Mr o d sevanja odsevanja časopis za leposlovje in kulturna vprašajija_^_št£vilka 1^ Srečanja s Prešernom Odkar so me pred dnevi povabili, naj vam nocoj tu spregovorim, morda sem se v sanjah, ali v fantaziji, trikrat srečal z dr. Francetom Prešernom. Živa pomenljiva srečanja, opišem vam jih. Prvikrat sem ga našel samega, v molk vgreznjenega, nekam je bil zazrt, zamaknjen, še opazil me ni. Vem, sem tiho rekel vase: videc si. Globoko v preteklost pronica tvoj genij, sam si utira pota skozi nepoznanosti. Kaj nisi v svojem Krstu ugledal poganskega svetišča na Blejskem otoku, ko se arheološki in zgodovinski vedi še sanjalo ni o njem? In daleč v prihodnost gleda tvoj genij; jasno in gotovo vidi, česar še ni. Kaj ni zapisal o svoji poeziji: ,,Z nje svetloba bo gorela še takrat, ko bova onstran Haronovega broda... ” In kaj nisi z vso svetlo videč-nostjo oznanil, kakor blisk v temo: ,, Vremena bojo Krajncem se zjasnile!” Predvsem pa si videc globočin. Tvoj pogled sega do dna, v jedro skrivnosti človekove biti. Ko bi ničesar drugega ne napisal, kot to drobno: ,,Kar je, beti. Mar beg ni - Bog, ki vodi venomer v ne-bo, kar je, kar blo je in kar bol?” Tako me je spreletelo, pa sem se tiho, spoštljivo umaknil. Se opazil me ni. Drugikrat je bil pozoren, toda namrgoden. Da bi ga kako odobrovoljil, sem mu jel drobiti, kako ga njegovi potomci dandanes slavimo in častimo. A sem slabo naletel. Nasršil se je še bolj in zabrusil, da je takole čaščenje, s katerim ga obkladamo vsako leto en dan, navadna goljufija, da hočemo s tem pom pom le malce očediti svojo kosmato, nekulturno dušo, da svoje pevce še zmeraj tako malo spoštujemo,kot v njegovih sušnih časih, in da še zmeraj, kar ni tuje, zaničujemo, kot tedaj. Potuhnil sem se, dokler je trajala ta bridka ploha. Ko se je polegla, nisem prav vedel, kje naj se lotim pospravljanja vsega, kar je mojster v svoji silni - in kdo ve, če ne pravični - jezi razmetal. Pripomnil sem, za začetek, da v resnici vsi današnji Slovenci nosimo svojega poeta, Prešerna, v srcu. In kot da sem zadel natanko v najbolj razboleno točko njegove duše: ,,V srcu, praviš? V srcu? Na steni, na odru, to da! Na plakatih, na oltarčkih, to da! V političnih referatih in v govorancah, to da! A v srcu? - Daj no!” Trobento ste naredili iz moje poezije, jaz pa sem jo za liro zlagal! Polna usta so vas tega vašega Prešerna. Vsi se pridušate nanj in na njegove poezije. A kdo jih - bere?” Zinil sem: že v šoli nas seznanijo z njimi, ... ,,Saj!” je hlastnil. ,,Že v šoli me ljudje zasovražijo, ker me dojeti ne morejo. In me s šolskimi torbami vred za vselej zadegajo v kot. Odtlej se le še na proslavah srečujejo iz leta v leto z vedno istimi verzi, vselej enako znanimi in tujimi hkrati. Kdo mi zares poda roko? Kdo hodi k mojemu tolmunu pit? Kdo se z močjo moje poezije krepča?” • Premolknil je. Prav zares sem čutil: bridko mu je. Čez čas je utišano dodal: ,,Kako naj bom zares vaš poet, če ne uživate poezije, ki sem vam jo dal?” Tudi jaz sem obmolknil. Iz daljnih šolskih let so se mi oglasili verzi njegove Elegije: ,,Tiho, pesem! - bolečine ne razglašaj naših ran!” In kot da sem jo prepoznal v čisto novem pomenu. V tretje je bil pa kar res prešerne volje, ta naš Prešeren. A zdaj ste me pa v ustavo vtaknili, sem svoj paragraf dobil v njej... Vedel sem: za določbo o himni gre. In čutil sem: tole mu ni odveč, ne kot pesniku in ne kot jezičnemu dohtarju. Razvnel sem se in zatrdil, da bi morala njegove verze ,,2ive naj vsi narodi,...” že zdavnaj Organizacija združenih narodov razglasiti za svojo himno... ,,No, no ...,” me je miril, ,,saj ste še vi Kranjci potrebovali skoraj pol stoletja, da ste se tega zares domislili. Meni je pa do tega več kot do onega.” Povedal sem mu, da smo pri-pravljalci zakona v zadregi, ali naj za himno predlagamo prvo, drugo in sedmo kitico, ali le sedmo. ,,Prijatli, odredile...” je tako lepo osebna, ,,Bog našo nam deželo” - narodna, ,,2ive naj vsi narodi” - pa kozmopolitska... Odkrehnil se je, za hip pomolčal, potem pa posegel nekam globoko vase in položil predme: Svoboda se začne v človeku, nadaljuje med ljudmi in sklene med narodi. Toda vse to je že v sedmi kitici: od rojaka preko mejakov do narodov. Vseh narodov. Si me slišal? Vseh! Pa mu je spet zaigral v kotičkih ust in oči nekakšen nagajiv smehljaj. Kakšno poredno misel pa pestujete, mojster? ,.Zabava me, če pomislim, kako bo nekaterim sitno, ko bodo v veselih druščinah prepevali mojo Zdravljico, spotoma bo treba pa malo vstati, ker bo himna. Saj menda ne misli zdaj kdo mojim Kranjcem prepovedati cele Zdravljice, strela nebeška, po smrti bi ga hodil strašit!” se je razburil bolj v šali kot zares. V tako nevarnost ni verjel. ,,In ne pozabite,” je še primaknil, ,.Zdravljica ima tudi zadnjo kitico!” Saj jo ima res! Takole se konča: ,,Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi! Jože Humer Mlajši mladinski pevski zbor Slovenj Gradec {zborovodja: Almira Čegovnik) 002 Program sko-volilna konferenca ZKO Slovenj Gradec Sredi meseca aprila je bila pro-gramsko-volilna konferenca Zveze kulturnih organizacij občine Slovenj Gradec. Kot se za take zbore spodobi, je tekla po ustaljenem dnevnem redu, a treba je poudariti, da je težišče vendarle veljalo programskim tezam, ki naj bi zamejile staro-nova vsebinska iskanja, ter seveda vprašanjem, kako bo mogoče program uresničiti. Kot gost se je te konference kulturnih delavcev občine Slovenj Gradec udeležil Vojko Stopar, delegat Zveze kulturnih organizacij Slovenije. V poročilu o dosedanjem delu -posredoval ga je Matjaž Gostenčnik, predsednik ZKO Slovenj Gradec - so bile poudarjene nekatere prvine, ki so določale delo in vlogo ZKO v preteklih letih: aktivno povezovanje nalog in načrtov društev in strokovna pomoč, sodelovanje z občinsko kulturno skupnostjo in ZKO sosednih občin, organizacija nekaterih republiških prireditev (posebej je bilo poudarjeno, da je organizacijski odbor srečanja slovenskih lutkarjev odlično opravil zastavljeno delo) ter občinskih in medobčinskih revij, kar so vodili posamezni odbori pri Zvezi, predvsem pa trajno in vedno aktualno vprašanje materialnih možnosti za to dejavnost. Plodno je bilo tudi sodelovanje z ZKO Slovenije. Najprej so razpravljavci razčlenjevali materialni položaj ljubiteljske kulturne dejavnosti v občini. Poudarjali so, da sredstva, namenjena društvom in ZKO, niso zadoščala in ne zadoščajo in ,,da morajo upravni odbori več pozornosti posvečati denarnim zagatam kot programom”. Seveda je razumljivo, da nalog ni mogoče uresničevati in uresničiti brez ustrezne materialne osnove, jasno pa je tudi, da bodo - kakor kaže - prišli še bolj sušni časi, čeprav je v zadnjem obdobju opaziti (začasno?!) rahlo spreminjanje na bolje: za kulturne akcije naj bi bilo nekaj več denarja. Tudi problemi vzdrževanja domov vse resneje trkajo na vrata: zato je bil predlog, naj bi evidentirali potrebe, jih ovrednotili, zatem pa določili vrstni red najnujnejših posegov, soglasno sprejet. Vendar so potrebe znatno večje in denarja iz skupnih fondov ne bo nikoli dovolj. Zato je pretehtalo mnenje, da bo kljub vsemu treba iskati še druge možnosti ter tako - predvsem -ohraniti nivo investicijskega vzdrževanja, da ne bi kulturni domovi propadli. Zato naloga, da bo treba iskati in oblikovati obojestranske interese, in to med ustvarjalci in poustvarjalci dobrin na eni ter ,,odjemalci”, se pravi, tistimi, ki dobrine iščejo ali ,,potrebujejo”, na drugi strani, zastavlja perspektivne možnosti. Najbrž kaže vlogo upravnih odborov usmeriti prav v tokove evidentiranja in oblikovanja interesov društva in soočanja le-teh s potrebami ljudi in posameznih delovnih kolektivov in v takih koordinatah izdelati letno finančno konstrukcijo ter zastaviti program. ,,Misliti globalno, delati lokalno!” je nekdo duhovito pripomnil. Prav bi bilo, da bi bili člani upravnih odborov ljudje, ki bi se z veseljem in uspehom ukvarjali z oblikovanjem denarne podlage programov in uveljavljali različne možnosti poravnave stroškov, dolžnost ustvarjalcev in poustvarjalcev pa je zagotovitev ustreznih in kvalitetnih programov. Vsekakor velja to za vse oblike delovanja. In gostovanj: če ima kdo odličen program, predstavo, koncert, naj ga ponu- di, da ga bodo doživeli, videli, slišali občani v sosednih in drugih krajih. Včasih je ta oblika izmenjave bila silno pestra in priljubljena. Pa tudi članstvo bo treba okrepiti: člani društev naj ne bodo samo tvorci in izvajalci programov, pač pa vsi, ki jim je življenje društva in ugled kraja pri srcu, ki so naklonjeni kulturi in ki so pripravljeni delati za uspeh, pomagati, organizirati, navezovati stike itd. Le, če bodo možnosti interesov ,,daj - dam” tako življenjsko prepletene tudi v društvu, bo mogoče naloge vsako leto uspešno zaokrožiti. Delegati so sprejeli tudi pobudo, da novi odbor ZKO predlaga občinski