0 ^11 TU1 ]hl CQD liti CIB _
BUENOS AIRES
februar-marec
LETO 65
* * *
1998
h
r	LJV ** '
	
Mag. STANISLAV HOČEVAR, inšpektor slovenskih salezijancev, je vodil duhovne vaje v Domu duhovnih vaj Marija Pomočnica
v San Miguelu in božično duhovno obnovo v Slovenski hiši.
Zgoraj: 137 udeleženk na božični duhovni obnovi v nedeljo, 14. decembra 1997.	J
V sredini: 81 mož na božični duhovni obnovi v nedeljo, 21. decembra 1997. Foto: Ivan Makovec Spodaj levo: 51 mož na duhovnih vajah od 5. do 7. decembra 1997. Foto: Stane Snoj Spodaj desno: 57 žena na duhovnih vajah od 28. do 30. novembra 1997. Foto: Olga Magister
PAPEŽEVA poslanica
Janez Pavel II.
ob svetovnem dnevu miru
1. januarja 1998
Mir za vse se poraja iz pravičnosti vsakega posameznika
L Pravičnost in mir hodita skupaj in stavtntjnem, dinamičnem razmerju. Pravičnost in mir sta usmerjena k blagru vsakega posameznika in vseh ljudi, zato ^tevatared in resnico. Radarje ogrožen eden od njiju, se zamajeta oba; kadar je
naPadenapravičnost,jevnevamostitudi
mir.
Obstaja tesna zveza med pravičnos-y° vsakega posameznika in mirom za Vse Dudi. Zato bi se rad s to poslanico ob svetovnem dnevu miru obrnil predvsem aa državne poglavarje. Zavedam se, da anaš>\ji svet, kije mnogokje zaznamovan z napetostmi, nasiljem in spori, išče n°ve ureditve in trdnejša ravnovesja ter teži k resničnemu in trajnemu miru za vse človeštvo.
Pravičnost in mir nista neoprijemljiva Pojma ali oddaljena ideala, ampak sta °t skupna dediščina vpisana v srce vsakega človeka. Vsi Ijuclje so poklicani, (a živeli v pravičnosti in delali za mir ' Posamezniki, družine, skupnosti in na-r°di. Nihče se ne more izmakniti tej odgovornosti.
Y tem trenutku namenjam svojo mi-S<' Uudem, ki so proti svoji volji vpleteni v boleče spore; k ljudem, ki so odrinjeni 'Ja lob, k revnim in žrtvam vsakovrstnega izkoriščanja. Ti Ijuclje na svojem te-esu občutijo odsotnost miru in pogubne o°sledice nepravičnosti. Kdo bi mogel stati neprizadet spričo njihovega hre-^oiiepja po življenju, ki bi bilo zakore-''XI eno v pravičnosti in pristnem miru? si smo dolžni storiti vse, da bi to dose-g *• Ni namreč udejanjena polna pravič-ost, če ni vsem enako omogočeno, da 0 to Pravičnosti deležni, hk ‘ ravičnost je moralna krepost in rati pravni pojem. Včasih jo upodabl-cj o b°t ženo z zavezanimi očmi. V resni-Je lastno pravičnosti, da pozorno in ca n° Zag°tavlja ravnovesje med pravi-r 111 *n dolžnostmi ter skrbi za pravično azdelitev stroškov in koristi. Pravičnost m Pv°dira, marveč gradi; ne nagiba k n covar\ju, marveč delazaspravo. Njeni globlja korenina je namreč v Ijubez-’ 1(1 dobi svoj najznačilnejši izraz v
usmiljenju. Če je pravičnost ločena od usmiljene ljubezni, postane hladna in zadaja rane.
Pravičnost je dinamična in živa krepost; s tem, ko je varuhipja odnosov med osebami in ljudstvi, brani in ščiti neprecenljivo dostojanstvo osebe in skrbi za skupni blagor. Človek ne živi sam, ampak stopa od prvega trenutka svojega življenja v razmerje z drugimi ljudmi. Zato r\j egov blagor - blagor posameznika - hodi vštric z blagrom družbe. Med obema vidikoma vlada občutljivo ravnovesje.
Pravičnost temelji na spoštovanju človekovih pravic
2.	Človeški osebi so že po naravi dane splošne, nedotakljive in neodtnjlji-ve pravice, ki pa ne obstnjnjo same zase. V tej zvezi je moj častiti predhodnik papež Janez XXIII. učil, da „oseba poseduje tako pravice kot dolžnosti, ki izhajnjo neposredno in hkrati iz njegove narave”. Pristen branik miru sloni ravno na pravilnem antropološkem temelju teh pravic in dolžnosti ter na njihovi notranji sood-nosnosti.
V zadnjih stoletjih so bile človekove
pravice formulirane v različnih normativnih izjavah kot tudi v obvezpjočih pravnih instrumentih. Ljudstva in narodi, ki so hrepenela po pravičnosti in svobodi, se z upravičenim ponosom spominjajo trenutkov, ko so bile te pravice razglašene. Te trenutke so namreč izkušali kot preobrate po koncu očitnih kršitev dostojanstva, ki so jih doživljali posamezniki in cela ljudstva.
Po vojni, ki je nekaterim ljudstvom zanikala celo pravico do obstoja, je pred petdesetimi leti generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno izjavo o človekovih pravicah. Do tega slovesnega dejanja je prišlo po bridkem izkustvu vojne. Združene narode je vodila volja, da bi vsem osebam in vse7n ljudstvom izrečno priznali iste pravice. V tem dokumentu beremo tudi naslednjo trditev, kije prestala preizkus časa: „ Priznanje dostojanstva, lajelastnovsem članom človeške družine, ter njihovih enakih in neodtujljivih pravic, je temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu.” Enako pozornost zaslužijo besede, s katerimi se dokument končnje: „Ničesar, kar je zapisano v pričnjoči Izjavi, ni mogoče razlagati v takšnem smislu, da bi katera koli država, skupina ali oseba
PAPEŽEVA POSLANICA______________________________________________
imelapravico do dejavnosti ali do dejanja, ki bi rušilo katero koli pravico ali svoboščino, zapisano v tej Izjavi.”
Zaskrbljujoče je dejstvo, da to odredbo očitno kršijo zatiranja, spori, korupcija ali še bolj zvijačno - poskusi drugačne razlage samih določb v Splošni izjavi, pri čemer se celo namenoma izkrivlja njihov smisel. Izjavo je potrebno upoštevati v celoti, tako po duhu kot po črki. Papež Pavel VI. častitega spomina je imel navado reči, da je Izjava eno največjih znamenj slave Združenih narodov, „posebno če pomislimo na pomen, ki se ji prideva kot zanesljivi poti do miru”.
Ob letošnjem praznovanju petdesetletnice Splošne izjave o človekovih pravicah je primemo spomniti na to, da, je uveljavljanje in varstvo človekovih pravic prvenstvenega pomena za mednarodno skupnost”. To obletnico zasenčnje-jo nekateri očitni pridržki glede dveh bistvenih značilnosti samega pojma človekovih pravic: namreč pridržki glede njihove splošne veljavnosti (univerzalnosti) mrjihove nedeljivosti. Obe posebni lastnosti močno poudarjamo in zavračamo kritike tistih, ki skušajo izkoriščati argument kulturne svojskosti (specifičnosti), da bi z njim prikrili kršenje človekovih pravic. Isto velja za tiste, ki siromašijo pojem človekovega dostojanstva s tem, da zaniknjo pravno utemeljenost gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic. Splošna veljavnost in nedeljivost sta dve vodilni načeli. Iz njiju izhaja nijnost, da se človekove pravice zakoreninijo v različne kulture ter da se poglobi njihov pravni izraz in se tako zagotovi polno spoštovanje.
Spoštovanje človekovih pravic ne pomeni samo njihove zaščite na pravnem področju, ampak mora upoštevati vse vidike, ki izhnjnjo iz pojma človekovega dostojanstva; to dostojanstvo je temelj sleherne pravice. V tem pogledu je velikega pomena ustrezna pozornost do vzgojne razsežnosti. Prav tako je pomembno upoštevati uveljavljanje človekovih pravic: to prizadevanje je sad ljubezni do osebe kot takšne, kajti,,ljubezen gre vse dalje od tega, kar zmore uresničiti zgolj pravičnost". V tem okviru se bo treba še bolj truditi za varstvo pravic družine, kije ,,naravna in temeljna prvina družbe”.
Poenotenje sveta v solidarnosti
3.	Obširnim geopolitičnim spremembam, ki so se zvrstile po letu 1989, so se
NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE
ZA FEBRUAR
Splošni: Da bi v katehezi in v življenju Cerkve vedno bolj vrednotili zakrament birme.
Misijonski: Da bi mlade krščanske skupnosti imele v semeniščih in višjih vzgojnih ustanovah strokovno usposobljene in nadarjene vzgojitelje.
Slovenski: Da bi nam Moč od zgoraj pomagala ustvarjati sintezo med vero in kulturo.
ZA MAREC
Splošni: Da bi vsi narodi na svetu priznavali in spoštovali osnovne človekove pravice.
Misijonski: Da bi pričevanje mučencev 20. stoletja opogumilo mlade v veri in da bi to vero z veseljem posredovali drugim.
Slovenski: Da bi na priprošnjo svetega Jožefa in Marije zakonci globlje zaživeli veliko skrivnost krščanskega zakona.
v_______________________________V
pridružile prave revolucije na socialnem in gospodarskem področju. Svetovno povezovanje in poenotenje (globalizacija) gospodarstva in denarnih poslov je že postalo resničnost. Vedno jasneje se kažejo učinki hitrega napredka informacijskih tehnologij. Stojimo na pragu novega obdobja, ki prinaša s seboj velika upanja in tesnobna vprašanja. Kakšne bodo posledice sedanjih sprememb? Ali bo svetovni trg vsem ljudem prinašal korist? Ali bodo končno vsi ljudje imeli možnost zaživeti v miru? Ali bodo odnosi med državami postali pravičnejši, ali pa bodo gospodarska tekmovanja in merjenja moči med ljudstvi in narodi pripeljala človeštvo v položaj še večje nestabilnosti?
Da bi dosegli pravičnejšo družbo in trdnejši mir v tem svetu, ki je na poti globalizacije (svetovnegapovezovanja), imnjo mednarodne organizacije neodložljivo nalogo gojiti čut odgovornosti za skupni blagor. Pri tem ne smejo nikoli izgubiti izpred oči človeške osebe, ki jo je treba postavljati v središče vsakega socialnega načrta. Samo tako bodo mogli Združeni narodi postati resnična ,,družina narodov”, v skladu z njihovo izvirno nalogo ,,delati za socialni napredek in za višjo življenjsko raven znotraj obsežnejše svobode”. To je pot izgradnje svetovne skupnosti, ki bo temeljila na
,,medsebojnem zaupanju, pomoči in iskrenem spoštovanju”. Postavljeni smo pred izziv, kako zagotoviti globalizacijo ob hkratni solidarnosti, globalizacijo brez marginalizacije, to je brez izrinianja kogar koli na rob. V tem je razločno vidna naloga pravičnosti, iz katere izhnjnjo važne moralne posledice glede organiziranja gospodarskega, socialnega, kulturnega in političnega življenja narodov.
Težko breme zunanjih dolgov
4.	Nekaterim narodom in celim pokrajinam grozi nevarnost, da bodo zaradi skromne denarne ali gospodarske moči izključeni iz gospodarstva, kidobivasve-tovne razsežnosti. Drugi narodi imajo bogatejše vire, ajih iz različnih razlogov, žal, ne morejo s pridom uporabljati; zato so krivi neredi, notranji spori, pomanjkanje primernih struktur, uničevani6 okolja, razpršena korupcija, kriminal in še drugi razlogi. Povezovanje mora iti vštric s solidarnostjo. Zagotoviti je treba posebne oblike pomoči. Z njimi bodo dežele, ki se z lastnimi močmi ne zmorejo uspešno vključiti v svetovni trg, premagale svoj sedanji neugodni položaj. To jim dolgujemo iz pravičnosti. Kjet obstnja pristna ,,družina narodov”, ne sme biti nihče izključen; nasprotno, ravno nnjšibkejšega je treba podpirati, da bi mogel v polnosti razviti svoje možnosti.
Želim obrniti pozornost na eno največjih težav, s katerimi se morajo spoprijemati revnejši narodi. V mislih imata težko breme zunanjih dolgov, ki hromi gospodarstvo celih narodov ter zavira njihov socialni in politični razvoj. Na nedavne pobude mednarodnih denarnih ustanov je stekel pomemben poskus usklajenega zmanjševanja teh dolgov Iskreno želim, da bi nadaljevali to pot iu gibljivo uporabljali vnaprej postavljen6 pogoje, da bi tako vsi narodi, ki so do tega upravičeni, še pred letom 2000 prejeli pomoč. V tej smeri lahko veliko storijo bogatejše dežele s tem, da pomagaj0 pri uresničevanju omenjenih pobud.
Vprašanje dolgovje del obsežnejšega problema - to je še vedno razširjena i° včasih tudi skrajna revščina ter nastajanje novih neenakosti, ki spremljajo globalizacijo. Če je zastavljeni cilj globalizacija brez marginalizacije, ni več mogoče mirno gledati, da v tem svetu drug ob drugem živijo čezmerno bogati in bedni; drug ob drugem živijo reveži, 1° jim primanjkuje celo najnujnejše, in ljud'
glVlMO S CERKVIJO!____________________________________________________
NEKATERI PRAZNIKI V FEBRUARJU IN MARCU
SMMS 3 x 88811888
GOSPODOVO darovanje -
SVEČNICA 2. februarja
Ma ^ dan ie sP°min tistega dne, ko s . r'ia in Jožef darovala Jezusa v temf ’ i7a bi tako na zunaj sicer izpoli 2 apis Postave, v resnici pa sreč mn-°onike SV0Je9a vernega ljudstva. St c' Svetega Duha sta prišla v tempi b0|Ce^ Simeon in prerokinja Ana; v lu q Je9a Duha sta spoznala svojec voo Poc|3 in Odrešenika in to tudi drugi esel0 oznanila.
v_y bogoslužjem tega praznika je p an blagoslov sveč. Sveča je žara Qa k 29°vorne govorice simbol vstal r|stusa, ki razsvetljuje življenjsl
obn^ brezvestno razmetavajo to, kar pr so P()trehu,jvjo. Takšna nasprot dev dostojanstva človeške oseb bi 1 °i ?V° ne ln;mjka sredstev, s katerii jajij4 • 0 0ttPravili bedo, npr. zagota\ bpjo 1Z<kltn‘b vlagai\j vsocialo in proizv kih s S|Stran' vs°b svetovnih gospodar r°dnU )^°*ct°v- Pogoj za to je, da medn Po o"* skupnost začne delovati s potre korak' ^n° odločnostjo. Hvalevrcd tr;iijn.1 v t° smcr so že bili storjeni, vseh ► re®ltev zahteva usklajen napi ’tudi vpletenih držav.
Konec prihodnj
pot vsem, ki hodijo za njim. Kakor se sveča z oddajanjem svetlobe in toplote použiva, tako naj se tudi življenje porablja v službi človeku in Bogu, da bomo luč sveta in da postanemo vredni luči večne slave.
GOD IN BLAGOSLOV SV. BLAŽA
3.	februarja
Sv. Blaž je bil škof v Sebasti v Armeniji (legenda pravi, da je bil najprej zdravnik). Umrl je v 4. stoletju mučeniške smrti.
Zdravje, pravimo, je naše največje bogastvo. To najbolje vedo naši bolniki, pa tudi tisti, ki so že kdaj preboleli kakšno hujšo bolezen. Iz Svetega pisma vemo, daje Jezus bil bolnim še posebej naklonjen in daje rad uslišal njihovo prošnjo za ozdravljenje.
Večkrat prosimo tega ali onega svetnika ali svetnico, naj nam pri Bogu izprosi zdravje ali pomoč v raznih nesrečah. Tako se tudi zatekamo k sv. Blažu, naj nas reši bolezni v grlu in vsakega drugega zla. Ta navada ima svoj izvor v legendi, ki pripoveduje, da je sveti Blaž blagoslovil mladeniča, ki je umiral zaradi bolečin v grlu. Na Blaževo priprošnjo je ta ozdravel.
Ta blagoslov naj nas ne le varuje pred boleznimi in nezgodami, temveč tudi spodbuja, naj lajšamo trpljenje bol-
nih in trpečih, jim po najboljših močeh nudimo potrebno človeško in zdravniško nego, za neozdravljivo bolne pa prosimo Boga, da bi našli v veri moč za sprejemanje in premagovanje bolezni, in za vse tiste, ki skrbijo za bolne, da bi jim služili z ljubeznijo.
SV. JOŽEF -mož Device Marije 19. marca
Praznik sv. Jožefa ima globoke svetopisemske korenine. Sveti Jožef je zadnji očak, s katerim je Gospod občeval s pomočjo videnj v snu. Je ,,pravičen” mož, ki ga je Bog postavil za oskrbnika svoji hiši. Jožef je ženin Marije in Jezusov krušni oče, ki je vodil sveto Družino in skrbel zanjo. Sveti Jožef je učlovečenega božjega Sina kot svojega varovanca in rejenca ljubil tako rekoč kot svojega sina z globoko in požrtvovalno ljubeznijo. In tudi Jezus ni poleg svoje matere Marije nobenega človeka tako ljubil kot svojega krušnega očeta, varuha in skrbnika. Je zaščitnik družinskih očetov, tistih, ki si s trdim delom služijo svoj kruh, in priprošnjik za srečno zadnjo uro.
ŽIVIMO S CERKVIJO!_____________________________________________________
GOSPODOVO OZNANJENJE 25. marca
Staro ime za ta praznik je bilo Marijino oznanjenje. Pri tem je bilo v ospredju angelovo oznanjenje Mariji, da bo postala mati božjega Sina. Novo ime za praznik poudarja resnico, da je bil Gospod oznanjen, kakor bo za božič rojen, | za svete Tri kralje razglašen, na nedeljo potem pa krščen. Današnji praznik je v j bogoslužju Gospodov praznik. V središču praznovanja je Božji Sin, ki je začel bivati kot človek v telesu Gospodove dekle iz Nazareta. Obhajamo torej skrivnost učlovečenja, ki ,,presega vsako spoznanje”. Praznik naj nas utrdi v redni vsakodnevni molitvi angelovega češčenja (Angel Gospodov je oznanil Mariji...).
PEPELNICA 25. februarja
Danes začenjamo postni čas kot našo pripravo na veliko noč. To je spomin, ki v nas obnavlja milost Gospodovega trpljenja. Je čas pokore, kar pomeni povabilo k spreobrnjenju. To je čas boja proti vsemu hudemu, čas osvobajanja od greha, ki je začetek smrti, da bi se naše življenje 'obnavljalo ob podobi vstalega Zveličarja’.
Vzor posta je Jezus Kristus v puščavi, njegova odločna zavrnitev pasti starega skušnjavca, njegova zvesta poslušnost božji besedi. Post nam pri- |
bliža tudi Mojzesa, ki je po štiridesetdnevnem postu sprejel deset božjih zapovedi. Nam pa je bil dan evangelij in po njem se spreobračajmo v tem svetem času.
Štiridesetdnevni čas pokore in spreobrnjenje začenjamo z obredom pepe-Ijenja. Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj nekaj,,prenovi” v pepel, tako naj bi se človek s pokoro prenovil v novega človeka. Božja beseda postnega časa nas vabi na to pot, da bomo po postnem času vredni z očiščenimi srci obhajati velikonočne skrivnosti.
POSTNI ČAS Od 25. februarja
Šest postnih tednov nas pripravlja na veliko noč, ki je srce bogoslužnega leta in povzetek odrešenjskih skrivnosti.
Kdor še ni prejel zakramentov uvajanja (krsta, birme in evharistije), se nanje skrbno pripravlja v tem času in prejme jih med velikonočno vigilijo. Kdor pa je že potopljen v Kristusovo skrivnost in skrivnost Cerkve, preživlja post tako, da obnavlja dane obljube, in tako, da se odpre milosti prenove.
Štirideset postnih dni nas tudi spominja na štirideset dni, ki jih je prebil Jezus v puščavi v postu in pogovoru z
Očetom, ob koncu pa v boju s hudim duhom, ko je skušnjavca tudi premagal. V puščavi se je 'hranil' z božjo besedo. Odločno je stopil na pot, ki mu jo je pokazal Oče: odrešenje po ponižnosti križa. V tem času tudi mi bolj pozorno in z večjo pripravljenostjo prisluhnemo božji besedi, da bi iz nje črpali moč za hojo po Kristusovi poti. Najbolj pa nas okrepi obhajilo (evharistija), živi kruh, da ne omagamo na naši poti. Podoba poti nam kliče v spomin potovanje judovskega naroda skozi puščavo po osvoboditvi in izhodu iz egiptovske sužnosti. To je bil čas čudežev za starozavezno božje ljudstvo. Teh čudežev smo v obilnejši meri deležni mi: mana (in še več kot to) je za nas evharistija, živa voda iz skale je dar Svetega Duha, svetloba, ki nas vodi, je Jezus Kristus -Resnica in Luč. Kar so bile za judovsko ljudstvo zapovedi, je za nas evangelij-Skozi štirideset dni podoživljamo te svetopisemske dogodke, ne samo, da bi obujali spomin, ampak predvsem zato, da bi čutili njegovo dopolnitev v Cerkvi, izvoljenem ljudstvu nove zaveze. Ob razodevanju božje dobrote se bo še bolj razgalil naš greh. Bolj kot Jezusovo zvestobo Očetu posnemamo trdosrčnost starozaveznega božjega ljudstva.
Z žalostjo premišljujemo, kako je naše 'meso' slabo, kako smo ranjeni-Toda spoznanje naše grešnosti ne sme voditi v obup, nasprotno, raste naj naše zaupanje v usmiljeno Ljubezen, ki nas čaka. Postno bogoslužje je ena sama hvalnica božji ljubezni, ki po križanem Gospodu kliče k sebi grešnega človeka. Je čas vrnitve, čas spreobrnjenja.
Tako se v nas obnavlja milost krsta-Osebno doživljamo pomembna srečanja z Jezusom (npr. s Samarijanko), ki so upodobljena na straneh Janezovega evangelija, in čudeže (ozdravitev sle-porojenega in obuditev Lazarja). Te podobe so napovedi našega krsta. Če v nas ne bo resne volje, se bo velika noč sicer približala v času, toda njene milosti ne bomo dosegli. Kdor je pripravljen preživeti post s Cerkvijo, v visoki šoli njenega bogoslužja, bo začutil, da se v njem dogaja nekaj novega: preoblikujejo se misli, prečiščujejo se želje in dejanja postajajo boljša. Ni potrebno, da naredimo kakšne izredne stvari. Dovolj je, da vsak dan svoje večje in tudi manjše križe združimo s Kristusovim - od te pomembnost pobožnosti križevega pota v postu - ker se njegovo vstajenje že začenja potihem kazati v našem življenju.
L' O T R O K , ZAKAJ SI NAMA TO STORIL?

