\llll IH ••»!« Mimi * a G ,r ’ _ s? VYV \ 5 p. ^ 0-v,.inS' u ^ 1 U Tii c e 3c < n -a D JainelarcL \ y$el> jcleiel, r7.Y\ Ow ,nVZ.Ti GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. - Dopisi se ne vračajo. Stev. 20. LJUBLJANA, četrtek, 30. avgusta 1923. Leto I. Pozdravljeni sodrugi- Dne 3. septembra izidejo iz požare-vaškega zapora sodrugi Filip Filipovič, Vlado Čopič in Nikola Koračevič. Dve leti in dva meseca so jih imeli zaprte buržujski vladajoči krogi — zato ker so bili člani izvrševalnega odbora komunistične stranke. Ogromni proces, ki je bil insceniran po vidovdanskem atentatu, je bil ogromen poraz za vlado. Pred sodnijo je bilo jasno dokazano, da komunistična stranka ni imela nobene zveze z atentatom in izjalovili so se vsi poskusi režimskih Kukomanov in drugih podpornikov, da bi z najbarbaričnejšimi sredstvi pretepanja in mučenja izsilili od osumljencev potvorjene izjave, ki naj bi naprtile atentat komunistični stranki. Proces se je, kakor je splošno znano, spremenil v obiožbe režima demokratskega ministra Pribičeviča. Pribičevič in z njim cela demokratska stranka, ta stranka, ki danes, ko je odrinjena od korit, vpiie o pravici in govori spet o demokraciji, ki pa je, dokler je imela v vladi moč, vršila najbrutalnejšo diktaturo v korist velekapitalistov. Ko je režimski načrt naprtiti komunistični stranki atentat, propadel, so obsodili člane izvrse-valnega odbora zaradi tega, da so propagirali vukovarski program. In danes, ko spet prihajate med nas iz mračnih ječ jugoslovanske buržuazije, sodrugi, mučeniki za veliko idejo osvo-bojenja proletarijata, Vas pozdravlja celokupen slovenski, hrvalski in srbski prolelarijat. Pozdravlja v Vas vse tiste neštete sodruge, ki so trpeli pod belim terorjem zbesnele buržuazije, trpeli za to, ker so se borili odločno za interese milijonov in milijonov brezpravnih proletarcev, ročnih in duševnih, za milijone izkoriščanih po mestih in vaseh. Sodrugi, Vi niste šli poti Kristanov, Koračev in Bukšekov, kakor se že imenujejo vsi ti generali Korunovih socijalistov, Vi niste prodali interesov proletarijata za ministrske stolčke in visoke službe, ampak rajši ste izbrali obleko kaznenjcev kakor, da bi postali izdajalci. Sodrugi! To dobro ve prolelarijat in kakor ste bili zvesti Vi, bo tudi on ostal zvest svojim visokim ciljem. Naj Vam bo kazenska obleka, ki Vam jo je oblekel kapitalistični režim — odlikovanje, edino odlikovanje, ki Vam ga tak režim dati more, kakor je največja sramota za zastopnike proletarijata — ministrski stolček v vladi belega terorja. Pozdravljeni, sivi sokoli na bojnem polju! Pozdravljeni sobojevniki! V času novega razmaha proletarskega gibanja, v času popolnega propada izdajalskega socijalpatrijotizma, a ludi v času najhujšega terorja spet prihajate v naše vrste, da izpopolnite vrzel, ki je nastala z Vašim oanodom. Brez žrtev ni zmage. In največje žrtve in še večje bo zahteval boj za končno osvoboditev človeštva, boj za zmago socijalizma. Le če smo pripravljeni žrtvovati vse, če treba tudi življenje, smo vredni zmage. In v tem žrtvovanju ste nam Vi vzgled, simbol bojevnika, ki žrtvuje vse — zmagi! Živeli sodrugi — mučeniki! Živela konečna zmaga socijalizma! Katoliška reakcija v objemu s pravoslavno. Proti preganjanju bolgarskih delavcev in kmetov. Nad bolgarskimi delavci in kmeti vrši fašistovska kontrarevolucijo-narna vlada, v kateri sedi tudi član izvrševalnega odbora socijalpatri-jotske hamburške internacijonale, gospod Kasazov, nezaslišan teror. Tisoči komunističnih delavcev in kmetov, tisoči kmetov zemljoradniške stranke ječe po zaporih. V Plevni so obsodili sodruge Kacanamskega, Aronova in Halačeva na smrt, 90 drugih sodrugov pa na dosmrtno ali večletno ječo. Sodruga Halačeva so živinsko ubili v zaporu že pred obsodbo. Isti dan so obsodili v Plevni celo vrsto zemljoradniških kmetov in voditeljev na 3—15 letno ječo. Obtoženim sodrugom je bila vsaka obramba onemogočena. Plevensko advokatsko društvo, na čelu s socijal demokratom Markovom je zagovornike dalo z žandarmerijo odstraniti iz Plevne. Člana ruske misije Rdečega križa s. šalpujina so zavratno umorili v plevenski ječi. V Trnovem je preko 100 sodrugov kmetov in delavcev mučeno v zaporu. Isto se vrši po vseh mestih Bul-garije. Bande pod vodstvom policije so oropale delavske in kmečke domove. Bivši Stambolijskijev minister Daskalov je padel kot žrtev najetih morilcev bolgarske fašistovske vlade. Delavci in kmetje! To početje pa podpira bolgarska socijatna