Ali niso bili samo olje za mazanje tečajev velikih vrat komunizma, ki jih je pred njimi zapiral in jih puščal v zmotni lagodnosti in nevednosti? Generali so ostareli, osiveli, toda še so dovolj mladi, da se lahko igrajo z letali, tanki, življenji in usodami. Konec koncev je to zadnja priložnost, je žetev, ki so jo skoraj pol stoletja sesali iz dlani in čel ljudstva. In v to njihovo igro bodo vložili ves trud, vso zahrbtnost, zvijačnost, prevare, kakor ranjena zver v zadnjih zdihljajih.
Sedaj sem z vso hitrostjo drvel na njihov peskovnik in si ponavljal: „Če mi je tam usojeno, bo pač tam...?!,.
Nekako olajšan sem pri Tratniku samodejno zavil levo in vstopil. Eno pivce pač ne more škoditi.
Kar precej jih je bilo zbranih okrog televizorja, bila je ravno reportaža iz Črnič. Trije mrtvi! Hm, torej ne krvavijo samo mejni prehodi, kri se razliva naprej... kdo ve do kod?
Počasi pijem pivo in buljim v televizor. Po glavi mi rojijo vse mogoče misli, a na prijateljevo vprašanje, kam sem namenjen, kar se da mirno odgovorim: „A, v rezervo.M Oči vseh navzočih se zaženejo vame, kot bi me hotele podreti. Ne spominjam se točno, kako sem se takrat počutil, nenadoma sem hotel čimprej spokati in
nekako priti na zborno mesto. Kot da ne bi več spadal sem!? Nagnil sem pivo do kraja in odhitel domov.
Poziv je ležal na mizi in čeprav so ležale na i\jej še vse mogoče stvari, se mi je pogled zapičil naravnost vanj. Brez besed sem ga prebral, ga vtaknil v denarnico in si začel pripravljati stvari. Še skok pod tuš in že sem s kratkim „žijo„ in nahrbtnikom na rami stopil iz hiše. Razmišljati nisem hotel več. Odločil sem se za avtostop in malodane veselo zakoračil proti križišču, s čudnim občutkom, da vsi gledajo samo mene. Toda, ko se enkrat sprijazniš z dejstvom, ti je lažje, na nekatere stvari se sploh ne oziraš več. S prijateljem, ki me je peljal, sva se skoraj neprisiljeno pogovarjala o vsem mogočem, seveda se je vse vrtelo okrog vojne. Kot v filmu sva čvekala, da bi pač prikrila vsak svoje skrbi in še danes ne vem, ali sva sploh poslušala drug drugega.
Prispela sva. Za vogalom sem zagledal skupino v uniformali. Brez obotavljanja sem se napotil proti njim, vesel, da zopet nekomu pripadam. Večina smo se že poznali in pogovor je nekako stekel. Bil je eden izmed tistih pogovorov, ko iskra preskoči, toda nihče si ne upa pritisniti na plin. Čutiš, kot bi bili vsi eno, natančno se zavedaš, kje si in zakaj, toda o tem noče nihče spregovoriti, ne vem zakaj, morda iz samopomilovanja ali iz strahu. Prizanašaš drugim in sebi.
Vendar tista začetna napetost polagoma mineva. Prihajajo vedno novi, zaslišati je šale in smeh. Nenadoma se mi je zazdelo škoda tako čudovitega popoldneva za tako žalostno enobarvno procesijo različnih ljudi, karakterjev in misli, ki se je zbirala za vogalom. Takoj ti postane jasno, da režim, pa naj se imenuje tako ali drugače, ki zatira posameznikovo mišljenje, ki požira tiste, ki mu pogledajo v dušo in ki hoče iz tisočev, in milijonov narediti enega, pridnega, boječega in molčečega človeka, da tak režim nima perspektive, ker ni naraven.
Malo nas je, toda niti dva si nista enaka, človek pa je lahko samo tak, kakršen je. V mislih sem presojal vsakega posebej, kako se bom z njim razumel, kako bo reagiral v morebitnih kritičnih situacijah, in počutil sem se bedasto...
Sploh pa, kakšna vojska smo brez orožja? Nenadoma nas je zaskrbelo, kaj pa če mogoče kdo pride, s čim naj se branimo, ali naj bežimo? Verjetno se ta misel komu sploh ni zdela tako slaba, toda kam bežati, vojna je. Sedaj, ko to pišem in razmišljam o takratnih dogodkih, se mi zdi vse skupaj smešno, toda takrat so se stvari tako obračale, da ni bilo nikomur do smeha. Nekako se začenjaš zavedati, da pripadaš nekemu drugemu življenju in nehanju, in to z vso krutostjo	sedanjosti,	pred	neznano,	prazno
prihodnostjo, v katero bo vsekakor treba vstopiti, in v
resnici mu pripadaš še veliko bolj, kot se zavedaš. Pahnjen si vanj na milost in nemilost usode in najbolje je, da to čimprej spoznaš in sprejmeš.
No, končno smo dobili orožje in strelivo. Dobil sem popolnoma nov avtomat, tipa kalašnikov, in štiristo nabojev. Tedaj sem se spomnil na čase vojaških vaj, ki jih je armada imela okrog naše vasi. Kaj vse bi takrat dal, če bi smel tako puško prijeti v roke, ali če bi dobil vsaj nekaj nabojev, pa čeprav praznih. Sedaj pa bi najraje vse skupaj prijel in vrgel nekam daleč proč.
Usedel sem se med soborce. Razstavljali in čistili smo orožje in naglas razmišljali o tistih štiristotih nabojih, ki jih je vsak imel natlačene v vseh žepih. Ali jih bo treba uporabiti? Mnenja se razlikujejo, vendar jih večina meni, da bi streljali le v silobranu. Nekateri smo še neopredeljeni in verjetno bi še dolgo debatirali, če nas ne bi poklicali na večerjo.
Počasi se napotimo proti šoli. Tedaj nekdo priteče in zakriči: „Vojaška vozila iz smeri Predmeje, v strelce, v zaklon!,, Nihče ni pomišljal niti za trenutek. Zamrl je smeh, debate, večerja je bila v hipu pozabljena. Zaslišati je bilo le težke korake, zvenketanje orožja, šuštepje trave. Iskali smo zaklone, naslone, slišati je bilo pokanje zaklepov. Legel sem za vogal hiše, od koder je bil čudovit razgled na cesto, ki je bila oddaljena slabih sto metrov. Desno in levo so ležali prijatelji. Nekateri so naprožili puške, sam nisem hotel. Do skrajne sile nič. Pred bližnjimi hišami so stali domačini in nas opazovali. Smešno. Tukaj leži stopetdeset ljudi z naperjenimi puškami, ki mrzlično pričakujejo sovražnike, tam pa stojijo ljudje in te gledajo kot v gledališču. Samo še to se manjka, da nam začnejo ploskati.
Obrnil sem se nazaj proti cesti in si ogledoval puško. Lepo „zakočena„ mi je ležala na levem zapestju. Z desno roko sem snel okvir. Naboji so bili brezhibno „postrojeni„ v pjem. Porinil sem ga nazaj na svoje mesto. Tedaj sem pomislil: Kdo ve, ali to čudo sploh deluje? Ali bi ubogalo na pritisk na sprožilec? Ne, ne, bil bi prevelik štos, da bi stvar zatajila, takorekoč nemogoče...
Tedaj se je zaslišalo brnenje motorjev. Napetost je narasla do vrhunca. Večina pušk je bilo naproženih, naboji v ceveh in še je bilo slišati pokanje zaklepov. Odločil sem se, da ne bom streljal, toda nikoli ne veš, sicer pa bomo kmalu videli.
Takrat so izza ovinka pripeljala vozila. Pripeljal se je sovražnik v obliki oklepnega transporterja, džipa in dveh pinzgaverjev. Sedaj bi moralo počiti. Nastati bi moral peklenski hrup, krogle bi morale rešetati vozila in ljudi v njih, toda nastala je popolna tišina. Kaj je sedaj to? Bo kdo streljal? Kje je komanda? Zaslišati je bilo polglasna vprašar\ja, kletvice, sicer pa smo nemo zrli v vozila in drug v drugega. Vozila pa so počasi peljala mimo nas in še naprej. Kmalu je utihnilo tudi brnenje motorjev.
Negodovanja in kletvice so postale glasnejše. Od vsepovsod so prihajali prijatelji, vstajali so iz trave, se kobacali iz grmovja in v gručah hodili proti šoli. Nekateri so s krilečimi rokami in na ves glas izražali svoje nezadovoljstvo nad tem, da smo vozila spustili
naprej, tam pred šolo pa so nekateri že nadlegovali našega oficirja: „Kakšno vojno se pa grano, pred nos se nam pripeljejo, mi pa jim pustimo lagodno oditi, ali bomo vse tako puščali mimo, ali naj tako dobimo vojno?!,,
Oficir sicer ni molčal, toda tudi na ta vprašanja ni odgovoril. Verjetno pa se je dobro zavedal, da bi en sam strel izzval strahotno salvo, ki bi rešetala vozila in za iivečerjo,, bi gotovo imeli kakšnega mrtvega in pa premišljevanje o minljivosti življenja.
No, na srečo pa so se stvari hitro uredile. Napetost je počasi popuščala, besede so izgubile mržnjo in začeli smo se pogovarjati kakor o dogodku, ki se ga nismo prav lotili. Bili smo presenečeni in se tako tudi obnašali.
Vsekakor pa smo imeli enkratno priložnost, da že prvi dan doživimo ognjeni krst, z vsem, kar spada zraven. Verjetno bi napetost v nas s tem popustila in bi naslednje dni vojne doživeli bolj pripravljeni, bolj sproščeni, bolj zreli, toda držal bi se nas krvav madež, ki bi si ga nekateri težko izbrisali.
Ko sem pozno zvečer, oblečen in s popolno bojno opremo na sebi, ležal na pogradu in lovil spanec, sem razmišljal. Koliko ljudi na tem našem svetu leži sedaj takole in bulji v strop? Ali še slabše, koliko jih je ranjenih, morda pretepenih, morda v zaporu ali nekje do vratu v vodi? Kolikim krvavi srce ob izgubi dragega, kolikim se ob tej uri podirajo svetovi? Nenadoma sem našel prijatelje vsepovsod, po vsem svetu, v vseh časih. In s tisto človeško sebičnostjo sem pomislil, da san ta dan v življenju preživel, mnogim pa to morda ni uspelo...
Simon Škvarč
TRILLEK
'9 ejasu4'
iooi>
„ZADNJI ŽUR V JUGOSLAVIJI,,
Pričevanja Colčanov o agresiji na Slovenijo
„Danes so nam dovoljene sanje, toda jutri sc začenja nov dan,„ je 25. junija na slavnostni proslavi rekel predsednik novoustanovljene države Slovenije. Vsi Slovenci smo bili preveč srečni, nihče sploh ni pomislil, da je jutrišnji dan tako zelo blizu in da bo tako zelo trd in neusmiljen. Da, naslednjega dne se je začela vojna, čisto prava vojna. Vojne nismo hoteli, bila nam je vsiljena s strani tistih, ki niso hoteli razumeti naše tisočletne želje, da bi živeli samostojno, brez nekoga, ki bi «skrbel, za nas.
Dogodki so se od tistega dne naprej odvijali z bliskovito hitrostjo. Napadi «jugo vojske, so se vrstili, vendar je bila naša vojska pripravljena na vse. Svetovna javnost je bila zaprepadena, saj so novinarji poročali o vsem, kar se je pri nas dogajalo. Cel svet je govoril o nas. K nam so prihajale delegacijo(politikov na najvišjem nivoju. Ljudje so pozabili na delo, sedeli so pred TV ali radijskim sprejemnikom in poslušali, da ne bi zamudili še tako nepomembne informacije.
Najmlajši so se čudili, zakaj so starši tako zaskrbljeni. Niso mogli razumeti zakaj tulijo sirene, če pa nikjer ne gori. Otroci, ki hodijo v šolo, niso razumeli, da vojaki iz vojašnic, s katerimi so se še včeraj tako lepo zabavali, danes streljajo po njihovih domovih. Tisti, ki vojne nismo nikoli doživeli, smo bili zaprepadeni, saj smo ob pripovedovanju zgodb iz II. svetovne vojne pri sebi vedno mislili, da so to pravljice. Pravljice, ki so sicer resnične, vendar se dogajajo drugim, ne nam. Starejši ljudje,
ki so že doživeli vojno ali celo dve, so samo zmajevali z glavami. Oni vedo, kakšne grozote prinaša vojna s seboj.
Da, prav vsak človek je vojno doživljal na svoj način, vsakemu je vojna vrezala poseben pečat, ki ga bo hočeš nočeš nosil v sebi vse življenje. Zaznamovani so tudi tisti, ki so v tej vojni ljudem prizadejali gorje. Tudi oni bodo v sebi nosili pečat, ki je še posebej težak in bodimo brez skrbi, da jim ga ne bo uspelo nikoli izbrisati.
O desetdnevni vojni za Slovenijo je že in bo še napisanih veliko knjig. Izšle so knjige vojaških strokovnjakov, ki pišejo o taktiki, strategiji, oborožitvi. Novinarji gledajo na vojno drugače, zato so njihove knjige drugačne. Spet fotoreporterji izdajajo knjige, polne fotografij, ki predstavljajo njihov način gledanja na vojno. Kljub temu tu nekaj manjka. Manjkajo pričevanja čisto navadnih ljudi, ki edina dajejo pravo resnico o doživljanju vojne. Zato se je Colski časnik, ki je, kot vemo, najboljši na Colu, odločil, da ta pričevanja zbere, vam jih predstavi ter ohrani pred pozabo.
In še nekaj. Ob branju prispevkov ne pozabimo, da čisto blizu nas umirajo ljudje, ki nosijo v sebi enako preprosto željo, kot jo nosimo mi, željo o mirnem in neodvisnem življenju.
Matej Peljhan
BRATSKI NAPAD NA NAŠO SLOVENIJO
Ko smo nazdravljali naši osvobojeni Sloveniji, je naše veselje prešlo v žalost zaradi napada naših bratskih sosedov. Kruta vojna je pustila pri nas velike posledice, gmotno Škodo in človeške žrtve. Škoda se bo sčasoma popravila, a ubogih žrtev ne bo več moč poklicati v življenje. Zelo smo bili presenečeni in užaljeni, da so nas «naši prijatelji« tako kruto napadli. Ko so sovražna letala preletavala našo vas, nam je gasilska sirena dala znak, da se umaknemo na varna mesta. Ko sem odhajala v zaklonišče, sem se spomnila občutkov groze in strahu pri prejšnjem bombardiranju naše vasi. Skrbelo me je, da bom po vrnitvi iz zaklonišča dobila doma le še kup kamenja in razdejanje. Na srečo se to ni zgodilo.
Pri nas je bila cesta blokirana, a jc bil nekdo tako dober, da je tankom pokazal stransko cesto, tako da so še tisto uničili. Strahovali so tudi ljudi v sosednji vasi. Tudi jaz sem bila v strahu, ker sem preživela že prejšnji dve vojni. Hvala Bogu, da se je ta nova vojna kmalu končala.
Bili smo hlapci več državam, a sedaj nočemo več biti hlapci Jerneji, kajti izborili smo si svobodo in hočemo v njej živeti, čeprav ubožno, ter pridno in pošteno delati, da našo samostojno Slovenijo dvignemo iz dna propada nazaj v življenje.
Hvaležni smo našim predpostavljonim možem, ki budno skrbijo za rojstvo naše osvobojene Slovenije. S ponosom sc obračamo na vse Slovence po svetu, ki s svojim pridnim in poštenim delom dokazujejo izvor svojih korenin.
Grlevička
„SRCE ME BOLI...,,
Ko se leto končuje in bo marsikdo povedal svoje mišljenje o dogodkih v tem letu, bi tudi jaz nekaj rekel o stvareh, ki so se in se še dogajajo pri nas.
Nisem več v rosnih letih in tudi vojne in spopadi mi niso tuji. Tam, kjer se danes ubijajo (brat mori brata), tam sem bil v letih 1944 - 45. Skupaj - Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci, itd., smo se borili za osvoboditev Jugoslavije. Kako lepo je bilo, ko smo skupaj peli
»Bratje, podajmo si roke.« Ustvarjali smo novo JLA, ki naj bi obranila naše meje in narode.
Ne morem verjeti, daje prav ta JLA brutalno zasedla Slovenijo, ko pa so bili v njej tudi Slovenci. Še danes ne morem verjeti, toda zgodilo se je. Le kaj si svetovna javnost misli o tej tako opevani Jugoslaviji in njeni slavni JLA. Vse to se je danes spremenilo v evropsko smetišče, posejano s trupli in ranjenimi «brati.. Govori se o vstopu v Evropo -verjetno nas Evropa «težko čaka.. Srce me boli, ko se na vse to spomnim - rešitve Jugoslavije ni več.
Ker nam nima nihče več kaj pomagati, naj se nas Bog usmili.
Iran Trošt
BOJNI PLINI V LJUBLJANI
«Pazi, ljudje prihajajo!«
«Kaj me briga, saj nam nič ne morejo.»
«Nehajta govoriti, raje pohitita!«
«Ne gre hitreje, paziti morava, da ne poškodujeva vseh korenin..
Tak pogovor se je odvijal na Rožniku, hribu kaka dva kilometra oddaljenem od našega študentskega doma. Pet Gerbičevcev je bilo v akciji. Cilj akcije: izkopati dve lipi, jih prenesli skozi pol Ljubljane ter jih posaditi pred naš dom. Namen akcije:	počastiti slovensko
neodvisnost. Kljub nevarnosti v obliki policajev je vse skupaj potekalo brez zapletov. Le nekateri ljudje niso mogli verjeti, kako je mogoče, da dve lipi sami hodita sredi Ljubljane. Nas se namreč izpod širokih krošenj in korenin skoraj ni opazilo.
Ko smo pred domom lipe posadili, je bil že mrak. Zakurili smo kres in začeli proslavljati razglasitev naše nove države, ki se je dogajala v skupščini. Nemalo jih je šlo v center, kjer je bila glavna proslava. Po koncu so odšli k Trnovski cerkvi, kamor je prišel tudi Peterle. Ura je bila okrog 3 zjutraj, Peterle je ravno igral na harmoniko, ko sta prišla dva tipa z brzostrelkami in zašepetala nekaj na uho. Ta je pozabil na harmoniko, hitro se je usedel v črno limuzino in že ga ni bilo več. Prav kmalu smo izvedeli, kaj sta mu šepetala na uho. Žura je bilo konec. Začela se je vojna.
Naslednjih deset dni je življenje na Gerbičevi popolnoma zamrlo. Večina študentov je odšla domov, tisti pa, ki smo ostali, smo cele dneve gledali televizijo in preklinjali jugoarmado. Kljub temu seje zgodilo
nekaj dogodkov, ki so dodobra razburkali naše življenje. Prvega je videlo kar precej Gerbičcvcev.
Bilo je popoldne kak tretji dan od začetka vojne, ko se je nad Ljubljano prikazal helikopter. Ljudje se niti niso vznemirjali, saj so se taki preleti dogajali skoraj neprestano. Letel je čez center mesta proti Rožni dolini, ko se je nenadoma iz Iskrine stolpnice pojavila bela Črta in se z veliko hitrostjo približevala helikopterju, ki pa že naslednji trenutek ni bil več helikopter, ampak goreča gmota, ki je treščila ob tla. Gcrbičevci, ki so dogodek videli, so bili med prvimi na kraju samem. Videli so razbitine, ki so ležale na ulici. Poškodovani sta bili dve hiši, nekaj avtomobilov, zgorelo je nekaj dreves. Po cesti je ležalo ogromno zažganega in s kerozinom prepojenega kruha, ki ga je očitno helikopter prevažal. Med hlebci je ležalo tisto, kar je bilo nekoč človek.
Drugi dogodek, ki smo ga na Gerbičevi doživeli, se je, vsaj nam se je tako zdelo, začel še bolj tragično. Na našo srečo se je končal brez posledic.
Kakih 8 nas je sedelo pri meni na balkonu. Pasulj, ki smo ga jedli za kosilo, je ravno začel delovati, ko je nad našimi glavami strahovito počilo. Šele kasneje smo izvedeli, da je tik nad Ljubljano neko letalo prebilo zvočni zid. Prvi hip smo mislili, da je padla bomba na naš dom, saj so se tla tako hudo stresla. Gledali smo okrog sebe, da bi videli, kam je udarilo, vendar nismo in nismo opazili niti najmanjšega dima. Tedaj pa, panika.
.Joj, spustili so bojne pline,, je zavreščala Gordana. Ostali smo jo nejeverno pogledali, vendar smo tudi mi zavohali strašen smrad. Šlo nam je za življenje, zato si lahko samo predstavljate, s kakšno hitrostjo smo vsi oddrveli v zaklonišče. Le Štefu, ki jo bil tudi z nami, se ni nič mudilo. Prav počasi je prišel za nami in se režal na vsa usta. Takoj nam je bilo jasno, od kje tak smrad na našem balkonu.
Le tega ne vem: ali ga je .spustil., ker je bila ravno dobra priložnost, ali se je tako prestrašil.
Mulej Pcljhiui
O VOJNI PIŠEJO OSNOVNOŠOLCI...
Vojna, vojna, vojna. Le kdo si je izmislil to neumnost? Tu sc samo koljejo, pobijajo in sploh je velika neumnost. No, taka neumnost je zajela tudi Slovenijo. Res da je trajalo le deset dni. Morda bi kdo rekel:.Kaj bo teh deset dni, to ni nič! .Pa bi se zmotil, deset dni je še preveč. Marsikdo se vpraša: ,Le zakaj tale vojna v Sloveniji?. Jaz bi po domače rekel, da smo Srbom zaprli pipico. In seveda Srbi tega nočejo in so začeli nekaj streljati. K sreči se jim je Slovenski narod v en glas uprl in nam je uspelo. Premagali in pregnali smo sovražnika. Najbolj vesel sem bil takrat, ko so sirene tulile konec vseh nevarnosti. Upam da bodo kmalu tulile tudi na Hrvaškem.
Likar Robi, 7. r.
Otroci iz Višenj smo pripravljali dračje za kres, katerega smo nameravali zakuriti zvečer, v čast samostojni slovenski državi. Med delom nas je nenadoma vznemerilo grmenje tankov. Grmenje je prihajalo iz soteske Bele. Starejši ljudje so se zbirali skupaj in sc menili, kaj to pomeni. Bili so zaskrbljeni. V radijskih poročilih smo slišali, da hoče Jugoarmada priti s tanki na meje. Vse je kazalo, da bo v Sloveniji izbruhnila vojna. Otroci smo zakurili kres in se ob njem veselili, da smo postali samostojni Slovenci. Drugo jutro so padle že prvo žrtve in vojna je bila tu. Sinočno veselje pri kresu se je spremenilo v žalost in strah. Po televiziji smo gledali, kako tanki uničujejo slovensko imetje. Sam sebi nisem verjel, da vojaki, ki sem jih imel rad in sem jim nosil vodo in žganje, ko so bili na vajah mokri in premraženi, streljajo in pobijajo naše ljudi. Naša TO pa se jim je uspešno postavila po robu. Najbolj pa sem sc bal, da bo moral tudi moj oče v vojno in da ga bodo ubili. Najbolj srečen pa sem bil, ko so po televiziji sporočili, da se armada predaja.
Andrej Kobal, 7. r.
VojnalKo zaslišimo to besedo nas kar strese. Pred leti so nam je zdela vojna nekaj, česar mi ne moremo doživeli, nekaj, kar je zelo daleč in sploh ne more priti do nas.
Toda groza! Danes je tu. Vsak dan gledamo televizijo, kaj dela
nekoč naša vojska z ubogimi ljudmi na Hrvaškem. Tudi naša Slovenija je doživela okupacijo, res v manjši meri, letos poleti. Tukaj na Colu je bilo bolj mirno, vendar smo kljub temu nenehno poslušali radio, kaj se dogaja po Sloveniji. In tako je bil tudi naš kraj omenjen po radiu. Bilo je takrat, ko so po radiu že zgodaj zjutraj sporočili, da so v Črnem Vrhu zaminirali skladišče orožja.
Ravno tisto jutro sem odšla v trgovino na Col. Nisem se bala, ker tam ni bilo JA, ampak samo naša vojska. Ko sem prišla na križišče sem opazila, da je na stari cesti precej policajev. Radovedna sem bila in odšla malo bliže in opazila, da je tam tudi moj stric, ki ga je radovednost prav tako prignala tja. Opazila sem šest vojakov, vklenjenih, ki so sedeli na tleh. Pogledi otožni in obrnjeni v tla. Vprašala sem strica, kdo so ti vojaki. Povedal mi je, da so to vojaki, ki so ponoči minirali skladišče. Zajeli sojih pri Cestarski hiši. Eden izmed policajev jim je ponudil vode. Komandir policije jih je spraševal, kdo jim je ukazal to storiti. Povedali so, da komandant v Vipavi. Nato je prišel policijski avto - marica, kamor so jih naložili skupaj s psom, ki je bil z njimi, in jih odpeljali v Ajdovščino.
Ta dogodek sc mi je vtisnil v spomin zato, ker nisem prej nikdar videla vklenjenega človeka. Po pravici povedano so se mi zdeli nebogljeni in ubogi, čeprav so bili okupatorji.
Tatjana Tratnik, 7. r.
Skupaj s sorodniki smo ob kresu proslavljali težko pričakovani dan, dan osamosvojitve. Veseli in razpoloženi smo pozno v noč odšli domov.
Zjutraj sta mama in oče odšla na delo, popoldne pa smo vsi skupaj odšli v gozd po drva. Nismo še prišli do gozda, ko je brat zaslišal grmenje. Kmalu zatem se je iz gozda prikazala kolona tankov in drugih vojaških vozil. Takoj smo vedeli kaj to pomeni. Hitro, kot še nikoli prej, smo naložili drva in odšli domov. Po radiu smo poslušali poročila, ki so potrdila naše misli. Ker je odšlo veliko naših sorodnikov in prijateljev v rezervo, nam je to povzročilo še dodatne skrbi. Bilo je hudo in nevarno, vendar so sc vsi srečno vrnili domov.
Hrabri so'bili naši fantje, ker so tako uspešno branili in varovali našo novo državo, zalo jim rečem hvala.
Matej Bajc, 7. r.
Začelo so je, ko so po radiu naznanili, da so sc na slovenskem ozemlju pojavile srbske vojaške čete in začele z napadom. V tistem trenutku sem na maminem obrazu zapazil zaskrbljenost. Vsak dan sta z očetom sedela pred televizorjem in buljila vanj. Vojna vihra je zmerom bolj naraščala, prav tako pa tudi mamina zaskrbljenost.
In en dan je končno dosegla vrhunec. Oče je dobil poziv, naj takoj pride v vojaški obleki in z priborom na Otlico. Zdelo se mi je, da je bilo to sporočilo kot kamen, ki sc je mami zavalil na srce.
Od tistega dneva mama ni jedla skoraj nič. Vsi smo stali pred radijem ali televizorjem in poslušali in gledali ter vmes molili. Ko smo po radiu slišali, da je nevarnost zračnega napada, smo tekli k sosedu, kolikor so nas noge nesle. Mama je bila z dojenčkom v naročju, jaz s cunjami, itd. Prav smešno nas je bilo gledati. Ob vsaki novici po radiu sem vprašal mamo: »Kaj pa zdaj pravijo?» toliko časa, da je postala živčna samo zaradi mojih vprašanj. Nobena tolažba, ki smo jo slišali od obiskovalcev, ni zalegla.
Po vseh teh bombandiranjig in napadih se je vojna pod vplivom naših politikov začela počasi pomirjati. Takrat smo začeli obiskovati očeta. Vsak dan, ko je bilo mogoče, smo izkoristili. V spominu mi je ostal en dan, ko smo med pogovorom morali dvigniti pete in čeprav malo bolj nerodno kot drugi (mama z visokimi petami), teči za grm v zaklonišče. Naposled se je po cesti pripeljal tovornjak s slovenskimi oznakami. Bili smo presenečeni, a nikoli ne veš.
In končno smo dosegli mir. Po vseh teh dogodkih sem spoznal, da je najlepša besedana svetu MIR. Vojaki so začeli odhajati iz Slovenije za vedno.
Po tolikem hrepenenju se je tudi naš oče vrnil domov. Od sreče in veselja, ter kot nagrado za obrambo Slovenije, je mama dala tatu dovolilnico - prepustnico za tridnevno jaganje, lahko tudi brez prestanka. »Na», sem rekel, »pa jo imava». In res, že tisti dan sva odšla z lovsko, ne vojaško, puško srne preganjat, ki so imele do tedaj blag MIR.
Dejan Benčina, 7. r.
Med vojno pa res ni bilo od sile »fajn». Bilo je ravno med počitnicami (čas užitka). Radio je gulil sto na uro. Čudim pa se gospodu Kacinu, kako lahko skozi govori in to samo pametne besede. Med vojno
se je res naklepetal.
Jaz bi šla lahko celo na morje, vendar naša «majka, ne bi bila «majka., to pa zato, ker me ni pastila na morje. Rekla je: .Pa ali ne vidiš?!! Ravno v okolici Portoroža je najbolj nevarno. Veš, kako me bo skrbelo zate. . Ko je potekel čas, ko bi bila jaz na morju, sem ji rekla: .No, vidiš, nič mi ne bi bilo, če bi šla na morje!. Ona pa: .Čez gvišno ga pa ni. .
Po vasi je bilo zelo .scensko.. Ljudje so sc zbirali skupaj in sc pogovarjali kako so šli tanki skozi Belo in Vrhpolje. Govorili so: .Le vprašaj Petra Čotouga, kaj je bilo v Vrhpolju?. Mislim, da je pettisočkrat povedal eno in isto zgodbo. Rekel je:....bolje da vam ne povem, zakaj bi se potem vsi cmerili, kot so se cmerili Vrhpoljčani. .
Podkrajški fantje pa imajo seveda motorje. Z motorji so šli v Belo gledat tanke. Niso imeli skoraj nič povedati, razen, da je grozno ropotalo in da seje .full» prašno kadilo.
Zelo pa sem se čudila ko je bilo konec vojne in so mi Colčani povedali, da so imeli teritorialci v naši hiši municijo. Mami so šli vsi lasje pokonci, to pa zato, ker bi pri kakšni nesreči lahko vrglo celo hišo v zrak, pa še kaj zraven.
Te vojne nisem vzela preveč zares, ker se pri nas ni nič resnega zgodilo.
Ojoj!! Pozabila sem najvažnejše. Bilo je v nedeljo zjutraj. Zame je bilo zjutraj, ker v nedeljo zmeraj spim do petnajst minut do desetih. Seveda bi jaz spala še naprej, vendar moram iti k maši. Takrat pa je mama pridrvela v sobo, mislim da, ob devetih. Vsa zadihana je rekla: .Vstani, čez deset minul bo zračni napad!!!. Rekla sem ji: .Samo kaj si si zdaj izmislila, da bi vstala.. Mama pa: ,Ma resno mislim, po radiu je povedalo!. Pa sem morala vstati. Mama mi je dala kakih pet tisoč reči za nest v klet. Mislim, da sem morala iti stokrat gor in dol, da sem vse znosila v klet. Ko sem ravno prišla v kuhinjo, so po radiu povedali, da zračnega napada ne bo. O ne, sem si rekla, zdaj pa ne bom vsega tistega vlačila nazaj gor. Mislim, da so še sedaj potrebščine za zračni napad spodaj v kleti. Nikoli ne veš, morda bo prav danes zračni napad in nam bodo prišle prav.
Vesna Podkrajšek, 7. r
Jaz vojne nisem občutil, nisem videl ne tankov ne nič. Slučajno, če bi armada prišla čez Hrušico, so Šli gozdarji zasekat cesto. Po televiziji sem videl, kaj se dogaja po Sloveniji, to me je zelo pretreslo. Če ne bi imeli radia in televizije, ne bi vedeli, da je vojna.
Aleš Hladnik, 7. r.
Nekega dne smo zagledali v Beli tanke. Zelo smo se prestrašili. Drugi dan smo videli še letala in helikopterje. Tisti dan smo zidali. Neki stric je prišel po zidarja, da mora iti k vojakom. In res, v nedeljo je pravilo, da bo zračni napad. Mama sc jejzelo bala. Vseeno smo ostali v hiši. Ko je pravilo po radiu, da se bo vojna ustavila, sem bil zelo vesel. Ampak drugi dan sem vstal, odprl radio in je povedalo, da se vojna še ni ustavila. Zelo dolgo smo čakali, da se bo ustavilo in res se je. Zelo sem vesel.
Dušan Trkntan, 3. r.
Nekega dne se je pojavila vojna. Jaz še vedel niso od kod. S sošolcem Ervinom sva sedela na travi in kar od nekod sta pripeljala dva kombija, polna vojakov. Odpravila sva se domov. Ko sem prišel domov, sem rekel mami, da so zunaj že vojaki. Čez par ur so prišli vojaki mimo hiše. Oče jim je dal za pit in jih vprašal, če bo vojna. Rekli so, da bo. Drugi dan sem videl dve letali, ki sta leteli nad našo hišo. Ko je prišel oče z dela, me je vprašal, Če sem videl dve letali. Povedal je, da sta tisti dve letali bombandirali Nanos. Naslednji dan je povedalo po radiu, da bo ob tej in tej uri zračni napad na Slovenijo. Ko sem to slišal, sem čutil grozo in strah. Strah me je bilo zato, ker sem mislil, da bodo letala nam podrla hišo.
Bilo meje zelo strah in želim si, da ne bi bilo nikoli več vojne.
Da vid Ruši, 3. r.
Nekega dne so po televiziji sporočili, da se bo začela vojna v Sloveniji. Naslednji dan opoldne nas je sirena opozorila, da moramo v zaklonišča. Po radiu so sporočili, da se pripravljajo letala za zračni napad. S seboj v zaklonišče smo vzeli denar in druge važne predmete.
Prišli so tudi sosedje in skupaj smo odšli v jamo. V jami je bilo temno in umazano. Zelo sem bila prestrašena, da bodo na zemljo vrgli bombe z nevarnimi snovmi. Toda kmalu so se sirene spet oglasile in napada je bilo konec. Hitro smo odšli v hišo in prižgali televizor. Sporočili so, da so vrgli bombe le na manjše kraje in da ni večjih poškodb. Vsak dan so se oglašale sirene, vsak dan pa je bilo tudi več ljudi mrtvih ali pa ranjenih.
Danes so sporočili, da se vojska seli v Srbijo.
Karitas zdaj zbira obleke za begunce.
Želim si, da takih počitnic ne bi nikoli dočivela.
Tina Žejn, 3. r.
Neko nedeljo sem se zbudila. Vstala sem, se oblekla, umila in odšla v kuhinjo, am me je že čakal zajtrk. Ko sem pojedla, sem odšla gledat televizijo.
Na televiziji so bila poročila. Kazalo je ljudi v zakloniščih. Zelo sem se bala. Poklicala sem mamo, ki je bila medtem v kuhinji. Vsi skupaj smo odšli v hram. Tam smo počakali do konca.
Mama in oče sta zelo skrbela. Bala sem se, da nam porušijo hišo. Ampak vse je ostalo celo. Malo je ponehalo. Potem smo odšli nazaj v hišo. Spet sem odprla televizijo. Spet so sporočali, naj se pazimo in ostaneno v skritem prostoru. Spet smo odšli v hram. Čutila sem bolečino v srcu. Mislila sem na ljudi, ki morajo biti po cele dneve v zaklonišču. Ker je bila nedelja, nismo vedeli, ali bi odšli k maši ali ne. Hitro smo se odpravili in odšli. Potem je bilo cel dan mimo. Čez nekaj dni so sporočili, da v Sloveniji vojne ni več. Bila sem vesela in zdaj se vojne ne bojim več.
Franka Koren, 3. r.