skupščini, naj ustanovi sklad za kulturo (oz. razširi dosedanji odbor) in poišče in opredeli možnosti, da bi ljubiteljske kulturne dejavnosti - in tudi poklicne! -bile oproščene nekaterih davščin, kajti le s skupnimi močmi in jasnimi cilji, kaj smo pripravljeni storiti za razvoj te dejavnosti, bo mogoče premagati sedanji krizni položaj. Drugi tematski sklop je zadeval vsebino in cilje kulturnih dejavnosti ter hkrati tudi njih pojavnost in možnosti. Kultura je seveda zelo kompleksno pojmovanje človekovega zavestnega odnosa oz. oblikovanje le-tega do človeka, narave, družbe, preteklosti, ustvarjalnosti, življenjskih vrednot, dela itd. Tudi prihodnosti. Zato toliko različnih interpretacij: kakorkoli, vpdno pa pomeni aktiven odnos do ustvarjanja dobrin, vrednotenja le-teh, doživljanja, dojemanja in razumevanja, odločanja, in aktiven odnos do obdajajočega sveta. Pomeni občutiti lepoto in vrednote življenja, njegovo bogastvo, pomeni živeti polno in tvorno. Zato ima v sedanjem času, ki je razrvan, zmeden in odtujen, pomembno možnost, da osvešča in ozavešča vračanje k sebi in vase, da išče humanizem in dialog, da vrača zaupanje v človeka in njegovo integriteto, odpira pota k sožitju in razumevanju, iskanju etičnega, do-življenju lepega, duhovnih širin v sebi in zunaj sebe, da utira pota k omiki in spoštovanju, osebni odgovornosti in človeški strpnosti. Da odkriva srečo, vero v življenje, lepoto bivanja. Občutenja in minevanja in vseh prvin, ki jih zdaj-in-tu prinaša s sabo. Zato bo poleg klasičnih oblik dela -dramske in literarne skupine, pevski zbori, folklorne in plesne skupine, klubsko delo - potrebno z večjo občutljivostjo obravnavati druge skupine in oblike, ne zaradi obsežnejših poročil ali statistik, pač pa zaradi strokovne in denarne pomoči, da bi poudarjeno prispevali delež k celotni kulturni podobi. Nič hudega, če se jih bo rodilo veliko in jih tudi mnogo usahnilo: življenje je gibanje, rast in umiranje. Kar bo zdravo, bo ostalo! Predvsem pa: vsakdo naj ima možnost uresničiti svoje želje in potrebe tako glede kulturnih ambicij kakor oblik in vsebin. Recimo: vse vrste zbirateljstva (zbiranje starin, kaset, filmov, plošč, fotografij, diapozitivov itd.), umetniškega iskanja in oblikovanja, dejaven odnos do prebivalnega, delovnega in še kakšnega okolja, oblikovanje možnosti za afirmacijo ustvarjenih vrednot itd. Izmenjave, dogovori, pogovori, preučevanje virov, zamenjave in predstavljanje so lahko prijetne oblike kulturnega doživljanja in spoznavanja, tako v neformalnih krogih kot trdneje organiziranih skupinah. Množičnost, ki je dokaj degradiran pojem v kulturi, lahko tako spremeni kvaliteto in vsebino: širi območje na posameznost. Vsakdo naj za bogatejše življenje najde tudi kakšno kulturno možnost! Seveda so in bodo težave: najprej, da nimamo v ljubiteljskih dejavnostih dovolj ustrezno izobraženih kadrov, ki bi lahko zastavljali zahtevnejše in občutljivejše kulturne cilje. In prav ZKO naj bi v prihodnje več storila za izobraževanje teh in takih kadrov, da bi bila kos vsem nalogam, ki jih bo terjal razvoj. Kot smo že nekoč ugotovili, velja še zdaj: naloga kulturnih organizacij naj bo oblikovati kulturne interese in ponudbo, občani pa bodo po svojih nagnjenjih in potrebah izbirali in sodelovali. Interese seveda oblikujejo še drugi: dom, šola, poklicne kulturne in druge ustanove, delovno okolje, celo politične stranke itd. In zdi se, da doslej še zdaleč nismo vsega opravili. Tudi kar zadeva povezovanje ljubiteljskih programov in delovanja poklicnih kulturnih ustanov. Njih programsko komplementarnost! Pa radio in TV: oba medija vplivno posegata v življenje, toda oblikovanje kulturno občutljivejšega dojemanja je kar nekako zanemarjeno. Pa ponovno zelo resno opozorilo: sredstva javnega obveščanja premalo storijo - lokalna in slovenska - za obveščenost in analizo kulturnih potreb in dogodkov ter afirmacijo tistih, ki se s tem ukvarjajo. Tudi tako je mogoče spodbujati kulturne interese ter zavest o bogastvu oblik, vsebin in možnosti! Je primerjava s športom naključna?! Mnogi ljubitelji, predvsem mentorji, vložijo veliko časa in naporov, da pripravijo nastop, prireditev, pa največkrat niso vredni pozornosti tedaj, ko opravijo delo, pa tudi ob drugih slovesnih priložnostih ne: tisk in TV skoraj redno to ignorirata. Zakaj tako? Predlog, naj društva in klubi storijo vse, da prodrejo v sredstva informiranja, je bil z odobravanjem sprejet! Včasih je bilo tovrstnega poročanja več tako na radiu kot TV. Razprava, ki je tako razčlenila in zastavila prihodnje naloge, upoštevajoč torej finančne, organizacijske in vsebinske kriterije, je pomenila tudi prvi korak k uresničevanju Dogovora o skupnih izhodiščih za organiziranje in delovanje ljubiteljskih kulturnih organizacij, akt občinskih in mestnih ZKO, ZKOS, republiških združenj, italijanske in madžarske narodnostne skupnosti in zvez slovenskih društev v zamejstvu, kakor je ta dokument uvodoma poimenovan in utemeljen. Ta akt je podpisala tudi ZKO Slovenj Gradec. Kot je znano, Dogovor zastavlja znatno širše naloge glede organizacijskih oblik, vsebin in prvin, ki jih vključuje v ljubiteljska kulturna prizadevanja. Naštejmo vsaj nekatere: organiziranje in načrtovanje kulturnega življenja, prenova ljubiteljskih kulturnih organizacij, spodbujanje novih dejavnosti, upoštevanje fleksibilnejših organizacijskih oblik, da bi lahko vsakdo, ki želi sodelovati, to tudi storil. Tudi organizacijske oblike so prožnejše: ZKO se lahko združuje organizacijsko ali po programih, močno je poudarjeno delo strokovnih odborov, ki naj bi usmerjali delo in bili kar najbolj neodvisni, sodelovala pa naj bi različna strokovna združenja. Posebna naloga naj bi bila ustanovitev strokovnih centrov, ki bi skrbeli za strokovno izobraževanje kadrov v kulturi, pomoč KUD itd. V koroških občinah bi morda tako zamisel lahko uresničili skupaj. Dogovor nadalje poudarja tudi redno ali občasno sodelovanje s poklicnimi kulturnimi ustanovami in izobraževalnimi organizacijami, govori o raziskovanju kulturnih interesov in potreb, vprašanju informacijskih sistemov, zastavlja skrb za življenje predšolcev, za kulturno delovanje zamejskih Slovencev in vseh, ki živijo drugod po sve- tu, ter sodelovanje z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo s kulturo, za kulturno življenje pripadnikov drugih narodnosti ter za kulturno delo v okviru cerkvenih ustanov, podjetij, teritorialne obrambe in JLA, političnih organizacij, strank, gibanj, skupin. Dogovor opredeljuje tudi izhodišča, kako skrbeti za prostore, ki so namenjeni kulturnim dejavnostim, opozarja na sodelovanje z javnimi občili ter predlaga zasnovo oblik priznanj in nagrad. Mandati ZKO naj bi trajali do pet let, lahko so tudi krajši. Posebej je poudarjena odgovornost funkcionarjev za izvedbo in uresničitev programov. Iz vsega navedenega izhaja, da je delovanje društev in ZKO zastavljeno zelo demokratično in v duhu strpnosti in spoštovanja prizadevanj in dosežkov vsakogar in kaže pota do novih oblik in vsebin: zategadelj je tudi razumljivo, da more in mora taka organiziranost delovati nadstrankarsko. Konferenca je razrešila stari odbor - delovni predsednik mag. Rudi Zanoškar se je prisrčno zahvalil dosedanjemu predsedniku in članom, ki so vztrajali in opravili dragoceno delo za razvoj tega kulturnega dela v občini - ter izvolila novega, ki mu predseduje Karel Pruš iz Slovenj Gradca. Ta je ob prevzemu dolžnosti poudaril, da se živo zaveda, kako težki časi prihajajo za to dejavnost, upa pa tudi, da bo ob iznajdljivosti in pripravljenosti vseh, z različnimi oblikami kulturnega inženiringa ter enaki zavzetosti, kot je bila do sedaj, mogoče oblikovati stvaren in uresničljiv program, kajti s povezovanjem vseh ki ustvarjalno delujejo in bodo še delovali in sodelovali, bo tudi v prihodnje mogoče dosegati spodbudne in opazne uspehe. Mandat izvršnega odbora traja štiri leta. Tone Turičnik DOE Pregled ljubiteljskih kulturnih dosežkov Prav je, da ohranimo podatke o' najpomembnejših ljubiteljskih kulturnih dogodkih oz. dosežkih od izida prejšnje številke Odse-vanj do zdajšnje, saj tako ostaja zanamcem dokaj nepretrgan pregled dogajanj, njih pestrost, uspešnost in vpetost v čas in prostor ter volja kulturnih organizacij in posameznikov, da bi dosegli višjo kvalitetno raven. Predvsem velja to za dosežke na glasbenem področju, ki je še vedno v vrhu kulturnih prizadevanj v naši občini. Zato najprej o tem! V začetku junija 1989 so pripravili zaključne koncerte moški pevski zbor Kope, mešani pevski zbor Slovenj Gradec ter oktet Lesna. Meseca novembra je pevski zbor KUD Šmartno organiziral celovečerni koncert v Turiški vasi, kvintet Ajda pa koncert božičnih pesmi v bolnišnici Slovenj Gradec. Letos spomladi so se zvrstili naslednji pomembni pevski dogodki: — izid kasete okteta Lesna Mi smo mi in promocijski koncert na Bellevueju, — gostovanje okteta Lesna in lovskega okteta Podgorje v Švici in ZR Nemčiji, — srečanje odraslih pevskih zborov občine v avli srednje šole E. Kardelja: nastopili so vsi zbori iz naše občine, — udeležba naših zborov na koncertih Koroška poje, še posebej na sklepnem srečanju v Radljah ob Dravi, kjer so sodelovali trije zbori iz naše občine, in to: mešani pevski zbor Slovenj Gradec (dirigent Almira Cegovnik), dekliški pevski zbor iz Smartna (dir. Janez Kolarič) in moški pevski zbor Kope z Legna (vodja Janja Linasi). Maja je bilo več srečanj otroških in mladinskih pevskih zborov v okviru prireditev Koroška poje. Sklepnega srečanja v Dravogradu sta se iz naše občine udeležila otroški pevski zbor iz Smartna (vodja Neva Koželj) in mladinski pevski zbor osnovne šole Slovenj Gradec (vodja Anica Ilijaš). Sredi meseca maja sta pri nas gostovala ženski pevski zbor in pihalni orkester iz češkega kraja Bistrica nad Pernštaj-nom (v Smartnu, Mislinji in Slovenj Gradcu). V začetku junija je bilo srečanje oktetov in malih vokalnih skupin iz koroških občin: tokrat je ta prireditev spet bila v Slovenj Gradcu. Oktet Mislinja (zborovodja: Marija Gornjak) Občinska revija otroških in mladinskih pevskih zborov 15. 