demokraciija. Socijalni demokrat Kasazov je član fašistovske vlade, ki besni proti delavcem in kmetom. Vsi delavci in kmetje morajo vzdigniti svoj glas v pomoč bolgarskim delavcem in kmetom. N. D. S. J. sklicuje zato za 8. in 9. septembra PROTESTNE SHODE PROTI MORJENJU BOLGARSKIH DELAVCEV IN KMETOV. Shodi 8. septembra se bodo vršili v Ljubljani, na Jesenicah, v Škofji Loki, Tržiču, Kamniku, na Vrhniki, v Litiji ter v Krmelju. Shodi 9. septembra se bodo vršili v Mariboru, Celju, Ljutomeru, Šoštanju, Rušah in Rajhenburgu. Ura in kraj shoda se naznanijo naknadno. Delavci in kmetje, skrbite za agitacijo, da bo čim večja udeležba ! Dol z belim terorjem ! Živela delavsko-kmečka republika! Živela samostojna Slovenija v zvezi kmečko - delavskih republik Balkana! Delavcu tovarno — kmetu zemljo I j Pokrajinski iz vrš. odbor N. D. S. J. za Slovenijo. V. katoliški shod, ki se je ravno zaključil, pomeni mejnik v slovenski, da v jugoslovanski politični zgodovini. Peti katoliški shod s svojim pompom in paradami je tvoril okvir za glavni cilj klerikalizma in njegove politične siranke SLS, ki je — konkubinat katoliške cerkve s pravoslavno monarhijo, združitev katoliške reakcije s pravoslavno reakcijo, združitev slovenskih reakcijonarcev s srbskimi reakci-jonarci. Zveza med mitro in krono — novo obdobje cezaropapizma. Katoliška Cerkev bo zopet postala to, kar je bila v stari Avstriji, postala bo poleg policije in oborožene sile sredstvo vladujoče reakcije za obvladanje podložnikov. SLS je po vojni kolebala pet let. Klerikalizem, ki se je diskreditiral v vojni popolnoma, ne samo pri nas, kjer so bili ravno duhovniki najhujši vojni hujskači, kjer so ravno klerikalci bili najponižnejši sluge degeneriranih in zločinskih habsburških izrodkov, temveč po celem svelu, ker svetovna vojna je odkrila vso slabost vladujoče katoliške cerkve. Devetnajst stoletij po Kri-stu, ko je krščanstvo pridobilo celo Evropo in Ameriko, ko so milijoni in milijoni duhovnikov oznanjevali nauk evangelija skoro 2000 let, ko je 1900 let imelo krščanstvo vso vzgojo mladine v rokah — je padla ta pod krščanskim vplivom stoječa Evropa v najbolj barbarsko vojno in oznanjevalci besed: »Ljubi svojega bližnjega!« so hujskali na umor in poboj in morilno orožje so božji namestniki blagoslavljali v imenu onega, ki je dal zapoved: »Ne ubijaj!« Svetovna vojna je odkrila popolno idejno propast krščanskih cerkva, posebno katoliške. Odkar je krščanska cerkev postala v četrtem stoletju državotvorna, odkar je sklenila ona (»Moje kraljestvo ni od tega sveta!«) kompromis s posvetno oblastjo, odkar je začela hrepeneti po posvetnem premoženju in po posvetni oblasti, je postala — mrtva, zapustila je nauk sina naza-retskega tesarja in postala je služabnica posvetnih mogočnikov. Najtrdnejša opora vsakega režima, ker »vsaka avtoriteta je od Boga postavljena«. Re-volucijonarna, nravstveno gonilna sila, ki so zanjo tisoči in tisoči mučenikov žrtvovali svoje življenje, ki je v boju za pravico in svobodo rastla notranje in zunanje, je postala kontrarevolucijo-narna veriga, s katero so zasužnjevali mogočniki svoje podložnike. Poleg brahijalne policijske sile za obvladanje nezadovoljnih množic, so dobili mogočniki duhovno verigo katoliškega nauka, ki je zasužnjeval duše. i Po vojni se je zdelo, da se je pojavil v katolicizmu samem klic: »Nazaj k evangeliju! Stran s sramotno tlako, ki jo dela cerkev mogočnikom tega sveta!« Ali cerkvena diplomacija je ta klic udu-šila in prilagodila se je novim mogočnikom. Tudi v Sloveniji je pet let katoliška cerkev kolebala. In posledica tega kolebanja je bila politika katoliške politične organizacije SLS. SLS je skušala svoj izgubljeni vpliv med masami zopet pridobiti s političnimi gesli avtonomije, republikanstva in socijalizma. Imela je uspeh, ali ni bila zmožna, da ta boj dokonča. Interesi cerkve (agrarna reforma, konkordat, (pogodba Jugoslavije z Vatikanom), interesi klerikalizma v šolskem vprašanju, v vprašanju ločljivosti zakona itd.) so bili vzrok, da je SLS morala — kakor politična stranka katoliške cerkve (ne ljudstva) — iskati zveze z vladujočim režimom. 