Teo Vadnjal
FINKOVA EKSISTENCIALNA INTERPRETACIJA FENOMENOLOŠKE REDUKCIJE
Finkova zgodnja spisa Predočenje in podoba ter Fenomenološka filozofija Edmunda Husserla v sodobni kritiki lahko beremo kot odločilni prispevek k razumevanju Husserlove filozofije, ne zgolj v času takratne filozofske situacije, temveč v luči nadaljne recepcije in razvoja njegove fenomenološke misli.1 V njem poskuša Fink kot problem postaviti N,spoznavnoteoretsko,N predpostavko, iz katere izhaja in gradi kritika Husserlove fenomenološke ideje filozofije. Za Finka je takšna predpostavka problematična v odločilnem smislu: ne kolikor je zgolj teoretično napačna, temveč kolikor zabriše kritični potencial fenomenološke ideje filozofije. Poglavitni razlog za to se nahaja v nerazumevanju fenomenološkega povratka k percepciji. Zdi se namreč, da percepcija, v svojem spoznavnem aktu, obljublja nekaj, kar sama ne more izpolniti, tj. prikazati želi stvar tako, kot je. V resnici je v aktu, ki je usmerjen na danost objekta, odvisna od predhodne aktivnosti jaza, ki lahko tako šele zares jamči za tisto, kar je v njem prikazano. Percepcija je tako na sebi dojeta kot nekaj nejasnega in nerazločnega, kot znak razcepa med subjektivnim in objektivnim. Percpe-cija predstavlja nižjo obliko vednosti, ki mora, v svoji pretenziji po objektu, biti šele upravičena. Z drugimi besedami: V svojem intencionalnem odnosu ne dostopa do samega objekta, temveč zgolj do njegove danosti. Ravno zato
1 Predvsem o vplivu na francosko recepcijo glej, Leonard Lawlor, Derrida and Husserl, The Basic Problem of Phenomenology, str. 11.
je Husserlova ideja evidence razumljena kot usodna subjektivizacija vprašanja po možnosti objektivne vednosti. S takšnim razumevanjem je za kritiko vnaprej odločeno dvoje stvari. Prvič, v njeni usmerjenosti k stvari sami naj bi evidenca zakrivala njeno spoznavnoteoretsko problematiko, tj. vprašanje po objektivnosti spoznanja. Drugič, takšna motivacija se razkrije v Husserlovem prehodu iz fenomenološke v transcendentalno naravnanost.
170
V ontološkem dualizmu, ki vnaprej spremlja in določa razumevanje inten-cionalne dimenzije percepcije, izgubimo pred očmi problem ustrezne recepcije in razvoja Husserlove fenomenološke misli. Kritika evidence, kot naznake fenomenološkega povratka k percepciji, se sama vselej nahaja med psihologijo in spoznavno teorijo.
Na temelju takšnega razumevanju se Husserlov prehod iz fenomenološke v transcendentalno naravnanost obravnava, ali kot falsifikacija ideje objektivne vednosti, ali kot absolutizacija fenomena subjektivnosti. Tukaj stojimo na odločilnem mestu vstopa v problem interpretacije Husserlove filozofije. Kritika, ki ne more bistveno razločiti fenomenološke od psihološke "danosti", lahko Husserlov razvoj iz vprašanja fenomenološke deskripcije v odkritje transcendentalne ideje filozofije, obravnava zgolj kot padec v transcendentalni psiho-logizem: kot dialektično mešanje psiholoških in transcendentalnih prvin. V jedru takšne dialektične sinteze naj bi ležala nesposobnost razločevanja dveh nezružljivih načinov postavljanja in reševanja problemov. Filozofska posledica taksnega mešanja je odkrita kot "absolutizacija" notranjega izkustva zavesti.
Ob takšnemu razumevanja problematike, ki je Husserla peljala k vprašanju transcendentalne filozofije, sta nastali dve nasprotno si stoječi kritiki. Obe izhajata iz nasprotovanja ideji filozofije, ki naj bi jo takšno dialektično mešanje predpostavljalo.
Ker je prva, t. i. ontološka kritika, izvorno fenomenološko zastavitev pripo-znala v usmerjenosti k objektu, je zanj takšen prehod pomenil padec v subjek-tivizem, tj. v absolutizacijo notranje evidence in zakritje bistvene naloge fenomenološkega raziskovanja. Za drugo, t. i. neokantovsko kritiko, je sicer takšna preusmeritev k subjektu omogočala ustrezno razumevanje ideje znanstvene filozofije. Navkljub temu je, zaradi Husserlove ujetosti v stare fenomenolške teme ''načinov danosti objekta'', njegova fenomenološka metodologija ostala brez ustreznega razumevanja koncepta utemeljitve objektivne vednosti. Za Eugena Finka, Husserlovega asisenta in tesnega sodelavca, je Husserlova feno-menologija po Logičnih raziskavah nedvomno prestala pomembno spremem-
bo. A ne glede na to, je v takšnih in podobnih filozofskih kritikah '' usmeritev njegove 'revolucionarne spremembe mišljenja' večinoma ostala prezrta''.2
Če poskusimo Husserlovo idejo filozofije razumeti zgolj na temelju njegovega povratka k percepciji, lahko uvidimo, da njeno kritiko vselej spremlja tisto dualistično razumevanje, ki ga šele Husserl zares postavi kot radikalni filozofski problem. Evidenco, ki jo Husserl določi kot edini izvor fenomenološke ideje filozofije, takšna kritika postavi v določeno regijo sveta (in jo s tem subjektivizira). Zavest je namreč razumljena kot delček sveta, regija bivajo-čega, ki v svoji naravnanosti do tistega, o čemer kot izkustvo je, zmore podati zgolj analizo možne reprezentacije objekta. Če se psihologija tako, na eni strani, ukvarja z utemeljitvijo možnosti izkustva objekta, se spoznavna teorija, po drugi strani, ukvarja z vprašanjem možnosti spoznanja nečesa kot objekta. Temeljni filozofski problem psihološke obravnave percepcije leži torej v dejstvu, da spregleda mesto, ki ga ta vselej že uteleša. Njena naravnanost na nekaj se obravnava brez upoštevanja tistega, kar je v svojem intencionalnem smislu, že vselej dano. Drugače povedano: takšna naravnanost ne zmore obravnavati intencionalnosti percepcije v svojem lastnem pravu: kot percpecije o nečem. Kakor pravi Barbaras, je izkustvo percepcije, ''ne glede na njegovo resnično vrednost, brez dvoma živeto in takorekoč, index sui. Čeprav je lahko naknadno odkrito kot navidezno, je lahko obsojeno zgolj po faktu, tako da refleksija, ki postavi pomensko intencijo v jedro izkustva, jemlje v račun vse razen tega, da mi je nekaj dano, in da je bila kot taka najprej nevedna zase.''3
171
Na ta način se kot izvorni problem fenomenologije ne prikaže več zgolj gola deskripcija ^nečesa'' fenomenološki reflekiji pred-danega, temveč bistvena sprememba smisla intencionalne danosti izkustva. Lahko bi rekli, da za Husserlovo fenomenologijo ni bistvena sama problematika načinov danosti objekta, temveč kako je danost objekta lahko sploh intencionalno razjasnjena. Kot pravi Husserl, N,je za intencionalno izkustvo značilna usmerjenosti na objekte
2	Eugen Fink, Die Phänomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwärtigen Kritik, Studien Zur Phänomenologie 1930-1939, Martinuss Nijhoff, Den Haag, 1966, str. 79.