5. 1990'. Mladinski pevski zbor (zborovodja: Neva Koželj) ■I Srečanje plesnih skupin SV Slovenije 11. 5. 1990 v kulturnem domu Slovenj Gradec Našteli smo le najpomembnejše organizacijske oblike in nastope. Najbrž kaže poudariti, da kljub denarnim težavam pevska dejavnost ne samo vztraja, pač pa kvalitetno raste in postaja vse bolj ponovno opazna v koroškem in slovenskem prostoru. Nesporno je, da prispevajo velik delež k tej dinamičnosti pevci, ki jim je prepevanje poustvarjalno ljubiteljstvo, pa tudi veselje, razvedrilo, osebna potrditev ob nastopih, predvsem pa neumorno delovni pevovodje, ki z odgovornim, strokovnim in vztrajnim delom gradijo tradicijo in občutljivim poustvarjalnim iskanjem klešejo obraze svojih zborov in jih vodijo k umetniškim dosežkom. In poslušalci znajo to opaziti in vrednotiti! Drugo področje ljubiteljskega kulturnega delovanja je plesna oz. folklorna dejavnost. Poudariti moramo, da se v teh sekcijah in skupinah zbirajo mladi kulturni navdušenci, kar je za kontinuiteto nadvse pomembno. Med najpomembnejše prireditve v pretekli sezoni sodijo: — lansko majsko srečanje plesnih skupin iz koroških občin v kulturnem domu v Slovenj Gradcu, — letošnje medobčinsko srečanje na Ravnah - bilo je 24. aprila, — srečanje plesnih skupin iz severovzhodne Slovenije v Slovenj Gradcu (sredi maja) in — številni nastopi ob slovesnih ali proslavitvenih priložnostih. Meseca junija je bilo srečanje folklornih skupin iz koroških občin v Slovenj Gradcu. V občini je pet plesnih in tri folklorne skupine (Podgorje, Šmartno in Stari trg). S kvalitetnimi nastopi se prav te skupine uvrščajo visoko na lestvici odličnih slovenskih tovrstnih skupin; zasluge za to imata Anica Meh iz Podgorja in Marica Gostenčnik iz Šmartna, ki sta domala vse svoje zunajšolsko delovanje posvetili negovanju in razvijanju te kulturne zvrsti. V prvih mesecih letošnjega leta se je ustanovila folklorna skupina na Selah; kot poudarjajo, uspešno premagujejo začetne težave. Ce igralske skupine KUD nekako pešajo, pa so mladi vse bolj delavni: to je odraz ponovnih vsestranskih prizadevanj učiteljev oz. mentorjev. Vrhunec letošnjega tovrstnega kulturnega dogajanja predstavlja občinsko srečanje mladinskih gledaliških in lutkovnih skupin konec aprila 1990 v kulturnem domu v Slovenj Gradcu, Podgorju in Mislinji. Nastopili so člani pionirskih KUD Osnovne šole Slovenj Gradec z igrico Najlepše besede (vodja Maruša Vošner), Osnovne šole Podgorje z igrico Mala čarovnica, ki ni mogla biti zlobna (vodja Marica Umek), KUD OŠ Mislinja s Pomladno pravljico (vodja Peter Tovšak) ter igralska skupina Srednje šole E. Kardelja z lepljenko Otroci so najboljše igrače (mentorica Karla Zajc). Ob reviji je bilo še srečanje mentorjev in ustvarjalcev: to je bila priložnost za neformalno izmenjavo spoznanj in izkušenj ter opredelitev novih ciljev in nalog. Sredi aprila je KUD Splošne bolnišnice Slovenj Gradec predstavilo komedijo Pavla Kohouta Vojna v tretjem nadstropju (rež. Mi-čo Mičovič ter Rusimir Agačevič). To je sodobno gledališko delo, ki razčlenjuje ujetost človeka v lastne in družbene napake. Občinstvo je predstavo toplo sprejelo. Preglednico zaokrožajo še naslednji pomembni dogodki: — koncert profesorja in glasbenega pedagoga Ota Vrhovnika v preddverju dvorca Ro-tenturn, — koncert ansambla Četrta dimenzija ob prihodu dedka Mraza, — koncertne in druge prireditve v počastitev 130-letnice rojstva skladatelja Huga Wolfa, — nastop pihalnega orkestra ob različnih priložnostih, posebej pa na tekmovanju v Krškem, kjer je dosegel 1. mesto v III. kategoriji, kar je doslej najboljša uvrstitev našega orkestra sploh. Vodi ga Peter Val tl. Pomemben delež za dvig strokovnosti kulturnih prizadevanj pomeni redno strokovno izpopolnjevanje mentorjev: organizirata ga ZKO Slovenj Gradec in ZKO Slovenije. Recimo: seminar za vodje in dirigente odraslih in mladinskih pevskih zborov v Slovenj Gradcu za območje koroških ZKO; udeležilo se ga je 22 dirigentov. Ali: podoben seminar za vodje plesnih in folklornih skupin. Ali: republiški seminar za zborovodje v glasbeni šoli v Slovenj Gradcu: bil je v pre- težni meri namenjen spoznavanju skladatelja Huga VVolfa. Itd. Sploh velja posebej poudariti, daje kljub težavam, denarnim in dostikrat kadrovskim, to izobraževanje dokaj kontinuirano in tako se širi zbor mentorjev, ki bodo v prihodnje uspešno vodili strokovno rast KUD v naši občini. Posebej zanimiva je bila abonmajska gledališka sezona 1989 -90, čeprav so bile z organizacijo nemajhne težave. Kulturni dom je pod vodstvom Alojza Pikala več kot zadovoljivo opravil začrtane naloge, saj je sestavil dovolj pester izbor predstav, ki so vzbudile živahno odmevnost. Najprej je Teater v gosteh iz Zagreba predstavil duhovito komedijo Milana Grgiča Juhica, sledile pa so predstave: Miguel de Cervantes: Medigre (SNG Maribor), Evripid: Bakhantke (Mladinsko gledališče iz Ljubljane), Ervin Fritz: Kralj Malhus (KUD Zarja Trnovlje-Celje). Zadnjo predstavo so si abonenti ogledali v celjskem gledališču, in sicer Andreja Hienga dramo Osvajalec. KUD Splošne bolnišnice Slovenj Gradec je organiziralo še gostovanje Ljube Tadiča s Platonovo monodramo Obramba Sokrata. Nastop je bil prijetna osvežitev programa gledaliških predstav. Ob 40-letnici knjižnice Ksaverja Meška je bila priložnostna slovesna prireditev. O zgodovini te kulturne ustanove je spregovorila ravnateljica Marjana Vončina, drugi del kulturnega programa je zaokrožil Niko Grafenauer, pesnik in esejist, s prebiranjem pesmi iz svojih zbirk, predvsem zadnje - Izbrisi. Knjižnica je ob 100. obletnici smrti Davorina Trstenjaka, pistelja in zgodovinarja, v svojih prostorih pripravila spominski pregled njegovega dela. Prikaz so si ogledale tudi šole oz. učenci osnovnih in srednjih šol. Ob izidu knjižice Mire Cajnko Frč v Frčiloniji (ter Emila Fre- liha Miško gre na Triglav in Petra Amaliettija Izbor ugank za najmlajše) je bila decembra (1989) v glasbeni šoli promocijska prireditev: avtorji so pripovedovali o svojih izkušnjah in pisanju za mladino, zgodbe domačinke Mire Cajnko pa je bral Jurij Souček, gledališki igralec iz Ljubljane. V Mladinski knjigi so v juniju (1989) razstavili likovna dela Zorana Ogrinca iz Radelj, v oktobru pa likovna dela akademskega slikarja Stefana Marflaka, doma iz Črne na Koroškem, sicer živečega v Ljubljani. Življenje in delo Zorana Ogrinca je predstavil Marko Košan, Stefana Marflaka pa Milena Zlatar. Precej zani- Mešani pevski zbor Slovenj Gradec (zborovodja: Almira Čegovnik) manja sta vzbudila prikaz sodobne družboslovne literature ter pregled dostopne šahovske literature (slednje ob tekmovanju 1. slovenske šahovske lige v Slovenj Gradcu). V avli bolnišnice - razstavišče dr. S. Strnada - pa so razstavljali: dr. Alojz Pogorevc (kiparska in slikarska dela), Breda in dr. Bogdan Celcer (grafična dela in akvarele) ter Milan Unkovič (likovna dela v različnih tehnikah). V avli srednje šole je predstavil svoje likovne prvence Rok Poles, dijak gimnazije iz Velenja. Posebno doživetje je bila letošnja Prešernova proslava. Ob podelitvi Bernekerjeve nagrade in plaket je spregovoril Jože Kumer, svetovalec v Republiškem komiteju za kulturo, zatem pa je recitiral besedila oz. pesmi Ivana Cankarja, Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja, Mateja Bora in Otona Župančiča gledališki igralec Ivo Ban. Na električno harmoniko ga je spremljal Silvester Mihelčič. O delu kulturnega društva bi bilo potrebno spregovoriti obširneje, kot bom to storil s pričujočim poročilom o nekaterih naših prireditvah oz. delu. Nakako se ob tem samo po sebi vsiljuje vsaj