Ilustrirani Slovenec
Leto V     Tedenska priloga Slovenca (št. 173) z dne 28. VII. 1929    štev. 30
Lepote naše slovenske zemlje: Rinke, v ozadju Savinjsko edlo v Kamniških planinah
234
Na desni:
Verski mir v Mehiki
Dne 21. junija t. 1. je bil sklenjen med ine-liiškiin predsednikom Portez Gillom ter nadškofom Ruizem in škofom Diazem sporazujn, ki gSL je papež odohril in ki bo tvoril podlago za končno ureditev vseh siX)rov. Glede na to se jc v nedeljo 23. junija obnovila po vseh mehiških cerkvah zopet shi/ba božja, kar je vzbudilo velikansko navdušenje vseh katoličanov. .Slika nam kaže »rizor. kako hvaležno ljudstvo i>bsipa predsednika Gilla s cvetjem in konfeti j i v zahvalo, da je dal deželi zopet verski niiv.
Spodaj :
Krov angleške ladje "Eagle"
ki je rešila ponesrečene španske prekooceanske | letalce. Na krovu je videti ladjiuo posadko in ponesrečeno letalo »Numancia«.
Spodaj:
Angleški kralj Edvard
se je po dolgotrajnem bolehanju končno vrnil v svojo Buckinghain-sko palačo v Londonu, kjer je bil navdušeno sprejet od velikanskih množic ljudstva.
Spodaj:
Velikanski požar petrolejski^ vrelcev
Santa Fé Springs (Kalifornija), ki je uničil nad 40.(X)0 ton petroleja in povzročil 170 milijonov dinarjev škode. Gasilci, oblečeni v azbestne uniforme, so mogli [x>žar le lokalizirati, na kako gašenje požara samega pa seveda ni bilo mogoče niti misliti.
Včasih so batikovce in vrednostne papirje, ki so bili vzeti iz prometa, slovesno sežigali, sedaj pa opravljajo tudi uničevanje tega kar s stroji za nizrezxjvunje. Slika nam kaže tako razrezovanje v berlinski upravi državnih dolgov.
235
Epilog srbsKo-nemške borbe za Belgrađ 1.1915.
Pred kratkim so začeli izkopavati na obrežju Donave v Belgradu srhske in avstro-ogrske vojake (glej sliko zgoraj na desni), ki so padli v ljutih borbah za Belgrad septembra 1915. Počivali so v dveh velikih skupnih grobovih na obrežju, sedaj so jih pa prepeljali na belgrajsko vojno pokopališče. Slika zgoraj na levi nam kaže tedanjega majorja (sedaj polkovnika) Lj. A. N e d e 1 j k o v i ć a , ki je bil kot poveljnik II. bataljona 14. pešjjolka fl. poziva, poslednji branilec Belgrada in je vodil zadnje »ulične borbe v mestu, dokler se ni na povelje umaknil z ostankom svojih čet k ostali armadi. G. ?Vedeljko\-ić je odlično sodeloval tudi pri zavzetju Celovca in Gosposvetskcga polja ob priliki koroške ofenzive leta 1919. ter je vnet podpiratelj našega »Ilustriranega Slovenca«.
Jugoslavija na barcelonski mednarodni razstavi
Na veliki mednarodni razstavi v Barceloni, ki se je udeležujejo vse kulturne države sveta, je tudi naša država zastopana tako častno, kakor menda doslej še na nobeni razstavi v tujini. Že paviljon sam (glej sliko na levi), delo belgrajskega arhitekta D. Brašovana, vzbuja splošno pozornost in velja poleg nemškega za najlepšega vse razstavne. Zgrajen je ves iz lesa, njegovao notranjo ureditev je pa oskrbel zagrebški umetnik H. Krizman. Oficielno je bil otvor jen sicer že 17. junija po našem zunanjem ministru Kumanu-diju, ko se je ta vračal z madridskega zasedanja sveta Društva narodov, popolnoma dogotovljen je bil pa šele 26. junija in je priredil ta dan generalni komisar naše razstave, R. Steinmetz-Sorodolski, velik sprejem v paviljonu. Največje zanimanje vzbujajo na razstavi naše poljedelstvo, gozdarstvo in etnografija.
Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu
Na levi:
Kokol Hadrijan (Franc),
frančiškan, rojen 1882 pri Sv. Barbari v Halozah, je profesor frančiškanske gimnazije in provincijalni definitor v Kamniku. Izdal je svojo disertacijo (v nemščini) o zgodovini frančiškanskega reda na Spodnjem Štajerskem za časa prosvetljenega absolutizma.