3	Renaud Barbaras, Desire and Distance, Introduction to a Phenomenology of Perception, Stanford University Press, California 2006, str. 2. Barbarasovo izvrstno delo je pomembno vplivalo na izoblikovanje nekaterih tez tega spisa. Čeprav v svojem razumevanju Husser-lovega koncepta percpecije neposredno ne omenja Eugena Finka, smo prepričani, da je v njegovi ideji interpretaciji fenomenološke redukcije najti izvirni prispevek pri razumevanju itencionalnega smisla percepcije.
172
v različnih načinih, a vendar je to delovanje razumeti v intencionalnem smislu''. S tem je onemogočeno, da izkustveno danost stvari razumemo kot nekaj, kar bi lahko razločili od tistega, o katerem to izkustvo je. Akt v svojem intencionalnem smislu in objekt ne smeta biti razumljena kot ''dve stvari, ki sta prisotni v izkustvu'', saj ''ne izkušamo objekta in poleg njega še intencionalno izkustvo, ki je na njega usmerjeno .. .''4
Husserlova fenomenologija ni presegla razumevanje Logičnih raziskav zato, ker bi v svoji metodološki intenci stremela po nedvoumno gotovem izkustvu; po residuumu čiste refleksije. Takšna naravanost fenomenološko intenco izenači z željo po identifikaciji prikazovanja s tistim, kar je v njem dano. Po Finku je šele v Husserlovi fenomenološki intenci odkrita tista dvoumnost, ki omogoča spregledanje bistvene intencionalne dimenzije prikazovanja. Ta mora biti zato razumljena iz zahteve po bistvenem razlikovanju med prikazovanjem in tistim, kar je v njem prikazano. Prikazovanje je brez fenomenološke refleksije odkrito zgolj na horizontu tistega, kar je v njem dano, tj. brez ustreznega razumevanja njegove konstitutivne razlike. Tako je obravnavano kot tisto, kar spremlja, a ne more določati tistega, o čemer je. Po drugi strani to pomeni, da fenomenologi-ja kot kritična filozofija postavi svojo delovanje v nepremostljivem nasprotju s tisto naravnanostjo, ki strukturo prikazovanja meša s kategorijami, ki jo zvaja-jo zgolj na nekaj danega. Takšne kategorije izenačijo in zamenjajo prikazovanje z nečim, kar ono sami ni. Na ta način postavitve problema Fink začrta pot bistveno novi interpretaciji Husserlove fenomenološke ideje filozofije, ki mora biti interpretirana kot radikalno samosvoj zasnutek: ''Ravno zato, ker se je fenomenologijo poskušalo določiti s tradicionalnimi sistemskimi koncepti, si je - ne glede na številna pripoznanja in napade - vnaprej odvzelo možnost, da bi se jo odkrilo glede na njeno principielno novo idejo filozofije.''5
Edino tako lahko, po našem mnenju, razumemo Finkovo interpretacijo originalnega smisla Husserlovega fenomenolsokega raziskovanja. Fink poskuša povedati, da je že v Logičnih raziskavah lahko odkriti prelomno idejo filozofije, ki jo nakazuje ideja intencionalne korelacije. Takšna metodologija, ki v svoji intenci stremi po intencionalnem razumevanju danosti objekta, takšne prelomnosti ne zmore ustrezno, kolikor sama ni presegla razlaganja s kategorijami subjektivnosti in objektivnosti. Namreč takšna razlaga dela fenomenološko
4	Logical Investigation, II Band, str. 98.
5	Eugen Fink, Die Phänomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwärtigen Kritik, str. 87.
analizo za nekaj na sebi potujenega; daje misliti, da v svojem delovanju prehaja med dvema nasprotnima poloma, psihološkim in spoznavnoteoretskim. Zdi se, kot da usmerjenosti na akte zavesti posega po psiholoških konceptih, ki nikakor ne morejo ''dokončno'' razjasniti tistega, kar je v njih objektivno menjeno. Hussserl, ki se je tega problema zavedal, je izjavil: ''In kako hitro lahko pri tem spregledamo, da je ta soopisana in skoraj v vseh fenomenoloških deskripcijah nujno sopritegnjena ''predmetnost'' prevzela modifikacijo smisla, s pomočjo katere sama pripada fenomenološki sferi/'6
Fenomenološka analiza, ki v svojem jedru nosi bistveno razlikovanje med prikazovanjem in tistim, kar je v njem prikazano, ne sledi nobenim spoznav-noteoretskim motivom. Za fenomenološko situacijo vprašanje razumevanja njene metode ne postavlja problem pravilnega razumevanja koncepta utemeljitve objektivne vednosti, temveč problem mundanega razumevanja prikazovanja: ''... težnja, vselej znova pasti iz fenomenološkega načina obravnave v enostavno objektivnega, zamenjati izvorne akte oz. njihovo imanentno ^prikazovanje^ ali ''pomene'', za določenosti, ki so bile v naivnem izvrševanju takšnih aktov pripisane njihovim objektom. Ravno tako, težnja gledati celotne razrede avtentično danih predmetov, kot npr. ideje (v ozir na to, da so v idea-tivni intuiciji lahko evidentno dane) kot fenomenološke sesestavine njihovih prezentacij.''7 Fenomenološki problem razumevanja lastne naravnanosti nastane takrat, ko je prezentacija zamešana za karakter samega objekta in ne za karakter njegovega prikazovanja.