dvoje vprašanj: — Kakšen pomen imajo kulturna društva v delovnih organizacijah? — Katere kulturne dejavnosti naj razvijajo? Kulturna društva v delovnih organizacijah imajo nedvomno velik pomen. Predvsem povezujejo Se literarna dejavnost: najpo- membnejši uspeh je vsekakor izid 18. številke Odsevanj, časopisa za literaturo in kulturna vprašanja. Strokovno aktualen in za izmenjavo mnenj spodbuden je bil obisk predstavnikov ZKOS pri ZKO SLovenj Gradec in na srednji šoli: pogovor je v prvi vrsti zadeval odnos mladih do kulturnih vprašanj ter njihovega aktivnega sodelovanja v društvenih in kulturnih sekcijah in možnostih šole, da bi kulturna vzgoja v šolskem programu pridobila več prostora oz. časa. Ta bežen pregled seveda ne more biti popoln, omenjali nismo posamičnih nastopov in prireditev, ne prireditev Odprtih vrat ali kul-turno-turističnega tedna v Mislinji itd., vendar vseeno lahko sklenemo, da je bera lepa in bogata; in prepričani smo, da bo tudi letos tako! T.T. ljudi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s kulturno dejavnostjo. Včasih so ta prizadevanja na dokaj visoki ravni, na primer, zborovsko petje, drugič manj, čeprav je v vseh primerih zaslediti velik napor in izpovedno potrebo. Zaradi tega so kljub vsem pomanjkljivostim blizu širokemu krogu ljudi: recimo, ko gre za gledališko poustvarjanje. Vsekakor ljubiteljska kulturna dejavnost zapolnjuje veliko praznino, še posebej tam, kjer profesionalni dosežki niso dostopni večjemu številu ljudi. Zato naj bi društvo razvilo vse zvrsti ljubiteljskega kulturnega dela, ki zanj obstajata interes in delovna pripravljenost. Največkrat je to petje; tako delujejo v številnih podjetjih različni pevski zbori. Pevski zbor je razmeroma lahko organizirati, pa tudi pevovodje so pripravljeni sodelovati. Težje je pridobiti ljudi za gledališko dejavnost, saj terja ta več naporov, predvsem, ko je treba stopiti na oder pred publiko. Tretja zvrst so likovne skupine oz. sekcije, ki jih ponavadi vodijo ljudje, ki ljubiteljsko slikajo ali kiparijo. Največkrat organizirajo tudi razstavno dejavnost. Včasih še kolektivne oglede razstav ali obiske galerij pod strokovnim vodstvom in podobno. In rekli bi lahko, da je s tem že nekako zaokrožena dejavnost kulturnih društev v delovnih organizacijah. V naši bolnišnici v Slovenj Gradcu že več let uspešno deluje kulturno društvo, ki razvija dejavnost v prej navedenih razsežnostih. Društvo ima tri sekcije - pevsko, likovno in gledališko; redno pa tudi organizira javne kulturne tribune. Pevski zbor vodi Kazimira Lužnik. Zbor je v preteklih letih imel več nastopov. Petju smo radi prisluhnili v bolnišnici, velikokrat pa tudi zunaj nje. V zadnjem času je nekoliko ,,zaspal” in bo njegovo delo vsekakor potrebno poživiti. Poseben problem predstavljajo moški glasovi, a mislim, da to ne bi smela biti nepremostljiva ovira. Likovno sekcijo je v preteklih letih vodil dr. Bogomir Celcer, zadnje leto pa ji načeluje dr. Lojze Pogorevc. Sekcija je organizirala več razstav v galeriji, ki smo jo poimenovali po dr. Stanetu Strnadu. Prostori so bili najprej na otroškem oddelku. Otvoritev razstave se je udeleževalo vse manj ljudi zaradi odmaknjenosti. Zato smo se odločili, da uredimo avlo pri glavnem vhodu kot stalni razstavni prostor. To nam je tudi uspelo: pomagale so nekatere delovne Organizacije, veliko delovnih ur pa so žrtvovali tudi posamezniki (L. Pogorevc, S. Merč-čnik in drugi). Tako so sedaj razstave na ogled večjemu številu bolnikov in obiskovalcev. Sekcija organizira štiri do šest razstav letno, na eni izmed teh se predstavijo skupaj vsi člani sekcije: Breda Celcer, Bogomir Celcer in Alojz Pogorevc. Gledališka sekcija, ki jo vodi Mi-čo Mičovič, je pripravila več gledaliških predstav, ki so v glavnem bile dobro obiskane, in to doma in na gostovanjih. Gostovali so celo v Travniku v Bosni, kjer jih je gostila podobna gledališka skupina. Ta jim je tudi vrnila obisk. Režiser Rusmir Agačevič - Rus iz Travnika redno sodeluje z našo skupino. Tako je tudi pomagal režirati predstavo češkega pisatelja Pavla Ko-houta Vojna v tretjem nadstropju. Skupina ponavadi izbira krajše komične tekste, ki ne terjajo veliko igralcev, odziv pa je dober. Približno leto dni deluje v okviru društva - javna kulturna tribuna in doslej so nastopili številni znani pisatelji, javni delavci, igralci in politiki. Namen tribune je omogočiti neposreden pogovor z znanimi kulturniki in javnimi delavci, slišati živo besedo in misel, ki je v njihovih tekstih ni zaslediti. Pesem, ki jo recitira pesnik sam, ima nedvomno poseben zven. Dotlej so nastopili: Tone Partljič, Ciril Zlobec, Jože Smole, Ljubo Tadič, Jevrem Br-kovič, Milorad Popovič, Milan Kučan, Ibrahim Rugova in Alojz Šuštar. Odziv in obisk ljudi je bil presenetljiv, nastopi brez izjeme nadvse zanimivi. Običajno se je razvila stvarna in široka razprava, vedno je zmanjkalo časa za odgovore na vsa vprašanja. Tribuna tako postaja pomemben dejavnik v strukturi kulturnih prizadevanj in ima širši pomen. Na predstavi Ljube Tadiča Obramba Sokrata je bila dvorana kulturnega doma polna. To je bil izjemen umetniški večer. Besede starega misleca in filozofa so dobesedno ujele in omrežile gledalce s svežino in aktualnostjo. Vrhunska interpretacija je ta vtis samo še povečala. Redkokdaj je mogoče doživeti tako vzdušje in razpoloženje med igralci in publiko, kot smo ga doživeli tega nepozabnega večera. Veliko priznanje je požel nastop Toneta Partljiča; poslušalci so z zanimanjem in zbrano poslušali interpretacijo ljubezenske lirike Cirila Zlobca, enako tudi recital pesmi Jevrema Br-koviča in Milorada Popoviča. Zanimanje za srečanje z Milanom Kučanom je bilo veliko: pogovor je bil nadvse aktualen, saj je predsedniški kandidat neposredno in poglobljeno pojasnjeval ozadja političnih dogodkov in sporov v Jugoslaviji in odgovarjal na številna vprašanja v zvezi s suverenostjo in nadaljnjim razvojem Slovenije. Prav tako je doživel izreden odmev večer s kosovskim pisateljem Ibrahimom Rugovo, ki je odgrinjal tančice s kosovske zgodovinske in politične stvarnosti. Dr. Alojz Šuštar, ljubljanski nadškof, pa je govoril o spravi in odgovarjal še na nekatera druga vprašanja. Tako je namen javne kulturne tribune povsem dosežen. In za konec še nekaj besed o financiranju. Tudi naše kulturno društvo - kot sicer vsa druga - ima probleme s financiranjem. Sredstva, ki jih ima na voljo, so dokaj skromna: zagotavljata jih bolnišnica in Zveza kulturnih organizacij občine Slovenj Gradec. Poudariti moram, da so doslej pomagale tudi delovne organizacije, predvsem so sofinancirale javne tribune ter opremo za galerijo dr. S. Strnada. Skromna sredstva nam omejujejo izvedbo naših obširnejših načrtov: prepričani smo, da bodo le prišli kdaj tudi boljši časi! Nado Vodopija KUD Splošne bolnišnice Bernekerjeva priznanja v letu 1990 Odbor za priznanja in nagrade pri Kulturni skupnosti Slovenj Gradec je na seji 23. januarja 1990 sklenil, da letošnja Bernekerjeva odličja dobijo naslednji kulturni delavci iz občine Slovenj Gradec: — Bernekerjevo nagrado - Jože Leskovar iz Slovenj Gradca; — Bernekerjeve plakete: — Anica Stojanovič iz Slovenj Gradca; — Marija Umek iz Podgorja in — Viktor Breznik iz Pameč; — Izredno Bernekerjevo plaketo pa Ivan Lekše iz Mislinje. ?iz3 JOŽE LESKO V A R, glasbeni pedagog in ravnatelj Glasbene šole Slovenj Gradec, se je takoj po končanem učiteljišču zaposlil na osnovni šoli Slovenj Gradec in ob šolskem delu prevzel tudi vodstvo mladinskega pevskega zbora (1953) in ta seje kmalu uvrstil med najboljše koroške, zatem pa slovenske mladinske pevske zbore. Ko so ustanovili glasbeno šolo, je Jote Leskovar postal prvi učitelj klavirja. Toda neugnana volja in široko pevsko znanje sta mu omogočila, da je v naslednjih 20-ih letih vodil tudi druge zbore, od mešanega pevskega zbora v Slovenj Gradcu do Koroškega okteta na Ravnah, Slovenjegraškega okteta, dekliškega pevskega zbora na O S in Srednji šoli E. Kardelja in okteta Lesne. Vsi so dosegli visoko kvaliteto in ugled ter umetniško izrazitost in so bili redno gostje radijskih in TV oddaj. Taki uspehi so bili tudi spodbuda, da se je pevska kultura v občini in tudi krajini zelo hitro razmahnila. In logični nasledek: rodila se je ideja o revijah otroških, mladinskih in odraslih pevskih zborov v občini in-nenazadnje-medobčinskih srečanjih. Tako je Jote Leskovar polotil temelje sodobnemu zborovskemu petju v naši občini. Toda zbori, ki jih je vodil tovariš Leskovar, niso prepevali le v domačem kraju in ob različnih slovesnih in drugih prilotnostih, nasprotno, z velikim uspehom seje lotil gostovanj in izmenjav koncertov tako doma (Slovenija, Hrvaška, Srbija) kot tujini (Italija, Avstrija, Češka in Slovaška). In povsod so ubrano in umetniško izpiljeno slovensko ljudsko in umetno pesem toplo in s spoštovanjem sprejeli. Kmalu po