ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 2.           V Ljubljani 1. februvarlja 1887.     Leto X.VII.
Na hribu sv. Urbana.
" ??ii torej se dvigala cerkev je kdaj,          Iu str&taiku pravi: ,Le bistro poglej,
Oj cerkev svctnika Urbana.                      Li vidiš mordJi kaj oblaka?"
In lc ražvalina je tii ic sedaj,                  »»NeM jevac jasno, kot biloje prej,
Z robidovjem ostriin obdana.                    Ne vidiai nobenega znaka.""
Let sto je minulo. ko suša grozno            Kruh, vino posvčtil jiros^fi je Bogii,
Falfla domate je kraje.                              Naj revnih stvari več Ee šfba:
A mDožica veraa, na goro je t6               nDoklžr ne dobimo dežja  od neba
HitfSla v Boga zaupaje.                              Ne vrnemo b tega se hriba."
,Tri mes'ce nebii nam ni dalo dežja          In sWžnihi pravi: nOzrl se vnebd,
ln zemlja razbeljena zeva;                        Nemara sedij oblaM se." —•
če dalje 8e žgc nas vrof-ina straSna,          nnEe9,lal]iiamegl(ca,V9ajzdUctak6,
Neznisna paJ naSa bo reva.                     Tam dviga od južne stranl se.""
Oj prosi mogoSni in sveti Urban,             Dariluega keliha ni še izpil,
Da Bog se nas v etiski usmili;               Še stal pri oltarji je ma^uik,
V8a leta te boiao čaatili ta dan,              Vze dež je pohleven šumljaje rosil
<5e sprosiS poui<i*i nam v siti."                Na potje, via%rad iii paSaik. —
In mašnik daruje brezmadežni dar,          Minulo od takrat atotino je let,
Z tskreniini moli ^utili:                             Ljudje so tedanji pomrli ?
nOdp«atiiiamBog, ne kazDt^naenikar,        To cerkev &a hriba pozabil je svet,
Zveet^je Ti bomo fllnžili." —                   Viharji do tal jo podrli. Fr.Krek