173
Šele na temelju intencionalno spremenjenega razumevanja prikazovanja lahko Husserl izjavi: ''Ne moremo pretirano poudariti ekvivokacije, ki nam omogoča uporabo besede "prikazovanje " tako za izkustvo, v katerem temelji prikazovanje objekta (npr. konkretno zaznavanje, v katerem se nam objekt kaze kot on sam) kot za objekt tega prikazovanja /.../ Prikazovanje stari (izkustvo) ni stvar, ki se prikaže /.../Prikazovanje stvari se samo ne prikaže, mi v njem živimo."8 A kaj to sploh pomeni? Na kakšen način je lahko fenomenološka specifika povratka k percpeciji zadovoljivo razjasnjena? Lahko se upravičeno vprašamo, ali ni na koncu, v bolj prefinjeni obliki, takšna ideja fenomenolo-
6	Edmund Husserl, Izraz in pomen, Zbirka Phainomena, Nova revija, Ljubljana 2006, str. 15/16.
7	Edmund Husserl, Logische Untersuchungen, Zweiter band, I. Teil, Max Niemayer Verlag, Tübingen, 1968, str. 10.
8	Ibid, str. 349.
gije, zgolj poslednji filozofske refleksije, da bi podala za ''dano'' tisto, kar po svojem smislu sploh ne more biti ''popredmeteno''? Ali takšna intencionalna metodika, ne predstavlja poslednji poskus podati pogoje možnosti tistega, kar se v prikazovanju kot tako ne more prikazat?
174
Za Finka je problem takšnega zadržanja v tem, da ne zadene tistega, kar je fenomenološko bistveno. V kolikor gibanje iz Logičnih raziskav v Ideje za čisto fenomenologijo in fenomnološkofilozofijo9 ne dojemamo le kot gibanje med psihologijo in spoznavno teorijo, temveč kot povratek k percepciji, lahko prehod v fenomenološko redukcijo razumemo na popolnoma nasproten način: kot poglabljanje tistega, kar je bilo prelomnega že v Logičnih raziskavah. Ravno zato je za Finka pojem fenomenološke redukcije tako centralen. Šele preko njega lahko razumemo v kakšnem smislu sta fenomenologija in psihologija bistveno različni in kam sploh pelje poglobitev, ki jo lahko najdemo v Husserlovem prehodu v transcednentalno filozofijo. Med fenomenologijo in psihologijo ne moremo najti nobene bistvene razlike, dokler ne izvršimo fenomenološke redukcije. Kar Logičnim raziskavam v tem smislu manjka, je ravno moment fenomenološke redukcije. Čeprav je zareza med eno in drugo naravnanostjo prisotna na vseh nivojih fenomenološke analize, je po drugi strani nedvomno, da lahko vse fenomenološke stavke razumemo kot psihološke. S tem povratek izgleda tako, kakor da bi se ta v svojem intencionalnem vpraševanju in razlaganju nanašal na določeno regijo izkustva, ki ji pravimo zavest. Takšna naravnanost predpostavlja koncept izkustva kot reprezentacije tistega objekta, ki je že vselej vnaprej dan. In ravno v to predpostavljanje vstopi spoznavna teorija, ki poskuša pokazati na minimalne pogoje možnosti, ki jih vsako izkustvo objektivnosti predhodno potrebuje.
Za ustrezno dojetje Husserlovega fenomenološkefa razvoja je odločilnega pomena, da uspe pokazati, kako so konstitutivna vprašanja, ki jih tako psihologija in fenomenologija postavljata ista, a kako istočasno ''ti problemi implicirajo dva različna smisla ''rešitve''.10 Šele fenomenološka redukcija mora zato pokazati, v čem je tisto, kar fenomenološke analize ne more nikakor prevesti v psihološke in v kakšnem smislu je ideja transcendentalne psihologije ravno meša nepremostljivo različne ideje filozofije. Šele slednja je torej tista spoznavna pot, ki vodi v poljefenomenoloskefilozofije: "Temeljna metoda fe-
9 Od tu naprej Ideje.
10 Eugen Fink, Vergegenwartigung und Bild, Studien zur Phänomenologie 19930-1939, Mar-tinus Nijhoff, Deen Haag 1966, str. 10.
nomenoloske filozofije Edmunda Husserla je samo in zgolj "fenomenološka redukcija": ona sama je spoznavna pot začenjajočega filozofskega mišljenja do "tematskega" področja filozofije; predstavlja dostop do transcendentalne subjektivnosti. Znotraj nje ležijo vsi problemi fenomenologije."11
Brez razumevanja razvoja Husserlove filozofije iz vidika prehoda v fenomenološko redukcijo se njegova razvojna pot na koncu izkaže zgolj kot (neuspešen in nedokončan) poskus preseganja tiste spoznavnoteoretske zastavitve, ki pa je njegovi problematiki že od samega začetka tuja. Ni dovolj zato enostavno začeti na različnih problemskih sklopih, ki jih Husserlova filozofija v toku svoje analize razpre. Pomembno je ugotoviti, kako je fenoemnološka analiza sploh sposobna razjasniti intencionalnost izkustva. Ne glede na to, ali se njegova interna problematika najprej postavi na tleh teorije spoznanja, vprašanja idealnosti logike, deskripcije aktov zavesti, zmožnosti samonanašanja itd. je - brez fenomenološke redukcije - problem intencionalnosti obravnavan s kategorijami, ki ne izhajajo iz nje same. Prehod preko Logičnih raziskav, paradoksalno gledano, zahteva povratek nazaj k samemu fenomenu percpecije, ki jo v njegovi temeljni dimenziji dostopa, že presega v smeri njenega transcendentalno fenomenološkega dojetja.