učiteljišču se je Jote Leskovar včlani! v Učiteljski pevski zbor Emil Adamič in prevzel doltnost korepetitorja. Ob tem si je nabral veliko izkušenj, ki jih je prenašal na domače zbore in jim tako pomagal k strokovni rasti. Zato njegovo mentorsko in strokovno, tudi svetovalno delo pomenijo velik prispevek h glasbeni kulturi pri nas in med zamejskimi Slovenci. Prav iz teh razlogov je priredil vrsto ljudskih pesmi za različne pevske sestave in jih zbral v dveh knjiticah: Ko so fantje proti vasi šli in Lastovkam. Mnoge druge priredbe so raztresene po različnih revijah. Nekatere pesmi so v teh publikacijah sploh prvič zapisane. Tudi skladateljska prizadevanja so del njegove ljubezni do glasbe: uglasbil je več pesmi, med najznačilnejše sodijo Zdravica, Kurirček, predvsem pa pesem Kurirka Lenka. Kot ravnatelj Glasbene šole je storil vse, da je ta hiša -Wolfo-va rojstna hiša- postala kulturni spomenik in da je zgradba obnovljena. Hkrati pa je z osebno zavzetostjo začel zbirati gradivo o skladatelju Hugu (Volfu. Raziskovanja so ga pripeljala do potrditve, da so starši tega velikega glasbenika bili Slovenci, tako mati kot oče, in da je o tem potrebno obvestiti strokovno javnost. In še posebej v letošnjem letu Jote Leskovar skupaj z organizacijskim odborom vlaga veliko naporov, da bi dostojno izvedli počastitev skladateljeve 130-letnice rojstva: glasbene in strokovne prireditve bodo obogatile kulturno dogajanje pri nas, hkrati pa tudi ponovno ponesle ime skladateljevega rojstnega kraja v širni svet. Jote Leskovar je deloval in še deluje v različnih odborih in komisijah, kulturnem društvu in Zvezi kulturnih organizacij Slovenj Gradec, največ v glasbenih svetih, član pa je tudi različnih republiških glasbenih ustanov, med njimi predsedstva Slovenske pevske zveze. Tako Jote Leskovar uspešno in zavzeto dela na glasbenem področju te več kot 35 let, z veliko ljubeznijo, znanjem in vztrajnostjo za rast in ugled pevske kulture. Res je dobil za uspehe in dosetke te vrsto priznanj; toda Bernekerjeva nagrada, najvišje občinsko kulturno priznanje, naj zaokroti šopek odličij s poudarkom, da se tudi domače okolje zaveda vrednot in trajnega po-• mena tako zavzeto, ustvarjalno in poustvarjalno opravljenega dela za ugled slovenske pevske kulture in domačega kraja. ANICA STOJANOVIČ, ^l°\ rojena leta 1944 na Ravnah, predmetna učiteljica slovenskega in angleškega jezika, je začela svojo tivljenjsko pot na osnovni šoli v Vuzenici. Pridrutila se je kulturnemu društvu Svoboda, organizirala proslave, vodila društveno knjiinico. Ko se je preselila v Slovenj Gradec, je uspešno zastavila delo v organih kulturnega društva in Zveze kulturnih organizacij Slovenj Gradec. Največ ustvarjalnih sil in ljubezni, naporov in prostega časa pa je bilo namenjeno in je še -delu in tivljenju recitatorskega kroika na šoli. V krožku se zbirajo tisti učenci, ki imajo radi lepo besedo in veselje do nastopanja. Recitirajo ljudske in umetne pesmi, pa tudi prozo in odlomke gledaliških del: največkrat nastopajo s pevskim zborom in ritmično skupino in tako pripravljajo svojevrstne sodobne gledališko-koncertne predstave za sošolce in starše, pa tudi za krajane in delavce v tovarnah. Anica Stojanovič z velikim posluhom in občutljivostjo razvija razumevanje in spoštovanje do umetniške besede pri mladih in to prizadevanje prerašča v zgled in spodbudo in potrditev peda-goško-kulturne naravnanosti tega delovanja. MARICA UMEK, ^ roj. leta 1945 v Kalubju pri Celju, je kot učiteljica nastopila prvo delovno mesto v Razborju. Že tu se je izkazala njena volja in želja delovati na kulturnem področju: organizirala je in vodila dramsko skupino ter z dobro pripravljenimi predstavami gostovala tudi v sosednjih krajih. Po petih letih učiteljevanja na Razborju se je preselila v Podgorje, kjer je v krajevni skupnosti in kulturnem društvu kulturno delovanje še razširila in poglobila: prevzela je podgorsko dramsko skupino, hkrati pa organizirala šolsko dramsko skupino. Obe sta redno nastopali doma in na gostovanjih. Veliko število drugih kulturnih prireditev je steklo ob njeni organizacijski dejavnosti in režiji. Dovolj opazni pa so nastopi podgorske dramske skupine zadnji dve leti, in to na območnih oz. regijskih tekmovanjih dramskih skupin. To je vsekakor še posebej pomembno, ker zad- nje čase ta dejavnost izgublja ustvarjalni zalet. Bernekerjeva plaketa, ki jo podeljujemo Marici Umek, naj pomeni potrditev tega vztrajnega in zavzetega delovanja v manjšem kraju ter spodbudo za nova poustvarjalna iskanja. VIKTOR BREZNIK iz Pameč, vodja družinske pevske skupine-Kvinieta Breznik (člani so še: Marija, Vikica, Dani in Andrej Breznik), ki poje skupaj že štirinajst let in se je uveljavil kot skupina, ki obnavlja družinsko petje starih, domala že pozabljenih pesmi in jih izvaja v izvirni ljudski pevnosti. Kvintet nastopa v domačem kraju ob različnih priložnostih in na različnih prireditvah, veliko pa tudi gostuje in sodeluje na revijah -od revije Peli so jih mati moja v Andražu do Koroška poje in Odprta vrata Slovenj Gradca, nastopal pa je tudi v Mariboru, Moravčah, na Prevaljah, v Dravogradu, na Muti, v Vačah pri Litiji, Mislinji itd. -da omenimo samo nekaj najpomembnejših nastopov v zadnjem času. Kvintet je sodeloval na javnih radijskih oddajah: Kar znaš, to veljaš, Srečanje malih vokalnih skupin Slovenije, Koncert iz naših krajev, Naše srečanje na RTV itd. V strukturi kulturnih prizadevanj je ta prispevek h glasbeni kulturi našega kraja dragocen in nenadomestljiv, ko gre za ohranjanje naše tovrstne kulturne dediščine. IVAN LEKŠE, ^1% direktor Gozdarskega obrata v Mislinji in družbenopolitični delavec, je eden izmed osrednjih nosilcev gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja mislinjskega območja, kajti z veliko voljo in pretanjenim občutkom je povezoval in še povezuje vsa ta delovna področja, jih prepleta in medsebojno pogojuje in spodbuja njihov razvoj. Kultura plemeniti človeka in bogati okolje, je njegovo življenjsko vodilo, ki je opredelilo marsikatero odločitev v kraju-tako za organizacijo kulturnih prireditev kot sredstvih za izvedbo. Z lastnim ravnanjem je Ivan Lekše zgled, kajti z naklonjenostjo in preudarno besedo, še več, zavzetostjo je v samoupravnih telesih znal in zna s prepričljivo in analitično mislijo argumentirati pomen kulturnih akcij in vrednot, se pravi, kulturnih prireditev v kraju. Tako trajno povezuje gospodarske, družbene in kulturne potrebe in dosežke v Mislinji in občini. Izredna Bernekerjeva plaketa naj pomeni naklonjeno priznanje za tako široko in plemenito zastavljeno uspešno delo. in wo<^ Prireditve v počastitev 130-letnice rojstva skladatelja Huga Wolfa Na pobudo Slovenjgradčanov je bil pri RK SZDL 19. decembra 1988 imenovan republiški odbor za pripravo praznovanja 130-letnice rojstva znamenitega in svetovno znanega skladatelja Huga Wolfa. Člani odbora, ki ga setavljajo predstavniki vseh slovenskih glasbenih ustanov, glasbenih umetnikov, kulturnih in družbenopolitičnih organizacij in društev, ki se ukvarjajo z glasbeno dejavnostjo, so se dogovorili, da naj bi imel osrednje mesto proslavljanja Slovenj Gradec kot rojstno mesto skladatelja. Slovesnosti pa naj imajo vseslovensko obeležje. Vključiti se je potrebno tudi v mednarodni kulturni program. Manifestacije naj odpirajo perspektivo za globje vključevanje Slovenije in njene glasbene kulture v skupni evropski kulturni prostor. Dejstvo, da je bil rojen na naših tleh in da so bili njegovi predniki po očetu in materi Slovenci, opravičuje in nas zadolžuje, da dosti bolj kot poprej spoštujemo in gojimo spomin kot dragoceno sestavino svoje kulturne dediščine. Odbor je pod vodstvom profesorja Marjana Lipovška pripravil bogat spored prireditev proslavljanja obletnice: Koncert samospevov Huga Wolfa v rojstni hiši v izvedbi basista Ivana Urbasa in Thomasa Hansa L 14. februar - Celovec: Koncert Wolfovih samospevov v izvedbi Eve Novšak-Houške in Milene Josifovič ter Janeza Kampuša, Gabrijela Lipusa in Horsta Knaudra. 2. 20. februar 1990 - Ljubljana: Koncert VVolfovih samospevov v izvedbi Dunje Spruk, Marcusa Bajuka in Andreja Jarca. 3. 26. februar 1990 - Založba Drava: izid slovenskega prevoda knjige o Hugu Wolfu avtorja Andreasa Dorschla. 4. 2. marec 1990 - Maribor: Premiera Wolfove opere. Corregidor 5. 12.marec 1990 - Maribor: Koncert Wolfovih samospevov v izvedbi Jutte Seifert in Nevena Belamariča ter Herberta Kalige in Andreja Jarca. 6. 13. marec 1990 - Slovenj Gradec: Osrednja slovesnost: — Simfonični orkester RTV Ljubljana (dirigent Anton Nanut), — komorni zbor RTV Ljubljana (zborovodja Dr. Mirko Cuderman), — pevci solisti: Eva Novšak-Houška, Sonja Milenkovič, N. Belamarič, — Novi ljubljanski godalni kvartet, — odkritje bronastega doprsnega kipa na pročelju rojstne hiše (avtor Mirsad Begič), — otvoritev mednarodne razstave o Hugu Wolfu v Galeriji likovnih umetnosti, — neposredni TV prenos RTV Ljubljana. 