LISTEK. DR. STANE RAPE: Podmladek ,,Rdečega križa". (Nadaljevanje). Pa dalje! Igra za zdravje! Pravzaprav je bila ob ustanovitvi društva »igra« njegov bistven del in prav zaradi nje ie bila izprožena že marsikatera puščica na »P. RK.« in njega propagatorje. Dočim je prva zgoraj omenjena točka intenzivnejšega pomena za vzgojo in je bila povdarjena v spominu na »dobre stare čase«, ki so sanie doživete in preživcte generacije, se mi pa zdi druga točka brez vsakega ^raisui: <Y etre«, vsaj za naš jugoslovanski narod. Evo čemu! Da imitiramo otrokovo nailjubše opravilo — igro — sestavimo kup moralizujočih izrekov, stisnemo jih v bolj ali manj posrečeno enoto in jih serviramo pod ponarejeno zastavo mladini: češ: evo ti igre, ki si jo vedno tako žellš, posluži se in zabavaj se! In če sedaj otrok po trenotnem entuziazmu zapazi prevaro in se odvrne od suroKata, ki smo mu ga nudili, ali se pa celo posluži v samoobrambi laži in prevare, ker se želi izogniti neprijetnostmi z javnim odporom. pa se znašamo nad vsemi in se jezimo, ker v sklepom tRoizmu ne razumemo, zakaj deca noče naših »genijalnih izsledkov«. Tako ponosni smo na izkustva, vedno jih deklamirarao v teoriji, če pa stojimo pred prakso, jih nc vpoštevamo niti najmanje! Ali niso nekdaj učili male otroke čitati na ta način, da so jim nudili črke iz peciva, da so se z njimi v igri seznanili in jih konečno pojedli? Dvomim, da bi se ta način pouka tako hitro preživel in pozabil radi rastoče draginje! Ali je morda drug vzrok, da nam je te vrste pouk danes neznan?! — Gojenci in gojenke internatov se najbolj pritožujejo nad hišnim redom zato, ker imajo v njem fiksno določene ure za vsako svoje delo, pa naisi so 5e tako nerazpoloženi zanj. Pomislite samo, kako bi bilo vaše veselje, če bi vam kdo ukazoval v trenotku, ko se hočete iti sprehajat, da se morate učiti, ali pa obratno, kadar imate voljo do učenja, pa bi morali k ii;ri ! To se mi zdi prav tako absurdno, kot ie n. pr. moderna manija mater, ki predpisujejo otrokom količino hrane, češ dovolj, dovolj, saj si pokvariš želodec itd. »Ali otroci morda jedo z njenim želodcem, da tako natančno pozna pravo lnejo?« je upravičeno vzklikal A. Spencer? Morda boste zehali ob čitanju teh vrstic, saj se spominjate vsega že oddavna, kar vam navajam tu, a takrat, ko mislite storiti svojim otrokora uslugo in jim lajšati in sladiti življenje, dosledno pozabljate na vse! Mar ni res?! Prišli smo že tako daleč. da vemo, da ie za dojenčke in male otroke najprikladnejša igra tista, ki si io sam zamisii v svoji fantaziji in, da so tiste igračke najboljše, ki si jih ustvarja sam, če pa nam ie ponmči otrokom pri razvijanju moralne plati njesrove duše se pa poslužujemo ižk'istvom baš nasprotnili pripomočkov. Trdijo, da se je »igra za zdravje« obnesla povsod, le tni se je .branimo. Morda!? Drznil bi sl potem citirati besede iz Poljančevega članka:  »Imamo jih naše gore prave liste, ter se ponašamo z njimi«. Imamo še deco, ki je prirod- na, imamo deco, ki še ni zapadla peterim »egip- tovskim nadlogam«: Izpodbijanju avtoritete, ker priznava najvišjo moč prirodnega razvoja tudi v vzgajanju, strastni mržnji Ijudi med seboj, ker ljubi socijalne igre in išče če le mogoče družbe, odporu proti delu, ker se trudi kljubu temu, da instinktivno čuti, da je odrasli po veCini ne razu- mejo, k izvrševanju predplsanih nalog, nezmernl želji po zabavi, ker išče za se utehe, vsaj v veli- ki večini, v nedolžnih mladinskih igrah, ki niso bne za časa mladih dni stare današnje generaci- ie. prav nič nedolžnejše, in slrovemu materijaliz- mu, ki ga, če hočemo biti nepristrani, naša mla- dina še niti ne pozna! Ta deca je naš ponos in naša dika, zato je ne skušajmo zavleči v mlaku- že vsakdanjega življenja, za njo pri nas ni treba toliko poboljševalnlh kot preventivnih ukrepov. Teh zadniih pa iaz ne najdem v »Igri«, ki bo po mojem skromnem a zato nič manj trdnem prepričanju, preje zanesla egiptovske nadloge med našo deco, ker jo bo neprestano na nje opozarjala, kot pa jih odpravila, odnosno preprečila. Že zelo, zelo stara jc namreč resnica, da ni pripo- ročliivc pcnavljati vedno in vedno tega, čcsar ne Zclimo, da se zasidra v nas! Ako tedaj »igra« med našo deco ne najde odmeva, potem moremo bitl le ponosni na to deco, ker nam ie ona najboliši dokaz, da še nis- mo zašli s prave poti prirodnega razvoja k umetnemu skrpucanju poboljševalnih vzgojnih sistemov. Čuvaimo to prednost in ne skušajmo s pogrešnimi nastopi spravljati v nevarnost onega kar dosedaj še ni udihalo otrovanega zraka »hi- percivilizacije«.  Dosedaj smo ocenili oba temeljna stavka, ki jih zagovarja dr. L. Poljanec in prišli do za- ključka, da s te plati ne moremo priznati »P. R. K.« inicijatorne sile, prestopimo tedaj še k na- sprotni plati, ki nam bo morda v drugi luči poka- zala tudi povsem drugačno lice. Takoj začetkoma sem mimogrede omenil, da sem čutil tiekak odpor pri tretiranju nalog in delovanja »P. R. K.« in, da sem bil dalj časa sam na nejasnem, kako bi bilo možno zadovoljiti vodstvo podmladka, kakor tudi mladino, kl ji je društvo namenieno. (Dalje prih.)