175
Zgolj v tem smislu lahko trdimo, da so Logične raziskave, gledane v svoji prelomnosti, na poti "h globji problemski zastavitvi, ki se je na podlagi temeljne misli fenomenoloske redukcije izvrsila v utemeljitvi nove ideje filozofije ...".12 Slednje za Finka niso niti zgolj eden od "uvodov" v fenomenološko problematiko, niti njena merodajna in dokončna artikulacija, temveč prelomno mesto zasnutja radikalno drugačnega rayumevanja dimenzije intencionalnosti izkustva. Takšno razumevanje sicer ima za posledico, kot smo že nakazali, določeno interpretativno zagato. Le v Logičnih raziskavah lahko najdemo tisto, kar je sicer, brez izvedbe fenomenoloske redukcije, še popolnoma nepresojno. Takšna paradoksalnost ni zgolj dialektična igrica, ki jo Fink zasnuje zato, da bi poskusil združiti tisto, kar se združiti ne da. Nasprotno je ta situacija izvorna prvina fenomenološke situacije, v kolikor mora prikazati tisto, kar ne more biti drugače razjasnjejo kot preko njene začetne formulacije: "Tukaj stojimo pred načelno težavnostjo interpretacije: tisto resnično in izčrpno razumevanje Logčnih raziskav ima za pogoj ravno vpogled v temeljni smisel fenomenološke
11	Eugen Fink, Die Phaenomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwaer-tigen Kritik, str. 81.
12	Ibid, str. 80.
transcendentalne filozofije."13 Drugačen povratek k njim bo moral torej razjasniti tisto transcendentalno zasnovo filozofije, ki je bila pred tem odkrita kot dialekticna sinteza neokantovskih in fenomenoloskih elementov.
176
Temeljni fenomenološki problem ni v tem, da bi vnaprej postavili določeno razmejitev med dvema absolutno različnima različnima regijama biti, na temelju katere bi lahko postavil novo razmerje med temeljem in utemeljenim, tj. redukcijo transdcendence objekta na imanenco zavesti. To izjavo je mogoče fenomenološko upravičiti ravno in zato, ker je že v Logičnih raziskavah, temeljna intenca presegla problem subjektivnosti in objektivnosti. Kot je Husserl tam velikokrat poudarjal, intencionalne korelacije ne moremo jemati kot relacijo dveh diskeretnih elementov ali polov, akta in objekta, temveč moramo misliti njuno enotnost iz same teme prikazovanja: "Fenomenološko napačno je trditi, da je razlika med vsebino izkustva percpecije in zunanjim objektom te percpecije (kar je perceptualno intendirano), zgolj razlika v načinu obravnave istega prikazovanja, ki je enkrat obravnavan v subjektivni povezavi (v povezavi s prikazovanjem, kot se daje za ego), drugič v objektivni povezavi (v povezavi s stvarmi samimi)."14
V delnem prekrivanju smisla fenomenološke in psihološke problematike leži hkrati tista ekvivokacija, ki pa "ne zadeva tiste nedolžnosti, ki bi jo lahko imela na prvi pogled."15
Ustvarja namreč tisto formalno bližino, ki prekriva njuno bistveno razliko. Intencionalna problematika je lahko bistvena razumljena zgolj iz tega, da je o nečem. Kot taka je že vselej presegla logiko subjektivnosti in objektivnosti, ki v svojem teoretičnem smislu ostanejo popolnoma slepi za bistvenost taksne formulacije. Intencionalno razmerje ne zadeva zgolj vnaprejšnjo povezanost dveh različnih kategorij biti. Ne smemo misliti, da imamo najprej vanprejšnjo razlikovanje nečesa, kar bi moralo zaradi, kakšnega magičnega posredovanja evidence, stopiti ponovno v enotnost. Kot pravi Fink v svojem uvodnem fenomenološkem delu Vergegenwartigung und Bild: "Pot nazaj k stvari sami "ni stvar gole čistke z nauki tradicije, razkritja vrhnje plasti površinskih pogledov, kakor da bi lahko kakšna "brezpredsodkovna intucija" lahko posredovala vmes. Razjasnjenje določene filozofske ekvivokacije vodi v notranjo
13	Ibid, str. 86.
14	Edmund Husserl, Logische Untersuchungen, Zweiter Buch, str. 349.
15	Eugen Fink, Vergegenwartigung und Bild, str. 1/2.
problematiko filozofiranja samega."16 Intencionalna interpretacija Logičnih raziskav ne poskuša preseči več zgolj spoznavnoteoretski, temveč ontološki dualizem, ki spremlja in določa njeno razumevanje.
Fenomenološke kritika ne more zgolj zanikati njene spoznavnoteroetske ujetosti, temveč mora pokazati, da je takšno razumevanje od samega začetka njeni usmeritvi tuje. Zatorej za fenomenološko kritiko taksnega stališča ni nikdar dovolj, da zgolj "protestira in kaže na njeno pristno bližino z neo-kantovsko problematiko",17 torej z možnostjo ustrezne zastavitve vprašanja po objektivnem spoznjanju. Nasprotno se mora njena, iz fenomenološke ideje filozofije izhajajoča kritika, usmeriti na "porušenje predpostavke, na kateri se sama kritika gradi". Ideja fenomenologije je lahko v svoji radikalni zastavitvi dojeta šele na temelju destrukcije tiste predpostavke, ki briše sledi tako njene bistvene razlike, kakor njenega pogoja možnosti. Njena destrukcija tako pomeni pokazati, da se v resnici "fenomenologija od neokantovskega stališča ne more oddaljiti, ker tam sploh nikdar ni bila."18 Za Finka to ne pomeni nikakršne samozadostnosti fenomenološkega dela, vzratnega odnosa do čistega subjekta, ki bi lahko v svojem priviligiranem dostopu do teme prikazovanja postavljal pogoje možnosti vsake "danosti", temveč šele to pomeni, da mora neokantovsko kritiko vzeti zares in pokazati na čem temelji nesporazum njene "formalne" bližine. Ravno v konstituciji te distance bo možno sploh vstopiti v avtenticno razumevanje Husserlovih fenomenoloskih analiz, njihovo "eksistencialno" razumevanje same teme prikazovanja: "V prikazu "transcendentalnega videza" fenomenologije, v katerem vsi resni nesporazumi najdejo svoj motivacijski temelj, bomo prišli do konca."19
177
Kot nam Fink predstavi, temelji neokantovska kritika Logičnih raziskav na očitku intuicionizma. Husserlov koncept intuicije je od začetka razumljen kot spoznavnoteoretsko naiven, pred-filozofski, saj je se nanaša na danost objekta. Filozofija mora, nasprotno, v svojem konceptu spoznjanja, stremeti po utemeljitvi možne objektivnosti. Problem objektivnosti pa mora v svojem bistvu seči onkraj vsakega nanašanja na danost nečesa. Kar je za neokantovsko kri-