7. L, 2. in 3. junij 1990 - Slovenj Gradec: XXII. republiški zborovodski seminar ZKOS na temo Zborovska dela Huga Wolfa. Predavatelj: mag. Leopold Spitzer, Dunaj. 8. 20. marec 1990 - Ljubljana: Koncert Wolfove glasbe z Evo Noušak-Houško in Mileno Josifovič ter Novim ljubljan. godalnim kvartetom. 9. 3. do 6. april 1990 - Liubliana: Slovenski glasbeni dnevi na temo Glasba in poezija. Wolfu je bil posvečen dan tega srečanja ob mednarodni udeležbi muzikologov. 6. aprila 1990 - Ljubljana: Koncert samospevov Huga Wolfa v izvedbi basista Ivana Urbasa in Thomasa Hansa. 6. aprila 1990 - Maribor: Ogled opere Corregidor. 10. 6. april 1990 - Trst: Koncert samospevov Huga Wolfa v izvedbi sopranistke Ane Pusar-Jerič in Andreja Jarca. 11. 17. april 1990 - Ljubljana: Koncert samospevov Huga Wolfa v izvedbi sopranistke Ane Pusar—Jerič in Andreja Jarca. 12. 19. april 1990 - Slovenj Gradec: Koncert samospevov Huga Wolfa v izvedbi sopranistke Ane Pusar-Jerič in Andreja Jarca. 13. 27. in 28. april 1990 - Maribor: XI. tekmovanje slovenskih zborov Naša pesem 1990. Mešani in moški zbori izvajajo v obveznem programu dela Huga Wolfa. 14. 19. septembra 1990 - Ljubljana: Koncert samospevov Huga Wolfa v izvedbi mezzosopranistke Marjane Lipovšek in pianista Gčrarda Wyssa. Neposredni TV prenos RTV Ljubljana in ORF. 15. 5. oktober 1990 - Ljubljana: Koncert simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. V program bo uvrščena Wolfova simfonična pesnitev Penthesilea. 16. TV Ljubljana bo izdelala dokumentarno oddajo o razstavi ,,Hugo Wolf in njegov čas” v Slovenj Gradcu. 17. Radio Ljubljana namerava arhivsko posneti kar največ Wolfove glasbe, posnetke pa vključiti v svoje redne in tudi posebne oddaje o VVolfu. 18. Založba kaset in plošč RTV Ljubljana bo pripravila CD ploščo s posnetki VVolfove glasbe, vzporedno pa tudi ploščo in kaseto. 19. Slovenski skladatelji so v čast obletnice skomponirali solistične in komorne skladbe, ki bodo izvedene v letu 1990 (Primož Ramovš, Maks Strmčnik, Marjan Lipovšek, Pavel Sivic, Tomaž Svete, Brina Jež-Brezavšček, Jakob Jež, Aldo Kumar...) 20. Zavod SR Slovenije za šolstvo bo pripravil informacijo o življenju in delu Huga Wolfa in jo poslal na vse slovenske šole. 21. GML bo z oddelkom AG za solopetje pripravila glasbeno-mladin-ski dogodek in ga izvajala med srednješolsko in študentsko mladino. 22. Skupščina občine Slovenj Gradec bo povabila na prijateljsko srečanje delegacije iz krajev, ki so bile pomembne postaje v življenju Huga Wolfa (Maribor, Št. Pavel, Graz, Dunaj, Per-chtoldsdorf, Ebensee, Murau, DObling, Unterach, Matzen pri Brixleggu). Hugo Wolf naj postane most, ki nas bo povezoval in družil v naši skupni nalogi pri popularizaciji njegove glasbe in ohranjanju njegovega spomina. Jože Leskovar Marjana Lipovšek s Hugom WoIfom Zaključni koncert v počastitev 130-letnice Huga Wolfa bo 19. septembra v CD Sklepni koncert proslavljanja 130-letnice rojstva skladatelja Huga Wolfa bo v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu v Ljubljani 19.septembra. Nastopila bosta naša svetovno znana mezzosopranistka Marjana Lipovšek in pianist Gčrard Wyss iz Basla z izborom Wolfovih samospevov. To pa bo hkrati otvoritveni koncert nove sezone 1990/91. Koncert bo imel vseslovenski in slavnostni značaj, k čemur naj bi prispevala udeležba koncertnega občinstva iz vse Slovenije, pa tudi iz zamejstva in drugih kulturnih središč (Gradec, Zagreb, Dunaj). Ljubljanska televizija napoveduje neposredni prenos koncerta in posnetek za potrebe Evrovizije in Intervizije (z možnostjo krajšega posnetka Ljubljane kot prizorišča koncerta). Za obiskovalce iz Slovenj Gradca bo organiziran poseben avtobusni prevoz. Tone Turičnik Semena tehniške kulture v naši dolini Kramljanje z Ivanom Mihevom, radioamaterjem, pilotom in upokojencem Da bi stopil na klepet v Turiško vas, tako, pred njegovo 80-letni-co, me je spudbndilo v Koroškem pokrajinskem muzeju revolucije, ko mi je med številnimi muzejskimi eksponati vzbudil pozornost enostaven in okorno izdelan radijski sprejemnik, eno-cevnik, ki ga je za partizansko tehniko usposobil Ivan Mihev, radiotehnik, doma iz Turiške vasi. Kdaj in kje se je mož srečal s tehniko? Kaj ga je navdušilo, da je vztrajal? Kako se je izobraževal, premagoval ovire in težave? Predvsem pa: kakšna in katera so bila tista semena, ki so vzklila in pognala rast do dosežkov, ki so in še oblikujejo del podobe naše doline oz. občine, pomembni pa so tudi za širše območje: gre za razvoj tehniške kulture, natančneje, radijske dejavnosti in letalstva. Oboje je še posebej povezano z ljubeznijo Ivana Miheva in njegovim ljubiteljskim delovanjem, ki je pomagalo utirati pot k nezadržnemu razvoju obeh dejavnosti v naši občini. Pozneje se je ukvarjal še s foto-amaterstvom, ljubiteljskim fil-marstvom in kinooperaterstvom Obiskal sem ga na praznični dan popoldan (dan republike 1989): sprejel me je - kje drugje! - v veliki podstrešni sobi svoje hiše, v studiu radioamaterske postaje YU3FS. ,,Ne, nič ne bom pripovedoval, sem že vse povedal! Kaj pa koga zanima, kaj delam, kako živim. Tisti, ki vedo, pa tako vedo!” Nenaklonjenost? Res ne bo nič? Če ga ne bi poznal, bi sodil, da je srečanje končano in da je bila pot zaman. Pa dobra beseda, zanimiv spomin in občuten, iskra misel, potem se okorno vzdušje spremeni, še posebej, ko postavi na mizo domačo pijačo. ,,Dober je! Črnivski! Na zdravje!” Beseda o tem, beseda o onem: dnevne tegobe, zdravje njegovo in družine, inflacija, draginja, korak za korakom proti jedru -kje so začetki? Kaj pomeni ta, kaj oni podatek? Včasih takoj odgovori, včasih je potrebno vprašanje ponoviti, pač težave starosti! Potem počaka, razbrazdan obraz postane še resnejši, poudarja ga teme brez las, oči zapiči v omaro in zdi se, kot da se hoče česa domisliti. Zatem pobrska po omari - spretno izrabljen naklonski strešni prostor -za dokumenti in pismi in slikami. Pokaže pisanje, ki ga je dobil iz Toronta, lepo napisano slovensko pismo: pisec poudarja, da je naslovnik -Ivan Mihev - če že ne naj starejši - pa vsaj eden izmed najstarejših slovenskih radioamaterjev. Prijazen smehljaj mu spreleti obraz, ko prebere dobesedno navedeno misel pišče-vega nečaka: ,,Stric, tale je pa korenjak!” Potem pokaže QSL kartice, izbrska jih iz druge omare, DX kartice (radijske zveze nad 2000 km) in pripomni, češ menda jih je kakšnih 25.000 ali več in so večinoma iz prekomorskih dežel. Koliko pogovorov je sploh imel, ne ve zanesljivo: več sto tisoč! A kdaj je vzpostavil prvo zvezo? Močno namršči košate obrvi, oči se nemirno zabliskajo: ,,Star sem bil 18, 19 let. Tudi oddajnik sem si sam izdelal! In kdaj me je pritegnila tehnika? Mlad človek je radoveden in hitro se navduši za novotarije. Rad sem se družil s Kumerjevimi otroki, sošolci so bili, oče pa je bil postajni načelnik v Turiški vasi. Marsikatero neumnost smo ušpičili: nekoč smo skoraj povzročili nesrečo, in to z železniškim štiriciklom. Smeli smo tudi v pisarno. Morda mi je bilo 14 let: zvedavo sem se razgledoval po dolgočasnem prostoru, radovednost mi je vzbudila nenavadna naprava-telegraf-škrtnilo je, pa še enkrat, potem pa zadrdralo. Nikogar ni bilo zraven. Od daleč sem gledal to čudo, beli trak z drobnimi pikicami in črtami se je daljšal in se zvijal po mizi. Potem se je škrtanje umirilo, trak se je us'tavil. In prišel je oče Kumer, pregledal trak, nekaj momljal, nato pa rekel: ,,Vlak ima zamudo!” Kakšna skrivnost! To samodejno pisanje in ta učenost branja! Vzvalovilo mi je domišljijo, vse te nenavadnosti, ponoči nisem mogel spati in kar naprej sem sanjal, kako bi bilo imenitno, če bi to znal. Pa mi je oče Kumer napisal znake in sem se jih učil-na pamet! Tako se je začelo! Različne listke sem imel kar v žepih, se učil na paši ali pa se skril med njive, da sem bil sam, največkrat sem kar glasno recitiral Morsejeve znake. Ljudje so me imeli za čudaka in so materi namigovali - oče je padel v vojni - naj me, za božjo voljo, spravi k zdravniku! Toda mati je vedela za veliko mojo ljubezen.” Učil se je iz knjig, kako se izdela preprost, pa tudi bolj zapleten sprejemnik oz. oddajnik: Der Bau einer Funkentelegrapfen-sta-tion mit Abstimmung ter Der praktische Radio-amateur (1922, 1924). Kmalu sta izšla tudi slovenski knjigi avtorjev prof. Leopolda Andreeja in ing. Zmaga Pipana. „Pa sem se zakopal v preučevanje številnih podatkov, računov in skic. Nekaj osnovnih pojmov sem spoznal v tehniški šoli v Ljubljani, a šolanja nisem dokončal, ker ni bilo denarja. Potem sem se izučil za elektrikarja. Toda srečanje z Ljubljano je ostalo pomembno križišče za vse nadaljnje moje življenje in delo: tu sem spoznal nekatere prijatelje, poznejše elektroinženirje in radijske delavce, ki so mi tovariško strokovno svetovali in mi