Januš Golec: Po koprivnii Naj govorijo ter pišejo hrvatski ¦v^ljaki še toliko o demokraciji ter pravi ljubezni jn skrbi za dobrobit seljaštva, jaz na vse to nisem naletel niti danes. Še vedno so najprej grofje, baroni, graščaki, bogatini, izobražejistvo po stopnjah in potem — dolgo — dolgo nič in ie ob kakih zborovanjih ter shodih pride na vrsto — seljaštvo! Po zagorskih mestih, trgih in vaseh ne vidiš, da bi sedel kmet skupaj z gospodo. Gospoda se z?>bava in politizira; seljak posluša in je srečen, ako ga gospon proslavlja na skupščinah (zborovanjih). Moram posebno povdariti, da jc hrvatsko izobraženstvo izredno gostoljubno celo danes v dobi bojkota napram nam Slovencem. Vsikdar sem bil dobi\. došel med njimi in vsak moj obisk je bila prilika, da smo se tak onak malo pozabavali. ¦Precl kosilom ali večerjo smo seve najprej politizirali in prerešetali — dnevne vesti. Ti pomcnki po bili dostojni, nikdar žaljivi glede slovenske politike — čisto drugače nogo beleži razmerie med Hrvati in Plovenci opozicijonalno časopisje. Ali je bilo to obnašanie napram meni — odkrito, je druga stvar. Slišal nisem kake zbadljivke. Po običajni politiki: jed, pijača ter veseli — vsakdanji pogovori. Moji sosedje so vedno pozorno g'edali na kuče domačega (hišnega gospodarja), mu mežikali in mu šepetali s :".i'ipombami: Po koprivniški..' Sem cam pol Hrvata, vendar prvič nisem znal, kaj znači ta: po koprivniški . , . Vem iz zemljepisja, da jo Koprivnica živahno hrvatsko mesto, koprivniška nazdravica mi je bila španska vas. Gospon kuče domači se je dvignil, obrisal dostojanstveno, ošvignil s po gledom celo mešano družbo, obsial z očmi na meni ter začel: »Jaz kot kuče domači imam danes izredno čast, da smem kot prvi pozdraviti v tem divnem, lepem kraju čislanega gosta iz sosedne — bratske nam Slovenije. Vidimo ga prvič v naši veseli sredini, že je osvojil srca nas vseh po svojem srcu in zunanjosti. Ne bom meril vpričo Vas globočine njegove ljubezni do nas, ne povzdigo\7al njegovih vsem vidnih telesnih kreposti, ampak dvigam f.o čašo in mu izkažem kot kuče domači največjo čast, da ga pozdravim po koprivniški z gospico Zdravkko! Neka ga poživi veliki jugosl-avansfci bože!« Vstal sem na to zdravico, izpil, ker mi je pošepnil prijatelj in obtičal nemo liki štor v koreninah radi nepoznatega koprivniškega običaja. Pomagala mi je Zdravka iz zadrege, se mi približala in se še nisem prav zavedel, že sem bil objet ter poljubljen! To je torej Koprivnica — prijateljski objem in poljub! Sem se osrčil, toliko sem že poznal zagorske običaje, da sem se zahvalil za divno napitnico kuče domačemu in nazdra vil tudi njemu po koprivniški s predivno Verico. Vrata rajske Koprivnice so bila s tema dvema pozdravoma odprta na stežaj. Gostje so se dvigali eden za drugim, si kadili v najbolj divnili na pitnicah in jih pečatili s koprivniškim pozdravom, kojega je poživljal ter blagoslavljal veliki jugoslovanski bože. Ko je objela Koprivnica po vrsti vse moške ter ženske in je držal veliki jugoslovanski bože razprostrte peruti nad vsemi, je predlagal kuče domači koprivniško himno: Vužgi, vužgi, • vrag te siielio, kaj sem si ti jaz zamerio, nikome lepše kak je nam, samo, da je sečke (rezi: slame ter krme) kebilam (kobilam)! Cela koprivniška se ponovi še enkrat od kraja med udarom z nogami in tleskom z rokami: Ko smo navdušeno odpell, smo izpraznili vsak svojo čašo Sledile so še med poživom velikffa jugoslo- vanskega bože bratovščine, dokler bismo bili