•»rijatelju učitelju Leopoldu Ažmanu, t 19.11. 1915. Im tudi Ti odšel odtod tja v večnojasne si višine, kjer solnca žar nikdar ne mine. Prišel po Tebe je božji sel in smrtni sen Te je objel. — Prerano pač Te je odvel! Usoda grenka in nemila. solz koliko si že rodila! — OdJočil je tako Oospod! — Pat s trnjem bil Ti je posut... Ni stlala rož Ti rodna Vila, le smrtni venec je povila; ker komaij jel veselo bl živeti, že sojeno je bilo Ti umreti!  Pozvan na bojne si poljane z* dom bil, rod — a smrtne rane zadal sovražnik ti je krut! — Zdaj stola božjega zreš čar... Ti šoli bil si zvest služabnik; odkrit značaj, vsem vrl družabnik. Ej, ti si znal smeh izvabiti, lam mračno čelo razvedrili!  Kor ljubil dom in rodno si zemljo tako gorko — da v smrt si šel za njo: zato nam zabljen Ti nikdar! In mlad postal si mučenik ... Zdaj sladko sanjaj, blaga duša, Ti doma rahla bodi ruša! Glej, željo to Ti izpolnila nazadnje le je rodna Vila! — Vsaj pal na polju si časti in slave kot vzor-vojak za blagor očetnjave! Na doma pa si žrtvenik zgradil si trajen spomenik! — I van Pi rc.