Na desni:
Kopač Jernej,
industrijalec, rojen 1861 v Breznici pri Žireh, je ustanovil v Gorici svojo svečarno, od 1. 1915. jo pa ima v Ljubljani. Za časa svojega bivanja v Gorici se je jako aktivno udeleževal tamošnjega dru.štvenega in narodnega življenja ter bil med soustanovitelji i>Novega časa« nn sKat. tiskovnega društva«.
236
Kamniške planine
Dobro, da nihče izmed tistih, ki dandanes z jezikom olepšujejo Ljubljano, ni imel takrat besede, ko je Bog postavljal slovenski prestolnici v ozadje Kamniške planine. Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, ako bi bili vsi ti jezikavsarji lahko razložili Bogu svoje pomisleke. Zdi se mi, da bi bilo v tem slučaju ostalo naše severno ozadje prazno, kajti I vsak stvaritelj se slednjič naveliča nerganja vsiljivih kritikastrov.
Lepi so pa tf stražniki ki nas varujejo presilnih severnih vetrov, lepi v svojem sivem poletnem kroju, še lepši v zimskem hermelinu. To so res gore za ljubljanske turiste, ki se vozijo s »celimi« vozovnicami in ki niso obdarjeni z obilico zemeljskih zakladov. Kajti za nekaj dinarjev jih vlak sicer počasi, a varno pripelje vprav v njih podnožje. V novejšem času, ko se lahko z avtobusom potegneš v Stahovico, ti ni treba niti požirati prahu na vroči dolgočasni cesti ob neskončno dolgem zidu državne praharne. 5icer nekoliko dolg, zato pa lep in deloma tudi senčnat sprehod te pripelje potem v zeleno Kamniško Bistrico, kjer te sprejme v svoje gostoljubno okrilje novi od SPD postavljeni »Dom«. Vsak prijatelj narave najde tu, česar si želi. Prostrani gozdo\'i skrbe za tiste, ki ljubijo samotne senčnate sprehode. Kdor bi se rad ponašal s »pristno« indijansko poltjo, jo dobi tu v prav kratkem času. Kajti zelenih tal in solnca je tu na izobilje. Bistrica ima
med drugimi tudi v »zalogi« lepe enodnevne ture na različna sedla (Kokrško, Kamniško) in na planine, kakor n. pr. na Korošico, na Veliko planino itd.
Kar je Dom v Bistrici za kranjsko stran, to je Frisch-aufov dom na Okrešlju za štajersko. Tudi ta planinski kraj je pripraven za daljše bivanje in sicer ne samo za tiste, ki gore rajši »od spodaj« gledajo, marveč tudi za planiince vseh vrst. Kajti gore, ki obkrožujejo lepo Okrešljevo planino, so skoraj vse enoclnevne ture. Tn kako se po naporni turi potem prijetno počiva v udobni postelji — če je v hiši mir, katerega pa zelo velikokrat ni, zlasti takrat ne, kadar pridejo v planine krokarji, ki se hočejo izogniti — policijski uri. Žal, da hodi po planinah zdaj mnogo ncvzgojenih ljudi, ki — milo rečeno — kalijo mir s popivanjem in razgrajanjem. Če bi dobili planinah neoskrbo-vane koče in samo skupna ležišča s slamo, bi taki »obiski« prav gotovo izostali.
Za naše štajerske sosede pa Savinjske planine niso pvosebno pripravne, ako-ravno si jih laste. Najbližja postaja je Rečica na Paki v Savinjski dolini, pa še ta je jako daleč. Korošci imajo iz svoje Železne Kaplje precej bliže. Seveda, odkar se promet z avtobusi vedno bolj širi, se razdalje zelo krčijo in morda ni več daleč čas, ko bo Solčava za Savinjske
Elanine to, kar je Mojstrana za Julijske, ogarjeva dolina bo postala potem druga Vrata. J. M.
bkerlep: Škarje in Ujstnca.
Na levi:
Kunnver: Slap v Predasi j n (Kamniška Bistrica).
Na desni: Skerlep: Novi planinski dom v Kamniški Bistrici.
Spodaj :
Skerleo: Pod Kamniškim sedlom.
Skerlec: Češka koča za Kočno nad Jezerskim.
Na desni: Kra.šovec: Na Jezerskem vrhn.
Sv. Andrej v Ravnem z Ravensko Kočno.
Na desni: Kuna ver: Koča na Kamniškem sedlu.
SjXKlaj:
Skerlep: Grintovec in Skuta.
Skerlep: Krvavec s Kriške planine.
Na levi:
Skerlep: Mali rododendron.