vsi — ti! Koprivnici in pobratimiji je sledila, pred črno kavo še enkrat politika. Kdravice so razgrele duhove in pred ferno kavo je že zastopal vsak svoje fetališče. Črnokavnih političnih razkovorov se nisem hotel več udeleževati, da ne bi prekršil gostoljubnoBti, sem pel rajši slavo hrvatskemu fcenstvu. Po vseh koprivnicah> kar sem jih fioživel v najnovejšem času med brati Hrvati, smo se razšli vsikciar v tiajvečji bratski slogi in v trdni za vesti, koliko smo storili za miii nam narod in domovino, koja nam uaj poživi veliki jugoslovanski bože! Hriberski. Grad ,,Dok$tein". Omenjeni grad je nekdaj stal pri Dravogradu, nadloga in šiba obsežnega področja, ki je segalo tudi še v pohorske hribe. Pod pritiskom raznih graščakov, zlasti zadnjega Kometarja, so kmetje veliko trpeli. Stiskali so jih z desetino, tlačili so jih z roboto. Ne glede na težek položaj, v katerem so kmetje obupovali, kadar so se letine izjalovile, so ti mogotci ostali pri iztirjanju neizprosni in kruti. Grajski hlapci so jim izpred nosa iztrgali neusmiljeno borne pridelke, kmet Biromak se ni imel kam pritožiti. Če se je količkaj upiral, je bil tepen ali pa vržen v podzemeljsko ječo. Prav izrecno hudo so postopali takrat s fanti, ki so jih takrat še lovili v vojake; takrat vojaščina še ni bila vseBplošna dolžnost. Zato so mračne pohorske šume dajale za nabor zrelim fantom kolikor toliko zavetje, kamor so ubežali pred vojaško suknjo. Nekaterim se je res posrečilo jo unesti, toda večinoma so jih prej ali slej polovili nalašč zato plačani grajski podrepniki. Na posebnem zloglasu med tukajšnjim narodom je bil neki Kašner iz Vuzenice in njemu zvesti sodrug Poltnik. Gorje uskoku, ki sta ga ujela. Slišal sem od starih ljudi, da je bil na »Dokšteinu« privezan k stebru in tepen kakor pes, nato pa hajdi k regimentu v Celje ali Maribor, ne da bi se smel doma posloviti. To batinanje in kruto postopanje je še bolj podžigalo fante k pobegu. Strahu jim je dodajalo še dejstvo, da se pri vojakih ž njimi nič boljše rawialo ne bo. V vojaški službi je vojak-obtoženec moral skozi šibe. Po dvajset ali še več vojakov se je vstopilo v vrsto s šviglom v roki. Obtoženi je moral skozi celo vrsto. Vsak vojak je potegnil po njem. Službeni rok se je raztezal skozi dobo 8 do 12 let. Iz teh ozirov je jasno, čemu so se fantje ogibali vojaščine na vse kripIje. Šele z letom 1848 se je uvedla, vojaščina kot dolžnost. S tem se je okrnila prej neomejna oblast gradov, prenehala je tlaka, kmetu je sinilo zlato solnce toliko zaželjene svobode . . . Spomini jarrna in krivic iz teh Ležkih časov se čimdalje bolj izgubljajo med zdajšnjimi rodovi. Le še kak starček ali ženica še ve kake odlomke iz te za kmetski stan tako mračne dobe. Najbolj se drže še med pohorskim narodom spomin na zloglasnega preganjalca fantov, larusta Kašnerja. Največ se še govori o njegovi smrti. Ko je umrl, ga naparajo, v hiši se je zbrala množica ljudi, kakor je običajno. Ob 11. uri se nenadoma otvorijo vrata in v sobo planejo štiri črni psi. Zbrani so malone od strahu skoprneli. Do zadnjega izginejo vsi iz sobe vsak na svoj dom. Le nekaj mož se opogumi t.r- ?\ drzne skozi okno pogledati. k:. o .logaja. Psi se povspnejo na zadnja šape, obrnejo HH-t vecu glavo k nogam, nakar mu jamejo v usta vlivati zlato in srebvo. Baje ono krivično potom oderuštva od kmetov izžeto. V tako črni luči je bil in je tu in tam še zapisan zloglasni Kašner med pohorskim narodom. Koliko je resnice na tem, sodi vsak sam.