2e dolgo je bil jasen ta preokret politike SLS, ali pre-okret se je moral vršiti polagoma, ker mase so šle na volišče za SLS zato, ker so verjele njenim obljubam, one so volile SLS zato, ker so hotele samostojno Slovenijo, ker so hotele republiko in verjele so revolucijonarnim socijalnim geslom, s katerimi jih je lovila SLS. Te mase bi takoj zapustile SLS, če bi videle, da je ona naenkrat izdala te obljube in poslala navadna služabnica vladajoče srbske reakcijonarne vlade. Zato je SLS svoj umik maskirala na vse načine, zato je rabila pompa petega katoliškega shoda, da natrese izdanim masam peska v oči. Danes je SLS z odprtimi jadri prešla v tabor vladujočega reakcijonarnega režima srbske buržuazije. Ogoljufala je svoje volilce, ogoljufala je Radiča, svojega do včerajšnjega zaveznika. Mi smo že davno opozorili na cilj, kam jadra politika slovenskih klerikalcev. Katoliški shod je potrdil, da smo imeli prav. Protisocijalističnih ekspek-toracij dr. Brejca, plitvega zagovarjanja reakcijonarnega liberalnega »laissez faire« po dr. Ujčiču, se ne bi mogel sramovali niti ata »Narod«. Jugoslovanska reakcija, kulturna, politična in socijalna se zbira in v Sloveniji je prva prešla v ta tabor najhujše reakcije SLS in pa narodno-napredna stranka atata »Naroda«. Generali SLS so šli v ta tabor reakcije, ali volilci SLS jim ne bodo sledili. Slovensko delavno ljudstvo mest in vasi hoče kmečko-delavsko republiko, ono hoče popolnoma samostojno Slovenijo v okvirju zveze kmečko-delav-skih republik na Balkanu, ono hoče gospodarsko osvobojenje delavnega ljudstva mest in vasi, ročnih in duševnih delavcev. SLS je te zahteve slovenskega delavnega ljudstva izdala, zato delavci in kmetje, orbnite hrbet tej SLS. SLS in katoliška cerkev ste danes prešle v službo srbske reakcije, kakor ste popreje bili v službah habsburške reakcije. Delavci in kmetje pa, ki nočejo podpirati srbske reakcije, ki hočejo samostojno slovensko kmečko-delavsko republiko, ki hočejo da dobi zemljo kmet, ki jo obdeluje, tovarno pa delavec, ki dela tam, bodo šli v Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije. Proti zvezi mitre in krone, proti zvezi klerikalizma in militarizma — postavimo zvezo delavcev in kmetov, zvezo dela in razuma. Naj živi kmečko-delavska vlada! Naj živi samostojna slovenska republika! Proč s črno reakcijo in z belim terorjem! ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•♦—♦»« Razredno zavedno delavstvo je edina današnja kulturna levica, edini dedič in borec po buržoaziji izdanega antiklerikalizma. Zaman in neizvedljiva je borba proti klerikalizmu brez borbe zoper kapitalizem. !»♦♦♦»«♦♦♦» ....................... Nemški proietarijat stopa v odločilni boj. Sramotna izdaja socijalne demokracije. Delavstvo zapušča socijalpatrijote, ki podpirajo odkrito kapitaliste. Buržuazni režim Nemčije se bliža z viharno naglico svojemu popolnemu bankrotu. Razkroj se množi od dneva do dneva, in jasno je vsakemu, da stoji Nemčija v sredi meščanske vojne. Mogočni nastop delavstva, ki je potom svojih obratnih svetov pod duševnim vodstvom nemške komunistične stranke z generalno stavko izsilil odstop Stin-nesove vlade Cuno, je prvi korak v ogromnem, končnem boju, ki bo odločil ali se bo Nemčija rešila pod delavsko j kmetsko vlado, v najožji zvezi z delav- | sko-kmetsko Rusijo, ali pa bo postala ! kolonija tujega kapitala. Današnja vlada velike koalicije, ki jo tvorijo vse meščanske stranke od Stin-nesove nemške ljudske stranke — pa do Ebertovih in Noskejevih socijalpatrijo-tov, je zadnji poskus rešiti kapitalistično gospodarstvo v Nemčiji. Ampak ta poskus, to se more reči že danes, je spodletel. Nemško gospodarstvo se ne da več ozdraviti s kapitalističnimi metodami in socijalna demokracija, ta poslednja pomožna četa propadajočega kaiptalizma, je v razsulu in brez upliva med širokimi množicami. Novembra 1918 je zgubila nemška buržuazija prvo vojno. Njena imperiia-listična velesila je bila poražena in padla je militaristično - birokratična monarhija. Pred popolnim polomom so tedaj rešili nemško buržuazijo socijalni demokrati, ko je Noske v zvezi s carskimi oficirji Viljema tl. krvavo udušil nemško socijalno revolucijo. Ko je Noske dal zahrbtno ubiti Karla l.iebknectita in Rozo Luksemburgovo. Sedaj, leta 1923, po šestmesečni zasedbi Poruhrja, je nemška buržuazija izgubila drugo vojno. Nemška buržuazija je rabila ogromne vsote za vodenje poruhrske gospodarske vojne, ali ona ta denar ni žrtvovala iz svojih kas, ki so polne dolarjev in zdravega denarja, ampak pokrivala je te stroške s tiskanjem biljonov in biljonov papirnatih mark. Na ta način je buržuazija zaslužila sicer ogromne profite in je neizmerno opljačkala delavstvo, uradnike in ostalo revno prebivalstvo — ampak uničila je tudi državne finance in nemško valuto. Da bi se rešila pred popolno katastrofo nemške marke in da bi preprečila