Izgovori ne drie. Kakor se mora boriti vsaka stvarca pod božjim solncem za svoj obstanck in napredek. prav tako sc mora tudi človek. Ta boj ni lahek posameznikom, še težji pa je cclim stanovom. Najtežji je pa seveda takozva* nim mladim stanovom, ki si morajo vsako trohico materialnih in moralnih dobrin pri» boriti šele po trdem in dolgotrajnem boju z drugimi stanovi. Če primcrjamo sedanji položaj našega stanu v človeški družbi z njegovim položajem še pred petdesetimi ali šestdesetimi leti, opazimo tako velikansko razliko bodisi v moralnem kakor tudi v materialnem oziru, da jo more videti in otipati celo slepec. Takrat ni bil učitelj — nič, zda.j pa je na tem, da postane — vse. Prej je bil med zadnjimi, zdaj pa lahko postane važen faktor. če se bo zavedal sam svoje moči in*vzor* no vršil svojo poklicno nalogo. Kratkomalo: vse moralne in materialne dobrine. ki jih danes uživa naš stan, so v prvi vrsti sad naše stanovske organizacije, ki je za nje delala in se borila od vsega po= četka. Kar imamo danes, to ni od včeraj in predvčerajšnjim, ampak je plod šestdesetletne nepretrgane borbe organizacije. Ako bi ne bili naši predniki v tcdanjih časih in razmcrah na svojem mestu, bi bil današnji položaj našega stanu v moralneiTi in materi< alncm oziru neprimerno slabši nego je. Sedanjost uživa plodove dela in truda organizacije iz preteklosti, bodočnost jih pa bo iz sedanjosti. Žc naravni čut hvaležnosti nas torej veže, da stojimo v vrstah stanovske organi* zacije. Veže pa nas tudi dolžnost na po* znejša pokolenja našega stanu. Ali torej ne zasluži po vsej pravici očit= ka tisti, ki uživa plodove organizacije, za katero ni mignil niti z mezincem, za ka= tero ne žrtvuje niti pare? So pa še drugi razlogi, ki nas silijo, da zahtevamo včlanjenje vsega učiteljstva v  stanovsko organizacijo. Vsak stan uživa v človcški družbi lc toliko ugleda, kolikor si ga pribdri, oziroma kolikor ga faktično zasluži po svojem delu in nastopu v javnosti. Ugled stanu pa se meri tudi po kompaktnosti in številu članstva. Samo ob sebi je umevno, da stanovska organizacija ne more nikjer in nikoli uspešno nastopati, če stoji večje število pripad« nikov dotičnega stanu izven njenih vrst. Na ta način slabijo in onemogočajo uspešno borbo za dobrine lastnega stanu in ji jem* ljejo ugled, o katcrem ti vcdo ravno oni povedati toliko praznih bcsed, a ti ne morejo podati niti enega dokaza. Da so vsi izgovori neorganiziranih glede včlanjenja v skupno stanovsko orga* nizacijo prazni in ničevi zlasti v sedanji dobi, sem žc zadnjič omenil. Pa si oglejmo vsaj nekatere glavne. Mnogi naštevajo, da je stanovska organizacija nepotrebna, ker ni mogla priboriti boljšega materialnega položaja. Kakor da bi bila stanovska organizacija obenem tudi za= konodajno telo, ki samo odreja in določa prejemke! Takim ljudem bi človek res pri* voščil da bi uživali samo tiste materialne in pravne dobrine, kakršne bi bile brez po= sredovanja in borbe organizacije. Potem bi menda vsaj videli in tudi uvideli razliko. Drugi stoje zopet na stališču, da organis zacija ni taka, kakor bi naj bila, seveda po njihovih mislih in po njihovem okusu. Če so njihove misli in njihov okus absolutno pravilni, to je seveda drugo vprašanje. Pa naj bo temu tako ali drugače. Če se ti ne zdi kaj prav, je tvoja in vsakega zavednega učitelja dolžnost, da se bori za odpravo nedo= statka do zadnjega, ne pa, da vrže takoj puško v koruzo in jo sramotno popiha. Tako ne delajo borci. Ni majhno število