18
Kitajski generali.
se ne morejo prištevati najboljšim ljudem in tudi niso spoštovani, kakor sploh na Kitajskem vojake prezirajo. Kitajski generali so kos starega veka in le čuditi se je, da je dandanes kaj tacega še mogoče. Prav za prav so le nekaki vojni podjetniki. Kakor civilni mandarini, tako kupijo tudi generali svoje službe. General dobiva od vlade gotovo svoto in s tem ima skrbeti za vojake. Kolikor prištedi, to je odvisno od vesti njegove. Mnogi generali imajo veliko vojakov le na papirji, drugi pa moštvo goljufavajo. Več vojakov zlasti sedaj mej vojno ne dobiva plače. Generali računajo na to, da jih v vojni mnogo pade in torej ne bode treba toliko plačati.
Največji grešnik je v tem oziru general Vaj, katerega so Japonci pri Pingjangu pošteno natepli. On je imel pol manj vojakov, nego je pa denarja zanje dobival. Boljši vojaki so mu bili vsi pobegnili in nadomestil jih je z neizvežbanimi dninarji. Ti seveda niso hoteli v boj. Če vojaki pobegnejo, to mnogi {Kitajski generali nimajo za nobeno nesrečo.
Vsi  kitajski  častniki in  generali  niso  taki in  ne
gledajo le na denar in ti imajo tudi dobre in hrabre vojake. Kakeršen je general, taki so vojaki. Sploh so na Kitajskem vojaki bolj udani njih vodji nego domovini in vladi. General Cepaokvaj, ki se je pri Pingjangu do smrti bojeval, je bil izvrsten mož in so ga zlasti inozemci spoštovali. Bil je hraber in prijazen. Po veri bil je muha-medan in tudi njegovi vojaki bili so sami mohamedancir ki so mu bili jako udani in so se krepko borili proti večji sili.
General Kunghoušan je poklican v Peking, in pride pred sodišče zaradi strahopetnosti. Najbrž zgubi glavo, Šantunški guverner poslal je v Peking spomenico, v kateri več generalov in višjih častnikov dolži strahopetnosti, malomarnosti in nezmožnosti. Posebno označuje Vaja in admirala Tingo za prouzročitelja porazov. Cesar je ukazal vsled te spomenice krivce zapreti.
Generali pa skrbe, da ljudstvo ne izve o njih nezmožnostih in sleparijah. Časopise podkupujejo, da pišejo o samih zmagah. Tako pripovedujejo časopisi, da s>f> pač kitajski vojaki prepustili nekatera mesta Japoncem, ali to je bila le zvijača. Jedva so Japonci prišli v mesta, so se razleteli podkopi in nad 30 000 Japoncev je mrtvih. Nadalje se pripoveduje, koliko tisoč je Japoncev zmrznilo, da so jih Kitajci zapodili nazaj čez reko Jalu, kjer so pa jim most zažgali, da so bežeči Japonci nekateri ubiti, drugi pa zgoreli, ali pa utonili. Po teh poročilih so trupla mrtvih Japoncev kar vodo zajezovala. Na Kitajskem vsled tega le malo ljudij ve, kako so njih vojaki povsod tepeni.