172
Politične stvari.
Spominek Hencijev v Budimu.
Henci, mučeriik cesarju zveste vojske, storil js> pri brambi Budimske trdnjave zoper ogerske ustaše dne; 21. maja 1849. leta junaško smrt. Bronast spominek; kinča še sedaj javni trg budimskega gornjega mestar^ drug spominek pa kinča grobe onih junakov na vojaškem pokopališči budimskem.
Blizo tega pokopališča imajo ženijski vojaki prostor za svoje vaje.
Pred nekaj dnevi šel je memo pokopališča od va^f general L. Janski, poveljnik 61. brigade pešcev, ti kateri spadata tudi tamošnja dva batalijona ženijskiU vojakov. Z njim bil je major pl. Lacroir in memo— grede spominjata se tudi onih častnikov, ki so pri i brambi budimske trdnjave storili junaško.smrt in počivajo na tem pokopališči. General je vprašal, jeli sea skrbi za spominek in major mu odgovori, da se hrani i v dobrem stanu in da ga vernih duš dan vojaki vsako* leto okinčajo. Med tem izreče general, da bi se lahka* spominjali tudi smrtnega dneva teh junakov, ki bo 21. maja, pa — se ve da — samo privatno brez vsakega % vriša. — Ker se je tej misli v krogih častnikov sploh i pritrjevalo , povabil je general Janski častnike za 21.. dan maja, naj brez parade, in kolikor moč posamezno! pridejo oni, ki hočejo na grob junaških tovarišev; do-tični častniki bili so tudi ženijske vrste, spadajo to raj j tako rekoč k tisti družini in tako naj ima tudi to ob— iskanje grobov značaj družinske pobožnosti.
Odločeni dan prijaha general Janski v navadni i opravi k pokopališči, najde tam uže nekaj častnikov, *i nekaj pa jih je tje došlo kmalu po teuo od vaj s povelj- 4 nikoma, in vsi imeli so navadno opravo. Vojaki od vaji prišedši prinesli so saboj tri vence, general Janski pa i enega.   Na malem   prostoru  pred  pokopališnimi vratmii
nagovoril je general Janski navzoče častnike tako: Gospoda moja! Kdor samega sebe spoštuje, ta časti tudi preteklost in slavo svojih prednikov. V ta namen stojimo danes pri grobih enega ženijskega generala in nekaterih ženijskih častnikov, katerih imena so zvezana s slavnim vojnim činom tev vrste orožja in s slavepolnim spominom c. kr. vojne. Čast njihovemu spominu! Mir ojihovemu prahu! Potem položili so vence na grobe in so se mirno razšli in pred pokopališčem poslovil se je general Janski od obeh poveljnikov batalijonov z besedami, „da uvideva v pripravljenosti, s katero se je sprejela po njem sprožena misel, nov dokaz uže zdavnej mu znanega izvrstnega duha častništva ženijskih batalijonov in da se jim za to zahvaljuje."
Med to dogodbo, ki je trajala samo nekaj minut, se ni ne zapazilo, da bi se bilo kaj ljudstva nabralo, in ne da bi se bila budila javna pozornost.
To je uradno poročilo one dogodbe, katera je povzročila v Budim-Peštu večdnevne poulične izgrede, pri katerih so se generalu Janskemu pobila okna, pri katerih se je skrunil Hencijev spominek na trgu budimskem in so se skrunili tudi grobi na pokopališči.
Vsled te dogodbe stavili ste se v ogerskem zboru dve interpelaciji s povsem popačeno pripovedbo one dogodbe in na ti interpelaciji minister Koloman Tisza ni vedel odgovoiiti druzega, kot to, da je imenoval čin generala Janskija izzivanje ogerskega ljudstva, in je trdil, da kaj tacega ne bo dopustil, da bi se vojaki utikali v politiko trdeč, da je s tem v soglasji z višjimi in najvišjimi krogi.
Tak odgovor, celo brez vsake graje zoper pouLčne izgrede in zoper skrunenje spominkov bil je prehud udarec   vsem   avstrijskim,  izrekoma   vojaškim krogom.
In na ta udarec odgovoril je najprej sedaj v Bosni j potujoč nadvojvoda Albrecht z napitnico. katere huda t)jstrina je letela na šovinistično početje Tiszovo. To je bil odgovor najvišjega vojaškega poveljnika za tesarjem. odgovor najbolj zaslužnega našega vojskovodje.
Drug odgovor prejel je Tisza od bivšega ministra grofa Egberta Belcredija povodom razprave domobranske postave v gosposki zbornici dne 28. maja.
Konec dotičnega govora Belcredijevega se glasi: »Naše prebivalstvo, gospoda moja, dalo je toliko dokazov požrtovalnosti pri vojnih nevarnostih, da sem prepričan, da je je treba prepustiti lastnim nagibom, in prišlo bo k pravemu, domoljubnemu razumljenju te postave. Dika te visoke zbornice, dika vsakega avstrijskega domoljuba je, visoko ceniti vojno, kot trdujavo zoper vnanje sovražnike in kot dragoceno gojišče živega državnega čutstva. (Pohvala!) Dika te visoke zbornice in kinč vsakega avstrijskega domoljuba pa je tudi, nikdar ne pozabiti, da je duh, kateri navdaja to veliko vojno telo, duh skupne časti, duh skupne dolžnosti in zvestobe proti cesarju, da je ta duh, ki trdnjavi daja vrednost in državnemu čutstvu svojo plodivno moč, in ta duh je, ki se naj-žlahneje izražuje v zvestem, blagočutnem spominu na požrtovalno smrt junakov. (Burno odobravanje in ploskanje z rokami.) | To so trdne vezi, katere skupaj drže ono mogočno skladbo in rekel bi z znanim državnikom: „Več kot hudodelstvo je, — je napaka, majati te vezi". (Dobro! 'dobro!)
Vsi darovi postav in proračuna za vojno privoljeni so brez koristi, so čista potrata, ako se ne varuje, da se vojaški duh ne omaje, temveč varovati in gojiti se mora z rahločutostjo pravega domoljubja.
Gosposka zbornica sprejela je to izjavo Belcredi-jevo z izredno gromovito pohvalo in krog govornika napravila se je prava gnječa, tovarišev od vseh strani, ki so mu prišli čestitat po končanem govoru.
Da sta nadvojvoda Albrecht in grof Belcredi s svojima govoroma prav črno piko zadela, kaže srd in strup, katerega bljujejo Tiszova glasila izrekoma „Pester Lloyd* od zadnje nedelje, ki je skoraj besen in slep od jeze.
173