26. junija je republika Slovenija razglasila neodvisnost, da bi postala država. Pred skupščino v Ljubljani je imel slavnostni govor predsednik Milan Kučan. Potem so dvignili novo slovensko zastavo. Tam so bile tudi čete TO.
A že naslednji dan so iz vojašnice na Vrhniki odpeljali tanki in prodirali proti meji. Mi smo jih videli, saj so Šli po cesti skozi Belo, nato pa mimo Sanabora proti Vipavi. Hodili so celo noč, tako da nisem mogla zaspati. Prenočili so v Vipavi, drugi dan pa so krenili naprej proti mejnemu prehodu Rožna dolina. Ta dan so Slovenijo preletavala tudi letala. Prižgali smo radio in radijski napovedovalec je povedal:.Tanki in letala že napadajo mejne prehode. .Stisnilo me je pri srcu in pomislila sem:.Kaj, če napadejo tudi Col?. Pa ga niso napadli, tudi pozneje ne.
Vsak dan so po radiu in televiziji poročali o hudih letalskih napadih. Nekega dne so prišla letala tudi nad Col, a so ga le preletela in odvrgla bombe na oddajnik na Nanosu. Kmalu je bilo slišati le bobnenje.
Čez nekaj dni se je vojna končala. Bila sem vesela, a hkrati tudi žalostna, ker seje vojna začela na Hrvaškem in se še ni končala. Zaradi tega sem zelo žalostna.
Tanja Hladnik, 3. r.
Najbolj me je bilo strah, ko so napovedali, da bodo bombardirali z letali. Tudi pri sosedu so se bali zračnega napada. Ko so bombardirali Nanos, sem pohajal pri sosedu. Ko sem prišel domov, so bili starši vsi v strahu, kje sem jaz. Zato tistikrat nisem smel pohajati in sem se moral doma zadrževati. Tudi ko je kazalo pri poročilih, sem videl, da streljalo ljudi in požigajo hiše. Malo me je bilo strah, ko so šli tanki skozi Farmance in jih je bilo slišati k naši hiši.
Bojan Matko, S.r.
Neki dan med počitnicami sem šel s sestro in očetom spravljat košnjo - seno. To se je dogajalo v Beli. Ko smo prišli na most, nas je zaustavil neki vojak z džipom. Vprašal nas je, kam gremo. Odgovorili smo mu, da gremo do prvih hiš. Rekel je, da naprej ne smemo, ker bomo imeli probleme s tanki. Vsi smo se prestrašili in odšli naprej. Ko smo prišli k staremu očetu,smo poklicali v Podkraj, da se približujejo tanki. Kmalu za tem so že pribobneli. Med njimi je bilo tudi nekaj džipov.
V nedeljo, ko smo se prebudili, je nekaj groznega zaropotalo. Šlo je letalo. Oče je odprl radio, ki je povedal o tem letalu. Čez dva dni ga je spet odprl in povedali so, da so imeli Italijani že usmetjene rakete nanj
David Puc, S.r.
Ko smo se odpravili na Police grabit seno, smo zaslišali sireno. Vsi smo obupali in se usedli na travnik pod grmom. Tata in mama sta bila doma in vsa obupana čakala, da se bo prikazal helikopter, ki bi nam kaj naredil. Mama je rekla, da naju gresta iskat. Oče se je odpeljal z avtom na Police in nas takoj pripeljal nazaj domov. Ko sva z mamo drugi dan sedeli na terasi, sva videli helikopter, ki je šel naravnost proti Vipavi. Mislili sva, da se je ustavil tam spodaj, a je tako hitro prišel nazaj, da sc je zdelo, kot da ima 110 .brzin.. Zaslišalo se je veliko grmenje. Prikazal se je helikopter prav pred nama, tako da sva se obe še dolgo tresli. Helikopter je imel rdeči križ na vratih.
Šli sva v hišo in mama je zelo prestrašena skuhala skodelico čaja.
Jana Štefančič, S.r.
Doma vsak večer gledajo dnevnik, vendar ga jaz. ne. Zvečer je tata odprl televizijo in napovedali so vojno na Hrvaškem. Tudi jaz sem temu prisluhnila, čeprav ne gledam nikoli. Odkar je vojna pa gledam dnevnik vsak večer. Kar naprej napovedujejo: toliko in toliko jih je mrtvih, toliko ranjenih, itd. Neki večer so povedali, daje veliko beguncev iz Hrvaške.
Otroci in starši so se mi zelo zasmilili. Mama je rekla, da bomo dali nekaj oblačil za begunce. Neko nedeljo je bil napovedan letalski napad. Bila sem zelo prestrašena, zato si nisem upala stopiti iz hiše. Rada bi dočakala konec vojne, ampak kaj si morem pomagati, ko pa napovejo vsak dan kaj slabega.
Ana Trošt, S.r.
Bilo je 26. junija popoldne. Šel sem v Belo na počitnice. Ko sem prišel v Belo, je začelo pri lovski koči na Farmancah nekaj bobneti in ropotati. Stric mi je povedal, da se bliža kolona tankov in oklepnikov. Zelo sem se veselil, da bom enkrat v življenju videl tanke na lastne oči. Sloje približno 16 tankov in dva džipa. Vsi smo bili zelo prestrašeni, saj nismo vedeli, ali bodo streljali ali ne. Z bratrancem sva stala za drevesom in jih opazovala. Sedaj si ne želim več videti tankov , ker vem, zakaj so prišli.
Kristjan liizjak, S.r.
Ta vojna je bila brezsmiselna, trajala je 10 dni. Ko je nekega dne povedalo po televiziji, da naj gredo prebivalci Slovenije v zaklonišča in v kleti, sem bil v velikem strahu. Oče je bil na Colu pri čebelah. Bal sem se. Mami sem rekel, naj pokliče na Col. Poklicala je in oče se je kmalu z motorjem vrnil. Povedal je, da je, ko se je peljal z motorjem, videl armadno letalo. Rekel je, da bi ga sklatil s kamnom.
Mislim, da se to ne bo več zgodilo, da bi Milošcvičeva armada napadla Slovenijo.
Matej Bajc, S.r.
Vojna v Sloveniji je trajala 10 dni. Bila je brezsmiselna. Ljudje so bili ranjeni in tudi mrtvi. Bile so blokade, da sovražnik ne bi vdrl v mesto. Nekaj ljudi je ostalo tudi brez hiš. Veliko jugoslovanskih vojakov seje predalo. Bili so tudi letalski napadi, ampak ne hudi.
Zadnji jugoslovanski vojaki so odšli z ladjo iz Kopra. Upam, da se to ne bo več zgodilo.
Uroš Kobal, S.r.
Vojne sem se zelo ustrašila. Pokvarila mi je počitnice. Slišali smo streljanje in bobnenje.Bala sem se, da bodo prišli v Višnje, ker sva bili z mamo sami doma. Obe sva se bali in zaklenili vsa vrata. Čez nekaj dni smo šli vsi v Belo, bili smo na vrtu, ko smo videli, da gredo tanki, in hitro smo stekli v hišo. Ustavili so se na mostu. Šli smo jih pogledat in jim dali vodo. Mislim, da je vojna najbolj grozna stvar na svetu. Vsi se je bojimo.
Sonja Lampe, S.r..
Nekega dne med počitnicami sva z bratom opazila kamion. Zelo sem se bala. Tam je bil zelo dolgo. Isti dan tudi mame in očeta ni bilo iz službe. Bilo me je močno strah. Mislila sem, da je kaj narobe. Končno
sta le prišla. Povedal sta, da je bilo v križišču vse polno kamionov, zato sta morala iti domov čez Predmejo. Čez nekaj časa sta prišla dva teritorialca. Povedala sta, da sta v Sanaboru dva pokvarjena tanka. Zvečer smo opazili, da je za hišo nekaj policistov. Rekli so, da čakajo tanke, ki naj bi prišli tisti dan čez Col in bi jih poskušali ustaviti. Midve z mamo sva bili zelo prestrašeni. Z očetom smo se zmenili, da gremo to noč prespat v Žagolič. Psa smo zaprli v hlev, vzeli smo pižame in nekaj drugih stvari in se odpeljali v Žagolič k teti. Zjutraj, ko smo se vrnili domov, so nam povedali, da ni bilo nič. Potem smo si oddahnili. Policisti so bili za hišo že nekaj dni. Potem pa so odšli in za hišo pustili le nek tovornjak. Nato smo doma le še poročila poslušali. Nekega dne smo zaslišali sireno, ki je začela trobiti za zračni napad. Vsi smo se ustrašili, bilo pa ni nič. Potem je bili vojne v Sloveniji kmalu konec.
Ana Furlan, S.r.
NA ŠOLI SO TUDI BEGUNCI IZ OSIJEKA...
Nekoliko čudno sem pogledal, ko mi je hišnik tistega jutra rekel, da bo šel v Sanabor skozi Belo. Že res, da je bilo za moje pojme še sredi noči, ura je bila 6, 35 in takrat ponavadi še spim, toda po mojih izračunih v tem času v Beli ne bi smel biti noben šoloobvezen otrok, ki bi hodil na Col v šolo. Pa me je hišnik brž pomiril: .Veš, pri Jelki, Silvini mami, imajo begunce. Iz Osijeka. Punca hodi v osmi razred, fant pa v sedmi. Ena starejša pa, ne vem, je verjetno kar doma. .
Za take zgodnje ure kar majhen šok. Že res, da se o hrvaških beguncih mnogo govori, toda sedaj so tudi tu, med nami. Čisto nekaj drugega je, dokler o tem samo bereš, gledaš po televiziji. S svojo prisotnostjo rušijo varljivi občutek varnosti pred balkansko norostjo, ki nas je prevzel po junijski vojni. Marsikomu pa zmotijo, zamajajo, vsakdanji, ustaljeni, ritem življenja. Vsaj hišniku so ga, navsezadnje mora hoditi v Sanabor skozi Belo, pa tudi meni nekako ta stvar ni in ni hotela iz glave. Tu so, med nami, kot dokaz, da je v nekoč skupni Vugi, nekaj hudo, hudo narobe.
Kadarkoli se spomnim nanje, se se za trenutek zamislim in poskušam sebe z družno postaviti v njihov položaj. Nekako ne gre; svetlejše plati življenja so vedno močnejše. Toda vsakokrat se mi zraven pojavi misel, da smo se Slovenci verjetno le za las izognili podobni usodi, kot jo doživlja zdaj Hrvaška.
Trije Osiječani v Beli so me nenehno preganjali, nisem si znal predstavljati, kako se počuti tako mlad človek, sam, v povsem tujem kraju. In potem sem se odločil. V Colskem Časniku bo letos itak mnogo stvari o vojni, pa ne bo nič narobe, če se v njem pojavi tudi zgodba o treh beguncih iz Osijeka. Navsezadnje nihče V:F7 od nas, razen nekaterih staršev, ne ve, kaj je to begunstvo. Daj Bog, da tudi nikoli ne bi izvedeli!!
Posrednik pri navezavi stikov je bil prijatelj Franc Černigoj in on je tudi obljubil, da bo oba pripeljal k meni. Malo sem bil v zadregi, kaj naj ju sploh sprašujem in tudi sedaj sem prepričan, da sem na marsikatero stvar pozabil, ampak ko sta prišla, je pogovor stekel in vsa zamišljena vprašanja so nenadoma postala odveč.
Že takoj na začetku sta povedala, da sta že imela intervju, tako da sem so le sem pa tja vključil v njuno pripoved s kakšnim vprašanjem.
(Bralce naj opozorim, da se ime Marija ne povdaija tako kot pri nas, pač pa je povdarek na prvem a, prav tako pa je povdarek pri izgovotjavi Osijeka na črki e. )
.A se lahko najprej predstavita?.
„Ja sam Marija, to je moj brat Ivane, a prezime nam je Kos. U Beli je ostala još sestra, koja se zove Silvija. Silvija ima 18 godina, ja idem u 8. , a Ivane u 7. razred. U Belu smo došli iz Osijeka, lamo imamo stan u zgradi, u naselju Sjenjak, to je novi dio Osijeka. U Belu smo došli 2. 10. Inače, u Beli smo bili več jednom prije, na novoj misi. Naši roditelji su se upoznali sa Janezom i Tonetom, dok su bili na služenju vojnog roka u Osijeku. Tako su nas roditelji poslali ovamo, jer je u Hrvatskoj previše opasno. Inače, do Ljubljane smo došli sami, vlakom, a u Ljubljani su nas došli čekat iz Bele. .
.A do odhoda v Belo ste bili pa v Osijeku?.
.Ne, ne. Prvi put smo otišli od kuče več 10. 7. Tada ste imali još frke ovde u Sloveniji. Tada su tenkovi prvi put izašli na Osiječke ulice. Verovatno se sječate onog populamog fiče, kojeg je pregazio tenk. A prve granate su pale na Osijek, čekaj malo, da, 5. 8. Pucali su iz Tenja, to je jedno malo selo pored Osijeka. Mi smo tako 10. 7. otišli u Trogir, kod tete. Tamo smo ostali 2. mjeseca, a kada su počel borbe i na motu,
išli smo za 14. dana u Zagreb, kod strica.
Kada seje stanje u Osijeku malo smirilo, po nas je došla majka, jer više nije mogla bez nas. .
«Kje pa delata starša? Tata je verjetno v gardi?«
«Ne, nije. Tata radi još u pošti, a ako zatreba morat če u gardu. Majka radi kao laborant u Osiječkoj bolnici. Svaki dan nas telefonom zovu u Belu, i sada kažu da majka tjednom ne dolazi kuči, jer je suviše opasno. Spava u bolnici, u podrumima, gdje leže i bolesnici i ranjeni.
Da, to sam zaboravila. Kada smo iz Zagreba došli nazad u Osijek, došli smo baš u vrijeme kada su naši rušili vojarnu. Tada je stvarno bilo opasno. Kod kuče smo ostali tri tjedna, a svaki dan smo morali bar jednom bježat u sklonište.
Škola, u koju smo išli, a od našeg zgrade je udaljena 5 minuta hoda, je bila pogodena. Naš stan je bez poiovine stakla, a u stanu se uvijek nadu pokoji komadiči šrapnela, a jednom smou stanu našli i velik komad granate, dugačak otprilike 30, 40 santimetara. Djeca sada umjesto klikera skupljaju šrapnele i djelove drugog naoružanja.
Možete zamislit, kako je sada fino u stanovima. Nema stakla u prozorima, nema grijanja, ponekad nema ni struje ni vode. «
«Kako ste sploh lahko živeli v takih razmerah?«
Pa, navikli smo. U očetku smo posle svakog alarma išli u sklonište, a posle ti to počne smetat. A i ona gužva u skloništima. Tko prvi stigne strpa unutar svašta, a drugi se	zbog toga gužvaju. Kada smo se
navikli na stalne eksplozije, nismo više odlazili svaki put u sklonište. U vreme opče opasnosti se mnogo puta dogodilo, da smo ručali u kupaonci, jer je to jedino, koliko toliko, sigurno mjesto u stanu. «
«Kako je bilo pa v šoli? Kakšni so bili odnosi s srbskim delom prebivalcev?«
«U Osijeku, koji je imao prije početka rata 120 000 Stanovnika, bilo je oko 15 % srbskog stanovništva. Svugdje na visokim položajima bili su Srbi.
Mi smo išli u školu, koja je imala oko 900 učenika. Sa Srbima smo sc dobro razumjeli, moja dobra prijateljica bila je Srbkinja.
«Pa se iz Osijeka vrnimo še malo v Belo in na Col. Kako so vas sprejeli učenci na Colu? Zanima me tudi, kako se počutita v Beli?«
«Pa, u školi su nas primili vrlo dobro. Ivane nema nikakvih problema, a ja baš ne mogu nači onu najbolju vezu sa djevojkama.
I u Beli su nas primili izvršno, ali nama nedostajo Osijek. I roditelji. Ovdje je sve tako malo, nemaš gdje da ideš. Svaki dan gledamo televizijo, i Čekamo, da kaže nešto o Osijeku. Prošli put smo u vijestima vidjeli i naše naselje. Tako čekamo svaki dan, da nas roditelji pozovu nazad u Osijek. Voljeli bi, a stvarno bi puno voljeli, da bi bili za Božič kod kuče. Makar i u skloništu, ali bili bi kod kuče. Jer znate, mi za Božič i Novu godinu živimo cijelu godinu.
Ovdje, u Beli, ponekad radimo i vrlo zanimive stvari. Tako smo prošli put išli skupljat lišče. Ljepo, ali mi bi ipak radije u Osijek. Pa da malo pričamo prijateljima, šta smo sve doživjeli u Sloveniji. Nadam se, da nismo uvrijedili sve te ljude, koji se trude, da nam bude što bolje. Ali ima toliko stvari, zbog kojih bi se voljeli vratit u Osijek. «
«Ampak, če to ne bo mogoče?«
«Neznam, stvarno nežnam. .
Tu se je naš pogovor uradno zaključil. Pozneje sta mi Še povedala, da se nekaj govori o tem, da bodo v Ajdovščini odprli oddelek šole za hrvaške otroke. Če že ne bosta mogla domov, si želita vsaj med hrvaške sovrstnike.
Verjetno bo marsikdo med branjem tega članka pripomnil: «Kaj pa nergata, mulca, vesela naj bosta, da sta na varnem in da skrbijo za njih. «
Vse to je res, vendar je ob tem treba le pripomniti, da prihajajo iz mesta s 120 000 prebivalci in da je za njih Bela nekaj podobnega, kot bi bilo za nas, če bi se morali nenadoma preseliti na kakšno zelo samotno kmetijo. Navsezadnje pa, že to, da so begunci, je kar veliko breme za tako mlade ljudi.
Ob koncu jim želim, da bi se jim največja želja uresničila in da bi se kmalu vrnili v mirni Osijek. K staršem in jaslicam.
Lucijan Trošt
RAZMIŠLJANJE EDA PUCA
Ko je eolska sirena zatulila k zadnjemu letalskemu preplahu, mi je spomin poromal nazaj tja v 45. leta. Takrat ko je Col doživljal svoj mali Vukovar. Imel sem šele pet let, vendar dovolj, da mi nihče, tudi čas ne
more izbrisati tistih spominov. Še sedaj vidim letala, ki so se v strmem, tihem letu ( ugasnjeni motorji ) spuščala proti Colu, da bi odvrgla svoj uničujoči tovor. Ljudje so bežali, iščoč kritje. Ah, saj res, bili so naši, ne ravno tisti, kot sedaj v Vukovarju, toda naši. Ostal sem sam na cesti, saj nisem vedel, kaj se dogaja. Na varno meje rešila topla roka sosede. Toča izstrelkov je šla mimo. Napadi so se večkrat ponovili. Naučili smo se, («Plani, planil.) skriti in bežati na varno, tako kot ženska v zadnjem alarmu - vedela je kako.
Prišel je čas svobode, čas razbitih hiš, čas trpljenja drugače mislečih, tistih, ki niso bili za takozvano «našo stvar«.
Celo zgodovino so spreminjali. Otrokom, ki smo hodili v šolo, so kazali partizane samo v lepi luči, vsega so bili krivi domobranci, da, celo razbitje Cola so hoteli naprtiti okupatorju. Življenje pa je teklo dalje. Začela se je obnova vasi. Tisti, ki so bili za «našo stvar«, so se povzdignili, ostali pa so morali molčati. Kaj jim je prinesla «svoboda«, so dojemali vsa povojna leta, dokler niso končno doumeli, kakšno veliko prevaro jim je mit partije pripravil.
Tudi jaz sem to občutil na svoji koži. Ostal sem brez očeta, ki je pobegnil v tujino, da si je ohranil življenje. Imetje in hišo so nam hoteli vzeti,vendar so nam jo vseeno pustili, ker sva bila s sestro mladoletna. Mati nas je težko preživljala. Kljub revščini nam niso dali niti bonov niti denarja in niti kart za hrano kot nekaterim drugim. Z «obvezno oddajo, so nam vzeli celo edino tele iz hleva.
Naša humana partija, kije bila, hvalabogu, na Colu le maloštevilna, je gledala na pet let starega otroka kot na potencijalnega sovražnika. Opremila meje s karakteristiko, ki meje pozneje povsod spremljala.
Col pa se je počasi razvijal, razbitih hiš je bilo vedno manj, rasle so nove in in nove; podoba vasi se je spremenila. Popravili so Zadružni dom, iz stare italijanske kasarne naredili mladinski dom. Revščina pa nas je še vedno spremljala. Kruha ni bilo. Spomini nanj pa me vežejo na vojake v farovžu, ko sem kot zelo majhen trkal na okno, kjer mi je dober vojak dal kot oglje črn kruh. Dober je bil. Drug spomin na kruh pa je od takrat, ko so ob odprtju mladinskega doma dali vsakemu po eno rezino kruha. Na tisti dan pa me veže še nek drug spomin. Po vasi se je šušljalo, da so trije fantje ušli in da so dva izmed njih na meji ubili.
Počasi se je vse spreminjalo. V farovžu ni bilo več vojakov, zamenjali so jih policaji, ki so skrbeli za red v vasi in da so drugače misleči delali tisto, kar je oblast hotela.
Na dan svetega Ivana smo kurili kres na Balantinovem hribu. Prišli so policaji, eden izmed njih pa nas je s pištolo v roki odgnal v farovž. Mislili so, da gori Primoževa hiša. Eden od policajev je namreč narobe videl, odhitel k mežnarju, mežnarca pa je pohitela udarit «plat zvona.. Cela vas je zdrvela skupaj, da bi pogasili, šele ko so prišli blizu, so opazili, da ne gori hiša, temveč kres.
Počasi smo odraščali, prišla je štelenga. Fantje smo se pogovarjali, kam bi radi šli v vojsko. Ko pa smo nagi stali pred komisijo, so me vprašali: «Gde češ?« «Jaz bi šel k tankistom,, sem jim odgovoril. Oficir me je premeril z očmi, pogledal v knjigo in rekel: «Dve godini proleterske pešadije.. To je bila kazenska enota, sam pa sem ob tem razmišljal, kaj hudiča je gledal v knjigo, če me je že videl, kakšen sem, ko sem stal pred njim. «Aja, saj to je vendar karakteristika, ki jo je dal naš eolski rdeči team, le kdo bi me lahko tukaj poznal,, sem si mislil.
Pri vojakih sem pozneje občutil, kaj so mi ti rdeči eolski strici pripravili. Na to me je opozoril moj kapetan, ki mi je rekel, da sem v zaprti kuverti prinesel pismo, za katerega bi bilo bolje, da bi ga vrgel stran.
Ko sem se vrnil od vojakov, se mi je zdel Col drugačen, še lepši kot prej. Tudi kruh se je spremenil; Edo ga je znal speči tako dobro, da je slovel daleč naokoli.	.
Prej smo imeli parketamo. Prišel pa je ogenj in je ni bilo več. Ljudje so začeli iskati zaposlitev v Ajdovščini.In tudi politično življenje se je spremenilo. Tisti, kije podpisal karakteristiko, je umrl. Karakteristika, ki jo je on podpisal me je še vedno spremljala. Ko sem na občini poizvedoval po očetu, so mi prebrali vse eolske laži, ki so mi jih naprtili. Za mater in naju otroka pa je pisalo, da nismo za «našo stvar«. Ko pa sem pred kratkim šel še enkrat poizvedovat o očetu, mi je taista ženska povedala, da mojega očeta v novih dokumentih sploh ni. Torej nisem imel očeta ?!
Počasi so se končale krivice, ki so mi jih delali, ali pa jih nisem več videl. Ko je umrl Tito, sem namreč celo jokal. Le kaj bo sedaj, smo se spraševali.
Kmalu so prišli rezultati. Plaz se je začel premikati, rdeča barva je bledela, drugače misleči so se začeli upirati, ukinili so štafeto, prišla je četverica. Svoboda se je začela počasi približevati. Na Dedinjah se je obračal mrlič, njegove nore ideje o bratstvu in enotnosti, ki so zavajale ljudi, so prešle v sovraštvo. Jugobarka je tonila - volitve: Kučan, Pučnik. Nova oblast in plebiscit.
Ko sem obkrožil ZA, mi je prišla solza v oko. Komisija je mislila, da
sem pijan in res sem bil, toda od ganjenosti in sreče.
Prišel je drugi čas; (čeprav vem, da bo še težko, nimam iluzij, da bo takoj bolje), ko nisem več bel, ko nismo več rdeči, čas, ko smo verjetno vsi Colčani za našo stvar.
Edvard Puc
POGOVOR Z DAMJANOM KOBALOM
Naloga, ki mi je bila dodeljena, to je, da opravim intervju, bolje, pogovor z Damjanom Kobalom je že pred začetkom nakazovala določene problemčke in težave. Damjan, med nami Nace (tako bo naprej tudi imenovan) ima namreč to prijetno lastnost, da se drži svojih načel in od njih ne odstopa. Tako je sam sebe prepričal, da on ne zna pisati in pri tem vztrajal. Odgovorni je pokazal s prstom, ti, in name je padlo, da opravim pogovor z njim. Ob zadolžitvi mije glavni urednik še zabičal; .Glej, da ne bo zajebancije vmes, če bo, ti ne objavimo. Vojna je resna stvar.. In tako se sedaj mučim, da ne vleče na zafrkancijo, kar pa mi ne uspeva najbolje. Povrh vsega pa se mi zdi ta prepoved neumestna, saj je dobra volja ena redkih dobrin, ki jo še najdemo v izobilju, le poiskati jo je treba. Tudi v vojnih časih. Pa še nič ne stane. Težavice z Nacetom sem delno rešil v mojo korist, saj je Nac, ob mojih vprašanjih, svoje vojne dogodivščine le napisal sam. Moje delo je samo to, da zapis pripravim za objavo. Seveda, brez nepotrebnih dodatkov, ukaz je ukaz, z urednikom se ni za špilat. Razgovor seje odvijal v gostilni Štefančič. Kot vedno sem zamudil, no, Nace me je potrpežljivo čakal in začuda sploh ni omenil ure. Preselila sva se v zadnjo sobo, štab, in dani so bili vsi pogoji, da se intervju lahko začne. Nacetu sem vsilil še blok in svinčnik in nastal je tale zapis.
.Nace, kje naj začneva?.
.Ja kaj pa jaz vem, ti vodiš intervju, boš že ti vedel. .
.No, pa gremo popolnoma od začetka. Kako si ti sploh prišel med policaje. Navsezadnje Imaš z njimi še Iz Ljubljane slabe izkušnje?,,
.Ja, saj veš, kako je bilo, ko si šel v vojsko. Določili so ti rod in tja si moral iti. Tako sem se najprej 6 mesecev pripravljal za policaja, vojnega seveda, v Somboru, v prekomando pa sem šel v Zadar, na letališče Zemunik. Tam pa, saj veš sam, kaj delajo vojni policaji, preganjali smo vojsko, kakšnega peljali v .pritvor. in take neumnosti. Ja, domov sem prišel pa 8. 12. 89. Kmalu po prihodu so me poklicali na postajo milice v Ajdovščino, kjer so opravili pogovor z mano o tem, če hočem nadalje z njimi sodelovati kot rezervni policaj. Od takrat pa do junijske vojne me niso nikoli poklicali. Dne 28. 6. 91 so me vpoklicali....
.Čakaj malo, ne tako hitro. Vmes si se zaposlil na pošti, prve vojne dni si tako preživel v službi kot poštar..
.Ja, začetek sem pričakal kot poštar. Kako je bilo? Sajveš sam. Takrat, na dan proslave v Ljubljani, ko so tanki že šli skozi Belo, ko si ti prišel povedat, kdo jih vodi, takrat je bilo bolj pasje. Ko je bilo v Ajdovščini najbolj vroče, sem jaz še raznašal pošto po vaseh v dolini. V petek, 28. 6. , ko sem prišel iz službe, ob 15. h, je zazvonol telefon, obvestilo pa je bilo nedvoumno. Takoj se moram zglasili na postaji milice v Ajdovščini..
....a te je kitj stisnilo....
.Ma ne bi zdaj o tem, ti bom o strahu kasneje kaj povedal. Oblekel sem se, pa hajd v Ajdovščino. Na postaji milice smo imeli zbor, slišali smo nekaj vzpodbudnih besed, nato pa smo zadolžili še orožje. In na koncu še razpored posameznikov po barikadah. Jaz sem bil še s petimi ljudmi določen za varovanje barikade v Rebemicah..
.Dobro, Nac, ampak, kaj ste šli delat v Rebcrulce? Saj tam ul bilo nič vojske..
.Ja, na postajo je prišlo obvestilo, da gre iz smeri Postojne vojska proti Ajdovščini. Tako smo se odpravili, skupaj z dvema kamionoma Mlinotesta, v Rebemice. Si predstavljaš. Oba kamiona sta bila polna moke, z nami sta šla tudi oba šoferja. Ob 16. je bila barikada že postavljena. .
.Povej, no, kako si se počutil? Navsezadnje si še pred dobro uro doma jedel. Kako ste bili pa oboroženi? Kaj pa šoferji, so kaj penili?.
.Ma saj veš sam, kakšni občutki so nas takrat obhajali. Malo sem pričakoval poziv, vseeno pa mi ni bilo. Ampak treba je bilo iti. Oboroženi smo bili s avtomatskimi puškami, obema šoferjema pa smo dali pištoli. Kar mimo sta sprejela svojo vlogo. Tako smo postavili barikado, se razdelili v dve trojki in čakali. Vmes smo usmetjali promet, ki pa je bil bolj redek. Tu naj povem eno zanimivost. Do barikade je pripeljal, ma kaj pripeljal, pridrvel golf z dvema mladima Nemcema. O tem, kako hitro je vozil, lahko sklepaš po tem, da je imel golf popolnoma žareče diške (platišča). Komaj smo ju malo pomirili, seveda le s pomočjo rok, nato pa sta odbrzela naprej. Teh dveh gotovo ne bo nikoli več v Slovenijo..
.To čakanje, je dobra stvar? Do kdaj ste čakali?.
.Ja, čakati pa ni najbolj luštno. Imaš preveč časa za razmišljanje o raznoraznih stvareh, največkrat sestaviš najbolj čm scenarij. Tako smo čakali do nekako 21. 30. Takrat pa je iz smeri Postojne pripeljal domačin iz okolice Podnanosa in nam povedal, da je kakih 500 m nad nami vojska s tankom in dvema kamionoma. Mi zaradi močnega vetra nismo slišali popolnoma nič, kot smo kasneje lahko videli, pa je tudi vojska peljala izredno počasi. Novico smo sporočili nadrejenim in ti so nam ukazali, naj se umaknemo od barikade..
.Kar je bilo verjetno edina pametna odločitev. Saj se niste imeli s čim boriti proti tanku. Kaj bi ostali na barikadi, če bi vedeli, da zraven kamionov ne gre tank, ampak oklopni transporter?«
«Ne vem, mogoče bi morali braniti barikado, res ne vem. Tako pa smo se takrat umaknili in na ognjeni krst bom moral še počakati. Želim pa si, da ga ne bi nikoli dočakal. S kamioni smo popolnoma zaprli cesto, prej sta bila postavljena tako, da si z osebnim avtomobilom lahko Šel skozi, ter se umaknili kakih 200 m niže po cesti na odcep ki pelje proti Lozicam. Tam smo potem v popolni tišini čakali kakih 20 minut. Toliko časa je namreč vojska rabila, da je prepeljala tistih par metrov do barikade. Naenkrat smo zaslišali ropot motoija enega od kamionov. Kasneje smo videli, da je nekdo vlomil v kamion tako, da je razbil stransko šipo, s spojitvijo kontaktnih žic vžgal motor in kamion spustil v bližnji jarek. Drugi kamion pa je vojska odpeljala s seboj proti Podnanosu. Ko se je kolona pomikala mimo ceste proti Lozicam, smo se mi umaknili skoraj do Lozic. Od tam smo pozneje opazovali celotno kolono. Peljali so res zelo počasi.»
«Kako ste pa vedeli, kako je s kamioni v barikadi?.
«Nekaj nas je šlo pogledat na barikado, kaj so naredili. Kamion je bil zapeljan v jarek, luči pa je imel še prižgane. Tam smo počistili steklo s ceste, ugasnili luči pri kamionu, ter se vrnili na staro mesto. Medtem je vojska prišla do cestnega odcepa proti Nanosu in Barance. Tam se je kolona ustavila. Ja, ja, zraven je bila tudi «kampanjola.. Le-ta je potem odpeljala proti Podnanosu, ostali so čakali pri odcepu. Mi smo se pomaknili pod čakajočo kolono in bili pripravljeni na posredovanje od zadaj, če bi do Česa prišlo. Medlem so na barikadi v Podnanosu tekla pogajanja. Vojska je zahtevala prost prehod do Južne kasarne v Vipavi. Ker se niso mogli dogovoriti, je poveljujoči oficir zahteval telefonsko zvezo z Vipavo in kmalu je iz Vipave prišel drugi oficir in nato so se pogajanja nadaljevala - neuspešno za vojsko. Naj povem, da je bilo v Podnanosu na barikadi tudi polno domačinov, oboroženih z lovskim orožjem. Ker pogajanja niso bila uspešna, se je en oficir vrnil v Vipavo, drugi pa h koloni, ki je čakala na odcepu proti Barancam. Od tam so se odpravili proti Barancam, spotoma pa so se morali prebiti še skozi barikado, kije bila postavljena na cesti. Z odstranjevanjem drevja s ceste so se zamotili kako uro in pol, saj so morali vojaki s sekirami razsekati barikado. In če veš, kakšne sekire smo imeli v vojski, si lahko misliš, kako so vojaki garali..
.Čakaj malo, kdaj je bilo to? Jaz se spomnim, da sem na radiu nekaj slišal o tej koloni okrog 23. h in nato še enkrat okrog 2. h zjutraj. Kako so lahko novinarji tako hitro vse izvedeli?.
«Novinarji so takrat, naleteli, na dneve, ki si jih verjetno želi vsak novinar. Kot strela so švigali po cestah, s tistim svojim PRESS na avtomobilih, se za trenutek ustavili na barikadi, toliko, da so pokazali novinarsko izkaznico, rekli par vzpodbudnih besed in že si jih gledal v hrbet. Imeli so prost dostop do skoraj vseh informacij. Verjetno so tudi informacijo o koloni v Rebemicah dobili tako.,
«Torej novinarjev niste kaj prida kontrolirali? Kaj pa če bi s kartico PRESS prišel kdo, ki bi imel drugačne namene?.
«Ja, ne vem. PRESS je takrat nekaj veljal. Mislim, da so bili tu pri
nas, za razliko od sedanjega stanja na Hrvaškem, pojmi glede novinarjev zelo jasni in čisti. „
«Dobro, malo naju je zaneslo med novinarje, pa da se vrnemo v Rebcmlce. Ko se je kolona ustavila na Ila rancali, kaj ste potem delali?«
«Na barikadi v Podnanosu sem ostal do kakih 8.h zjutraj. Nekateri so lahko z barikade odšli že takoj, ko se je stanje nekoliko umirilo, okrog 3. 30, pa so se spet hitro vrnili, da so zamenjali nas, ki smo ostali na barikadi. Naj ti še povem, da do umika kolone na Barance sploh nismo nič jedli, pa tudi ne vem, če bi mogli, smo bili preveč napeti. Šele po koncu so nam domačini postregli s hrano. Kot sem že rekel, sem bil ob 8.h prost. Takoj sem šel domov, saj sem moral ob treh popoldne nazaj na barikade. Tako seje končala moja najtežja vojna preizkušnja..