trije dnevi bolečin
Ni
VVILHELM HUNERMANN
av£yeni smo gledati na Nazaret kot na prijetno toplo gnezdo in na živ-i Ijenje Svete družine kot na ljubko idilo. Resničnost je seveda drugačna. Koli,1^ seje Jožef s svojimi varovanci vrnil iz Egipta domov, že so po vsej deželi vzplamteli krvavi upori.
Tesar Jožef se je prišteval k preudar-'um- ki so se trudili za mir in red. Vedel je, a usode božjega ljudstva ne bodo spremenili z orodjem, ampak edinole, če se v srcih spreobrnejo h Gospodu.
Jožef je tiho opravljal svoje delo ter skrbno pazil na družino.
V času globokih prestresov so mineva-a otroška leta našega Gospoda. Kadar ga '|e mati za roke vodila k vodnjaku, je gledal mračne obraze zelotov, poslušal njihovo rdo Preklinjanje, prisluhnil ljudem, ki so v'a bazarjih zabavljali nad neznosnimi da-i Cl|Um'bremeni terse tolažili z upai\jem na °ljse čase. Zbegano seje umaknil, kadar Je,Videl, da se otroci na ulici igrajo 'križanih n* ?0^en^° kake druge grobosti, ki so Jl bili videli pri podivjanih vojščakih. Nekega dne je Jezus videl, da so prišli yas gobavci. Sama kost in koža jih je bila, raze pa so imeli grdo iznakažene. Lako-J'hje pregnala iz njihovih votlin. Naza-ecani so pred temi najbednejšimi berači Prepadeni zapahnili vrata, ti r|.bk° pretresljivih novic je povedal p 1 Kleofa, kise je pogosto oglasil pri p j iti. °vsod po deželi so krožile roparske tol-Pobegli Herodovi vojaki, ki so se bali zah* i ln ^četi pošteno življenje ter so raje rbtno napadali potujoče trgovce. Na Potovanju ni bil nihče več varen in trgovci vel i6 *Z strabu pred pjimi združevali v *ke karavane. Ce pa so kakega roparja *, so ga nemudoma obesili in pa do vrniti pretepli.
let 1 akšno je bilo mračno ozadje otroških straay*e®a ^osPoc'a’ Bile pa so tudi sončne
ter.Jozus seje najraje mudil pri svoji ma-Sv !.Pr* svojem skrbniku v delavnici, pri I_ •*! starih starših in drugih sorodnikih, j ,a Se Je s svojimi bratranci: Jožefom, tih ° )0m’ kimonom in malim Judom. Odpr-Ustje poslušaj, ko mu je stara mati Ana kln>0VeC*0va*a Junaške zgodbe iz prete-jp. s 1 izraelskega ljudstva: o velikih oča-bor'i° s*avnem predniku Davidu, ki se je pr 1 z velikanom Goljatom, o mogočnih mehi**1 lza^u’ 'iurcmiju, Ezekielu in Da-
0dkZumaterj° se je rac* povzpel na hrib, je ivi • se>m lepo videl ves Nazaret. Mati abirala suhljad in debelejše trnovo
grmičevje za ogenj na ognjišču, on pa je tiho sedel na skalni polici. Temna globina njegovih oči seje stapljala s širno pokrajino, ki seje s cvetočim okrasjem ponujala v spomladanskem soncu. Esdralonska ravnina je vsa žarela s svojimi zlato rumenimi žitnimi polji. Na vzhodu se je ponosno dvigala gora Tabor, na severu pa se je v rahli meglici skrivalo pogorje, kjerso vsako soboto zagoreli praznični ogr\ji.
Čisto tih je bil v takšnih trenutkih. Z vso dušo se je predal temu enkratnemu, globoko doživetemu pogledu. Vsak cvet posebej je ljubil: škrlatno anemono, belo narciso, rdeči mak. Zdelo se mu je, da mu vse razodeva veliko skrivnost. Občudoval je pisanega metulja, ki je letal s cveta na cvet, malega ptiča s temno modrim perjem, ki se je zibal na veji in žvrgolel svojo pesem, lisico, ki je kot strelica švignila v | svoj brlog, zlatega hrošča, marljivo mravljo, ki je vlekla pretežko breme. Nobena stvar ni ušla njegovim otroškim očem. Pozorno je opazoval vse, kar se je okrog Ujega dogajalo: kmeta, ki je z velikimi zamahi in slovesnim korakom sejal na polju, vinogradnika med trtami, pastirja, kije iz tri\ja rešil izgubljeno ovco in jo veselo nesel domov.
Pri vsem tem je bil ryegov od sonca zagoreli obraz zamišljen in resen. Marija gaje večkrat skrivaj občudovala. Čim bolj je doraščal, tem bolj seje izogibal pouličnemu vrvežu in direndaju nabazarju. Tišina
mu je zelo dobro dela. V gorskem miruje dihal bolj svobodno. Tu je njegova duša vedno našla pot do nebeškega Očeta.
'Oče’je bila njegova najdražja beseda. Vsemogočnega ni nikdar imenoval drugače. Tako kakor Marija in Jožef, je tudi on sklepal roke v molitvi. Ves se je zatopil vanjo in ko so zjutraj ali zvečer skupaj izgovarjali stare, svete psalme, je v njegovih očeh zagorela tiha, vzvišena luč.
Starši, ki so želeli, da bi njihovi otroci bili izobraženi, so jih s šestimi leti pošiljali v šolo. Lahko verjamemo, daje skupaj s svojimi vrstniki tudi Jezus sedel v krogu okoli 'Hasana', ki je bil sicer strežnik v shodnici, obenem pa je te dečke učil črkovati. Medtem ko je s palico dajal takt, so skupaj z r\jim deklamirali posamezne odstavke Svetega pisma. Marijin sinje bil zelo bister in tudi izreden spomin je imel. Božjo ki\jigo je kmalu nadvse vzljubil in celo v spanju izgovaijal svete besede.
Dvanajst let je bil star, ko se mu je izpolnila goreča želja: s starši je smel romati v Jeruzalem k velikonočnemu prazniku.
Pravtakratje bila dežela spet polna nemirov. Ker so se Juclje neprestano pritoževali, je Avgust odstavil Arhela-ja. Judejo in Samarijo je priključil rims-! ki provinci Siriji ter celotno področje podredil deželnemu oblastniku, prokuratorju; ostali deli Palestine pašo svojo samostojnost, četudi okrnjeno, ohranili.
Prvi prokurator, ki gaje cesar poslal, je bil Kopin. Za svojo rezidenco sije izbral ob morju ležečo Cezarejo. V Jeruzalemu je spremenil trdnjavo Antonijo v utrjeno rimsko postojanko in v ryej nastanil stalno vojaško posadko.
Istočasno je Kvirinlj, rimski legat, v Siriji, ukazal novo ljudsko štetje v tistem delu Palestine, ki so ga zasedli Rimljani. Ta popis so izvajali na rimski način. Vsak seje moral vpisati vsvojem rojstnem kraju in navesti svojo lastnino. Potem so uvedli nove davke, ki so ljudstvo hudo prizadeli.
Za vse je bil uveden osebni davek, celo za žene, sužnje in odrasle otroke. Razen tega so Rimljani zahtevali dtyatve od dohodkov, od poljedelstva, čredarstva, pot-nine, zakupnine za javne prostore, trge in tako dalje.
Z uvedbo davkov se je pojavila cela truma višjih in nižjih davčnih uslužbencev, ki s prekomernimi terjatvami in izsiljevanji niso polnili samo rimske državne blagajne, ampak tudi svoj lastni žep.
Tudi v posameznih še samostojnih galilejskih krajih so bile rimske vojaške postojanke, ki so stražile cesarsko cesto za Sirijo. Judovsko ljudstvo pa se ni upiralo samo zaradi velikih davčnih bremen, ampak še bolj zaradi podložništva pogans-
KAKO DA STA ME ISKALA?...

kim Rimljanom. Stari upornik Juda iz Ga-male je povsod netil sovraštvo do novih gospodarjev, tako daje na mnogih krajih spet prišlo do odkritih nemirov.
To je bil čas, ko so Jožef, Marija in Jezus z veliko skupino romali v Jeruzalem na velikonočni praznik. Dečku so oči žarele od veselja, ko je s svojimi starši stopal skozi veličastna tempeljska vrata.
Ni se oziral na trgovce in mešetarje, ki so kriče prodajali v preddverju poganov. Njegove oči so iskale le velika Nikanorje-va vrata, skozi katera je vodila pot k mogočnemu v marmorju in zlatu se lesketajočem svetišču.
Pri sorodnikih je Sveta družina obhajala velikonočni obed. Med petjem hvalnic so razrezali jagnje, tako kakor to zapoveduje postava
Po vseh cestah in ulicah se je valila hrupna množica, vmes je odsekano udarjal ostri korak rimskih vojakov, ki so si brezobzirno utirali pot skozi pisano množico ljudstva. To so bili v glavnem Sirci in Samarijani. Ko so ošabno korakali mimo, jev mnogih očeh vzplamtel ubijalski ogenj sovraštva.
Tiste dni seje Jezus kar naprej vračal v tempelj. Občudovaje je stopal med mogočnimi stebreniki, prisluhnil poučevanju rabinov, posedal med učenci in pozorno sledil predavanjem.
Pred r\jim je sedel Šammai, mož ozkega in asketskega obraza in razlagal sobotno postavo.
„Greh je, če na sobotni dan prižgeš ali ugasneš svetilko!” so govorile stisnjene ustnice gorečega farizeja. „Greh, če napraviš dva šiva, če napišeš dve črki! Greh je zadrgniti vozel, razen, če ga lahko napraviš z eno roko, greh je, če še tako majhno stvar nosiš v soboto, pa nuj ne bo to nič drugega kot navadna suha smokva. Greh je hoditi več kot dva tisoč komolcev. Vsak nadajjuji korak je greh in vodi v pogubljenje."
Jezusje nezadovoljen odšel. Pismoukovo dlakocepstvo se mu je upiralo. Kako malo pozna ta mož vsemogočnega Očeta in kako bedasto ter ozkosrčno razlaga postavo!
Kar bolj sončna se mu je zdela dvorana, kjer je bošjo besedo oznanjal sed<y že skoraj osemdesetletni Ilillel! Vsaka njegova beseda je izražala iskreno ljubezen do Boga in človeka. Prav v dno duše si je vtisnil nauk, kije preveval govor častitljivega starčka:
,,Kar je tebi neprijetno, tega tudi drugemu ne stori! Kdor hoče biti velik, nuj se poniža! Kdor se ne uči, ni vreden, da živi! Kdor ne daje, obuboža!
Kdo nuj pazi na mojo dušo, če ne sam? In če delam to samo zase, koliko mi koristi? Trudi se za mir, ljubi ga, rad imej ljudi, le tako jim pomagaš k modrosti!”
Jezusu je zastal dih, ko je Hillel začel govoriti o bodočem Mesiji in razlagal obljube prerokov. Teduj je pozabil na vse okrog sebe, sedel med učence in poslušal.
Ob koncu praznovanja so se romarji iz Nazareta in bližnje okolice zbrali, da bi skupni odšli domov. Zjutraj so se še udeležili žgalne daritve, potem pa so odrinili.
Zvoki flavt in cimbal sojih spremljali ob odhodu. Malo prej je Marija še videla Jezusa, toda ob prerivanju in valovanju več tisočglave množice seje bilo res težko držati skupuj. Ni se bala zanj, suj je dvanajstletni fant veljal takorekoč že za odraslega. Tudi ko ga pri opoldanskem počitku ni bilo, se še ni prav nič vznemirila. Prav gotovo je pri svojih sorodnikih, sinovih njene sestrične.
Ko pa so ob koncu dneva prispeli v El Bireh (tako izročilo imenuje tisti kruj) in se Jezus še vedno ni prikazal, je Marijo zaskrbelo.
„Ga bomo že našli!" jo je Jožef tolažil. „Gotovo je pri sorodnikih in znancih!"
Vendar je bilo vse iskanje zaman. Dečka ni nihče videl, niti o njem kuj slišal.
Še tisto noč sta se Jožef in Marija obrnila in hitela nazui v Jeruzalem. Srce jima je bilo v smrtnem strahu. Kuj vse se lahko zgodi v tem nemirnem času? Morda se je fant ponesrečil? Lahko bi ga odpeljali kakšni brezvestneži? Zgodilo se je že, da so ugrabili lepega, postavnega dečka in ga potem prodali na egiptovskem suženjskem trgu.
Jutro se je porujalo, ko sta na smrt utrujena prihitela v Jeruzalem. Trgovci so ravno odpirali svoje bazarje in kriče razstavljali svojo kramo. Po cestah in ulicah so se spet drenjale nepregledne množice ljudi. Marija je vsakemu dečku pogledala v obraz. Spraševala je matere na vratih, trgovce v njihovih prodnjalnah, če niso morda kje videli dvanajstletnega dečka. Ima temne lase, čisto črne oči, je nekoliko predolg za svoja leta, nosi rjavordečo obleko, ki jo je ona sama stkala. Takšnega fanta je nemogoče spregledati.
Ljudje, ki jih je Marija spraševala, so začudeni zmajevali z glavami. Kako nespametna mora biti ta mati, ki upa, da bo kdo v takšnem vrvežu opazil njenega otroka!
Jožef in Marija sta izgubljenca cel dan iskala. Šla sta tudi v hišo, Kjer so jedli velikonočno jagnje. Sorodniki so skomignili z rameni: „Pri nas ga ni!" Ne, od takrat niso dečka več videli.
Tudi v templju sta ga iskala. Toda, kako nuj ga nujdetavnepregledni množici, kije napolnjevala dvorane in preddverja!
Mračilo se je. Sonce je že zašlo, pogrešanega pa ni bilo od nikoder. Utrujena starša sta si privoščila pri sorodnikih nekuj ur nemirnega spanja. Ob prvem svitanju sta že bila spet na nogah. Vedno večja bojazen ju je prevzemala. Tudi tega
dne sta se zaman trudila. Tretjega dne sta ga znova začela iskati v templju.
„Morda je pri učiteljih,” seje domislil Jožef. Ah, toliko je bilo rabinov, ki so posredovali svoj nauk, nikjer pa se ni pojavila skodrana glava njunega otroka.
Nazadnje sta stopila v prostor, kjer je govoril sivolasi Hillel. Kakor zadeta sta obstala na pragu. Njun sin je stal sredi učencev in učiteljev, ki so se zgrnili okrog dobrodušnega Hillela. Zdelo se jim je, da osiveli rabin samo njemu govori. Nekuj ndadostnega seje svetilo v njegovih ostarelih očeh, ko je odgovarjal na dečkova vprašanja, poslušal njegove ugovore in se trudil rešiti probleme, ki mu jih je zastavljal.
Dobila sta vtis, kot bi bila v dvorani samo onadva: stari učitelj in deček. Vsi ostali so molče in začudeno spremljali ta nenavaden dvogovor.
Tudi Jožef in Marija sta nekuj časa poslušala, suj se od začudenja nista mogla niti ganiti. Potem pa se je Mariji nehote izvil rahel vzklik. Po imenu je poklicala svojega sina.
Jezus se je obrnil, kakor bi ga nekdo zmotil v globokem razmišljanju. Tiho in resnega obraza seje presenečeno ozrl na mater, kakor da mora pomisliti, kje je bil in koliko časa je minilo, odkar jo je zadnjič videl.
Živa rdečica je oblila njegov obraz. Šele seduj se je zavedel, kakšne skrbi je povzročil svojim staršem. Tresoča se, je Marija objela svojega sina. Potem se ji je kakor tiha tožba iztrgalo iz srca:
,, Otrok, zakaj si nama to storil? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala. ”
V dečkovem pogleduje nenadoma zagorelo nekuj nenavadnega, skrivnostnega, zaiskrilo se je nekaj, česar še nikdar poprej ni bila videla. Vzravnal seje in rahel očitek je bilo čutiti v njegovem odgovoru:
„KaJco da sta me iskala? Mar niste vedela, da moram biti pri. tem, Icar je mojega Očeta?”
Marija je začudeno pogledala svojega otroka, nato pa osramočena povesila oči. Res, nespametno je bilo, ker seje zaradi njega tako vznemirjala. Je mar pozabila, kdo je ta, ki ga je nekoč nosila na svojih rokah? Ali ni to Sin Vsemogočnega, ki ga v vsem vodi volja nebeškega Očeta in je njegov dom svetišče njegovega Očeta?
Stari Hillel seje vzdignil s svoje učiteljske stolice, vidno vznemirjenje pristopi* in rekel z glasom, kije podrhtaval od veselega razburjenja: „Kako srečna mati si, da imaš takšnega sina! Resnično, on bo učitelj v Izraelu, modrejši od vseh, ki so bili pred njim. Mir božji z vami!”
Vrnili so se domov, v Nazaret, in Jezus je, kakor da ne bi bil nikdar izrekel tistih besed v templju, svoje starše ubogal h' spoštoval.	t
SII% ČLOVEKOV
ALOJZ REBULA
Jj?’ ristus!
IX Res, s svojo zunanjo usodo je ■*■ ovrgel vsa naša domnevanja. Od uverture v hlevu do finala na križu je tako rekoč sistematično pometel z vsemi našimi teofanijskimi predstavami. V bistvu nas je užalil v globinah našega okusa. Toda pod Hiuni je še ena plast,, globlja, nnjzadnja.
ls,a, ki milo kliče s pesnikom: Evrigkeit, l*efe> Uefe Evrigkeit. Nekdo seje pojavil na em našem pokopališkem planetu, da uniči smrt
•'ako nam je, kot da smo v temi zaslišali vode. Vsa naša pričakovanja se razpirajo Nemogočemu. Pa četudi to ostane nerno-k°če, bomo temu človeku prisluhnili. Kdo kV6 k<**W P°javil s takšnim programom? posije kdnj postavil za cilj takšno revolu-
,... ^enru človeku se hočemo še bolj pri-1 lzati, čeprav bo še naprej podiral naše
Predstave.
Dejansko jih bo podiral.
. Nud njegovo življenjsko usodo smo se .■e dovolj naškandalizirali. Pa ne, da nam bo 'zzvenel v škandal tudi njegov nauk? Knjje Pravzaprav učil?
Ob tem si lahko posebno naša moderna aruet, hotno faber v nas, kar ruva lase.
, e istega kozmološkega minimuma ni razkril človeku kot smo ga pričakovali: da šel 6m^a t*sta’ k' se vrb okoli Sonca. Kry t a,0’ (*a*)' UViVal ljudi v nove poljedelske in rehmčne prijeme. Še tisoč let za njim so "dje naprej okomatavali konja za vrat.
Mi je torej sploh učil?
Neknj, kar pravzaprav nima dosti opra-18 tisto človekovo uravnan ostjo, ki sije U sv°jo razmahnitev izumila šolski sistem. t)r''i a nadarjenost. pri tem nauku kontni n(> • v Poštev. Ta nauk je dostopen tudi Pismenemu. Zanj pravzaprav zadostuje,
(a Sl Prišteven.
nir y*ael<Pajevtem, da Kristus pravzaprav 11Zviren ni, kakor sc reče.
„ "tjubi Boga nad vse in svojega bližnje-v ak,)r samega sebe!”: svoj nauk je strnil zan' razec’ k' ie bil že kakšno tisočletje P'san v judovski Stari zavezi, ob, a^a,n°derna prometejska pamet mora lv ctn samo zavihati nos. V kakšno znans-V k ? P^delavo naj gremo s tem obrazcem? Pom- n *aborat,orijski poskus? Kaj naj si sen,agam° z OJ0 na fronti napredka in kon-Cj; acUe, materije in antimaterijo, aliena-Murs? reifikactie> tik pred odskokom na
1 j S(’^M kar hočete, da bi ljuclje vam stori-* revoden v to obliko nam obrazec zve-
ni že mani tuje. Laboratorijska uporabnost mu sicer slej ko prej manjka, toda po dveh svetovnih vojnah v prvi polovici 20. stoletja lahko gledamo z nekaj skepse tudi na modrost laboratorijev. Po pravici povedano moramo temu obrazcu priznati neko etično visokost. Pravzaprav vzvišenost. Morda zadnjo možno moralno vzvišenost. A žal na področju, ki le nima kaj ne z znanostjo ne z industrijo...
Dejansko govori iz nas samo oslepljeni Prometej.
Ali se pred kakšnim desetletjem niso našli veliki matematiki, ki so v svojih razpravah pisali, kako je judovska matematika osvinjala edino čisto nemško matematiko? In da si proizvajal pline za množične gasifikacije v Auschvvitzu, za to si moral znati nekaj kemije. In da si sestavil bombo, ki je upepelila Ilirošimo, si moral znati | nekaj več kot srednješolsko liziko.
Dovolj je dokazano, da Zver v človeku lahko postane tudi znanstvenik. Preveč smo j videli, da bi padali na kolena pred malikom znanosti.
Vse, kar hočete, da, bi, ljudje vam storili, storite tudi vi njim.
Ali sc ta obrazec mora prav res sramovati formul fizike in kemije? Kaj pa, če je narobe res? Če ob tem obrazcu stoji in pade človek? Če skriva v sebi edino uporabnost, ki konec koncev šteje?
Kakšen je bil torej človek, ki je izrekel ta obrazec?
Ko se začenjamo bližati njegovemu človeškemu liku, začenjajo postajati tudi naša domnevanja manj nestvarna: stopati začenjamo iz polteme. Neka identiteta se začenja zlagati pred nami. Neka slutnja postaja človek.
Dejansko lahko vidimo v Kristusu san-gvinika, kolerika, flegmatika in melanholika obenem: temperament, ki harmonizira v sebi temeljne mogočosti človeške strukture.
Njegov način nastopanja pred farizeji je značilen za sangvinika. Ko prevrača stojnice kramarjev v jeruzalemskem templju, je nedvomno kolerik. Njegova ravnodušnost do snovnih dobrin, njegovo spanje v čolnu sredi viharja, njegova odsotna spokojnost pred Pilatom, vse to je značilno za flegmatika. Ob grobu mrtvega prijatelja, ob misli na prihodnost svoje domovine, med oljkami na Getsemaniju je melanholik.
Kar se tiče njegove dojemljivosti za lepoto, vemo, da je ta človek vztrepetaval tako ob grozotah kakor ob lepotah stvarstva: vsebina človekovega groba mu je odvratna, a lilija na polju se mu zdi lepša kakor judovski Sončni kralj v svojem oma-tu. Vse njegova govorica je metaforična, se pravi umetniška. Dva učenca počasti s pesniškima vzdevkoma: Petra imenuje Skalo, Janeza pa Sinu groma.
Smisel za družabnost in nagnjenje k samoti, oboje nnjdemo v njem. Vidimo ga moliti med zvermi v puščavi, a prav tako ga vidimo razpoloženo sloneti na komolcu za svatovskim omizjem. Smisel za akcijo in potreba po kontemplaciji se v njem skladno zlagata v podobo uravnovešene moškosti, ki je prav tako daleč od vzhodnjaške pasivnosti kakor od zahodnjaškega nastopaštva.
Reči, da ima ta človek socialni čut , je premalo. On je socialni čut sam. Če je treba ozdraviti bolnega, gre celo preko nedotakljivosti judovske sobote. Kljub temu naše recimo sociološke radoznalosti ne poteši. Tako progresizem kakor konservativizem sta kalupa, kiju s svojo osebnostjo razganja. Še manj je najti v njem kakšno zavzetost za takšen ali drugačen gospodarsko-poli-tični red. Z gotovostjo vemo samo - iz tega, da ni za zelotsko odklanjanje davka okupatorskemu cesarju -, da zavrača politični fanatizem.
Je ljubil naravo? Vse kaže, daje rajši kot v zaprtosti shodnic nastopal na prostem: ljubil je zrak, rad je imel vode in vzpetine. Njegove prilike so polne polj in vinogradov. Za snov svojega zakramenta je določil plod klasa in trte. Za tiste, ki verujejo vanj, je hotel ostati kruh in vino.
Kako je gledal na spolnost? Samoumevno je priznaval njeno naravno zakonitost, čeprav se sam ni oženil. Edina družbena struktura, o kateri seje nedvomno izrekel,
ZA NAŠA DEKLETA IN FANTE

ON ŽIVI!
Vprašanja o življenju in ljubezni
TOMAŽ PODOBNIK
„Prihodnost sveta in Cerkve pripada mladim rodovom; rojeni v tem stoletju bodo zreli v prihodnjem prvem stoletju novega tisočletja. Kristus pričakuje mlade, kot je pričakoval mladeniča, ki mu je postavil vprašanje: „Kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?" (Ml 19,16). Mladi, v vsakem položaju, v vsakem kraju zemlje nenehno postavljajo vprašanja Kristusu: srečujejo ga in ga iščejo, da bi. ga še več vprašali. Če bodo znali iti po poti, ki jo on kaže, bodo doživeli veselje, da prinesejo svoj prispevek k njegovi navzočnosti v bližnjem stoletju in v naslednjih stoletjih do dovršitve časov. Jezus Kristus je bil isti včeraj, kakor je danes in bo na veke. ”
Te čudovite besede, ki jih je zapisal resnični prijatelj mladih, sedanji papež Janez Pavel II., v sklepnem delu svojega apostolskega pisma „ V zarji tretjega tisočletja”, se mi zdijo najboljši uvodnik v pričajoča razmišljanja, kijih bomo objavljali v vsaki številki DŽin ki odsevajo (morda večkrat zasute) ideale mladih in j im želijo pomagati v njihovih iskanjih.
Naslov „On živi!” kaže na Njega, ki edini more dati pravi odgovor na tisočera vprašanja mladega človeka. Nnj razmišljanja, ki so nastala v pogovoru z mladimi in v duhu zvestobe Kristusu in nauku njegove Cerkve - tako kot so pomagala stotisočim mladim v zahodnih deželah -pomagnjo tudi mladim slovenskim kristjanom, da se v osebnih razmišljanjih in ob skupnih pogovorih navdušijo ne le za lastno srečo, ampak das svojim življenjskim pričevanjem pomagnjo tudi mnogim (še) neverujočim mladim v njihovih iskanjih in stiskah.
Pričevanje dekleta
Pri dvanajstih letih meje preplavila puberteta. Vznemirjena zaradi novih močnih dogajanj v svoji notranjosti - spolnih želja, iskanja sebe in primerjanja z drugimi, potrebe po tem, da, bi delovala odraslo itd. - sem se na nekem taboru mladih srečala s pojmovanjem ljubezni (odnosi med Janti in dekleti, pornografija.), ki ga v svoji, v teh stvareh dokaj zadržani družini, nisem poznala. Ta mešanica vsega me je popolnoma. uničila. Začela sem imenovati DOBRO, kar se mi je prej zdelo SLABO. S tem preobratom vrednot sem si dovolila, da sem začela živeti raznovrstne spolne izkušnje, opustila načrte v zvezi s šolo, izdala zaupanje staršev, poizkusila mamila, alkohol itd.
Tako sem živela po dveh načelih:
-	kolikor več izkušenj si bom nabrala, tem bolj bo moje življenje zanimivo,
-	imeti vse in takoj.
V	tej omamni dirki meje zaustavil dogodek, ki se je prav slabo končal. Nekega, dne sem šla ven, da, bi se zabavala in znašla, sem se pred skupino „ t ipov", ki pa se niso ,,zafrkavali,” in so hoteli z lahkotno Jrkljico obračunati.
To je bil prvi, prehod skozi puščavo, ki meje zlomil in v meni povzročil stud pred sabo in pred drugimi.
V	naslednjem obdobju, od šestnajstega leta naprej, sem vse globlje iskala ljubezen, toda, to je bilo prav tako | zgrešeno. Vse sem hotela storiti zato, da
je pravzaprav zakon: zakonska zveza mu je bila nerazvezljiva, kolikor nočemo odstopiti od razlage, ki jo o zadevnih evangeljskih pasusih daje katoliška tradicija. A spet smo v poltemi, če hočemo na primer izvedeti, ali je priznaval družbeno upravičenost državne prisile. Vse kaže, da načelno ni nasprotoval ustanovam, kakor sta na primer policija in vojaščina.
Tudi optimizem in pesimizem sta pojma, s katerima njegovega življenjskega nazora ne moremo znjeti. Če govori o večnem plačilu, zveni iz njega zmagoslaven optimizem. A če govori o večni kazni, je to beseda prepadnega pesimizma.
Povsem nedvoumen pa je odgovor na vprašanje, ki ga na primer lahko zastavi naša moderna tesnoba, namreč, ali je bil za življenje ali proti njemu. Sam seje označil za Življenje samo.
Skratka, njegov človeški lik se v vseh
•»	ymmnm-t.---------------- i
temeljnih obrisih krije s tem, kar more biti predvidevanje naravnega človeškega čuta.
V Kristusu čutimo utelešenje človeškega ideala. A vendar mu ob robu teče senčna črta, onkrgj katere čutimo skrivnost. Človek ima vtis, kot daje Kristus hotel nalašč dati kakšen navidezen oprimek tistim, ki se bodo hoteli spotikati nad njim.
Naj navedem en sam primer, njegovo besedo, daponudi tistemu, ki tej e udaril, še drugo lice. Tega se sam ob aretaciji ne drži: nasprotno, dostojanstveno zavrne človeka, ki gaje udaril.
A dejansko smo v polnem soncu, če svoj pogled uperimo v njegov etos. Samo v tem smo bili v svojem domnevanju nezmotljivi: pred sabo vidimo človeško Vest samo.
Dopuščamo, daje mogoče misliti, da se je ta Vest tragično motila sama o sebi. A da je ta edinstvena Vest varala, tej pošastni
domnevi se upro vse naše človeške globine. Ob takšni trditvi bi moral človek pogledati sobesedniku pozorno v oči: utegnil bi ugotoviti, kakšno barvo oči ima satan.
A kaj, če se Kristus ni motil?
JAZ SEM RESNICA.
Od te Pravesti bi hoteli slišati prav to besedo celo v primeru, da bi se bila katastrofalno motila. Zakaj njenabožanskasamo-prevara bi bila nad vsemi človeškimi resnicami, ki so do danes prišle do nas. S Fjodffl rom Mihailovičem Dostojevskim bi rajši pustili Resnico in šli za Kristusom, v svetnem brezupu...
A če se Kristus absolutno ni motil?
Nekdo, skromen kot nihče, izjavlja suvereno kot nihče, enkrat samkrat v zgodovini: JAZ SEM RESNICA.
Drugič dalje

Ljubiti za vedno? Ljubiti za vedno
LJUBITI, kaj to pomeni?
Ali ne hrepenimo vsi po tem? Kako bi mogli živeti, ne da bi ljubili in bili ljubijo-
*	Med mnogimi načini ljubezni so:
" Prijateljstvo,
' ljubezen staršev do otrok,
" ljubezen med možem in ženo, ki se združita s poroko.
*	Kaj me na njej ali na i\jem privlači?
- Usluge, ki mi jih nudi (premoženje, družbeni status)?
' Lepota, ugoclje, ki ga čutim ob r\jem/ hiej?
' Čustva, kijih čutim do njega/ni e?
*	Odnos, zgrajen na teh temeljih, bi bil Precej nepopoln: nagibam se k temu, da drugega omejim na predmet, na sredstvo zame. Sliši se nemogoče, toda v resnici iščem samo sebe.
2ares ljubiti pomeni ljubiti drugega Zaradi i\jega samega. Pristna ljubezen Se kaže v tem, da iščem najprej srečo drugega. Ne ljubim samo zato, ker mi °rVona nekaj prinaša, ampak najprej zato, ker j e to on, kerje to ona. V takem odnosu bosta dva bolj sposobna doži-
t.r tiuMjena- Tudi ljubiti, toda hi-Y 0 sern se pustila za,vesti mešanici , stev (prijateljstvo kol privlačnost) P *?edno imeli ,,vse takoj" in ,,nič
*1 ■ Posledica: Bila sem kotruševina,
• a<t so le spomini na, razkrojena, pri-n,-SLva< velike ljubezni, ki so se spre-„ jnJale v lanski sneg, lepa načela, ki ne *d.rzij0 dolgo...
Pru.g notranji zlom, drug prehod v .Puščave. Puščava brez Boga, kajti v r,'u'(!m.(T nisem čutila, da bi me zade-,.	fašanja glede Boga, duhovnosti
J kakšne metafizične skrbi,. To so bile odprlaV,Jene	kijih nisem nikoli
fla/n vertdarje globoko v mmi od nek-in '‘bajala velika želja, da bi ljubila r	veliko ljubezen, dokončno in
In u ^no' Toda, kaj sem iz nje storila ? kako naprej?
vij ati čustva, ugoclje ali si vzajemno pomagati. Temelj odnosa je oseba sama, ne glede na njene očitne dobre lastnosti ali pomankljivosti.
•	Ljubiti nekoga zame pomeni svobodno izbiro, za kar se odločim sam in svobodno. Ne morem resnično ljubiti, če drugemu do določene mere ne podarim tudi svoje svobode. Ta izbira pa mora biti vzajemna, sicer odnosa ni. Ko na tak način iščem srečo za svojo ljubljeno osebo, prispevam ksvoji lastni sreči in takšna ljubezen je obojestranski in svobodni dar. Jasno, da to ni vedno tako enostavno. Vsi imamo težave s spremenljivostjo svojega razpoloženja, vsakdanjo naveličanostjo, s preizkušnjami, ki se lahko pojavijo in tudi z egoizmom. ljubezen je nekaj krhkega... Ali ga/jo bom čez pet ali dvajset let še vedno ljubil? Ali sem sposoben prenašati to njegovo/njeno napako? Ali obstaja trajna ljubezen? Tudi v preikušrjah in bolezni?
•	Če najin odnos temelji na svobodni in vzajemni odločitvi, lahko raste, kajti ljubezen ni dana enkrat za vselej. Ne
mmm
gre verjeti 'ljubezni na prvi pogled’, pa naj bo še tako polna navdušenja, končno ni drugega kot zelo močno čustvo, ki ne izražata nujno globoke ljubezni.
•	Globoka ljubezen temelji na medosebnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medsebojnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi dragi osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Pripetljaji, preizkušnje, radosti, kijih bova delila, bodo prispevali k vse večji medsebojni bližini, če si bova šla kljub težavam naproti.
•	Ljubezen torej ni preprosta povezanost dveh bitij, temveč vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta; s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju. Človekova ljubezen lahko izpolni nekaj absolutnega in postane sposobna napolniti naše srce šele, ko zraste iz obojestranske in trajne odločitve.
•	Za kristjana je izvir in vzor ljubezni Bog: „Preljubi, ljubimo drug drugega, kerje ljubezen od Boga in kerje vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna” (1 Jn 4,7).
Kristina
INŠPEKTOR SLOVENSKIH SALEZIJANCEV MAG. STANISLAV HOČEVAR MED NAMI
„Imel sem eno samo veliko željo44
Pogovarjal se je Jože Škerbec
Gospod inšpektor, najprej vas prosim, da bi za bralce DZ povedali svoje otroške življenjske podatke, kje in kdaj ste bili rojeni, kako ste preživljali otroška leta, kaj vas je v otroštvu zaznamovalo za življenje.
Luč tega sveta sem zagledal v majhni, a prijazni vasici Jelendol, župnija Škocjan pri Novem mestu, in sicer 12. novembra 1945. Pravijo, da sem se cmeril, ko so me nesli h krstu. Kako tudi ne! Sredi lepih dni poletja so povojni revolucionarji odgnali očeta in nikdar več se ni vrnil. Kmetija, nadvse skromna, je bila podarjena mojima staršema. Med vojno je prav tu tekla meja med italijanskimi in nemškimi okupatorji. Vem, da sem bil velikokrat lačen; nikdar pa žejen materine ljubezni. Bila je močna in delavna, ponižna in pogumna. Nadvse lepo smo obhajali praznike. Najlepše iz mladosti: romanje v Marijino cerkev Stepno in križev pot okoli cerkve na naši podružnici v Gorenjih Dolah. Zaupali so mi, da sem ga pogosloma vodil jaz.
Ko so leta 1956 prišli v župnijo don Boskovi sinovi, sem bil pritegnjen k dejavnejšemu sodelovanju v župniji. In pot v malo semenišče seje kar sama odprla.
Nekaj, kar ne smem pozabiti: mama je poznala povzročitelje smrti moža in njenih pet bratov. Nikdar ni gojila mržnje: zato se čutim dolžnega, da delam za mir in spravo.
Kdaj se je prebudil in kakoje zorel vaš duhovni poklic in zakaj ste se odločili za salezijansko družbo?
Prav neko posebno znamenje je bilo, ko sem nekega dne na poti iz šole domov počakal duhovnika, ki je bil 1 km za menoj. Začel seje pogovor... Prejel sem svetinjico Marije Pomočnice. Začel sem ministrirati in zmagoval na ministranstskih tekmovanjih.
Župnik Mirko Žerjav SDB meje v 8. razredu povabil, naj pridem stanovat v župnišče. Rad sem sprejel možnost, da grem v aspirantat na Hrvaško.
V semenišču sem še večkrat temeljito premislil svojo odločitev. Zame sta bili vedno pomembni dve zadevi: biti ves za Boga; biti glasnik Marijine dobrote. Zdelo se mi je vedno, daje bil Don Boško prav to.
Kaj je značilno za salezijansko duhovnost in dejavnost? V čem je bila v vaši

družbi pokoncilska prenova?
Salezijanska duhovnost se najprej napaja pri sv. Frančišku Šaleškem, izrednem krščanskem humanistu in modrem pastirju Cerkve. Sv. Janez Boško je to duhovnost konkretiziral za mlade. Gre za dar prednostne ljubezni do mladih, kot tistih oseb človeške družbe, ki so najbolj krhke in najbolj dragocene. Med mladimi je treba biti nenehno navzoč in sicer kot Dobri pastir, ki vedno misli na vsestransko rast svojih. Za to delo črpa salezijanec moč v Evharistiji, kije nenehna Gospodova navzočnost med nami; v brezmadežni Devici Pomočnici, kot zgledu čistega življenja in apostolske zavzetosti; v ljubezni do Cerkve, še posebej do papeža, ki predstavlja vez edinosti in ljubezni. Vse to je zlito v Don Boskovo geslo: „Daj mi duše (to je duhovna rast mladih ljudi), drugo vzemi!"
Iz te duhovnosti izvira pogumna dejavnost v korist mladih, še posebej v različnih vzgojnih ustanovah in dejavnostih.
Koncilska prenova je bila dolga, globoka in uspešna. Prenovili smo vse temeljne dokumente, še posebej pravila. Zelo poglobljeno smo opisali značilnosti salezijanskega duha in poteze naše identitete. Zdaj je čas, da to uresničimo. To pa je zahtevnejše opravilo.
Koliko žrtev vaše Družbe je povzročila revolucija na Slovenskem? Ali ste dobili nazaj vse zaplenjeno po prejšnjem režimu?
Število vseh padlih sobratov je 29. Najbolj tragično je bilo to, da so bili pobiti predvsem študentje modroslovja in bogoslovja. Pa tudi veliko mladih sobratov laikov, redovnih bratov.
Poleg tega je blizu 60 sobratov odšlo drugam. Doma je bilo prav vse odvzeto, razen cerkve na Rakovniku in Kodeljevem v Ljubljani. V načrtu partije je bilo, da bi salezijance povsem odstranili, še posebej za to, ker smo v knjižicah objavljali govore in pisma škofa Rožmana, ki je napovedoval grozo komunizma.
Zdaj smo prejeli nazaj samo dva zavoda in sicer v zelo slabem stanju ter nekaj zemlje. Največji zavod na Rakovniku v Ljubljani in na Kodeljevem je še vedno v tujem upravljanju.
Ali ima vaša Družba redovne skupnosti v vseh 3 slovenskih škofijah? Tudi v zamejstvu in izseljenstvu? Koliko članov ima v Sloveniji?
Da, navzoči smo v vseh treh slovenskih škofijah, pa tudi na avstrijskem Koroškem, Tržaškem, v Srbiji, v Črni gori in na eni slovenski župniji v Kanadi. Skupaj z italijanskimi sobrati smo začeli delati v Albaniji, kjer je zelo velika revščina. V sami Sloveniji nas je sto sobratov. Okrog trideset jih dela drugod; tudi v misijonih-
Ali se člani Družbe posvečajo prvenstveno apostolatu med mladino? Kaj je značilno za salezijansko vzgojno metodo mladih?
Vedno bolj se v novih razmerah posvečamo predvsem mladini, imamo pa Še trideset župnij. Naša temeljna značilnost je preventivni sistem. Gre za duhovnost in metodo, ki vse tako usmerja, da so mladi vedno sprejeti in ljubljeni, da naša navzočnost med njimi prebuja rast vseh njihovih darov in pospešuje njihove pobude. Preventivni sistem je tudi v tem, da nekako vnaprej zaslutiš potrebe in možnosti mladih ter ustvarjaš takšno okolje, da se mladi počutijo prijatelji med seboj in odgovorni drug za drugega. Čista vest, ljubezen do Jezusa in Marije, občestvo Cerkve in služenje drugim morajo biti temeljne znaČi-, lnosti v veselju sc darujočega mladega I kristjana.
NI LEPŠEGA KAKOR ČISTO SRCE IN KLEČANJE PRED BOGOM____________
Kako bi na kratko predstavili vašo solo v Želimljem?
Naša gimnazija v Želimljem je prva katoliška državno priznana privatna šola, k' ima poleg rednega programa še verouk, latinščino in pedagogiko. Naša specifič-n°st je torej pedagogika in pa pristni medosebni odnosi. To skušamo dosegati na vseh področjih, tudi v domu (internatu), kjer je kar 140 fantov in deklet.
Kaj bi hoteli povedati o Kureščku?
Kurešček je nadvse prijazen grič jugozahodno od Ljubljane v župniji Ig, na katerem stoji cerkev Marije Kraljice miru Zc od 16. st. Med in po 2. svetovni vojni uničeni cerkvi se je ponudila nova duho-Vr>a pomlad sočasno z družbeno pomladjo ua Slovenskem. Brez dvoma je sredi lobih osebnih in skupinskih duhovnih iskanj
Marija zaznamovala ta kraj s svojo posebno ljubeznijo in navzočnostjo. Tukaj vabi ljudi k močnejši veri. To dosega prek molitve, spokornosti, zakramentov in duhovnih vaj ter romanj. Ni še čas, da bi dokončno in natančneje opredelili pojav Kureščka. Eno pa je gotovo: slovenske duhovnosti ni brez zdrave ljudske pobožnosti. Močna ljudska pobožnost je temeljna značilnost Kureščka.
Kakšne funkcije ste doslej opravljali?
Ves čas sem opravljal vse različne službe, predvsem v naših vzgojnih skupnostih. Se posebej sem skrbel za aspirante in mlade salezijance. Štiri leta sem bil tudi v službi ravnatelja Mohorjevega doma (Modestov dom) na Koroškem. Pred tem tudi dve leti inšpektorjev namestnik. Precej sem sodeloval pri tisku in raznih cer-
kvenih dejavnostih; npr. delo za poklice, delo pri Zvezi slovenskih redovnikov in redovnic.
Kaj vključuje vaša inšpektorska služba?
Inšpektorska služba je dejansko zahtevna, saj vključuje vse vidike od skrbi za nove poklice, prek njihove vzgoje, razdelitve služb sobratov do organizacije skupnega življenja, dela in priprave vzgojno-pastoralnega načrta. Posebna naloga je skrb za rast in delo vsakega sobrata, pa pospeševanje dela krajevnih skupnosti in povezovanje vseh v enoto. Skrbeti je treba tudi za povezanost s škofi, kjer delamo; prav tako z laiki in drugimi redovniki. Inšpektor ima zato svoj svet, ki mu pomaga pri vseh pomembnih odločitvah.
Kaj bi dejali o postopku za proglasitev Lojzeta Grozdeta za mučenca?
Predvsem to, da bi v ta namen molili in druge vabili k spoznavanju tega izjemnega mladega slovenskega kristjana. Zaenkrat je to prvi svetniški kandidat laik; in še to mlad. Zato menim, da bi morali biti mi vsi v tem času nove evangelizacije izjemno zavzeti za la proces. Vsi prispevajmo, da bi šlo za vsestransko temeljito raziskovanje, ki bi med mladimi obrodilo močno strmenje, kako jih Bog ljubi. Velik del procesa je končan; potrebno bo postoriti še mnogo zlasti formalnih stvari.
Veseli smo, da ste se odzvali vabilu za vodenje duhovnih vaj in prišli med nas kar za cel mesec. Takoj ste znali vzpostaviti stik z našimi rojaki, ki so navdušeni nad vašim vodenjem duhovnih vaj in tudi ob drugih srečanjih z vami. Kaj ste v svojih govorih in pogovorih predvsem poudarjali?
Imel sem eno samo veliko željo: da bi vsi odkrili, kako je vera nekaj izjemno velikega in življenjskega. Da vera omogoča slehernemu človeku, da dojame svoje resnično dostojanstvo, svojega življenja naloge in vloge! Mislim, da je bilo ljudem posebej všeč, ker sem nakazoval vzgojne razsežnosti naše vere. Vera navsezadnje pomeni jasno in polno osebno odločitev za edinega zares človeka, Boga - človeka Jezusa!
Prišli ste tudi v osebni stik s slovenskimi redovniškimi sobrati v Argentini in salezijanskimi redovnicami v Argentini. V Velikem Buenos Airesu so3 redovnice: s. Marjana Komar, s A ntonija Lovše in s. Kristina Lužovec, njena sestra Terezija pav Mar del Plati. Od sobratov pa so tu: France Barle, Jure Langus (v La Plati),
oj
ta
5>2? f I
(D CZ)
r<
-■ 8 (/>< Q<
— (D
š S
CD -!š; -°"8
Q_ CZ)
JS °
Eli
S ® i
N CZ)
> fll W Š* N< CD ^ CD N.
1 -• = ° s §
CD
3 cr 3
CD
co
"O , D) I n : D) 1
3 : o 1 N< . CD ,

Jože Repovž, Tone Rant, Dane Vrečar, Tone Prešern je pol leta v Rimu, pol leta pa tu, in Martin Štuhec; v Patagoniji, ki ste jo tudi obiskali, pa Ivan Lužovec, Adolf Povalej in Ambrož Lipovec. Prepričan sem, da je Vaš obisk tudi zanje važen. Naj tu omenim še pokojnega Janka Mernika, ki ga ohranjajo v lepem spominu ne samo omenjeni salezijanci, ampak tudi drugi rojaki, zlasti mnogi iz taborišč v A vstriji.
Zares, zame in zanje je bil ta obisk nekaj posebnega: košček domovine, okus edinosti, obnovitev zaveze, odstiranje novega upanja.
Zelo sem Bogu hvaležen za ta predragoceni dar srečanja s sobrati, s sestrami, z Argentino in še posebej s Patagonijo, kjer sta že v prvi polovici tega stoletja živela in umrla naša sobrata Pernišek in Zamjen. Na nov način sem odkrival našo lastno
zgodovino, ki jo bo treba še ocenili.
Kaj bi želeli reči rojakom tu pod Južnim križem pred svojim odhodom?
Na to vprašanje bom najteže odgovoril; ne, ker bi ne imel kaj povedati, marveč ker sem sc naravnost zaljubil v svoje rojake... Srečal sem se s tolikimi obrazi, poslušal toliko zgodb... In le zgodbe so tako pretresljive. Ce bi imel čas, bi se lotil pisanja drame (to sem ..zagrešil” v svoji rani mladosti).
Imam eno samo veliko veliko željo: da sc ne bi nič od tega velikega bogastva in lepote duš izgubilo. Zato potrebujemo luči Svetega Duha, da bi znali v skupnem, navdušenem in modrem dialogu najti primerne poti sodelovanja in načrtovanja.
Vsem, še posebej vam, hvala za povabilo in tako prijazno gostoljubje.
Vsem pa bi vzkliknil: nič ni lepšega
kakor čisto srce in klečanje pred Bogom. Samo taki bi nam smeli vladati. Vendar Jezus nas opozarja, da v tem svetu ne zadošča le ..nedolžnost goloba”, marveč je potrebna tudi ..zvitost kač”.
Iz srca sem vam hvaležen, gospod Hočevar, za vaš obisk in vaše neutrudno enomesečno delo med nami. Prav tako so vam hvaležni vsi naši rojaki, ki ste jih tako prepričljivo nagovorili, pa naj gre za žene ali može, mlajše zakonske pare ali mladino. Želimo in upamo, da nas boste še kdaj obiskali in duhovno bogatili. Vsi pa smo tudi prepričani, da smo dobili v vas resničnega prijatelja.
IZ SLOVENIJE
Ljubljanska spominska plošča žrtvam komunističnega nasilja na Žalah
15. novembra 1997 so svojci, prijatelji in znanci 918 žrtev komunističnega nasilja med revolucijo in po njej z območja mesta Ljubljane položili 918 šopkov in prižgali prav toliko sveč na simboličnih grobovih ob 16 marmona-tih ploščah lik ob novi župnijski cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žalah. Slovenski spominski odbor predvideva, da bi morali zapisati vsaj 1000 imen, če ne 1300, saj vsi podatki še niso zbrani. Slavnostni govornik je bil generalni državni tožilec dr. Anton Drobnič, govorila pa sta tudi predsednik ljubljanskega mestnega sveta Dimitrij Kovačič in tajnik Nove slovenske zaveze Stanc Štrbenk. Somaševanje številnih župnikov župnij na območju nestaLjubljanejevodil nadško f Šuštar in tudi blagoslovil simbolni grob. Pel je zbor Consortium musieum z zborom trnovske župnije, sodelovala je pri kulturnem programu tudi solistka Mart a Močnik in recitator Tone St arc. Posvetilo žrtvam na osrednji plošči je napisal Zorko Simčič:
,,Devetnajst stoletij in pol po Kristusu in dvanajst stoletij potem, ko smo ga Slovenci spoznali, je kri zalila našo domovino - rdeče revolucije in državljanske vojne kruti sad. - Ti, ki zreš sedaj navpični drevored enakih smrtnih letnic, ne išči nas, ne boš nas našel. Strohneli smo. čemu bi nas iskal, umrli smo, da bi ti živel, in padli smo, da bi ti vstal. - Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi, odslej si tudi ti izvoljen narod, odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi.”

KONEC IMPERIJA, a ne zmote
MARKO KREMŽAR
’4'	Jesen leta 1981
Jesen leta 1981 je bila priča pomemb-n'h dogodkov. Papež, ki še ni povsem ekreval od ran, ki mu jih je prizadel maja meseca atentatorje 6. septembra ob spremstvu poljskih romarjev v Caslel Gandol-0 Poudaril, daje ..pravica našega naroda 0 samostojnosti pogoj za svetovni mir.” a stavek so vzeli v Moskvi, kot se je Zvedelo kasneje, resno v pretres. Ugoto-.'. so, daje ranjeni Wojtyla pričel govo-ritl nc le kot vodja katoliške Cerkve, te-j1?Več tudi kot poljski narodni voditelj ' h,H.311). To je zahtevalo velike previd-nosti v primeru, da bi morala sovjetska annada urejati razmere na Poljskem, kot Jc storila leta 1968 v Češkoslovaški.
Iste besede so odmevale tudi na prvem n‘,r°dncm kongresu sindikata Solidarnost [*a ^oljskem. Zmerni Walensa je na tem (ougresu dobil zaupnico le 55% dclcga-°*' medtem ko so ostali podprli mdikalnejšc kandidate. Tak izid ni skrbel
Walense, temveč v nič manjši meri 0’jskega predsednika Jaruzelskega, pa ^*di škofa Jožefa Glempa, ki je nekaj dni us noje, po papeškem odloku, prevzel n°dstvo katoliške Cerkve na Poljskem ^jmesto smrtno bolnega kardinala yszynskega. Strah pred sovjetsko inter-r nc,jo jc privedel do tajnega srečanja ^PUzJaruzelskim. Ta ni skrival svoje uskrbljenosti, pa tudi ne mnenja, da uteg-L biti razglasitev obsednega stanja v drža-• ^ina mogoča alternativa. Glempu, ki s t rugi dan odhajal v Rim, je rekel, naj ■Poroči svetemu očetu, daje vlada pripra-Jmia na dogovore in kompromise, a da c Pristala na razkrajanje države, p '-datumom 14. septembra jc dal Janez cdvcl II. v javnost okrožnico ..Laborcm ercens”, ob devetdesetletnici Leonove ” Crum novarum”. Papež jc imel ta spis i P.,san v poljščini že pred atentatom. Če Ha’’1 okrožnica Leona XIII. „CartaMag-d katoliškega delavskega gibanja po • cm svetu, naj bi bila nova okrožnica So|Ut' lut*‘ priročnik za člane sindikata nr',x Urnost’ ki naj bi po poljskem zgledu nv r delovati tudi drugod, v nasprotju z ,^1 ks,stičnimi delavskimi organizacija-
Oktobra so se razmere na Poljskem
hudo poslabšale. Vlada ni več obvladovala položaja. Delavski štrajki so bili na dnevnem redu, gospodarstvo je bilo v zastoju, demonstracije in spopadi z varnostnimi organi so postajali vedno bolj nasilni, disciplina v komunistični partiji pa tudi v sindikatu Solidarnost je popuščala in tako eni kot drugi so zahtevali od vlade, naj ukrepa. Poljski predsednik Jaruzelski je poslal svojega zunanjega ministra po nasvet najprej k sovjetskemu zunanjemu ministru Gromiku, potem pa k papežu v Castel Gandolfo s prošnjo, naj posreduje v razgovorih s predstavniki Solidarnosti. Papež se na prošnjo ni odzval, bodisi ker je bil, po besedah poljskega zunanjega ministra, še preveč bolan, ali pa, kot menijo drugi, ker jc videl, da čas še ni zrel.
Manj kot mesec kasneje, v začetku novembra, je Janez Pavel II. sprejel v Rimu skupino poljskih izobražencev. Vse je presenetil z jasno in odločno napovedjo, da bo upor proti režimu uspel. Branislav Geremek, ki je bil med prisotnimi, navaja papeževe besede po spominu: „Na Poljskem se je zgodilo nekaj, česar ni mogoče več spremeniti. Ljudstvo nc bo več ostajalo pasivno. Pasivnost je eno od orodij avtoritarizma. Zdaj je le pasivnosti konec in tako je njihova (komunistov) usoda zapečatena. Bodo izgubili.”
Nekako istočasno, dne 4. novembra, je Jaruzelski povabil na sestanek primasa Glempa in voditelja Solidarnosti Walen-so. Ponudil jima je, da skupaj ustanovijo „Fronto narodne sloge”. Fronto naj bi sestavljali poleg imenovanih še predstavniki državnih sindikatov, in seveda komunistične partije. Komunisti bi bili na ta način v političnem telesu, „ki naj bi bilo namenjeno dialogu”, v večini, hkrati pa bi imela „Fronta”moralno zaslombo Cerkve in Solidarnosti. Primas Glemp je bil laki rešitvi naklonjen, medtem ko jo je Walensa gladko zavrnil. Vendar jc bil o tajnem sestanku med Jaruzelskim, Glem-pom in Walenso obveščen Brežnjev.ki jc v ostrem pismu obtožil poljskega predsednika, da „ruši socializem". Končno temu ni preostalo drugega, kot daje nekaj tednov kasneje, 12. decembra oklical na Poljskem obsedno stanje. Prve ure naslednjega dne je bila večina voditeljev Solidarnosti zaprta.
Tistega novembra usoda Poljske ni ; skrbela le papeža in Poljakov v domovini. Ameriški predsednik Reagan je zaupal najožjim sodelavcem, da ga skrbi usoda poljske države in da vidi v katoliški Cerkvi ključ dorcšitvc(H.H.318). Naročil je dolgoletnemu predsedniškemu svetovalcu upokojenemu generalu Vcrnonu Wal-tersu, kije užival velik ugled, naj obišče v njegovem imenu svetega očeta v Rimu.
Waltersseje 28. novembra 1981, pre-dnoje odšel na pot, posvetoval brez prič s predsednikovim prijateljem Billom Ca-scy cm, tedaj ravnateljem ClAe. Oba, tako Wal ters kot Casey, sta bi la globoko verna, praktična katoličana, ki so jima bile pri srcu tako koristi domovine kot blaginja Cerkve. Soglašala sta, daje treba ponuditi svetemu očetu pomoč za poljsko Solidarnost, ne da bi zapletli v politično igro papeževo osebo. Zanimivo je, daje Wal-tersa skrbelo, če sc bo, kot konservativen in ortodoksen katoličan, mogel sporazumeti s tri leta mlajšim papežem (H.H.321). Pa je bil strah odveč. Walters je sporočil papežu Reaganove pozdrave in mu povedal, daje predsednik posvaril Sovjete, naj ne prestopijo poljske meje, če nočejo sprožiti težke mednarodne krize. Nato mu je izročil ovitek s satelitskimi posnetki vzhodne Evrope, kjer je bila razvidna razporeditev poljskih in sovjetskih čet, potem pa je med njima stekel pogovor, ki je zajel tako politična kot teološka vprašanja. Ob koncu je papež svetoval Waltcrsu, naj se pogovori še s kardinalom Casarolijcm, ki je bil odgovoren za vatikansko zunanjo politiko. Walters jc v svojem poročilu izrazil občudovanje do papeža, hkrati pa tudi prepričanje, da se Casaroli verjetno v marsičem ne strinja s papeževimi pogledi (H.H.329).
RONALD REAGAN

Čeprav je že nekaj let pred tem Zbig-niev Brzezinski opozoril tedanjega predsednika ZDA Carterja na pomembnost katoliške Cerkve pri reševanju poljskega političnega položaja, je šele politična volja Ronalda Reagana in zavzetost Walter-sa ter Caseya privedla do sodelovanja med ZDA in katoliško Cerkvijo. Dogodki so Janezu Pavlu II. kmalu nakazali, da utegne le ameriška pomoč rešiti preganjano Solidarnost. Bill Casey je postajal za Waltersom vedno bolj reden obiskovalec vatikanskega državnega tajništva, kot bomo videli kasneje ob pregledu ameriške strategije pri rušenju sovjetskega imperija.
Zanimivo je, kar pripoveduje o teh obiskih Caseyeva vdova Sofija, kateri edini je mož zaupal vsebino pogovorov s svetim očetom. Uradni, politični del pogovorov je bil kratek in Bill je o tem poročal Reaganu v zaupnih pismih. Ostali del pogovora pa je bil osebnega značaja. Wojtyla in Casey sta govorila o veri in o duhovnih vprašanjih ter si nekatere osebne in občcstvene težave priporočala drug drugemu v molitev (H.H.286). Kaj je bila vsebina pogovorov in kakšni so bili nameni, po katerih sta na papeževo prošnjo z možem molila, pa Sofija ni povedala. Tudi ona je znala molčati.
Dober teden po srečanju z Waltersom, dvanajstega decembra, ko je Janez Pavel II. zvedel o razglasitvi obsednega stanja na Poljskem, je bila njegova prva skrb preprečiti prelivanje krvi. S trga sv. Petra je spregovoril v poljščini in pozval rojake k razsodnosti. „Preveč poljske krvi je že bilo prelite... Vse je treba storiti, da bomo gradili prihodnost naše domovine v miru”. Nekateri so videli v teh besedah, ki jih je nekaj ur kasneje, v precej manj posrečeni formulaciji, v Varšavi ponovil pri mas Glcmp, kapitulacijo pred komunisti. A papeža je skrbelo predvsem, da ne bi sovjetska armada vdrla čez mejo in sprožila vojne, katere razsežnosti in posledic ni bilo mogoče predvideti. Da pa bi preprečil vsak dvom, je naslednji dan govoril iz istega mesta in oznanil svetu, da stojita Cerkev in papež ..solidarno s poljskim narodom... in da ta solidarnost krepi tudi vrednote in neodtujljiva načela, kot so pravice človeka in pravice naroda... ki morajo v našem času ustvariti veliko solidarnost evropskih in svetovnih razsežnosti” (H.H.342). Zdaj je bilo jasno, da papež nima v mislih kapitulacije, da je zavzel odločno stališče in postavil hkrati na preizkušnjo trdnost zahodnih pa tudi vzhodnih zavezništev. In ob tej preizkušnji so moskovskim voditeljem popustili živ-
MISLI, SKLEPI, OBLJUBE
Iz zakladnice Slovenskega katoliškega shoda
•	Hvaljen bodi Jezus Kristus! To je pozdrav, pa tudi program slovenskih katoliških shodov doma in po svetu. V teh besedah je povzet naš osebni smisel, je zajeto poslanstvo naše skupnosti ter naposled tudi program slovenskega naroda in vseh narodov na zemlji. Vse, kar je, ima kot zadnji namen, slaviti Gospoda (Iz Uvoda).
•	Redno, zvesto, pobožno in dejavno se bomo, kot nam naroča II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor, udeleževali bogoslužja, posebno svete maše, svetih zakramentov, ljudskih pobožnosti, skratka vsega, kar gradi našo včlanjenost v Cerkev, ki je skrivnostno telo Jezusa Kristusa (Sklep A/6)
•	V misijonstvu bomo po nauku Cerkve gledali evangelizacijo in zasajanje Cerkve med narodi in skupnostmi, ki še ne verujejo v Kristusa in med katerimi Cerkev še ni zakoreninjena. Z misijoni bomo sodelovali. Pri srcu nam bodo zlasti slovenski misijonarji (Sklep A/13).
Relikvije sv. Terezije Deteta Jezusa v Sloveniji
Od 25. do 27. novembra so bili posmrtni ostanki karmeličanske sestre in zavetnice katoliških misijonarjev ter ene najbolj priljubljenih svetnic današnjega časa v Sloveniji. Janez Pavel II. jo je na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 1997, razglasil ob stoti obletnici njene smrti za cerkveno učiteljico. Prva dneva je bila skrinja z njenimi relikvijami v ljubljanski stolnici, prvi večerje ob polni stolnici maševal nuncij Farhat, nadsledpji dan nadškof Rode, zadnji dan pa so bile relikvije v Karmelu v Sori, potem pa so jih prepeljali nazaj v Lisieux, kjer jih obiskujejo romarji z vsega sveta. Svetnica je priljubljena, ker je pokazala ,,malo pot svetosti”.

ci. Odločili so se, naj Jaruzclski rešuje svoje težave sam, kot ve in zna.
Kot da bi slutil, kaj se dogaja v Moskvi, je z datumom 18. decembra pisal Janez Pavel II. Jaruzelskemu osebno pismo, v katerem ga roti, naj se vrne k metodi mirnega dialoga in naj konča z nasiljem obsednega stanja. Iz pisma je razvidno, da papež tako stanje obsoja, a da hkrati ponuja Jaruzelskemu možnost izhoda. Kot vedno seje tudi ob tej priložnosti zavedal, da bi bila državljanska vojna ali sovjetski vdor hujše zlo od obsednega stanja, iz katerega je mogoče najti pot, če treba, tudi po posredovanju Cerkve (H.H.344). Hkrati pa je po diplomatski poti papež svetoval zahodnim vladam, naj zaradi položaja na Poljskem ne prekinejo gospodarske pomoči, s katero se je Jaruzclski držal na oblasti (H.H.351).
V trenutkih krize je treba jasnih potez. Ronald Reagan je, ob odločni podpori svoje žene Nancy, sklenil obiskati papeža, s katerim je imel do tedaj le pisemske slike. To odločitev je takoj sporočil v Vatikan. Dva tedna po razglasitvi obsednega stanja na Poljskem je imenoval za državnega
zunanjepolitičnega svetovalca Williama Clarka. Ta naj bi usklajal napore ameriške vlade z namenom, prisiliti Sovjetsko zvezo v defenzivni položaj. Tudi Clark je bil katoličan in so ga kasneje imenovali ..katoliško vest vlade” (H.H.355).
Reaganovo potovanje v Rim se je 1 zakasnilo, a ko se je 7. junija sestal t Janezom Pavlom II., mu je izrazil sledeče poglede, s katerimi je papež soglašal-Sovjetska zveza se bo zrušila od znotraj, bolj iz duhovnih kot iz strateških razlogov. Treba je narediti konec dogovoru v Jalti, po katerem so Roosevelt, Stalin in Churchill leta 1944 razkosali Evropo in podredili velik del srednje in vzhodnje Evrope komunističnim režimom. V pogovoru, ki je trajal petdeset minut, sta sc 1 verski in svetni predstavnik svobodneg*1 sveta sporazumela. Ni šlo več za omejitev sovjetskega vpliva, temveč za zlom komunizma.
Naslednji dan je Reagan, že v Londonu, v westminsterski palači, javno napovedal bližnji konec imperija SZ, ki jc 1 zašel v „veliko revolucionarno krizo”.
Dalje prihodnji?
B'L JE NAŠ PASTIR

Ob 12. obletnici smrti msgr. Antona Oreharja
Stane Snoj
7. marca bo poteklo 12 let, odkar je umrl v Mendozi, kamor sc je zatekel na zdravljenje, v 76. letu starosti msgr. Anton Orchar, prvi delegat slovenskih dušnih Pastirjev v Argentini. Kaj je pomenil argentinskim Slovencem, je bilo najbolj razvidno ob njegovi zlati maši leta 1984 ln ob njegovem pogrebu dve leti kasneje.
..Pokojni msgr. Anton Orehar je s svojim vztrajnim delom, s smislom za Organizacijo in z očetovsko skrbjo za Vsakega Slovenca v Argentini postal eden "ajvišjih oblikovalcev naše zdomske skup-n°sti. Kot malokdo je znal prav on, s sv°jega visokega dušnopastirskega mes-lQ’ buditi med rojaki čut za medsebojno Vz«jemnost in trdno povezanost, za zves-,06o narodu in za ljubezen do Boga. Ime sPoštovanega in dragega pokojnika je "kočljivo povezano z delovanjem slo-Ve"ske emigracije v Argentini in po njej tod/fe z zgodovino našega naroda" (Dr. Marko Kremžar).
iz preproste družine
Rodil se je v Predosljah pri Kranju _ 10. leta. Njegov oče je bil zidar, ki sije s tožkim delom svojih rok služil vsak-anji kruh. V družini z devetimi otroki je ,l1 ta pač zelo skromen. Bog si je izbral evctcga, najmlajšega od otrok, in ga Poklical za svojega duhovnika.
Ko je mali Anton hodil v gimnazijo, °toa ni bilo dovolj sredstev, da bi mu .ko oskrbeli stanovanje v Kranju. Zato Ju skozi celih osem let vsak dan, tudi ob sobotah, pešačil deset kilometrov, ko je .d v Kranj in nazaj. Po pričevanju Plugov ih profesorjev je v osmih letih samo trikrat manjkal v šoli. Za to je uoprinašal velike žrtve, ki pa so mu požugale pri osebni rasti in dozorevanju. , .1° to zmogel, kakšno voljo in ljubezen 0 študija je moral imeti in koliko idea-vjjtoa, vztrajnosti ter pripravljenosti na
IIOG GA JE PRIPRAVLJAL
■ Ko niti sam še ni slutil, kakšno težko to odgovorno delo ga čaka, gaje Bog že toladosti pripravljal nanj. Zato je ra-n toljivo, da ni samo z velikim veseljem ualjcval študijev na univerzi, ampak
daje vse svoje življenje nenehoma študiral.
Po novi maši so prišla prva dušno-pastirska mesta. Bil je 4 leta kaplan v Mengšu, leto in pol v Šentvidu nad Ljubljano in potem vikar v stolnici. Napravil je izpit zaprofesorja verouka in ga poučeval na prvi ženski realni gimnaziji na Poljanah, v Lichtcnturnu in na Trgovski šoli. Obenem je bil zvezni asistent Katoliške akcije za dijakinje in visoko-šolke ter duhovni vodja Društva sv. Marte.
Deloval je torej v najrazličnejših okoljih: med preprostim kmečkim ljudstvom na deželi, med rokodelci, v predmestju in v mestu. Zanj je bilo vse to daljnja priprava na njegovo življenjsko delo, ki ga je čakalo v neznani prihodnosti. Zlasti je spoznal življenje študirajoče ženske mladine, kateri je bil dolga leta profesor in duhovni svetovalec v njenih organizacijah. Prav to njegovo delo z mladino gaje spravilo v posebno nevarnost v takratnih revolucionarnih časih in je bilo eden glavnih razlogov, zakaj se je meseca maja 1945. leta tudi on podal v begunstvo: preko Koroške v Italijo v taborišče Mo-nigo, potem v Servigliano in končno v Senigallio.
USODNA ODLOČITEV
In prav na tej begunski poti najdemo prelomnico njegovega življenja. V Mo-nigu je bil 31. maja 1945 izbran za vrho-
vnega dušnega pastirja taborišča. Do tedaj je imel to odgovornost duhovni svetnik Alojzij Košmcrlj, ki je bil župnik največje fare pri Sv. Petru v Ljubljani. Kljub svojim skušnjam in svoji zrelosti se ni čutil dovolj močnega, da bi v tej službi vztrajal. Sam je želel, da bi ga zamenjali, in sam je prosil z drugimi 40 duhovniki vred prav mladega profesorja Antona Oreharja, naj to težko odgovornost prevzame nase. Ta je slutil,, da sc odloča nekaj izrednega, nekaj usodnega v njegovem življenju. Istočasno ga je veselje do študija gnalo v Rim po doktorski naslov. Po kratkem razmišljanju je kljub temu pristal in prevzel vrhovno odgovornost. Nekaj dni za tem je že doživljal težke trenutke, ko je moral tolažiti svoje vernike, ko so prvič zvedeli za vrnjene domobrance... Dostikrat pa je doživel težke ure bodisi s strani angleških taboriščnih oblasti, ki njegovega poslanstva niso hotele razumeti, bodisi s strani nekaterih rojakov, ki so njegovo avtoriteto zlonamerno rušili.
V ARGENTINI
Ko so se v letih 1947/48 začele seliti prve skupine slovenskih protikomunističnih beguncev v Argentino, je bilo treba misliti na to, da jih spremljajo vsaj nekateri duhovniki, da bodo v pomoč izseljenskemu dušnemu pastirju Janezu Hladniku, ki je bil v Argentini že od leta 1935. Ker se ni mogel nobeden odločiti, se je med prvimi duhovniki prijavil Anton Orchar, ki se je leta 1948 res izkrcal v buenosaireškem pristanišču. A v Argentino je moral potovati pod tujim imenom, ker mu je jugoslovanski komunistični režim na vsak način hotel preprečiti odhod iz Italije in zahteval od angleških zasedbenih oblasti, da mu ga izročijo.
Msgr. Janez Hladnik je prosil kardinala in buenosaireškega nadškofa Cope-lla, da je sprejel novodošlega Antona Oreharja v svojo škofijo kot Hladnikovega pomočnika za Slovence v Buenos Airesu. Domenila sla se, da bo Janez Hladnik obdržal dušno pastirstvo med „staronaseljenci”, Anton Orchar sc pa posvetil novonaseljenim političnim beguncem, ki so se vselili po letu 1947. A ta razdelitev njunega dušnopastirskega delokroga ni trajala dolgo. Čez dve leti je msgr. Hladnik prevzel župnijo sv. Jožefa v Lanusu in prepustil msgr. Oreharju celotno dušnopastirsko skrb za Slovence.
Ta je leta 1953 na podlagi papeške enciklike „Exul Familia” prejel imenovanje iz Rima za ravnatelja slovenskih
OB 12. OBLETNICI SMRTI M S G R. ANTONA OREH ARJA
dušnih pastirjev v Argentini. V tej službi vrhovnega dušnega pastirja med slovenskimi izseljenci sije v teku 38 let pridobil neminljivih zaslug za versko oskrbo svojih rojakov in za ustvarjanje struktur za njihovo narodno in prosvetno rast.
V tej deželi je s pomočjo sobratov duhovnikov in laikov ustvaril dušno-pastirska središča v krajih, kjer so večje skupine Slovencev. Ta skušajo nudili rojakom nedeljsko sveto mašo z Božjo besedo v slovenščini in ohranjali oziroma utrjevali jim smisel za živo, zakramentalno versko življenje. Ta dušno-pastirska središča pa so hitro postala hkrati tudi socialna, prosvetno-kulturna in organizacijska, z eno besedo, slovenska središča. Do nedavnega jih je bilo 17: devet v Velikem Buenos Airesu, osem pa razsejanih po notranjosti države.
Leta 1948 je začel izdajati tednik ..Oznanilo”, kije še danes najbolj razširjen list in se razdeljuje zastonj, vzdržuje pa s prostovoljnimi prispevki. Msgr. Hladnik pa mu je predal tudi odgovornost za izdajanje mesečne revije ..Duhovno živl-
jenje”, ki letos beleži že 65. leto rednega izhajanja. Njej je leta 1952 pridružil „Bož-je stezice”, revijo za šolsko mladino. S tem tiskom in ..Katoliškimi misijoni”, ki jih je izdajal lazarist Ladislav Lenček, je skušal oblikovati, informirati in povezovati svoje vernike med seboj. Z istim namenom je msgr. Orehar enkrat na leto osebno obiskal rojake v notranjosti te prostrane države, z njimi romal, jim maševal, pridigal ter obiskoval bolnike in ostarele. Vsa leta do svoje smrti je vodil skupna letna romanja meseca maja v Lujan in avgusta v Lourdes. Slovenske sobotne šole so mu bile prva skrb. Otroke iz osnovne šole in mladino Slovenskega srednješolskega tečaja je vsa leta poučeval verouk. Skoraj vse je poznal po imenu in priimku. Bil je cenjen kot odličen katehet. Pospeševal in skrbel je za verske in katoliške organizacije ter njihovim članom poglabljal versko formacijo na duhovnih obnovah in rekolekcijah. Zlasti so mu bile pri srcu mladinske organizacije in jim bil duhovni voditelj.
Dokler „novonascljcnci” nismo imeli lastnega središča, smo morali prosjačiti dvorane za svoje prireditve, igre in koncerte po argentinskih farah ali po katoliških kolegijih. To potrebno, a nadležno nalogo je od vsega počc-tka opravljal msgr. Orehar. Prav on pa je bil pivi, ki je dal pobudo, da se kupi zemljišče in začne zidati dom, ki naj bi postal sedež verskega in društvenega življenja Slovencev v Argentini. V času. ko večina beguncev še ni imela lastnih hiš, in ko so začeli razmišljati o grajenju prosvetnega doma v nekaterih krajih bucnos-aireškega predmestja, je leta 1954 po skupnem sklepu in moralni podpori slovenskih dušnih pastirjev začel nabiralno akcijo za nakup stare stavbe v Buenos Airesu v ulici Ramon Falcon 4158. Tuje kmalu začel z gradnjo štirinadstropne stavbe, v kateri sta danes gledališka in mala dvorana, dušnopastirska pisarna z upravo verskega tiska, uredništvo in
uprava tednika ..Svobodna Slovenija”, pisarna in knjižnica društva ,,Zedinjena Slovenija”, pisarna Kulturne akcije, sedež še drugih ustanov ter kuhinja in obc-dnica. Blagoslovitev te stavbe je bila 7. maja 1967. Od božiča 1971 pa do 26. maja 1974 je trajala gradnja drugega, pročelnega dela ..Slovenske hiše" - dvonadstropne stavbe, v kateri so prostori za sobotno dopolnilno šolo in Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka, v katerega hodijo dekleta in fantje iz buenosaireških predmestij. V sredi med obema stavbama je zgradil cerkev Marije Pomagaj, katero si je zamislil kot narodno cerkev Slovencev v Argentini. Z gradnjo je končal leta 1980, leta 1983 pa je zemljišče ..Slovenske hiše" znatno še povečal z nakupom parcele, ki je zdaj spremenjena v majhen park.
Msgr. Orehar je postal tako ne samo graditelj duhovne zgradbe slovenske skupnosti v Argentini, ampak tudi materialne stavbe njenega verskega, kulturnega in organizacijskega središča! Minevala so leta in desetletja. Monsinjor je živel za slovensko skupnost in zanjo žrtvoval vse ure življenja. Z njo seje veselil in z njo je žaloval. Povsod je bil prisoten in to v skupnosti, ki je znana, da ima toliko prireditev, da ji zmanjka prostih nedelj v letu! Nikoli ni zbolel, nikdar manjkal, čeprav je skozi 20 let liho in moško prenašal križ sladkorne bolezni.
50 LET KRISTUSOV DUHOVNIK
A prišel je njegov praznik, katerega seje resnično veselil: zlatomašni jubilej-Bil je v resnici „dan, ki ga je naredil Gospod” - zanj in za vso slovensko skupnost v Argentini, ki mu je pripravila ; ..enkratno” slovesnost. V soboto, 7. julija 1984 zvečer, je bil njemu na čast v ..Slovenski hiši” koncert Marijinih, slovenskih narodnih in domorodnih pesmi, pri katerem so sodelovali SPZ Gallus ter mladinski zbori iz Castclarja, Ramos Mejije in San Justa v razkošno okrašeni veliki dvorani. Dvorano in balkon so do zadnjega kotička napolnili rojaki iz mes- j ta in okolice ter zastopniki iz raznih provinc iz notranjosti države. Naslednji dan, v nedeljo popoldne pa je zlatomašni^ msgr. Anton Orehar v družbi 31 slovenskih duhovnikov iz Argentine ter ob navzočnosti množice rojakov obhajal svojo zlato mašo, med katero je spet prepeval SPZ Gallus. Zlatomašna slovesnost jc bila sklenjena s slavnostno večerjo, katere seje udeležilo nad tristo rojakov, ko*' , za več gostov v dvorani ni bilo prostora-1
Zlalomašniško pridigo je imel msgr-
Dušni pastir Anton Orehar s prvoobhajankami v prvih časih našega bivanja v Argentini, ko smo dobivali zatočišče za tovrstne prireditve še v ramoški farni cerkvi.
KIL JE NAŠ PASTIR_______________________________________________________
di'- Mirko Gogala, v kateri jc najprej temeljito obrazložil teološki nauk o katoliškem duhovništvu, nato pa slikovito povzel jubilantovo življenje in delo. Sledi samo nekaj misli iz njegove pridige; s katerimi gaje takole karakteriziral:
...Tako neločljivo je povezan z nami,
da si naše skupnosti brez njega sploh misliti ne moremo. Kdor hi hotel pisati zgodovino našega izseljenstva vArgenti-ni’ bi na noben način ne mogel molče preko msgr. Oreharja. In kdor bi hotel Pisati izčrpen življenjepis našega zlatomašnika, bi s tem skoraj že napisal zgodovino vsega našega izseljenstva tukaj v Argentini.
To ne pomeni, da bi on sam vse naredil. Saj dobro vemo, da je naša skupnost bitnega značaja, ker je bila prekaljena v v°jni in revoluciji in je potem še bolj dozorevata v begunstvu. Z njo je prišlo v izseljenstvo število izredno dobrih, prid-'dli in sposobnih ljudi, ki so takoj na vseh 'azličnih področjih poprijeli za delo v P>'id svojim rojakom. Ali res je tudi. da r,aše skupnosti, take kot je, ne bi bilo, če ne bi imeli človeka, ki jo jc stalno družil. In prav zato, ker je naša skupnost tako izredna, je še toliko bolj častno za našega zjatomašnika, da jc bil prav on tisti, ki ji Je vtisnil najgloblji pečat...
Zvesto je vršil svojo duhovniško služ-}° kot učitelj, kot oskrbnik Božjih skri-vnosti in kot pastir.
Pridigal je 50 let. Ali veste, kaj se to Pravi, pridigati 50 let in se ne izpridi ga-d? Pridigati 50 let in še vedno imeti
poslušalce navdušene, ki željno čakajo, kaj jim bo v novi pridigi povedal. Pridigati 50 let in se na vsako pridigo tako vestno pripravljati, da jih je vseh 50 let spisal. Pridigati 50 let, v tistih hudih časih in govoriti o Božji domovini ljudem, ki so pravkar izgubili svojo zemsko domovino in jočejo po njej, govoriti o Božji previdnosti in Božji ljubezni in Božjem usmiljenju ljudem, ki se zdi, da je Bog pozabil nanje. Govoriti o krepostnem življenju ljudem potrošniške dobe. ki mislijo samo na naslado in greh. Ni lahko pridigati, veliko trpljenja je s tem združenega. In naš zlatomašnik je vztrajal in vestno vršil učeniško službo tudi v tistih zmedenih časih, ko so celo mnogi duhovniki zgubili pravi pogled na resnico in zašli. Njemu po petdesetih letih ni treba preklicevati svojih naukov in popravljati svojih pridig...
Bil je naš pastir in jc še. Res nekaj izrednega je to: veliko nas je tistih, ki smo prišli iz domovine, in tistih, ki so sc tukaj rodili, pa vse pozna po imenu in priimku. To še daleč ni samo zadeva spomina, čeprav mu je Bog dal priviligiran spomin, to je predvsem zadeva ljubezni, to je zadeva popolne predanosti ljudstvu, to je posledica popolne vraščenosti v našo skupnost...
In potem njegova velika skrb, da bi kot dobri pastir vse ovce zbral v eno čredo. V tem je dosledno ravnaI po načelu škofa Rožmana , ki nam ga je ob smrti zapustil: „Eno nas druži in veže, smo Slovenci in kristjani!” Zlepa ni kdo s tako
ljubeznijo, s tako zavzetostjo in tako pogosto ponavljal to geslo kot msgr. Orehar, v želji, da bi se skupnost vedno tesneje povezovala in vedno lepše razvijala...
Zlata maša, ki jo danes praznujemo, je brez dvoma v prvi vrsti sad Božjega poklica, je pa tudi sad Tvoje zvestobe Bogu. Tvojega stalnega vsakdanjega odgovora: Zgodi se Tvoja volja, tukaj je Tvoj hlapec! Zahvaljujemo se Ti za zgled Tvojega duhovniškega življenja, ki ni zbudit pozornosti samo med nami, ampak tudi pri tukajšnjih dostojanstvenikih, začenši s kardinalom Copellom, z nadškofom Solarijem in župnikom Figa-llom, s tremi osebami, ki so tako globoko posegle v življenje naše skupnosti v tistih prvih in najtežjih časih. In potem vseskozi do zadnjih let, kot sem slišal pred dvema letoma na škofovski konferenci, kako škofje pohvalno govorijo o naši skupnosti in jo postavljajo za zgled verske organizacije tujih narodnosti."
Msgr. Anton Orehar, brez dvoma, dela čast slovenski Cerkvi. Delal je za narod, iz katerega je izšel, kot so to delali vsi slovenski katoliški duhovniki v zgodovini, katerim je bila hoja za Kristusom prva skrb. Če skupnost, za katero je msgr. Orehar živel, ne pozablja njegovega dela in se ga hvaležno spominja, dokazuje, da ceni vrednote, katerim je ta duhovnik posvetil svoje življenje. Res, da vrednote Duha od človeka veliko zahtevajo, jamčijo pa mu srečno sedanjost in prihodnost.
IZ SLOVENIJE
Primož Ramovš -plemič duha
Papež Janez Pavel II. je odlikoval akademika prof. Primoža Ramovša z redom svetega Gregorja Velikega - stopnjo viteza komendatorja. Akademik Ramovš že več kot 60 let orgla na korih ljubljanskih cerkva (uršulinske, stolniške in frančiškanske), pa tudi drugod po Sloveniji. Obenem je izredno plodovit skladatelj. Pomorjenim domobrancem je posvetil simfonijo in na orglah je spremljal tudi našega ,,Gallusa”, ko je ob svoji turneji po Sloveniji pel med mašo v ljubljanski stolnici. Med revolucijo je bil član domobranske godbe.

Novi svet
Za ta svet sem sc pripravljal že v mladosti, na očetovem domu, na paši in v šoli, v samoti slovenske vasi -vedno sem se pripravljal za to širino neba, za travne ravni in puščave...
Tudi sem bil določen za svoje ljudi, ki sem jih tukaj spoznal in takoj sprejel.
Atlantska
Slovenija
France Papež
Ko me je odnesel viharni čas in me pustil na robu Atlantika, so mi spomini iz onega sveta služili najprej kot vez in opora.
S seboj sem prinesel besede svojih ljudi
in nekaj pesmi iz dveh ali treh nepozabnih večerov;
tudi materino sliko, orumenelo,
ki pa sem jo izgubil v mnogih selitvah
in jo nosim zdaj samo še v srcu.
Sonce iz Slovenije
V ta svet slovenskega zamorja prihaja sonce naravnost iz domovinske Slovenije.
Zato scnt vse uredil tako, da grem na neko vzpetino, kjer me med kamenjem suha trava, sem in tja kakšna uročena roža, in kjer sc dvigajo skorjasti borovci prav v globino neba.
Tam lahko vidim,
kako se nenadoma dvigne sonce
iz oceanskih voda
in postaja svetloba bolj in bolj živo božanska;
tja grem nemalokrat,
kajti mnoge stvari
iz domovine
zvem po soncu -
tam sedem v trave in pesek
in sprejemam zamaknjen
naliv in sporočilo svetlobe.
Še so tam
Tisti kamni so še na kraju, kjer sem jih našel, ko sem stopil na to zemljo iz morja; niso se spremenili v zid ob cesti, niso se pogreznili z zemljo, ni jih vzel čas.
Nekoč so me lepo sprejeli...
In drevesa - kot bi bila slovenska, zdaj še pripovedujejo o pomladih, pred mnogimi leti, ko sem zasadil prvo lopato.
Na cesti se mi zablisne včasih podoba poljske poti,
kjer je ostala prva ljubezen, in globoko v zavesti mi leži nekaj vaških dreves in ljudi...
Sicer pa sem ves tukaj.
Sporočilo
Predragi!
Še vedno sem v svojem domu, na robu velikega morja, v malem raju, sredi smeha svojih -potopljen v zdomski Atlantidi.
Tudi še vedno kaj pišem
in srečen sem, da gojim pampske rože
in oblikujem altantski pesek
s podobno ljubeznijo,
kot oblikujem slovensko besedo,
ki jo je zaneslo na konec sveta,
kamor se podaja samo sonce.
Na jugu
Tu so, moji emigranti iz bogve katerih požganih vasi, popotniki stoletja.
Do sem so prišli in tu ostali, tudi svojim otrokom so rekli: ostanite z nami!
Z leti so spoznali, da je tu zrak dober - buen ayre -
da so trave užitne, les trpežen in da smo lahko... kot doma.
Tu čakajo zdaj, zraščeni s svojimi domovi v pampskem pesku - tu delajo, skrbe in ustvarjajo
in kadar kdo od njih odide,
me stisne v grlu,
svetla tema juga mi zasenči oči;
nebo sc stemni in dež udarja na okno -
silno začutim,
da sem na koncu sveta.
SLOVENSKI zdravniki na jutrovem_____________________________________
smm
epsoJ#
SrTtu'* *.•-.- .■ v»'^.sv y*. hv •.^, >v:r : •■ V.' 1. -
i4M»ifc-.'st:a.Mti!,-tiiuu
'.:--.-/-~^-'vv?
OB 3000-LETNICI JERUZALEMA
Karolina Godina
Veselil sem se, ko so mi rekli: ,,V Gospodovo hišo pojdemo." Naše noge so se ustavile oh Tvojih vratih, Jeruzalem.
Jeruzalem, pozidan kot mesto, ki je v sebi hkrati sklenjeno, tja se vzpenjajo rodovi, Gospodovi rodovi, pričevanje za Izraela je, da slavi ime Gospodovo.
Zaradi svojih bratov in prijateljev bom vendar dejal: „Mir naj vlada v tebi!” Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, bom iskal blaginjo zate (Psalm 122).
Na letališču Brnik seje 15. marca lani v okviru Komisariata za Sveto deželo zbralo 85 slovenskih romarjev v starosti °d 21 do 82 let, med njimi tudi dva zdra-Vr|ika, nekaj bolnikov in invalidov. Prišli smo iz vseh delov Slovenije.
Voditelj, ljubljanski frančiškan, pater Peter Lavrih, ob pomoči duhovnikov Ro-mana Kavčiča in Bogomirja Trošta ter voditeljice Marinke Mcžnarič.scni ustrašil Nemirov v Izraelu. Pater Lavrih je takrat zc devetindvajsetič zbral skupino. Z njim °bičajno potujeta dva slovenska Zdravka, prisotni pa so tudi v drugih skupinah slovenskih potovalnih agencij. Želeli sm° zgodov i nske dogodke naše vere obha-Jnh v liturgičnem slavju v Jezusovi domovini.
Kristjan je neprestano na poti. Koraka Pr°ti obljubljeni deželi. Zapušča sužnosl ‘n si želi svobode. Sprejema sedanjost in se steguje po sreči. Razbira znamenja časa ln hrepeni po obilju življenja.
Romanje prevzame človeka in ga nauči blt' tisto, kar v resnici je. Hodimo pred °bličjem Bogaobjutranjem svitu in večernem mraku, po ravninah in gorah. Na zemlji so sveti kraji. So kamni, ki sprego-v°rjjo. So svetišča, v katerih mora človek, nčiščen zemeljskega, premišljevati velika °žja dela. Za kristjane so še posebno sveti kraji - kraji božjega razodetja človeku- Vsak sveti kraj govori kristjanu v govorici učlovečenja ali v spevu vnebohoda. V njih vidimo počivališče božje Posede, ki si išče bivališče med ljudmi. Jdmev te Besede se še vedno sliši.
V dokumentarnem Sprehodu skozi Zgodovino Svete dežele, ki ga je vsak r°niar prejel poleg priročnika Po Jezuso-'h stopinjah, s pesmimi za oblikovanje °°goslužja, pravi:,,Soočenje z zgodovino v°ljenega ljudstva in hkrati z našo (^>ešenjsko zgodovino je zelo nevarno. evarnost je v tem, da se kristjan navadno °J‘ zapustiti svoje oblikovane predstave
in stopati kot romar od kamna do kamna po poteh, zaprašenih s puščavskim peskom, in prepoznavati sledi božjih stopinj. Toda pogumni gre na pot, ker ve, da ne bo hodil v temi."
Zgodovina izraelskega ljudstva je hkrati zgodovina človeštva, svetovna in svetopisemska. To potrjujejo tudi skupine romarjev z vsega sveta, ki smo jih srečevali. Pot se je vila po stopinjah našega Odrešenika Jezusa Kristusa, večkrat dobesedno po njih. Vila se je po sledeh
patriarhov, starozaveznih prerokov in tudi po sledeh apostolov in božje Matere Marije, od Jeruzalema do Betlehema in Nazareta, od Tabora do Kalvarije. Program je bil skrbno in natančno pri lagojen, dnevi pa oblikovani na temo skrivnosti, ki smo jih obhajali.
,,/Zz na pot, videti svete kraje, kjer se je naš Gospod Jezus rodil, živel, trpel, umrl in vstal, je gotovo edinstveno potovanje, pravo romanje, ki ni primerljivo z drugimi potovanji."
To trditev, v priporočilu pred potovanjem, so naši voditelji gotovo dokazali s svojim prizadevnim vodenjem po Palestini in Izraelu. Bivanje v Betlehemu, Nazaretu in Jeruzalemu nas je med seboj povezalo. Postanek ob slovenski plošči „Zaharijev hvalospev” v Ein Karemu - z darovi sojo podprli leta 1991 slovenski romarji -, ki je spomenik slovenske samostojnosti v Sveti deželi, pa nas je v mislih in molitvi popeljal k našemu narodu, ki si skozi težo dneva išče novo pot. V palestinski puščavi, v svetu skal in peska, kjer so sem in tja postavljeni šotori beduinov, v svetu, kjer sonce neusmiljeno žge, smo sc kot puščavski pastirji zbrali okrog
JERUZALEM, pogled na stari del mesta z Oljske gore.
_

Tl
GENEZAREŠKOJEZERO
vodnjaka ali na oazi in počivali. V tem pritajenem miru, ko človek čuti svojo utrujenost in si želi osvežitve, se zave tudi ranljivosti in slabosti ter tragičnosti. Zato je bilo nadaljevanje poti po kopanju v Mrtvem morju v Jeruzalem vsestransko zaželjeno.
Hodili smo po stisnjenih jeruzalemskih ulicah, opazovali življenje, prisluhnili utripu vzhodnjaške miselnosti in skušali zaustaviti tek časa. Videli smo bogate turiste, ki so brezciljno hiteli med starimi zidovi. Ustavili so se le, da so naredili fotografski posnetek, izpili hladno pivo in se še pregovarjali s prodajalci spominkov. Ti v Jeruzalemu gotovo niso ničesar našli. Velika izbira: biblična arheologija, krščanska pobožnost, zgodovina križarskih pohodov, islam, neuničljiva moč izraelskega naroda, izraelsko-arabski spopadi, jih ni pritegnila.
Sveta dežela sili človeka k razmi-šljevanju. Tu najstarejše človeške kulture razkrivajo neustavljivo moč človekovega razuma. Antična pol z Daljnega vzhoda v Afriko kaže na človekovo pot. Mnogi narodi so po njej hodili. Tudi mnogim posameznikom je odprla nova obzorja. Tako seje po njej odpravil novemu upanju naproti očak Abraham. In za njim mnogi drugi. Ta pot sploh ni določljiva. Ko se
odločiš zanjo in z vero zakoračiš, prideš do spoznanja, daje ni nikoli konec. Nikdar ne moreš reči: „Dospel sem.”
Vodič po Sveti deželi navaja: „Ta zemlja ima govorico .simbolov in skupnih človeških vrednot. Če je Rim v Rimu, to za Jeruzalem ne velja. Jeruzalem ni samo mesto. Kristjanu, Judu, muslimanu, agnostiku in nevernemu Jeruzalem simbolizira mir, človeško edinost, srečo, božjo bližino, svobodo, Cerkev."
Te dežele ne „obiskujemo”. Obiskovalec” bo videl samo obrise. Samo kdor je pripravljen ,,iti na pot”, bo odkril skrivnostno pot, ki sliši govorico kamnov, utrip ožgane planjave, nežnost valov, toplino hamsina, očarljivost anemone.
Z romanjem v Sveto deželo smo izpolnili pogoj, da postanemo člani številne družine Društva prijateljev Svete dežele. Glavni namen tega društva je poglabljati svetopisemski študij in po najboljših močeh podpirati svetopisemske dežele in tamkajšnja svetišča. Ta so po pooblastilu katoliške Cerkve zaupana frančiškanskemu redu, ki skrbi za svete kraje na Ju-trovem. Frančiškovi bratje so varuhi praznega Kristusovega groba. V teh krajih skrbijo za romarje, za šolsko dejavnost, socialno varstvo in za bolnice. To nam je tudi zagotavljalo varno bivanje daleč od
svojih, pa vendar v mislih in srcih povezane z njimi. Po zaključenem romarskem programu smo si ogledali še svetovno priznano brusilnico diamantov v Jeruzalemu.
Veselil sem se, ko so mi rekli: ,,V Gospodovo hišo pojdemo." Naše noge so se ustavile ob Tvojih vratih, Jeruzalem...
Zaradi svojih hrato v in prijateljev bom vendar dejal: ,,Mir naj vlada v tebi!" Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, bom iskal blaginjo zate (Psalm 122).
Poletje gladiol
VLADIMIR KOS
In spet cvetijo, sulice rdeče, rumeno-zlate, belo-rožnate.
Ljubezni gladiole, v svod kipeče, stvarjenja pesmi žive kitice.
Toplo mi tkejo s pesmijo poletje, ljubezni sulice za. skoz nebo.
Ko dež ne mara več za, ptičkov petje, mu gladiole recitirajo.
Ah, sulice, ki so nekoč predrle v rokah brezsrčnih ljubljeno Sreč! Roke so tiste davno že umrle.
A sulica ljubezni ne umre.

Domobranstvo na Slovenskem
BOŽIDAR FINK
(6)	Odporniška gibanja
\ T a Slovenskem jc bila tudi narava tako imenovanega odporniškega ' gibanja drugačna kot drugje. Nik-j£r niso ta gibanja zašla v komunistično ■"evolucijo. Na Norveškem je celotno vojaško krilo gibanja Molorg izvajalo samo pasivni odpor, brez nasilja. Danski uPor seje kazal le v nekaterih sabotažnih dejanjih in maloštevilnih osebnih napadih. Šibek je bil holandski odpor in so ga slabili vtihotapljeni kolaboracionisti. V Belgiji se odpor skoraj ni pojavljal, v Franciji pa ga je predstavljal neenoten odporniški svet, sestavljen iz osmih različnih skupin. Komunistična skupina jc Zahtevala bojevanje proti okupatorju ne Sjedc na posledice, tudi za ceno najhujših uivilnih žrtev in uničenja, nekomunisti pa s° se hoteli izogibati brezumnemu izzivanju okupatorja in sc pripravljati na čas zavezniške invazije. Odporništvo ni mo-Slo biti učinkovitejše, ker ni imelo enotne strateške zamisli, ker je bilo v sebi sprto in Jc med skupinami pogosto prihajalo de 'osnih spopadov.
Na Slovenskem je komunistična par-l'ja razglasila odporniško gibanje za svoj monop0| in obsodila kot narodne izdajalko vse, ki se ji v tem niso podredili. Dežela Jo postala bojišče revolucije in la jc terjala domače žrtve, ki so padale v medsebojen boju in po okupatorjevih represalij-ah- Domače žrtve so bile v primerjavi z okupatorjevimi nesorazmerno velike.
. Namen slovenskih komunistov, da ■ztrebijo idejne nasprotnike, je posebno očiten, če primerjamo njihovo ravnanje z navideznimi kolaboracionisti s tem, kako s° v drugih državah po vojni ravnali s Pravimi kolaboracionisti. Povsod jc bilo 'tekaj nenadzorovanih maščevalnih po-b°jev, redno pa so bila za kaznovanje v°jnih zločinov pristojna sodišča, ki so sPoštovala splošna načela kazenskega P°stopka. V petih zahodnih državah, ki so imele skupaj približno 65 milijonov prebivalcev, je bilo na smrt obsojenih 6.481 bseb, kazen pa je bila izvršena le nad •105 obsojenci.
Pri nas je bilo formalnih sodnih postopkov le toliko, da so se lahko izrabili kot Propagandno sredstvo za opravičevanje jdočinov revolucije. Zunajsodna moritev Judi. ki jim sploh ni bilo mogoče očitati resnične kolaboracije, pa je šla visoko nad eset tisoč primerov, in to v večini na
območju nekdanje Ljubljanske pokrajine, ki je štela le blizu 300.000 prebivalcev. Razlike v številčnem sorazmerju, v utemeljnosti obtoževanja in v načinu vrači-Inih ukrepov dokazujejo, daje imelo partizanstvo po zamisli organizatorjev namen vsiliti komunistični režim. Odpor proti okupatorju, kolikor je sploh bil učinkovit, pa mu je bil le fasada, za katero je prikrival svoj prvi namen.
Povzetek
Slovensko domobranstvo, tisto, ki je delovalo v Ljubljanski pokrajini, in ono na Gorenjskem in Primorskem, je treba presojati z dveh vidikov.
Z vidika slovenskih notranjih interesov moramo na domobranstvo gledati kot na odpor proti revoluciji v komunističnem svetovnem načrtu. Pri nas je komunistična partija izrabila priložnost tuje zasedbe - celo proti izrecnim Stalinovim navodilom - da seje s pretvezo narodnoosvobodilnega boja vrgla z vso silo proti domačim idejnim nasprotnikom, ki jim je hotela ne samo onemogočiti vpliv na duhovno oblikovanje in politično usmerjanje ljudstva, temveč jih tudi fizično iztrebiti. Domobranstvo se jc uprlo nasilju in hotelo zavarovati svobodo za ohranitev vrednot, ki so v stoletjih oblikovale slovenskemu narodu duhovno podobo in družbeno zavest.
V mednarodnopravnem merilu pa jc bi lo domobranstvo domača varnostna sila, predvidena v konvencijah, in jc bila namenjena varovanju javnega reda, da se v težavah zaradi sovražne zasedbe zagotovi življenje, osebna svoboda, preskrba z življenjskimi potrebščinami in zadovoljevanje kulturnih in duhovnih potreb slovenskega ljudstva. Z obeh pogledov je bilo torej domobranstvo domoljubna sila, ki jc bila po večinskem prepričanju življenjsko nujna in dopustna po moralnih in pravnih načelih.
Zveza z okupatorjem je bila domobrancem neogibno zlo in sc jim jc ne sme očitati kot izdajalska kolaboracija. Varovali so samo slovenske interese v tragični usodi okupacije, ki sojo komunisti izrabili kol priložnost, da so sploh lahko začeli revolucijo.
Domobransko prisego, ki jc vsem povzročala zaskrbljenost, komunisti pa sojo razvpili kot zločin, je treba presojati z ! razgleda zgodovinske oddaljenosti. I
Upoštevati je treba prisilo in tehtati posledice, če bi se zahteva po prisegi zavrgla.
Sprejeti je tudi treba, da sta v besedilu prisege opredeljena narava in namen domobranstva ter da njegova prvotna zamisel s prisego ni bila v ničemer spremenjena in ji ni bilo nič dodanega. Prisega niti ni povzročila novih posledic. Komunisti bi z vrnjenimi ljubljanskimi domobranci ne ravnali drugače, kot so, če bi ne prisegli, saj so delili z njimi enako usodo gorenjski in primorski domobranci, ki niso bili zapriseženi. Tudi na nasilno vračanje iz Vetrinja prisega ni vplivala. Krajevno angleško vojaško poveljstvo je vračalo vse prebežnike iz Jugoslavije brez razlikovanja. Če nebi bilo nasprotnega ukaza, bi bili vrnjeni tudi civilni begunci. Domobranska prisega ni imela pri tem nobenega pomena.
Upamo lahko, da bo prihodnje zgodovinopisje pri presoji bližnje preteklosti upoštevalo objektivne razloge in priznalo domobranstvu zgodovinsko vlogo reševalca domovine.
Konec
SCALABRINI, proglašen za blaženega
Italijanski škof Giovanni Battista Scala-brini je bil 9. novembra 1997 proglašen za blaženega. Rojen je bil 1839 v severni Italiji, bil profesor in rektor semenišča, pri 36 letih posvečen v škofa v Piacenzi, bil je izjemno delaven, kar trikrat je obiskal vseh 365 župnij, pripravil je 3 škofijske sinode, obnovil semenišča in prenovil cerkvene študije, posvetil 200 cerkva, ustanovil inštitut za gluhoneme, delavske in posojilne zadruge in ustanovil kongregacijo misijonarjev sv. Karla, skalabrince, ki vodijo tudi argentinski katoliški odbor za vseljence.

SPOMINI |
škofa dr. Stanislava Leniča
Kaj se je zgodilo ob objavi Vovkovega škofovskega imenovanja?
Počeli so vse mogoče, da bi ga preprečili. Vovk je odšel ta čas na duhovne vaje na Brezje. Datum za posvečenje smo določili: 2. december 1946. V tistem času pride na škofijo oznovec, in ker ni dobil Vovka, sem moral z njim jaz. Peljal me je k notranjemu ministru Kraigherju. Tam sem bil eno uro. Ves čas sem poslušal samo tole: ,,Vovk ne sme biti posvečen za škofa. Mi nismo bili vprašani za pristanek, zato bomo nagajali. Računajte, da bodo demonstracije, če bi se posvečenje izvršilo." Takoj sem šel na Brezje. Škof me je poslal v Beograd k nunciju, naj mu to sporočim. Nuncij je naročil, naj čakamo brzojavke, v kateri nam bo dal navodilo. To je bilo v nedeljo pred posvečenjem. Do petka ni bilo glasu od nikoder. Takrat brzojavi nuncij: ..Posvečenje bo, toda brez zunanjih slovesnosti."
Tako smo potem sklenili, da bo preprost vhod v stolnico. K posvečenju so
prišli samo najnujnejši: škof Tomažič in nadškof Ujčič. Navzoč je bil tudi škof Držečnik, ki še ni bil posvečen. Stolnica je bila nabito polna. Proti koncu obreda smo postali vsi solzni. Jaz sem mislil, da me oči bolijo, ker nisem vso noč nič spal. Pa sem pogledal druge in so jim ravno tako solze tekle. Nekdo je odvrgel sredi cerkve solzi-Ine bombe. Vem, da so morali nekateri ljudje iskati pomoči v bolnišnici. Med kosilom sem bil klican na zaslišanje. Na škofijo so prišli trije in me spraševali, če bi mogel povedati, koga sumim, da bi izvedel incidente v stolnici. Takrat sem rekel: „"Veste, jaz sem bil ta teden pri notranjem ministru in eno uro mi je grozil, da bodo demonstracije, če bo posvečenje. To se pravi, da je že takrat vedel, da se nekaj pripravlja. Prosim, če bi kar njega vprašali, pa vam bo pojasnil." Pa smo končali.
Kako je bilo takrat, ko ste spremljali škofa Vovka po birmah?
Na birmah smo imeli neizmerno veliko fotografov. To so bili večinoma vohuni, ki
so spremljali vse, poslušali, zapisovali... Najhuje je bilo, ko sva šla na birmo v Kočevje. Tam so tisti dan izključili elektriko in zaprli vodo. Birmancev je bilo najbrž okoli 1000. Škofje pridigal in birmal v temi. Po birmi pa so nam povedali, daje
nekdo porezal vse gume pri avtu. Imeli smo najet taksi, in ker je bil dekan Flajnik previden ter je zaslutil, da lahko kaj naredijo, je dal avto zakleniti v šupo. Kuharica je med mašo skozi okno opazila, da so prišli možakarji in sneli bruna v šupi, prišli tako do avta ter porezali vse štiri gume. Ubogi voznik je med kosilom tiste gume popravljal...
Takrat pa pridejo ljudje in sporočijo, da čakajo otroci iz Loškega Potoka za birmo. Na poti v Kočevje so jih namreč zadržali, da niso smeli naprej. Tako jih je škof birmal še trideset. Popoldne smo se odpeljali v Osilnico. Šofer je bil tako pameten, da je počakal avtobus. Če bi kaj nastavili na pot, bi morali zaradi njega umakniti. Tako je pred nami vozil avtobus, mi pa za njim in smo srečno prišli v-Osilni-co. Tam seje voznik dogovoril z avtobusnim šoferjem in je v garažo za avtobus spravil naš avto. Iz Osilnice smo šli nazaj v Ljubljano. Ko smo šli mimo Kočevske Reke, se je škof Vovk spomnil, da gremo obiskat župnika Pogorelca. Takrat je bila tam še lepa baročna cerkev s čudovitimi baročnimi kipi. Župnik nas je bil zelo vesel in nas je lepo sprejel v župnišču. Pripovedoval je, v kakšnih razmerah živi.
Takrat seje nekdo spomnil, naj gremo obiskat še sosednjega župnika Gliebeja. Bil je Nemec, ki pa je ostal. Znan je bil kot dober čebelar. Tudi on nas je prijazno sprejel. Župnik Pogorelc nam je pozneje povedal, da je bila takrat, ko smo bili mi pri njem v Kočevski Reki, hitro alarmirana Udba. Naredili so zasedo na cesti. Mi smo se pa rešili, ko smo šli po drugi cesti še h Gliebeju, sicer bi nas pobili. Takrat smo srečno prišli domov.
V litijski dekaniji tisto leto med birmami ni bilo nič hudega-Samo veliko vohunov, ki so na vse pazili. Kasneje so se dogajale hude reči. Na birmi v Podlipi so zelo nagajali. Ponoči so razbili vsa okna v župnišču, kjer je Vovk spal. Najhuje je bilo na Bučki. Tam so čez noč vso cerkev prelili s fekalijami iz straniščnih jam, vrata v cerkev pa zabili. Birma bi morala biti na delavnik ob 9. uri dopoldne. Ko se je ljudem posrečilo odpreti vrata, si lahko predstavljate, kakšen smrad je bil. Žene pa s o se hitro znašle. Prinesle so vedra in vso cerkev pomile. Toda vonj je ostal in v tistem je škof birmal. No, bilo je polno podobnih birm...
Vovk je bil velik revež. Z velikim trudom je z duhovniki zasedel vse župnije v škofiji. Za vsakega je potreboval dovo; Ijenje z notranjega ministrstva. Tja pa so dali soglasje krajevni odbori. Čeprav Vovk ni bil nikoli zaprt, je moral veliko pretrpeti’ Pogosto so prišli z avtom zvečer in ga odpeljali v hišo pod Šmarno goro. Tam so ga mučili in zasliševali. Ko so ga zjutraj | pripeljali zmučenega domov, so mu prepovedali govoriti 0
19. aprila 1997je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu ANDREJKA A VGUSTINA KOCIMAN. hči inž. Miha in Olge roj. Dolenc.
_____________________DVIG OD TVARNE KULTURE DO DOSEŽKOV DUHA
BOŽANSKE MUZE
LADISLAVA LAHARNAR
zaslišanjih. Najhuje pa je bilo, ko so ga leta 1952 zažgali v Novem mestu. Bil je živčno večkrat popolnoma izčrpan. Potem pa je prišla še sladkorna bolezen.
Kako je bilo z Vašo aretacijo?
Mene so dolgo pustili pri miru. Na splošno niso imeli nič proti meni. Med vojno sem samo prošnje delal, pa podpisoval, ali tipkal v pisarni. Vedeli so, da sem veliko dobrega naredil nekaterim ljudem. Dve leti sem imel čisto mir. Tačas je imel Vovk silno veliko sitnosti in težav. Kako sem prišel v arest, je zelo zavito. Vovk je spet eno spomenico napisal in takrat so zahtevali, da jo prekliče. Pa ni hotel. Takrat so mu rekli, naj si posledice Pripiše sam.
Konec avgusta je bil Vovk v Toplicah. imel je hud revmatizem. En teden sem bil tudi jaz z njim. Šel sem naprej domov, da bom videl, kakšen je položaj na škofiji, pa mu bom sporočil, ali naj pride domov ali ne- Se isti dan, ko sem prišel v Ljubljano, so bile pred škofijo velike demonstracije. To je bila posledica političnega govora, ki 9a je imel Kardelj v Tivoliju, kjer je škofa napadel. To je bil zelo grob napad, da so mnogi govorili, kako more nekdo, ki hoče biti svetovno znan, izreči tako hude reči. Ko je govor končal, so dali ukaz:,,Gremo demonstrirat!" Prišli so pred škofijo. Videlo se je, da so imeli zastrašene ljudi. Vpili so; ,,Škofa ven, škofa ven, škofa ven..." polgo ni bilo miru. Začeli so razbijati vrata, i'h preklali in vdrli noter. V hiši sva bila samo ekonom Mervec in jaz. Mervec je v Kapeli molil, jaz pa sem bil v svoji delovni sobi. Prišli so v mojo sobo in zahtevali, da moram pripeljati škofa. Povedal sem jim, da škofa ni doma, ampak je v Toplicah. Rekli so mi:,,Pojdite vi povedat dol med 'Judi, da ga ni." Zavrnil sem jih: ,,Med ljudi n® grem. Če sem kaj zakrivil, me dajte na sodišče, med drhal pa jaz ne grem." Zahtevali so, naj iz drugega nadstropja po-tjorn ljudem, kakšno je dejansko stanje. Odprl sem okno v dvorani in povedal: ».Škof je na zdravljenju, ga ni doma. Če hočete verjeti, verjemite." Eden zraven je r0kel: „Ja, smo vse pregledali, vse pajče-v'ne je omel škof (češ, da seje skrival), pa 9a ni bilo nikjer dobiti." Takrat je nekdo med ljudmi zavpil: ,,Pred jezuite." Takrat s® je večina že razšla. Ena skupina je šla Prod jezuite k Sv. Jožefu in vpila: ..Jezuiti poraziti, jezuiti paraziti..." Druga skupina ie šla pred frančiškane in tam vpila:frančiškane ven iz Ljubljane, frančiškane ven 'z Ljubljane..." To je bilo značilno in je Prav, da se ohrani v spominu. Ko so na škofiji razbili vrata, so drugi dan Ame-r'*anci to slikali in je bilo pozneje v časo-P|su. Tudi vrata in kljuke po škofiji so
' £ a Stare Grke so bile muze poose-£—1 bljenje lepih umetnosti in njih zavetnice. Imeli so jih za devetere hčere Spominke (Mnemosyne), verjetno pa so hčere zmedlelega Spomina na davno izgubljeni raj.
Kakor je vse, kar je v zvezi s sožitjem v skupni polis (mestu-državi), Politika, tako je tisto, kar zadeva muze, MUZIKA. Skupno ime muz je danes povezano predvsem z glasbo. Gotovo zato, ker muzika-glasba, izmed vseh umetnosti, najbolj umljivo in naravnost govori človeku kateregakoli jezika.
„Vera je iz poslušanja", ko milost zajame dušo, pamet in srce. Tudi muzika je namenjena poslušanju in skozi uho prodira v dušo, kot bi v sozvočju z vero ubirala njene strune, uglašene na isti ton, in prebujala v njih
razbili. Pa smo kar pustili za spomin. Več škode je bilo v pisarni. To je bilo en dan pred mojo aretacijo.
Naslednji dan sem opazil, da imam vohuna, ki mi sledi. Ponoči 29. avgusta, ko je bil Vovk že doma, so prišli pome. Ko so me peljali iz sobe, sem slišal oznovca, ki je vprašal: ,,A bomo Vovka sedaj?” Takrat sem bil prepričan, da so tudi Vovka zaprli, a ga niso. Zapeljali so me v bunker na Poljansko in sem bil tam zdržema dva meseca. Sam. Tisti bunker je imel samo pol okna, gori se je še malo svetlobe videlo, drugo je bilo vse v temi. Imel sem desko, na katero sem se lahko od devetih naprej ulegel. Čez dan pa ne. Okrog enajstih zvečer, ko so videli, da sem malo zadremal, so pa prišli pome in me bučno zbudili in me gnali na zaslišanje, ki je po navadi trajalo do štirih ali petih zjutraj. Moj glavni zasliševalec je bil, ne vem ali od začetka ali kasneje, Zdenko Roter. Prvi dan je bilo veliko mladih. Takih, ki so se učili. Zmeraj so mislili, da jaz vse vem, vso politiko katoliške Cerkve... Hoteli so zvedeti o naših zvezah z inozemstvom in z bivšimi domobranci. Pretepali me niso nikdar. Vpili, zmerjali, podtikali pa vedno. Ne vem, koliko žensk so mi hoteli podtakniti. Najprej neko staro žensko, kije delala na škofiji in je bila njihova vohunka. Potem sem to zanikal. Drug večer mi je isti človek očital nekaj podobnega. Sem pa udaril po mizi in rekel: ,,Ne pustim, da mi boste še kdaj očitali kakšne ženske.” Takrat se je opravičil in nikdar več ni začenjal s tem.
speče hvalnice. V tem primeru je blagoglasna, njen učinek je blagodejen, celo zdravilen; človeka plemeniti, mu pomaga živeti in ga vzgaja.
Toda že v starih časih so poleg blagodejne muzike poznali tudi drugo, s prav nasprotnim učinkom. To ni muzika blagoglasja, ampak neskladnega hrupa, ki agresivno bije na strune, od začetka prizadete po izvirnem grehu. V blaznih decibelih more umoriti slušni živec in močno moti harmonijo v družbi.
Ko govorimo o dobri glasbi, je kvalifikacija seveda odvisna od osebe, po učinkih pa ne more biti dvoma o pravi oceni.
Naloga politikov je, da bodo „božanske" muze res mogle v miru govoriti in bo družbeno sožitje v celoti podobno blagodejni melodiji.
Po dveh mesecih bunkerja so me dali v samico. To je bilo zame, kot bi prišel v raj. Bila je postelja, slamarica in sem se lahko končno malo odpočil. Do procesa, ki je bil o božiču, sem bil na Poljanskem nasipu. Potlej sem šel še nazaj za en čas. Nato sem bil na Miklošičevi, do leta '50 ali '51. Potem so me dali v Maribor za tri mesece. Od tam smo šli na ljubljanske Žale delat poslopja, tri hiše. Kopali smo ves pesek za hiše, ga presejali, jaz sem pa z dvigalom gor vozil. Tam sem bil od leta 1951 do leta 1953. Nato so me spet dali nazaj, ko so bili pritiski zaradi Cirilme-todovskega društva. Hoteli so, da bi jaz podpiral društvo in delal propagando, pa nisem maral.
IZ NAŠE KRONIKE
Božičnica v Slovenski hiši v soboto, 20. decembra: pod okriljem Vinccncijeve konference in Zveze slovenskih mater in žena je bila najprej v cerkvi Marije Pomagaj sveta maša, ki jo je daroval mag. Stanislav Hočevar SDB, stare božične pesmi pa so med mašo in po njej pele matere in žene vseh domov pod vodstvom Anke Savelli Gascr, po maši je delegat Jože Škerbec opravil obred kajenja, blagoslovil jaslice na vrtu, kjer so božično misel in voščila povedali delegat Škerbec, duhovni asistent ZSMŽ prelat Jože Guštin in predsednica zveze Pavlina Dobovšek; v dvorani je bil ob pogrnjenih mizah družabni del.
-	v - x.v: - v vx 1.. x. .., .. ■ ■ ■ ■’ vx -X :x--y-x-\ ■:x, A.x-x.......x.< .-A- .• Ax	Xy.x ...-v.V , x :.X ... ■	-V.:.':vy>x:. ...... XX	X. ■ :.X...	.... . . v. , . .

Moji spomini
(1935-1945)
BORIS KOMAN
(7)	Št. Vid ob Glini
Še zadr\jo mašo sem opravil v Ve tri n, ju 28. junjja, potem pa so našo skupino, določeno za taborišče v Št. Vidu ob Glini, naložili na kamione in odpeljali proti severu. Nekateri so bili še precej v strahu, če nas ne peljejo v roke partizanom. Pot je peljala skozi Celovec, mimo Gospe Svete in končno smo dospeli v novo taborišče v okolici Št. Vida. Bilo je bolj majhno in še ni bilo dodelano. Tako smo v začetku spet zasilno prenočevali. Naši skupini so dali star, velik in precej visok šotor. Celo z majhnimi okenci v strehi in zelo široko streho prav do zemlje. Menda je bil to angleški vojaški šotor. V notranjost se nas je stisnilo okrog 40, v podstrešje zunzy šotora pa še drugih 40. Ker j e bilo poletje, lepo sončno in brez deiya, smo se kar nekam vživeli.
Naši Ijuclje so to kmalu uredili kolikor najbolje so mogli, predvsem stranišče. Ker je bil že drugi dan praznik svetega Petra in Pavla, smo takoj poiskali zvezo s krajevnim župnikom. On nam je dal na razpolago staro, precej veliko cerkev, ki sojo do takrat rabili za shrambo. Znanapa je iz lepe povesti Pevček koroške pisateljice Dolores Vieser. Kar dobro nam je služila, ker v majhnem taborišču ni bilo prostora za kakšno kapelo. Med ljudmi pa je 'bilo čutiti še precej žalovanja zaradi vsega hudega, ki seje dogodilo vVetrinju.
Med nami je bil tudi Peter B;yda, že doma znan strokovnjak za sode. Takoj je staknil nekaj lesa in začel delati majhne škalke. Med tem pa je žalostnim, okoli stoječim, svetoval: „Knj bi jokali! Sedaj smo tukaj. Glejte, tam v gozdu je vse polno borovnic. Pojdite jih nabirat. Z njimi bomo napolnili te škafke in dekleta jih bodo lahko nesla v mesto zamenjat za kaj drugega!” Njegove pogumne besede so dobro vplivale. Res so tako naredili in z dobrim uspehom.
Še nekaj nas je vznemirjalo. V mestu smo opazili na zidovih nekaj napisov v slovenščini, pa tudi moške v partizanskih uniformah. In res so se ti nekega dne prikazali v taborišču. Sevedajih nismo nič kni lepo pogledali. Čez nek;\j časa je prišla v taborišče angleška komisija in začela spraševati, kdo izmed nas vodi vse to. Ko so zvedeli, daje to župnik Janez Kette, so ga aretirali in odpeljali. Zelo smo bili preplašeni, še posloviti se nismo upali od njega. Vendar smo kmalu zvedeli, da so ga
8. novembra 1997 sta se poročila v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu GABRIJELA TOMAZIN in ALEKS KASTELIC. Čestitamo!
peljali k neki cerkvi skony na meji s Štajersko.
Ko smo se malo umirili, smo nadaljevali z ureditvijo šole za otroke, ki so že v Vetrinju imeli šolski pouk od začetkajuni-ja. Posebno smo se pa zanimali za dekleta, kijih je bilo veliko med nami. In res so se kmalu zbrale in ustanovile dekliško Mar ijino družbo, katere članice so bile že doma Bilo jih je okrog 100. Za prednico so izvolile Zdenko Virant. Ona j e skupaj z zastopnicami župnij, od koder so bila ta dekleta, vse spravila v tek. Dekleta so bila v glavnem, kot ostali begunci v tem taborišču, iz ljubljanske okolice, pa še del z Gorenjske, tam okoli Kranja, kot: Devica Marija v Polju, Brezovica, Ježica, Cerklje, Smlednik, Ig, Polhov Gradec, Predvor, Predoslje, Šenčur in Št. Peter v Ljubljani. Takoj smo pričeli s shodi. Za vzorec le nekaj naslovov govorov na teh shodih: Da bodo videli vaša, dobra dela, Resnično življenje v Bogu, Prijateljstvo z Bogom, Dostojnost v obleki, Resničnost v besedi in dejanju.
Pa tudi za odrasle srno imeli posebno rekolekcjjo 2. in 3. avgusta. Tako, da je življenje kar lepo teklo svojo pot.
Taborišče je imelo lepo okolico. Ker smo bili precej prosti, smo počasi delali kakšne izlete, navadno v majhnih skupinah. V okolici glavnega kraja Kraig je precej starih gradov, deloma seveda že v razvalinah. Tudi so okoličani večkrat prosili nas duhovnike, da smo jim kakšno nedeljo maševali v iyihovi cerkvici. Pa so potem z nami malo poklepetali in nas pogostili. Sevedajih je zanimal naš položaj.
Posebno radi smo poromali k Gospe Sveti. Pot ni bila težka. Kar čez hrib, mimo velikega zavoda Plešivec (Tanzenberg) do vojvodskega prestola in v hrib do tako lepe in ljubljene gosposvetske cerkve. Kei' j je bil takrat tam za župnika domačin Slo-'

KRSTI, POROKE IN SMRTI
v slovenski skupnosti v letu 1997
venec, ni bilo nobenih težav glede maševanja. Jaz sem trikrat poromal tja z majhno skupino in maševal.
Še eno željo sem imel, priti do Krke, do groba svete Heine. In res sva se z ministrantom Francijem Peklajem odpravila28. avgusta zjutraj na pot. Cisto sama, tudi Poti nisva dobro poznala. Šla sva mimo KrtUga in skupine gradov po poti, ki je Peljala skozi gozd proti severu. Končno sva zavila v hrib in prišla do krcya Pisvveg. Od tam sva zagledala o n krt j doline veliko cerkev v Krki. Pot ruyu je peljala navzdol skozi gozd, kije bil takrat poln zrelih brusne. Na Krki sva potrkala na vrata duhovs-ke hiše. Takoj so nama odprli, bil je že večer. Prijazno n^ju je sprejel duhovnik srednjih let. Ko sva povedala, kdo sva, naju je najprej vprašal, če sva kzy lačna. Seveda sva tajila. On seje pa nasmehnil in n£lju poslal kar v kuhinjo, rekoč: „Recita tam nunam, ngj vaju lepo postrežejo." In res so to storile. Potem pa naju je tisti duhovnik, bil je menda eden iz vodstva celovškega bogoslovja, peljal v lepo opremljeno sobo z dvema posteljama, da sva kim prenočila. Kakšen užitek! Prvič po odhodu v tujino spati v pravi postelji!
Drugo jutro sem opravil sveto mašo v Veliki cerkvi, potem pa sva šla v kripto in Pomolila na grobu svete Heme. Tako sva Vse lepo doživela in se spet dobre volje vrnila domov v taborišče. Seveda peš. Sva Pač bila mlada in zdrava.
Med tem so vendarle dokončali naše barake in smo se vselili. Bili smo končno Pod streho in na svojih posteljah, seveda Zelo skromnih in trdih. Pa se je začelo govoriti, da nas bodo spet preselili v drugo taborišče, v Kellerberg. Kje je to, nismo v edeli, pa so nam pojasnili, daje ta kr;\j v zgorryi dravski dolini. Že v jeseni, 9. okloma, so nam naročili, nty vse svoje pospra-vimo in se zgodaj zjutraj spravimo na železniško postajo v Št Vidu. Res smo še v Jutranji megli prišli na kolodvor. Tam pa smo morali dolgo časa čakati na vlak. Ker ■|e bilo precej hladno, smo nabirali dračje 'u zakurili maline kresove. Šele okrog 10. Ure so nas naložili na vlak, ki je potem Popeljal po dolini proti Osojskemu jezeru 'U naprej proti Beljaku. Tam smo morali sPet dolgo čakati. Pa so pevci začeli peti baše slovenske pesmi in s tem vzbujali Pozornost: slovenska pesem v nemškem Uiestu! Vendar nas niso obsojali, ampak Celo pohvalili.
Po dolgem čakanju seje vlak vendarle Pomaknil. Res smo zavili v dravsko dolilo Proti severozahodu in se končno usta-VUi v Bistrici ob Dravi. Tam so nas naložili ^Pet na tovornjake in prepeljali v veliko ^borišče Kellerberg.
Dafje prihodnjič
Krščeni so bili: Fernando Tomaž Iglič, Ignacij Porto Koprivnikar, Milena Andreja Samsa, Marija Viktorija Petkovšek, Martin Starič, Cintija Smrdelj, Lucija Lilijana Močnik, Micaela Bokalič, Tomaž Selan, Valerija Aldana Ferreira Javoršek, Luka Urbančič, German Gui-llermo Venega Močnik, Maja .Korošec Trejo, Janez Sebastijan Kocmur, Marjan Vombergar, Štefanija Mihaela Kadivec, Andreja Cecilija Žagar, Mikaela Cecilija Menghini Štefe, Andreja Avguština Koci-man, Andrej Mihael Gorše Heller, Gabrijel Julian Nemanič, Ivan Gabrijel Koste-lec, Solano Marija Eiletz Gonzalez, Danilo Aleksander Žgajnar, Aleks Martin Stoc-ca, Boris AleksanderGolob, MarianaAye-len Leskovec, Matija Martin Poberšnik, Martin Loboda, Marija Cecilija in Marija Lucija Štefe - dvojčici, Peter Kopač, Nica-nor Zakrajšek, Marija Heller Podboj, Mikaela Gabrijela Malovrh, Martin Zupanc, Martin Magister, Joahim Tomaž Rode, Avgust Gianelli Eiletz, Marija Florencia Egert Miklič, Marko Gabrijel Cepeda Miklavc, Nadia Jakoš, Luka Horvat, Eze-quiel Lopez Mundo Fajfar, Franc Manuel Keber, Karolina Andreja Rezelj, Ezeguiel David Uštar, Matija Aleksander Brula, Pavla Nicole Urbančič, Veronika Nahir Montenegro Osojnik, Sofia Santolaria Kavčič, Patricio Gabriel Porcelo Žakelj.
Poročili so se: Andrej Samsa in Veronika Kržišnik, Marko Rant in Virna
Cuttaruzzi, Milan Rovan in Monika Keršič, Franco Sacardi in Marija F. Petelin, Ivan Bajuk in Roxana Scaraffia, Sergij Rode in Adriana Oliverio, Štefan Godec in Danijela Lucija Avguštin, Damjan Boltežar in Silvina Richiardelli, Martin Žužek in Ceci-lia Albelo, Pavel Golmajer in Cynthia Nemen, Tomaž Kočar in Ana Farreras, Anibal Ramirez in Alenka Možina, Matija Debevec in Cvetka Kopač, Marija Andreja Papež in Ernesto Eduardo Cordoba, Tomaž Lojze Voršič in Silvana Perez Lera, Jorge Hanjže in Terezija Škulj, Franc Močnik in Ana Aleksandra Strle, Olga Žakelj in Fabian Dominguez, Aleksander Kastelic in Gabrijela Tomazin, Damjan Bajda in Maria Josš Molina, Jože Beltram in Šandra Petkovšek, Aleksander Leber in Monika Verbič, Andrej Rezelj in Lorena N. Albreht, Janko Žnidaršič in Cvetka Pregelj, Matjaž Markež in Micaela Leni.
Umrli so: Marija Viktorija Petkovšek, Frido Beznik, Rezka Hrastnik, Mara Marinšek, dr. Ivan Prijatelj, Lojzka Sko-pec, Olga Milavec, Zoran Brezigar, Gize-la Marušič, Jože Pugelj, Franc Klinec, Angela Jerovšek, Tone Lubej, Frančiška Štirn, Jože Munda, Ana Scharff, Angela Ribnikar, Rudolf Jamnik, Marija Cecilija De Salvo Lobnik, Avgust Cotič, Stanko Marinček, Ivan Smole, Marija Cecilija Filipič roj. Pogačnik, Franc Šenk, Ančka Belič roj. Groznik, Danica Uranič Rakovec, Ivan Tomažič (duhovnik), Anica Pa-
ZSŽM je 7. novembra 1997 organizirala romanje v San Nicolas. Romarje je spremljal prelat Jože Guštin.