16	Ibid, str. 3.
17	Eugen Fink, Die Phänomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwärtigen Kritik, str. 99.
18	Ibid.
19	Ibid, str. 80.
tiko fenomenologije bistveno, je torej njena nesposobnost razlikovanja med problemom objektivne vednosti in psihološkim problemom konkretnega razumevanja izkustva. Brez ustreznega razlikovanja bi naj fenomenološka analiza, v svoji lastni težnji po razjasnjenju ideje spoznanja, vselej že zgrešila resnični potencial znanstvene ideje filozofije. Problem intencionalne usmerjenosti na načine danosti objekta je lahko zgolj psihološko vprašanje, ki po svojem bistvu pripada domeni empirične znanosti. Znanost, ki v svojem postopanju predpostavlja eksistenco svojega predmeta, ne more razjasniti svoje spoznavne možnosti. Ta lahko izvira le iz predhodnega, na temelju čiste refleksije posta-vljenenega vprašanja po njeni objektivnosti. Prav takšna radikalna refleksija je tisto, kar v temelju loči filozofijo od ostalih znanosti.
178
V fenomenološki naravnanosti se posledično gre za mešanje nivojev, ki bi v principu morali biti filozofsko razlikovani. Brez tega je fenomenološka refleksija v svojem metodološkem postopanju nesposobna razumeti filozofski problem upravičenja objektivne vednosti. Zato smo, ravno na nivoju njenega filozofskega razumevanja, priča nizu nesporazumov, ki spremljajo fenomenološke temeljne koncepte. Ker njen koncept spoznjanja meša raven veljavnosti s problemom izkustvene danosti objekta, je vprašanje spoznjanja lahko postavljeno zgolj kot vprašanje "adekvatnega spoznjanja". Veljavna vsebina smisla naj bi prejela svoje upravičenje šele v aktu izpolnitve. Tako se preko fenomenološke ideje evidence kot "instance upravičenja" posledično ideja možne objektivnosti določi preko ideje"samoprikazovanja". Popolnoma nezadovoljiva obravnava koncepta spoznjanja jo pahne v smer filozofsko naivnega razjasnje-nj a spoznanja kot adekvacij e ("sp oznavna teorija uj emanj a der erkenntnis"): vsako spoznanje naj bi vzvratno kazalo na skladnost mišljenja (akta menjenja) in objekta tega menjenja (akta izpolnitve). Takšen koncept spoznanja zrcali spoznavnoteoretsko naivno vero v predlogično in predpredikativno danost objekta. Takšno "vero" predstavljata fenomenološka koncepta "kategori-alnega zora" in "bistvogledja", ki sta v resnici zgolj "formalizacije čutno danega spoznanja" na raven ideje fenomenološke metode.
Tako se na temelju nerazumevanja problema objektivne vednosti feno-menologiji, poleg intuicionizma, očita še ontologizem. Slednji predstavlja ''neupravičeno zamejitev spoznavne tematike na bivajoče''. Namesto da bi fenomenologija domeno veljavnosti razumela kot nekaj, čigar smisel leži pred vsako usmerjenostjo na bivajoče, ga v svoji usmerjenosti na eksistenco falsifi-cira in razume kot nekaj idealnega, ''kot ''bistvo'', ki ustreza intuitivnemu,
samodajajočemu zoru.''20 Za znanstveno refleksijo, ki želi dokončno preseči zablode dogmatične filozofije, je nujno potrebno ustrezno razumevanje razmerja med veljavnim smislom in tistim, o čemer ta veljavnost je, tj. bivajočim. Za transcendentalno filozofijo domena veljavnosti ni nič bivajočega, temveč je zgolj njegov pogoj možnosti. Fenomenološki koncept spoznanja nasprotno nujno predpostavlja takšno problematiko, ki pa jo filozofska refleksija lahko odkrije le onkraj vsake naravnanosti na bivajoče. Tako neokantovka kritika postavi fenomenološko filozofijo v kontinuiteto z ostalimi naivnimi in dogmatičnimi znanostmi, ki ne zmorejo določiti možnosti njihove znanstvenosti, temveč jo v svoji naivni naravnanosti zgolj predpostavljajo. Tako Fink strne odločilni ugovor ''kriticistične'' filozofije: ''Nesposobnost preseganja evidentne samoda-nost in postaviti ter odgovoriti na filozofsko vprašanje po možnosti teoretske predmetnosti, fenomenologijo rakzkrije kot dogmatični filozofem.''21
A kako je neokantovska kritika sploh ''kritično'' razumela Husserlov koncept prikazovanja? Od kod tista predpostavka, na temelju katere se vrši določena interpretacija danosti nečesa kot danosti objekta? Na temelju kakšnega filozofskega razumevanja je fenomenološko pojmovanje percepcije sploh določeno? Kam nas fenomenološka redukcija v svoji radikalni spremembi smisla intencionalnosti sploh vodi? Kot bomo poskušali pokazat, je v neokantovski kritiki na delu koncepcija prikazovanja, ki dojema možno polje evidence kot še nekaj pred-filozofskega, tj. po svoji možnosti objektivnega, tj. dojema filozofski problem prikazovanja kot mešanje različnih vprašanj: vprašanje pred-logične in pred-predikativne materije danosti izkustva in vnaprej določenega in determiniranaga objekta. Prehod onkraj lahko zato pelje zgolj v vprašanje ''teoretske refleksije" in ''čiste'' idealnosti smisla. A takšna mundana usmerjenost lahko vselej zgolj ''pade nazaj'' na tisti temelj, ki jo v svoji ''kritični'' usmerjenosti bistveno določa. Fenomenološka refleksija mora zato preko svoje analize pokazati, v čem je smisel tistega, kar je že ''pred'' nami, ne kot možen objekt izkustva, temveč kot tisto, kar že vselej določa smisel njenega ''onkraj''.
179
Poskusimo sedaj začrtati idejo fenomenološke filozofije onkraj očitka iz intuicionizma in ontologizma. Problem ''kriticizma'', kot bomo poskušali pokazati, leži v prezrtju prelomne novosti Husserlove intencionalne metode.
20	Ibid, str. 84.
21	Ibid.
180
V tej kritiki nam gre zgolj za to, da postavimo razliko v samo idejo filozofije, ki od samega začetka pelje v nasprotno smer od neokantovske. Ta namreč, kakor opozarja Fink, sploh ne obravnava filozofskokritičnega koncepta prikazovanja, ''upravičenost zora, upravičenost intuitivnega spoznanja, temveč ga zameji, določi v svojem dometu.''22 Ne gre se za to, da bi Husserl ostal ujetnik empiristične ali transcendentalne koncepcije spoznanja, temveč za to, da je uspel formulirat problem, na temelju katerega se lahko v intencionalno dimenzijo percepcije sploh šele vstopi. Percepcija, strogo gledano, v svojem intencionalnem smislu, ne temelji v ''danosti objekta'', temveč v njegovem prikazovanju. Šele na tej preliminarni distinkicji lahko neokantovsko kritiko zagledamo v novi luči. Ta kritika ne more zagledati nepremostljive razlike s fenomenolosko idejo filozofije, saj jemlje prikazovanje kot lastnost nečesa, kar sloni na predpostavljeni kategoriji objekta. Njene spoznavnoteoretske kategorije v resnici vselej že predpostavljajo nekaj objektivno danega, tisto, kar je že vselej predpostavljeni predmet takšne rekonstrukcije.
Neokantovska kritika torej spregleda dejstvo, da v intencionalni metodiki ni formulirano vprašanje upravičenosti spoznanja ''objekta'', temveč postavljen fenomenološki problem razumevanja ''njegovega prikazovanja''. Husserl v svojih fenomenoloških analizah ne obravnava danosti objekta iz vidika možne utemeljitve njegove prisotnosti, niti iz vidika utemeljitve njegove objektivnosti. V njegovem fenomenološkem raziskovanju, strogo rečeno, ne moremo govoriti o nečem, kar v svoji empirični ali idealni ''danosti'' enostavno je. V resnici je šele preko intencionalne metodike formuliran problem dualističnega razumevanja percepcije, ki v naravnanosti na možnost ''izkustva nečesa'' vselej spregleda konstitutivno vlogo prikazovanja. Na ta račun se intencionalno vprašanje po percepciji nečesa, mundano interpretira kot vprašanje naknadnega stika oz. ujemanja danosti in objekta. Koncept ''danosti'' se tu vnaprej falsificira za nekaj pred-logičnega, brez kakršnekoli spoznavne vrednosti. Ne glede na njeno subjektivno ali objektivno interpretacijo, se razume kot nekaj, kar zgolj spremlja in v nobenem primeru ne določa smisel biti tistega, o čemer je. Tema prikazovanja je tako zamenjana za nekaj, kar izvira iz analize objekta, kar mu pripada kot objektivna lastnost: ''Fundametalna napaka fenomenalističnih teorij je ta, da ne razlikujejo med prikazovanjem, v smislu intencionalnega izkustva, in objektom tega izkustva. Pri tem identificirajo čutni kompleks z nečim objektivnim.''23
22	Isto, str. 82.
23	Edmund Husserl, Logical Investigation, Volume II, str. 88.
Čutna dimenzija je torej vnaprej postavljena kot nekaj prostorsko danega, kot čisti datum pred kakršnimkoli aktom percepcije. S tem pa zagovorniki empiričnega pristopa prezrejo ravno tisto, kar želijo razjasniti, tj. intencionalno izkustvo objekta. Čutni vtisi so tako v svoji posredovani enotnosti povezani zgolj v enotnost izkustva, a ne objekta. Psihološki način razumevanja intencionalne povezanosti izkustva in objekta zgreši temeljno razliko med prikazovanje in tistim, kar je v njem prikazano: kot izvorna manifestacija objekta, je subjektivi-zirano na raven golega znaka oz. simbola nekaj drugega. Koncept reprezenta-cije je brez fenomenološkega razumevanja percpecije lahko zgolj znak razcepa med subjektivnostjo in objektivnostjo. S tem pa lahko le predpostavlja tisto, kar bi njegova analiza želela obravnavati, možnost izkustva nečesa.
Tako koncept naknadne povezave čutnih dat, kakor rekonstrukcije objektivnosti se v svojem intencionalnem razumevanju nanašajo na določeno objektivno idejo preddanosti sveta, ki pa ne more razjasniti tiste fenomenoloske dimenzije izkustva, da je že vselej o nečem. Natančneje povedano: ključni problem je v tem, da se v trenutku neposrednosti izkustva vselej spregleda in zabriše tisto, o čemer ta je. Izkustvo se vnaprejh identificira z nečim prisotnim, zato je preseganje njegove dimenzije odkrito kot preseganje same dimenzije prikazovanja. Tisto mešanje prikazovanja z nečim, kar je vnaprej dano kot nekaj neodvisnega in samostojnega, spregleda možnost preseganja takšnega dualizma. Vprašanje namreč ostaja, kako lahko na takšen način koncept izkustva sploh razločimo od njene ujetosti v nekaj empiričnega, nečesa, kar v svoji spoznavni relaciji zgolj zrcali vnaprejšnjo danost objekta. Fenomenološko gledano ravno takšno ''mundano'' razumevanje povzroči, da je namreč problem vselej neustrezno postavljen in v toku same analize lahko razkrit v nasprotju s sami seboj.
181
Če je psihologizem poskuša razliko med objektom in njegovim prikazovanjem ''reducirati'' na vprašanje njegove subjektivne prisotnosti, je spoznavna teorija, v razširjenem smislu potrebe po odkritju veljavnosti objekta, bila razumljena kot aktivnost ega cogita, tj. njegova sposobnost preseganja gole danosti objekta. A kot opozarja Barbaras, je tu ta ''nekaj'', kar bi moral biti predmet samega prikazovanja, v resnici zamenjan za golo objektivnost nečesa predda-nega: kar obstaja kot substanca. Na prehodu med enim in drugim pojmovanjem izkustva tako v resnici leži en in isti problem nerazumevanja njegovega intencionalnega smisla. Čeprav je v razlikovanju med objektom in njegovim prikazovanjem, povratek k subjektu uspel artikulirati problem preseganja ideje čutno danega, je pri tem spregledal konstitutivno dimenzijo prikazovanja (da
182
je o nečem). A priorno razmerje med smislom in objektom, ki ga aktivnost ega cogita zgolj predpostavlja in na tak način idealizira, ne zmore razkriti tistega, kar predhodi kakršnemukoli razumevanju možne objektivnosti. V obeh primerih dimenzija prikazovanja tako zgolj kaže na danost "nečesa", kar je v njem le simbolno mišljeno in ne na sam intencionalni smisel biti tistega, kar se v njem daje. Pri tem se v resnici predpostavlja to, da je tisto, kar je v percepepciji odkrito, lahko osmišljeno "zgolj" kot objekt in ne kot univerzalni horizont intencionalnega izkustva, tj. kot svet sam.
S fenomenološkim razlikovanjem med prikazovanjem in tistim, kar je v njem prikazano, tako ne vstopimo v novi dualizem transcendence in imanen-ce, temvec šele artikuliramo problem, ki vodi vsako intencionalno razumevanje. Intencionalna analitika razkrije tisto, kar vnaprej določa vsako intencionalno razmerje kot razmerje o nečem: "Kritika je vsepovsod slepa za tisto funda-mentalno novost Husserlove fenomenološke ideje, ki prva razjasni intencionalno bistvo evidence oz. evidence kot intencionalnosti (vseh vrst aktov) nasploh pripadajoči temeljni modus .. ."24 V idejo "danosti" objekta, na katero sta tako psihološka kot spoznavnoteoretska naravnanost usmerjeni, fenome-nologija razkrije pozitivacijo samega prikazovanja, ki smisel intencionalnega odnosa zabriše tako, da ga zamenja za nekaj vnaprej danega. Problem za fenomenologijo ni več gola danost, temveč sam ideal, ki vnaprej določa spoznav-noteoretsko interpretacijo percepcije kot percepcije objekta. Fenomenološki kritični potencial, ki izhaja iz povratka k percpeciji, je zatorej usmerjen nasproti mundanemu razumevanju, ki "transcendenco" prikazovanja reducira na nekaj znotrajsvetno bivajočega, in ne ne na svet sam, v katerem to znotraj-svetno bivajoče že vselej je.
Na temelju takšne distinkcije lahko problem neokantovske kritike percepcije postavimo na novo. V njem je, kot ugotavlja Barbaras, prisotno mešanje fenomenološkega nivoja "prikazovanja nečesa" in psihološka interpretacija njegove razkritosti kot nečesa "zgolj" pojavnega: ne tistega, kar nam nudi dostop do stvari same, temveč tisto, kar nam ga prepreči. Ne glede na to, ali je tisto, kar je v percpeciji "na sebi" dano, faktično dostopno, ali ne, je njena predpostavka ta, da je to lahko zgolj nekaj objektivno (tj. simbolno) danega. Tako v Idejah Husserl izjavi: "Med percepcijo, na eni, in zavajajočo simbolno
24 Eugen Fink, Die Phänomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwärtigen Kritik, str. 88.
ali signitivno simbolno objektifikacijo, na drugi strani, obstaja nepremostljiva bistvena razlika."25 Husserl v svoji fenomenološki ideji spoznanja artikulira popolnoma nasproten vstop v problematiko prikazovanja. V fenomenologiji ne najdemo zanikanja transcendence objekta, temveč se slednjo šele postavi na mesto izvora. Tisto, kar je v prikazovanju na sebi dano, se ne "reducira" na nekaj znotrajsvetno bivajočega, temveč na samo dimenzijo sveta. Takšna spoznavna pot, ki za izvor preseganja bivajočega jemlje ravno njeno izvornost v svetu, je za Finka temeljna ideja fenomenolške redukcije. Nasebnost predmeta tu ni več odkrita na horizontu preseganju nečesa končnega in zamejenega, temveč na horizontu dimenzije sveta. Šele tako velja razumeti Finkovo trditev: "Z drugimi besedami, intencionalna analitika je tudi, čisto na splosno gledano, razgrnitev "pogojev možnosti" v prikazovanju menjene danosti bivajočega."26
Čeprav na tej točki ne moremo razjasniti še vseh implikacij takšne inter-petacije Husserlove ideje fenomenološke redukcije, lahko zgolj zatrdimo, da s tem uspe Fink preiti na raven ontološke tematike, ne da bi zapustil temeljno fenomenološkokritično distanco. Fenomenološki karakter tega odkritja se nahaja v spoznanju, da je tisto, kar se nam v percepciji intencionalno daje, ni zunanjost predmeta, temveč sama zunanjost sveta. Tako Fink poudari bistveno razliko, ki jo fenomenološka redukcija zmore povleči med fenomenološkim in psihološkim pristopom:"Rešitev določenega konstitutivnega problema v psihologiji pomeni razkritje načinov zavesti, v katerih se predmet kot omenjen oz. sama "reprezentacija objekta" izoblikuje. Medtem pa v transcendentalni naravnanosti pomeni zmožnost razlage subjektivnega delovanja, tako da se v njem resnični predmet sam, resnični svet sam, ne "predstava sveta", časi in razjasni kot transcendentlani korelat."27
Na temelju Finkove eksistencialne interpretacije fenomenološke redukcije sledi, da se intencionalna metodika ne more razumeti kot formalizacija nečesa že vnaprej danega, metodološka premestitev na nivo imanence izkustva, mešanja idealnega, v ontološkem smilu in danega, v intuicionističnem smislu. Fenomenološka naravnanost zadeva najprej kritiko mundanega razumevanja intencionalnosti, v kolikor ta ne zmore razkriti dimenzije sveta. Husserlova intencionalna metoda vzame zares ravno intencionalni objekt (smisel) prikazo-
25	Citirano po, Renaud Barbaras, Desire and Distance, str. 16.
26	Eugen Fink, Die Phänomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwärtigen Kritik, str. 91/92.
27	Eugen Fink, Vergegenwartigung und Bild, str. 10.
183
184
vanja, ki je kot tak zamenjan za nekaj, kar on sam ni. Vprašanje ""prileganja"", ki ga neokantovska kritika razume kot vprašanje upravičenja objektivnosti, se v intencionalnosti metodiki spremeni v problem dostopa. Tako Fink zatrdi: "Preko metodike intencionalnega vpraševanja in razlaganja bo že v Logičnih raziskavah postavljen v tek določen problem, ki bo kasneje vodil do "fenomenološke redukcije" in preko nje onkraj določenega dogmatizma, znotraj katerega se načelno nahajajo, tako naivni "empirični realizem" vsakodnevnega in pozitivno-znanstvenega spoznavnega zadržanja, kakor tudi (v kriticističnem smislu) "transcendnetalno spoznanje" možnosti teoretične predmetnosti."28
Razširitev prikazovanja na druge oblike danosti ne zadeva neupravičeno razširitev koncepta čutne danosti na druge domene predmetnosti, temveč za-snutek nove filozofije, ki v njihovem prikazovanju odkritje temelj vseh stvari. V Logičnih raziskavah tako:"Ni govora o primatu intuicije kot spoznavni zmožnosti, temveč o primatu intuitivnosti vsakega spoznanja nasproti golemu simbolnemu spoznavnem modusu /.../ Spoznanje (v svojem izvornem smislu aktualne evidence) je vsepovsod, je za vse evidentne načine samodanost v njih evidentnih stvari /./ njihovo dojemanje in imetje kot one same."29 Tisto, kar je formalizirano v fenomenologiji, ni čutna danost, temveč sam koncept stvari, ki se tako razširi na vse, kar se v prikazovanju "daje ". Fenomenološko razumevanje stvari same mora biti tako v svojem izvorno intencionalnem dojetju najprej razumljeno formalno. Ta formalnost ne izhaja iz kakšne vnaprej določene zamejitve "bivajočega", v nasprotju z njenim transcendentnim temeljem, temveč zadeva karkoli: "Bodi nekaj realnega, nekaj idealnega, horizont, smisel, pomensko napotilo, nič itd.""
Takšne formalnosti ne gre razumeti kot logično abstraktnost, temveč iz nivoja fenomenološke metodike razkritega vnaprejšnjega karakterja sveta. V njej je odkrita tendeca, ki sploh ne more biti predmet mundane naravnanosti na znotrajsvetno bivajoče. V takšni naravnanosti je intencionalna analiza prikazovanja vselej zrcalna strukturi objekta, ki ga je po svoje lahko odkriti zgolj preko rekonstrukcije nečesa objektivnega. Husserlova intencionalna ko-relacija pelje v odkritje horizontalne intencionalnosti kot tiste tendence, ki v sebi razkriva samo obzorje sveta. V tej je razkrita tendenca, ki pelje v razkritje sveta kot intecionalnega horizonta izkustva: ""Medtem ko naravna pozitivnost
28	Eugen Fink, Die Phänomenologische Philosophie Edmund Husserls in der Gegenwärtigen Kritik, str. 93.
29	Ibid, str. 88.
izkustva obstoji v obratu k njemu prisotnemu objektu, intencionalna razlaga spoznavnega razmerja ne vodi zgolj k prisotnim stvarem, k prisotnim subjektivnim izkustvom itd., temveč pomeni vselej preseganje prisotnega in vnaprej danega, vstopanje v pomenske horizonte intencionalnosti."30
Naj za konec zgolj strnemo bistveni ugovor, ki ga Fink nameni klasičnemu razumevanju Husserlovega koncepta evidence in iz njega izhajajočo zavrnitev njegove transcendentalne ideje filozofije. V njem je vnaprej odločeno, da je Husserlov prehod k Idejam stvar zunanjega vpliva neokantovstva. Takšno pojmovanje izhaja iz zamejena razumevanja Logičnih raziskav, ki brez izvajanja fenomenološke redukcije ostajaja ujeto v določeno, sicer prefinjeno, spo-znavnoteoretsko razumevanje intencionalne korelacije. Takšen pristop ne daje tiste filozofske ostrine, ki Husserlovo filozofijo pelje v horizont konstitutivne problematike. V Logičnih raziskavah se namreč razpre določena pot, ki vztraja onkraj naivne delitve prikazovanja na regiji subjektivnosti in objektivnosti. 185 Spoznanje ni določeno glede na možnost utemeljitve objektivnosti, temveč se iz ozira njegove intencionalnosti lahko sploh postavi vprašanje po njegovem resničem predmetu. Filozofske metode, ki poskušajo percepcijo reducirati na nekaj bolj izvornega, spregledajo možnost ontološkega razumevanja dimenzije intencionalnosti.
V tem se šele odpre vprašanje po intencionalnem temelju človeske subjektivnosti. Je mesto človeškega samoprikazovanja, tj. subjektivnosti, zgolj vprašanje po pozitivnemu bistvu človeka, ali mora izhajat iz same strukture prikazovanja, ki je že vselej soprikazovanje sveta? V tem duhu bi morali razumeti Husser-lovo odkritje generalne teze naravne naravnanosti, ki vse akte oz. naravnanosti razkrije na temeljem univerzalnem horizontu sveta, v izkustvu, "da je". Šele tako bomo lahko morda presegli tisto tezo, ki v fenomenološkem prehodu v temo transcendentalne problematike vidi neavtentičen razvoj fenomenološke problematike.
30 Ibid, str. 91.