«Nato si delal na barikadah vse dni naprej?«
»Ja, na barikadah smo pregledovali vozila, voznike in tovor. Nič pa ni bilo kontrol treznosti, hitrosti vožnje in drugih malenkosti, s katerimi tako radi zatežijo policaji. Na barikadi v Podnanosu sem videl tudi sij, ki ga je povzročila eksplozija v Črnem Vrhu. Prav z veseljem pa smo kontrolirali armadne vojake, ki so morali skozi barikade. Vojska je morala vsak prihod najaviti prej, če ni bilo najavljeno, ni bilo šans, da pridejo skozi. Včasih so se mi fantje prav smilili, tako so sc bali. Saj ne da smo se izživljali, le pregledi so trajali dolgo. Ko sem se neko jutro vračal z nočne izmene, sem tako na Colu naletel na svoje stanovske kolege, ko so ravno zajeli ubežne vojake iz Črnega Vrha. Počasi, počasi seje življenje začelo vračati v normalne tirnice.«
«Kaj pa prebegi vojakov, jih je bilo mnogo?«
«Ma ja, jih je bilo kar nekaj. Mi smo jih le legitimirali in jih poslali na Rdeči križ, kjer so jih preoblekli in jih poslali v zbirni center v Ljubljano.«
Tu se je v pogovor vmešal Praček Silvan, med nami Maks, ki je pripoved o prebegih vojakov popestril s svojo zgodbo. Dogodek je na lastne oči videl iz vipavske kleti. Pridružil se namaje kmalu po začetku intervjuja.
«No, Maks, povej še tl kaj, tl sl bil stalno v neposredni bližini dogajanja?«
«Ja tiste dni nismo dosti delali, poslušali smo radio in viseli na oknih, ter opazovali, kaj se dogaja v vojašnici preko ceste. Tako sem na lastne oči videl, kako je pobegnil vojak, ki je bil na straži. Kot stražar je bil pomaknjen stran od glavnega vhoda in tam je vztrajno krožil okrog neke barake, v bližini te barake pa je bila mreža kar močno poškodovana. V začetku na to niti nismo bili pozorni, pozornost pa nam je kmalu pritegnil avtomobil celjske registracije, ki je vztrajno vozil po cesti, ki pelje ob žici kasarne. Ko se je avto tako pojavil tretjič, je stražar odvrgel puško, se prevalil čez poškodovano žico, ter se skobacal v avto. Hitrost, s katero je potem avto odpeljal, je bila zelo blizu hitrosti, s katero vozijo rally vozniki. V kasarni je takoj nastal preplah, vendar je bil avlo z ubežnikom takrat že zelo daleč.. «Ja, razen enega ali dveh, so vsi ostali prebežniki prišli brez orožja,, je zaključil pripoved o prebegih Nace.
«Nace, a Imaš še kakšno zanimivost iz vojnih dni?«
«Ja, lahko ti povem, kdaj sem se prvič bal. Bilo je takoj prvi dan, ko smo se s kombijem peljali v Rebemice. Ko smo se peljali proti in mimo Severne kasarne v Vipavi smo lahko opazovali, kako nas vojska spremlja s tricevnim protiletalskim topom kalibra 20mm. Na tako razdaljo in ob taki hitrosti kombija ni bilo niti minimalnih možnosti, da bi jim pobegnili, če bi se odločili, da nas malo prerešetajo. In takoj isti dan sem bil še enkrat v situaciji, da sem malo otrdel. Ko smo čakali vRebernicah, da vojska pride do barikade, smo kombi odpeljali skoraj na Lozice. Mi pa smo čakali tik pod glavno cesto. Ker smo imeli v kombiju stalno zvezo z vodstvom, smo se morali menjavati ob kombiju. In ko je prišla vrsta name, sem se odpravil proti kombiju. Ko pa sem se mu približal, sem zaslišal, kako je moj kolega repetiral avtomatsko puško. Šele moj glas ga je pomiril. Moraš razumeti, živci so bili takrat zelo napeti. Kdor pravi, da ga ni bilo takrat strah, laže. Vsakogar je strah, le nekdo zna to malo bolj skriti. .
Tu se je v pogovor spet vmešal Maks. «Daj Nace, povej, kako je bilo takrat, ko so po Vipavi noreli tisti vojaki. Jaz sem jim za malo, kakšno minuto, ušel. Sedaj bi imel obrcan avto. Vem da so nekaj maltretirali ljudi, enega malo nabutali, Fructalov tovornjak pa prisilili, da je peljal sok v kasarno. .
«Ja, tisto so bili vojaki, ki so ušli iz Črnega Vrha in so se prebili do Vipave. Mi smo bili o tem obveščeni okrog 7. h zjutraj. V Vipavi smo nato blokirali blok za bencinsko črpalko. V njem so bili tisti vojaki. No, tam tudi ni bilo najbolj prijetno. Ko sem tako stal pred blokom, sem videl, kako se zavese na mnogih oknih malo razmikajo, opazovali so nas.
Ali preko cevi ne vem, vem pa, da tam ne bi vedel, od kod je priletelo, če bi začelo streljanje. Stvar se je potem le toliko umirila, da so se začeli pogovarjati. Na koncu so prišli iz bloka, tam smo jih legitimirali, nato pa so sc s kamionom odpeljali v kasarno. Mislim, da je bila tu narejena napaka. Po moje, bi jih morali zadržati in aretirati. No, ampak tako je bilo, gledalo se je, da je bilo čim manj konfliktov, ki bi lahko pripeljali do prelivanja krvi. To je bila moja zadnja omembe vredna, kako bi se reklo, avantura. Počasi so se stvari umitjale. potem so izginile s cest barikade, opravljali smo vedno bolj cestnovamostno delo. In umirilo se je toliko, da sem spet začel delati na pošti. Mislim, da je to vse, kar ti lahko povem.,
«Nac, ali res nimaš več kaj povedat?«
«Ne, kaj nimaš zadosti?«
Lučo Trošt
SILVOTOVA DOGODIVŠČINA
Vsaka vojna prinese poražence in zmagovalce, dezerterje in ujetnike, mrtve in ranjene. Tudi v kratkotrajni vojni za Slovenijo je bilo tako.
V letošnji izdaji časnika smo se osredotočili na naše krajane, ki so bili tako ali drugače vpleteni v tej vojni. Zapisali smo njihove zgodbe in razmišljanja. Med njimi ni ujetnikov ali dezerterjev, nihče ni izgubil življenja, nihče ni bil poražen... Lahko rečemo, da smo vsi nekakšni zmagovalci - tisti, ki so s puško v rokah čakali na morebitni spopad, tisti, ki so gledali prodiranje tankov in tisti, ki so pred TV in radijskimi sprejemniki samo trepetali, zase, za svoje bližnje, za usodo Slovenije in slovenskega naroda.
Vsak je te dneve preživel po svoje. Vsak bi lahko napisal svoje občutke, povedal zanimiv utrinek ali kaj podobnega. Do sedaj predstavljenim krajanom dodajmo še zgodbo Sil vola Kovšca, ki mu je vojna zapustila še drugačen spomin. Po spletu okoliščin je doživel pravo bitko in bil tudi ranjen. Pravi vojni ranjenec torej, ki je na zelo krut način doživel nekakšen vojni ognjeni krst.
Njegova zgodba je zanimiva zaradi potešitve radovednosti nekaterih, sploh pa zaradi vseh mogočih govoric, ki krožijo naokrog in Silvotovo neprostovoljno sodelovanje v bitki za Rožno Dolino predstavljajo zdaj tako, zdaj drugače.
Silvo je dočakal okupacijo Slovenije tako, kot skoraj vsi ostali - na delovnem mestu. Avantura se je začela v petek, 28. junija popoldne, po službi, ko so ga z občinskega vodstva poklicali in mu predlagali, da odide v Rožno Dolino in poskuša pregovoriti komandanta tankovskega bataljona, ki je zasedel mejni prehod, Eda Kovačiča, da se preda. Mnenja so bili, da bo on, kot komandantov svak, najlažje prišel zraven, oziroma vzpostavil stik z njim in sc neuradno pogovoril o morebitni predaji.
J)a je pri zasedbi Rolne Doline zraven tudi Edo, sem izvedel v četrtek in ko so mi predlagali, naj grem tja dol, sem se pač odpravil. Spotoma sem se ustavil pri sestri,ki stanuje v Roini Dolini, se pogovoril z njo, nato pa sva skupaj odila proti mejnemu prehodu. Bilo je Okrog 7. ure zvečer. Tam je bilo ogromno ljudi in nekaj časa sva se razgledovala okrog zastraienih tankov. Čuden občutek me je spreletel, ko je pri enem od njih oficir naročil vojakom, naj ob prvi novi provokaciji odprejo ogenj.,
Kmalu sta spoznala, da ne bo prav enostavno priti do njega, zato je Silvo vprašal enega od vojakov, če lahko gresta naprej. Odgovor je bil jasen: «Niti govora!.. Kmalu pa ga je zagledal, kako razporeja vojake in bljižnjcga vojaka je prosil, naj ga pokliče.
nKo naju je zagledal, naju je povabil naprej. Šli smo in se na avtobusni postaji mestnega avtobusa, tik ob menjem prehodu usedli na klop in se pogovarjali. Povedal sem mu, zakaj sem prišel in ga povprašal, zakaj Je oficir ob tanku prej tako ukazal vojaku. Izvedel sem, da so vsi zelo napeti od čakanja in provokacij. Omenil sem mu, kako bi bilo, če bi pustil vse skupaj in pobegnil. On pa je na vse skupaj gledal s svoje strani. Po svoji presoji je namreč menil, da ima večjo doHnost, da več in bolje naredi, če ostane tam. Že cel dan miri vojake in jih odvrača od streljanja. Konec koncev pa so to mladi fantje, je še povedal, ki ne vedo, zakaj so tam, njemu so bili zaupani in on je odgovoren zanje. Dobil je pač nalogo, ker dobro pozna le kraje, naj pride do meje, zasede mejni
prehod, naprej pa nič - pomagaj si sam!,
Tako so sedeli in se pogovarjali in Kovačič je še povedal, da upa, da bo kmalu vsega konec, da se bodo ljudje na vrhu zmenili, saj sozdaj prepuščeni sami sebi in ne vedo več, kako naprej. Silvotu je še zaupal svojo odločitev, da bo takoj po koncu akcije izstopil iz vojaške službe, saj je spoznal, da je vse skupaj svinjarija, ko tako izrabljajo ljudi. Silvo pravi, da ga toliko pozna in je prepričan, da bi takrat res poklical v štab TO v Novo Gorico,kot je obljubil, in se predal. Sicer pa to ni bistvo naše zgodbe, raje prepustimo besedo spet Silvotu.
.Takrat je nenadoma močno počilo. Edo je skočit pokonci, sestra Mara pa je zaklicala: Glej, vojaki ti gorijo. Stekel je tja reševat vojaka, ki ga je vrglo iz tanka. Začelo je pokati iz vseh strani. Z Maro sva stekla par metrog vstran in se skrila za parkiran avtomobil. Legla sva na tla, tako, da sem jo s telesom zaščitil, saj sem pomislil na njeno drulino in otroke....
Silvo nadaljuje, kako je pokalo z vseh strani in kakšni čudni občutki so ga obdajali, kako ni imel časa pomisliti na nič, niti na svoje grehe, ko je krogla zasekala nekaj centimetrov zraven glave v zemljo. Jasno je bilo, da je bil napad nenajavljen in iznenaden, saj je v predahu med streljanjem kritje pri tistem avtomobilu poiskala celo neka ženska z majhnim otrokom, kije seveda krčevito jokal.
.Vsi skupaj smo mirili otroka in med naslednjim krajšim predahom sem predlagal, da bi si poiskali bolj varen zaklon. Toda Mara se je počutila tam bolj varno in tako sva ostala...Kmalupo tistem je spet strahovito počilo tik zraven mene. Streslo mi je celo teto, noge mi je spodneslo proč in začutil sem pekoče bolečine v stegnu in mravljince v rokah. Prvi trenutek sem pomislil,da me je le nekaj ofrcalo, kmalu pa sem, leteč na tleh, opazil, da so hlače vedno bolj okrvavljene, da imam roko vso krvavo in kite na členkih prstov potrgane. Hitro .vvu se oba zavedla, da tako ne moreva več ostati tam, saj ne bom zdrtal dolgo....
Ko je pokanje malce ponehalo, sta se Silvo in Mara napotila iz zavetja avtomobila, iz središča napada. Po mokri travi sta se plazila in prebijala proti najbližjim hišam. Naletela sta na vojake,ki so prav tako iskali kritje. Spet sta doživela šok, saj je nekega vojaka dober meter proč
krogla zadela v hrbet. Vojaki so hoteli Silvotu ponuditi pomoč, poklicali so svojega bolničarja, toda odločil se je, da gre naprej proti hišam, v bolj varno zavetje. Od hiš ju je ločila še majhna čistina - makadamsko parkirišče,ki jo je Silvo prav po diverzantsko prekoračil in se s skokom z glavo naprej pognal za velik kup gramoza. Do prvih hiš ni bilo več daleč.
.V majhnem potočku ob cesti sem si malce spral rano in potrkal na vrata zaprte in zaklenjene hiše. Moškega, ki je odprl, sem prosil najprej za kozarec vode, saj sem bil neverjetno tejen. Naslonil sem se na vrata, saj se mi je zaradi izgubljene krvi te tannilo pred očmi. Moški naju je peljal v bolnico, čeprav mu je bilo malce nerodno, ker sva mu vse pomazala in okrvavila po avtu. V bolnici je bilo vse pripravljeno za sprejem ranjencev. Pregledali so mi rane in šele takrat sem videl, da imam nogo prestreljeno. Bolničar mi je celo pokazal košček šrapnela, ki mi je ostal v rani. Ponudil mi ga je za spomin, vendar ga nisem hotel vzeti..
Silvo je nato dobil infuzijo, operirali in zašili so mu rane, sestri pa le obvezali manjšo prasko in jo napotili domov. Pripoveduje, kako so ga vsi spraševali, kaj je iskal zraven, vendar ni hotel nikomur nič povedati. V miru je zaspal in se naslednje jutro zbudil s hudimi bolečinami, ki so mu zelo otežile premikanje. Naslednjih nekaj noči je prav zaradi tega zelo malo spal.
No, počasi je seveda šlo na bolje in v naslednjih dneh so ga obiskali tudi kriminalisti, katerim je zaupal vso nezgodo. Kriminalisti so povzročili tudi nekaj zmede, saj so hoteli s tem v zvezi zaslišati kar Janeza, ki je bil v bolnici zaradi prometne nesreče in se seveda piše tako kot Silvo. Izvedel je, da je bil ranjen tudi Edo, ki prav tako leži v bolnici, vendar zastražen.
Iz bolnice je prišel že v torek in se potem zdravil doma. Dobro je okreval in danes lahko gleda na dogodek z drugačnimi očmi kot tik po njem. Iz vseh razgovorov, ki jih je imel pozneje, tako s kriminalisti kot tudi z občinskimi možmi,je lahko zaključil, da je bil napad na enote armade v Rožni Dolini nepričakovan in zasnovan na presenečenju, tako da se je tudi on popolnoma naključno znašel ravno tam in dobil poškodbe. Imel je srečo, lahko bi se tudi drugače končalo!
Pogovarjal se je Sandi Škvarč
Tank, kije svojemu namenu odslužil v Rožni Dolini. Foto: Toni K.
IZ KRAJEVNE SKUPNOSTI COL
Dogodki, ki so zaznamovali delo sveta KS Col v minulem letu
Ob listanju kronoloških zapisov iz prejšnjih let ugotavljam, da tudi leto 1991 ni bilo bistveno drugačno. Res je, da leto 1991 pomeni za slovenski narod pomembno prelomnico, res pa je tudi, da prava demokracija pozna dogovore, se uspe parlamentarno združiti in gospodarno uveljavljati tako potrebe družbe kot posameznika.
Morda je še preuranjeno ocenjevati prve korake osamosvojitve, čeprav se je za skupnost že marsikaj spremenilo. Prvi šok smo v krajevni skupnosti doživeli že pri predlogu občinskega proračuna, kjer so se sredstva za delovanje KS prepolovila. Drugi šok so bila republiška sredstva za demografsko ogrožena območja. Z njimi smo bili potolaženi na vseh upravnih inštitucijah,še najbolj pa, ko jih nismo dobili.
Za tretje presenečenje so poskrbele delovne organizacije, ki so nam v preteklih letih veliko pomagale pri gradnji infrastrukture, v zadnjem letu pa so bila vsa prizadevanja za pomoč neplodna.
Tako je svet KS postal za družbo ponovno nek upravni organ vasi, ki naj bi se ukvarjal predvsem s političnim delom (nekaj seveda mora delati) in manj z reševanjem tekočih skupnih potreb, ki so pretežno vezana na finančna sredstva. Tako lahko nekaj naredijo le KS, ki imajo lasten vir dohodka (samoprispevek), večjo občinsko dotacijo ali republiška sredstva.
Svet KS Col je za opravljena dela v letu 1991 koristil predvsem sredstva samoprispevka in sredstva, ki smo jih dobili iz proračuna občine Ajdovščina. Veliko dela je bilo opravljenega tudi s prostovoljnimi akcijami: vodovod Col, cesta Žagolič - Križna Gora, televizijski pretvornik Žerivše, pluženje snega, vzdrževanje vaških poti...
Leto 1991 smo začeli z rekonstrukcijo vodovoda, na odseku Hrastova Gorica. Tako so nas sorazmerno veliki stroški presenetili že na samem začetku že tako skopega leta. Kljub stalnim obnovitvenim delom, je vodovod Col tako neizčrpen problem, da ga bomo morali reševati še veliko let pa še z grenkim priokusom, da vode ni vedno dovolj. Zaradi ugovarjanja nekaterih uporabnikov, Želim krajane seznaniti z deli okrog vodovoda Col in s stroški, ki s tem nastanejo.
V letu 1991 smo na objektu opravljali sledeča dela:
-delna ureditev cevovoda Hrastova Gorica
-obnova vodovodnih črpalk na zajetju Orešje
-zamenjava zemeljskega kabla v povezavi akumulacijskih rezervoarjev
-napeljava zračnega kabla za povezavo nivojskihstikal, akumulacija Žerivše - črpališče Orešje
-tekoče vzdrževanje vodovoda (plačilo elektrike, usluge Goriških vodovodov, kontrola pretokov...).
Zaradi naštetih problemov je Svet KS Col moral zvišati vodarino, s katero pa še vedno pokriva le polovico vseh stroškov. Bilanca
prvih devetih mesecev je sledeča:
STROŠKI......139.000 SLT
VODARINA.....66.000 SLT
RAZLIKA......73.000 SLT - kritje iz
samoprispevka.
V	tem obdobju je bilo porabljenih 8300 kubičnih metrov vode. Zaradi negodovanja nekaterih uporabnikov smo v novembru sklicali sestanek, kjer naj bi se dogovorili o nadaljnji vodooskrbi. Ustanovili naj bi upravni odbor vodovoda, ki bi skupaj s Svetom KS skrbel za nemoteno oskrbo. Kljub zagnanosti nekaterih pa še vedno ostajamo pri starem, saj nihče noče prevzeli dela in skrbi za skupni interes.
V	letu 1991 nas je stroškovno in
organizacijsko	najbolj	angažirala
rekonstrukcija ceste Žagolič - Križna Gora. Zaradi pomislekov nekaterih krajanov o umestnosti te investicije želim natančneje obrazložili tako odločitev:
-Vzdrževanje makadamskega vozišča je bilo finančno in tehnično nemogoče.
-Vaščani Križne gore niso ne številčno ne fizično sposobni ohranjati primernega cestišča.
-Sorazmerno velika frekvenca prometa je stalno povzročala razdor še tako vzdrževane ceste.
-Cesta odpira cca 700 ha kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so pretežno v lasti naših krajanov.
-Možnost licitacije na republiškem natečaju za sredstva; ki jih je vlada namenila demografsko ogroženim območjem. (Križna gorata status ima).
Po sprejeti odločitvi je svet KS prevzel težko nalogo - pripravili finančni načrt, ki bo smiselno vključeval vse zainteresirane uporabnike.
Z dokaj obsežno akcijo, kjer smo vključili v program cca 150 lastnikov gozdov, vse domačine, lovce, gozdarje... smo zbrali cca 1/3 sredstev. Ta so nam omogočila podpis pogodbe z izvajalcem CP Nova Gorica, ki nam je zagotovil nespremenjene cene storitev. Istočasno so krajani Žagoliča - Križne Gore opravljali vsa dela na rekonstrukciji stare trase (širitev vsekov, miniranje in izkopi v ovinkih, ureditev bankin...) in tako poleg finančnega dela tudi fizično veliko prispevali k obnovi ceste. Skupna vrednost investicije je znašala cca 850 000 SLT, kar pa KS ni zmogla v celoti pokriti. Vzporedno z delom na trasi smo pripravljali lokacijsko dokumentacijo in obrazložitev za licitacijo sredstev pri republiškem proračunu. Vse izmere in vso potrebno dokumentacijo je brezplačno pripravil Anton Tratnik in prav tako brezplačno je opravil notranjo kontrolo „CASTRUM,, projektivni biro Ajdovščina. Kljub velikemu angažiranju, sredstev iz republike ni bilo, saj je v začetku leta tako opevani vir kmalu ugasnil. Tako smo morali za plačila dela najti kratkoročni kredit, ki smo ga odplačevali z rednimi prihodki samoprispevka. Že vrsto let želimo vasi ohraniti primeren zunanji izgled, ki poleg posameznih urejenih ali neurejenih zaselkov zajema tudi vse skupne prostore -
avtobusna Čakalnica, zelenice, parkirni prostori, pokopališče, vodna korita, odvoz smeti...
Na žalost so to problemi, ki jih uspešno lahko rešimo le z vestnim sodelovanjem ljudi, z odgovorno vzgojo in delčkom občutka za urejenost našega skupnega »doma«.
Morda je obnova pokopališča prvi korak pri ohranjanju naše kulturne dediščine in istočasno obveza vsakega krajana, da po svojih močeh pomaga urejati našo skupno njivo počitka. Delna obnova zidu, zamenjava ograde, odstranitev razvalin bivše mrliške vežice so le del tistega, kar je na pokopališču potrebno urediti. Nekatera dela so sicer povezana z večjimi finančnimi vlaganji in so organizacijsko težko rešljiva (gradnja mrliške vežice, širitev pokopališča, zamik nekaterih obstoječih grobov), ostaja pa še vedno veliko drobnih zapletov (ureditev grobov, ohranjanje zelenic, odstranjevanje raznih odpadkov...). Dolga leta je to delo vestno in odgovorno opravljala Slavka Ulinova, za kar smo ji lahko vsi skupaj hvaležni. Njeno požrtvovalno delo že lahko ocenjujemo ob vsakem obisku dokaj zanemarjenega pokopališča
Velikokrat sem že omenjal naš neodgovoren odnos do narave, neodgovornost do sebe in naših bodočih rodov. Če ta odnos pogledam skozi prizmo raznih odpadkov, ki se kopičijo vsepovsod, lahko trdim, da je skrajno barbarski. Naj to podkrepim z vsakdanjim dogajanjem nad zajetjem našega vodovoda. Vse kraške doline so polne plastike, neuporabljenih zdravil, raznih organskih odpadkov, barv, lakov, naflnih derivatov... Voda, ki pronica preko te svinjarije se zbira v studenec, ki ga skrbno zajezujemo in ponovno peljemo v kuhinjske lonce. Tako se skrbno borimo za čisto in zdravo okolje, v katerem še vedno žuborijo čisti studenci.
S tem kratkim prispevkom sem krajane želel seznaniti z delom sveta KS in istočasno nakazati probleme, ki smo jih skupno dolžni reševati.
Upam, da bo v bodoče še ostalo razumevanje za skupna vlaganja, ki ohranjajo trdne vezi, spodbujajo napredek in prinašajo boljšo in lepšo prihodnost.
Predsednik sveta KS Col, Silvo Peljhan
VSEM UUDEM DOBRE VOUE VOŠČIMO VESEL BOŽIČ IN SREČNO TER USPEŠNO LETO 1992!
SVET KS COL
[nfervimi - Intervjuji - Intervjuji - Intervjuji - Intervjuji - intervjuji - Intervjuji - Interviuii
MOČ POLICIJE JE V TEM, DA PRIZNA SVOJE NAPAKE
Pogovor z republiškim sekretarjem m notranje zadeve, gospodom Pavletom Čelikom
Te dni mineva šest let od izleta eolske mladine na košarkarsko tekmo Olimpija-Cibona v Ljubljano, ki se je dokaj ponesrečeno končal. Po tekmi so se v temnem in meglenem Tivoliju dogajale stvari, ki so še dolgo potem razburjale ne samo eolsko, ampak lahko rečemo kar celotno slovensko javnost. Mladinci so se v spletu nesrečnih okoliščin znašli sredo obračunavanja navijačev obbeh klubov in postali nedolžna žrtev posredovanja milice.
O tem in še o čem je tekel pogovor z republiškim sekretarjem za notranje zadeve, gospodom Pavletom Čelikom.
-Preselimo se Sest let nazaj. 21.12.198S, meglen večer v Tivoliju, po košarkarski tekmi Olimpija-Cibona. Kdo pravzaprav izda ukaz za tako akcijo milice, na kateri ra vni? Kdo Je takrat to storil?
O uporabi sile pri posredovanju enot milice odloča starešina, ki je trenutno najvišji po nazivu. V Franciji napr. o tem praviloma odloča predstavnik države. Pri nas je to lahko samo starešina milice, o tem ne more odločati politik. To je avtonomna pravica milice. V takratnem primeru sem bil to jaz. Izdal sem ukaz za aretacijo tistih, ki so metali petarde in se pretepali že na tribunah. Po tekmi je prišlo do obračunavanja med skupinami navijačev. Ti neredi so se razširili na okolico dvorane, bil je moten celo promet. Po radio zvezi sem zahteval deset miličnikov, ki so bili v dvorani, da bi naredili red.
• Vemo, da Je bila takrat družba mnogo bolj zaprta kot Je danes. Tak dogodek Je za vas kot Je Col pomenil pravi šok. Ali se Je kaj takega (da so jih po pomoti dobili nedolžni) prvič zgodilo takrat ali pa tega nismo zvedeli in Je ostalo v policijskih mapah?
Pri vsaki taki intervenciji milice obstaja ta možnost. Množica je namreč sestavljena iz treh delov: prvi del so kršilci javnega reda in miru, zaradi katerih se tudi posreduje, drugi del so njihovi simpatizetji, tretji pa radovedneži, ki so ob takih dogodkih vedno zraven. Zmeraj torej obstaja možnost, da ob posredovanju zajameš tudi tisti del množice, ki je samo radovedna. Imeli smo že več takih pritožb. Napr., posredovali smo ob svetovnem košarkarskem prvenstvu pred hotelom Slon v Ljubljani in zajeli tudi nedolžno skupino. Seveda to ni naša krivda, če nekdo nedolžen stoji sredi razgrajačev. To je delikatno taktično vprašanje, resni problemi.
-Ali se kaj takega še lahko zgodi?
Lahko. Nikjer ni izključeno, posebno pri posredovanju večje enote. Kdor bi zagotavljal, da se kaj takega ne more več zgoditi, bi bil laik. Moč policije pa je v tem, da tak položaj pravilno oceni in potem napako prizna.
-Kaj lahko storite, da sc kljub vsemu kaj takega ne bi ponavljalo?
V prvi vrsti učenje miličnikov taktičnega nastopanja v takih primerih. Potem poučevanje starešin, ravno tako v taktičnem smislu. Želimo doseči tudi to, da o uporabi sile ne bi odločal tisti, ki je na kraju samem. Tisti je ponavadi živčen, lahko počne neumnosti. Meni so takrat izgredniki zlomili roko in bi se prav lahko zgodilo, da bi deloval nerazsodno. Odloča naj tisti, ki je v pisarni, hladen, s treznim razmišljanjem.
REZERVA V SILI
-Kdo so ti fantje „ spedalciN, ki so takrat napravili na vse spoštovanja vreden vtis? Kako so izbrani, kakšno Je njihovo šolanje?
Takrat je posredoval oddelek specialne enote milice. Pravzaprav so bili le rezerva, ki bi v skrajni sili pomagala redni milici, saj niso zares sodelovali v akciji. To so miličniki s srednjo šolo, izbrani po posebnih metodah. Morajo biti izredno zdravi, fizično sposobni, psihično stabilni, določene starosti. Testiranja, v katerih so izbrani, od sto miličnikov uspešno opravi povprečno deset.
-Kje so take enote stacionirane, kako se aktivirajo?
Stacionirani so v Ljubljani, glavnem mestu države, kakor je tudi v Zahodni pa tudi v Vzhodni Evropi. Te enote so direktno podrejene ministru za notranje zadeve, v njegovi odsotnosti pa meni.
«DELUJEMO V SKLADU Z ZAKONOM.
-Kakšne sankcije doletijo miličnika, če prekorači svoja pooblastila, napr. pretepe nedolžnega? Kakšni so postopki? Je vaš aparat odprt, ali pa na kratko opravite s posameznikom in stvar uredite znotraj aparata?
Odvisno od primera. Najprej stvar urejamo na ravni postaje milice, če se občan pritoži, se vključi inšpektorat Sekretariata za notranje zadeve. Če občan še vedno misli, da je oškodovan, se lahko stvar prepusti javnemu tožilcu in se vse ureja preko sodišča. Delujemo v skladu z zakonom, vsak občan dobi odgovor na pritožbo v roku trideset dni.
-Ali so v primeru Tivolija sledile v vaših vrstah kakšne sankcije ali pa se Je vse izšlo z opravičilom, ki ste ga izrekli na Colu?
Ne, sankcij ni bilo, ker je bila intervencija povsem zakonita. Tudi sodišče je menilo tako, kajti pritožil se ni prav nihče drug izmed udeležencev, ker je bilo posredovanje pač upravičeno. Skupina mladincev s Cola je bila zajeta mimo naše krivde, v spletou nesrečnih okoliščin. Imeli smo tudi srečo, da ni bil nihče poškodovan, v nasprotnem primeru bi Sekretariat seveda plačal odškodnino.
POLICIJA POD JAVNIM NADZOROM
-Kaj osebno mislite o dogodku kot človek, ne kot poklicni miličnik?
Ko je minilo že kar precej časa od tega dogodka, sem imel na radiu Slovenija intervju-sobotno popoldne s Silvom Terškom. Vprašal me je, česa se veselim pri svojem delu in česa se tako rekoč sremujem. Odgovoril sem mu, da se najbolj sramujem dogodka v Tivoliju, kjer smo naredili napako in v posredovanje zajeli nedolžne. To je moja največja poklicna napaka. Še danes se je sramujem, še nekaj je važno pri tem dogodku. Je prvi tak dogodek, ki je prišel v javnost, za kar gre zasluga eolskim mladincem. Menim, da je to dobro, ker mora biti policija pod javnim nadzorom.
Prosil bi vse, ki so bili v dogodku prizadeti, da še enkrat sprejmejo opravičilo. Sam bi najraje to čimprej pozabil, vendar ne morem, ker se čutim moralno odgovornega in krivega. Rad bi izrazil tudi priznanje Colčanom, da so takrat opravičilo razumeli in niso stvari peljali naprej. Razšli smo se kot ljudje; fantje so razumeli našo napako in težave, ki jih imamo ob takih intervencijah. Niso nas želeli še naprej škodoželjno vlačiti po časopisih. Moč policije je res v tem, da prizna napako, če jo je storila.
Zahvalil bi se rad tudi gospodu Ertlu, tedanjemu ministru za notranje zadeve, ki je dal pobudo, da smo se šli opravičiti na Col.
Tomaž Kovšca
Gospodu Čeliku bi se rad še enkrat zahvalil v imenu celega uredništva Časnika za izredno prijaznost in pripravljenost na sodelovanje. Prebral sem celo poročilo, ki ga je gospod Čelik napisal o tem dogodku, čeprav je to drugače nemogoče. Kot mi je sam povedal, sem prvi civilist ali novinar, ki je prebral takšno poročilo.
Intervjuji - Intervjuji - Intervjuji - Intervjuji - Intervjuji - intervjuji - Intervjuji - Intervjuji
V VODENJE SEM DOBIL DOBER
OBRAT
Pogovor z novim šefom eolskega obrata Alpine, gospodom Stanetom Čaijem
-Gospod Čar, kako se počutite na Colu?
Bistveno je to, da ima delovna organizacija po planu dovolj dela, ie pa je dovolj dela, bo nekako že šlo, a ne? Če je delo, potem bodo tudi ljudje tukaj. Izvažati bomo morali preko 80% proizvodov in to na zahodno tržišče, ker smo v bivši jugi vse izgubili; vse so nam pokradli, tako da niti ljudem, ki smo jim dolžni, ne moremo izplačati OD-jev, ker ne vemo, kje so, če Sploh so. Poleg tega smo izgubili ves material in trgovine, ki so bile naša, Aipinina last.
-Kako gledate na vojno, ki Je minila v Sloveniji?
Izredno sem bil presenečen, da so tako hitro spakirali od tukaj. Glede na to, da je vojska imela izredno veliko količino arzenala, sem se bal, da bodo stvari trajale bolj dolgo. Pa vendar, ko gledamo, kaj je vojska imela, vidimo, da je to bila ena sama revščina in zastarela tehnologija. To ni nobena sodobna armada. Zraven pa je že od nekdaj dezorganizirana; če namreč meni oficir reče „snadi se,, to pomeni ukradi, potem je nekaj s to armijo narobe. Nazaj pa vseeno mislim, da jih ne bo. Dobro namreč vedo, da se zelo intenzivno oborožujemo, kar konec koncev vsi občutimo na svojih žepih. Menim, da je to edino prav, kajti edino na ta način se bomo obvarovali pred vdorom Balkancev.
-Mar Je bila, glede na ekonomske blokade, osamosvojitev Slovenija prava po tesai?
Prepričan sem, da je naša oblast edino pravilno ravnala. Prepričan sem tudi, da so nas vseskozi .pljačkali, oz, nismo imeli nobenega vpogleda v to, kam gre, kar dajemo. Imeli smo eno samo pravico, dajati. Spominjam se, da je pred leti naš poslanec vprašal, kam gre ves ta denar, pa so iz tega naredili političen problem, češ, kako si sploh upaš vprašat, tvoja dolžnost je , da daješ. Govorili so, kakšno demokracijo da imamo. Hudičevo demokracijo! V Ameriki vojska vpraša, koliko fantomov bo lahko naročila, pri nas pa si bil kriminalec, če si vprašal.
Vsekakor je bila odločitev pravilna. Zdi pa se mi, da smo bili malo premalo pripravljeni na vse to. Gotovo je, da nas Evropa nima tako rada, da bi nas kar tako brez nič priznala. Prepričan sem, da tudi oni hočejo nekaj iztržit.
Ko pride k nam v Alpino trgovec po čevlje, ne pride zato, da bo alpinski delavec nekaj zaslužil, ampak zato, da bo sam nekaj iztržil.
-Kako Je vse to vplivalo na poslovanje Alpine kot celote?
K sreči vsem drugim firmam bolj kot nam, ker smo bili že prej pretežno orientirani na zahod. Izgubili pa smo zelo dober jugoslovanski trg, kajti tudi tam dol so bili ljudje, ki so denar imeli, in za njih je bil slovenski izdelek pojem kvalitete.
-Kako bo vnaprej v okviru bivše Jugovine na gospodarskem področju? Ne razumem namreč, da bi se gospodarstva med sabo ločila, saj vendar obstaja določen vezan trg. Mislim, da Je politika tista, k! ločuje.
Sem istega mišljenja. Gospodarsko smo eden na drugeg vezani, tako kot smo gospodarsko vezani na Italijo, pa vseeno normalno poslujemo. Ni se treba čisto nič kregati, tudi če je carina na Kolpi. Kar naj bo! Dejstvo je, da oni ne morejo brez nas, mi pa ne moremo brez njih. Politika je kriva, da je narode sprla, kajti prepričala jih je , da smo Slovenci vseskozi kradfi.
-Kako pa kaj eolski obrat?