238
S poti
naših Orlov
z velikih orlovskih prireditev koncem junija in v začetku julija smo prinesli že v dveh zadnjih številkah več slik, ostali »Slovenec« pa obširne popise vseh prireditev. Važen in pomemben za Orle pa ni bil le sam nastop v Pragi, temveč v prav veliki meri tudi pot v Prago in nazaj, kajti ob tej priliki so oibiskali celo vrsto krajev, ki so sveti vsakemu Slovencu, zato objavljamo danes nekaj slik še s te poti.
Ob prihodu naših Orlov in Orlic v Olomuc:
Olomuški župan pozdravlja raz starodavni mestni magistrat slovenske goste, zbrane pred magistratom.
.Na levi:
Pred mavzolejem jugoslovanskim vojakom v Olomncu:
Ljubljanski   knezoškof   bere   pred mav4^1ejem zadušnico za padle in inirle slovenske vojake. Navzoči so bili vsi izletniki.
Spodaj:
Tekmovalna vrsta slovenskih Orlic,
ki si je priborila pri praških mednarodnih tekmah drugo mesto; druga od leve je sestra Pregljeva, ki je odnesla pri tekmi posameznic tretje mesto.
Naša orlovska vrsta izvaja pri mednarodnih tekmah 4. julija proste vaje.
.Na levi:
Naši Orli na pokopališču v Ju-denburgu, kjer spi toliko slovenskih fantov in mož; navzoča duhovščina s knezoškofom na čelu opravlja žalne molitve.
Na desni:
Br. Jezeršek izvaja vajo na krogih ob priliki mednarodnih tekem dne 4. julija  v Pragi.
239
250 kg težkega in 3,5 m dolgega morskega psa
so ulovili pred kratkim sami nedorasli mladeniči v zalivu Starigrad na Hvaru. Zapletel se jim je v ribiške mreže in ker so mislili, da je delfin, so se ga lotili in po dolgotrajnem boju in z največjo muko končno voii<iarle ukrotili in ubili to silno nevarno morsko zver.
Na levi:
S kolesom na orlovske svečanosti v Pragi
se je podal Rudolf Kovačič, član orlovskega odseka v Žireh, ter prevozil to dolgo pot v petih dnevih brez vsakega večjega defekta.
Na desni:
Ginljivo slovesnost
so obhajali nedavno v Framu (na Ptujskem ix)lju). Ob priliki prvega sv. obhajila .šolske mladine so priredili tudi slovesno prazjiovanje jubileja prvega sv. obhajila odraslih fara nov. K mizi Gospodovi so namreč pristopili ta dan tudi vsi oni, ki so prejeli prvo sv. obhajilo pred 10, 25, 50, 60 in 70 leti, eden je pa obhajal celo 80letnico svojega prvega sv. obhajila. Slika najn kaže mladino z jubilanti, zbranimi okrug svojega g. /upnika Viktorja Kraglti.
K današnji uganki: Razdeli z dvema ravnima črtama in krogom risbo na toliko polj, kolikor je pik. in sicer tako, da bo vsaka pika zase na enem polju. Krog se seveda lahko dotika robov slike.
Za pravilno rešitev razpisujemo sledeči nagradi: 1. Prezelj: .Mladi kemik, fl. Gregorčič: Poezije.
Oixjzarjamo pa seveda reševalce, da rešitve ni treba izrezati iz »Ilustriranega Slovenca«, ampak du za rešitev zadošča navaden s svinčnikom iz<lelan črtež brez posebne natančnosti. Važen pa je kupon, izre«an iz ostalega »Slovenca«, kateri mora biti priložen vstiki rešitvi. Prav tako opozarjamo reševalce, naj napišejo na kuverto, v kateri pošljejo uganko uredništvu »Ilustriranega Slovenca«, z velikimi črkami: Uganka.
Rešitev ure v št. 26 »Ilustr. Slovenca« se glasi: >Bodimo pri-])ravljeni, ker ne vemo ne ure, ne dneva.« Začne se pri 12, gre na 7 in jemlje potem vedno po vsako sedmo črko. — Rešitev je prispelo 381. Izžrebana sta bila: I. Antonija Kosch, Zemun, II. Ludvik Kovačič, Idrija.
240
Modni kotiček
Poklic in moda
Kjer ni resnobe, ne more biti pravega umevanja za poklicne dolžnosti. Žen.ike po uradih naj bi imele vsaj nekoliko spo.štovanja zn pLsarno, od katere žive, če že ne spo.štujejo same sebe in strank, ki prihajajo k njim po uradnih poslih.