pomagali, me opozarjali, kaj delam narobe in kako naj popravim to ali ono tehnično reč. Zelo sem jim hvaležen. In tako sem zašel v radioamaterstvo in skrivnosti radijske tehnike.” Čas bivanja v Ljubljani je bil torej odločujoč za nemirnega in vedoželjnega ter v tehniko usmerjenega mladeniča iz Mislinjske doline, kajti dokončno ga je omrežil mik radijskih valov in moč naprav, ki lahko pošljejo človeško govorico v neslutene daljave. Človek more komaj verjeti! Kot ob drugem čudu, ki je imelo prav tako magnetično mo& leteti! Leteti v sinje modrine! Leteti z letalom, ki ga vodiš in ki se ravna po tvojih ukazih! Visoko in daleč! ..Prenekateri poletni popoldan sem prebil na letališču v Ljubljani, največkrat ob sobotah in nedeljah! Navduševal sem se, ko so fantje poleteli, in jih občudoval, kako so krožili nad letališčem, se elegantno spuščali in pristajali na zemlji. Učili so me zakonov aerodinamike in meteorologije, videl sem, kako gradijo motorno in jadralna letala in kako prekipevajo od sreče ob vsakem dosežku, predvsem, kadar se vračajo z nebeških višin. Prvič me je popeljal v zrak z motornim letalom dr. Rape. Star sem bil 24 ali 25 let. V Ljubljani. Pa se je zaiskrilo: tudi jaz hočem leteti. In je iz iskre zagorelo v ogenj! Potem sem sanjaril o letalstvu in pilotiranju. In sem se oglasil v mariborskem aeroklubu: dogovorili smo se, da bomo poiskali še kakšne navdušence. V Slovenj Gradcu in sploh v Mislinjski dolini! Tako se je začelo. S prijatelji smo razmišljali in kovali načrte, sanjarili o daljavah in višinah in to nas je do kraja obsedlo. A seme je bilo zasejano!” Zaradi šibkega zdravja je Ivan Mihev vojaščino služil razmeroma pozno. Predstojniki v Prizrenu so rekli: ,,Mihev, ti pravi vojak ne boš nikoli!” In res nisem bil, poudarja! ,,Naložili so mi tehnične naloge vzdrževalca radijskih in telefonskih naprav in tako sem bil sam svoj gospod. Na posebno prošnjo prijateljev je poslanec Anton Novačan uredil, da so me premestili v Vršac, kjer sem se spet srečal z radijsko tehniko in letalstvom. Tako mi je vse to določilo dokončno življenjsko mojo pot. Ko sem prišel domov, sem se zaposlil in delal v svojem poklicu: v prostem času pa sem popravljal radijske sprejemnike. Opravil sem instruktorski izpit, potem sem učil šofirati nekatere Slovenjgradčane. Veliko sem se izobraževal, hodil na tečaje, predavanja, seminarje, opravljal izpite: za poklic in konjičke. Med vojno sem bil nekaj časa v ujetništvu, potem so me spustili. Po vojni sem prevzel radio in elektro delavnico v Slovenj Gradcu; ko se je sem preselil okraj, so me zaposlili kot vzdrževalca tehničnih naprav; to delo sem potem opravljal še na občini vse do invalidske upokojitve. Toda naj nadaljujem o letalstvu, ki je za nekaj časa postalo moje največje veselje. Najprej smo sodili pod Maribor, potem smo ustanovili klub v Slovenj Gradcu. Zaupali so mi vodenje. Organizirali smo šolanje pilotov, izdelovali in izdelali jadralno letalo, nas ni bilo veliko - 15 ali 16 -in nazadnje uspeli.” Skrbno hrani poročilo, ki ga je 24. aprila 1938 posredoval v imenu slovenjgraške jadralno-letalske skupine na konferenci jadralno-letal-skih skupin oblastnega upravnega odbora v Mariboru. V poročilu je zapisano, da sestavljajo jadralno letalo in da predlagajo graditev letališča; že tedaj so določili prostor, kjer je letališče danes. ,,Samo nekaj stvari še imam, veliko gradiva sem odstopil Koroškemu aeroklubu. Prebrati sem moral to poročilo. Zelo mi je bilo nerodno, ko sem moral na govorniški oder, najbrž sem bil silno okoren, še posebej, ker je tam bilo veliko visokih živin, in to vojaških in oblastnih. Podprli so naše zamisli in celo obljubili pomoč, čeprav te ni bilo pozneje od nikoder. Nekateri Slovenjgradčani so mislili, da je najprimernejši prostor za letališče na Štibuhu. Drugi smo trdili to za Dobravo: le poglejte z vrhov, pa boste videli, da je to najprimernejši prostor! Ko sem prvič poletel s Pohorja proti dolini, je to bilo še jasneje videti! Potem so pritrdili tudi drugi. A do uresničitve je moralo preteči še veliko vode po Mislinji, tudi vojna je bila, kar 20 let je skoraj trajalo.” Nedvomno je bil prvi polet domačina nad domačim krajem -na dan pred malo gospojnico (7. 9. 1939) - in varen pristanek na Štibuhu v smeri proti mestu (na Gollovem travniku: mati Gollo-va je bila celo ponosna, da je bil ta zgodovinski dogodek povezan z njeno posestjo!) odločilen za nadaljnje načrte in dokaz, da so se tudi naši ljudje kosali s svetom in da je - čeprav v odmaknjenem prostoru - šel čas s časom naprej! Ljubezen, znanje, pogum, vztrajnost, vnema - združeni z odločnostjo, nekaj trme in merica pustolovščine v skupini in ob človeku, ki gori za uspeh in tvega, morajo roditi sadove! In zgled je sila, ki vliva tekmovalnega duha! Vojna je sicer pretrgala delo, načrte in razvoj, toda mladi ljudje so po vojni znali prisluhniti in odločiti. Tu sta zdaj klub in letališče (otvoritev: 8. 9. 1957 popoldne), temelj, na katerem je mogoče graditi naprej. Če le mora, še vedno rad pohiti tja in v druščini poleti v višave nad našo dolino, ki mu je tako prirasla k srcu! ,,Ta mala sobica je še zdaj moj veliki svet! Od tu se pogovarjam s prijatelji na vseh kontinentih, čeprav imam s tipkanjem in zapisovanjem težave, prsti ne ubogajo več tako. Ah, starost pa bolezni!” Res je, začutiš, kako je majhen ta naš svet: iz skromne podstrešne sobice lahko sežeš na katerokoli točko na Zemlji, najdeš sogovornika, z njim pokramljaš! ,,Kar spoznam, kakšen je kdo: po glasu, po načinu tipkanja, radovednosti. Nobena malenkost mi ne uide! In če je treba si pomagamo!” Tu, v tej sobi, so oddajniki in sprejemniki, mikrofoni in taster-ji za telegrafijo, tudi tisti prvi, ki ga je sam napravil v davnem letu 1925 ali 1926, pa miza za tehnična dela, črno-beli televizijski sprejemnik, polmetrska elektronika starega radijskega oddajnika Radia Ljubljana (iz Domžal) -ta te sploh prva pozdravi pri vratih, kot nekakšna lovska trofeja -pa velik zemljevid na drugi strani, The Radio Amateur’s World Map z oznakami držav in radioamaterskih simbolov, številna priznanja in plakete, domače in tuje, od radioamaterskih do letalskih, cel kup priznanj pa hrani še v omari. Ta soba je muzej, studio, govorniški oder, je intimen prostor in vsak predmet je živa zgodovina. Priznanje The King of DX ima posebno mesto. Pa plaketa RTV Ljubljana za zasluge pri razvoju TV v Sloveniji. Pa priznanje B. Kidriča za posebne zasluge pri širjenju teh- nične kulture. Pa zlata plaketa Zveze letalskih organizacij Slovenije. Pa povečana slika jadralnega letala iz 1938. leta na Blokah. Pa koledar s starimi letali. Pa koledar s Prešernovimi podobami. Itd. Posebno mesto ima prvi magnetofon, ki ga je imel - RFT. Najljubše stvari iz preteklosti ga tako vsak dan obkrožajo. In če se oko ustavi na priznanju ali ljudeh na sliki, ki so mu bili prijatelji ali tovariši - mnogih že ni več - ali napravi, katerikoli, pozdravni ali QSL kartici, se utrne spomin in Mihev razvije spoštljivo zgodbo ali dolg življenjepis. Kljub starosti se živo spominja davnih časov, letnice mu včasih delajo težave, toda doživetja ostajajo pristna in nepozabna. Ko se spomni - npr. - vojnih časov, se mu utrnejo napete zgodbe o tem, kako je skrival radijske naprave, celo v koruznici ali postelji, da jih Nemci niso odkrili, kako so ga po vojni dolžili (in tudi naznanjali), da je vohun in je moral kar naprej pred oblastmi dokazovati, da je radioamater in nič več in da opravlja tudi strokovne naloge za RTV Ljubljana. Ko so se prepričali, je imel mir! V drugi polovici 50-ih let je v času, ko Radio Ljubljana ni oddajal, na njegovih valovih posredoval glasbo, voščila, obvestila. Tako je nazadnje vzniknila ideja o ustanovitvi radijske postaje Slovenj Gradec. In spet so se znašli ljudje, ki so združili v srečnih okoliščinah voljo, napor in delo in organizirali postajo: današnji Koroški radio je dedič teh prizadevanj. In Ivan Mihev je bil tehnični steber tega projekta. Pa upravnik, ki je odgovarjal za delovanje. Pozneje so prevzeli te zapletene naloge mlajši ljudje. Toda Mihev ne more drugače: Kadar je v mestu, pohiti na Koroški radio in sprašuje, kaj je novega in kako naprave delujejo. Ponosen je in srečen: ,.