SLOVENSKE SOBOTNE SOLE
v Argentini v letu 1997
OSNOVNE ŠOLE
Šola Jakob Aljaž v Bariločah
Učencev: 22; voditeljica: Lija Kambič; verouk: Veronika Razinger Grohar; učiteljice: Alenka Arnšek, Anica Arnšek Magister, Danica Jerovšek Mavrič, Marta Malovrh Jerman; petje: Anica Arnšek Magister; namestnici: Marjana Marn in Helena Sterle; predsednica odbora staršev: Veronika Razinger Grohar.
Šola France Balantič v San Justu
Učencev: 124; voditeljica Angelca Klanšek; katehet: Anton Bidovec; učiteljice: Veronika Godec, Danica Malovrh, Veronika Malovrh, Lučka Oblak, Mirijam Oblak, Ivana Tekavec, Marija Zupanc Urbančič, Pavlinka Zupanc in Marta Petelin; petje: Marija Štrubelj, Anica Mehle in Marta Selan; namestnice: Angelca Miklič, Bernarda Krajnik in Emi Marušič; splošna pomoč: Ivanka Puhek; predsednik odbora staršev: Marjan Grilj.
Šola Irenej Baraga v Slovenski vasi
Učencev: 50; voditeljica: Mirjam Goljevšček; kateheti: Jaka Barle CM, Franci Pavlič CM in Janez Petek CM; učiteljice: Lucijana Čeč, Ivanka Draksler, Olga Fink, Rotija Grbec, Gizela Grbec in Marija Urbanija; petje: Aleksander Barle in Rotija Grbec; predsednica odbora staršev: Marija Sušnik.
Šola Josip Jurčič v Carapachayu
Učencev: 33; voditeljica: Metka Slabe; katehet: Franci Cukjati; učiteljice: Sonja Kolenc, Ani Markež, Ani Resnik, Helena Skarlovnik, Marija Šlabe in Hele-
. ■** I ’ .*	■*■*■ - .l' ' *' ?
pež roj. Koželj, Franc Hribovšek, Blaž Frontini, Rudi Hirschegger, Anton Glavič, Jože Učakar, Evgen Rupnik, Raimund Kinkel, Bariča Majcen, Ana Galjot, Jože Ovček, Pilar Gomez Žigon, Emil Cole, Stanislav Buda, Pavla Jerovšek, roj. Fra-gapane, Irena Novak, Jože Grošelj, Marija Železnikar roj Poglajen, Frančiška Erjavec, Tone Burjek, Neža Marolt, Rajmund Cartl, Pavel Kuhar, Lidija Kadivec, Stanko Stante, Jože Peternelj, Jože Hočevar, Jelena Urankar roj. Žitnik, Vera Debeljak roj. Remec, Ignacij Glinšek, Cilka Grum roj. Cestnik, Tone Puntar, Aleksandra Šturm roj. Klemenčič, Milan Vičič, Jože Klun, Karolina Leskovec, Franc Demšar.
na Žnidar; petje: Ivan Vombergar; odbor staršev: Pavla Korošec, Ani Markež in Franci Žnidar.
Šola France Prešeren v Castelarju
Učencev: 71; voditeljica: Mija Markež; katehet: France Bergant; učiteljice: Nadica Grohar, Monika Kenda, Lili Kopač, Veronika Vivod, Irena, Helena in Sonja Zarnik; petje: Mojca Jelenc; predsednik odbora staršev: Andrej Golob.
Šola škof dr. Gregorij Rožman v San Martinu
Učencev: 71; voditeljica: Katica Dimnik; katehet: Franci Šenk; učiteljice: Vera Podržaj, Saša Golob, Marta Škulj, Danica Petkovšek, Irena Peršuh, Regina Le-ber in Andreja Malovrh; petje: Irena Peršuh in Magdalena Belec; predsednica odbora staršev: Magdalena Belec.
Šola Anton Martin Slomšek v Ramos Mejiji
Učencev: 75; voditeljica: Saša Omahna; katehet: Jože Škerbec; učitelji: Mateja Šmalc, Helena Oblak, Marjan Jože Loboda, Helena Rode, Monika Svetlin, Lučka Tomazin, Lučka Vombergar, Meta Vombergar; petje: Marcel Brula in Olga Urbančič.
Šola sv. Ciril in Metod v Mendozi
Učencev: 28; voditeljica: Lenčka Bož-
nar; verouk: Tončka in Urška Šmon; učitelji: Erika Bajda, Maruška Štirn in Vladko Žumer; petje: Angelca Bajda; predsednik odbora staršev: inž. Jože Šmon.
Šola Janez Evangelist Krek v Tucumanu
Učencev: 2; voditeljica: Jožejka Žakelj
Šola Mirko Kunčič v Villa Mercedes, San Luis
Učencev: 1; učiteljica: Jožica Zupanc
A-B-C PO SLOVENSKO
(tečaj za špansko govoreče)
V	Slovenski hiši
Učencev: 40; voditeljica: Marjana Batagelj; učiteljice: Andrejka Dobovšek, Elizabeta Grbec, Nevenka Jelenc, Lučka Mehle, Karla Skvarča, Marjeta Štariha, Tatjana Stariha, Cecilija Grbec, Pavla Grbec in Šaši Gelb; za odrasle (11): Marjeta Hostnik; predsednica odbora staršev: Irena Graciano.
V	Bariločah
Učencev: 15; voditeljica: Marija Eile-tz; učiteljice: Terezka Žužek, Astrid Re-zelj, Marija Osojnik Lopez; namestnice: Magdalena in Mihaela Jerman in Vilma M. Urbančič.
V	Mendozi
Učencev: 6; učiteljica: Bibi Bajda
France Vitrih
SREDNJEŠOLSKI TEČAJ RAVN.
MARKO BAJUK
V	Slovenski hiši
Dijakov: 105; ravnateljica: prof. Neda Vesel Dolenc, profesorski zbor: za
..Ljubezen za bolezen” v režiji Blaža Mikliča za obletnico Našega doma 12. oktobra 1997
I
PREDAVANJE PRI SKA 15. NOVEMBRA 1 997 V SLOVENSKI HIŠI__________
Sedanji slovenski trenutek
JANEZ GRIL
Prisrčno vse pozdravljam. Sem vesel, da vam lahko spregovorim. Gospodu Ei-■ctzu, ki seje name obrnil s prošnjo za to Predavanje, sem odgovoril po faksu: „Ne-kaj uvodnih misli, potem pa pogovor.,. In on se je s tem strinjal.
Na ta večer sem se pripravil tako, da vam bom poskušal ta naš sedanji slovenski trenutek prikazati v šestih različnih vidikih in sicer skozi politiko, gospodarsko, kulturo in šolstvo. Cerkev, medije ali javna glasila in v luči zdomstva, kot ga seveda jaz gledam in kot ga doživljamo doma. Morda je podobno kot gledate vi in doživljate vi. Se pravi: skozi teh šest različnih pogledov si bomo ta sedanji slovenski trenutek ogledali kot izziv in kot spodbudo za kasnejši pogovor.
In če bi na začetku poskušal čisto na kratko in na splošno reči, kakšen je ta sedanji slovenski trenutek, bi rekel, daje Precej nejasen, daje močno zapleten, daje včasih potegnjen v različne vaške zdrahe s premalo širokimi, prekratkimi obzorji. Za nekatere je ta trenutek hudo pesimis-l'čen in slab, za druge manj, zame, se zdi nekako realističen, vendar z mnogimi nastavki, ki kažejo, daje lahko jutri dru-Sačen, boljši; da smo morda pri nas doma ^ nekakšni dobi setve, ko seme že klije, ko že poganja, vendar je treba na žetev še čakati. In kmet, ki čaka na setev, se boji, 8a skrbi, obenem pa se že veseli, ker upa, da bo žetev obilna. Morda je tako tudi s sedanjim slovenskim trenutkom. Marsikaj raste, marsikaj nastaja plemenitega, tudi Plevela seveda ne manjka, vendar tako je na tem svetu. Toliko za uvod in sedaj ntorda sedanji slovenski trenutek skozi Politična očala.
* *
Kot veste, so doma v teku predsedniške
slovenščino: Luka Debevec, prof. Alenka ^agister, prof. Metka Mizerit, dr. Stefan ^odec, Milena Ahčin, lic. Terezka Žnidar; zemljepis: Neda Vesel Dolenc; zgodovi-na: Marjan Loboda in arh. Jure Vomber-9ar; svetovni nazori: dr. Marko Kremžar dr. Lojze Kukoviča DJ; verouk: France Cukjati, Lojze Kukoviča in Jože Škerbec; Petje: lic. Rok Fink; predsednica odbora staršev: Marjeta Šenk.
V Bariločah
Dijakov: 2; ravnatelj: Milan Magister, namestnica: T erezka Žužek. Učijo: Zden-*a Jan (slovnica in slovstvo), Ivan Arnšek Zgodovina), dr. Stane Žužek (verouk).
volitve, ki bodo najbrž še ena zamujena priložnost za tiste, ki si želijo, da bi bile razmere drugačne kot so. Zanimanje za te volitve je bilo dolgo časa minimalno ali nikakršno. Desne politične stranke ali tako imenovane pomladne stranke so kar pozabile, da bi si poiskale primernega enega kandidata in so odlašale do konca. Potem seje iskalo na hitro. Iskalo seje tako, da so prišle v ospredje stare in nove zamere, ker so trije predsedniki pomladnih strank, kandidat pa je lahko samo eden in potem je seveda težko izbrati, kateri bi bil ta, niso pa izbrali nekega tretjega skupnega kandidata, kar bi bila najboljša rešitev, vendar pred pol leta ali že prej, ne pa zadnji mesec. Torej to je, če tako rečemo, glede političnih volitev na strani slovenske pomladi. Vsi trije predsedniki so zaupanja vredni, vendar morda včasih preveč zagledani v koristi svojih strank in manj v koristi skupnosti oziroma cele države. Po nepotrebnem smo zato izgubili lanske volitve, vladne volitve, ko je bilo pol na pol. Zelo verjetno bo ta stran slovenskih volivcev izgubila tudi letošnje predsedniške. Ni še gotovo, vendar če bo drugače, bo veliko presenečenje, veliko veselje. Z eno besedo bi lahko rekli, da so v ospredju naših pomladnih strank premladi ljudje s prevelikimi odgovornostmi, ki so padle nanje, in je bilo premalo izkušenj. In to so objektivne težave in ne gre za njihove -težko bi rekli - osebne krivde, ampak, včasih so težave večje kot pa so človeške možnosti.
Cerkev, seveda, gleda na to z zanimanjem, včasih tudi z bolečino, ne čisto pasivno. Na našo pobudo in s sodelovan-
jem nekaterih izmed duhovnikov, ki smo pač okrog škofov, smo lansko leto in predlanskim omogočili, da so se na cerkvenih tleh velikokrat srečali predsedniki treh pomladnih strank in da so s pomočjo naše prisotnosti lahko med seboj komunicirali. Vendar kaj več kot nekakšen slab sporazum pred lanskimi volitvami nam ni uspelo, tudi z našo pomočjo ne, doseči.
Se pravi, morda bi kdo rekel tukaj, od daleč, da smo cerkveni ljudje premalo naredili za to politično enotnost slovenske pomladi. Tukaj, seveda, je naše osnovno poslanstvo povsem drugačno. Je oznanjevanje evangelija, kar je naša največja in najsvetejša skrb in verni ljudje so tudi v drugih političnih strankah, ne samo v teh treh pomladnih. Zamere na tem področju so včasih lahko zelo neprijetne v smislu, da koga odvrnejo potem tudi od evangelija.
Glede politične situacije pa še misel, da je med ljudmi doma prisoten še nekakšen podzavesten strah. Strah ni nikoli zadeva razuma, ampak je zadeva srca ali čustev, če hočete, in čeprav si ljudje dopovedujejo in vedo in vidijo, daje marsikaj drugače, kljub temu ostaja neki strah: Kaj pa, če to le ni res? In strah ostaja. Čeprav, kot vemo, je strah v sredi votel, okrog pa ga nič ni.
Kar morda nekoliko ovira slovenski politični trenutek, je tudi pomanjkanje demokratičnih izkušenj in zlasti zavest, da vsak posameznik lahko nekaj naredi, vsi skupaj pa veliko več, če se povežemo, če enotno nastopimo. Te iniciative, lastne, moram nekaj narediti, pa velikokrat manjka in čakamo drug na drugega, kdo bo tisto naredil. In stvar ponavadi ni narejena. Vendar premiki so pozitivni. Zadnji takšen velik politični dogodek je - ravno pred volitvami seje pripeti I - predlog tako imenovanega lustracijskega zakona, ko bodo v parlamentu obravnavali in morda tudi sprejeli zakon, ki bo malce prevetril to politično sceno pri nas, da bi tisti, ki so bili hudo obremenjeni v prejšnjem režimu, sc vsaj za nekaj časa morali umakniti iz političnega življenja. Toliko na kratko o slovenski politiki in o katoličanih v njej v sedanjem trenutku.
* *
Drugi trenutek ali pogled je gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo je v tako imenovanem procesu privatizacije. Včasih je bilo to, kot se čudno sliši, družbeno | premoženje. Od vseh nas je bilo to. Zdaj "

bo postalo privatno. Vendar ta proces, ki je bil pač v parlamentu sprejet, zakon in podobno, teče zelo počasi in gospodarstveniki sami pravijo, da prepočasi. V tem času tranzicije ali prehoda, ko družbeno, se pravi naše skupno premoženje postaja državno ali privatno, se v tem procesu marsikaj porazgubi in postaja ne naše, ampak moje oziroma tvoje ali njegovo, i.t.naprej. Tukaj, seveda v vseh teh deželah, ki morajo ta proces na neki način prestati, se dogajajo podobne stvari in kljub različnim mednarodnim strokovnjakom, ki so prišli k nam svetovat, kako naj ta proces privatizacije izpeljemo. Sedanji postopek je pač eden izmed postopkov, ki bo pripeljal to premoženje v privatne roke: delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo in zasebna podjetja. Vendar marsikaj bo med tem časom, po domače rečeno, ukradeno. Žal je to res. Kaj se dogaja?
Tisti direktorji, ki so_bi!i zadnji direktorji, ki so bili pač nastavljeni pod prejšnjim režimom, imajo največje možnosti, da to privatizacijo tako peljejo in tako izpeljejo, da oni postanejo večinski lastniki podjetij. To se zgodi tako, da podjetje prezadolžiš, da ne more plačati svojih obveznosti, potem ga pošlješ v stečaj ali v prisilno poravnavo, odpustiš s tem delavce, posle, ki jih je to podjetje imelo, začasno odpelješ z nekim tako imenovanim by-pass podjetjem, in to podjetje, ki je sedaj na voljo, da ga nekdo kupi, je malo vredno. Tisti bivši direktor ima ali dobre kredite ali že od prej kje zbrano premoženje in to podjetje, oskubljeno, osiromašeno kupi za majhen denar. Potem obišče stare sodelavce po Evropi in reče: „Sedaj bomo pa zopet poslovali po starem, samo sedaj sem pa jaz šel", itd. In bo poceni prišel lahko do velikega premoženja povsen legalno, ker zakon to na neki način omogoča oziroma dopušča. Pri nas se rado reče: ..Nekdanji rdeči direktorji postajajo sedaj novi kapitalisti.” In nič več ne želijo biti rdeči; to ste lahko prepričani. S tem pa nastajajo nove socialne razlike. Namreč - plače. Razmerje med najvišjo in najnižjo plačo, ki je v prejšnjem sistemu bila na neki način uradno določena in ni smela presegati nekega določenega razmerja, je danes povsem spuščeno iz rok. Malo primerov, da ima direktor ne hudo dobrega podjetja od 10 do 15 tisoč dolarjev plače, čistilka v tistem podjetju pa 300 dolarjev. Kakšno je to razmerje, seveda, se lahko izračuna. To niso ravno redki primeri. Nastajajo neke velike socialne razlike.
Brezposelnost. Veliko delavcev gre pač na borzo, kjer imajo sicer kar dokaj
visoko nadomestilo za brezposelnost, oko-li 300 dolarjev ali malo manj, in socialno zavarovanje obenem še plačano. Za silo se da s tem preživeti. Mnogi naši ljudje so se v preteklih desetletjih naučili nekega znanega srbskega rekla, ki se mu reče po srbsko: znajti se. Pomeni: znajti se situaciji primerno.
Imate nezaposlene, ki prejemajo borzo, imajo pa morda potem na ženo privatno podjetje, ki posluje ali dela na črno, pa trikrat več zaslužijo z neprijavljenim delom, obenem pa hodijo vsak mesec na borzo po tisto pomoč. Dejanska brezposelnost je trenutno okrog 14%. Vendar če bi upoštevali evropska merila brezposelnosti pa to zavračanje ponujenega dela - pri nas dvakrat lahko zavrneš neko delo, ki ti ga ponudijo, potem te z borze odslovijo. Realna brezposelnost v Sloveniji je okrog 7 do 8%, kar je za svetovne razmere malo. Ker še vedno v slovenskih družinah delata mož in žena, oziroma oče in mati, in če nista slučajno v istem podjetju, ki je šlo v konkurz, se z dvojno plačo pa še z malo zemlje in delom na zemlji standard ni bistveno zmanjšal, tako da večina ljudi še dokaj normalno uživa neko blagostanje, ki so ga bili navajeni.
Edina razlika sedaj je ta, da včasih smo kredite samo jemali, pa jih ni bilo treba vračati, ker jih je inflacija pojedla, sedaj pa je treba kredite vračati. ln4o je očitno, da imajo ta sistem za slab, ker je pač treba plačati, kar si vzel. To so grenke pilule novega kapitalizma, vendar je to normalno. Prej je bilo pa tako - saj to ste morda slišali: Nekdo si je vzel kredit za novo hišo -100,200,300 tisoč dolarjev na 10 let z 20 procentno letno inllacijo, kredit se ni revaloriziral in nazadnje si mesečni obrok plačal kot za škatlico vžigalic, nič. To je bil podarjen kredit. Vse to je šlo v javni dolg in to bomo plačevali še 300 let. Vendar na Slovenskem je vsaj to dobro, da so ljudje najemali kredite in so si zgradili lepe hiše, ki po ameriških standardih veljajo za vile. Na Hrvaškem in v Srbiji so jemali kredite po istem postopku, vendar zato, da so šli na Havaje ali na Črno morje na počitnice. Pri nas so pa jemali kredite in si zgradili hiše. Mnogi ravno s pomočjo kreditov, ki sojih samo minimalno vrnili, ker jih je pač pojedla inflacija. Tako je funkcioniralo prej. In mnogi ljudje si niso upali jemali kredita, ker so pač vedeli za staro izkušnjo iz starih časov, da gre na boben, kdor ni sposoben vrniti kredita. Kdor si je upal in se je prilagodil temu socializmu, sije marsikaj privoščil. Vsi bomo to plačevali v javnem dolgu, to se ve. To je ta gospodarska situacija skozi očala preprostega človeka
in zato mnogi rečejo: „Saj prej je bilo bolje kot je sedaj.” Dejansko je bilo: krediti so bili zastonj, skoro zastonj. In še marsikaj drugega.
Druga stvar: ta kultura bivše Jugoslavije je zelo različna. Slovenija, ki je spadala tisoč let v zahodno kulturno območje, in orient, Srbija in dežele, ki so spadale daleč na vzhod in bile stoletja pod Turki, kjer je veljalo: zakon je postavljen zato, da ga ti lahko obideš. Sc je pač gospodarilo in obnašalo tako, da si pač zakon, če se je le dalo, obšel. In tega smo se tudi Slovenci rahlo naučili. To je bilo včasih zelo koristno. Recimo neki Američan ali Anglež ve, da ne sme v Ameriko pripeljati več kot eno steklenico žganja, Anglež še to ne. Angležu je pod čast, da bi več pripeljal kol sme. Tudi v Sloveniji, ko smo hodili po kavo in pralne praške - cele prtljažnike smo tako vozil i - seveda mimo zakona in če seje le dalo, da smo rekli, nič nimam v prtljažniku, itd. Neumne zakone in predpise si moral goljufati, če si hotel preživeti. Tega se pa potem navadiš in potem tudi pametnih predpisov ne spoštuješ. In nova slovenska država zelo slabo pobira davke. Mnogi obrtniki prijavijo takšne nizke dohodke, kot da so socialni reveži, imajo pačisto drugačne račune. In ta davčna revizijska služba išče, poskuša in najde primere, ko je neki obrtnik prijavil minimalne davke, potem jih je pa plačal in s kaznijo vred v visokih milijonih tolarjev, kar pomeni tudi velike vsote v markah ali ameriških dolarjih. In je to plačal, ker je pač skrival in podobno. Davke naša država zelo slabo pobira.
Kar je še pomembno: v gospodarstvu stare naveze bivših direktorjev še vedno delujejo. Ne več na ideološki ravni, ampak na ravni koristi in interesov. Ti boš meni pomagal, jaz bom tebi pomagal in bova oba preživela. Kar je tudi pomembno: leva politična stran je gospodarsko zelo močna. In večina direktorjev ne podpira bi vše KP, ampak Liberalno demokracijo. Ta stranka ima največ gospodarske moči, ker je največ direktorjev njihovega političnega prepričanja. Bivši stari komunisti včasih še vedno skušajo staro socialno pravičnost po starem redu in direktorjem, ki so navajeni tega zahodnega mišljenja in pogledov, to ne ustreza, zato so veliko bliže članom Liberalne demokracije, ki se na tem gospodarskem področju obnašajo povsem liberalno, včasih celo v smislu divjega liberalnega gospodarstva.
Desna politična stran ali pomladne stranke seveda nimajo gospodarske moči. Malo je direktorjev, ki bi pomagali tem , strankem, in tisti ne morejo več kot toliko, f

IZ PISEM MISIJONARJEV
S.M. Frančiška Novak iz Tajske:
...Bliža se božič in novo leto in je skrajni čas, da se Vam spet oglasim in zahvalim za tako zvesto pošiljanje „Duhovnega življenja". Kakšno pristno slovensko duhovno bogastvo mi vsakič prinese: zadnja številka o sv. Tereziji in pokojni sloveči misijonarki ljubezni materi Tereziji iz Kalkute....Duhovno življenje" zelo ce-
nim, hranim stare številke, dasi sem tu še edina Slovenka.
Gotovo ste zvedeli, da je slovenska Uršulinska misijonarka sr. Deodata Hočevar v Jakarti, Indonezija, odšla po plačilo h Očetu 8. avgusta 1997.15 letje misijonarka na Tajskem in nato 45 let v Indoneziji. Dopisovali sva si in vem, kako je cenila Duhovno življenje”. Naj počiva v miru in nam izprosi mnogo dobrih poklicev. Indonezijska uršulinska provinca ima precej Poklicev, tako bo težko še kaka slovenska Misijonarka ali misijonar našel pot v Indonezijo. Skoro isto veija za Tajsko, kjer je komaj pol procenta katoličanov v deželi, Misijonarje pa zelo težko sprejmejo. Prav sedaj Tajska in menda tudi mnogo večja Indonezija doživljata težko ekonomsko krizo.
V starosti 82 let sem si pri delu 20. oktobra zlomila levo nogo pod kolkom. 28. oktobra sem bila operirana v državni bolnici in se vrnila v Regina Coeli, a okre-vanje je težavno, naporno. Če Bog da, in uPam, da se bom še vrnila med svoje Sorske učenke, ki nam jih misijonarji Pošiljajo v vzgojo in pouk.
^!%: ?'>'■	• -v ■ >: v.--X-.	v.. iX-.<   ..
ker če eno kravo zelo hudo molzeš, potem Mleka zmanjka. In to sc je videlo pri volitvah: leve stranke imajo bistveno več denarja za volilno propagando kot pa dcs-nc. ki si morajo skoraj s puščo nabirati ^cnar za volilno propagando, ker nimajo Podjetij, ki bi oglaševala ali ki bi sponzi-Mla ali kakorkoli pomagala, da bi ta njihov volilni glas bil močnejši. Vendar tudi jukaj stanje ni brezupno. Ti novi kapita-:js,i, ki so poceni dobili podjetja, jih ne °odo znali ceniti, jih bodo najbrž tudi Poceni, prehitro zapravili. In sedaj nastaja n°v rod mladih, podjetnih, manjših pod-
MISIJONAR PEDRO OPEKA
Milosti poln adventni in božični čas in srečno novo leto Vam, vsem sodelavcem in bralcem!
Pedro Opeka z Madagaskarja:
Dragi prijatelji!
Navada je, da ob koncu leta naredimo pregled o opravljenem delu v preteklem letu. Kako je torej potekalo življenje Aka-masoe v letu 1997?
1.	V enajstih mesecih smo sprejeli 665 novih ljudi (137 družin, od tega 510 otrok in 155 odraslih). Poleg teh se je pri nas ustavilo 1120 drugih ljudi, ki so se pri nas ustavili le za krajši čas in še prihajajo občasno (enkrat na teden), da dobijo pomoč v hrani, v obleki in zdravila.
2.50 družin seje vselilo v novo zgrajene hiše iz opeke; 200 družin seje naselilo v začasne (lesene) stavbe. Poleg tega je bilo zgrajenih precej drugih stavb in prostorov: en otroški vrtec, ena kapela, eno skladišče, ena cisterna za 50 tisoč litrov vode, velika obednica, dve učilnici, pet učilnic pa je bilo temeljito obnovljenih.
jelij, ki so si s težavo pa tudi s poštenjem priborili svoje imetje in ti ga bodo znali ceniti in tudi povečati. Tako da tudi na tem področju v dolgoročni perspektivi, mislim, daje stvar tudi optimistično gledana; da sc to ne bo vleklo v nedogled, ampak, da sc bodo stvari obrnile postopoma na boljše. In teh majhnih podjetij ali močnih obrtnikov, ki imajo 50, 80 ljudi zaposlenih, jih je že kar nekaj in so zelo uspešni na svojem področju. Krekova banka je primer uspešne banke.
Prihodnjič dalje
Dve vasi sta dobili novo nogometno igrišče, v dveh drugih sta bili igrišči obnovljeni; v treh vaseh smo zgradili igrišče za košarko. Ob šolskih prostorih smo zgradili 50 umivalnic in stranišč. Štiri vasi so dobile tekočo vodo. V Manantenasoa smo odprli garažo za najnujnejša popravila avtomobilov. Dve vasi sta dobili nova dispanzerja (Atolojanahary, Manantenasoa). Zgradili smo 30 km cest. Krnj Masihanaka ob istoimenski reki je dobil čoln za3 tone.
Poleg tega nadaljujemo s pogozdovanjem. Letos smo posadili 20 tisoč novih dreves (borovce in evkaliptuse).
3.	Pri ljudeh opažamo določen premik. Mnogi ljudje si v resnici prizadevajo, da bi se izkopali iz revščine. Tudi dr ugače je mogoče videti pri mnogih ljudeh voljo, da začnejo novo življenje.
4.	Ciklon ,,Gretelle" je bil za nas velik izziv. Prisilil nas je, da smo delokrog Aka-masoe razširili in šli najugovzhodno obalo otoka (Vangaindrano, Matanga, Masihanaka, Bevata). Tanrje bilo na podeželju zgrajenih deset novih šol (uničenih ob hudem ciklonu januarja 1997). Tam imamo tudi na skrbi 3 ljudske kuhinje za podhranjene otroke.
5.	Blizu Fianarantsoe smo novembra odprli še en nov delokrog, kjer bomo vaščanom pomagali zgraditi šolske prostore. Zavedamo se, daje ta osnovna izobrazba in vzgoja temeljnega pomena za vse ostalo.
Kdo nam je to omogočil? Kdo so bili naši dobrotniki?
Veliko nam pomaga Evropska skupnost. Pomagajo nam tudi razne mednarodne dobrodelne ustanove, kot so: Manos Unidas, Partage in AMAR z otoka Reu-nion, Regio Terzo mundo, Principaute de Monaco, PAM, Missio, Misereor, Misijonsko središče Slovenije, rojaki na Koroškem, v Argentini, Misijonski krožek Toronto in mnogi posamezni darovalci.
Naši načrti za leto 1998:
1.200 družinam bi radi omogočili dostojen dom (trdno zgrajene hiše iz opeke). Za nekaj hiš
imamo že zagotovljenadenarnasreds-tva, za vse ostalo paše iščemo ustanove in dobrotnike, ki bi nam pri tem pomagali. V načrtu imamo nov otroški vrtec v Mahata-zana, dispanzer v Andralanitra, porodnišnico v Manantenasoa.
2.	Vsem na novo sprejetim družinam hočemo poiskati delo ali možnosti za kolikor mogoče normalno življenje. Zato bo npjno treba kupiti nova zemljišča Le tako lahko omogočimo tem ljudem, da pridejo s svojim delom in seveda z našo pomočjo do svojega kruha in do bolj dostojnega stanovanja.
3.	V vaseh, kjer tega še ni, načrtujemo 4 z izgradnjo potrebne infrastrukture, kot *