socijalno revolucijo, se nem-sak buržuazija pripravlja na sporazum s francosko buržuazijo. Stinnes je že v zvezi z znanim Schneider-Kreuzot (naj-večja železarska družba v Franciji), Krupp že vodi pogajanja za združenje s koncernom de Wendel (največji premo-garski baron Francije). Nemška bur-žuazija rajši prodaja svojo domovino (ta nacijonalna buržuazija, ki se kar ce- di narodnosti!), kakor pa, da bi privolila v zmanšanje svojih profitov. Pa še predno je ta drugi poraz nemške buržuazije dobil svojo končno obliko, se pripravlja tretji, konečni poraz nemške buržuazije. Nemška buržuazija, ki je porabila gospodarski boj v Po-ruhrju za izvor ogromnih profitov, a je vrgla vse trpljenje in stroške boja na ramena delavcev in malih kmetov, ni več sposobna braniti nemški narod pred napadom francoskega imperialističnega kapitalizma. Njen boj — seveda na račun delavnega ljudstva — v Poruhrju je silno poostril razredne boje v Nemčiji. Dolar, ki je v začetku poruhrske gospodarske vojne slal 7.500 mark, stane danes 7,500.000 mark. Ta padec valute je povzročil silno draginjo, ker cene živ-Ijenskim potrebščinam rastejo od ure do ure, tako, da mezde delavcev in plače nameščencev temu skakanju ne morejo slediti tako, da dočim fabri-kanti, ki prodajajo svoje produkte za dober denar (dolarje, franke), imajo vedno večje dobičke, dočim delavci, nameščenci in mali kmetje padajo v vedno večjo lakoto in bedo. Položaj delavstva, nameščencev in majhne buržuazije (mali kmetje, branjevci, obrtniki, zdravniki, umetniki itd.) je postal obupen. Veletrgovci špekulirajo skupno z veleposestniki še na večjo draginjo, tako, da so življenske potrebščine skrili in in jih nikjer še za drag denar ni več za dobiti. Kruh na karte stane že funt 500 tisoč mark! Širom Nemčije so veliki nemiri vsleu gladu, štrajkovno gibanje se širi, a buržuazno-socijalpatrijotska vlada ni v stanu ta obupni položaj premagati. in tano se bliža tretji konečni poraz nemške buržuazije. Leta 1918 je buržuazija ušla končnemu porazu s pomočjo socijalpatrijo-tov. Ker takrat so oni obvladali še strokovne organizacije, bili so edina močna, organizirana delavska stranka (komunistična stranka je bila šele v povojih leta 1918). Tedaj so še oni lahko demago-ško izrabljali položaj Rusije, ki je ravno tedaj bila najtežje boje s svetovno reakcijo, ki je tedaj bila v najsilnejši državljanski vojni. Ali danes je položaj drugačen. Položaj nemškega delavca je stokrat slabši nego ruskega; Nemčija bi morala letos umreti gladu brez ruskega žita, ki se uvaža po bolj nizki ceni, nego jo zahtevajo nemški agrarni baroni; gospodarstvo Rusije se boljša od dne do dne, a Nemčija vsak dan bolj propada, in nemški delavec pada v vedno hujš obedo in lakoto. Pred vsem pa je danes v Nemčiji silna, organizirana komunistična stranka, ki vodi nemški proietarijat v boju. Večina proletarijata je že v njenih vrstah in tisti del, ki je še sedaj ostal zvest socijalpatrijotom iz konzervativi-zma, v zadnjem času vsled izdajalske socijalpatrijotske politike pristopa tru- moma k komunistom. Pristopajo vodilni socijaldemokrati (posl.Obuch, dr. Stein, Zubeil itd.). Pod vodstvom komunistov so se združili proletarci vseh strank (tudi socijaldemokratski) v obratne svete, ki so postali odločilen faktor proletarskega boja na podlagi enotne fronte. V socijaldemokraciji sami raste silna opozicija (od poslancev ji pripada že več nego žž), ki nastopa proti ofici-jelni politiki socijalpairijotskega vodstva. Zadnje volitve v strokovnih organizacijah so kljub silnemu terorju socijalpatrijotske birokracije prinesle zmago komunistov. Kakor socijalpatrijoii, se nahajajo v krizi tudi fašisti. Fašisti, osnovani kakor bojna četa buržuazije, so imeli velik vpliv pri propadajoči mali buržuaziji (inteligenca, mali obriniki itd.), ki je bila nacijonalistično orijentirana. Sramotna izdaja buržuazije v porurskem boju njena skrb za profite na račun nemškega ljudstva je odprla tudi tem vrstam oči in tudi oni prehajajo v trumah v skupno bojno fronto bojujočega pro-letarijaia pod vodstvom komunistov. Socijaldemokratski pruski notranji minister je skušal s silo zatreti ta pokrei, razpustil je izvrševalni odbor obratnih svetov, nastopil proti stotnijam z izjem- nim zakonom. Na drugi strani hočejo rešiti socijalpatrijotski birokrati svoja mesta v sirokovnih organizacijah s tem, da izključujejo tik pred kongresi vse podružnice s komunistično večino. Ali vse to ne pomaga več. Gibanje proletarijata pod vodstvom komunistične stranke je tako silno, da gre lahko preko vseh teh šikan na dnevni red. Socijalpatrijotska vlada več nima moči, da bi to gibanje zatrla. Nemško delavno ljudstvo gre v boj pod vodstvom komunistične stranke, gre v poslednji odločilni boj za dosego kmečko-delavske vlade, v boj za sovjetsko republiko, ki bo v najožji zvezi z zvezo sovjetskih republik Rusije obranila nemški narod pred zasužnjenjem po francoskih kapitalistih. Mednarodna reakcija bo storila vse, da to prepreči, a dolžnost proletarcev celega sveta je, da ta boj podpirajo in da preprečijo vse nakane svojih buržoaznih vlad proti nemški revoluciji. | Prihodnje mesece se bo dobojeval gigantski boj v Nemčiji in jasno je, da bode podlegla nemška buržuazija in z njo bo uničen tudi tisti kapitalistični pankrt, ki se mu pravi nemška socijalna demo-j kraeija Eberla in Noskeja. | Naj živi nemška revolucija! Zunanji političen pregled- Laški reformistični strokovni birokrati so kapitulirali pred fašisti. Konferenca laške reformistične strokovne zveze je po večdnevni razpravi sprejela sklep, kjer pravi, da je neodvisna od vseh strank in vlad, da se pa ne protivi načelno nobeni vladi, v interesu delavskega razreda(l). Laška vladna Agencia Stefani, priobčuje ta sklep s tem komentarjem: »Ta sklep je važen, ker dosedaj se je smatralo strokovno zvezo za revolucijonarno organizacijo, ki je bila v najtesnejših zvezah, da skoro istovetna s socijalistično stranko Italije. Potrebno je omeniti, da se strokovna zveza ne protivi niti sedanji fašistovski vladi. Živela zveza socijalpatrijotov z Mussolinijem! To je praktično pojmovanje socijalizma, kajne gospodje okoli »Zarje«! Komunistična stranka v Italiji se giblje. Kljub najhujšemu terorju od strani vlade je izšel v Milanu nov tednik komunistične stranke »Lo stato operaio« Delavska država). Začela se je močna agitacija za izdajo novega dnevnika, ker je fašistovska vlada vse dosedanje dnevnike ustavila. Slučaj sodruga Serratija. Kakor znano so sedanji gospodarji laške socijalističnc stranke (maksimali-stov), ki so dobili večino na kongresu le s pomočjo Mussolinija, ki je vse delegate, ki so bili pristaši Serratija, kateri je zahteval takojšnjo združitev s komu- nistično stranko, dal pod ključ, izključili iz stranke vse sodelavce Serratijevega tednika »Le payne rosse«. Ta sklep je povzročil med najboljšimi sodrugi tak vihar, da se zdi sedaj, da bo vodstvo prisiljeno ta sklep preklicati. Muslimani proti angleškemu imperija-iizmu. V Teheranu v Perziji je čez 8.000 muslimanov priredilo demonstracije proti Angliji. Demonstranti so udrli v parlament s črnimi zastavami in so njihovi govorniki silovito napadali Anglijo zavoljo preganjanja muslimanov v Mezopotamiji po angleških mogotcih. Dunajska »Arbeiter Zeitrng« proti profi-delavskim divjaštvom socijalpatrijotov v Nemčiji. » »Arbeiter Zeitung« piše: »Državni zbor je odglasoval zaupnico novi vladi, kar pa to ne ovira, da ne bi nadaljevala svojih umorov. Vsak dan prinese nove surovosti. Oficijelne časopisne agencije javljajo, da je prišla policija ali Reichs-vvehr »v položaj«, da je morala rabiti orožje. Moriti delavstvo, ki se buni pod udarcem grozne bede, je postopanje, ki se ga ne more nazvati drugače nego barbarsko, to je zločin, ki je v stanju vzeti vsako zaupanje do Stresemanna. Vlada, ki se imenuje demokratična, bi se morala čuvati, da se ne bo bralo v časopisih novice, ki spominjajo na zločine, zagrešene v vojni.« LISTEK. D Anin: Govor slov. inteligenci1. (Nadaljevanje.) Toda kaj je kultura, dragi mpji intcligcnti? Vi pravite, da ste nosilci in stebri kulture, pa mi boste odgovorili na to vprašanje. Kadar vas slišim govoriti o kulturi, se mi zdi vedno tako smešno. »Srbija ie v kulturi «,to let za nami. Kje je ona s svojo industrijo, s svojimi železnicami, s svojimi cestami?« Včasih, vendar redkeje, slišim: »Pa tudi v književnosti in glasbi so daleč zn nami«. . Potemtakem so kultura najprei tovarne, potem železnice, kanali, ceste in mostovi in končno literatura in glasba. Ne, draga moja inteligenca, v tovarnah ni prav nič kulture, niti niso železnice, kanali, ceste in mostovi kultura, pa tudi knjige, note in šola niso kultura. Kultura je duševno stanje človeka. Merilo za kulturo človeka je njegova občutljivost za dobro, lepo in pravo. Narodna kultura je duševno stanje narodov. Merilo njegove kulture niso tovarne, železnice, kanali, ceste ia mostovi, pa tudi ne knjige, opere, šole — ampak njegova občutljivost za dobro, lepo in r-ravo. * Danes nadaljujemo s tem podlistkom, ki smo ga začeli s 13. Številko. Kdo je v tej revoluciji bolj kulturen: naš ruski vziok ali evropski zapad? Ali je bolj kulturna grupa ljudi, ki dela na vse pre-tege, da bi nas na novo zasužnjila svojemu kapitalu, da bi nas napravila hlapcem v svojih tovarnah in izpila iz naših delavskih teles naše poslednje sokove, ali je bolj kulturen narod, ki nam požrtvovalno in v naj-večjem altruizmu neprestano kliče: »Bratje, ne dajte se na novo vpreči v tovorni voz svetovnega kapitalizma, ne dajte se več ukloniti v njegove suženjske okove, evo me, jaz vaš brat, brat vsem izkoriščevanim enako, izkoriščevanim Nemcem, Angležem, Francozom, Italijanom, Culukafrom prav tako, kakor izkoriščevanim Poljakom, Čehom in Jugoslovanom, sem pripravljen boriti se z vami in umirati z vami v krvavih bojih, da se vsi izkoriščevani osvobodimo, da odrešimo ves svet kapitalističnega go-spodstva, ki nas goni v svoje tovarne, v svoje podzemeljske rove, v svoje katorge, v svoje jetnišnice, da izmozgani in izžeti nimamo več časa, ne zmožnosti misliti na to, kaj je dobro, kaj lepo in kai pravo, ampak smo v svoji kulturi ponižani do voznega živinčeta!« . „ In ruski narod ima mani tovarn, mam železnic, manj cest, manj kanalov in skoro je ime! tudi manj Šol, kakor mi zapadni Evro- P Kdo se vam zdi bolj kulturen, dragi slovenski inteligenti, evropski zapad ali revo-luciionaren ruski vzhod? Na svojem begu čez Albanijo sem naletel v Prizrenu na neko stražo pred nekim vojnim skladiščem. Bil je to srbski starec, trctjepozivec, doma nekje od Knjaževca. Starec je slonel ob svoji dolgi puški in plakat. Videč njegovo bol, se obzirno ustavim pri niem, pa ga skušam z lepimi besedami potolažiti; on pa mi odgovori: »Veš, gospod, imam dva sina in dva vnuka v vojski in za nobenega ne vem, da li še živi. Dva sina sem izgubil v prvi naši vojni s Turki. Toda vse to me ne boli. Ne boli me iudi, da bom moral pustiti svoje stare kosti v teh mrzlih gorah. Toda misel, da Bolgar gazi mojo hišo, tisti Bolgar, ki sc križa ravnotako s tremi prsti kakor jaz, ki je iste vere kakor jaz, ki govori isti jezik kakor jaz, moj sosed in po Bogu brat — vidiš, to me boli. Da mi je pogazil moio hišo Turek, da mi io ie pogazil Švab, da mi je zgorela, vse bi lahko prenesel, ali da mi jo skruni brat, vidiš, tega ne morem prenašati«. Dragi intcligcnti, vprašam vas^ kdo je bil bolj kulturen, ta knjaž.evski čičo ali tisii naši univerzitetni profesorji, ki so sc med vojno izpisali v divjem sovraštvu prot. bolgarskemu bratskemu ljudstvu? In ta kultura ie cilj vsega človeštva. Ta kultura je edini njegov pravi cilj. Vse drugo so samo zmote naše . To pa, kar mi vi navajate za kulturo, bi morali biti pomočki za razvijanje kullure. In samo s tega stališča moramo precenjevati vse te pomočke. Ali služijo te stvari res razvijanju našega duševnega stanja, ali ne. In vse, kar ne služi temu, moramo zavreči in porušiti brez pomislekov in brez odloga. In vi ste kulturni delavci... Da, toda vaši duševni produkti služijo danes samo enemu razredu: razredu pijavk narodovih in vaše besedičenje o narodni kulturi, je le besedičenje brez vsebine. Vaše povesti, vaše pesmi, vaše sin-fonije, vaše drame, vaše opere, vaša gledališča, vaši koncerti služijo brezdvomno razvoju duha — toda čigavega? Ti vaši produkti služijo v razvoj duševnega stanja onemu razredu, ki je za duševen razvoj najmanj dovzeten in najmanj prikladen, t. j. razredu meščanskega kapitalizma, razredu pijavk narodovih, ki te duševne vaše produkte razredu delovnega ljudstva neprestano podražuje in jih monopolizira zase. Narodu pa, ki dela in ne izkoriščuje dela drugih, ki ne živi od profita, izžetega iz tujih žuljev, pa odpadajo komaj drobtinice od teli vaših produktov in še te 9r^uo na račun njegovih najskromnejših vsakdanjih življenjskih potreb. ... Cesto na nastopi vprašanje, cc so vasa nailepša duševna dela, vusl nailepši idejni proizvodi vobče kulturno delo. Iznajdba telegrafa, telefona, letala različnih žarkov itd ali so ti divni produkti človeškega duha tudi še kulturna dela, kadar služijo, da se z njihovo pomočjo ubijajo ljudje, uničujejo nešteta ljudska blagra in zasužnjavajo celi deli sveta? Kadar vaše pesmi, vaša glasba navdušuje brata v boj proti bratu, mislite vi, da so to kulturna dela? Mislite li vi, da niste sami odgovorni za učinke teh svojih duševnih proizvodov? (Dalje sledi.) Zbirajte za tiskovni sklad „Glasa svobode"! Tako sodi Arbeiter Zeitung o Strese-ananovl vladi, v kateri sede kar štirje so-cijatpatrijoije, med njimi ožji pristaš in bivši sotrudnik Arbeiterce Stilferding. Živela II. internacijonala policajsoci-jalisfov! Vsled padca nemške marke bo z 23. avgustom znašala urna mezda v Nemčiji 1 milijon mark. V Nemčiji se poJožaj vsak dan poostruje. Kapitalisti .so se toliko časa »konsolidirali«, da so sedaj v polnem razsulu. Tiskarne, kjer se tiska denar, ne morejo več zmagovati dela in delavstvo ostaja brez plač, ker podjetniki ne dobijo pravočasno denarja. Dogodki v Nemčiji so vredni, da jih zasledujemo z največjo napetostjo; saj slej ko prej bo enaka anarhija morala slediti tudi v drugih državah, tudi SHS pride na vrsto. Cene v Berlinu. Surovo maslo 2 milijona funt, meso srednje kvalitete 1 do 1 H milijona funt, 1 slanik (Hering) stane 120.000 mark itd. vsaka stvar sto tisoč, milijon. — Nemci so se svoj čas norčevali iz sovjetske Rusije. Danes pa je nemška marka manj vredna kot ruski rubelj. V Rusiji je letos obdelane 59.4 milijonov desetin zemlje. Lani je bilo obdelane 49.5 milijonov desetin. Lani se je pridelalo. 2750 milijonov pudov žita, letos se ga bo pridelalo nad 3000 milijonov pudov. V Kemalovi novi Turčiji so se v juliju mesecu izvršile »volitve«, pri katerih je Kemalcva vladna stranka na vseh voliščih dobila absolutno večino. Opoziciji se je zabranil vsak stik z masami. Na voliščih je vsak volilec dobil koverto (glasovnico), katero je vpričo policije moral oddati volilni komisiji. Te volitve so bile le izsiljeno priznanje zaupnice Kemalovi vladi. Proti komunistom nastopa Kemal z vso brezobzirnostjo. V ječah ginejo vsi komunistični voditelji, v kolikor se jim ni posrečilo ubežati preko meje. Sodniki, ki so nekaj nedolžnih komunistov oprostili, so bili upokojeni in proces proti komunistom je bil predan v roke »zanesljivim« sodnikom. aaisaiBRiimaBMHflSHnsBsssaHisniiigi ~ n 3 S Primorani smo s 1. sepiem-b biom 1923 povišati naročnino * za »Glas Svobode« za 50 para s pri številki. Tako bo od da» a našnje številke naprej naroč- g g nina za mesec 6 Din, za četrt g ■ leta 13 Din in za pol leta 36 Din. a H M m Posamezna številka stane ni | 1.50 Din. a Ne bomo tukaj pripovedo- g g vali, da moramo storiii ta ko- g rak vsled naraščajočih tiskar- g niških stroškov itd., ker parne- n § ten in razredno-zaveden na-g očnik in član »Neodvisne Deti lovske Stranke Jugoslavije« to 5 itak sam uvidi. 2 Din na mesec j poviška, ni toliko, da bi se ne ■ moglo utrpeti. Vsakomur, ko- * mur je mar proletarski list in * njega prospeh, bo rad priložil ■ k dosedanjim 4 Din še 2 Din. Podpora »Glasu Svobode« ■ so le njegovi razredno-zavedni m naročniki in čitatelji. In »Glas a Svobode« se naslanja le na S nje. Komur pa je žal pribaviti * še 2 Din (mislimo, da jih med § našimi naročniki ni) je pa itak 5 s tem dokazal, da se nanj ni « zanesti tudi v drugih slučajih, * kjer je treba pokazati moža še S bolj, nego pri teh 2 Din po-{j viška. - Današnji številki smo prilo- ■ žili položnice celi nakladi, da £ tudi naročniki, ki imajo že pla-j čano naročnino naprej, po- ■ šljejo povišek. r S sodružnim pozdravom J Uredništvo in upravništvo »Glasa Svobode«. Strokovni pregled- Ul. Delavna vzajemnost lArbeitsgemcin-vscliaft), vzrok slabega odpora delavstva. Delavski razred je napram ofenzivi kapitala skoraj brez moči. Proletarijat ni bil sposoben organizirali obrambnih akcij, niti ni bil zmožen na ofenzivo kapitala odgovoriti s protiofenzivo. Vzroke te slabosti moramo iskati v delavni vzajemnosti s kapitalisti, katero so pričeli izvajati Amsterdama. Amsterdamski strokovni birokratje ■so nastopali tako, kot bi imel proletarski ■razred s kapitalističnim razredom res kake ‘skupne interese. Birokratje so žrtvovali interese delavstva, da so ohranili kapitalistično državo. Oni ne marajo razrednega -boja jn so zagrizeni nasprotniki revolucije. (Krekič 1520. leta ob priliki železničarskega štrajka: Štrajk se mora nehati, ker drugače propade srbska država; »črni petek« v An-gliii (tu so Amsterdamci zrušili rudarski št ta (k *da ne propade država«) itd,, itd. Primerov za io imamo po vseh deželah več kot dovolj.) Reformistična metoda delavne vzajemnosti s kapitalisti, katero izvajajo Amster-damci, povzroča delavstvu poraz za porazom -in podžiga kapitaliste, da vedno znova navaljujcjo na proletarijat. Vsak odpor delavstva proti poslabšanju današnjega bednega stanja vsebuje v današnjem stadiju revolucionarne konsekvence. Ker se Amsterdamci teh konsekvenc zavedno iz-■ogibliejo, postajajo kontrarevolucionarni, '-(»ostajajo prostovoljni agentje buržuazije. Vsak čin delavne vzajemnosti tesnejše veže Amsterdamce na nacionalne buržuazije. V zvezi z njimi se bojujejo proti revolucionarnemu delavstvu in proti inozemski konkurenci. S tem preprečujejo že v naprej vsako mednarodno akcijo in ovirajo tako boj delavstva za obdržanje že pridobljenih pravic in pomagajo tako svetovni buržuaziji k vedno novim zmagam. IV. Cepljenje strokovnih organizacij. Proti tej politiki delavne skupnosti z bur-žuazijo nastopajo večje plasti delavstva in zahtevajo, da se organizira proti ofenzivi kapitala močan odpor. Čim bolj zahteva revolucionaren proletarijat, da se organizira odpor proti kapitalistom, tem bolj prihajajo reformistični amsterdamski strokovni birokratje v nevarnost, da morajo svojo reformistično politiko opustiti ali pa da izgubijo ves vpliv na mase in na delavske organizacije. S tem pa, če izgube vpliv na mase, postanejo pa za buržuazijo brez pomena in tega se najbolj bojijo. Preteča izguba njihove pozicije v meščanski družbi, navdaja Amsterdamce s posebnim gnjevom napram revolucionarnim delavcem. Delavna skupnost z buržuazijo je za birokrate važnejša, kot enotnost strokovnih organizacij. Da rešijo to svojo delavno skupnost, žrtvujejo ne samo razredne interese delavstva, ampak tudi enotnost strokovnih organizacij. Da se znebiio opozicije v svojih organizacijah, izključujejo sprva voditelje opozicije in kjer to ne zadostuje izključujejo cele krajevne organizacije. Niii cepljenja strokovnih organizacij se ne vstrašijo Amsterdamci, kar priča danes Čehoslovaška, Nemčija in Francija. Ne briga jih, če s tem sto in siolisoče proletarcev zapade indiferentizmu in če delavstvo razcepljeno in neenotno gubi pridobitev za pridobivajo, za katere se je svetovni proletarijat boril petdeset let. Amstcrdamcem se zdi, da je manje zlo cepiti in rušiti strokovne organizacije, kot pa spremeniti reformistično taktiko v revolucionarno. Mednarodno delavsko gibanje vedno boli in bolj razkrinkava reformiste. Po končani svetovni vojni so reformisti izdali parolo: »Konsolidirajmo buržuazne države; s konsolidiranjem držav se bodo tudi delavni pogoji delavstva popravili«. V konsolidiranju buržuaznih držav so bili in so še reformistični socialni demokratje brezobzirni napram revolucionarjem. V Nemčiji so pomorili najboljše revolucionarje: s. Karla Lieb-knechta, s. Rozo Luxemburgovo in mnogo drugih. 2e pet let socijalni demokratje, kier imajo še kaj vpliva oficijelno kot vladna stanka ali pa kot lojalna opozicija, ščitijo buržuazijo pred revolucijo. V Italiji se reformisti hvalijo, da so preprečili, da ni prevzel proletarijat oblasti v svoje roke in da jo je prevzel Mussolini, na Madžarskem so reformisti pomagali zrušiti diktaturo proletariata in pobesiti in pomoriti voditelje madžarske revolucije. Na Poljskem so reformisti sodelovali pri vojni proti sovjetski Rusiji in še danes dopusiijo oboroževanje Poljske. Na Češkem pa tudi pri nas v SHS so reformisti dopustili, da je proti komunistom bil izdan zakon o zaščiti države in tako pomagali kapitalistom, da so se polastili absolutne oblasti. V Nemški Avstriji so vladali toliko časa, da se je buržuazija pripravila in prevzela oblast. Povsod so ščitili pod parolo demokracije interese kapitalistične diktature. Toda vse prizadevanje reformistov, kapitalizma ne more rešiti. Razkroj svetovnega gospodarstva se širi in nadaljuje in v srednji in jugovzhodni Evropi narašča revolucionarno pibanje. Tudi tu pomagajo propadajoči buržuaziji zopet reformisti. V Bolgariji pomagajo kot vladna stranka fašistom, da pobijajo in preganjajo komuniste in kmečko gibanje. V Italiji, kjer se ze krha moč fašizma in se poraja zopet revolucionarno delavsko gibanje, se družijo s fašisti in sklepajo z njimi enotno fronto proti komunistom. V Nemčiji so do zadnjega branili delavstvu sovražno Cuno-vo vlado. V Nemčiji se pripravljajo fašisti na prevzetje oblasti po bolgarskem vzorcu in reformsti odklanjajo poziv komunistov za enoten odpor proti fašistični nevarnosti. Razredni boj postaja povsod izrazit. Na eni strani kapitalisti, fašisti, buržuazija, na drugi strani proletarijat. In pri tej diferenci-jaciji se postavljajo reformisti na stran ka- pitalistov in se borijo proti revolucionarjem. Delavstvo to spoznava in jih zapušča ter pristopa v revolucionaren tabor. V Franciji zadobivajo pristaši RS1 vedno večji vpliv v strokovnih organizacijah. 29. in 30. julija se je vršil v Parizu kovinarski kongres, na i