Perspektiva vsekakor obstaja. Poglejte! Mi z juga (Hrvaške, op.pisca) od kooperantov dnevno pripeljemo 3000 parov zgornjih delov. To pa je zaposlitev za približno 400-500 ljudi! Moj osebni interes je, mislim pa, da tudi vodstva Alpine, da bi to delali pri nas. Po novem letu bomo tukaj zaposlili nekaj mladih punc, sam vztrajam na stališču, da vse, kolikor jih lahko damo noter, kajti smo prostorsko utesnjeni. Pa ne zaradi kuhinje, bomo pa v treh skupinah malicali ali pa od doma nosili, kot smo že včasih. Problem je v proizvodnih prostorih. Trakovi so namreč tempirani na določeno število delovnih mest, na zaključeno celoto pa ne moreš dodati novih delovnih mest, ker se s tem poruši sistem faznega dela. Usmiljenja vredne so mlade punce, ki ostajajo doma, mi pa dajemo delo na Hrvaško.
-Ali se lahko primerjate s svetovnimi proizvajalci športne obutve?
Lahko. Še vedno pa je žalostno to, da ime pomeni marsikaj. Prej Jugoslavija, sedaj Slovenija. To je tisto, kar je za drugega kupca vredno manj. Dejstvo je, da so po vseh merilih
veliko slabši smučarski čevlji nekaterih znanih proizvajalcev kot pa naši. Imamo vrhunsko kvaliteto.
-Ali se pozna vlaganje v alpsko reprezentanco ali Je to samo zaradi prisotnosti v tem prostoru?
Pozna vsekakor se, problem pa je v tem, da igra glavno vlogo denar. Mi nimamo dovolj denarja, da bi vse tekmovalce kupili oz. podkupili, kajti tako se tej stvari streže. V poslovnem svetu je praktično prisotna že mafija. Naša poslovna usmeritev je taka, da obuvamo pionirje, kajti vemo, da bodo le-ti uporabljali našo opremo še vnaprej, tudi ko bodo odrasli. Ne bomo pa obuvali nekega vrhunskega tekmovalca, ker bo le-ta v primeru slabega rezulta rekel, da je za neuspeh kriv čevelj. Imajo pa tekmovalci posebne zahteve, tako da je vsakemu tekmovalcu potrebno izdelati poseben čevelj, dodatno je potrebno termično obdelati lupino čevlja, prilagodit naklon itd., kajti ljudje se, tako ko se razlikujemo po obrazih, razlikujemo tudi po nogah.
-Ali na Colu poleg pancarjev Izdelujete še kaj, oz. ali pancarje sploh še Izdelujete?
Ne. Ravno zato, ker smo zmanjševali proizvodnjo pancatjev, so sem prišli tudi novi programi, ki so najbližji strojnemu parku, kadrom itd. Upamo, da bomo v bodočnosti za našo vojsko naredili okrog 45000 parov čevljev.
-Glede na to, da ste bili prej dalj časa v Žlreb, sedaj ste na Colu, kaj mislite o eolskem obratu, o zaposlenih ...
Poudariti moram, da sem v vodenje dobil izredno dober obrat s pridnimi delavkami in dobrim strokovnim kadrom. Nikar ne mislite, da je bivši šef Matjan Špeh odšel s Cola po kazni, oz., da sem jaz prišel sem po kazni. Ne! Matjan se je enostavno rečeno iztošil, tako kot se enkrat iztroši baterija.
Gospodu čarju se za intervju najlepše zahvaljujemo. Na Colu mu želimo dobro poslovanje z upanjem, da bo sodelovanje Alpine s Colom na vseh ravneh ostalo tako dobro kot doslej.
Marjan Peljhan
NADALJEVANJE PROBLEMOV S TV
Nove ugotovitve v zvezi s problematiko sprejemanja signalov TV Slovenija
V	uredniškem odboru smo se odločili, da tudi v letošnjem časniku par besed namenimo problemom s spremljanjem signalov TV Slovenija. Tako smo tudi naslovili članek v lanskem časniku, letos pač moramo dodati, da so posledice teh problemov vidne tudi v tem letu.
Na hitro še enkrat preletimo te dogodke in osvežimo spomin, tako da bo problematika bolj celovito predstavljena, saj so se dogodki zasukali nekajkrat v to, nekajkrat v drugo stran.
Spomladi lanskega leta se je sprejem prvega in edinega pri nas vidnega programa TV Slovenija zelo poslabšal. Ugotovili smo, da so posledica tega obnovitvena in posodobitvena dela na pretvorniku Planina. Poleg tega pa smo bili preko sredstev javnega obveščanja seznanjeni, da bomo po zagonu tega pretvornika lahko spremljali več domačih programov. Ob tem smo izvedeli, da smo po nekakšnih zakulisnih igrah tudi Colčani posredno prispevali lep del sredstev v ta namen. Po začetnem razburjenju, smo ob misli na rešitev problema sprejemanja domačih TV signalov, na ta dogodek pozabili.
Toda dela na pretvorniku so se zaključila, na Colu pa še vedno ni bilo prave TV slike. Po različnih urgencah vodstva KS in tudi posameznih krajanov, deloma pa tudi po spletu okoliščin, smo ugotovili, da je bilo odgovornim že ves čas jasno, da s posodobitvijo Planine ni bila mišljena tudi rešitev .eolskega problema.. Takrat so se oglasili tudi RTV- jevci in nas potolažili, da so pri koncu dela na Trstelju, kamor bomo lahko usmerili antene in s t.i. vertikalno polarizacijo sprejemali sliko 1. programa TV Slovenija. Nam je bilo seveda to popolnoma nerazumljivo, kako moramo, ob pretvorniku na Planini, ki ga imamo pred nosom, antene obračati proti oddaljenemu Trstelju. Še bolj pa nam je pritisk dvigovalo dejstvo, da smo za Planino prispevali finančna sredstva.
Odgovorni s TV, ki so po naših in pozneje tudi po urgencah z občine (zamenjava občinske oblasti), večkrat prišli na Col opravljat meritve TV signalov, so nas prepričevali, da pretvornik Planina za nas ne pride v poštev zaradi močnih italijanskih privatnih TV postaj, ki ne spoštujejo mednarodno dogovorjenih frekvenc. S svojimi močnimi signali povzročajo motnje daleč v notranjost Slovenije in s tem tudi na Col, ki ima idealno lego za te signale. Tudi na naš dvom, ali antene na Planini sploh usmerjajo TV signal tako, da doseže Col, je gospod Rudi Cerk, vodja investicij pri RTV odgovoril, da antene na Planini oddajajo signal pod velikim kotom. Zadeva naj bi bila takrat pri tem končana. Ostajal je še spor okrog plačila naročnine za sporne poletne mesece, krajani pa so si pomagali tako, da so na razne načine obračali antene - zdaj na Trstelj, zdaj na Planino in iskali najboljšo sliko edinega nam ponujenega domačega TV programa.
V	članku v lanskem Colskem časniku sem čisto na koncu izrazil osebni dvom v trditve RTV -ejevcev in sploh na vse okoliščine okrog problematike.
Čisto po naključju smo letošnjo pomlad izvedeli dodatne informacije, ki postavljajo na laž izgovore odgovornih in opravičujejo dvome. Ker sem v vsej zadevi večkrat zapisal svoje ime pod razne dopise in proteste, sem se odločil, da gospodu Cerku napišem pismo in ga pozovem, da javno in pošteno razsvetli celotno zadevo. Pismo jo bilo poslano 26. 3., vendar do danes nanj ni bilo nikakršnega odmeva.
SPOŠTOVANI !
Ker nerad polemiziram po časopisih, sem se odločil, da vam napiiem pismo. Dobri Štirje meseci so minili od vetrovnega jesenskega dne, ko ste se z merilnim avtomobilom in ekipo pripeljali na Col, da bi Se enkrat izmerili signale RTV Slovenija. Na ialost takrat ni bilo Zraven nobenega uradnega predstavnika eolske krajevne skupnosti, ampak samo jaz kot predstavnik mladine. Z velikimi dvomi sem posluSal vaSo razlago, da sta na pretvorniku Planina nameSčeni anteni, ki, čeprav usmerjeni proti AjdovSčini in Vipavi, oddajata signal pod velikim horizontalnim kotom in s tem tudi na Col. Meritve so potem ta signal zaznale (?), na talost pa so zaznale tudi močne motnje italijanskih privatnih (?!) TV postaj. Prav italijanske privatne TV postaje naj bi bile torej krive, da Colčani ne moremo sprejemati signalov s tega pretvornika. Povedali ste, da se proti tem postajam, ki ne spoStujejo mednarodnih dogovorov o TV frekvencah, tetko borite, saj gredo vsi uradni protesti po dolgi in zamotani poti in malo zaleiejo. Povrh vsega pa imajo manda te postaje tudi zelo močne in kvalitetne oddajnike, ki segajo, daleč v notranjost Slovenije.
Z vsemi temi podatki smo potem v novoletnem krajevnem glasilu seznanili krajane in zadeva naj bi bila nekako reSena in končana. Antene strto morali namestiti v vertikalni pololaj in jih usmeriti proti Trstelju. Planina, za katere posodobitev smo prispevali Znatna sredstva, je bila za nas izgubljena.
V meni pa Je Se vedno vrtal dvom, ki mi ni dal miru. V pričakovanju obljubljenega drugega programa TV Slovenija v vertikalni tehniki s Trstelja na 60. kanalu, sem poiskal 31. kanal, na katerem oddaja drugi program TV Slovenija pretvornik Planina. Z velikim Začudenjem sem ugotovil,katera je tista postaja, ki moti ta program. To je kar italijanska driavna postaja RAI DUE. Glede na vaSa zagotovila in trditve je to dejstvo res čudno in priča, da je v tem primeru krivda v vaSi hiSi - drugače se tega ne da razlagati.
Vrtal pa sem Se naprej in zvedel za mnenje strokovnjaka, ki pa ne teli biti imenovan. On si je ta pretvornik ogledal in povedat, da na Planini nameSčene antene sicer oddajajo signal pod velikim horizontalnim, vendar pa pod majhnim vertikalnim kotom, ki ob usmerjenosti anten proti dolini, zagotovo ne more doseči Colaz dovolj kvalitetnim in močnim signalom.
Vse te ugotovitve postavljajo na glavo naSe razgovore, vaSa zagotovila in trditve.
Postavljajo v upravičenost naSe proteste in nestrinjanje z načinom, s katerim smo bili izigrani. Še veliko več, Se bolj nas prepričuje v to, da je v zadnji trdnjavi komunizma - RTV-ju, Se vedno veliko gnilega.Ne prodajajte svojih lati naokrog, ampak poskrbite za to, da so ljudje pravilno seznanjeni s problematiko. Prosim, da prizadetim v naSem primeru javno poveste pravo resnico o problemih v zvezi z oddajanjem TV signalov s pretvornika Planina. V nasprotnem primeru bom s pomočjo medijev to storil jaz.
Lep pozdrav!
V poletnih mesecih se je na Colu pojavil honorarni izterjevalec neporavnanih naročnin, spet z zajetnim kupom terjatev iz lanskih poletnih mesecev. Odgovorni z RTV so morda hoteli na ta način prestrašiti ljudi in le izvleči kaj denarja, do katerega pa niso upravičeni. Nekateri so nasedli in naročnino poravnali, mnogi so jo že v toku leta ob raznih opominih in dopisih z RTV. Tega denarja seveda ne bodo nikoli več videli. No, izterjevalec se je oglasil tudi pri meni, povprašala sva na občino in ni mu ostalo drugega, kot da terjatve z ustreznim dopisom vrne nazaj v Ljubljano. Pred kratkim sva se z omenjenim honorarnim izterjevalcem spet srečala. Povedal mi je, da je dal RTV -ju odpoved. Da je v penziji in da se na stara leta ne bo boril s takimi tiči, kot so RTV-jevci.
Zadeva naj bi bila tako zares zaključena. Seveda pa se spet postavlja staro vprašanje, kdaj bomo lahko na Colu spremljali tudi drugi program TV Slovenija.
Ostre besede, ki sem jih v pismu namenil gospodu Cerku, bodo verjetno kar držale. Kjerkoli se, tako ali drugače srečamo z našo RTV Bastiljo, tako ali drugače naletimo tudi na probleme vseh vrst.
Sandi Škvarč
Očitno se premika na bolje tudi pri reševanju problema sprejemanja drugega programa TV Slovenija na Colu. Kot je znano, naj bi tudi ta program, podobno kot prvega, sprejemali preko pretvornika na Trstelju. Ta obljuba je seveda že stara in ker se problem že predolgo vleče, je bilo treba pač spet malce positnariti na občini. Na Izvršnem svetu so nam pojasnili, da je občina Ajdovščina že plačala dogovorjeni znesek za ureditev oddajnika za 2. program na Trstelju. Uradnega obvestila o zaključku del in pogonu oddajnika še ni. Zaenkrat je znano to, da naj bi pretvornik Trstelj oddajal drugi program TV Slovenija na 60. kanalu.
Očitno bodo tokrat televizijci res držali obljubo, saj lahko že dober mesec s pomočjo antene, s katero sprejemamo programe italijanskih zasebnih postaj na 60. kanalu vidimo drugi program TV Slovenija. Zaenkrat slika še ni popolnoma brezhibna, problematika pa se počasi le rešuje...
SIGNAL TV SLOVENIJE TUDI V ŽAGOLIČU
IN NA MALEM POLJU
„TV mrk,, je odpravljen
Letos spomladi smo končno le »ugledali K TV sliko slovenskega programa tudi v Žagoliču in na Malem Polju. Tako je rešen še eden od problemov, ki je že dalj časa zaposloval in spravljal v slabo voljo krajane in Svet KS.
Na Malem Polju televizije nikoli niso prav videli. V Žagoliču in delu Cola pa seje popoln »TV mrk. pojavil ob odstranitvi starega pretvornika na Planini. Bili smo prisiljeni k problemu resno nastopiti ter ga zadovoljivo in dolgoročno rešiti. Možnih je bilo več tehničnih rešitev, od kabelske TV, do brezžičnega prenosa signala. Tokom dogovarjanja tehničnih in finančnih variant smo spoznali, da smo premajhni, predvsem pa premalo finančno zanimivi, tako za izvajalce del, kot za RTV hišo. Ta kot običajno ni pokazala interesa za pomoč pri reševanju, pač pa, žal, izkazuje interes le pri pobiranju naročnine. Kot vedno smo ostali sami s svojimi omejenimi možnostimi.
Tehnično smo problem rešili s postavitvijo mini TV pretvornika za brezžični prenos signala do razdalje 200 m. Po več merjenjih na različnih mestih smo izbrali lokacijo nad Žerivši. Z njo se istočasno z eno napravo
pokriva Malo Polje, Žagolič in Hrastovo Gorico. Dosežen je bil tudi dober sprejem vhodnega signala ( žal ne tudi signala druge TV mreže), predvsem pa je bila tu najboljša rešitev napajanja z elektriko.
Same meritve, izbiro in montažo naprav sta opravila strokovnjaka iz Kanala. Priključila sta dve napravi, ki sedaj oddajataprvi slovenski program na 26,2. kanalu in program Italia Uno na 33. kanalu. Slednja je predvidena za kasnejšo zamenjavo na drugi program, ko bo ta začel oddajati s Trstelja. Vsa ostala dela so opravili krajani Žagoliča in Malega Polja. Potrebno je bilo izkopati in zabetonirati temelj stolpa, vkopati ozemljitveni trak, pripeljati in kasneje montirati stolp. Največje delo je bilo opravljeno ob vkopu 200 m električnega kabla od glavnega rezervoarja do vrha Žerivš. Kabel bo odslej služil tudi za potrebe vodovoda kot povezava nivojskih stikal med rezervoarji in črpališčem v Orešju. Breme , delo in organizacijo so nosili predvsem nekateri, posebej pa jih je treba pohvaliti za vztrajnost, saj so na primer montažo stolpa izvedli v nemogočih vremenskih razmerah.
Finančno smo nalogo pokrili iz sredstev KS in s prispevki krajanov. Kot vedno je bilo
nekaterim žal časa in denarja.
Pretvornik zadovoljivo obratuje, kljub manjšim težavam z elektriko. Škoda, da je sprejem programa Italija Uno zaradi vpliva privai postaje na podobni frekvenci precej moten. Za odpravo te motnje z vertikalno postavitvijo antene se žal nismo odločili.
Že junija meseca je bil sprožen razgovor z RTV glede plačevanja naročnine. Ponujeni sta bili dve varianti: RTV bi za določen čas prizadete oprostil plačevanja naročnine. Že j za določen čas prizadete oprostil plačevanja naročnine. Merilo bi bila protivrednost vloženega dela in sredstev. Druga možnost pa je, da bi RTV vložena sredstva povrnil KS in stolp prevzel v upravljanje. Vsa dogovaijanja so se končala v času soočenja RTV - ja z resnejšimi problemi, ki jih je ta čas prinesla vojna. Kako stvari sedaj stojijo, naj si odgovori vsak sam.
Dovolim si še komentar. V vsem skupaj vidim še en dokaz, da nam ponavadi ne preostane drugega, kot da si pomagamo sami.
Tone Tratnik
POČITNICE NA SEVERU EVROPE
Poletno pohajkovanje po Skandinaviji
Kljub razmeram, ki so bile v Sloveniji konec junija in v začetku julija, sva se z Mojco odločili, da vseeno odpotujeva na že dolgo načrtovano pohajkovanje po Skandinaviji.
Nameravali sva si ogledati Dansko, Švedsko in Norveško. Tako sva se 10. julija iz Udin z vlakom odpravili preko Munchna in Hamburga v Kobenhavn, glavno mesto Danske. Tam sva preživeli samo tri dni, ker sva hoteli čim prej nadaljevati pot proti severu - v juliju je namreč največ možnosti, da so na severu dnevi razmeroma topli ter da lahko vidiš in doživiš polnočno sonce. Ko prečkaš arktični krog oziroma severni tečajnik, pomeni, da je poleti dan dolg 24 ur in lahko ob jasnih dnevih vidiš sonce tudi opolnoči. To pa tudi pomeni, da je pozimi 24 ur tema (samo pri res jasnih dneh se od kod prikrade kak žarek) in se dogaja, da ljudje z leti ne prenesejo več teh ekstremov, čeprav so na to navajeni. Njihov ritem je porušen.
Odločili sva se torej, da odpotujeva čim prej proti severu. Iz Kobenhavna sva ponoči potovali proti Švedski in prispeli naslednji dan v Stockholm, v mesto s prekrasnimi parki, ki je pravzaprav skupek otokov in otočkov in zato še toliko bolj zanimivo. Tako kot v
Kobenhavnu sva tudi v glavnem mestu Švedske spali v Youth-hostel-ih (mladinskih hotelih), ki so cenejši, in potem cel dan pohajkovali po mestu ter občudovali znamenitosti in predvsem pestrost njihovih ulic in zgradb, značilno za celotno Skandinavijo. Hiše dajejo igriv videz, kot da bi bile iz lego kock - od sivih in črnih, pa do rumenih, rdečih in zelenih. Tudi tukaj sva preživeli tri, na srečo tople dni, potem pa spet z nahrbtnikom in spalno vrečo na vlak, novim doživetjem naproti. Spet sva potovali ponoči (glede na cene mladinskih hotelov - 30 do 40 DEM na noč - sva prihranili kar veliko) in dospeli v majhen kraj na Švedskem, Ostersund, zjutraj. Nasprotno sva od Ostersunda do Gallivare (približno 600 km) potovali podnevi. Enkrat na dan je peljal turistični vlak, vodič je komentiral zanimivosti na poti in na določenih mestih smo imeli postanke. Tako smo tudi, vsi navdušeni nad lepim sončnim dnem, prečkali severni tečajnik. V Gallivare smo dospeli nekaj pred polnočjo in je bil seveda dan. Nebo je bilo rdeče, sonce je ravno zahajalo, kljub mrazu je bil pravi trenutek za lep sprehod. Toda smola, komarji! Nisem mogla verjeti, da je možno videti toliko komarjev na kupu, pa še v takem mrazu. Kar
na hitro sva se odpravili spat in to naravnost na železniško postajo. Še eno nepozabno doživetje več.
Končno je naslednji dan napočil trenutek, ki sva ga od začetka pričakovali - potovanje v Narvik, najsevernejši kraj v Evropi, do koder pelje železnica. Od Ljubljane je oddaljen približno 3600 km. Prispeli sva torej na sever Norveške in kljub mesecu juliju je prav pošteno zeblo. Narvik je 'majhno mestece, znano po smučišču (tekmovanja v smuku) in z lepim razgledom. Tu sva prvič občudovali fjord.
Od tod sva S trajektom nadaljevali pot na Lofotske otoke, še in še bi lahko opisovala ta prekrasni del Norveške, vendar te narave, tako edinstvene, teh skalnatih otokov ne bi predstavila v celoti. Nasploh potovanje v Skandinavijo ne pomeni odkrivanje in spoznavanje zgodovinskih ostankov zgradb, konstrukcij določenih mest ali kaj podobnega, kot na primer potovanje v Rim ali Pariz, to je nekaj popolnoma drugega. Je doživljanje čudovite narave, ki te obdaja, številna jezera, mogočni gozdovi in morje s prekrasnimi otoki in fjordi.
Sledila je pot po Norveški navzdol, skozi
mesto Frondheim, kjer so bili od leta 1537 dalje kronani vsi norveški kralji, pa do glavnega mesta Norveške. Oslo, imenovano tudi mesto miru, ima pol milijona prabivalcev in zanimivo je, da jih je v celi Norveški samo 4 milijone, je pa približno 15-krat večja od Slovenije. V Oslu sva obiskali Vikinški muzej, kjer je razstavljena znamenita Vikinška ladja, narodni muzej z več kot sto sedemdesetimi hišami v naravni velikosti, ki prikazuje življenje Norvežanov pred 100 do 150-imi leti. Ogledali sva si tudi skakalnico in še mnogo drugih zanimivih podrobnosti. Želeli sva spoznati Norveško v celoti, tako sva se odpravili na jugo- zahodno obalo, v mesto Bergen. Rekli so nama, da je to daleč najlepši fjord v celi državi in res nisva bili razočarani. Bergen nama je bil zelo všeč, ne samo zaradi svoje lege, ampak tudi zaradi same konstrukcije; same ozke tlakovane ulice z lesenimi večbarvnimi hišami.
Počasi se je najino pohajkovanje bližalo koncu, zato sva se odpravili nazaj proti Danski. V načrtu sva imeli ogled nekaterih majhnih znamenitih mestec, kot na primer Hillerod, ki naju je s svojim mogočnim gradom očaral, in pa Odense, kjer se je rodil Hans Christian Andersen. Verjetno je treba malo propagande za turiste, dejstvo pa je, da je ta kraj res deloval pravljično, kot da bo zdaj zdaj iz ene izmed hiš prišel kak pastir ali morda cesar ali celo kraljična z zmom graha. Tako pravljično, polno lepih spominov se je končalo najino enomesečno potovanje po Skandinaviji.
Z& konec samo še ena misel, ki sc mi je porodila, ko sem se sprehajala po Lofotskih otokih. Šele v Skandinaviji sem ugotovila, koliko lepih trenutkov, polnih miru, ti lahko nudi narava in koliko lepe narave imamo tu pri nas, v Sloveniji.
Irena Štefančič
jcrnb&ne. Railway. Eicenbahn Bit, Boat, Schifi
NAČRT POTOVANJA
LETEČI FANTJE
Tudi Colčani se ukvarjamo z alternativno aviacijo
Namesto	slike eolskih
altemativcev-center Cola, slikan z nenavadne perspektive.	Verjetno ga
niste takoj prepoznali....
Foto: Sandi Š
Verjetno je vsem poznana stara grška anekdota o prvem človeku Ikarusu in njegovem sinu, ki sta hotela leteti kot ptice. Zlepila sta krila iz voska in ptičjih peres. Izročilo pravi, da sta poletela tako visoko, da jima je sonce stopilo vosek na krilih in padla sta v molje in tako končala seveda tragično prvi človeški poskus letenja.
Tehnika se je razvijala, kot se je razvijalo človeštvo po vsem svetu. Ljudje so si vedno želeli leteti. Vsaj nekateri. Opazovali so ptice, preučevali njihovo letenje in jih poskušali posnemati. Bilo je veliko poskusov, ki so se končali tragično, preden se je človek naučil nekaj osnovnih pojmov in zakonitosti, ki veljajo v zraku še danes. Naredili so prva letala, najprej jadralna, če jih sploh lahko tako imenujemo. Nadalje so začeli izgrajevati motorje in danes poznamo vseh vrst letal, celo take, ki letijo hitreje od zvoka. Reaktivci jim pravimo po domače.
Človek pa ne bi bil človek, če se določene stvari ne bi naveličal. Zopet se je hotel približati prvinam naravnega letenja. Najprej je izpopolnil jadralna letala, jih opremil z najrazličnejšimi instrumenti za varno letenje. Nekateri zanesenjaki pa se v oklepu iz stekla in duraluminija niso počutili najbolje. Nad zemljo so hoteli biti svobodni v stiku z zrakom in soncem, boleli so nekaj več, nekaj, kar človeka prevzame in ga nenazadnje približa pticam in njihovemu življenju.
Sprva so ljudi navduševali padalci, ki so iz letal skakali v praznino pod seboj. Nad njimi so se po nekaj trenutkih padanja skozi zrak zableščale pisane kupole in ljudje še danes z občudovanjem gledajo pogumne fante in dekleta. Ne vsi, nekateri, ki jim letenje kot šport nekaj pomeni in jih vedno znova prevzema. Drugi si pač mislijo drugače in veliko je takih, predvsem starejših, tudi na našem ljubem Colu. Pa saj sploh ni važno, mene osebno in še nekaj naših fantov in deklet iz naše vasi to sploh ne moti.
Kje smo že ostali? Pri padalih seveda. No, tudi padala so se razvijala. Vedno bolj vama in izpopolnjena so bila. Zahvala gre predvsem na račun tujih strokovnjakov. Sčasoma so izumili tudi jadralno padalo. To je naprava v obliki polkroga, pravokotnika ali podobno. Jadralno padalo je lažje vodljivo kot navadno. Z njim jadramo ob pobočjih hribov in izkoriščamo dviganje toplih plasti zraka, ki sc ustvarjajo z ogrevanjem zemlje, ki jo povzroči sonce. Ta šport se je v zadnjih desetih letih tudi pri nas močno razmahnil. Jadralno padalo je izredno praktično, saj je zelo lahko za nošenje. Spravi se v nahrbtnik, ki ga lahko nosi vsak otrok, saj tehta le kakih 7 kg. Za tako zvrst letenja se je kmalu navdušil tudi naš že večkrat preizkušeni jadralni pilot, funkcionar, liberalec in kaj vem kaj še, naš Sandi. Nič kaj vesela pa ni bila njegova žena. Vsi smo ga z velikim spoštovanjem in radovednostjo občudovali in spremljali po strminah nad Malim Poljem. V začetku je seveda večkrat prišel domov z umazanimi hlačami in kakšno buško, pa saj to sodi k vsakemu začetku in ni nič tragičnega. Sčasoma pa je šlo na bolje in po hribih ni več tekal z rjuho .v fole., kot so nekateri govorili. Začelo se je tisto pravo letenje više in više in seveda, .nič se ne bojte, v luftu ni še noben ostal., pravi pregovor. Vedno bolj smo bili radovedni, kako gre ta stvar in kakšni so občutki, ko takole visiš. Nad tabo »rjuha», spodaj pa zemlja. In Sandi ne bi bil Sandi, če tudi nam ne bi prepustil nekaj užitkov. Vsakemu je rade volje posodil padalo. Pomaga!
nas je navezati, nam dal nekaj osnovnih navodil, predvsem pa nam zabičal, naj rjuhe ne raztržemo in naj pustimo krte in druge pod zemljo živeče živali v mirnem življenju. Seveda je bilo veliko poskusov v »fole., smeha, opazk pa še več. Padalo pa se nam je tudi odprlo in vsak, kateremu se je uspelo odlepiti od zemlje, je doživel tisti čudovit občutek. Fantje iz odbora vam to lahko najbolje opišejo, saj so neke sončne nedelje izvedli pravi padalski maraton. S pobočja Strmca so eden za drugim poizkušali svoje znanje in pogum. Nekateri celo prvič iz take višine. Nobenega ne bom obsojal in poučeval ali grajal, vendar so bili ti poleti vsaj za nekatere več kot tveganje. V primeru krize posameznikov v zraku, ki so prvič leteli brez izkušenj in znanja, si lahko predstavljamo, kaj bi se lahko zgodilo. Na srečo se je vse srečno izteklo, razen za nekaj raztrganih hlač, ki so bile po eolskih gostilnah še dolgo najbolj zanimiva tema pogovora.Pa dajmo padalce na stran, kajti na vrsti so zmajarji.
Da, zmajarji, prav ste prebrali. Tudi zmajarje imamo na Colu. Ne bom jih posebej predstavljal, saj jih vsi poznate. Zmajarstvo se je pri nas začelo že pred pričetkom lanske zime. Na Malem Polju seveda. Najprej je začel Hubert. V Ajdovščini si je izposodil zmaja, ki pa mu ni bil kos niti z znanjem, še manj pa z izkušnjami. Kmalu je imel roko v mavcu in bil je tarča posmeha celega Cola. Ljudje na Malem Polju so se zmajarjev že navadili in tega niso vzeli tako tragično. Tudi mene je ta šport že od nekdaj navdajal s posebnim veseljem in spoštovanjem hkrati. Poskušal sem tudi jaz in to brezuspešno. Po nekaj poskusih sem tako nesrečno padel v visoko travo, da še Hubertov pes Filčar ni mogel priti pod jadro. Spoznala sva, da se bo treba stvari lotiti iz drugačne strani. Ta naša prizadevanja je kmalu opazil izkušen zmajar Jože iz Idrije. Naj ga najprej predstavim. Jože Likar živi in dela v Idriji, po rodu pa je iz Kočevja. Z zmaji leti že 18 let. Velja za pionirja slovenskega zmajarstva. Ko v Sloveniji še niso slišali za zmaje, je on že izdeloval in preizkušal svoje prve modele. Skonstruiral je veliko zmajev in jih preizkušal v različnih pogojih. Izdeloval jih je iz domačih materialov, ki sploh niso bili atestirani, vendar je bila želja po letenju močnejša. S svojimi zmaji je dosegel nekaj neverjetnih uspehov. Nekoč pa se je zgodila nesreča, ki bi ga kmalu stala življenje. V zraku se mu je zlomila prečna cev iz aluminija in padel je na pobočje hriba, 60 metrov pod seboj. Odnesel jo je z nekaj hujšimi poškodbami, ker takrat še nismo imeli reševalnih padal, ki so dobrodošla v takšnih nesrečnih situacijah. Vendar Jože leti in bo še letel, kot pravi. Seveda na sodobnih, atestiranih zmajih, ki jih izdelujejo v Nemčiji. Jože je znan, preizkušen pilot in to so spoznali tudi Nemci, ki večkrat hodijo letet na Kovk. Videli so Jožeta, opazovali njegov let in ga nazadnje povabili v Nemčijo, v tovarno zmajev. Več dopustov je že porabil za delo v svetovno priznani tovarni. Za Nemce pa je Jože priden delavec in konstruktor hkrati. Radi ga imajo in prav je tako. To je človek z velikim srcem in večno željo po letenju. S svojim znanjem in izkušnjami o letenju rad pomaga vsekamu, ki ga ta svojevrstni šport zanima.
Kako so znanje in izkušnje pomembne, nama je s Hubertom kmalu postalo jasno. Začenjala sva se zavedati, da pravzaprav nič ne znava. Priskrbel nama je šolskega zmaja in najnujnejšo opremo. Začele so se prve ure. Moram priznati, da je bilo v začetku kar težko.
Vsako fazo, od priprave zmaja do pregleda, vzleta, leta in pristanka, sva morala izpiliti do potankosti. Vedno nam je zabičeval, da je le varno letenje v pravih pogojih tisti pravi užitek. In začela sva se zavedati, da ima Jože prav, saj te najmanjša napaka stane veliko denarja ali celo življenje. Najini začetni odskoki so se podaljševali in z vedno večjim hrepenenjem sva gledala na vrh Strmca. In končno je prišel tudi čas, ko sva zares prvič jadrala nad Malim Poljem.
Težko je opisati občutek ob letenju. Zelo je pomembna pravilna sestava zmaja, nastavitev instrumentov in natančen pregled pred vzletom. Pihati mora zmeren čelni veter z enakomerno jakostjo. Oblečemo se v posebno vrečo z reševalnim padalom in se pripnemo na zmaja. Na glavi je obvezna čelada z očali, na nogah pa visoki čevlji, ki varujejo gležnje. Zmaja dvignemo in se postavimo čelno v veter na pobočje. Pri startanju je potrebna popolna zbranost in misliti je treba samo na pravilen vzlet. Ko so pogoji ugodni, slečemo po pobočju in po nekaj korakih se krila napnejo in zmaj potegne v zrak. Dobro se namestimo v vreči, se damo v ležeč položaj in let se začne. Ali bolje povedano - uživanje. Pod seboj opazujemo svet, ki je iz ptičje perspektive povsem drugačen, lepši, zanimivejši. Človek se počuti tako svobodnega, polnega in hkrati nebogljenega. Ne smemo se predati občutkom, saj je zmaja potrebno krmariti. Krmari se istočasno z rokami in spreminjanjem težišča telesa. Predvsem moramo gledati na merilec hitrosti, saj z izgubo hitrosti zmaj omahne. V zraku se namreč z večanjem višine izgubi občutek za hitrost. Leti se ob pobočjih, kjer se zrak dviga, to nam pokaže instrument variometer, pa tudi sami občutimo v želodcu ko zajadramo v termiko.
Pred pristankom si najprej izberemo točko za orientacijo, naredimo nalet in se počasi približujemo zemlji. Preden se z nogami dotaknemo tal, trapez zmaja odrinemo od sebe do konca, se dotaknemo zemlje in zmaj se ustavi. Vsako letenje je zares užitek, le če se človek počuti varnega v zraku. Med letenjem nikoli ne smemo izgubiti prisebnosti, predvsem pa ne smemo precenjevati svojih sposobnosti in samega sebe. V zraku si sam in nima ti kdo pomagati.
Kmalu nam je Strmec postal premajhen in začeli smo z letenjem na Kovku. Kovk je za letenje malo bolj zahteven, hkrati pa ponuja več možnosti za daljši in bolj kvaliteten let. Tudi višinska razlika je precej večja, vendar ti po nekaj vzletih tudi to pride v kri. Predvsem je treba paziti na drugo zmajatje in jadralna letala, saj je ob lepem vremepu in ugodnem vetru na Kovku prava gneča.
Pridite, poglejte in se prepričajte! Vcijemite, ne bo vam žal. Bogatejši boste vsaj za dve veliki spoznanji. Ko boste zrli v prepad pod seboj, se boste veijetno počutili veliki in močni, s pogledom v dolino pa tako majhni in nebogljeni.
Robert RJ(Ja v ec
SMRT FAŠIZMU - SVOBODO
NARODU
Obisk v pokrajinskem arhivu v Novi Gorici
To parolo je menda moral vsebovati vsak uradni dopis v povojni Jugoslaviji. Tako je tudi v vseh dopisih in dokumentih v sicer skromnem arhivu Občinskega ljudskega odbora Col. Dokumentacija o tem povojnem organu oblasti v našem kraju se nahaja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Ni je veliko, le za tri fascikle in zajema obdobje od leu 1952 do leu 1955.
V	želji, da bi našli čimveč dokumenUcije o zgodovini naše vasi, ki je vedno nekakšna rdeča nit v našem časniku, smo namreč poklicali v to usUnovo in povabili so nas, da jih obiščemo.
V	torek, 29. okt., sva se Uko z Marjanom podala v 4. nadstropje lepe nove sUvbe za novogoriško občino, kjer ima Pokrajinski arhiv svoje prostore. V čiulnici naju je čakalo gradivo in za debeli dve uri sva se zatopila v lisUnje po orumenelih listih, ki jih je zob časa že močno načel.Na materijalu so bile vidne tudi posledice poplav pred leti v Novi Gorici, ko je voda zalila kletne prostore občine, kjer je bil Ukrat vskladiščen arhivski material.
Kot že rečeno, tega materiala ni veliko, je pa edino urejeno arhivsko gradivo sploh o našem kraju. Seveda obsuja tudi materijal o drugih obdobjih življenja našega kraja, vendar je porazdeljen med posamezne arhive Ukratnih institucij Ukratnega okraja Gorica, pozneje občine Ajdovščina, pred prvo svetovno vojno v arhive Ukratnih avstrijskih organov oblasti in pozneje iulijanskih. Zbiranje teh dokumentov bi bilo zelo zapleteno in dolgotrajno, zato se za pokušino zadovoljimo s kratkim skokom v petdeseU leU. Čeprav bi veliko več zanimivih stvari in dogodkov o tem obdobju izvedeli od še živečih akterjev Ukratne oblasti, pa bomo za u dopis pogledali le v uradne dokumente. Izbrali smo nekaj najbolj zanimivih, parole pa smo malce priredili.
11. nov. 1952 so iz okrajnega Ujništva za gospodarstvo, Občinskemu ljudskemu odboru Col (Občinski LO), poslali opozorilo, da le - U še ni preimenoval, oziroma uradno prenesel, gostinskega obraU na Colu v upravljanje Kmetijski zadrugi Col. Opozarjajo še na plačilo ustrezne Ukse, kajti sicer bodo tovariši iz Okraja prisiljeni gostilno zapreti.
Smrt birokraciji - svobodo narodu!
Zbor volilcev Občinskega LO Col je 3. avgusU 1952 sprejel sklepe, na podlagi katerih je Občinski LO Col 20. nov. 1952 izdal odločbo, da se ukine krajevna gostilna v Podkraju, krajevna gostilna .Triglav« na Colu in krajevna mesnica Col. Omenjene lokale prevzame v upravljanje Kmetijska zadruga Podkraj in Kmetijska zadruga Col. Ti lokali so nerenubilni in prikazujejo izgubo.
Smrt Izgubarjem - svobodo narodu!
Oče desetih otrok iz Hrušice je 20. nov. 1952 napisal pismo tovarišu Titu in ga obvestil, da ga želi za krstnega botra svojemu
desetemu novorojencu. Določil je tudi dan botrovanja in sicer naš največji praznik - dan ustanovitve socialistične Jugoslavije, 29. november. Pismo se je ohranilo v arhivu, saj ga je Občinski LO Col, po lepi partijski navadi, s primernim spremnim dopisom poslal na takratni Okrajni komite ZKS v Solkan. O epilogu ni podatkov.
Živel Tito - svobodo narodu!
Prva zanimivost iz leta 1953 je s 3. junija tega leta, ko so naši občinski možje na zahtevo Elektra - Gorica, obrata Ajdovščina, pripravili seznam elektrificiranih in neelektrificiranih vasi, naselij in zaselkov (??!).
Stanje je bilo takrat takšno: elektrika je bila na Colu, v Orešju,Žagoliču.Sanaboru, Višnjah in Podkraju. Brez elektrike pa so bili na Križni Gori, delu Gozda, delu Vodic in delu Trševja in Hrušice.
Toliko v vednost!
Smrt nevednežem - svobodo narodu!
Zborov volilcev (danes so to skupščine, op. p.) je bilo takrat kar precej. Pod drobnogled smo vzeli tistega, ki se je vršil 3. avgusta 1953, v Zadružnem domu na Colu.
Kljub nesklepčnosti (Zboru je prisostvovalo 36 volilcev), so prisotni zahtevali, da se zbor izpelje in se obravnava obe točki: poročilo Občinskega LO in razno.
Volilci so debatirali o možnosti izgradnje vodovodnega omrežja na Colu, vendar pa je iz tajnikovega poročila razvidno, da za kaj takega ne bi bilo denarja. Volilci pa se niso dali in so razpravljali o tem, kako velike izdatke ima podjetje LIP za dovoz vode v tovarno. Poudarili so, da bi bila direkcija podjetja «voljna nakazati v to svrho. precejšen del potrebnih sredstev. Dosegli so ustanovitev komisije, ki bi prevzela vso stvar v svoje roke.
Nadalje so se prisotni hudovali nad visoko gozdno takso in nad dejstvom, da plačujejo gozdno takso tudi za pašnike, senožeti in travnike, kjer raste drevje, pa čeprav tam plačujejo že redne davke.
Ker niso našli primernega prostora, je odpadla ustanovitev šole v Gozdu, v Sanaboru pa ne bo šole zaradi premajhnega števila otrok.
Problem je bil tudi z biki, ki jih je bilo na območju občine premalo in tudi niso bili dovolj kvalitetne sorte. Za izboljšanje živinoreje in zmanjšanje števila prisilnih zakolov naj bi nabavili čistokrvne bike «Švica«.
Pritožili so se vozniki, oziroma furmani, ki da imajo za svojo obrt previsoke davke in premalo zaslužka. Zaslužek jim jemljejo tudi Bosanci, ki so se naselili v Tisovcu.
Križnogorci so pod razno zahtevali, da se zgradi nova cesta na Križno Goro, saj je bila predvidena že pod Avstrijo. Za gradnjo naj bi se sredstva črpala tudi iz gozdne takse.
Delu čast - svobodo narodu!
Z zapisnika, ki je bil sestavljen proti
koncu leta 1953 (točen datum sem pozabil zapisati), je razvidno, da so takrat v vodstvu Občinskega LO razpravljali o določitvi občinskega praznika. Sprejeli so sklep, da bo to 15. februar, v spomin na prve partizane, ki so na ta dan leta 1943 padli v Beli.
Že na eni od naslednjih sej so razpravljali o načinu praznovanja občinskega praznika. V zapisnik so zapisali takole: Ob 10. uri svečana seja z govorom predsednika in predstavnika Okraja, nato recitacije šolskih otrok in sprevod na pokopališče do spomenika padlim v NOV. Zedinili so se tudi glede tega, koga povabiti na svečano sejo: predstavnike Okraja, množičnih organizacij in žene, odnosno svojce padlih v Beli.
Živeli partizani - svobodo narodu!
Na isti seji je spet tekla beseda o ustanovitvi šole v Gozdu. Sprejeli so sklep, da se šolo ustanovi ter se določi tudi to, iz katerih hiš na Križni Gori morajo otroci hoditi v to šolo. Želja nekaterih staršev otrok iz Križne Gore, da bi tudi tam imeli šolo, «ni šla skozi«.
Sprejeli so še sklep o sprejemu ceste Col -Vodice v občinsko upravljanje. Dilema je bila okrog dejstva ali je en cestar preveč za vzdrževanje 7 kilometrov ceste. Podano je bilo mnenje, da ima en cestar, če hoče pridno delati in ohranjati cesto v dobrem stanju, dovolj dela na tej cesti. Vseeno pa je predsednik na koncu predlagal, da se cestarju naloži vzdrževanje vseh ostalih občinskih poti in cest.
Pod posebno točko so obravnavali še problem dveh članov vodstva Občinskega LO, ki brez opravičila manjkata na sejah. Da sta bila izvoljena od naroda in morata izpolnjevati odbomiške dolžnosti in redno prihajati na seje, so menili. Eden od kritiziranih se je hotel opravičevati, v zapisniku pa stoji, da ga je predsednik zavrnil, da to ni lepo od njega. Odgovornost odbornikom • svobodo narodu!
Sej vodstva Občinskega LO Col je bilo kar veliko. Na 12. seji, 9. februarja 1954, so med drugim obravnavali tudi perečo problematiko neurejenega pokopališča in problem grobokopa. (To nam tudi danes nekam znano zveni, op.p.). S podobnim problemom se je oglasil tudi član iz Podkraja in dogovorili so se, da pokopališča uredijo in jih sprejmejo pod občinsko upravo.
Smrt na pokopališče - svobodo narodu!
30. junija 1954, pa so na seji obravnavali potrebo po brivcu na Colu, saj je problem, ko je treba zaradi tega opravka v Ajdovščino. Problem so rešili tako, da so podkrajskemu brivcu dovolili, da dva dni v tednu vrši svoje obrtne usluge na Colu.
Brivcu obrt - narodu svobodo!
Iz tega leta, točneje zli. oktobra 1954, je še dopis Okrajnega tajništva za prosveto in kulturo, v katerem Občinskemu LO nalagajo nekatere naloge za posodobitev šole na Colu in
v Gozdu.
Iz dokaj dolgega opisa pomanjkljivosti izstopa problem stiske s prostorom, pa tudi problem pitne vode, ogrevanja in celo problem pokvarjenih odtokov v straniščih.
Na osnovni šoli v Gozdu je glavni problem ogrevanje, v Podkraju pa - določitev lokacije za gradnjo šole.
Red v šole - narod v svobodo!
Prvi Zbor volilcev v letu 1955, je bil 30. januarja. Seja je bila zanimiva po tem, da je bil na njej podan predlog za postavitev telefonske linije na Col. Tudi epiloga o tem predlogu ni, saj se je v tem letu končalo kratko obdobje samostojne občinske uprave na Colu. Naši občinski možje so se strinjali z (ukazom odzgoraj,op.p.)dejstvom,da se območje in celotni Občinski LO Col priključi h Komuni Ajdovščina. Na Colu naj bi ostala le krajevna pisarna z matičnim uradom, predlog je bil, da bi bila podobna pisarna tudi v Podkraju.
Zadnje dejanje eolske občinske oblasti se je odvijalo 20. avgusta 1955, ko so pisali odpovedi vsem profesionalnim članom Občinskega LO Col. S 1. septembrom se je ta organ razformiral.
V dokumentih je naslednji predlog za takratno Komuno Ajdovščina. Sestavljale naj bi jo naslednje občine: Ajdovščina, Branik, Col, Črniče in Vipava.
Občino Col naj bi sestavljale vasi: Col z Orešjem in Malim Poljem, Križna Gora z Gozdom, Podkraj, del Sanabora, Višnje z Belo in delom Sanabora in Vodice.
Na koncu poglejmo še na orumenel list, nakaterem je seznam državnih, zadružnih in privatnih obratov v času takratne občine Col. Le kdaj bomo imeli na Colu spet toliko proizvodnih obratov? Na Colu je bila mesnica, Kmetijska zadruga je imela mizarski, šiviljski, krojaški, in čevljarski odsek, pekama, krojača Jožef Puc in Jernej Bajc, kovača Karel Pregelj in Franc Ipavec, ter mlin.
V Podkraju je bila prav tako Kmetijska zadruga, ki je imela kovaški, mizarski, krojaški in čevljarski odsek, deloval je brusilec žag Alojz Kobal, krojač Matija Petrovčič in mizar Pavel Petrovčič. V Žagoliču je obratovala šivilja Marija Tratnik, v Sanaboru pa je obratovala žaga in mlin Jožefa Ambrožiča in kovaštvo Antona Likaija.
Opazili ste, da na seznamu manjkajo trgovine in gostilne, ki jih je bilo v tistem času kar nekaj. Verjetno so naštete na seznamu neproizvodnih obratov, ki pa ga v arhivu nismo našli.
Kratek skok v petdeseta leta končajmo brez komentarjev k izbranemu gradivu. Zamislimo se le nad možnostjo,da bi Col, ob predlagani novi komunalni ureditvi,spet postal samostojna občina. Mogoče ne bi bilo slabo ?!
Sandi Škvarč
PREJETI SMO
Te dni, ko pišem ta prispevek za Colski časnik, divja na Hrvaškem vojna. Vukovar je padel, sedaj je na vrsti Osijek,...? Dogajanje spremljamo na TV zaslonih, poslušamo radijska poročila o 10 tisoč mrtvih in 20 tisoč ranjenih, beremo časopise, srečujemo se z begunci. Toda kljub vsemu temu je vojna za nas daleč, ne čutimo je zares na svoji koži.
Vse kaj drugačne občutke smo imeli po 25. juniju, ko je bila republika Slovenija ravno razglašena za samostojno, neodvisno in suvereno državo. Takrat nismo vedeli, kaj nas še čaka, kako se bo končalo. V nas je bila negotovost. Po slovesni razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti 26. junija, nas je naslednji dan napadla jugoslovanska armada. Še sedaj se spominjam, kako so mimo Svete gore, kjer smo bodoči novomašniki opravljali duhovne vaje pred duhovniškim posvečenjem, začeli švigati vojaški reaktivci, kako smo morali domov skozi Trnovski gozd, ker je bila cesta po Vipavski dolini zaprta zaradi prodiranja okupatorske jugoslovanske vojske proti mejnim prehodom z Italijo. Strah me spreleti, če se spomnim, kako sem šel s fičkom na posvečenje v Koper. Do darovanja nisem vedel, ali je kdo od domačih prisoten ali ne. Novomašniki smo se vračali domov skozi barikade. V sredo pred novo mašo je bila še vojna.
. Kaj narediti? Ali naj preložim novomašno slovesnost? Ne. Novomašna slovesnost ne izgubi pomena, četudi se odvija v vojni. Je okrepitev in daje moč. Nova maša bo kljub vojni..
Na srečo je ravno v tistem tednu pred novo mašo prišlo do brionskega sporazuma. Kljub sklenitvi tega 'sporazuma smo bili preokupirani s poročili o dogajanju v naši državi. Na novi maši se je čutilo, da ni bilo tistega tradicionalnega novomašnega vzdušja. V nas je bil še vedno strah in negotovost.
Tako nekako sem doživel svojo novo mašo. Ponosen sem, da sem eden izmed prvih novomašnikov samostojne in suverene Slovenije. Ne bo si težko zapomniti letnice in okoliščin, v katerih sem se dokončno odločil za duhovniški poklic.
Toda- kaj je resnična svoboda, kaj je resnična in popolna samostojnost, suverenost in neodvisnost? Bomo kot narod preživeli ali pa se nas bodo spominjali le še v ropotarnicah izumrlih narodov? Mnogi narodi so bili večji kot je naš, imeli so močne države, pa so kljub temu izumrli. Izumrtje slovenskega naroda je realna možnost. Obstaja še večji problem: danes je možno uničenje celega sveta. Če smo natančni, vojna v širšem smislu vedno obstaja. Govorimo o t.i. hladni vojni, ekonomski vojni, znanstveni vojni, ideološki vojni,... Toda na koncu koncev je vsaka vojna verska vojna, saj gre v vsaki vojni za bitko med dobrim in zlim.
Prepričan sem, da je prihodnost vsakega človeka, vsakega naroda, kokor tudi celega sveta, odvisna od odnosa do Boga. Vera v Boga
prinaša upanje, odpira možnosti za napredek in razvoj tudi v navidez brezizhodnih položajih. Svet in zgodovina nista brez smisla. Zato smo lahko veseli.
Kot duhovnik čutim, da me čaka veliko dela, zato vidim v svoji življcnski odločitvi smisel. Hvaležen sem Bogu, da me je izbral in poklical za duhovnika. Hvaležen sem vsem, ki mi na tej poti pomagate.
Bogdan Vidmar
Podoknica malo drugače, nekako takole je pisalo na kosu papirja, ki sem ga dobil v kuverti kot glavno nagrado na Novoletni proslavi. Na začetku sploh nisem mogel verjeti, da sem res dobil glavno nagrado, saj je bila moja vstopnica izžrebana kot zadnja. Ob vprašanju, kaj bom naredil z nagrado, sem se odločil, da bom podoknico podaril svoji ženi.
Minilo je precej mesecev, vmes je prišla še vojna, v začetku septembra pa sem le dobil tako željeno obvestilo, da podoknica bo. Dogovorili smo se, da bo podoknica pri nas doma, zato je bilo vse pripravljanje na ta dogodek še bolj zanimivo.
Ker sem bil nagrajenec jaz, sem bil tudi določen, da bom sam za podokničarja.
Tisto soboto pozno popoldne sem se oblekel, kot so bili fantje oblečeni v starih časih. Za klobuk sem si dal vejico rožmarina in se odpravil pred gostilno Štefančič, kjer smo bili dogovotjeni, da se dobimo . Najprej so prišli fantje iz Odbora za pripravo Novoletne proslave. Tam nas je že čakal tudi kamerman Ivan, ki je potem vse zanimivosti tudi posnel na kaseto. Na koncu so se zbrali še Benčinci v popolni sestavi, saj sta prišla tudi oba pevca, Nada in Matjan. Za uvod so takoj zaigrali skladbo Na Golici, nato pa še par drugih. Tudi Nada in Matjan sta si ogrela grla in zapela eno pesem.
Potem smo se odpravili v gostilno Tratnik. Med potjo smo dobili tudi lestev, tako daje bilo v sprevodu vse, kot se spodobi.
Okrog osme ure zvečer pa smo odšli nazaj po glavni cesti do cerkve in nato po vasi v spremstvu veselih viž, ki so jih izvajali Benčinci. Ko smo prišli pod našo hišo, ki je bila vsa razsvetljena, so nas pričakali gledalci iz cele vasi. Nato so fantje zapeli tisto lepo pesem Prelepa je ta eolska fara. Postavil sem si lojtro k stebru balkona in počasi stopal po klinih navzgor. V rokah sem držal sliko Colske podoknice, ki sem jo potem podaril ženi. Stopil sem čez ograjo in po balkonu prišel do njenega okna ter narahlo potrkal in jo poklical, da mi je odprla polkna. Izročil sem ji sliko podoknice in jo poljubil. Potem je prišla še ona na balkon, da sva zaplesala solo ples. Nato se je začelo veselo rajanje. Postregli smo tudi z
jedačo in pijačo, da niso imeli pevci in godci suhih grl. Vse skupaj se je dogajalo na vrtu pod našo hišo in imeli smo srečo, ker je bilo lepo vreme.Bilo je veselo še pozno v noč.
Upam, da se bo ta lepa tradicija še nadaljevala. Ob koncu bi se zahvalil vsem organizatorjem, ki so se potrudili, da je vse tako lepo uspelo.
Meni bo ta dogodek ostal v trajnem in lepem spominu.
Nagrajenec in podoknilar Jože liajc
Lepo pozdravljeni I
Prejmite prav lepe pozdrave od prijatelja Brankota iz daljne Španije.
Kot smo se dogovorili doma, ko ste me zaprosili, da napišem par vrstic o potovanju in življenju v Španiji, moram seveda to obljubo tudi držati.
Naj vam seveda že v začetku omenim, da slovo od prijateljev in svojega rojstnega kraja ni bilo prav lahko, prav posebno pc še meni, saj sem na svoj rojstni kraj tako navezan.
Mislim pa, daje do tega tudi moralo priti, čeprav sem dolgo odlašal, saj sem rokometu preveč dal, da ne bi prav nič od njega iztržil.
Morda sem se za to odločil malo prekasno, kajti tu je sedaj družina, pa še vrsta drugih problemov, ki jih prej ni bilo. Bomo videli, kako bo. Če ne bo vse v redu, se bom vrnil domov.
Najino potovanje s Kranjcem se je začelo na letališču Ronki, od koder sva poletela do Milana, od tam pa po dobri uri čakanja na dveurni polet do Madrida. V Madridu nas je čakal Kalin, s katerim smo bili dogovorjeni, da nas bo pričakal, kajti tu je izjemno veliko letališče in poleti se kar vrstijo. Iz letališča smo odšli na tekmo Kalinovega kluba, ki vodi v drugi ligi. Tekmo so brez večjih težav dobili, čeprav Kalin ni
igral, ker je lažje poškodovan. Nato je sledilo kosilo, po kosilu pa seznanitev s predsednikom našega kluba. Po krajši debati s Kalinom, ki nas je seznanil z razno raznimi stvarmi v Španiji, smo potovanje nadaljevali v 532 km oddaljeno Murcio. Po prihodu v Murcio, ki je izjemno toplo mesto,saj so temperature že sedaj čez 20'C, smo se za en dan nastanili v hotelu. Moram ti povedati, da tu padavin skoraj ne poznajo, pa tudi rastlinja ne, razen oljk, pomaranč in mandarinov. Drugače pa tukaj vidiš sam pesek, veliko ozemlja pa je nenaseljenega.
Naslednji dan sva s prijateljem dobila stanovanje, kije zelo veliko in že opremljeno. Ni pa ravno razkošno, kajti tu v Španiji na stanovanja ne dajo kaj preveč Ne morem si zamisliti, kaj bi bilo, če bi zapihala takšna burja kot pri nas ali pa bi bil mraz kot pri nas, saj se tu tudi pozimi ne ogreva stanovanj. Naslednji dan je sledilo seznanjanje z našim sponzorjem Tomus Mundi, potem pa nekakšna tiskovna konferenca za novinarje, kajti tu sva prva profesionalna igralca v tem mestu.
Že na prvem treningu sva videla, da nisva prišla v ravno kvalitetno ekipo, saj so vsako najino potezo nagradili s ploskanjem. Moram vam povedati, da so izjemno gostoljubni in prijateljski. Naslednjo nedeljo je sledila tekma v 50 km oddaljenem Mazzaronu, ki smo jo brez večjih težav dobili z 10 goli razlike.
Že naslednji dan sva bila s Kranjcem v časopisu. Tukaj se glede informiranja dogajajo take stvari, ki jih v Sloveniji še dolgo ne bomo doživeli.
Ne vem, kaj bi še napisal, da bi vas zanimalo, veijetno pa tako ali tako pridem za novo leto domov, seveda, če bodo plačali letalsko vozovnico.
Sc pa še doma kaj pogovorimo. Pozdravte vse prijatelje in znance po Colu!
Branko Leban
PRAZNIK V SANABORU
V zvoniku cerkve sv. Danijela so spet trije zvonovi
Popotniku, ki se pelje po cesti iz Ajdovščine proti Colu, se na desni strani skoraj polovico poti nudi pogled na vasico, stisnjeno pod pobočje Nanosa. Sanabor. Le redki poznajo njegovo zgodovino. Nekaj več jih verjetno pozna zgodovino cerkvice Svetega Daniela, ki stoji nekoliko odmaknjena na gričku in že od nekdaj bdi nad vasjo v bližini. In prav o Sv.Danielu bo tokrat tekla beseda. Ne bomo se spuščali v temo davnine, pač pa se bomo ustavili v novejši, lahko bi se reklo, še topli preteklosti. Tisti, ki večkrat pogledajo proti Sanaboru, so v začetku septembra lahko opazili gradbene odre okrog zvonika Sv.Daniela. Sanaborci so obnavljali streho zvonika, obenem pa so v zvonik obesili dva nova zvonova.In Colski Časnik ne bi bil to, kar je, če ne bi napisal kakšne vrstice o tem pomembnem dogodku. Seveda, ni da bi kar napisali «V Sanaboru so obnovili zvonik, posvetili in montirali dva nova zvonova., pač pa je bilo potrebno dobiti informacijo iz prve roke. In po krajših posvetovanjih in iskanju stikov smo se dogovorili za intervju. In kot nalašč, datum za intervju je padel ravno na Martinovo. V Sanaboru pa imajo že od nekdaj vinsko trto.
Oba sogovornika sta mi povedala obilo zanimivih stvari, za katere sploh nisem vedel, včasih pa me je premamila tudi kakšna druga stvar, tako da nas je pogosto zaneslo iz prvotne
teme.
In, končno je čas, da predstavim tudi oba sogovornika. To sta domačina Matija Ambrožič in Franc Kobal. Za pogovor se jima lepo zahvaljujem v imenu uredništva Colskega Časnika.
V nedeljo, 13.10.1991, je bila v Sanaboru velika slovesnost. Škof Metod je namreč ta dan posvetil, domačini pa dvignili in v zvonik montirali dva nova zvonova. Tako je po dolgem času cerkev Sv.Daniela dobila nazaj dva zvonova.Vlita sta bila v livarni v Žalcu, težka pa sta 320 in 230 kg. Težji zvon je posvečen Sv.Danielu in Sv.Florjanu, manjši pa Sv.Antonu in Sv. Neži. Mali zvon, ki je ostal od prej, težak je okrog 75 kg, pa je posvečen Sv.Juriju. Izdelan pa je bil leta 1856. Do leta 1917 so v zvoniku cerkve viseli trije zvonovi, posvečeni pa so bili istim patronom. Takrat pa je prišel odlok, da mora cerkev Sv.Daniela žrtvovati dva zvonova za potrebe Avstro Ogrske vojske. Tako so iz zvonika vrgli oba večja zvonova.Ker sta padla na mehko zemljo, se nista ubila. Kot topovske granate sta se nato razletela kdo ve kje. Tako kot tisoče drugih, tudi ta zvonova nista prinesla uspeha avstrijski armadi, saj je država že čez dobro leto propadla. Prišli so Italijani in z njimi želja, da bi zvonove dobili nazaj. Želja se je uresničila leta 1930, saj so Italijani vrnili dva nova zvonova. Pri tem so se celo izkazali, saj je
večji od obeh zvonov, ki so jih pripeljali v Sanabor, tehtal okrog 500 kg in je po teži celo prekašal večji colski zvon, ki so ga Italijani prav tako ,z enim še manjšim, vrnili cerkvi Sv.Lenarta Toda usoda ni bila naklonjena niti tem zvonovom. Leta 1943 je vojska, tokrat italijanska, ugotovila, da ne more brez zvonov, in spet so jih metali iz zvonikov. Ukaz ni obšel niti sanaborskih zvonov, a propadajoče države tudi ta ukrep ni rešil. Propadla je, še preden je lahko zvonove pretopila v vojaški material. Tako so zvonovi od vsepovsod dolgo ležali na Senenem placu v zdajšnji italijanski Gorici, čez čas pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Govorilo se je, da je Italija te zvonove plačala v vojni odškodnini. Tudi če je to res, tisti denar za zvonove gotovo ni šel. Tako je pri Sv.Danijelu spet pozvanjal le mali zvon. Pri tem zadnjem jemanju zvonov pa so Sanaborci na račun Colčanov potegnili krajši konec. Vsaka fara je morala namreč oddati določeno težo zvonov. Tako naj bi na Colu pobrali večja zvonova, v Sanaboru pa manjša. No, ampak ker je eolska cerkev farna, sanaborska pa le podružnična, so naredili majhno zamenjavo. Tako so na Colu vzeli le večjega. Sv.Danijel pa je spet izgubil oba večja zvonova.
Oba sogovornika sta tako v šali dejala, da od takrat eolska cerkev dolguje sanaborski približno 200 kg brona, ali srednje velik zvon. Toda tudi colski srednji zvon ni imel sreče,
saj je med drugo vojno zaradi premočnega zvonjenja počil.
To sta o polpretekli zgodovini povedala oba sogovornika, seveda pa nismo mogli mimo letošnjih poznopoletnih in jesenskih dogajanj v Sanaboru. O tem, da bodo prekrivali streho zvonika, so se v Sanaboru pogovarjali ie dolgo. Idejo, da bi ob tem v zvonik obesili še nove zvonove, pa se je porodila v glavah dveh Sanaborcev.ki sta sicer iz Sanabora izseljena, a sta po srcu še vedno prava Sanaborca. V gostilni je pogovor nanesel tudi na obnovo zvonika Sv.Daniela, ter seveda na mali zvon, ki je samotno pozvanjal v zvoniku. Morda pa bi lahko ob tej priliki v zvonik obesili tudi nove zvonove. In takoj je padla slava: Če daš ti za 100 kg brona za nove zvonove, dam jaz za 105 kg.« Rečeno, storjeno, v Sanabom pa se je začelo zbiranje preostalega denarja, ki je bil potreben za nakup zvonov. Od začetne pobude pa do trenutka, ko so zvonove pripeljali v
Sanabor, je poteklo 3-4 mesece. Zvonovi so, skupaj z vso dodatno opremo, stali okrog 150 000 tolarjev.Ko so začeli z prekrivanjem zvonika, so zvonovi že čakali v cerkvi. Najprej so mislili na zvoniku zamenjat le pločevino, toda ko so odkrili kritino, so videli, da bo treba zamenjati tudi leseno konstrukcijo, razen nosilne špice, ki je iz hrastovega lesa. Pločevina, verjetno pa tudi topolov les, je bila iz leta 1870, pozneje pa je bila pločevina le prebarvana, pokrpane pa so bile tudi luknje, ki sojih v zadnji vojni naredile krogle. Ko so tako demontirali ogrodje, so se znašli pred problemom, saj je bilo treba ogrodje na novo izdelati po modelu starega. Vse to so opravili sami, kritino iz bakra pa sta jim poslavljala mojstra iz Šturij. Dela pri prekrivanju strehe so se začela v prvi polovici septembra, končana pa so bila v dobrih štirinajstih dneh. Istočasno kot streho so obnovili tudi ležišče za zvonove ali jarme, saj so sedaj jekleni, zvonovi pa se
zibajo na ležajih.Tudi žvenklji, železen del, ki tolče v notranjost zvona, so novi in so montirani na sredini zvonov, ne kot včasih, ko so viseli pripeti v oboku zvona. Dela pri izdelavi in momtaži jarmov pa je vodil mojster Šapla iz Šturij. Ves material in zvonove so Sanaborci nabavili preko zadruge Skala iz Ajdovščine.
Sogovornika sta še poudarila, da pri zbiranju denarja in prostovoljnem delu ni bilo nobenih problemov. Prav tako pa sta povdarila, da so vsi računi že poravnani.
Mi pa si želimo, da kaka propadajoča država ne bi spet metala zvonov iz zvonikov, Sanaborcem in Sv.Danielu pa, da bi novi zvonovi naznanjali lepe, predvsem pa mirne Čase.
Lučo Trošt
KONCERT BIG BEN HIT QUARTETA
O koncertu, o skladu za nakup novih orgel, o odnosu do skupnosti:..
V	oktobru, točneje 20. 10. 1991, se je na Colu zgodil prijeten kulturni dogodek. V domači farni cerkvi sv. Lenarta sta namreč nastopila Big Ben Hit kvartet in domači moški pevski zbor Razpotje.
Za nastop Big Ben Hit kvarteta smo sc dogovorili na Predmeji, kjer smo skupaj sodelovali v kulturnem programu pri odkritju spominskega obeležja pisatelju Narteju Velikonji. Fantje, doma iz Nove Gorice in okolice, sicer nastopajo po Sloveniji v okviru turneje Slovenec sem ... pod pokroviteljstvom časopisa Slovenec in turistične agencije Kompas. Bolj v šali kot zares smo takrat na Predmeji stopili k Gianiju in mu predlagali, da bi nastopili tudi na Colu. Beseda je dala besedo in ko smo mu razložili, da na Colu zbiramo denar za nakup novih orgel, je z veseljem pristal. Predlagal je še, da nastopijo skupaj z našim pevskim zborom, dobiček pa razdelimo na polovico.
V	cerkvi se je kljub hladnemu vremenu zbralo lepo število ljudi. Domači zbor se je pod vodstvom Ivana Trošta predstavil s programom slovenskih cerkvenih pesmi, ki jih je med sabo lepo povezal Koren Franc. Več kot očitno je, da je «moško, zapeta pesem ljudem zelo pri srcu. Gostujoči kvartet pa se je predstavil s programom črnskih duhovnih pesmi. Kljub temu, da besedil nismo razumeli, smo uživali v nastopu, škoda je le, da smo bili prikrajšani za katero od lepih slovenskih narodnih, ki so sicer sestavni del njihovega programa. Po dveh dodatkih smo se pevcem zahvalili ter jim, očitno zadovoljnim, podelili grafiko eolskega
gradu, publiki pa se je predstavil tudi Danilo Čadež, član Slovenskega okteta, oče enega izmed pevcev ter umetniški vodja kvarteta.
Po koncertu smo se v prijetnem in sproščenem ozračju poveselili v šolski jedilnici.
Omenjeni kulturni dogodek naj bo povod, da napišem nekaj-misli v zvezi z nakupom novih orgel na Colu, kajti kot sem že rekel, tudi eolske orgle so bile eden od povodov za koncert.
V skladu se je do sedaj nabralo približno 50.000 DEM. To še vedno ni dovolj, da bi se o konkretnem nakupu začeli sploh pogovarjati. Marsikdo bo ob tem razočaran. Pa ni tako. Počasi bomo že. Na dan koncerta se je kupček povečal za 10.000 SLT. V primerjavi s celotno štvilko je to prava malenkost, toda kamen na kamen palača,... Mislim, da ni bil bistven denarni dobiček prireditve, pomembnejši je občutek, s katerim smo poslušalci in nastopajoči zapuščali cerkev in mogoče nekaj pricucnili tudi v košaro. S takimi majhnimi stvarmi si namreč dokazujemo, da smo Colčani sposobni organizirat marsikaj, pa recimo, da smo sposobni kupiti tudi nove orgle. Vendar so za vsako stvar potrebne žrtve posameznikov, žrtve čisto vsakega izmed nas. Pri vsej stvari je najbolj narobe to, da posameznik	za svoje	aktivnosti oz.
pripravljenost sodelovanja s skupnostjo pričakuje kakršnokoli plačilo. Izkaže se, da je ravno nasprotno. Če bi npr. predsednika KS in njegove sodelavce vprašali, kaj imajo od svoje
aktivnosti, bi verjetno povedali, da so pohvaljeni malokdaj. Večkrat so napadani in kritizirani. Kje so torej razlogi za njihovo aktivnost? Ali ste se že kdaj vprašali, koliko ur podari skupnosti naš organist in zborovodja Ivan? In kaj ima od tega? Zahval in pohval malo ali nič, vsakemu je bolj pri srcu vse kaj drugega. Tudi članom našega društva se porajajo podobna vprašanja, zaključki pa so povsem enaki. In vendar so ti ljudje aktivni. Dovolj jim je občutek, da skupnosti nekaj dajejo. To jih bogati. Več ne pričakujejo.
Podobno naj bi se vsak izmed nas obnašal v zvezi z vsem, kar skupno naredimo na Colu. Tudi orgle so eden od ciljev. Zavedati se moramo, da bodo ostale Colu in nanje bomo ponosni, tako kot bodo, tudi zaradi njih, na nas ponosni poznejši rodovi. Delček vsakega izmed nas bo v njih. Mar ni to zadosten razlog, da vsak izmed nas, seveda po svoji vesti, skrbi, da se bo kupček večal in da akcija ne bo propadla? Mar ni to priložnoist za vsakega posameznika, da nekaj prispeva za skupnost?
Marjan Peljhan
"DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI
KRUH"
Pred dobrimi tridesetimi leti je na Colu delovala pekarna
Ko sem razmišljal, kaj naj napišem o peki kruha, sem se spomnil drobne zgodbice, ki sem jo doživel, ko sem služil vojaščino. Bilo je decembra šestinosemdesetega leta, ko smo bili na terenu na Pasuljanskih livadah nad Čuprijo. Kot kuharski pomočnik sem večkrat na liniji delil kruh. Vsak je lahko dobil samo eno, sicer debelo rezino, če pa je kaj ostalo, sem razdelil prvim, ki so prišli po «repete.. Zaradi tega je prišlo večkrat do raznih prepirov in padla je ena tistih značilnih vojaških komand: vsakemu eno rezino in nič več! Ako ostane, baci! Poslej je zraven zaboja s kruhom stal dežurni oficir in nadzoroval deljenje. Sicer so še prihajali, toda vsi po vrsti so odhajali z dolgim nosom.
Nekoč, bilo je pri večerji, sem opazovl vojsko, kako cmokaje in srkajoče použiva obrok. Tedaj se v ozadju jedilnice dvigne vojak in se napoti proti meni. Spoznal sem ga. Bila sva velika prijatelja, ves prosti čas sva preživela skupaj in se odlično razumela. Prihajal je po kruh. Samodejno sem pogledal v zaboj, ostalo je še nekaj kruha. Na obrazu dežurnega oficirja se je že oblikoval nasmešek. Prijatelj je pristopil. Pogledala sva si v oči. Segel sem v zaboj, tedaj pa se je oglasil oficir: .Izadi mali.. Prijatelj ni pomišljal ne ugovarjal. Kratek, obtožujoč pogled in odšel je. In obraz dežurnega se je razlezel v zmagoslaven nasmeh'. Bolelo me je, toda nič se ni dalo spremeniti.
Ko sem pozno zvečer prišel v hangar, kjer smo spali, je bil prijatelj še buden. Nekako sem se mu hotel opravičiti, ne sebe, ampak cel sistem, oficirja, hotel sem mu natveziti, da je v vojski pač tako, da je dobro, če sploh dobimo vsaj tisti košček kruha. Saj smo vendar na terenu. Tedaj mi je mimo, skoraj še v polsnu, odgovoril: .Ti, veš, saj ne govorim o kakšnih zrezkih, ampak o čisto navadnem kruhu!!!.
Umolkni! sem. Prijatelj je verjetno takoj zaspal, mene pa je tako preprost in tako točen odgovor zmedel. Saj res, čisto navaden kruh, nekaj samo po sebi umevnega,nekaj, kar enostavno mora biti. Prideš v trgovino in tam so polne police kruha, doma sežeš v predal in tam je kruh. Pekarne ga noč in dan proizvajajo in pekarsko delo, ki se ga je nekoč kljub svoji težavnosti držala nekakšna idila, je postala čisto navadna industrija.
Verjetno je tako prav, ne bi bilo pa prav, če bi kar pozabili na čase, ko se je pek, sam, samcat boril s časom in zaspanostjo in našim prednikom pekel vsakdanji kruh...
Naš domačin Edo Škvarč do podrobnosti pozna tako življenje. Več kot osem let je skrbel, da bi Colčani, pa tudi prebivalci Otlice, Predmeje, Črnega Vrha in Godoviča ne ostali brez kruha.
Njegova pekovska pot se je začela 1939. leta v Gorici, kjer je kot vajenec tri leta spoznaval pekovsko umetnost. Leta 1941 pa je odšel na svoje prvo delovno mesto v Godovič. To delo je bilo, kakor sam pravi, dobro plačano, vendar je trajalo le dobro leto. 1942. leta je bilo treba v italijansko vojsko. Takole se
spominja svojega odhoda: .Nekega večera me je gospodar poklical k sebi. To se je večkrat zgodilo, zato sem se, nič hudega sluteč, odpravilk njemu. Tam sem zagedal komandirja postaje milice. Rekel mi je, naj bom naslednje jutro navsezgodaj pripravljen, češ, da nas bodo odpeljali v Udine na neko proslavo. No, in ta proslava je bila vojna, z nje pa sem se vrnil šele Čez pet let. Takrat so delali tako, da ne bi kdo ušel v partizane..
Kmalu nato, leta 1947, je odšel na drugo službeno mesto v Kočevje. Pekel je na državnem posestvu. Vendar se je zaradi slabe plače raje zaposlil v gozdu, od tam pa se je približno po letu in pol vrnil na Col.
Takrat je bila pekarna pri Tomincu. Tam se je Edo zopet oprijel pekarije in delal tam eno leto. V tem času so namreč v zadružnem domu zgradili novo pekarno, prav to, ki jo imamo še danes. Bil je prvi pek v tej novi pekarni in pustil v njej sedem dolgih in napornih let pekovskega življenja. Sedem let neprespanih noči, vročine in trdega dela. Dopusta je imel malo. Sam pravi, da ravno toliko, da seje imel čas oženiti. Dobil ga je lahko le takrat, ko je bilo dela malo, takrat pa ga je zamenjala Marija Brjaška, ki jo mojster še danes rad pohvali. Sicer pa sta mu Brjaška Marija in Antonija pomagali tudi takrat, ko je imel veliko dela, ali ko so delali v dveh izmenah. Težav ni nikoli zmanjkalo. Edo se dobro spominja časov, ko je bilo veliko pomanjkanje kvasa. Na srečo pa se je pri vojakih naučil, kako se ga da napraviti iz moke...
Njegov delovni, dan ali bolje noč, se je začela ob polnoči. Naročila je dobival redno vsak dan sproti in vedno približno enaka. Poleti je moral speči tri peke, pozimi, ko so ljudje pekli doma, pa samo dve. Ko je vstopil v pekarno, je moral pustiti vsakdanje stvari zunaj, misliti je bilo treba le na kruh. Takoj je začel s pripravami na prvo peko (80 kg kruha). V mentergo je stresel približno 60 kg moke in paket kvasa, ter z mlačno vodo zamesil. Potem je ta gmota testa približno eno uro vzhajala. Medtem je bilo treba pripraviti peč, ki je morala biti dovolj vroča, to pa je mojster spoznal po barvi opeke.
Ko je testo vzšlo, je prišlo na vrsto razkosavanje, oblikovanje in tehtanje posameznih hlebov. Zlagal jih je na police, ki so bile pogrnjene z belimi prti. Nato je bilo treba hlebe čim hitreje in pravilno razvrstiti v peč. Vsak prostorček je bilo treba izkoristiti, pri tem pa paziti, da bi bila izguba temperature čim manjša. Prav neverjetno je, s kakšno spretnostjo najde mojster prostor za vsak posamezen hleb. Potem se kruh peče, približno petinštirideset minut. Med lem časom pa je treba pripraviti novo peko. Ko je kruh pečen, gaje treba vzeti iz peči in razvrstiti v zaboje. In vse to se ponavlja dvakrat, trikrat na noč. Zjutraj ob pol sedmih pride avtobus in odpelje kruh proti Črnemu Vrhu in Godoviču. Potem je bilo treba speči še kruh za Col. Ko je bilo to končano, je prišel na vrsto počitek. Toda Edo
pravi, da velikokrat, posebno poleti, ni mogel zaspati. Takrat je šel balinat, zvečer pa neprespan na delo.
Vendar je doživljel tudi vesele trenutke, čeprav so se lahko hitro sprevrgli v žalost. Spominja se, kako so se nekoč trije prijatelji vračali s plesa na Javorniku. Bilo je okrog štirih zjutraj in žemlje so bile ravno pečene. Najprej je prišel eden in rekel, da je lačen. Dobil je kruha, ga pojedel, plačal in odšel. Kmalu nato je prišel drugi, se zopet nasitil, plača! in odšel. Nato je prišel še tretji. Ediju se je zdelo čudno, da niso prišli vsi skupaj, pa je slednjega to vprašal. Ta mu je odvrnil, da so se skregali. «Tudi stepli?« je zanimlo Edija? «Ne, to pa ne. mu je fant odgovoril in odšel. Torej se je vse srečno končalo, le Edi je ostal spet sam in žalosten. Takrat je bil mlad in raje bi bil na plesu kot v pekami. Takrat bi dal tudi tri šihte, da bi lahko šel na Javornik, pa čeprav bi se tudi stepli.
Tudi trgovke so mu večkrat kaj nakuhale. Nekoč, bilo je na pusta, je ves zaspan prišel na delo. Odklenil je vrata pekarne, jih odprl, tedaj pa je zagledal listek, na katerem je pisalo: Pojmo, pojmo, da ulovimo pusta, da nam peka ne pohrusta.
Tako so mu minevala leta z veselimi in žalostnimi dogodki. Zadnje leto svoje pekovske kariere pa je postal privatnik. Toda že čez leto dni so mu obrt ukinili. Menda zaradi sanitarnih razlogov, bolj pa zato, ker se je takrat vse selilo v Ajdovščino, «k enemu koritu«, kot so takrat govorili. Ediju so nudili zaposlitev v Ajdovščini ali v Idriji, vendar se je, predvsem iz zdravstvenih razlogov, raje odločil za delo v gozdu. Sam pravi: «Sedaj sem že dvanajst let v pokoju, če pa bi ostal v pekami, ga ne bi niti dočakal.. Ko je zopet začel z delom v gozdu, se je počutil kot prerojen. Vendar se pekariji vseeno ni nikoli odpovedal. Vseskozi peče kruh za domače potrebe in žena ponosno pove, da je večkrat že zjutraj ob pol šestih na mizi svež, čudovito dišeč, prevkar pečen kruh.
Kljub temu, da peče samo še doma, se je vseeno odzval našemu vabilu in nam na letošnji Colski nedelji prikazal peko kruha. Imeli smo kaj videti. Kakor pred dobrimi dvaintridesetimi leti seje sukal po pekami. Člani društva Trillek si želimo, da bi nam še kdaj postregel s kruhom iz naše pekarne in se mu še enkrat iskreno zahvaljujemo.
Simon Škvarč
ALI VESTE...?
COLSKA NEDELJA
Osrednja kulturno zabavna prireditev v naši vasi je prav gotovo Colska nedelja. Ta naziv si zasluži iz najmanj dveh razlogov. Prvi in najpomembnejši je njen nastanek in namen. Ko se je pred leti začelo govoriti o novih eolskih orglah in načinu zbiranja denarja zanje, smo krajani kar onemeli nad višino zneska, ki je potreben zanje, in pa tudi nad počasnostjo, s katero so se sredstva zbirala. Le-ta so sicer prihajala, toda bila so kakor kaplja v molje,spričo takega zneska. Gotovo si je marsikdo belil glavo s tem, kje bi se dalo navrtati še kaj denarja. Med njimi je bil tudi Ivan Benčina, ki je predlagal, da bi napravili veselico, katere izkupiček bi šel za nove Colske orgle. Nastopila naj bi oba colska ansambla, Benčinci in TNT, ki bi se seveda odpovedala honorarju, kakor tudi vsi, ki bi kakorkoli sodelovali. Teh pa je mnogo, iz leta v leto več. Množičnost pa je tudi drugi razlog, ki daje Colski nedelji pečat osrednje prireditve na vasi.
Kakor vsak začetek je bil tudi ta težak. Napravili smo nekaj napak, večjih in manjših, mogoče smo koga prezrli, užalili, toda ostale so nam dragocene izkušnje. Tako smo Colsko nedeljo letos še tretjič spravili pod streho. Prav gotovo se še vsi spominjate tiste čudovite junijske nedelje, športnih iger, Tofa, Rifleta in Maje, Benčincev in TNT-ja, bogatih dobitkov, pa tudi bogate ponudbe hrane in pijače. Vsak je pač po svoje doživel ta praznik, vsak si je ustvaril svoje lastno mnenje o njem. Nam pa je Colska nedelja samo cilj, ki smo si ga zastavili že veliko prej. No, pa poglejmo, kako potekajo te priprave.
Za nas se Colska nedelja začne že konec aprila. Takrat sc ožji odbor zbere na prvem sestanku. Dogovorimo se za datum prireditve in se v grobem dogovorimo o njenem poteku. Potem pipijemo kakšno pivo in pustimo stvar, da se kak teden medi.
Naslednji sestanek je že ustvaijalnejši. Razdelimo si posamezne vloge oz. odgovornosti. Nekdo postane šef šankov, ki mora poskrbeti za pijačo in strežbo, drugi mora poskrbeti za hrano in vse kar spada zraven, tretji ima na skrbi oder in dogajanje na njem itd. Sploh pa je teh zadolžitev toliko, da malokdo ostane brez dolžnosti. No, pa naštejmo še ostale najvažnejše: srečelov, ureditev prostora, urejanje prometa, razsvetljava, ozvočenje, WC, vstopnina, športne igre in še in še. Seveda je večina nalog takih, da moramo poprijeti vsi skupaj. To daje prireditvi poseben čar, kajti za la dva meseca je treba pozabiti na vsa nesoglasja, na vse morebitne spore. Veliko kolo prireditve se mora vneti naprej, teči mora brezhibno, brez zaustavljanja.
Ena najodgovornejših, najmanj hvaležnih in obenem najbolj dobičkonosnihdejavnostijesrečelov. Zahteva izredno veliko dela, prosjačenja, vrtanja, ogromno prevoženih kilometrov in izkoriščanja vseh mogočih zvez. Toda, kot sem že omenil, uspeh ne izostane.
In tako se vsi skupaj pomikamo proti določenemu datumu, proti cilju, ki se nezadržno bliža. Redno se sestajamo, poročamo, delamo morebitne popravke, kakšno stvar znova predebatiramo, ne manjka pa tudi veselih trenutkov in smeha. Potem pridejo zadnji dnevi. Na vrsti je ureditev prostora. Razdelimo se v skupine. Nekateri se odpeljejo po smrečje, drugi čistijo prostor, spet drugi pripravljajo dobitke. Aktivirana je skoraj vsa mladina na vasi, pa tudi veliko starejših. Vse prežema misel na nedeljo, ko bo ves trud poplačan, ali pa, če bo deževalo, uničen...
Sobota, predzadnji dan. Na vrsti je generalno urejanje prostora. Prikolico - oder se zapelje na mesto, postavljajo se šanki in klopi,pijačo in hrano se prepelje v gasilski dom in hladilnico. Prostor začenja dobivati pravo podobo, reflektorji zasvetijo, glasba zaigra. Zgoraj v pevski sobi pa poteka zadnje razporejanje dobitkov in mrzlično zvijanje srečk. Naposled je vse pripravljeno, vse na svojem mestu in oddidemo na zasluženo pivo. Tu stečejo še zadnji pogovori, jutri pa veliki dan...
Končno pride težko pričakovana nedelja, pridejo ljudje, vse se odvija več ali manj po načrtih; žanjemo, kar smo dva meseca sejali. Sedaj niso več pomembni napori, ki smo jih vložili, tudi ne mislimo na denar, ki se steka v blagajne. To pride kasneje na vrsto, pomembno je da so obiskovalci zadovoljni, da se smejejo, da plešejo, da pozabijo na vsakdanje skrbi in pozno zvečer odhajajo zadovoljni in prepričani, da se še vrnejo...
Nam ostane potem še pospravljanje, štetje denarja, plačevanje dolgov in na koncu piknik, ki je tudi neuraden zaključek Colske nedelje.
Si/noa Škvarč
NOVOLETNA PROSLAVA
Počasi, a zanesljivo , se pomikamo v zimski čas. Ampak res počasi. Tako nekako, kot se pomika vrsta čakajočih, da bi zamenjala uboge YUD-e(dinarčke) za mogočne SLT(tolarčke). Da, da, ubogim, pomečkanim, ničvrednim YUD-om je potekel rok trajanja. Tako kot večini stvari. Tudi poletje je že rahlo zaudarjalo, pa smo ga na hitro nekam odložili, prav tako pa bomo nekje pozabili tudi to jesen, v času katere nastaja ta pisarija.
Ko naj bi ta zapis, ki nastaja 9. 10., ugledal luč sveta v Colskem Časniku, bomo že gazili sneg do kolen in mraz bo stiskal okrog ušes, skratka, bomo v zimi. (Če boste to pisanje sploh lahko brali, pa je zelo odvisna od tega, v kakšnem položaju so zvezde in ali je Luna v pravem sorazmerju proti Merkurju, morda Neptunu. Tega ne vem povsem točno, z astrologijo si nikoli nisva bila na ti. Vem pa zagotovo, da na oba urednika Colskega Časnika zelo vplivajo zgoraj našteti elementi in mimo lahko označita članek kot že pokvarjeno blago. Pa ga imaš...). In ko bomo tako gazili in kidali naš SAMOSTOJNI sneg in nam bo NAŠ mraz grenil življenje, (upam, da bodo vsaj zime v novi državi kaj boljše, kot so bile v prejšnji) bomo vedeli da je tu, da, prav ste uganili, čas za NOVOLETNO PROSLAVO!!!!!!!!
Novoletna proslava, da, da. Težaki, tako imenovani črnci, se je že neusmiljeno veselimo. Prav tako pa izbruhov svojega zadovoljstva ne morejo skriti tudi naše boljše polovice, saj je to čas, ko se končno otresejo svojih tečnih mož, ki jim stalno visijo doma za vratom in se vtikajo v vsemogoče stvari, ki se jih ne tičejo in jih sploh ne znajo opravljali. Rešeni vseh domačih skrbi bomo tako lahko neobremenjeni zahajali v štab k Zori in klepali in sestavljali, brusili, kresali, kakšno flašo pira popili, ideje pa kot da stavkajo. Le tu pa tam bo kakšna prikukala na dan, radovedna, če bo sploh uporabna. Tiste glavne, prave, čakajo na čas okoli Božiča. Takrat planejo vse na plan in imamo kar probleme, da jih vse polovimo. Seveda velja to le za ideje, ki naj bi se uvrstile na top lestvico Novoletne Proslave, ideje za Colski Časnik imajo absolutno prednost in se veselo kopičijo, seveda največ v glavah obeh urednikov - in te imajo tudi nekaj privilegijev. Odtod tudi zgoraj navedena bojazen o tem, ali bo položaj zvezd v pravem sorazmerju za objavo tega zapisa.
No, ampak tudi ideje za Proslavo se ne dajo. Tu pa tam se tiste najmočnejše in najboljše le prebijejo na svetlo in to je potem ogrodje za celotno proslavo. V to ogrodje se potem vpletejo tiste ideje, ki se skrivajo do Božiča, do Božiča pa navadno čakajo tudi priprave za samo proslavo. In v tistem težkem trenutku, ko je Colski Časnik že v tiskanju in vsi mislite , da je proslava že pripravljena, stopijo na sceno veliki magi Novoletne proslave.
Janko Sandi, Marjan, Janez, Matjaž, Simon in nekaj neimenovanih črncev začne skoraj iz NIČ ustvarjali proslavo, na kateri se potem vi, gledalci, na smrt zabavate. (Naj vam izdam poslovno skrivnost; na pripravah za proslavo se na smrt zabavajo tudi njeni ustvarjalci). Železen repertoar proslave so že dolgo: Moški pi v... pardon pevski zbor Razpr...Razpotje, Ansambel bratov Benčina, tudi bencinci imenovani, sem spadata tudi Sandi in Marjan s svojo kroniko in podelitvijo trna in gartrože, tu pa se programirana stvar počasi kgnča. Rdeča nit celotne Novoletne proslave je sicer določena že od prej, vsebina skečev pa se spreminja iz vaje v vajo in dobi končno obliko na Novoletni proslavi. Vsak skeč je torej unikat, kajti če bi proslavo ponavljali, bi vse skupaj izgledalo drugače. Da, da, v času pred Božičem imajo ideje svoje zborovanje in vsaka bi se rada vrinila na top lestvico. Medtem ko veliki čarovniki sestavljajo celoto proslave, se črnci trudimo s tehničnimi pripomočki. Le teh ni nikoli zadosti. Včasih je teba na Orlovše po armadno stražarnico, drugič je treba od žene ali mame izprositi velike uhane ali kakšno lasuljo, spet drugič je treba priskrbeti instrumente za celoten ansambel, da o ostalem sploh ne govorimo.
Poseben problem vedno predstavljajo člani Troffenfeld Jazz Banda, saj nikoli ni povsem jasno, ali bodo na proslavi sploh nastopali. Fantom se pozna, da so svetovno znani, in se temu primerno tudi obnašajo. Z vajami začno obvezno zadnji dan pred Novoletno proslavo in lahko si zamišljate direktorja proslave, kakšne ježeve muke prestaja. Navsezadnje Novoletna proslava le ni kar tako, ugled je treba tudi ohraniti, ne le dobiti. Ampak fantje od Jazz Banda so stari mački, oni že vedo, kako se tej stvari streže. Nastop na proslavijo zato vedno vrhunska mojstrovina,
kar lahko potrdimo z nekaj sluiajno zbranimi izjavami lanskoletne proslave... Madonca, ti pa špilajo glih tako dobro kot Benčinci... Pjevačica je super, le kje so jo dobili... No in ko smo že pri lanskoletni proslavi, ne smemo pozabiti še naslova pesmi, ki je kmalu postala hit: Izdali me prijatelji. Seveda pa ima levji delež zaslug za uspeh te pesmi neuničljivi Troffenfeld Jazz Band. Proslava tako dobiva nekakšno obliko, ampak ideje se še vedno kopičijo. Problem je v tem, ker ne izhajajo vedno iz iste glave. Strokovno bi se temu reklo, da imamo različne poglede na isto stvar. Prevladovanje ene od idej, strokovno = usklajevanje stališč, je polno raznoraznih dodatkov k imenu tistega, katerega ideja je v slabšem položaju. Skratka, da ne zavlačujem preveč. Večkrat se mnenja ustvatjalcev proslave zelo razlikujejo med seboj in pride do tistega, do česar pride povsod, kjer dela več ljudi skupaj. Kregamo se, kaj bi tajili. Pa saj se kregajo med seboj še bolj pomembne ustanove, pa nič. Ampak naše kreganje ima svoje meje, predvsem pa je lansko leto porodilo idejo, zaradi katere je marsikomu v dvorani zastal dih in je srce začelo hitreje biti. Toda ideja je bila povsem nedolžna. Hoteli smo le pokazati, da se tudi mi velikokrat spremo med seboj. Seveda je ideja eno, drugo pa je vse skupaj spraviti na oder tako, da bo izglodalo resnično. Kako resnično je potem izgledalo, ste se lahko prepričali sami, da pa je resnično izgledalo tudi na vajah, vam lahko potrdi eden od črncev, ki je
prav tako nasedel. In še njegov komentar po prvem šoku: »..Zdaj so se še spričkali, pa je šla proslava v...»
In nekaj podobnega nas čaka tudi letos. Boljše polovice se že pripravljajo na tihe tedne, veliki čarovniki in črnci že na veliko sestankujemo, ampak o zasnovi proslave ni ne duha ne sluha. Pa le brez skrbi. Predbožične ideje čakajo na svoj trenutek, one nas nikoli ne razočarajo. Vemo tudi , da bomo imeli precejšnje težave s TrofTenfeldovci. Zahtevni in razvajeni kot so, bodo hoteli imeti vse mogoče in nemogoče stvari, ampak tisto soboto pred proslavo se bodo fantje vzeli v roke in dali od sebe spet najboljšo partijo. Torej bo zadnja nedelja v letu spet fui Spon, kot bi rekli čikensi. Navkljub vsemu, pa bo tudi ta proslava samo za enkratno uporabo in že v novoletnih dneh se bo njen rok uporabe iztekel in morala bo na smetišče zgodovine. Tako kot velika večina vseh stvari, lepih še posebej. Kratko trajajo in se ne ponavljajo. Vsaka ponovitev stvar poslabša in proslave niso pri tem nobena izjema, Novoletna proslava pa sploh ne. Mogoče pa je prav v njeni enkratnosti tisti čar, ki vas vsako leto v tako velikem številu pritegne v Prosvetni dom na Col. Mogoče, kdo ve?
Lučo Trošt
AKTUALNE IZPOD KRIŽNE GORE
OBISK V KANALU
-	Fantje, bo treba iti, spet smo kasni!
-	Počakajh še malo, niso še vsi prišli!
-	Ja, kdo pa spet manjka? Datjo, če je treba?
-	Aha, že gresta skupaj s Hišnikom.
-	Dobro, pojdimo!
Toda, pot do Kanala je dolga - kanalov ob cesti sicer preveč, toda tistega pravega...
Medtem pa je Pero z izvidnico punc že raziskoval kraj, kjer se bo vse skupaj odvijalo. Igrišče, dvorana, balinišče, gostilna...
Prišli so tudi ostali in seveda najprej juriš na bližnjo gostilno. Kmalu se je zbrala tudi mladina iz Kanala in ker se je dan že sumljivo krajšal, je bilo treba kar malce pohiteti.
Določili smo ekipi za nogomet in balinanje. Za samo dinamiko nogometa je bilo poskrbljeno s tem, da smo stalno menjavali igralce. Puc ven, Hišnik noter, Matej dribla in ... je že pred golom in ... ne, zgrešil je! Še enkrat napadajo naši... neveijetno - silovit prodor Hišnika, podaja Pucu, ta pa - ah, ne, spotaknil seje na žogi in ... leti, leti - copat.
Res, zanimiva igra. Prav škoda, ker se je tako hitro končala, toda na vrsti je že naslednja - košarka. Pri košarki je značilno to, da jo igrajo »ta veliki». Za Col so igrali: Lučo, Mate in Janc, za Kanal pa brata -slovenska prvaka v beach valleyu. Košarka je bila edina disciplina, v kateri smo - kljub bratoma, ki sta zares velika - prepričljivo zmagali.
Istočasno pa so se na balinišču ob gasilskem domu potili: Koko, Buba, Hišnik in Datjo. Tekma je bila ves čas izenačena, na koncu pa je bila ena zmaga naša ena pa njihova. Medtem seje znočilo in v dvorani so že stekle priprave za igranje namiznega tenisa in metanje pikada. Poznalo se je da namiznega tenisa nismo trenirali. No, saj ne da smo bili slabi -ne, ampak Kanalčani so bili pač malo boljši proti Pucu, Mateju in Simonu.
Pravi hcc pa je bil pri igranju kart. Brigita in Romana, ki smo ju na hitro naučili briškolo, sta premagali vrstnice iz Kanala. Naša dekleta: Romana, Alenka, Brigita in Iris, so zmagale tudi v pikadu, v namiznem tenisu pa so bile boljše nasprotnice. Ko so tekmovanje v pikadu končali tudi fantje - tudi tu so bili Kanalci za las boljši, je napočil čas večerje in zabave. Glavni kuhar je bil kar Lučo in čeprav to ni njegova stroka, moram priznati, da se je izkazal.
Zabava seje zavlekla pozno v noč, ob slovesu pa smo si obljubili, da se naslednje leto s podobnim programom srečamo pri nas na Colu.
Peter Pregelj
35 LET MOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA ..RAZPOTJE,, COL
Letos mineva 35 let od ustanovitve moškega pevskega zbora »Razpotje, s Cola. Zbor je bil namreč ustanovljen leta 1956 in je že takrat štel 30 članov, torej nekako isto število, kot jih ima danes. V začetku je zbor vodil Leopold Koren in čeprav je bilo njegovo delovanje nekajkrat prekinjeno, še vedno uspešno deluje. Že trinajsto leto ga vodi Ivan Trošt.
Zasedba zbora je v glavnem stalna. Povprečna starost pevcev je od 30 do 35 let. Izobrazbena struktura je mešana - od intelektualcev do preprostih kmečkih ljudi. Slednji so gonilna sila zbora.
' Pevske vaje imamo dvakrat tedensko, ob petkih in nedeljah, pred nastopi pa tudi ločeno po posameznih glasovih. V našem repertoarju prevladujejo pesmi čitalniške dobe, segamo pa tudi po težjih stvareh, od renesanse do novih umetnih skladb zdajšnjih skladateljev.
Zbor deluje predvsem za potrebe domačega kraja. Redno nastopamo na reviji Primorska poje. Vsako leto priredimo več celovečernih koncertov - doma ali v sosednjem kraju, in sodeč po kritikah, kvaliteta zbora napreduje. Prav stalna umetniška rast in pomlajevanje sta glavni značilnosti tega homogenega kolektiva. To daje življensko moč in vraščenost v domači kraj.
Ivan Trošt
O GASILSKEM DRUŠTVU COL
Naše gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1977, torej bomo naslednje leto praznovali petnajsto leto delovanja. Prav je, da ob tem jubileju napišemo par besed o zgodovini društva.
Prva naloga novoustanovljenega društva je bila zgraditev gasilskega doma. Nalogo so si zadali prisotni na ustanovnem občnem zboru, ki se je odvijal 6. februarja leta 1977. Gradbeni odbor se je formiral in sestal v septembru istega leta in še pred koncem leta, točneje 31. oktobra se je začelo s prostovoljnim delom za izgradnjo doma. V dveh letih gradnje se je prostovoljnega dela nabralo za celih 3500 ur. V tem času pa se ni samo zidaloin gradilo,ampakse je skrbelo tudi za strokovno usposabljanje. Člani so se udeleževali seminarjev, na tekmovanjih pa so dosegli tudi nekaj uspehov.
Svečana otvoritev doma je bila 7. oktobra 1979. Udeležili so se je pomembni občinski možje, kolegi iz drugih društev in seveda veliko krajanov, katerim je nova pridobitev veliko pomenila. Posebna čast je ta
dan doletela najprizadevnejšega graditelja - Jožeta Bajca, ki je prerezal trak in s tem simbolično odprl nov dom. Veselil pa se je tudi Anton Škvarč, saj je kot poveljnik društva prevzel v upravljanje kombi IM V.
Društvo je v tistem obdobju štelo 62 članov. Število je seveda raslo,kmalu so se pridružila dekleta in pod vodstvom Katje Krapež začela osvojati najvišja mesta na tekmovanjih v znanju iz gasilskih veščin. Ne smemo pozabiti na mladince in tudi na člane - vsi skupaj smo tvorili uspešen kolektiv.
Prav tekmovanja in raznovrstna usposabljanja so bila v vseh teh letih glavna dejavnost naših gasilcev. Večjih požarov na srečo ni bilo, veliko pa smo pomagali in še pomagamo krajanom ob raznih potrebah. V zadnjem letu smo začeli dodatno opremljati in urejati notranjost doma.
Naša opremljenost je že nekaj let na kar zadovoljivi ravni. Tako smo bili tudi ob letošnji okupaciji Slovenije dobro pripravljeni za raznovrstna posredovanja. Dežurali smo polnih deset dni, dan in noč. Nekajkrat smo uporabili le sireno, sicer pa smo bili v stalni vezi z Občinsko gasilsko zvezo.
Naša najnovejša pridobitev je radijsko vodena sirena, s katero sedaj upravlja neposredno gasilska zveza. Želja je, da bi jo Čimmanjkrat slišali in da bi opremo uporabljali le za usposabljanje in urjenje. Gasilce je namreč lepše gledati, kako vadijo, kol pa takrat, ko morajo resnično posredovati in reševati ogrožena človeška življenja, hiše.imovino...
Srečko Praček
NOGOMET V ČRNEM VRHU
Sonce je že zdavnaj zašlo, ko smo se z avtomobili odpravili od doma. Naš cilj je bil Črni Vrh, kjer naj bi se udeležili nočnega turnirja v malem nogometu. V času, ko smo mi prišli v Črni Vrh, se je turnir že začel. Ob prihodu smo izvedeli, da bomo odigrali svojo prvo in verjetno tudi zadnjo tekmo okrog polnoči. Žreb nam je namreč določil za nasprotnika ekipo, ki je spadala v ožji krog favoritov. Toda s to mislijo se nismo preveč ukvarjali, saj smo se zavedali svojih kvalitet, potihem pa smo upali tudi na malo športne sreče. Končno je prišel trenutek, ko naj bi pokazali, kaj znamo in dali vedeti drugim, da je na nas treba prav tako računati.
V prvih minutah tekme smo zaigrali odlično in rezultat tega je bila ena žoga v mreži nasprotnika. Toda prišli so trenutki krize in nasprotnik je po napaki naše obrambe rezultat izenačil. Tekma je postajala vedno bolj napeta, za hrbtom vratarjev obeh ekip pa sta končali še po dve žogi. Tako je bil rezultat nekaj trenutkov pred koncem še vedno neodločen 3:3. Takrat pa so se izkazali naši fantje in zabili zmagoviti gol. Veselje v našem taboru je bilo neskončno. Prav gotovo je tista želja po zmagi veliko pripomogla k končnemu uspehu. Kot zmagovalci tekme smo sc uvrstili v nadaljnje tekmnovanje. Naslednja tekma nas je čakala ob 5. zjutraj. Del naše ekipe je odšel domov spat, ostali pa smo spremljali nadaljevanje turnirja. Ob pričetku druge tekme ni bilo več tiste
zagnanosti v nas. Gibi so postali okorni in počasni. Vseeno smo se borili po svojih močeh, toda nasprotnik je bil boljši in je prepričljivo zmagal s 4:1. Navkljub porazu v drugi tekmi pa smo bili veseli, saj smo kot nagrado za udeležbo dobili lepe drese.
Navsezadnje pa, važno je sodelovati, ne zmagati. Čeprav nekdo mora biti tudi zmagovalec.
AJeš Krapež
V RK COL SE VRAČA ŽIVLJENJE
COLSKI KADETI NASTOPAJO PO CELI PRIMORSKI IN S TEM PREDSTAVLJAJO VES COL
COL, skozi vse leto - Po nekaj sušnih letih je življenje v Rokometnem klubu Col spet živahnejše. Kadetska ekipa redno trenira in tekmuje v republiški ligi - zahod. Delo poteka tako, kot je bilo dogovorjeno, organizacija je na zadovoljivi ravni. Rokomet na Colu ima spet svetlo prihodnost. Kljub vsemu se klub ubada z finančnimi problemi, ki onemogočajo vsakršne le malce višje leteče ambicije.
Glavni vir dohodkov kluba naj bi bile dotacije ZTKO - Ajdovščina, vendar bi s tistim, kar je prejel od ZTKO, klub enostavno prenehal obstajali. Pokriti ne bi uspeli niti najosnovnejših stroškov. Za ilustracijo naj povemo, da predstavljajo dohodki od ZTKO samo slabih 25 odstotkov vseh dohodkov.Za to, da kadetska ekipa lahko nastopa v ligi,se moramo v prvi vrsti zahvalili društvu Trillek, ki nam je izdatno pomagalo pri tem, da bomo letošnjo sezono nekako spravili pod streho. Pozabiti ne smemo tudi občinskega odbora LDS Ajdovščina, ki je prav tako priskočil na pomoč.
Vendar so to zneski, ki omogočajo samo golo nastopanje in nič drugega. Naši kadeti so v ligi daleč najslabše opremljeni.
Mogoče se vsi skupaj premalo zavedamo, kaj klub za Col pravzaprav pomeni. Colski kadeti nastopajo po celi Primorski, od Izole do Nove Gorice; pri tem ne predstavljajo sami sebe, temveč ves Col. Na Col prihajajo kadetske ekipe s cele Primorske in se v svoje kraje vračajo z vtisi s Cola, ne z vtisi o kadetih.
Za tako ekipo bi moral živeli cel kraj. Pomagati bi morali starši igralcev, toda ti jim kvečjemu otežujejo udeležbo na treningih in tekmah. Sami treningi predstavljajo edinstveno priložnost za rekreacijo in vzgojo mladih, kakršne nimajo niti v mnogo večjih krajih, kot je Col. Klub bi moral bili v interesu krajevne skupnosti.
Pomembno je, da na Colu raste nova generacija rokometašev, mladih fantov, katerih športna pot se, upajmo, ne bo končala takrat, ko bodo prenehali nastopati za kadetsko ekipo. Potrudili se bomo, da bodo ti fantje Col predstavljali tudi v članskih vrstah, čez nekaj let mogoče že po celi Sloveniji. To nam v klubu sedaj predstavlja glavno nalogo.
Upra v ul odbor RK Col
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO V
LETU 1992!
DRUŠTVO TRILLEK
MALO ZA ŠALO, MALO ZA RES
(Lučo) O ODDAJNIKU
V dneh, ko se je novoletna evforija že polegla in so ljudje vse pogosteje kontrolirali stanje v denarnicah, tega mrzlega januarskega dne leta 1991, so se v okolici Cola dogajale dokaj čudne stvari. Tako čudne, da je mnogo Colčanov, predvsem tistih, ki so še vedno premlevali Novoletno proslavo , že pomislilo na najhujše. Na vrhu Žerivš so namreč vaški paglavci odkrili ljudi, ki so nekaj merili in zabijali čudne količke v zemljo. Tisti mulci, ki že pokadijo kakšen cigaret, so v tistih ljudeh prepoznali prebivalce Žagoliča in Malega Polja. Po Colu je zavladalo razburjenje. Le kaj imajo tujci za šarit po Colskem ozemlju. In zraven ugibanj so sezačele širiti nepreverjene, toda za sigurno točne, vesti. Kajti, združili so se namreč Žagoličani in Malopoljčani, dva zaselka, ki imata, tako trdijo dobro obveščeni, še kup neporavnanih računov. In če se združita dva tako, kako bi se reklo, nezdružljiva elementa, se ne obeta nič dobrega. Colski modrijani so stikali glave in ugibali, kaj pripravljata ta dva, do pred kratkim še sprta zaselka. Vaške klepetule pa so za sto procentno trdile , da se zraven Malopoljčanov in Žagoličanov po vrhu Žerivš mota tudi neki geodet ali zemljemerec. In kjer hodijo taki liči, je posredi sigurno kakšen zemljiški spor in se bo na novo postavljalo meje. Ko pa je to nepreverjeno vest še uradno potrdil neodvisni radio Glas Alpine, je na Colu zavladala panika. Tako torej, na račun Cola si hočejo' pridobiti kos ozemlja. Malopoljčani so se torej združili s Kebri, da bi laže prišli do ozemlja, ki so si ga zaželeli m svoj zaselek. S tem pa bodo močno zmanjšali površino Cola, ter ga odrezali od njegovega naravnega zaledja Vodic in ga tako zelo oslabili in s tem izpostavili nadaljnim ozemeljskim pretenzijam. Močno bo z novo mejo prizadet tudi šolski hišnik, saj bo moral po gručo otrok na Vodice hoditi po mnogo daljši poti skozi Kanji Dol, saj ni za verjet, da bi v bodoče Malopoljci še dovolili prehod na Vodice po vodiški cesti.
Tako so modrovali Colski modreci in starci, stanovalci Gadje vasi pa so že ugibali, kje bo potekala nova meja. Colsko usmerjeni prebivalci so se pridušali, da meja lahko poteka le za zadnjimi hišami in se torej Malopoljčani ne bodo tudi številčno okrepili. Svojo odločitev, tako so rekli, bodo branili tudi z orožjem. Nasprotno pa se je Malopoljsko usmerjena struja zavzemala za to, da bi mejo premaknili čimbolj proti zahodu, to je proti gostilni Štefančič. Pri tem so prednjačili pred kratkim priseljeni prebivalci, ne daleč nazaj še člani Kebrovskega zaselka. Seveda so colsko usmerjeni prebivalci takoj našli pravi razlog za to. Malopoljčani se hočejo številčno okrepiti zato, da bi lahko sestavili močnejšo ekipo za tekmovanje na Colski nedelji. Ampak oni, pravi Colčani, ne bodo nikoli nastopali v Malopoljski ekipi, še več, če bo nova meja potekala zahodneje od Alpine, bodo zahtevali popolno avtonomijo. In seveda popolnoma svojo ekipo za Colsko nedeljo.
Tako so stanovalci Gadje vasi .vodili.
besedne bitke, na Colu pa se je razburjenje večalo iz ure v uro. Svet modrecev in starcev namreč dolgo ni mogel najti nobenega pravega razloga za združitev prej sovražno razpoloženih zaselkov. Ni in ni jim šlo v glavo, kako je lahko tako hitro pozabljena odcepitev Žagoliča, pa tudi topola v Štulcamu kalu je bila še živ spomin. Vsaj v glavah Colčanov. Le kaj imajo za bregom? Toda svet modrecev je dokazal, da ni bil zastonj izvoljen in da zasluži ta odgovoren položaj. Po nekaj celonočnih sejah je prinesel odgovor za nerazumno združitev. Toda kakšen odgovor, ojoj, ojoj. Colčane je zajela panika, kar pa je tudi razumljivo, saj so se Žagoličani in Malopoljčani združili le zato, da bi skupaj laže odščipnili Colu dele ozemlja, ki naj bi jim pripadali. Tak odgovor je, glede na dejavnosti Kebro-Malopoljccv, sprejel svet starcev in modrecev, obenem pa je pozval stanovalce Cola, naj se z vsemi sredstvi uprejo nameram zdaj že sovražnih zaselkov. Po Colu pa so se vrstila ugibanja, padale pa so tudi stave, nekatere prav velike, v katero smer bodo udarili Žagoličani. Kajti o tem, da hočejo Malopoljci predel Gadje vasi, ni bilo nobenega dvoma več. Po stavah sodeč pa sta s Kebri bili v igri dve varianti.
Po prvi naj bi si Kebri prisvojili teritorij proti centru Cola, tako da bi jim v roke padel tudi colski simbol, cerkev sv.Lenarta. Če pa bi svoje prodiranje proti vzhodu malo okrepili , bi se nekje okrog Zadružnega doma lahko srečali z Malopoljci in Col bi bil popolnoma odrezan od Vodic, v gromozanske težave pa bi, zaradi že omenjenih voženj, padel hišnik. Kajti, za pot na Vodice bi mu ostala le še cesta skozi Višnje in mimo Korena naprej. Seveda, če bi bili Višenjci za? Po drugi varianti pa naj bi Kebri udarili čez Greben in si prisvojili področje južnega Cola. Vključno z gostilno Tratnik. In moramo priznati, da je bilo zagovornikov druge variante veliko več. Najbrž tudi zaradi gostilne, kar pa je bila le zlobna pripomba enega od Colčanov, ki so takrat trepetali nad usodo rodne grude. Tako bi bil Col odrezan še od doline in po poluradnih informacijah naj bi se spet uvedla colnina, le da bi jo tokrat plačevali le Colčani.
Prebivalci Orešja so že razmišljali, da bi se odcepili od Cola in tako uveljavili nekoč davno odvzeto samostojnost ter se rešili nemalih težav, v katere bi padli skupaj s Colčani ob postavljanju novih meja in delitvi skupnega premoženja. Toda govorice, ki so se zacle širiti po Colu, so jih spravile v obup. Po teh govoricah naj bi določene težnje po Oreškem ozemlju pokazali Višenjci, sumljiva tišina pa je prihajala tudi iz Sanabora. In namesto da bi uresničili napovedano odcepitev ter se osamosvojili, so se vdali v usodo in brezvoljno čakali na nadaljne dogodke in, vse je tako kazalo, delitev nekoč močne in ugledne krajevne skupnosti. Tema tedna na Colu je bila seveda novo potekanje meja.V obtoku so bile raznorazne govorice, od tiste da naj bi od Cola ostal le del okrog šole, pa do te, naj bi se razdelilo celotno ozemlje. Vaški posebnež in nepopravljivi optimist pa je prišel do genialne ideje. Verjel ji seveda ni nihče, a je vseeno vredna, da jo zapišemo. Po njegovem naj bi si
vsi, ki želijo colsko ozemlje, skočili v lase, ker se ne bodo mogli sporazumeti o tem, kakšen kos komu pripada. Posebno vlogo pa je v tem sporu določil Gozdu, kot nevtralnemu v tem spopadu. Gozdanci naj bi bili namreč posredniki in rešili, kar se Cola še rešiti da. Tako so pletli in bledli Colčani, na vrhu Žerivš pa so združeni Kebro-Malopoljci nadaljevali svoje delo. Colski opazovalci so ugotovili, da sedaj dovažajo že razne železne konstrukcije, na enem od traktorjev pa so odkrili tudi že zmešan beton. Torej pripravljajo bunkerje!!!!!! Seveda, Malopoljci imajo tudi orožarsko industrijo in sigurno bodo pogruntali kako novo orožje, da bi laže ustrahovali Colčane. Dnevi obupa na Colu so se nadaljevali, strah pa se je naselil tudi v trgovino, saj so Colčani, zaradi negotove prihodnosti dobesedno izropali police. Kaj se pa ve, v kateri zaselek bo poslej padla trgovina in kaj vse bo potrebno, da se bo sploh prišlo do nje. Na vrhu Žerivš pa je začela rasti čudna stvar, ki ni bila prav nič podobna bunkerju. Nekateri Colčani so si vsaj delno oddahnili. Mogoče pa le ne bo prišlo do najhujšega. Toda upanje se je kmalu razblinilo. Železni stolp ki je zrasel, bo sigurno služil kot opazovalnica in strojnično gnezdo. Svet starcev je sestankoval noč in dan, pametne rešitve pa ni bilo od njih. Verjetno je tudi njim strah omrtvičil možgane. Tako so le sestankovali, njihovih sklepov pa ni nobeden več upošteval. Skratka, starci so bili potrebni le sami sebi. Negotovost, strah ,obup, skrb nad nadaljnjo usodo je povsem omrtvil Golarje (tako, so jih namreč začeli imenovati Združeni Kebro-Malopoljci). Brezvoljno so čakali nadaljnje dogodke in se strahoma ozirali proti vrhu Žerivš. A Železen stolp ni in ni hotel dobiti oblike opazovalnice. Le neke čudne rogovile so štrlele levo desno od njega. In je prišel tudi dan odločitve. Na tiste rogovile so montirali čudne reči, ki so od daleč še najbolj spominjale na televizijske antene. Toda, kaj bo antena na vrhu Žerivš, daleč naokoli ni nobene hiše. To je sigurno tisti malopoljski flintar kakšno novo orožje skupaj sklepal. Da bi ga zvilo! In tako se je tistega januarskega dne pozno popoldne, noč se je že delala, z vrha Žerivš zaslišal vrisk. Golarji (vest o preimenovanju je uradno potrdil tudi neodvisni radio Alpina) so se kot na ukaz začeli zbirati v gruče in ob tihem šepetanju opazovali, iz katerih strani bodo nanje udarili združeni Kebro-Malopoljci. Pa nič, le iz smeri Alpine se je prikazala gruča ljudi in ob glasnem hihitanju in govorjenju, ne meneč se za zmedene Golarje, zavila proti gostilni Tratnik. Golarji pa seveda za njimi. Spotjo so ugibali, kaj naj to pomeni. Kot izgleda, ne bo nič osvajanja, le razglasitev o priključitvi. In ravno ko so se Golarji gnetli skozi vrata k Tratniku, da slišijo tudi uradno, koliko ozemlja so jim zaplenili, sta iz gostilne odhitela po en predstavnik Žagoličanov in Malopoljcev. V gostilni je bilo relativno mimo, edini hrup je delala združena Kebrovsko-Malopoljska ekipa, pa še ti niso pretiravali. Colaiji so cuzali vsak svojo pivo in s strahom pogledovali v smeri Kebro-Malopoljcev, ter lovili njihove besede. Naenkrat pa so veseljaki utihnili in zaslišal se je glas:.Le kje hodita tako dolgo?. Drugi glas pa mu je takoj odgovoril: »Verjetno doma
iščeta programe, bosta že prišla, ne bodi no tako nestrpen!. Colatji so se spogledali. Seveda, tista dva sta šla po programe o priključitvi ozemlja, kar pa se lahko imenuje le kraja!!!! In sedaj nam bodo te njihove programe še uradno prebrali in Cola praktično ne bo več. Tako je napetost naraščala, združena ekipa se je veselila, Golarji pa mrkih pogledov tuhtali, kje bo potekala nova meja. Takrat pa so se odprla vrata in v gostilno sta planila oba odposlanca. .Fant super, l.in 2.program Ljubljane, pa tudi Koper se odlično vidi.
Pretvornik dela! Odlično!!
NATEGNJENI VOLILEC
Kot strela z jasnega je udarilo med nas. V Dolarski dolini se spet nekaj pripravlja. Pa ja ne? Res, res, prvi, pravi Colski politik je sklenil izpolniti svojo edino predvolilno obljubo. Žur bo, sicer malo kasno, ampak bolje pozno kot nikoli. Povabljeni so vsi nategnjeni volilci, pa tudi par kibicev, ki jih je nategnil kakšen drug politik, pa še vedno čakajo na izpolnitev njegovih predvolilnih obljub. Člani ene najmočnejših strank bomo tako že po enem letu izgubili pridevnik Nategnjeni, ostali pa bodo na to čakali do naslednjih volitev, do naslednjih obljub. Na vabilu je pisalo, da bosta kraj in hrana nekako simboličnega pomena. Toda s simboliko si nismo kaj prida pomagali, ker se je zataknilo že pri določanju kraja žura, saj je v bližini Dolarja polno raznoraznih dolin. In prej kot nas je politik rešil iz zagate, so se iz ust volilcev slišale zelo grde besede, govorilo pa se je nekaj tudi o tem, da smo bili nategnjeni šedrugič. Ob pomoči politika smo se nato nekako le prebili na kraj dogajanja in rajanje se je začelo. Delalo se je vse tisto, kar se na piknikih mora delati, toda prava veselica nas je še čakala. Najprej nam je nekaj grozil dež, ampak ker po stari narodni pameten prvi odneha, se je izza oblakov kmalu prikazalo sonce. Pa tudi to je bilo le ogrevanje v nadaljne preizkušnje. Malo nad dogajanjem predvolilne obljube je namreč stal, kaj stal, ležal voz poln drv. In ležal je zvrnjen v dolino in kot sc za take prilike spodobi, se je voz zvrnil za bukev, odletelo pa mu je tudi prednje kolo. Politik in baza so zadevo najprej le od daleč gledali, ko pa so čevapčiči, pardon luleki na žaru in vino storili svoje, se je ogled vršil tudi na licu mesta. Seveda so se takoj tudi porodile ideje, kako nastalo situacijo razrešiti. Malo pod vplivom maliganov, malo spodbodeni z dejstvom, da smo člani ene najmočnejših strank, smo sklenili, da bomo voz postavili nazaj na kolesa, kjer manjka kolo pa vejo spodaj, dva jo držita spredaj od tal in voz bo takorekoč sam prišel v dolino, na ravnino. Rečeno, storjeno, a voz, kot da ga tlačimo dol in ne, dvigujemo. Vajo smo ponovili še enkrat, pa še enkrat, uspehi pa so bili, kako bi rekli, zanemarljivi. Najbrž smo pozabili da je v vinu resnica, le ta pa nima z fizično močjo, ki smo jo potrebovali, nobene veze, vsaj takrat ni imela. Ampak, da bi se mi tako hitro vdali, to pa ne. Če ne gre naravnost, bo šlo pa po ovinku. Voz smo ročno razvezali, ga spravili v dolino in da ne bi lastnik imel prelahkega dela, še podložili pod aks - osovino. Z drvmi ni bilo kakega težjega dela. Nekaj smo jih znosili na
rokah, pametnejši del stranke pa je povezal butaro, v katero so se potem vpregli močnejši člani stranke, najpametnejši član stranke pa se je vsedel na butaro in se Šel furmana. To vajo so morali potem fantje ponoviti, saj ne gre, da bi bil fotoarhiv stranke brez tako enkratnih posnetkov. Tako podložen voz je bilo potrebno potem še naložiti, da bi ga lastnik drugi dan spet razložil, popravil kolo in spet naložil. Da bi imel lastnik kaj laže delo, kot smo ga imeli mi pri spravilu voza v dolino, to pa ne!!! O tem kako se voz naklada so se vnele ostre debate. Zmagala je seveda najvišja ideja in nakladanje se je lahko začelo. Nakladanje je lepo napredovalo, drva so se veselo kopičila na vozu, le tu pa tam je je sila težnosti zahtevala svoj davek in zrušila kakšno vejo z voza. A glej ga zlomka, bolj ko sc je kup zraven voza manjšal, večkrat je gravitacija vse skupaj spravila spet nazaj na tla. Ampak o vztrajnosti in o tem, kdo prvi odneha, je bilo že govora in tako so se tudi vsa drva znašla na vozu, ki pa, tako naložen, ni kazal kake velike stabilnosti. Kako pa tudi bi, saj je bil podložen le na enem mestu, na začetku sicer na sredini aksa, toda pozneje, ko so se z drvi dogajale mnoge stvari, se je središče pomaknilo v eno stran in na koncu je voz stal nekako tako, kot nekateri člani ene najmočnejših strank. Vsi kibici, ki v nakladanju nismo sodelovali, smo seveda z zanimanjem opazovali početje svojih strankarskih kolegov. Pripombe in zmajevanje z glavo so se mešale z vzkliki „saj sem vedel, vsakokrat, ko ko se drva odločila, da bodo zapustila določeno mesto na vozu. o pa je bol voz končno naložen, smo z rahlo dvomljivimi komentarji ogledovali postrani stoječo gmoto. Tu se je stvar potem počasi umirila in kuharje pripravil še eno porcijo lulekov, pa tudi gladina hladilne tekočine v flaškonu se je vztrajno nižala. Toda spet se je pokazalo, da hudič nikoli ne miruje. Kibici, ki so bili nekako nevoščljivi, ker niso sodelovali pri nakladanju voza, so se naenkrat spomnili, da jih postrani stoječ voz močno moti in ga je treba seveda spraviti v vodoravni položaj. Toda, ker je že pokojni Murphy ugotovil, da vsaka stvar, ki jo hočeš popraviti, na koncu izpade še slabše, je nekaj podobnega uspelo tudi kibicem v Dolarski dolini. Namesto, da bi voz stal naravnost, je z zlomljenim prednjim delom ležal na tleh, pa tudi drva so sklenila, da ne bodo prenočila na vozu. In končni rezultat. Namesto rahlo postrani stoječega voza je v prvem mraku pred člani ene najmočnejših strank stala gmota, ki tudi kakemu modernemu kiparju ne bi mogla kaj prida služiti za model. Skratka, popoln polom. Če bi danes, po vojni, ocenjevali takratno situacijo, bi lahko rekli, da je voz zapeljal na protitankovsko mino. In po vseh pravilih bi se moral piknik tu končati. In se tudi je. Tako kot ta zapis. O nadaljnih zapletih z vozom pa drugič.
PISMO IZ JLA
V uredništvo Colskega časnika smo pred kratkim dobili piavo kuverto, po žigu sodeč iz Zagreba. V levem zgornjem kotu in na zadnji strani pa se je bleščal v nas napis VOJNA TAJNA, STROGO POVERUIVO. Ojcj, kaj pa je zdaj to? Pa ja ne kaj v zvezi z lanskoletno proslavo? Med prisotnimi so se začela ugibanja, vsak je imel najmanj dve možni razlagi, zakaj je prišlo pismo na naš naslov.
Kot vedno so se začela mnenja kresati, ko pa je postajalo vse že preresno, se je nekdo spomnil, da bi problem lahko rešili tudi tako, da bi pismo odprli. Čast, da pismo odpre, je doletela predsednika društva, ki pa je obenem tudi direktor Novoletna proslave, dopisnik v Colski Časnik, je član Troffenfeld Jazz Banda, občasno nastopa v skeč sekciji, uporaben je kot črne. Vse to v društvu Trilek. Izvendruštvene dejavnosti pa so: član pivsko pevskega zbora, član Rokometnega kluba, kjer opravlja kar dve funkciji: trener ali vodja ekipe in igralec. Verjetno pa sem kakšno funcijo tudi pozabil. Seveda, je tudi eden najbolj vnetih balinarjev in reden obiskovalec balinišča v Grapi. Tu po potrebi opravi tudi kakšen skok na glavo, lahko v vodo, vendar pa voda ni glavni pogoj. Skratka, pravi mož na pravem mestu, rojen za nalaganje funkcij, torej tudi m odpiranje pisem. In tako je naš predsednik s tresočimi rokami raztrgal kuverto. V absolutni tišini je potihoma prebral vsebino, potem pa je papir začel prehajati iz rok v roke. Točnega prepisa pisma vam seveda ne smemo posredovati, ker bi s tem izdali vojno tajno, toda po temeljitem premisleku vseh članov društva, smo se odločili da vam s svojimi besedami predstavimo vsebino. Seveda je nastal problem, kdo bo to napisal in se s tem izpostavil možnim posledicam. Na glasovanju so vsi glasovi, razen enega, določili mene. Tisti glas proti je bil seveda moj. Demokratični centralizem, tu se ni kaj upirati. In tako sedaj s tresočimi rokami pišem ta zapis ter pazim, da se izognem vsem pastem, ki mi jih je nastavil glavni urednik, ter seveda, sestavljalec pisma. Ampak kaj bi tudi vas mučil s svojimi problemi, vas seveda zanima, kakšna je bila vsebina pisma. Vsebina pisma, da. Toda najprej vam moram povedati, odkod je pismo prišlo. Kot sem že rekel v začetku, iz Zagreba, poslala pa ga je komanda petega armadnega območja.
Pismo je bilo napisano v znanem slogu, vsebovalo pa je polno raznoraznih zahtev in ultimatov, na koncu pa je še malo grozilo. Kot prvo je armada obsodila lanskoletno proslavo in jo označila kot poizkus zasmehovanja pripadnikov armade, ter slabljenja njene moralne moči. Zaradi tega zahteva javno opravičilo v Colskem Časniku, en izvod tega časnika pa hoče zastonj na svoj naslov, da se prepriča, če je zahteva izpolnjena. Torej, opravičujemo lanskoletno proslavo. Pripadnikov armade in življenja v tej armadi ni pokazala v pravi luči. V resnici je oboje še veliko slabše.
V drugi točki pismo ultimitativno zahteva, da se stražarska hišica, ki je ila protipravno odpeljana iz rajona Orlovše, vme nepoškodovana na svoje nekdanje mesto, oziroma se priključi materialnim sredstvom Jugoslovanske armade, ki so zaradi znanih razmer ostala v Sloveniji. Zraven je dodana še točka, po kateri bodo storilci tega gnusnega dejanja sodno preganjani, (zaradi te točke se mi malo tresejo hlače), hišico pa morajo storilci odpeljati na eno od zbirnih mest, kjer je šara bivše JA, najbolje v Cerklje na Dolenjskem (upam, da bo blagajnik društva povrnil potne stroške do Cerkelj in nazaj). Kot poseben dodatek so navedena vsa imena članov društva, podčrtana pa so bila imena tistih, ki naj bi hišico odpeljali. Moram vam povedati, da pa so tu zelo vsekali mimo. Člani društva so se medtem namnožili kot hrošči, o odtujevalcih hišice pa tu ne bi prav na široko razpredali.
Naslednja točka je vsebovala zahtevo, da v
Colskem časniku objavimo naslednje opozorilo: »Opozarjamo vse prebivalce Cola, da nemudoma vrnejo vsa sredstva, ki so last JLA, in so jih prebivalci dobili v okolici Cola, Črnega Vrha, v Rožni Dolini, na cesti od Bele proti Vrhpolju ali pa kje drugje. Vsa ta sredstva se vodijo po evidenci in vsako njihovo odtujevanje s strani prebivalcev Cola je protizakonito. Vsa ta sredstva,« bojna, in «nebojna«, tudi dele granat ali vijake, je treba pripeljati v centre, kjer je ostala tehnika JLA. Glede tanka, ki je ostal v Novi Gorici pa to, da ga v naših evidencah ni. In če ga ni v naših evidencah, tudi ne obstaja. Verjetno se je v Novi Gorici znašel pomotoma. . Opozorilo je seveda pisano v nekoč bratskem nam jeziku, zraven pa je zahteva, da naj bo napisano z velikimi črkami. Opozorilo smo seveda objavili, velike črke pa smo zaradi pomanjkanja prostora izpustili.
V zadnji točki se nam armada :... od tu
naprej pa je tekst cenzuriran. Cenzura pa je bila opravljena 20. 12. Oba glavna urednika sta mi sicer dovolila, da napišem tudi te vrstice, strogo pa sta prepovedala da bi se katerakoli stvar, ki se nanaša na zadnjo točko dopisa armade, znašla v Colskem Časniku. Fanta pač malo cvikata, bojita se posledic. Izkušnje preteklih izdaj Colskega Časnika so ju izučile. Od tu naprej pa je tekst spet necenzuriran.
Na koncu dopisa nam je armada zagrozila, da bo za izpolnitev svojih zahtev uporabila vsa razpoložljiva sredstva, vključno z «bojno« tehniko. Odbor društva zato naproša vse, ki imate doma, po kleteh, v grapah in v raznih skrivališčih karkoli armadnega, da to nemudoma odpeljete v centre, kjer se zbira podobno ničvredno blago, ali pa ga dostavite članom društva. Le ti ga bodo skupaj s stražarsko hišico odpeljali tja, kamor spada. Ni za reskirat, da vam armada zaradi nekaj ničvrednih patronov s tankovsko granato
razruši hišo.
Tako, večina zahtev ki jih je vsebovalo armadno pismo, je uresničenih. Ostane nam še, da na naslov petega armadnega območja pošljemo novo številko Colskega Časnika. Malo težje pa bo s stražarsko hišico in to nas precej skrbi. Colski mulci so jo namreč razbili, hišnik pa je ostanke pokuril. Ostala je le s pločevino prevlečena streha. Zdaj razmišljamo, da bi dali ogrodje hiške na novo izdelat, a kaj ko ni nobenega prostovoljca, da bi jo pobarval. Se vprašujete zakaj? Zraven tiste umazano zelene barve je treba nansati še zvezdo. To pa je v teh časih zelo delikatno početje. Verjetno bo laže, če kje stražarsko hišico spet ukrademo. Morda je pa armada kje kakšno pozabila? Da pa bi po hišico lezli na Hrvaško, se nam zdi skoraj malo neumno. Pa še nevarno
je-
Trilek (Col), bakrorez, papir plošča 12 x 14.5cm iz druge polovice 17. stoletja. List iz Valvasorjevega dela i,Die Ehre des Herzogthums Krain,, (Slava vojvodine Kranjske, 11.knjiga, stran 600), ki je leta 1689 izšlo v Ljubljani oz.
Niirnbergu . Last Goriškega muzeja iz Nove Gorice
KRONIKA DOGODKOV ZA LETO
19 9 1
Ko sc začnejo dnevi krajšali, ko poletno soparo zamclja hlad,ko listje na drevju rumeni, ko nam po dopustu ostanejo prazne denarnice... Pa tudi ko Lučo začne s posezonsko razprodajo, ko začnejo B’danci tovoriti drva v dolino, ko se konča sezona balinanja v Vrhpolju, ko je v cerkvi ofer za organista, ko se, ne nazadnje,topleje oblečemo - takrat se začne jesen. Ko pa se začnejo dnevi še bolj krajšati, ko mraz zamenja jesenski hlad, ko listje odpada z drevja, ko se denarnice nikakor nočejo napolniti... No, pa tudi takrat ko Lučo konča razprodajo, ko Škrplje napolnijo drvarnice, ko balinarji postanejo žalostni in njihove soproge vesele, ko je v cerkvi spet pomemben ofer in ko se ponoči topleje pokrijemo - takrat se začne jesen prevešati v zimo. Torej - takrat ko se začnejo dnevi krajšati, ko sc začne jesen in se začne ta jesen prevešati v zimo, takrat se začnejo v naši vasi ugibanja o tem, katere so glavne značilnosti eolskega novoletnega obdobja. Jasno, to so alpinski žur, božična pridiga in ... in ... in ... Kronika eolskih dogodkov.
Kot smo torej rekli, ko se začnejo dnevi krajšati, ko se začne jesen in se začne ta jesen prevešali v zimo, se začnejo zbirati agentje odbora in prinašati novice in zanimivosti, ki so jih med svojim zaupnim poslanstvojn nabirali med letom. Začne se razvrščanje gradiva, sortiranje dogodkov in sploh zelo pomembno delo. Sledijo pogajanja, prepiri, ostre debate in prepričevanje drug drugega o tem, katere so najpomembnejše novice, kdo so tisti, o katerih se lahko piše, o katerih ne ter seveda katera nova imena in dogodki se lahko pojavijo v tej najelitnejši zbirki eolskih dogodkov. Prav s slednjim, to se pravi z uvrščanjem novih imen v kroniko so včasih težave. Kar spomnimo sc lanskega leta in novoletne proslave, ko smo obdelovali prvi eolski privatni casino'... trgovino.
Ponavadi se potrudimo, da v kroniki obdelamo novico, ki je najbolj udarna, ki je najbolj odjeknila in je takorekoč zaznamovala minulo leto. Letos bomo to storili takoj na začetku, v prvih vrsticah kronike. Verjetno že ugibate, katera je novica leta in gotovo niste zgrešili. Katera je torej novica, ki je niti najboljši poznavalci niso predvideli, ki je presenetila vse, kar leze in gre in je pustila pečat v minulem letu. Jasno - to je zamenjava šefa v Alpini na Colu. Tega dogodka ni nihče pričakoval, niti ni nihče verjel govoricam, zato je bilo presenečenje veliko in popolno. Kakšne posledice prinaša omenjeni dogodek je v današnjih časih težko napovedati, dejstvo je neizpodbitno: stari, dobri, zli in grdi Šef je odšel v Žiri, par let preden ga bodo upokojili. Ob že enem šefu, ki je na prikrojevanju, jo torej to nov udarec v že tako številčno Šibko moško delovno silo v tem slavnem obratu, še bolj slavne Alpine, z najbolj slavnimi OD.Namesto nekrologa bomo v kroniki še enkrat ponovili njegovo slavno misel iz učne ure zemljepisa, ki jo je posvetil svojim podrejenim ob enem od mnogih vprašanj, zakaj
je ravno Alpina tako slavna - slavna s svojimi plačami. Bivši šef je torej ta pojav že takrat razložil s pomočjo zemljepisa: Obrat žirovske Alpine je na Colu, Col se nahaja na območju občine Ajdovščina, občina Ajdovščina je na Primorskem, Primorska je	v Sloveniji,
Slovenija je v Jugoslaviji, Jugoslavija pa je v riti - dandanašnji dobesedno.
Ko smo tako obdelali glavni dogodek minulega leta, lahko zečnemo ostale novice razvrščati po mesecih, kar se glede na dolgoletne izkušnje najbolj obnese.
Kaj se je torej zgodilo v januarju? V januarju sc je začelo leto 1991, začelo se je poplcbiscitno obdobje, priprave na osamosvojitev in izstop Slovenije iz riti -Jugoslavije. Tako kot Slovencem verjetno ne bo nikoli žal, da se odcepljamo od Jugo Balkana, pa sc je izkazalo, da je nekomu že žal za podoben korak, ki ga je napravil pred leti. Komu drugemu je lahko žal za tak korak kot pa Žagoličanom, ki so ugotovili, da tudi po odcepitvi ne bo šlo brez sodelovanja z Malopoljci. Prav v začetku letošnjega leta so se morali spet združiti, tokrat za reševanje perečega problema, kako spraviti TV sliko «Bogu za leda„, no, oprostite,v svoja zasclka:Žagolič, ki ga zakriva mogočni Kovk, in Malo Polje, ki se skriva pod eolskim očakom - Križno Goro. Prebivalci obeh zaselkov že dalj časa kričijo nekaj o samostojnosti, Colčani pa jim vračajo -samostojni že, samostojni, ne pa tudi neodvisni. Prav pri reševanju tega primera se je namreč pokazala ta odvisnost od Colčanov, saj so za namestitev antene, strokovno imenovane korepetitor, uporabili Vrh Žerivš. Poleg TV slike, ki tako s pretvornika Trstelj preko antene v Žerivšah prihaja do njihovih domov, pa imajoedinstveno priložnost, da ugotavljajo, kdaj so Colčani umazani. Ja, prav ste prebrali! Ko so namreč Colčani najbolj umazani, takrat sc ponavadi umivajo. Ko se umivajo, uporabljajo tudi vodo. Če ni suše, ta voda priteka iz eolskega vodovoda, ta vodovod se napaja iz rezervoarja v Žerivšah. Ker se ta rezervoar prazni, se vklopijo črpalke, ki črpajo vodo iz zajetja v Orešju, črpalke porabijo veliko elektrike, ki jo tako zmanjkuje za napajanje antene, zato TV slika v Žagoliču in na Malem Polju oslabi, no in tamkajšnji prebivalci takrat vedo, da se Colčani umivajo. Enostavno. Nasprotno pa se je jezil eden od Colčanov - da več kot Žagolčani in Malopoljčani gledajo televizijo, večje so na Colu težave z vodo.
Še zadnje dvomljivce, ki ne verjamejo, da je naša kronika resna in uradna zadeva, je gotovo prepričalo pismo predsednka naše krajevne skupnosti, ki seje nekega januarskega dne, meni nič tebi nič, pojavilo na oglasni deski KS v Zadružnem domu. Predsednik je resno polemiziral z zapisi v tej elitni zbirki eolskih dogodkov in tako dal še zadnje resno in uradno priznanje našemu načinu ohranjanja eolske zgodovine - pisanju kronike. Toda -predsednik resen, publika pa nesramno v
smeh.
Ko omenimo februar najprej pomislimo na smeh in zabavo - na pust. S smehom in zabavo pa smo vstopili v ta mesec tudi člani Odbora, ki smo Pri Metki v Črnem Vrhu pripravili ponovoletno zabavo. Po dokaj zamotani proceduri, smo svoje boljše polovice, ki smo jih, začuda, povabili zraven, obdarovali s posebnimi gartrožami. Kot je znano, gartrože podeljujemo za izjemne dosežke na raznih področjih in našim življenjskim sopotnicam in bodočim življenjskim sopotnicam smo priznali izjemen dosežek - ohranitev mirnih živcev ob naših stalnih odsotnostih. Seveda ta gartroža ne more imeti tako elitnega imena kot eolska gartroža, zato je dobila ime Gartroža ljubezni. Na ta način smo si, upamo, zagotovili nov bonus za nove odsotnosti in vse težave, ki jih prinaša delovanje v Odboru in okrog njega. Pst, pst!
8. februar je v koledarju zapisan kot slovenski kulturni praznik. Stara navada je, da se ob praznikih slavi pomembne stvari, ponavadi nove delovne zmage, odprtja, ipd. Tega seje zavedal tudi prvi eolski podjetnik in že naslednji dan, 9. februarja, v levem zgornjem traktu razpadajočega Zadružnega doma pripravil slavnostno otvoritev prve eolske privai trgovine. Slavje je vsebovalo vse potrebne elemente: pevski zbor, govornika, hrano in pijačo. Pijača se je imenovala vino. V vinu je menda resnica, prav gotovo pa tudi alkohol. Tega pa se je šele proti jutru zavedla skupinica pevcev iz Razpotja, ki je bila seveda najprej pevski zbor, nato pivski zbor, nato samo še zbor, kmalu zatem pa že razgrajajoča drhal, ki so jo morali, sicer redki, vendar pa miru željni stanovalci Zadružnega doma postaviti na hladno.
Ko smo že pri kulturi - in to slovenski kulturi,se moramo tako ali drugače navezati nazaj na prejšnji dogodek. Znana slovenska kulturna reč je tudi pitje vina. Pa tudi slovenskih praznikov je veliko. Eden od takih je praznik v Planici, ki je nujno povezan s pitjem vina in podobnih dobrin. Gremo po vrsti.
Zadnjo soboto v marcu smo se Colčani, tokrat okrepljeni z nekaj škrplami, spet odpravili v ta slovenski romarski kraj. Mladi in malo manj mladim romarji smo se v deževnem in meglenem jutru dobre pol ure zbirali in ko se je na avtobus povzpel še Marjo z Vodic, smo ugotovili, da nas je točno oseminštirideset in pol in odrinili smo dogodivščinam naproti. Turobno vreme ni skalilo vzdušja v avtobusu. Zanj sta s svojo glasbo skrbela Muša in Max, na voljo je bil priročni bife, ko pa je bilo najavljeno, da bo najpopularnejši eolski Primexov Šofer zmolil jutranjo molitev, je bilo veselje na višku in tja proti Gorenjski je celo sonce poskoparilo z nekaj žarki skozi debelo plast oblakov.
Planica se ni izneverila svoji podobi. Na tisoče ljudi, avtomobilov, avtobusov, policajev, šankov, pijancev, reporterjev, pevcev in znancev. Menda so bili takrat tam
tudi nekateri smučarski skakalci, nekaj skakali in leteli, nekateri menda celo zelo daleč, vendar pa tega mi na žalost nismo videli, saj smo zamudili oba večerna TV dnevnika. Preveč je bilo postojank ob poti, ko so mnogi omahovali, dva, ki ju poznamo pod psevdonimoma Janc in Max, celo tako nesrečno, da sta se na Col pripeljala ritenski. Kako? V avtobusu sta v vodoravnem položaju okupirala zadnji sedež in to tako, da sta z lepšo platjo telesa - zadnjico merila proti nekdanjemu poštarju za volanom avtobusa.
