„DOM IN SVETS' 1891, štev. 2.
51
S posebnim zanimanjem in z veliko navdušenostjo ga je sprejela in ž njim občevala rumunska kraljica Elizabeta, slavna pisateljica z imenom Sylva Car-men. Celo v Carigradu je žel slavo. Sultan je bil posebno zadovoljen z njegovim igranjem. Da so ga slovanski bratje sprejemali z dvojno radostjo, ni skoro treba omenjati.
Ondfiček je jako pohleven v svojem vedenju in v obče skromen. Povsod se kaže Ceha in Slovana; najrajši igra slovanske predmete.
Sedaj je Ondfiček v najlepši dobi življenja. Cehi se ga po pravici radu-jejo. Našim mladim čitateljem pa bodi vrli naš umetelnik vzgled neumorne pridnosti in jeklene vstrajnosti.
P. Ladislav Hrovat
c. kr. gimnazijski profesor v pokoju, slovenski pisatelj. (Spisal F. H.) (Konec.)

*l?ol^avno v tistih »Novicah« ie (na '-%j strani 330. in 337.) prav ob-^ širno pokazal, kako naj si pomagamo v drugih ozirih. Načrtal je prav obširno, kakšno naj bi bilo »berilo« za višje gimnazijske razrede, da bi mogel učitelj uspešno poučevati v slovenščini.
Tudi še ni bilo »slovenske slovnice«, ki bi vsaj nekoliko zadostovala zahtevam. Marljivi A. Janežič je jel nabirati gradiva za tako slovnico; naš gospod profesor ga je pri tem delu pridno podpiral. Jel je priobčevati v Janežičevem »Glasniku« in v poročilih novomeške gimnazije obširne slovniške razprave, takon.pr.: slovenski genitiv fporoč.1.1862.), slovenski dativ (»Glasnik«, 1. 1863.), slovenski lokal (»Glasnik«, 1. 1862.), deležniki v slovenskem, jeziku, kako jih rabiti (»Glasnik«, 1. 1862.), »a/ko •— ko — ce« v pogojnih stavkih (»Glasnik«. 1. 1862.), kedaj je rabiti v odvisnih stavkih »ktcri, -«, -o. in ki« (»Glasnik«, 1. 1863.), »&i«,
.DOM IN SVET" 1891, štev. 2.
slovenski konjunctiv (»Glasnik«, 1. 1864.), kako je sloveniti besedo »Begriff« (poroč. 1. 1865.).
V poročilu leta 1867. je priobčil pravila za slovensko pisavo s posebnim ozirom na rabo brezglasnic (enklitik). Želeti bi bilo, da bi ta sestavek prav pazno prečital marsikateri slovenski pisatelj, ker se čestokrat ravno te besedice najbolj napak stavijo, — in vendar dado, prav stavljene, govoru in pisavi šele pravo lepoglasje.
Razven omenjenih slovniških razprav je priobčil učeni gospod profesor tudi razne zgodovinske preiskave, tako n. pr. v »Zlatem veku« : Staroslovenščina, v poroč. gimn. leta 1865.: Hijeronim — čegav je ?, v poroč. 1. 1869.: Vvod v So-kratovo Apologijo, v »Glasniku« 1. 1865.: Paperki staroslovenski in v poročilu 1. 1878.: Slovenski dom, razprava o razvoju slovenske literature.
S temi in enakimi razpravami je kazal učeni gospod profesor, da je slovenski
4*
52
P. Ladislav Hrovat.
jezik dovolj gibčen tudi za učene razprave. Le treba ga je znati.
In res ! slovenščina je napredovala od leta 1848. z brzimi koraki. Neumorni boritelji na političnem polju so-se trudili, da ji pridobe v šoli in v uradu potrebno in pravično veljavo. Nasprotniki so vedno očitali, da še ni izomikan slovenski jezik za šolo in urad. Tem nasprotnikom je bilo treba pokazati z vzgledi, da se lažejo. Naš gospod profesor je bil eden izmed onih, ki je oral ledino na tem polju. Razpravljal je časo-slovje latinskega jezika in je primerjal s slovenskim, učil je, kako se dado tudi grški in latinski klasiki prav gladko prelagati na slovenski jezik. Za vzgled je preložil Ksenofontove Memorabilije na Sokrata v »Klasju iz domačih in tujih logov« 1. 1862. — Skoro gotovo je ta prevod izmed najboljših, ki jih ima slovensko slovstvo iz starih klasikov. — Takisto je priobčil tudi L, II. in IV. govor Ciceronov zoper Katilino v »Zori« 1. 1872. V rokopisu ima prevod Julija Cezarja »de bello Gallico«, katerega ni dal tiskati, češ, da ne bi podpiral le-
nobe. —¦ Z zlatimi črkami pa bo vedno ostala zapisana v slovenski literarni zgodovini njegova Slovensko-latinska Slovnica za slovensko mladez (Novo Mesto 1874.). ker je prva v jeziku »Kirilove« hčerke.
S tem smo v kratkih potezah narisali delovanje p. Ladislava Hrovata na slovenskem slovstvenem polju. Kar je storil kot marljiv učitelj v 36 letih za razvoj slovenske ideje, ni treba omenjati, ker je še dovolj živih prič.
Omenimo naj le še, da je bil kot mašnik reda sv. Frančiška tudi vedno neumoren delavec v Gospodovem vinogradu. Če ga niso šolski posli zadrževali, bil je pripravljen iti v spovednico, ali k bolnikom vsako uro, kadarkoli so ga klicali.
Ko je po 361etnem delovanju z le tošnjim šolskim letom prosil pokoja, odlikoval ga je presv. cesar za njegove zasluge za slovstvo in šolo z zlatim križcem s krono za zasluge.
Mi le želimo, naj še mnogo let zaljša njegove prsi zlati križec!
¦~$+
BS
Sobica.
zobica tiha!
e5|s Loči me s svetom kot mniha, J^la se zapri za menoj!
Ko se tako-le sam
Z dumčico poigram,
Slobodo dišem s teboj,
Sobica tiha!
Sobica tiha!
V  tebi gosteje se vzdiha,
V  tebi sladkeje smeji! Mlado utriplje srce, Nove svete želje, Kakor da molim se zdi, Sobica tiha!
Sobica tiha!
V  tebi mi solza usiha, Vshaja veselja mi dan. Tukaj čakam lahko, Kdaj me možje odneso
V  tišji, prsteni stan, Sobica tiha!
J. —ek.