Vprav mučno je, če so ženske po uradih kričeče in napol oblečene. Obleka za poklic imej značaj priprostosti. Na sliki prva obleka za pisarno je iz tanke modne tkanine; gornji del v obliki žempra z oakim pasom, krilo gla<lko. Porabna za urad je tudi temna svila, zlasti pa pletenine (plisirano krilo in žemper).
Iz zbirke »Mariborski portreti«:
mestni zdravnik dr. A. Waukmiiller pri mesarskem poslu.
Če se deca igra,
mora biti tako oblečeaia, da ji strah za obleko ne bo kvaril radosti. Najboljše je močno blago, ki se da prati, skrojiti v obliki over-all, to je hlačice in gornji del skupaj; lahko pa se seveda tudi deli in napravi hlačice in gornji del vsak zase. V tem slučaju je mično, ako je vsak del iz drugačnega blaga (glej sličico!).
Car Berendej.
(Povest iz sibirskega pragozda.)
XVII. poglavje.
A kaj je pomagalo, če se je Vedenej Savič še tako bal in se obotavljal, saj niso mogli odriniti nazaj proti Usinskenui! Obmolknil je, se prekrižal in se pričel slačiti. Žužel je pokazal, kako je treba na sedlo privezati obleko in škornje, vrgel je gori stremeni, da ne bi tolkli po Ixikih, z levico je konja pograbil za čop in se ž njim spustil po bregu navzdol. Tik ob vodi se je zopet ozrl:
— Na desni strani se oprimi konja! — je za-klical, — kril te bo, ne bo te voda odnesla!
Grigorij je drugi peljal svojega konja; za njim, kakor v mrzlici drhteč, je odkorakal Vedenej Savič; Nilka pa se je spuščal zadnji. Žužel je stopil do kolena v vodo; reka ga je takoj dvignila: zaman bi bilo plavati naravnost počez in Žužel je tako usmeril konja, da bi ga struja nesla poševno proti ovinku na levem bregu.
Tudi Grigorij je izgubil tla in splaval naprej.
— Zdrava Marija! Oče naš! — je neslišno za-mrmral poslovodja. Takoj so se mu v glavi zamešale vse molitve. Ni videl niče.sar več, ni razumel, niti ni občutil mrzle vode, samo trdno se je držal konjske grive. Zdaj mu je neka nevidna moč na mah izpod-bila tla izpod nog, konj.ski bok se je natesno primaknil k njemu in oba sta bila sredi vrtinca.
Vedenej Savič je zatisnil oči. Odprl jih je šele takrat, ko je občutil, da zadeva z nogami ob dno: konj ga je že vlekel po plitvini. Poslovodja je konja
izpustil, se prikrevsal do srede proda, sedel in se začel križati.
— Tresk me ubij, če se bom še drugič tako vozil preko te vode! — je rekel. .*
Fanta sta bila vsa srečna.
— Lepo je bilo, Vedenej Savič! — je kričal Grigorij, medtem ko se je oblačil; voda ga je bila odnesla za spoznanje nižje kakor ostale. — Tako lepo šmo se sikopali, da se bolje pač ne bi mogli!
— Jaz se nisem niti ganil! — je odgovarjal Nilka, — prav gosposki sem se vozil, kar leže. Joj, kako je to lepo! Ko da bi dirjal z najboljšo poštno trojko!
— Bedaka zelena! — je rekel Vedenej Savič: — malo da se nismo potopili! Kaj pa se režita!
Rekel je to brez jeze, ne da bi očital; fanta sta postala še bolj vesela, pričela sta .skakati kakor kozlička. Prav dobre volje so vsi zopet zajahali konjje; še f>oslovodja ni bil nič več mrk.
Pa kako naj ne bi bili veseli? Bili so na koncu dolge poii, prestali vse napore in nesreče!
Sli so spustili konje po stepi v dir. Preden so trenili z očesom, kakor se pravi, se je že prikazala onstran manjšega klanca, v suhi kotlini, pristava: dolgo, s plotom iz pokončnih hlodov ograjeno dvorišče, sredi pa velika hiša, skladi.šča in pritikline. Vse se je podiralo in bilo temno, kakor po požaru zakajeno. Ena stavba je stala kar z odprtimi vrati. Okoli ni bilo videti nobenega grma ali vrtiča: zdelo se je naravnost, da je to po gospodarjih davno zapuščena hiša; ni bilo videti nobenega človeka, vse je bilo kakor izumrlo.
Ži4Žel je ustavil konja.
— Tukaj smo, — je rekel, — daj pu.ško!
(Dalje prihodnjič.)
Bakrotis Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani