izvirno znanstveno delo UD K 582.751 (497.12 Sečovlje) DOLGOKLJUNATi ČAPLJEVEC (ERODIUM CICONIUM) /L/L'HER.) PRVIČ UGOTOVLJEN TUDI V SLOVENIJI Sečoveljskim solinarjem Ai salinai di Siccioie Tone WRABER cir., univ, prof., Oddelek za biologijo 8F, 61000 Ljubljana, Večna pot 111, SLO Ph.D, prof. univ., Dipariirnento cfi biologia BF, 61000 Ljubljana, Večna pot 111, SLO IZVLEČEK Pisec obravnava v flori Slovenije doslej neznano pojavljanje dolgokljunatega čapljevca (Erodium ciconium), ka­terega plodiče so sečoveljski solinarji uporabljali za napovedovanje vremena. Poleg te floristično in etnološko zani­mive rastline analizira tudi pojavljanje drugih v Sloveniji rastočih čapljevcev (E. maiacoides, E. cicutarium) in prvi dve vrsti predstavlja na area I ni karti. Ugotavljaj da je bilo pojavljanje vrste E. moschatum, ki je bila v Sloveniji naj­dena samo enkrat, le prehodno. Ključne besede: Erodium, Erodium ciconium, Slovenija, razširjenost, etriobotanika Key words: Erodium, Erodium ciconium, Slovenia, distribution, ethnobotany ZGODB A O ODKRITJU V novejšem času se najbrž ne dogodi pogosto, da prebivalci nekega območja za neko rastlino vedo, bota­nična stroka pa ne. Prav to pa velja za dolgokljunati čapljevec (Erodium ciconium), ki je v zavest slovenske fforistike stopil šele v letu 1995. P. Skoberne in S. Suš­nik, ki sta zasnovala program za televizijsko oddajo o flori Slovenije, sta vanjo vključila tudi rastlinski svet Se­čoveljskih solin in v njem posebno "vlogo" nameniia čapljevcu, katerega plodiče solinarji uporabljajo ali so jih uporabljali za napovedovanje vremena. V publikaciji o Sečoveljskih solinah sta njena avtorja (Pahor & Pobe­raj 1963: 81) ta čapljevec navedla kot Erodium maia­coides (srčasto! istn i čapljevec), kot njegovo nahajališče pa "pri Sv. Jerneju na Seči". 20. 6. 1995 se je S. SuŠnik udeležil študentske ekskurzije v Strunjan, ki jo je vodil pisec tega čianka; ta mu je ob tej priložnosti pokazal srčastolistni čapljevec, na katerega je naletel na kopnini med morjem in "laguno" Stjužo. Rastlina pa se nekako ni ujemala s primerkom, ki ga je P. Skoberne v letošnjem juniju dobil od Zore Žagar, kustosinje Pomorskega muzeja "Sergej Mašera" v Piranu; nabral ga je Dario Radovac, upokojeni solinar in varuh Muzeja solinarstva v Sečoveljskih solinah. Ko je televizijska ekipa 21. junija prišla v Sečoveljske soline, ji D. Radovac čapljevca ni pokazal, kot so pričakovali, v solinah, temveč v svojem vrtu (Seča 149), kamor ga je spomladi 1995 presadil. Presajeni primerek je izkopa! v okolici domovanja nekdanjega solinarja Giovannija Del Conteja v Padernu (Seča 73). S. Sušnik je 24. 6. piscu članka izročil pri Radovcu nabrane primerke, ta pa jih je, najprej po literaturi, nato pa še po primerjavi s herbarijskimi primerki - na svoje precejšnje presenečenje - določil za dotlej v flori Slovenije še neugolovljeni dolgokljunati čapljevec (Erodium ciconium). RO D ČAPLJEVCEV V SLOVENIJI Drugače kot z mnogimi vrstami razširjeni rod krvo­močnic (Geranium) so čapijevci v Sloveniji redki. Sta­rejši sistematiki so jih, vse do 1789, prištevali h krvo­močnicam. Oba rodova se ločita po naslednjih znakih: - Prašmki obeh krogov (obdipfostemonskega) andreceja fertilni ali )e redko nekateri (2-3) brez prašnic; piodiči (merikarpiji) s kljuncem, ki se ne zvije spiraiasto, temveč lokasto od spodaj Tone WRABER: DOLGOKLJUNAT1 ČAPLJEVEC IMODIUM CICONIUMI/l /l'HiR.) PRVIČ UGOTOVLJEN TUDI V SLOVENIJI, 171 -1 76 navzgor; listi največkrat (pri domačih vrstah vedno) v različni mer i alanasto deljeni, v obrisu (od zgoraj in spodaj sploščeno) okrogii Geranium - Prašniki zunanjega (epipetalnegaI) kroga sterilni, brez praš­ntc, notranjega (episepainega!) pa z njimi; ploditi (merikarpiji) s kljuncem, ki se ob zrelosti plodu spiralasto zvije; listi (pri domačih vrstah vedno) v različni meri pernati, včasih tudi ceii, v obrisu podolgovati ...... Erodium Na ozemlju Slovenije je bil Scopoli prvi, ki je nave­del vrsto iz današnjega rodu Capljevcev. V 1. izdaji Kranjske flore (1760:489) jo imenuje "5. vrsta rodu Geranium", v 2. izdaji istega dela (1772/2: 40) pa isto vrsto imenuje Geranium cicutarium in pravi, da raste v živih mejah in na poljih, konkretnega nahajališča pa ne navaja. Očitno jo je imel za razširjeno, Fleischmann (1844:125) jo ima za razširjeno po vsej Kranjski, josch (1853: 80) navaja iz Pliberka na Koroškem povedno ko­roško narečno ime "žrebeljci", seveda zaradi oblike plo­dičev. V Sloveniji velja E. cicutarium za razširjeno vrsto, na kar kaže tudi njeno slovensko ime navadni čaplje­vec. Standardna floristična dela zaradi pogostnega po­javljanja sploh ne navajajo konkretnih nahajališč, zaradi česar arealna karta s (precej redkimi) konkretno zna­nimi, v herbariju LjU dokumentiranimi nahajališči, sploh ne daje resnične slike o razširjenosti navadnega čapljevca v Sloveniji, zaradi česar smo se ji odpovedali. Vrsto Erodium moschatum (muškatni čapljevec) je, še pred letom 1860, pri Ankaranu našel M. Tommasini. Nahajališče omenja Loser (1860: 277), v pismu J. Freynu ("E. moschatum Willd. wurde in !Strien bisher ein einzi­ges Mal, und zwar bei Muggia gefunden") pa tudi Tom­masini (Freyn 1878: 300). Bolj podrobno o tej najdbi piše Tomrnasinijev botanični učenec Marchesetti (1896­1897: 96): "nelle vigne a S. Nicolö d'Oltre presso Mug­gia", Ta najdba pa je ostala do danes edina in ima go­tovo samo še zgodovinski pomen, kaže pa vsaj omeniti, da je muškatni čapljevec v Trstu ("habitat Tergesti") našel že Scopoli (1772/2; 41). Gams (1924: 1725) piše, da je bila ta sredozemska vrsta že od nekdaj v srednjeevrop­skih vrtovih, iz katerih je z lahkoto podivjala, zaradi di­šečih listov gojena kot zdravilna in okrasna rastlina; tudi je bila zanesena iz pralnic volne in tovarn platna, je pa skoraj vedno spet izginila. Med takšna "enkratna" nahaja­lišča lahko iz sosednih dežel štejemo tisti v Beljaku (Ko­keil pri Joschu 1853; 80) in Leobnu (Maly 1838: 27). Monograf družine krvomočničevk Knuth (1910: 282) jo ima za "ruderalno rastlino vsega Sredozemlja". Ker je bi­lo njeno pojavljanje v Sloveniji gotovo nesamoniklo, či­sto osamljeno in le enkratno, ne moremo govoriti o iz­umrli vrsti v smislu "rdeče" kategorizacije. Uvrstitev med nezadostno poznane vrste (VVraber & Skoberne 1989: 32) po tukaj povedanem ni več smiselna, vprašamo pa se lahko tudi, podobno kot pri le enkrat (Loser 1860: 292), pozneje pa nikoli več najdeni vrsti Ballota rupes­tris, ali jo sploh kaže navajati kot vrsto flore Slovenije. Arealna karta vrste Erodium malacoides (srčastolistni čapljevec) (si. 3) kaže, da ta v Sloveniji raste samo v istri. Prve nam znane konkretne podatke navajajo Štefani (1895: 124) iz okolice Pirana (Pacug, Seča, Krog, Lučan), Marchesetti (1896-1897: 96), ki, kar zadeva Slovenijo, posplošeno povzema Štefanija in dodaja Izolo, in Pospicbai (1898: 36-37), ki kot nahajališča omenja izolo, Piran, Sečo in Krog. V herbariju LJU ni bilo nobenega dokaznega gradiva, pa tudi sicer v 20, stoletju ni bilo potrditev starih najdb. Ker pa stari po­datki vendarle niso govorili o zelo redki vrsti, opazo­vanje iz 1971 ali 1972 (VVraber 1973: 148) pa sta spre­gledala, sta jo VVraber & Skoberne (1989: 32) uvrstila med nezadostno poznane vrste. V Jetu 1995 pa smo jo opazovali in nabrali v Piranu (pred cerkvijo sv. Jurija na zahodni strani) in na že znanem nahajališču v Stru­njanu. Tako piransko in zlasti še strunjansko nahajališče kažeta na močan človekov vpliv na njeno rastišče, kar pri rastlini na obrobju njenega sicer obsežnega areala sploh ne preseneča. Poučni so podatki, ki jih o tej vrsti navajata Cleva & Vidali (1984: 194-195). Ob njeni recentni (1983, 1984) najdbi na adventivnofloristično znameniti lokaliteti Carnpo Marzio v Trstu ugotavljata, da herbarijski primerki potrjujejo navzočnost te vrste na območju Trsta vse od 1844 do 1984, od tega na Campu Marziu v celotnem navedenem časovnem razponu. tO cm L o SI. 1: Oblika pritličnih listov: 1 Erodium malacoides, a -Montpellier, T, Wraher, LJU 64445, b - Rovinj, E. Ma­yer & T. Wraher, LJU 40392; 2 Erodium moschatum, Toscana: Lugnano, D. Marchetti, LjU 109221, 3 Ero­dium cicutarium, Ljubljana, Paulin (Fl. exs. cam. 926), LjU 13005. Fig. 1: Shape of basal leaves: 1 Erodium malacoides, a -Montpellier, T. Wraber, LjU 64445, b - Rovinj, E. Ma­yer & T. Wraber, LjU 40392; 2 Erodium moschatum, Toscana: Lugnano, D. Marchetti, LJU 109221; 3 Erodium cicutarium, Ljubljana, Paulin (Fl. exs. earn. 926), LjU 13005. Tone WRABER: POLGOKLIUNAT l ČAPUEVEC (ERODIUM CICONIUM)/U l.'HÉR.) PRVIČ UGOTOVLJE N TUD ! V SLOVENIJI, S 71-! 76 SI. 2: Variabilnost navadnega čapljevca (Erodium deu­terium): 1 -Paka pri Velenju, D. Nagtič, LJU 97622, 2 -Velika Piešmca (Čičarija), T. Wraber & M. Lovka, LfU 89979, 3 - Ljubljana, Paulin (Fl. exs. earn. 926), LJU 13005. Fig. 2: Variability of Erodium cicutarium: 1 - Paka near Velenje, D. Naglič, LJU 97662; 2 - Velika Piešivica (Čičarija), T. Wraber & M. Lovka, LfU 89979, 3 ­Ljubljana, Paulin (Fl. exs. earn. 926), LJU 13005. Erodium ciconium (dolgokljunati čapljevec) je po tem, kar Je bilo doslej povedano, tretja vrsta, katere po­javljanje v Sloveniji je zanesljivo dokazano tudi v seda­njosti. Ker gre za rastlino, ki v flori Slovenije doslej Se ni bila znana, ji posvečamo podrobnejšo obdelavo. ERODIUM CICONIUM (DOLGOKLJUNAT I ČAPLfEVEC) Že omenjeni Knuth (1910: 260) pravi, da je ta čap­ljevec ruderalna rastlina vsega Sredozemlja, ki sega do Prednje indije, zanesli pa so jo tudi v Severno Ameriko. Zanimivo je, da je v 2. polovici 19. stoletja rasla tudi prt Žavljah blizu Trsta. Pospichal (1898: 36) piše, da "je bila opazovana več let zapored na travnatem kraju pri "Belem mlinu" v dolini Glinščice blizu Žavelj, očitno zanesena z ovčjo volno z južnoistrskih ali dalmatinskih otokov, vendar pa v novejšem času ponovno ni bila več najdena." Tudi o tem pojavljanju, ki je izginilo že pred več kot sto leti, lahko rečemo isto kot o pojavljanju vrste Erodium mosehatum v Ankaranu. Njeno, botanikom doslej neznano pojavljanje v Sloveniji, je gotovo mnogo trajnejše, saj bi je drugače solinarji ne uporabljali pri napovedovanju vremena. Pahor & Poberaj (1963: 81) v tej zvezi sicer ne omenjata dolgokljunatega (Erodium ciconium), temveč srčastolistni čapljevec (E, mala­coides). Morebiti je bila določitev napačna (žal ni nave­deno, kdo je bil določevalec), čisto izključeno pa tudi ni, da je imel nam neznani določevalec pred seboj v resnici srčastolistni čapljevec, kar pa je vseeno manj verjetno, saj so kljunci plodov pri tej vrsti znatno krajši in zato najbrž tudi manj (komaj?) uporabni. Dolgokljunati čapljevec je v južni Istri znan že dolgo časa. Iz okolice Pulja in iz Ližnjana ga navaja Freyn (1878: 300). V novejšem času (1965-1967) ga je v oko­lici Pulja nabiral Zimich (Mezzena 1986: 201). Bolj na severu je znan iz Rovinja (E. Mayer, 23. 5. 1953, LjU 58699), doslej najbolj severnojadransko nahajališče pri Žavljah pa ima, kot vemo, samo še zgodovinski pomen. Po vsem povedanem pojavljanje dolgokljunatega čapljevca v Seči fitogeografsko sploh ni presenetljivo. Pahor in Poberaj (1963: 81) pišeta, da Erodium mala­coides "raste pri Sv. !erneju na Seči", ta navedek pa se skoraj gotovo nanaša na E. ciconium. Na ekskurziji 28. 6. 1995 smo naleteli nanj na sle­menu Seškega polotoka pri hiši Seča 179 a. Našli smo eno, zaradi razmeroma poznega obdobja anteze zelo razkošateno, okrog en meter visoko rastlino, ki je obil­no plodila, a tudi še cvetela. Ker gre za enoletnico, je čisto možno, da se v prihodnjem letu ne bo več pojavila na sedanjem kraju, ampak kje drugje v soseščini. Rasla je vrh zloženega flišnega suhega zidu. Skupaj z njo smo opazili vrste Rubus ulmifolius, Rubia peregrina, Gera­nium rotundifolium, Agropyron repens, Avena spec., Medicago sativa, Diplotaxis tenuifoiia in Allium ampe­loprasum. 26. 8. 1995 so bili vidni samo še njeni suhi ostanki. V okolici hiše Giovannija Del Conteja v Pa­dernu istega dne ni bilo več videti niti teh. Po pripo­vedovanju D. Radovca tam raste na suhih travnatih bre­žinah med terasami, ki jim v piranskem italijanskem na­rečju pravijo "coronate" (prim. Štefani 1895: 9). Čap­ijevčevo pojavljanje je, na antropogeno nastalem in vplivanem rastišču, gotovo nestalno, sicer pa je to za mnoge sredozemske rastline, zlasti še takšne, ki so blizu (severne) meje svojega areala, čisto navadno. Analogno tistemu, kar je bilo zapisano o pojavljanju vrste Erodium malacoides v Trstu, je pojavljanje dolgo­kljunatega čapljevca na Dunaju. Melzer & Barta (1994: 347-350) ugotavljata, da ta čapljevec na istem naha­jališču vztraja že nad 100 let. Ker se jima naselitev mlajšega datuma ne zdi verjetna, menita, da gre v da­nem primeru za naturalizirano vrsto. Tone WRASER: D O IG O KLJUNATI ČAPljEVE C íERODIUM CiCOMUMJ/l./L'HÉR. ) PRVIČ UGOTOVLIE N TUD I V S LOV EN !(I, 171-176 Zaradi takšnih dejstev mora biti sicer verjetno antro­pogeno (adventivno?) pojavljanje dolgokijunatega čap-Ijevca na Seškem polotoku že dolgotrajno. O tem priča dejstvo, da je "paieta" (krajevna oznaka za plodiče tega čapljevca) prišla v (solinarsko) pogovorno ("varda la paieta" i in pregovorno rabo ("Te ga I a paieta" in "La paieta mostra ei tempo cussi giusto come la dona co'ombrela") {Pahor & Poberaj 1963: 82), pa tudi trditev obeh pravkar navedenih avtorjev, da sta bili vetrovnici ("rosa dei venti"), ki ju v svoji vodniški publikaciji opi­sujeta, narisani na začetku 20. stoletja. Barvno sliko dveh vetrovnic, ki sta zdaj razstavljeni v Muzeju solinar­stva v Sečoveljskih solinah, je objavila Z. Žagar (1991: 66). Ta preprosti solinarski vremenokaz je bil sestavljen iz vetrovnice, v katero so izvrtali luknjico, vanjo pa vtaknili "paieto", v botaničnem jeziku del čapljevčevega plodu. Ta se ob spreminjanju vlažnosti vijakasto zvija in s smerjo svojega še ravnega dela "kaže" na enega od vetrov, narisanih na vetrovnici. Vsak veter je prinašal zanj značilno vremensko stanje, tramontana (severni ve­ter) npr. bello (lepo vreme), levante (vzhodnik) pa affos­ cato (megleno vreme). Ti preprosti solinarski "baro­metri", sestavljeni iz vetrovnice in plodiča čapljevca, niso izključno muzejski eksponat, temveč še vedno v uporabi. 26. 8. 1995 smo enega videli na hišnih vratih že omenjenega Giovannija Del Conteja; ta ima v svoji mapi vetrovnico, ki jo je narisal 1994. leta! Ta upo­kojeni sol i na r, ki je bil rojen 26. 8. 1913 v bližnjem Parecagu, je povedal, da se rabe "barometra" spominja, odkar se zaveda, se pravi od 20-ih let tega stoletja na­prej. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali je opisana uporaba čapljevca nastala v Sečoveljskih solinah in je nanje omejena ali pa je prišla od drugod; če je res drugo, od kod in kdaj. PREGLED ČAPLJEVCEV, K I S O BiLi DOSLEJ NAJDENI NA OZEMLJU SLOVENIJE, S KLJUČEM ZA DOLOČANJ E Vsi 3 v Sloveniji rastoči čapljevci - in na tem ozem­lju le enkrat najdeni Erodium moschatum - se dajo za­nesljivo razlikovati. Poleg ključev v standardnih flori­ 5/. 3: Razširjenost dveh vrst čapljevcev v Sloveniji • Erodium ciconium (virpodatkov: LfU/T. Wraber/). • E. malacoides (vir podatkov: Štefani 1895: 124, Marchesetti 1896-1897: 96, Pospichai 1898: 36-37, T. Wraber 1973:148, LJU/T. Wraber/), Fig. 3: Distribution of two StorksbUl species in Slovenia • Erodium ciconium (source of data: LJU /T. Wraber/) • E. malacoides (source of data: Štefani 1895:124, Marchesetti 1896-1897: 96, Pospichal 1898:36-37, T. Wraber 1973: 148, LjU/T. Wraber/), Tone WRABER: DOLGOKLJUNATI ČAPLJEVEC (ERODIUM CfCOMUM) tU L'HÉR.) PRVIČ UGOTOVLJEN TUD I V SI..OVF.N1J!, ! 7! -Ufe stičnih deiih so koristni ključi, ki so jih v novejšem času objavili Schonbeck-Temesy (1970), Dahlgren (1980) in E1 Hadidi ef al. (1984). Z a določitev večinoma za­doščata že oblika listov (si. 1) in dolžina kljunca na plodiču, še bolj zanesljiv znak pa je (ne)prisotnost žlezavih laskov v jamicah na vrhu plodičev in brazd pod njimi. Najbolj variabilen je navadni čapljevec, pri katerem najdemo vse prehode od "brezstebelnih" in enocvetnih do razraslostebelnih mnogocvetnih primer­kov ter v različni meri deljene liste (si. 2). Po jamicah brez žlezavih dlak vrh plodičev ga lahko zanesljivo razlikujemo od drugih v ključu upoštevanih vrst. Na ozemlju Slovenije rastejo oz. so bile najdene naslednje vrste čapljevcev: 1. Erodium ciconium (L.) L'Her. (1789) 2. Erodium malacoides (L.) UHer. (1789) 3. Erodium moschatum (L.) L'Her. (1789) 4. Erodium cicutarium (L.) L'Her. (1789) Določevalni ključ zanje je takšen; 1 Usti celi do plitvo 3- do 5-krpati, pri dnu srčasti; kljunci plodičev dolgi 18-35 mm, jamici na njihovem vrhu z raztresenimi kratkimi žlezavimi dlakami, pod ja-micami razločna brazda. Suha travnata rastišča v Slovenski Istri Erodium malacoides (srčaslolistni Čapljevec) - tisti pernato deljenj 2 Lističi nazobčani ali plitvo {nikoli nad polovico nacepljeni, zelo kratko pec tj a ti; venčni i isti okr. 15 mm dolgi; kljunci plodičev dolgi 20-45 mm, jamici na njihovem vrhu z raztresenimi kratkimi žlezaviml dlakami, pod njima brazda. Rastlina diši po muškatu. Rastlina je biia doslej v Sloveniji najdena le enkrat (Ankaran, pred 1860) Erodium moschatum {muškatni čapljevec) - lističi nad polovico ali do dna pernato nacepljeni do pernato narezani, sedeči; rastlina ne diši po muškatu 3 Na listnem vretenu majhni vmesni (interkalarni) lističi; venč­ ni listi dolgi okr. 8 mm; kljunci plodičev dolgi 60-100 mm, jamici na njihovem vrhti na gosto porasli s tankimi žlezavimi dlakami, brez brazde; rastlina z do 100 cm visokim steblom. Suha travnata rasti-šča v Slovenski Istri Erodium c/con/um (dolgokljunati čapljevec) - Na listnem vretenu ni vmesnih lističev; venčni listi dolgi 4­ 11 mm; rastlina brez stebla ali z njim; kljunci plodov dolgi okrog 40 mm, jamici vrh plodičev goli {brez žlezavih dlak), pod njima razločna brazda. Suha travnata rastišča, peščena tla in gojene po­ vršine (vinogradi) po vsej Sloveniji Erodium cicutarium (navadni čapljevec) SKLEPNE MISLI Dolgokljunati čapljevec (Erodium ciconium), katere­ga plodiče so solinarji uporabljali kot preprosto sredstvo za kratkoročno vremensko napoved, kot član flore Slo­venije doslej še ni bil znan. Raste na suhih travnatih rastiščih na severni strani Sečoveljskih solin (Seča, Pa-demo) in predstavlja značilno sredozemsko, v svojem pojavljanju bolj ali manj antropogeno vplivano rastlino. V Sloveniji ima podobno sredozemsko, a nekoliko boga­tejšo razširjenost tudi srčastolistni čapljevec (Erodium malacoides). Tudi muškatni čapljevec (Erodium moscha­tum) je sredozemski, a je bil v Sloveniji najden le enkrat in to pred letom 1860 v Ankaranu. Le navadni čapljevec (Erodium cicutarium) je sicer razširjen po vsej Sloveniji, vendar je njegova razširjenost šibko dokumentirana. Dolgokljunati čapljevec je pomemben tudi za etno­botaniko. Medtem ko je njegova (nekdanja) uporaba pri solinarjih dobro znana in dokumentirana, bo treba izvor in razširjenost te rabe šele raziskati. ZAHVAL A Pisec se zahvaljuje upokojenima solinarjema G. Del Conteju (Pademo) in D- Radovcu (Seča) za dragocene podatke, ki so prispevali k tukaj predstavljeni vednosti o dolgokljunatem čapljevcu, P. Skobernetu in S. Sušniku (Ljubljana) pa za njuno radovednost, ki je pripeljala do spoznanja o novi vrsti flore Slovenije in s tem pove­zanim prikazom čapljevcev v Sloveniji. RIASSUNTO L'Autore descrive la finora sconosciutta presenza di Erodium ciconium nella flora della Slovenia. Questa specie mediterránea si trova qua e la sui luoghi erbosi ("corona!i") a nord delle Saline di Sečovlje (Seča, Pademo). Era notissima ai salinatori di Sečovlje i quali usavano il suo frutto con lungbi rostri ("paiete") per previsione di tempo. Accanto alie notizie sull'Erodium ciconium viene discussa e presentata pure la distríbuzione di Erodium malacoides in Slovenia (fig. 3). Erodium moschatum in Slovenia é stato trovato una sola volta, ancora prima del I860. Tone WRABER: DOL G O K U U N AT I ČAPL1EVEC ffROOIUM C1CONIUM1/U L'HÉR.) PRVIČ UGOTOVLJE N TUD I V SLOVENIJI, 171-176 LiTERATURA Cleva, A. & M. Vidali, 1984. Erodium malacoides (L.) l.'Her. (Geraniaceae). Segnalaztoni floristiche daila re­gione Friuli-Venezia Ciulia: 4. In: L. Poldini & M. Vidaii (red.), Segnalazioni floristiche daila regione Friuli- Venezia Ciulia. Gortania 6: 191-200. Dahlgren, C. , 1980. Cytological and morphological investigation of the genus Erodium L'Her. in the Aegean. Bot. Notiser 1.33:491-514. El Hadidi, M. N., A. A. Fayed & S. M. Ef Naggar, 1984. Systematic revision of Erodium (Geraniaceae) in Egypt. PI. Syst. Evol. 144:307-314. Fieischmann, A., 1844. Übersicht der Flora Krain's. Freyn, J., 1878. Die Flora von Sud-lstrien. Verh. Zool. Bot. Ges.Wien 27: 241-485. Gams, H., 1924. Geraniaceae. In: G. Hegi, III. Flora v. Mittel-Europa 4(3): 1656-1725. Josch, E., 1853. Die Flora von Kärnten. Jahrb. natur-hist. Landesmuseums von Kärnten 2: 53-96. Knuth, R., 1912. Geraniaceae. In: A. Engler, Das Pflanzenreich IV. 129. Loser, A., 1860. Specielles Verzetchniss der in der Um­gebung von Capodistria in Istrien einheimischen Pflan­zen. Öst. bot. Zeitschr. 10: 273-301. Maly, F. K., 1838. Flora styriaca. Marchesetti, C.; 1896-1897. La flora di Trieste e de'suoi dintomi- Melzer, H. & T. Barta, 1994. Erodium ciconium (L.) L'H^r., der Grosse Reiherschnabel, hundert Jahre in Österreich, l.inzer biol. Beitr. 26(1): 343-364. Mezzena, R., 1886. L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Att. Mus. civ. Stor. nat. Trieste 38(1): 1-519. Pahor, M, & T. Poberaj, 1963. Stare piranske soline. Spomeniški vodniki 4. Mladinska knjiga, Ljubljana. Pospichaf, E., 1898. Flora des österreichischen Küsten­landes 2. Schönbeck-Temesy, E., 1970. Geraniaceae. In: Rechin­ger, K. H., Flora !ranica 69: 1-67 + tab. 1-8. Scopoli, {. A., 1760. Flora carniolica. Scopol!, I. A., 1772. Flora carniolica 2. Ed. 2. Štefani, A v 1895. La flora di Pirano. Wraber, T., 1973. Gradivo za floro Strunjana. Med­narodni mladinski raziskovalni tabori 1971-1972: 139­ 161. Wraber, T. & ?. Skoberne, 1989. Rdeči seznam ogro­ženih praprotnic in sernenk SR Slovenije. Varstvo narave 14-15: 7-428. Žagar, Z,, 1991. "Sol se dela pozimi" - "D'inverno se fa ei sal". In: Žagar, Z. (red.), Muzej soiinarstva/Museo delie saline. Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, Katalog 7: 56-69. Foto: T. Wraber.