onih, katerim se je stanovska organizacija zamcrila s tem, da niso dobili zaželenega mesta. Takim se pač najbolje vidi, kako krvavo so še potrebni Organizacijske vzgoje, da bi vsaj približno pojmovali njen namen in pomen. Posameznikom zopet ni ljuba ta ali ona oseba, ki je na vodilnem mestu organizacije. Če navaja razloge, so navadno zelo piškavi in ne drže. Pri takih je večinoma samo in gblo osebno nasprotstvo, ki ima svoj izvor v njih samih. Vodstvo organizacije je izraz in volja organizirancev. Če ti ta ali ona oseb* nost v vodstvu ni po volji, navedi jasno in možato razloge. Ce so dovolj tehtni, jih bo vcčina upoštcvala. Zakaj »vox populi, vox Dei«. Ako jih pa ne upošteva, potem niso dovolj tehtni. In zopet je tvoja dolžnost, da se pokoriš večini, ne pa, da bežiš iz stanovs skih vrst. Neorganiziranci navajajo često kot vzrok tudi težke materialnc prilike, češ, da ne zmorejo stanovskega davka. Naše gmotnc prilike res, da niso bogve kako rožnate. A vendar so take, da zmore stanovski davek vsakdo, če le hoče. Nc samo enkrat, am= pak tudi pctkrat in še večkrat toliko izdamo za druge, manj važne potrebe in zadeve, ka* kor je naša stanovska organizacija, pa nam ni žal denarja. Pomisliti pa je tudi treba, da pridobljc* ne dobrine niso stalne, da se je treba vedno znova boriti za te ali oru; moralne ali mate* rialnc pridobitve. In kdo bo to storil, posamezniki ali organizacija? Obstoj organizacije je pa zopet odvisen ne od vodstva, ampak od članstva, od posameznikov. Kakorkoli obrneš, vcdno moraš priti logično na ugotovitev, da je stanovska organizacija neobhodno potrebna. Dokazano je, da neorganizirano učiteljs stvo ne morc vršiti svojcga poklicnega dela v polni meri bodisi v šoli, kakor tudi zunaj nje, ker nima v lastni osebi niti podlage in predpogojev za temeljne zahteve, ki jih terja sedanja doba od našega učiteljstva. Iz teqa pa logično sledi, da včlanjenje vsega učitelj^ stva v stanovski organizaciji ni samo notranja zadeva stanu kot takega, ampak je tudi v interesu uprave, ki hoče in tudi mora gledati na to, da je učiteljstvo na višku pri izvrševanju svojega poklicnega dela. Zato mora voditi račune o tem, kdo je včlanjen v stanovski organizaciji in kdo ni. Če se zanima za to, da jc vse učiteljstvo včlanjeno in dela pri organizaciji Sokola. je tudi njena dolžnost, da mora biti vse učiteljstvo dclež^ no moralnih dobrin, ki jih zamore nuditi le stanovska organizacija. Kdor tega ne uvidi sam, temu morajo pokazati to drugi. Z včlanjenjem vsega učiteljstva v staaovski organizaciji bo samo ob sebi pre= nehalo tudi tisto nerganje neorganizirancev na stanovsko organizacijo in njene voditelje Tisto večno nerganje je pri neorganizirancih posledica vsled nepoznanja razmer, ker se ne udeležujejo skupnih zborovanj, na kate= rih se obravnavajo stanovske zadeve. Obenem pa bo tudl konec tisti mučni situaciji, v katero nas postavljajo neorgani= ziranci ob času zborovanj ne samo pred mladino in njene starše, ampak tudi pred javnost. Saj kaj si morajo misliti o nas ti faktorji, če se nekatere šole udeležujejo zborovanj ter imajo pouka prost dan, druge šole pa ne, ali pa samo delno. Zborovanja učiteljskih društev so neobhodno potrebna za vse učiteljstvo v svrho poglobitve v po« klicna vprašanja, ne pa samo nekatere. Zato moramo najti pota in sredstva, da bo včlanjeno vse učiteljstvo v stanovski organizaciji. Uverjen sem, da jih bomo tudi našli in tako odstranili rakrano, ki razjeda naše skupno stanovsko telo —ski.