Naslednji dan je bil lep in sončen. Šoferje čistil svinjak v avtobusu, mi pa smo iskali nove zabave. Majhno skupino Colčanov je navdušil TV prenos poletov na smučarski velikanki nekje na Gorenjskem in skupaj z letečim politikom in njegovim jadralnim padalom so se podali na Strme. Izvedli so nekaj lepih poletov na Malo Polje; menda so bili to prvi poleti eolskega človeka z jadralnim padalom. Zvečer so potem ob pivu družno ugotavljali, kdo je opravil najdaljši polet. Epilog je bil približno tak: Nemški letalec je v Planici poletel blizu 200 m, s Strmca pa je največ časa letel junak iz prejšnje zgodbe - namreč celih 6 minut. Za dodaten epilog pa je kasneje poskrbela njegova žena, saj ga je prepričevala, da jo njegov rekord veliko, veliko večji, saj da leti nepretrgoma že 3 dni!? Tako, prvo tromesečje je za nami, na vrsti so pomladni meseci, ki jih začenja april. V aprilu se je začel tradicionalni popis prebivalstva. Nič posebnega, le mnogi so se po dolgem času spet malce uradno nalagali. Še najbolj pa so lagali nekateri mladi in tudi malo manj mladi ob vprašanju po začasnem prebivališču. Mnogim bi namreč morali v to rubriko vpisati - Strme 1. Ker ste začudeni, brž pojasnilo. Na tem naslovu je namreč gostilna Vodnjak in v zapuščeni in mrzli dvorani tega lokala je bilo v tistem času več igralnih avtomatom, fliperjev, nogometov, biljard in celo miza za namizni tenis. Tam so velik del dneva in noči začasno prebivali številni, že prej omenjeni popisovanci in v zaprašeno in obubožano gostilniško blagajno prinašali denarce. No, ta naš kažin je plesal samo eno pomlad, saj ga je kmalu po začetku vojne z glavnim čiperjem vred pobralo.
Malce smo prehiteli dogodke, zato hitro nazaj v april, ki je značilen po marsičem, predvsem pa po muhastem vremenu. Tisti, ki na tradicionalnih pivsko-pevskih prireditvah Primorska poje gostijo najboljši eolski zbor Razpotje, pa se vedno srečujejo tudi z njihovimi muhami. Tokrat so si jih zapomnili v Postojni - organizatorji so jih namreč komaj pravočasno spravili na oder v polnem številu, saj je nekaj glavnih glasov zbora na bližnjem igrišču flegma igralo košarko. Poročilo glavnega tenorja naslednji dan je bilo kratko in jedrnato - na koncertu drugo mesto, v košarki zmaga.
V maju se je spet začela živa nadaljevanka umiranja Jugoslavije. Dogodki so imeli veliko odmevov vsepovsod. V zadrego pa so postavili tudi najpopularnejšega eolskega gostinca, ki je že pred časom, brez večjih ceremonij, snel sliko bivšega maršala in jo odnesel na smetišče zgodovine. Na steni ob šanku je tako zazijala moteča praznina, saj so se mnogi navadili na portret junaka socializma, slikanega v trenutku, ko podpisuje nov puf. Na prazno mesto je zato postavil veliko, čudovito sliko panoramo Plitvičkih jezer. Toda nesreča ne počiva - prav kmalu se je z znanimi dogodki prav na Plitvicah spet začelo z oživljanjem Titove Jugoslavije in tudi ta slika je postala, kot
simbol nečesa, moteča in sporna.
Sredina maja je čas, ko se po tradicionalni navadi zberejo pogrebci Jugoslavije in določijo novega mrliškega oglednika. Tokrat je bila vrsta na Hrvaškem politiku Mesiču, ki pa mu pomembne funkcije niso zaupali. Užaljenega politika smo imeli priložnost videti tudi na televiziji. Svoje pa si je ob vsem skupaj mislil nekdo, ki sliši tudi na vzdevek Janc. On je bil namreč že dobrega pol meseca novo izvoljeni predsednik novo ustanovljenega eolskega društva za ohranitev starih običajev z imenom Trillek. S tem je menda postal tudi eolski rekorder po številu funkcij in zadolžitev in neizbežno je najmanj to, da ga večkrat omenjamo v naši kroniki.
No, Jugoslavija pa je še naprej slabela in se zvijala v smrtnih krčih. Proti koncu maja, na predzadnji petek tega meseca, so ostanki možganov gnilega beograjskega vojaškega aparata poslali krč proti severozahodu, v štajersko prestolnico. Na srečo dogodki niso prerasli v spopade in tragedijo neslutenih razsežnosti. Komaj, komaj in le za las pa smo sc tragediji prav ta dan izognili na našem koncu. Po naših cestah so spet divjali rally vozniki in pomislite - menda se je prav ta dan za strokovnjaka Maxa pripravljal vpoklic v rezervo. Sam angel varuh je moral imeti prste vmes, da poziv ni prišel in smo se izognili tragediji. Ali si sploh lahko predstavljate rally brez Maxa ali Maxa brez rallya.
V juniju so priprave na največji eolski žur - tradicionalno Colsko nedeljo, naraščale,zato je bilo drugih pomembnih dogodkov zelo malo. Komaj toliko časa se je našlo, da je dan po izteku postavljenega roka, nategovalec volilcev svoji nategnjeni bazi pripravil obljubljeni piknik v zavetju simbolične Dolarske doline. Tako kot je bilo mnogim volilcem med letom žal, da so se pustili nategniti, pa se jih je na pikniku trlo veliko, veliko več, tako da bi si s tako številno bazo marsikdo upal kandidirati tudi kje na višjem nivoju. Toda zadeva je mimo - čevapčiči so pošli, vina je -zmanjkalo in baza se je porazgubila novim nategovanjem naproti.
Kot že rečeno, za take stvari ni bilo časa, saj se je nezadržno bližala eolska veselica. Kje naj se je lotimo? Lotimo se je pri datumu. Letos je namreč ime Colska nedelja pripadlo nedelji 23. junija. Dodatno ime veselice «Zadnji žur v Jugoslaviji« pa je povedalo še dodatne stvari. Povedalo je, da je to zadnji žur, ko smo pod bremenom uboge, umirajoče domovine prisiljenijesti njene specialitete: čevapčiče, pleskavice, ražnjiče. Dalo nam je vedeti, da bo po tej zabavi vse drugače, da se borno otresli bremena «Bratstva i jedinstva i nesvrstanosti« in da bomo svobodno zadihali v samostojni Sloveniji. Še več - naši najvišji politiki	so nam	pomahali	s šopom
osamosvojitvenih papirjev in nam povedali, da postajamo svobodni, da smo postali gospodje in da nam ne bo treba več jesti čevapčičev in podobnih reči, ampak bomo lahko jedli karkoli drugega. Tudi travo - če bo potrebno seveda, kot je rekla tovarišica bivša komunistka v skupščini. In potrebno bo, kajti Če pogledamo številke na plačilnih Čekih in številke v trgovinah, nam vse skupaj marsikaj pove. Sicer pa smo kaj takega pričakovali že po uvodu v letošnjo colsko nedeljo. Pričeli so jo namreč Tof, Ride in Maja. Za svoj nastop so pokasirali 17 dinarjev in pol. A je kaj čudno? Točno tako, 17 dinarjev in pol na sekundo. Na odru so se potili celih 1200 sekund ali 20 minut in naš računovodja je bil hitro lažji za 21 starih
jugoslovanskih milijard (1500 DEM).
Sicer pa je veselica potekala po ustaljenem redu. Muzika je igrala, meso se je peklo, devetsto litrov piva je teklo po grlih žejnih obiskovalcev in potem po odtočnih ceveh za vogale okrog prizorišča, Gozdnci so zapivali novo zmago, Malopoljci se utapljali v porazu, dobitki so dobivali lastnike, plesalci so plesali... Dogajanje okrog Edijeve pekarne pa je pokazalo, kako bo v samostojni in neodvisni - independent Sloveniji. Škrple so se namreč steple za zadnje dišeče hlebce kruha. Čeprav še vedno upamo, da do tega ne bo prišlo, imamo že pripravljeno majhno tolažbo. Medtem ko se bomo, Bog ne daj, tepli za kruh, nas bo nekaj manj, saj bodo tovariši prenovitelji izpolnjevali pred - osamosvojitveno obljubo in se sladkali s travo.
Čeprav je obdobje po Colski nedelji delikatno tudi za opisovanje v naši kroniki, pa moramo javnosti priznati senzacionalno resnico, da smo namreč prav organizatorji «zadnjega žura v Jugoslaviji«, Colske nedelje, nehote določili datum začetka agresije na Slovenijo. Na zelo uraden dokument - cenik -smo zapisali, da bo žur trajal stu ur., Obaveštajci, ljudske armade so to dejstvo hitro sporočili v Beograd, tam so računali, računali in izračunali, da je stu ur malenkost več kot «četiri dana. in tako so v sredo po Beli že hrumeli Kovačiči bratstva i jedinstva s svojim železjem. Torej, prav na območju, kjer se je odvijal zadnji žur v Jugoslaviji, se je začel tudi njen pogrebni sprevod z muzejskimi tanki na čelu - Colčani pa spet v zgodovino. V zgodovino pa bo prav gotovo prišel tudi slavni Trofenfeld jazz band, ki je tik pred koncem veselice s svojim nastopom napovedal, da so bo v kratkem nekaj zgodilo. Naslov pesmi, ki so jo izvajali je bil dokaj zgovoren: «Izdali me prijatelji, izdao me brat...«
Vojne dni je preživljal vsak po svoje, eden od članov odbora jih je prespal, vsekakor pa so bili ti dnevi kar delovni. Glavni colski gasilec je pridno vrtel sireno in pozival: «V zaklon, avionil. Ostali krajani pa sc pridno basali podstrešja s suhim senom, da bi, kot se je nekdo pošalil, hiše ob morebitnem napadu lepše gorele.
Vsake vojne je seveda enkrat konec. Tako je bilo tudi tokrat. Življenje se je počasi ustalilo, gostilne so se spet napolnile, rezervisti so dobili zamenjave, organ z Malega Polja pa nove škornje. Poletje je spet dobilo svoj smisel in začele so se priprave na tretjo zapovrstno novo mašo v naši fari. Podobno kot priprave na zadnji žur v Jugoslaviji, so tudi priprave na prvo novo mašo v independent Sloveniji potekale po ustaljenem redu in brez zastojev. Vse se je odvijalo z nekakšno rutino -okrasitev, mlajci, čiščenje, zvonjenje, snemanje, režiranje in zaviranje... Težko je sploh zapisati kaj novega ob tem dogodku. Vseeno pa smo ob Bogdanovi novi maši doživeli, da je po tolikih in tolikih letih prag naše cerkve spet prestopil vojaški škorenj. Nekateri rezervisti,ki so bili stacionirani v naši šoli, so si pač hoteli ogledati sobotni slovesen sprejem novomašnika in so prišli v cerkev. Malce so motili edino simboli na njihovih oblekah, last vojske, bratstva i jedinstva. Fante v SMB oblekah je opazilo tudi budno oko, last našega dušnega pastirja, ki je sklenil obisk vrniti. In res se je nekaj nedelj zatem procesija sv. Rešnjega telesa ustavila tudi ob osnovni šoli in na vrhu zunanjega stopnišča ob priložnostnem oltaiju opravila nekaj obredov. Toda zbrane vernike pogled na oltar ni nič kaj
navduševal. Prav nad oltarjem seje na bronasti spominski plošči bohotil simbol najboljšega sistema na svetu - peterokraka zvezda. No, spominska plošča je kmalu zatem izginila in celo policajev ni zanimalo kam.
Na Colu pa nismo imeli letos samo nove maše, ampak tudi srebrno mašo. Toda ta dan se je vreme pokazalo v vsej svoji grdobi. Zlobni jeziki so znali to hitro povezati z našimi Jugo-prepiri, češ da mora biti tudi zgoraj v nebesih nekaj narobe, ko niti svojim prvim podrejenim - dušnim pastirjem ne omogočijo praznovanja v lepem vremenu.
Počasi pa so se začeli naši prepiri umirjati, armada je umirala in na Colu se je spet naselilo običajno poletno mrtvilo. Eni so se odpravili na morje, drugi v hribe, še največ pa se jih ni odpravilo nikamor. Nekako v teh dneh je poseben razmah doživelo balinanje v Vrhpolju, na balinišču v hladni senci ob strugi Bele. Posebno aktivni so bili nekateri spremljevalci s Fructala, še posebno v nočnih urah, saj je balinišče tudi osvetljeno. Nekega dne so balinarji vzeli s seboj tudi človeka z največ funkcijami, ki je znan tudi kot odličen skakalec v vodo. In ker je balinišče ob strugi Bele, je pač najavil, da bo, medtem ko bodo ostali balinali, napravil dva do tri skoke s prelomom. Nad idejo so bili vsi navdušeni, hkrati pa so mu obljubili, da ga bodo, če bo lepo skočil, pripeljali s seboj tudi po prvem večjem deževju, ko bo v strugi tudi voda. Nad Vrhpoljem namreč Bela izgine v podzemlje in le ob dežju priteče tudi mimo same vasi in balinišča.
Ker je na balinišče v Vrhpolje odhajalo tudi vedno več pevcev iz Razpotja, se je nekega dne tja dol podal tudi njihov kapelnik. Toda balinišče je bilo zasedeno,saj so se po njem preganjali mladi dolgolasi fantje. Zborovodja, željan balinanja, pa jih je že od daleč zaprosil: .Punčke, pojdite proč, stric Ivan bi rad eno zabalinal.. Presenečene .punčke, so ostale brez besed.
Konec avgusta je pri nas ponavadi v znamenju rokometa. Odvija se tradicionalni rokometni turnir in občni zbor kluba. Letos mineva že petnajsto leto te športne panoge na Colu in približno pol teh let klub bolj životari. Kljub novemu igrišču, kljub novemu vodstvu, kljub novemu selektorju, kljub 500 DEM naše pomoči, itd. Sploh je preveč žalostno, da bi se o tem problemu razpisali.
Vesela stvar iz tega obdobja pa" je bil začetek dokončnega umika balkanske soldatcske iz naše mlade države. Predpostavljeni z ene in druge strani sb opravljali primopredaje objektov, orožja, opreme itd. Presenetilo je dejstvo, da so ob primopredaji nekje na Goriškem s pomočjo skrbne, natančne in sploh popolne vojaške evidence ugotovili, da je cel tank viška. Nekaj podobnega se dogaja tudi na eolski osnovni šoli, kjer že nekaj let zapovrstjo nikakor ne morejo v svoji evidenci najti rokometnega igrišča - športni center Lipov gaj imenovanega. Tako lahko vsaj sklepamo po tem, da jim ni do sedaj uspelo narediti niti ene akcije za njegovo vzdrževanje. Še dobro, da ga vsaj uporabljajo. Medtem ko se je armada umikala, pa se je s sedeža Evropske skupnosti vedno bolj širila novica, da utegne biti naša mlada država kmalu tudi uradno priznana. Gotovo moramo imeti Slovenci tam kakšne veze, si je ob tem mislil marsikdo. Ugibali nismo dolgo, saj smo ugotovili, da eden od visokih evropskih funkcionarjev izhaja iz Slovenije. Ste začudeni? Prav gotovo pa boste zaprepadeni,
ko vam bomo povedali za mnenje agentov Odbora. Trdijo namreč, da ima omenjeni visoki funkcionar svoje korenine nedaleč od Cola - v Podkraju. Je član visoke evropske organizacije - Sveta Evrope in, ja, prav ste prebrali, izhaja nekje iz okolice Podkraja, saj se kliče Jacques Poos.
Življenje seveda teče naprej, mi pa smo se prebili do septembra, ki je čas za Angelsko nedeljo, Vipavsko trgatev, za začetek jeseni in s tem že v uvodu omenjenih posezonskih razprodaj. Za razprodaje so najbolj dovzetne naše Alpinke. Tam zelo hitro izvedo za vse pocenitve in ugodnosti, kaj se splača, kaj ne, itd. No, in prav kmalu se je iz tega obrata razširila vest, da ima Lučo gate za sto milijonov - na razprodaji seveda. Novica na žalost ni preverjena, saj so zaloge prehitro pošle in so bili tudi agentje Odbora prepočasni. Sicer pa je prihajala iz tega obrata prav v jesenskih dneh zelo spektakularna novica. Da vas ne bo spravila na tla, vam jo bomo posredovali bolj počasi. Verjetno ste že slišali za Imcldo Marcos, vdovo po bivšem filipinskem diktatorju Marcosu. Znana je po bogastvu in marsičem drugem, predvsem pa po svoji ogromni zbirki čevljev, ki šteje preko 3000 parov, kar je svojevrsten rekord. Po omenjeni novici iz Alpine, naj bi ta rekord prav kmalu dohitel nihče drug kot naš obrambni minister Janša. Alpinke namreč napovedujejo, da bodo v kratkem začele s proizvodnjo, šulnov za Janšo..
Velja omeniti, da agresija na Slovenijo, hvala Bogu, na Colu ni povzročila skoraj nobene škode. Nekaj škode pa je povzročil poznejši ukrep - zapora zračnega prostora, ki je prizadel tudi Malopoljskega orla in najbolj znanega puškarja. Mimogrede - prav v poletnih mesecih je njegova obrt najbolj cvetela, saj je razneslo skladišče orožja v Črnem Vrhu. Ko se je delo nekoliko poleglo in bi lahko s kolegom Robertom spet raztegnil svoja jadra, pa je, kot že rečeno, udarila prepoved in zapora zračnega prostora nad 6000 metrov. No, saj bi še letela, ampak da bi jima pri tem nekdo omejeval višino - to pa ne. Njuno načelo namreč pravi: .Kdor visoko leta, ima lep razgled.. Sicer pa je postal zračni koridor nad Strmcem kar precej natrpan: dva domača zmajarja, leteči politik s svojo rjuho, pa nekaj letečih Škrpl in mahokrilci z ljubljanskega konca - močvirniki imenovani. Domorodci Malopoljci upajo, da bo ta leteča armada še dolgo srečno tlačila travo le z nogami, ne pa tudi s kakšno glavo. Menda pa je prišlo ob neupoštevanju zračnega desnega pravila že do prvih prepirov v zraku, ki pa zaenkrat še ne preraščajo v kaj hujšega. Sicer pa je vedno na preži in v pripravljenosti tudi budno oko prvega pravega malopoljskega organa.
Po umiritvi razmer po junijski vojni so se spet oglasili naši stari prijatelji iz naročniškega oddelka RTV Slovenija. Nad nas so stalno pošiljali izterjevalca dolgov,do katerega pa smo ostajali več ali manj hladni. Zadnjo novico s tem v zvezi je agentu kronike zaupal sam izterjevalec dolgov, ki je dal odpoved svoji nehvaležni službi.
Omenili smo, da se začnejo v jeseni krajšali dnevi, to jesen pa se je začela krajšati tudi vrsta zvezne vojske v Sloveniji. Vojaki in oficirji so zapuščali kasarne, karavle, skladišča, domove JLA in mnoge druge objekte z .druže Tito, mi ti se kunemo, in podobnimi gesli. Ob vsem tem pa se lahko Colčani žalostni in razočarani tolčemo po glavi. Le pomislimo lahko, kako lepe, urejene
in seveda popolnoma nove objekte bi nam vojska zapustila v Dolarski dolini. Tam bi lahko uredili disco, oziroma karkoli bi nam srce poželelo. No, da se bolje razumemo, kakor bi pač odločili vrhovi naše KS. Ko že omenjamo vodstvo naše KS, moramo omeniti, da se je lani nastali spor z mladino letos polagoma rešil. Sploh je bilo letošnje leto za KS kar uspešno, saj je uspela pomembna zadeva. Uspelo je, da so se pobožne želje za ureditev razpadajoče mrliške vežice končno začele uresničevati, saj je že v lanski kroniki omenjena zavora popustila in mrliška vežica se je sesula, kot bi jo zadeli naši vojnici vazduhoplovci.
Vodstvo KS pa je svoje sile usmerilo na novo delo. Namesto graditve nove mrliške vežice so začeli z nesmiselnim delom -popravilom na pol podrtega zidu okrog pokopališča. To delo je seveda nepotrebno trošenje truda, časa in denarja, saj že ljudska modrost pravi, da je postavljanje ograje okrog pokopališča velik nesmisel, saj od tam ni še nihče pobegnil.
Toda, o vsem skupaj bi mogoče imel drugačno mnenje naš grobokop. Nekega dne je pri enem od eolskih šankov pocukal za rokav agenta Kronike in zahteval, da tudi njegov slučaj najde mesto v tej zbirki dogodkov. Na pokopališču je namreč zmanjkala njegova lastna lopata. Povpraševal je naokoli in vse živo preiskal - brez uspeha,in prišel je do skrajno srhljivega zaključka - mrtvi kradejo. Sklenil je, da se ne bo obril, dokler se lopata ne vrne. No, in lopata se je po prvih poganjkih brade vrnila nazaj. Očitno se je - ta pravi ustrašil njegove kosmate pojave.
O kvartopircih nismo že dolgo nobene rekli. Medtem ko so rufatji vztrajni in ob sobotah in nedeljah redno mečejo hudičeve podobice in obračajo tolatje, pa je s tršiljaiji slabo. Zelo, zelo poredko se posedejo za mizo s kartami v rokah. Nad tem so se zamislili gostinci pri Tratniku in predvsem za lenobne tršiljaije nabavili igralni avtomat, kjer ni potrebno po rokah valjati prešlatanih kart, ni potrebno misliti, ampak le pritiskati na gumbe. Toda ta igralni aparat veliko jemlje in malo daje in je tako preveč podoben našemu bivšemu Jugo - državnemu aparatu.
Letošnje t.i. povojno obdobje je bilo bolj skromno z raznimi prireditvami, koncerti in zabavami. Colčani smo do prvega takega dogodka čakali prav do zadnje nedelje v oktobru. V naši farni cerkvi smo pripravili koncert slovenskega, mednarodno priznanega Big Ben Hit Quarteta. Kvartet se je proslavil s svojimi interpretacijami črnskih duhovnih, pravoslavnih, še najbolj pa seveda domačih pesmi. Toda spet se je pojavila naša znana Zavora in fantje iz kvarteta so morali svoj prvi nastop v neodvisni in samostojni Sloveniji na Colu odpeti v nam tujih - jezikih angleškem in ruskem. Domače, ljudske, pristne slovenske pesmi je stroga Zavora cenzurirala in jim ni dovolila v zavetje farne cerkve.
Sklad za nakup novih cerkvenih orgel se le počasi veča. Poznavalci pravijo, da manjka še približno polovica denarja. Darovalci pa se že pripravljajo na novo zbiralno akcijo, saj bo po namestitvi novih orgel treba zbrati denar tudi za nov cerkveni zbor, saj sedanji na žalost vse prevečkrat škripa, podobno kot stare orgle iz domobranskih časov. Ker pa bo formiranje novega cerkvenega zbora gotovo prehud udarec, bomo denar iz tega sklada raje namenili za dnevnice, kilometrine in nagrade sedanjim pevcem in pevkam, da bodo z večjim
veseljem prihajali na nujno potrebne vaje. S tem se bo gotovo strinjal tudi nesrečni zborovodja, po poganjkih na bradi tudi Gallus imenovan, ki mora tako ali drugače krpati luknje v zboru. Ni kaj, denarje sveta vladar, to geslo ni izmišljeno in povedano tja v en dan. Vse je usmerjeno v pridobivanje denarja - eni tako, drugi drugače. Eni prisegajo na Fair play, drugi pravijo, da je glavni vir zaslužka izvoz. Slednjega so sc končno zavedli tudi nekateri Colčani in najbolj popularen eolski rokometaš, med prijatelji Fele, je sklenil sebe in svoje znanje rokometa izvoziti v Španijo. Zakaj je izbral ravno Španijo in ravno zimski čas, vedo povedati njegovi najbližji in prijatelji, ki poznajo njegovo strast do toplega podnebja. Upamo, da mu bodo v južni Španiji, precej blizu vroče Afrike, temperamentne domačinke in toplo podnebje grele mrzle gorjanske kosti.
Tu pri nas je namreč čas zime, mraza, dolgih noči, čas, ko se staro leto poslavlja, čas, ko imamo novoletne aktivnosti, ko smo tik
pred Evropo 92. Skrajni Čas pa je, da tudi Kroniko počasi zaključimo.
Omenimo le še letošnji obisk Miklavža. Vsi vedo, da je to zelo star mož, ki ga leta že zelo zdelujejo. Včasih tudi kakšno skuha in letos se mu je zanimiv slučaj zgodil v Gornjem Colu. V veži pripravljena darila so njegovi spremljevalci prinesli v nadstropje, kjer jih je težko pričakoval otrok. Toda Miklavž jo ugotovil, da so angelčki raztreseni, saj so zelo pomembno darilo pozabili v veži. Hitro je najbljižjega angelčka poslal po darilo, ki v veži stoji pokonci. Angelček je pohitel in ker je v veži sjalu pokonci sestavljiva omara, jo jo pač pritovoril v nadstropje... Problem so potem hitro rešili, Miklavž pa je nemoteno nadaljeval svojo pol.
Sedaj pa prav zares končajmo...
V bodočnosti se bomo verjetno spet na veliko srečevali z revnimi in bogatimi, zato zaključujemo nekako v tem stilu. Pravijo, da je revež vedno revež. Namreč, ko je bila inflacija najvišja, so reveži varčevali denar, bogataši pa
so zidali nove hiše. Ko smo vozili na pame in neparne številke, so reveži nekajkrat na teden hodili peš, bogataši pa so kupili še en par -nepar avto. Ko smo kupovali bencin na bone, so reveži spet Sparali in se gnetli na avtobusih, bogatašem pa so boni od kdo ve kje ostajali. Ko so začele svoj pohod italijanske penzije, so jih v glavnem dobili bogatejši, ko so začeli razprodajati družbeno lastnino, so reveži nemočno vzdihovali, bogati pa flegma nakupovali in nenazadnje - ko se je začela evforija fair play denarne igre, so se reveži obrisali pod nosom, bogataši pa množili svoje bogatstvo. Torej - revež je vedno revež, deni ga v grič ali dolino. Nekdo se je slikovito in malce grobo izrazil: .Če bi bil drek kaj vreden, reveži še riti ne bi imeli..
Želimo, da bi bilo v novem letu, v Evropi 92 čim manj revežev. Na svidenje naslednje leto.
Agentje Odbora
COLSKA
GARTROŽA
COLSKI
TRN
Colska gartroža je priznanje, ki ga člani dništva Trillck vsako leto podelimo na novoletni proslavi. To jc priznanje, ki ga nosimo v sebi, svojih srcih. Ni zveneče, je pa iskreno! Priznanje, ki ga imamo čast podeliti letos nosimo že dolgo v sebi. Čast ga imamo podeliti človeku, ki je prišel med nas pred štirinajstimi leti. Zdel se nam je nekako nenavaden, drugačen. Začel sc jc zanimati za nas, za naše prednike, izročila in običaje. Pokazal nam je pot do boljšega poznavanja naše vasi, naših odnosov, nas samih. Prebudil je tiste potencijalc, ki so ležali skriti v nas, nas naučil, kako jih izkoriščati ter poskrbel, da so ostali zapisani za poznejše rodove, nam pa v ponos in spodbudo.
Z izdajanjem Javorovega lista, še bolj pa s knjigo Javorov hudič pa je ime našega kraja ponesel preko občinskih meja. Izdatno pomoč nam je nudil tudi ob nastanku Colskega časnika in postal skoraj nepogrešljiv sodelavec.
Zato si pridržujemo pravico, da za dobitnika Colskc gartrože za leto 1991 proglasimo gospoda Franca Černigoja.
Tako kot vsako leto, nam tudi letos podelitev colskega trna povzroča veliko preglavic. Le da tokrat problem ni v tem, komu bomo trn podelili, pač pa v tem, kako ga bomo podelili, kajti o tem, da si trn zasluži jugoslovanska armada ni nobenega dvoma. S svojim nastopom in ravnanjem v začetku poletja je vnesla med ljudi podobe in občutke, katerih si nikoli nismo želeli videti, ne doživeti.
Ker pa v Sloveniji že nekaj časa ni več predstavnikov jugoslovanske armade, se je pojavilo vprašanja, komu bi priznanje izročili. Po nenapisanem pravilu mora namreč dobitnik priznanje sprejeti na novoletni proslavi, kar pa je v tem primeru nemogoče. Zaradi vseh zgoraj naštetih stvari, smo sc v uredništvu Colskega časnika odločili, da letošnjega Colskega trna ne podelimo. Vsi drugi negativni dogodki so namreč daleč v senci agresije na Slovenijo.
POGLED SKOZI FOTOGRAFSKI
OBJEKTIV
_______Fotoreportaže o nekaterih dogodkih_
COLSKA NEDELJA 1991
23. Junija 1991 - „ZADNJI ŽUR V JUGOSLAVIJI,,
POGLED V OŽIVLJENO EDIJEVO PEKARNO
Hlebci so oblikovani in pripravljeni za peko. Ediju sta pomagala mojster Topli dišeči hlebci so povabili pred pekarno veliko ljudi. Drugo leto bo Rojc in Robert. Delo je potekalo brezhibno.	potrebno več testa. Bog vam daj zdravja, Edi! Vse foto: Simon Š.
IZLET V PLANICO, 23. Marec 1991
Naporen dan je bil in del posledic je viden. Foto Sandi Š.
KONCERT V CERKVI SV. LENARTA NA COLU
Big Ben Hit quartet in MPZ Razpotje Col
Koncert je pričel MPZ Razpotje Col.
..nadaljeval, pa Big Ben Hit quartet, kije navdušil. Foto: Toni K.
PONOVOLETNI ŽUR ODBORA Gostilna Metka, Črni Vrh, 2. Februar 1991
Mi že vemo zakaj .Gartrože ljubezni,,. Pst, pst,...!?	Za pravilni potek je skrbela stroga komisija. Foto: Anton T.
SREČANJE Z MLADINO V KANALU Sobota, 5. Oktober 1991
Gasilska v Kanalu. Stojijo: HiSnik Janko, Janko, Puc, Lučo, Lampe,	Srečanje smo začeli v nogometu.
Koko, Peter. Čepijo: Matjaž, Darjo, Simon, Romana, Matej, Alenka,	Spet posnetek za zgodovino: HiSnik v akciji.
Brigita, Buba, Patricija, Sandi._______________Foto: Miran Ipavec_____________________________Foto: Sandi Š.______________
MIKLAVŽEV ANJE na Colu, 5. December 1991
Miklavž sc je tudi letos pripeljal na Col s konjsko vprego.	Tako pa je bilo pri Tekcu v Žagoliču.	Foto: Marjan P.
NAGRADNA COLSKA KRIŽANKA
ReSeno križanko izrežite ali prepišite In poSIjitc na naslov: DruStvo TRILLEK, 65273 Col, najkasneje do 31. Januarja 1992. Izžrebali bomo tri nagrade: 1. nagrada: 500 SLT, 2. nagrada: 300 SLT, 3. nagrada 200 SLT. VELIKO SREČE !!!
GUGLANJE PO COLU
Colčane obveščamo, naj se nikar ne vozijo z mestnim avtobusom v Novi Gorici, ker se je le ta podražil za 10 000%. Šifra: Sam nje puvj'dt muojmu muži.
Uredništvo Colskega Časnika daje celoletno naročnino tistemu bralcu, ki bo pravilno uganil datum , kdaj bodo izginile smeli s prostora ob novem kamionskem parkirišču. Šifra: Prvi sneg prekril je breg.
Zračni prostor nad Malim Poljem je spetje zopet odprt, malopoljskega orla so namreč že sneli z drevesa. Šifra: V gipsuje topleje.
Obenem pa obveščamo, da se je eolskim zrakoplovcem pridružil star znanec gorjanskega neba, tokrat z motorno eskadriljo. Šifra: Leteči traktor - Ulva.
Jeseniški komunalci bodo skupaj z nevarnimi odpadki na Madžarskoposlali tudi kos jeseniškega ozemlja, ki so ga poscali eolski romarji v Planico. Šifra: Smrdelo je bolj, kot v bosanskem naselju.
Obvestilo za vse, ki se odpravljate na prvi randi. Nov priročnik za te namene je Mozrtov Requiem (Maša za umrle ).Šifra: Ljubezen ima čudna pota.
Tudi močna butja ni prišla do živega novim angelskim krilom, ki jih je prav v ta namen izdelal mojster iz bizanca. Šifra: Pleh jo pleh.
Tukaj sedeči (lačen in žejn) ne ubogam svojega malega strica ( lačnega in žejnega ) in mu ne grem po telesno hrano. Šifra: Klinc, pa tak ta mal nečak.
Sekretar ene najmočnejših strank je zelo dober učenec. V dobre pol
ure sc je naučil kričati tako, kot kriči baza. Šifra: Važna sta dobra učitelja.
Na družabnem in tu pa tam tudi športnem srečanju v Kanalu smo lahko pili po mili volji, kajti nad nami je bedel organ z Malega Polja. Šifra: Dobro je imeti dobre veze.
Prvi eolski podjetnik daje svojo trgovino v najem najboljšemu ponudniku. Šifra: Zakaj bi se potil, makaronarji so slabi hazarderji.
Colski starši prosijo pristojne organe, naj, za božjo voljo, že nehajo pošiljati ankete o vpisu otrok v vrtec. Šifra: Naš mule je šel včeraj k
vojakom.
Veljak stranke je zopet uveljavil svoj prav, Šifra: Vedno se praska tam, kjer ga ne srbi.
Vse zainteresirane, ki želite vstopit v eno najmočnejših strank obveščamo, da so se spremenili pogoji vpisa v stranko. Namesto članarine mora zainteresirani pojesti tri pare klobas, starih tri leta in ostati živ. Šifra: Pohitite, klobas je še za deset vpisnikov.
Ta drugi najboljši colski fotograf prosi izginule osebe iz skupinske fotografije, da se pojavijo na dodatnem snemanju. Šifra: ne kale ri abrahamovci se zaman iščejo na fotografiji.
Najlepši član ene najmočnejših strank pravkar sporoča, da je prihod na kavč do nadaljnega odložen.Šifa: Pridem ob 3.h.
	
PROPAGANDA	
	
Gostilna TRATNIK, Col	Bife ŠTEFANČIČ, Col
	
Hladnik Milan, ELEKTROMEHANIKA, Col	Žejn Janko, MIZARSTVO, Col
	
Vidmar Miran, EL. INSTALACIJE, Žagolič	Česnik Alojz, STREŠNO KLEPARSTVO, Col
	
Curk Božidar, MIZARSTVO, Col	Alpina Žiri, OBRAT COL
	
Trošt Lucijan, TRGOVINA MEDO, Col	Čuk Milka, FRIZERSKI SALON, Col
	
COLSKI ČASNIK izdaja Društvo TRILLEK društvo za ohranitev starih običajev. Uredniški odbor: Glavni in odgovorni urednik: Sandi Skvarč Računalniško postavljanje: Marjan Peljhan Lektor: Franc Černigoj Strokovni sodelavci: Lucijan , Simon ,Matjaž , Janko Ž, Janko Š, Janez, Matej, Darjo, Damjan, Silvo Naslovnica: Silva Čopič Tisk: ZIP Solkan Naklada: 300 izvodov Številka: 4/december, 1991 Redakcija zaključena 21. 12. 1991	ZAHVALA Uredniški odbor Colskega časnika izreka Zahvalo vsem, ki ste omogočili izid 4. številke Colskega časnika. Posebno se iskreno zahvaljujemo gospoduFrancw Černigoju, ki nam pomaga s strokovnimi nasveti. Zahvalo smo dolžni še: -Čopič Silvi -Pokrajinskemu muzeju Nova Gorica -Osnovni šoli Col -LDS Ajdovščina -PTT podjetju Nova Gorica -Vsem ljudem dobre volje
Slika Hi	ttnnč Hwa Dbam FkajmSč (FV*mntwinlich) de GrknfcJit Zcndjcvkl Vipivikc dulinc, ICnsa in Notranjske. Bakrurcx, pipò, plukča 46,8xM.8 cm. Iz »arije kut ,rkr»hH CkhoIbc tahdk
cfarographica. de., ki jih je 1744 hnJul v 1 .juHjmi L D. FV*j«nK2. Last GorSkcg» nzocj» No« Gene».
inf®
» i
HÌlM ‘ i8lHr
i'S'5 1-3 ^ H«0: ?
>■* !|f:j
rHn
v g §. M L
2 ^ 2 n* <T