so: ceste, dispanzerji, sanitarni in higienski prostori, šole. Trenutno je npr. v nekaterih razredih do 120 otrok. Takšno število učencev pa je za enega učitelja veliko preveč. Zato so novi šolski prostori nujno potrebni.
4.	Na jugovzhodni obali želimo okrepiti našo navzočnost. Globoke rane, ki so nastale ob ciklonu, se le počasi celijo.
5.	Nadaljna formacija odgovornih in učiteljev (okrog 120 jih dela v okviru naše humanitarne ustanove Akamasoa), da bi se tako še močneje zavedli, kako je od vsakega sodelavca odvisna prihodnost našega dela.
6.	Osveščanje ljudi, da bi se zavedli odgovornosti, ki jo imajo za lastno prihodnost in srečo svojih otrok*. Ko jim omogočamo primerno materialno podlago, jim želimo pomagati tudi v moralnem pogledu in doseči določene spremembe.
Da uresničimo vse to, bo potrebno veliko dela, dobre volje in denarnih sredstev. Žal državne oblasti ne naredijo tistega, kar bi morala biti njihova prva skrb. A mi zaradi tega ne moremo in ne smemo čakati. Stiske ljudi so preveč kričeče, tem ljudem je treba pomagati danes.
Nekateri nas sprašujejo, kdaj bomo nehali širiti naš delokrog in kdaj ne bomo več sprejemali novih „smetiščarjev’\ Naš odgovor je: Ko jih ne bo več. Priznam, da bremeni lahko. Nikakor si ne domišljamo, da bomo sedaj mi rešili vse te probleme. Želimo le, da bi naše delo spodbudilo še druge ljudi k sodelovanju pri lajšanju tolikšne človeške bede. Ko se vsak dan srečujemo z novimi reveži, ne moremo brezčutno mimo njih. Če nam jih Gospod pošilja, jih nimamo pravice zavrniti, ampak moramo iskati zanje nove rešitve. Zato potrebujemo velikodušnih sodelavcev in prosimo tiste, ki so nam že pomagali, da nam ostanejo zvesti tudi za naprej. S skupnimi močmi se lahko naredi veliko dobrega.
Letos mineva osem let, odkar smo začeli s humanitarno akcijo Akamasoa. Takrat nihče ni niti sanjal, da se bo ustanova tako razvila. Pač pa smo se že od začetka podali na pot z velikim zaupanjem v Božjo previdnost. Stiska človeka je bila za nas klic in izziv, daje treba neknj narediti tu in sedaj.
Vsem vam že vnaprej prav lepa hvala za nadaljnje sodelovanje in vam želim blagoslovljene božične praznike in obilo sreče v novem letu 1998.
P.S.: Pozdravom Pedrota se pridružujem tudi jaz. Vas lepo pozdravlja
Rok Gajšek
(Priložil je tudi dve fotografiji, ki ju objavljamo v tej številki, op. ur.).
Janez Mlakar, Zambija:
Prav lepa hvala za redno pošiljanje revije,,Duhovno življenje", čepravse vam jaz nič ne oglasim. Zelo rad prebiram prispevke, ki osvetljujejo polpreteklo zgodovino in sedanjo politično stvarnost Slovenije. Želim vam blagoslovljene božične praznike in novega poleta v novem letu!
Jože Cukale D.J., Indija:
Pri vas ni snega za božič, tudi pri nas v Indiji ga ni, a za duhovno življenje vreme ni pomembno... Kako čudovito so urejevane naše slovenske domače in zdomske revije in ena pri vrhu je Duhovno življenje. Naj vas Gospod blag oslovi za prelepo in bogato ilustrirano revijo, ki prinaša bogastvo in radost v mojo sobo, pa z njo, se mi zdi, bogatim tudi druge okrog mene, posebno, odkar sem na novem mestu sredi Shanti Nira, ki nosi ime SREDIŠČE MLADINE. Prisrčen pozdrav in zahvalo za zvesto pošiljanje, katerega bogastvo | zajema iz preteklosti in vodi v tretje ti-| sočletje duhovnega življenja.
SREČNO za božič in 1998!
IZ PISEM bralcev po svetu
Milka Rezelj Pezdirc, Kanada:
Blagoslovljene božične praznike in veliko zdravja in božjega varstvaza novo leto 1998! Vedno rada prebiram tisk iz Argentine in predvsem Duhovno življenje je zelo lepo urejeno... Bog daj, da bi še dolgo lahko izhajalo, ker tu na severni strani počasi vse izumira. Zelo pogrešam slovensko življenje iz Argentine, saj je ostala tam druga - mala Slovenja...
Bernarda Fink Inzko, Koroška:
...Ne morem, da bi se vam ne zahvalila za lepe trenutke, kijih doživljam ob brapju Duhovnega življenja in, z otroki, Božjih stezic. Hvala vam za ves trud, ki ga v vaše, odgovornosti polno, delo vlagate... Prisrčno vas in tudi vso „družino" Duhovnega življenja pozdravljamo.
0 umorjenem župniku Viktorju Pristovu
in še kaj
„Duhovno življenje" je v septembrski številki objavilo vest o umoru tega duhovnika in barvno fotografijo, na kateri stoji v delavni obleki med dr. Borisom Štrfičkom in faranom, ki mu je mlada zakonca iz Argentine pripeljal na obisk. Fotografijaje brez dvoma zadnja v življenju umorjenega župnika. Dr. Boris in nje-govažena Andrej kasta bralcem DŽ takole opisala svoje prvo in zadnje srečanje z njim.
V Veliko Račno sta prišla v četrtek, 3. julija. Obiskala sta znanca Naceta Kastelica, ki je brat Toneta Kastelica iz Ramos Mejfle. Dopoldne pred kosilom jima je poleg Velike Račne razkazal tudi okoliške vasi, kot Predole, Mala Račna in Čušperk, kraje, od koder izhajajo nam znane družine: Godčevi, Kastelčevi, Podržajev! in pokojni Jože Žgajnar iz San Justa. Ko je že malo manjkalo do opoldne, ju je gostitelj zapeljal še na Kopanj, kije na hribčku.
Ko so prišli gor, so najprej na pokopališču obiskali grobove sorodnikov, nato pa, ker je bila cerkev odprta, stopili v cerkev in si jo ogledali. Hoteli so pozdraviti še župnika in ga našli, ko je v delavni j obleki pripravljal in skladal drva za zimo. Ko je zvedel, kdo sta in od kod prihajata, je bil zelo vesel obiska in takoj so bili v živahnem pogovoru. Župnik se je dobro spominjal Borisove stare mame Neže (Go-
dec), ki je bila tam pred leti dvakrat na obisku, prav tako tudi tete Silve (Lukančič). Dr. Boris je povedal župniku, na kaj gaje opozorila mama, predno sta odletela iz Argentine: naj poslušata, kako zvonijo po slovenskih cerkvah. Da ona ne bo nikdar pozabila zvonjenja in pritrkavai\ja, ki ga je slišala v mladih letih. Ker je bilo ravno opoldne, se je župnik oprostil, da mora iti zvonit angelsko češčenje, da gre samo pritisnit na gumb... In je začelo zvoniti kot tam zvoni opoldne po vseh drugih cerkvah. Ko pa je to ponehalo, je v kopan-jskem zvoniku začelo pritrkavati kot za veliko nedeljo - Borisovi mami na ljubo -čeprav je bil navaden četrtek! Ko se je vrnil k r\jim, so se fotografirali, zatem pa jih povabil v župnišče, da bi jim s čin' postregel. Zahvalili so se mu, zaradi kosila, ki jih je čakalo pri Kastelčevih, povabila niso mogli sprejeti, pač pa so še malo pokramljali. Pripovedoval je, koliko letje živel v Brazilu, daje poznal nekatere naše tukajšnje duhovnike, nekatere Andrejki-ne sorodnike, kot pisatelja Jožeta Voin-bergarja, in da je bil sošolec msgr. dr-Mirka Gogala. Ob besedi o razmerah v Sloveniji je ugibal in delal račune, koliko prebivalcev bi danes štela, in si predstavljal, kakšno podobo bi imela danes domovina, če ne bi bilo pri nas komunistične j revolucije, če ne bi bilo holokavsta in če bi'

MH|
B 03331 a§»
Tone Puntar
Tone Puntar je bil rojen 4. maja 1923 na Rakeku. V osnovno in meščansko šolo je hodil na Rakeku. Ko je bil star komaj 8 let, je zgubil očeta. Mati, kot izredno dobra, krščanska žena, je z vso pazljivostjo in ljubeznijo skrbela za Tonetovo vzgojo. Ves ta trud ni bil zaman. Tone je bil značajen, izredno srčen človek z veselim značajem.
Ko je bil star 16 let, sta se z mamo preselila v Stari trg pri Ložu, kjer je mama vodila gostilno Kmetijske zadruge. Tone Pa se je zaposlil pri znanem lesnem podjetju Karel Kovač. V velikem razumevanju in prijateljstvu jima je življenje lepo teklo naprej, kljub težki izgubi dušnega očeta.
Pa je prišlo težko leto 1941. Vojna in še pojav partizanov. Loška dolina je bila pravo partizansko gnezdo. Veliki gozdovi so k temu pripomogli. Zaradi varnosti sta se z mamo preselila nazaj na Rakek, ker je bil Rakek zaradi železniške proge dobro zavarovan pred partizani.
Prišel je čas, ko se je bilo treba odločiti: v gozd k partizanom ali k domobrancem. Tone, kot veren in vedno le za dobro navdušen, se je odločil, da poveča domobranske vrste. Dodeljen je bil v Postojno in kasneje v Trst in Ajdovščino.
Meseca aprila leta 1945 se je z drugimi soborci umaknil preko Soče v Italijo. 2. maja 1945 je prišel v Monigo, kjer so vse domobrance Angleži razorožili in jih poslali v vojaško taborišče v Forli. Od tam je pobegnil v civilno taborišče v Treviso in kasngje v Serviglia-no in Senigallio. 31. decembra 1947 se je z ladjo Santa Cruz odpeljal v Argentino in 21. januarja 1948 srečno prispel v novo domovino. Vsa leta v Argentini je bil zaposlen pri ministrstvu za javna dela.
Leta 1949 se je poročil s Stanko Drenik, ki je bila tudi Notranjka iz Cerknice. V zako-
j nu so se jima rodili štirje otroci: dva sina in dve hčerki. Nekaj časa so živeli v Ramos Mejfa, potem pa so se za stalno nase-j lili v Ciudad Evita.
Tone je bil izredno dober pevec. Sodeloval je pri cerkvenem zboru na Rakeku, v Ramos Mejia in pri domobranskem zboru na Primorskem.
V novo domovino se ni težko vživel, vendar rojstna domovina mu je ostala pri srcu in vedno v besedi. Kako rad je obujal stare spomine! Na obisk v Slovenijo se ni podal. Želel jo je videti, vendar takšno kot jo je on poznal.
Pred osmimi leti se je upokojil. Imel je štiri vnuke, kateri so mu bili v veliko veselje. Nekaj mesecev pred smrtjo jim je napisal še svoj življenjepis, kot bi vedel, da se bo moral od njih kmalu posloviti. Ni veliko bolehal. Začutil je bolečine in moral je v bolnišnico. Domov se ni več vrnil. 20. novembra 1997 je umrl. V bolnišnici ga je obiskal njegov sofaran prelat Škerbec in ga pripravil na srečanje z Njim, kateremu je bil vedno zvest. Pogrebno mašo je opravil g. Bidovec. Udeležba pri pogrebu je dokazala, da je bil Tone res od vseh, ki so ga poznali, spoštovan in priljubljen človek. Ne samo domači, tudi mi vsi, ki smo ga poznali, j ga bomo pogrešali in ohranili v naj lepšem spominu. Ostal nam bo zgled zavednega Slovenca in dobrega krščanskega moža.
Iz naše
KRONIKE
Mendoza. 5. oktobra so imeli člani Živega rožnega venca po sveti maši letni shod v Slovenskem domu. Ob navzočnosti dušnega pastirja Jožeta Horna in lepega števila rojakov vseh starosti so imeli molitev rožnega venca s premišljevanjem in petjem, nazadnje pa litanije Matere Božje. 12. oktobra pa so se zbrali Mcndoščani po sveti maši v domu, da so se spomnili osebnosti svetniškega kandidata škofa Antona Martina Slomška, ki je vzor za starše, učitelje, profesorje, borec za enakopravnost slovenskega jezika ter sploh narodni buditelj. Po uvodnih besedah so gledali videokaseto , Apostol Slovencev” , ki so jo izdali slovenski salezijanci na Rakovniku. Mladostniki so imeli ta dan svoje duhovne vaje kot pripravo na prejem svete birme.
Moški oktet Arsje pod vodstvom prof. Nancy Selan imel v soboto, 20. dec., koncert v Našem domu v San Juslu.
Na občnem zboru S DO in SFZ je bil v nedeljo, 21. decembra, izvoljen novi odbor mladinskih organizacij: predsednica Irena Žužek, tajnica Veronika Godce, blagajnik Tomaž Filipič, kulturna referenta Saši Jelenc in Marko Pal lota ter športna referenta VeronikaTekavec in Maksi Šenk.
Na adventnem koncertu v moronski stolnici so v ponede-
vse družine, ki so zaradi komunizma razselile po svetu, ostale doma. Končno je Prišel čas, da so se poslovili od župnika Pristova. Ko so zapuščali hrib, so se pogovarjali o župniku, ki živi tam gori popolnoma sam. Če bi se mu kty pripetilo, zlasti, ker ima že 78 let, ne bo nikogar blizu, da bi •Pu pomagal.
Samo pet dni potem so se zle slutnje , Uresničile.
V nedeljo, 6. julija, sta se naša mlada Zakonca odpeljala proti Celju, da obiščeta j 84-letno sestro dr. Tineta Debeljaka, Andrej kino staro teto. Hotela sta biti pri i deseti maši v Celju, a stajo zamudila, ker ; sta po pomoti izbrala daljšo pot. Ker je I Lda ura že deset in da ne bi preveč zamudila maše, skleneta, da zavijeta v prvo
cerkev, ki jo zagledata. In res sta tako storila Ko vstopita, je mašnik že pridigal. Govoril je o slovenskih izseljencih, začenši o tistih izprejšnjegastoletja, našteval ekonomske in politične izseljence, ki so jim sledili v tem stoletju, omenjal Prekmurce, Primorce, ki so se umaknili pred fašizmom, protikomunistične begunce izleta 1945 in tiste, ki so se izselili še kasneje iz enega ali drugega razloga, in hodijo zdaj iz novih domovin v Slovenijo samo na obisk... Ko je omenjal povojno emigracijo v Argentini, jo je tako hvalil in postavljal drugim za zgled, da sta se mlada „Argentinca” kar spogledovala. Govoril je o našem smislu za organizirano delo, kako smo narodno zavedni, kako ohranjamo in gojimo slovenski jezik brez nepotrebnih tujk, kako učimo svoje otroke, da znnjo po tolikih
desetletjih še zmerni slovensko. Dr. Boris in žena Andrejka sta se čutila dolžna, da po koncu maše poiščeta pridigarja in se mu zahvalita za takšne besede o nas. Povedala sta mu, kdo sta in od kod ter kako sta zašla v to cerkev. Presenečen ju je gledal in se čudil naključju, snj ni pričakoval, da ga bo kdo poslušal iz Argentine. Povedal jima je, daje bila tista dan izseljenska nedelja, daje zato pridigal o izseljencih. Da se vas, kjer sta se udeležila maše, imenuje Špitalič, njegovo ime pa je Franc Hočevar. Ima sestro, ki živi v ZDA, in druge sorodnike v Avstraliji, nima pa nobenega svojca v Argentini. Marsiknj je vedel o predsedniku Peronu, o gospodu Hladniku, slišal o gospodu Škerbcu. Marsiknj je že prebral o naši skupnosti v Argentini in bi jo rad še bolj spoznal.
*wwwwmw»ww»»mtwmmf*www
UVOŽENO 02 SQj0WQKIOOQ
•	Laži ni. Vse je resnica. Le bolj domiselno izrečena.
•	Genialen bedak ujame idealen trenutek za svojo bedarijo.
•	Za vstopnico v raj je prodal dušo hudiču.
•	Čas je sodnik, ki sodi sodnikom.
•	Enakopravni smo, vendar so med nami tudi bolj enakopravni.
•	Preveč strahu sc lahko kaže tudi kot premalo svobode.
•	Vse teče, oni se ne menjajo.
•	Mirno bodite neumni, nič ne boli.
•	Želi mi konec, ker poznani njegov začetek.
•	Lisici so najbolj všeč gluhoneme kokoši.
•	Vrhovi so lahko zelo nizki.
•	Vsi pisatelji sveta, o čem molčite?!
•	S poti, prihodnost prihaja.
•	Samo kazen brez zločina je strašnejša od zločina brez kazni.
arniko ao kdkhjj
ljck, 22. decembra, peli Cvetka Kopač, Ani Rode, Luka in Matija Debevec, Ivan Vombergar, gostje in otroci.
Slovenska polnočnica v Slovenski hiši je bila tudi letos množično verskoopravilo; rojaki so pol ure pred začetkom polnočnice napolnili cerkev in velik del dvorišča, ki se z odprtimi vrati pol krožne cerkve poveže v en sam bogoslužni prostor; sveto mašo z božičnim sporočilom je daroval delegat Jože Škcrbec, drugi dušni pastirji so bili na voljo za spovedovanje; ljudsko petje je vodila
mladinska skupina Slomškovega doma z organistom I vanom Vom -bergarjetn: rojaki so si po maši segali v roke s pozdravi in voščili in se zadržali v pogovoru še dolgo po maši; pevska skupina je pela božične pesmi že pol ure pred začetkom.
Tudi na božični dan seje slovenskih maš udeležilo več kot na običajne nedelje. Po nekaterih domovih so imeli skupni božični zajtrk, božične prizore in mladinska božična srečanja; po slovenski radijski oddaji Okence v Slovenijo je povedal božično mi-
Spominska fotografija -
„Otroci, danes se bomo fotografirali,” pravi učiteljica prvošolčkom. „Ko boste veliki in boste vzeli v roke to fotografijo, boste rekli: 'Tam sem spoznal svojega prijatelja Luka, pa tudi kodrolasa Anaje bila moja sošolka...’,, Tedaj se iz zadnjih klopi oglasi: „Intoje bila moja učiteljica, ki je že zdavnaj umrla"
Živalski vrt - ,,Kako je bilo v živalskem vrtu, Jani?”
,,Super. Celo pred blagajno je bila kača.”
Veteran - Prastar avtomobil priropota na bencinsko črpalko. ,,Deset litrov bencina,” naroči voznik.
Bencinar si ogleduje avto in pripomni: „Mislite, da ga bo
sel mag. Stanislav Hočevar SDB, po oddaji Slovenija, moja ljubezen, pa delegat Jože Škerbec.
V Počitniški dom dr. Rudolfa Hanžcliča v kordovskih hribih je odpotovala v soboto, 27. decembra, skupina 62 šolskih otrok na vsakoletno kolonijo pod
| toliko še porabil?”
Potomec - Direktorvelike-ga pocjjetja krega sina: ,,Sram te bodi, daprideš domov s tako slabim spričevalom! Vzemi si zavzorToneta, ki ima v spričevalu same petke!"
„Dobro, da vem, očka. Ko bom prevzel za tabo pocjjetje, ga bom nastavil za računovodja.”
Denar - ,,Zaradi varnosti spravim svoj denar pod zgla-vnik.”
„Jaz tega, žal, ne morem narediti, ker ne smem spati tako visoko.”
Posledice - Vidmar v ponedeljek prišepa v pisarno. ,,No, revma z vsemi posledica-j mi?" vpraša kolega „Ne, no-! gomet z vsemi vnuki."
vodstvom in varstvom voditeljev; glavni voditelj je Marcel Bru-la, kot pomočniki pa so Danica Malovrh, Andrej Grilj, Nevenka Godec, Lučka Oblak, Marta Selan in Meti Slabe; kot duhovni vodja jih je spremljal prelat Jože Guštin; vrnili so se I L januarja.
KJE JE KAJ
Janez Pavel II. ob svetovnem dnevu miru 1. januarja 1998 ....33 Nekateri prazniki v februarju
in marcu......................35
Trije dnevi bolečin -
Wilheim Hunemiann.............37
Sin človekov - Alojz Rebula...39
On živi! (Vprašanja o življenju
in ljubezni) - Tomaž Podobnik.40
ljubiti, kaj to pomeni? -
Tomaž Podobnik................41
„Imel sem eno samo željo” -Stanislav Hočevar-Jože Škerbec.... 42
Konec imperija, a ne zmote -
Marko Kremžar................45
Ob 12. obletnici smrti msgr. Aniona Oreharja - Stane Snoj... 47
Iz Slovenije..........44, 46, 49
Atlantska Slovenija -
France Papež.................50
Ob 3000-letnici Jeruzalema -
Karolina Godina..............51
Poletje gladiol - Vladimir Kos ...52 Domobranstvo na Slovenskem -
Božidar Fink.................53
Spomini škofa
dr. Stanislava Leniča........54
Božanske muze -
Ladislava Laharnar............55
Moji spomini (1935-1945) -
Boris Koman...................56
Krsti, poroke in smrti v slovenski
skupnosti v letu 1997..........57
Slovenske sobotne šole v Argentini
v letu 1997 - France Vitrili..58
Sedanji slovenski trenutek -
Janez Gril....................59
Iz pisem misijonarjev.........61
Iz pisem bralcev po svetu.....62
O umorjenem župniku
Viktorju Pristovu in še kaj..62
Odšel je......................63
Iz naše kronike........55, 63, 64
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jože Škerbec - Ranimi I.. Faledn 4158 - (1407) llucnos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registru de la 1’ropiedad Intclcetual N” 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Graficos VII,KO S.R.L.: EE. UU. 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina -^ Tel.: (54-1) .1117-11144 - Kax: 307-1953 • E-mail: vilkotirciudad.vom.ar
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Kalečo 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Avc., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell Avc. Toronto M6M - 11,5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Triestc, Italia. GORICA, Riva Piaz/.uta 18, 34170 Gorili«, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1998: $ 55,- in izdatki za pošlo; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na _lianrnMnC-0^	Kanton L Kakim 4158 -0407) Buenos Aires. Argentina. J
®d leve na desno in od zgoraj navzdol. Mendoza, 20. nov. 1997: Predsednik Društva Slovencev Davorin Hirschegger pozdravlja ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta. - Med slovesno i nadškofovo mašo v mendoškem Slovenskem domu. -- Slavnostna večerja na dvorišču mendoškega Slovenskega doma ob navzočnosti ljubljanskega nadškofa. - 22. nov. 1997: mendoški rojak Luka Grintal slavi v Slovenskem domu svojo 85-letnico v spremstvu vse mendoške skupnosti in Domžalskega komornega zbora. - Buenos Aires, 17. nov. 1997: Nadškof dr. Franc Rode je opoldne gost pri Zvezi mater in žena.
°d leve: Pavla Škraba, Helena Gričar, Kristina Jerovšek, Mici Casullo, delegat Jože Škerbec, Pavlina Dobovšek, nadškof dr. Franc Rode, Irena Fajdiga, Marta Jeločnik, Ančka Podržaj, Mirijanka Voršič, Tončka Rožanec, Mirijam Rant, prelat Jože Guštin in dr. Janez Gril. - Bariločani sprejemajo nadškofa dr. Franca Rodeta in spremljevalca dr. Janeza Grila na letališču v Bariločah. - Nadškof Rode in dušni pastir Branko Jan z bariloškimi birmanci in botri.
F Fi
1	
	
	
	j' 1, ■ ;
	t \
	
Od leve na desno in od zgoraj navzdol: Nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslavlja v soboto, 15. nov. 1997, ljubljanske farne spominske plošče. - Mendoški abiturie j z ljubljanskim nadškofom v Ljubljani. - Rast XXVI. pred trnovsko cerkvijo v Ljublj3' s prof. Lojzetom Peterletom, prof. Matjažem Pucem ter prof. dr. Petrom Vencljea1;
Mendoške abiturientke v argentinski narodni noši po enem od nastopov v Slovei1
Jaslice na vrtu Slovenske hiše (Božo Urbančič) za božičnico 20. decembra pod okriljem Vincencijeve konference in Zveze slovenskih mater in žena. • Misijon Pedra Opeka je obiskal princ Albert iz državice Monaco.
oj	FRANOUEO PAGADO
II jS	Concesičn N° 6395
	TARIFA REDUCIDA
< 3 (S)	Concesičn N° 2560
La Vitla Lspiriliial
Revista mensual religiosa. Editor: Misidn Catolica Eslovena. Directo Jose Skerbec Ramon L. Falcon 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la I lopiedad Intelectual Ng 90-877
Composicion, Armado e impresion: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - Estados Unidos 425 - (1101) Buenos Aires - Argei