Človeka veseli, da so tiste davne zamisli postale resničnost. In še več: da razvoj gre s časom naprej! Glejte, na letališču lahko pristajajo reaktivna letala, Radio pa si je kupil stereofonsko tehniko!” Semena in rast! O vseh, s katerimi je sodeloval, ima prijazno misel in izreka spoštovanje, tistih, ki ga niso marali se je izogibal. Na fotografijah so prijatelji in dobrotniki: vse njihove življenjepise pozna in umrlih se z blagostjo spominja. In tistih, ki so ga kdajkoli obiskali doma - tehniki inženerji politiki, prijatelji in znanci. Zdaj ne more več veliko hoditi, redkoma gre na sprehod, zato ostaja v svojem svetu, ki si ga je ustvaril, in domu, ki mu ga je pomagala zgraditi in v njem razviti domačnost žena Terezija, ter sredi spominov, ki ga vežejo na plodno in bogato delo, nemir, na uspehe in poraze, in ljudi, ki so največkrat v dobrem posegli v njegov čas, v njegovo življenje. Ostaja skromen: a za tem živi vest in zavest, da je vendarle do možne meje uresničil mladostne življenjske sanje. In oral ledino! Otroci so pri kruhu, ob skromni penziji z ženo živita odmaknjeno in mirno. ,,Se berem, čeprav imam težave, še spoznavam, kar je novo - oh, kako je tehnika napredovala in kako gre naprej! - včasih sem delal tudi po 18 ur, zdaj ne zdržim več! Glejte, tu je Radioteh-nik iz leta 1934, pa časopisi Tesla (1935), Radio (1945), Jugoslovanska krila - vse to sem shranjeval, zame ima veliko vrednost: iz teh revij sem se učil in študiral načrte in novosti. V Adresarju radioamaterskih postaj Jugoslavije je predstavljena moja naprava kot najstarejša, podobno je bilo na razstavi v Pulju 1974. Skoda, da se je izgubila številka revije Krila, v kateri je mati osupla prebrala - mati je zelo rada brala knjige, revije in časopise - da sem postal pilot, in me je rotila na vse svetnike, naj ne letam, ker lahko dol padem. Pa sem še živ! Do zdaj so me redno vabili na dneve vezistov; kadar grem v Ljubljano, se oglasim še na RTV: vsakič pokažejo kaj novega. Res, gremo z razvitim svetom naprej!” Čeprav živi daleč od živžava in hrupa, vendar sledi vsemu, kar se dogaja, spremlja vse: neumnosti, napredek in dosežke. Na Koroški radio, letališče, radijski in TV oddajnik na Uršlji gori je čustveno navezan: kako ne bi -tam so mladostne sanje in tam je delo resnih let! Tisnikar in Mihev imata nekaj skupnega: zrasla sta iz skromnega okolja, našla mentorje in dobrotnike in oba sta brez rednega šolanja, a zato ob trdem in vztrajnem samorastniškem delu rasla v svet ter opozorila, da je nekje kraj, ki se imenuje Slovenj Gradec, in da ta kraj stopa v korak s časom in se človeško nanj občutljivo odziva. Le ljubezen lahko rodi moč in voljo, ki je daljša od 60 in več delovnih let! In Mihevova je že del zgodovine! 5K rauf1!«- fOir) Jože Potočnik Partizanska gospodarska dejavnost v Mislinjski dolini od leta 1941 do 1945 N.«,,..* 2. Zbiranje sanitetnega in tehničnega materiala Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja revolucije v Slovenj Gradcu (arhiv KPMR) ima zelo dragocene podatke o partizanskem zdravstvu in tehnikah (tiskarnah) v Mislinjski dolini. Tudi v razstavnih prostorih se obiskovalec sreča z bogatim gradivom, ki potrjuje izjemno skrb in humanost ne le zdravniškega osebja, temveč tudi ekonomov, terenskih delavcev in drugih ljudi, ki so skrbeli za zdravje in nego ranjencev. Tiskana beseda je imela veliko moč in je vplivala na ravnanje naših ljudi. Zdravljenje ranjencev in obveščanje ljudi je bilo uspešno, ker je bila uspešna tudi preskrba sanitetnega in tehničnega materiala; kljub sovražnikovim hajkam, patrolam in zasledovanju so preskrbo zagotavljali aktivisti in drugi ljudje, ki so premagovali velike napore, bili požrtvovalni, pogumni in zanesljivi. Navajamo le nekaj dokumentov, ki potrjujejo načine zbiranja sanitetnega in tehničnega materiala. Pavčkove bolnice (šest objektov na zahodni strani Pohorja) so delovale v specifičnih razmerah; v podobnih konspirativnih razmerah so delovale tudi številne tehnike na obrobju Mislinjske doline. Okrožni odbor in okrajni odbori OF so s svojimi gospodarskimi odseki oskrbovali bolnišnice in tehnike ne le s hrano, temveč tudi s sanitetninj in tehničnim materialom. Iz Brankove (tudi Lipe, Slavko Gams) beležnice razberemo, da so terenski delavci zbirali poleg hrane, obleke, perila, odej, čevljev, brisač tudi povoje, vato, injekcije, tablete, ciklostilni papir, šapirografe, matrice, kopirni papir, črnilo, barve, nahrbtnike, baterije, šotorska krila in drugi material. Apotekarski referent bolniške postojanke je 23. januarja 1945 izdal potrdilo za: ,,20 gr vate, 1 povoj, 8 ampul bencina, 8 aspirin praškov, 2 škatli kreme za kožo, 5 gr hipermangana, 1 prt za posteljo.” Veliko zdravil in sanitetnega materiala so dobile partizanske bolnišnice iz slovenjegraške bolnišnice in mestne lekarne, kjer sta delala Branka Sisernik in mag. Krešo Karaman, ki je bil zaradi tega aretiran in je umrl v taborišču Dachau. Jože Hribernik - Silvester se spominja, da so zbirali zdravila in sanitetni material na najrazličnejše načine. Aktivisti OF so bili izredno pogumni in iznajdljivi. Raznovrstni sanitetni material so kupovali celo na Dunaju, v Slovenj Gradec pa je prispel po pošti na naslov zavednih trgovcev. Iz mesta so ga po skrivnih poteh prinašali do partizanskih bolnišnic na Pohorju. Tudi tehnični material za partizanske tiskarne so pošiljali iz različnih krajev, kar potrjujejo naslednji dokumentirani podatki: - Okrajni odbor OF Slovenj Gradec je 8. novembra 1944 potrdil, da je prejel „4000 listov pisalnega papirja, 18 blokov po 50 listov, 15 pisalnih trakov, 2 spen-jalnika, 800 kuvert, 8 knjižic s trdo lepenko, 4 steklenice lepila, 50 tablet za črnilo in 2 mapi za akte”. Jože Tretjak - Jošt, ekonom conske vojaške tehnike Sever, pripoveduje, da so imeli organizirano široko mrežo poti, po katerih je prihajal tehnični material; te niti so bile razpredene preko Maribora, Gradca do Dunaja, pa od Dravograda do Celovca in od Slovenj Gradca do Celja. Tudi tehnični material za partizanske tehnike je prihajal po pošti ali železnici na naslov nekaterih meščanov v Slovenj Gradcu. Ohranjeni pisni in ustni viri potrjujejo, da so bili terenski delavci in drugi ljudje vseh organizacij izredno aktivni, samoiniciativni in iznajdljivi pri oskrbovanju sanitetnega in tehničnega materiala. 3. Socialne podpore Denarne podpore so prejemali svojci, katerih rednik je padel ali pa je bil v partizanih, in socialno ogrožene družine. Šaleško - mislinjsko okrožje je 12. julija 1944. leta seznanilo vse okrajne odbore OF, naj pripravijo sezname družin in posameznikov, ki so potrebni podpore. ,,Na podlagi tega seznama bo okrožni odbor dajal enotne podpore po številu članov za vse območje.” Tudi okrožni odbor OF Dravograd je od septembra 1944 skrbel za socialne podpore. OO OF Dravograd je 25. novembra 1944. leta sporočil pokrajinskemu odboru OF za Štajersko, da so od oddelka za finance prejeli ,,znesek 7 000 RM”. Denarne podpore je delil okrajni odbor OF Slovenj Gradec oz. njegovi gospodarski odseki (rajoni). 9. oktobra 1944 je Mislinjsko -vitanjski okrajni odbor OF dal dvema družinama v Mislinji podporo po 160 RM. Sektor 2 (Slovenj Gradec) je 29. oktobra 1944 dal 465 RM socialne podpore 10 družinam, ki so imele 31 članov, kar pomeni, da je dobil vsak član po 15 RM. Rudi - Jože Kotnik, finančni referent sektorja Slovenj Gradec, je 3. novembra 1944 poslal okrajnemu finančnemu referentu seznam oseb, ki prejemajo soci- alno podporo ,,v njegovem rajonu”. Finančni referent okrajnega odbora OF Slovenj Gradec je zatem 21. novembra 1944 poročal v „2. rajon” o prostovoljnem prispevku in poslal seznam članov za socialne podpore. Januarja 1945 je krajevni odbor OF Slovenj Gradec dal podporo 100 RM ženi, katere mož je bil v partizanih od marca 1944. leta in še ni prejela nobene podpore. Okrajni odbor OF Slovenj Gradec je 1. februarja 1945 poročal okrožnemu odboru OF Dravograd, da so ,,pretekli mesec dali 2 000 RM za socialno varstvo”, kar pomeni, da je januarja 1945. leta dobilo socialno podporo 133 ljudi po 15 RM. Okrajni odbor OF oz. posamezni gospodarski sektorji so imeli poimenski seznam ljudi, ki so prejemali socialno podporo, in prizadevali so si, da so denar redno razdelili. 4. Partizanska trgovina Povedali smo že, da so terenski delavci kupovali sanitetni in tehnični material celo na Dunaju, v Gradcu, Celju in Mariboru; živino za zakol pa zunaj Mislinjske doline - na avstrijski strani, recimo, v Labotski dolini. Naslednji primeri dokazujejo, da je kljub nevarnosti in okupatorjevi kontroli uspešno delovala partizanska trgovina. 5. septembra 1944 so v okraju 1. (St. Jedert) pri kmetu v Bukovski vasi kupili „2 kg masti, 30 kg fižola, 50 kg ržene moke - v vrednosti 127,50 RM”. 25. novembra 1944 je sektor 1 (Pameče) ,,nabavil” za Pavčkovo četo 5 telet 285 RM 1 kravo 600 RM 75 kg pš. moke 32 RM sukanec 8 RM skupaj 925 RM 27. novembra 1944 je sektor 2 (Slovenj Gradec) kupil živino za 1 800 RM, gospodarski referent je potreboval za nakup živine še 575 RM. 1. decembra 1944 je sektor A kupil ,,kravo za 400 RM, vola in telico za 850 RM”. Okrožni komite KPS Dravograd je na seji 29. marca 1945 obravnaval tudi gospodarstvo in finance. V poročilu je poudarjeno, da so imeli 10 068 RM dohodka, izdatkov za nakup živine in sanitetnega materiala pa je bilo 8 594,25 RM. 3. maja 1945 je gospodarski referent sektorja 1 plačal za 120 kg krompirja 60 RM, za 20 kg moke pa 20 RM. t,— /¥, sM^C****'-__________ —— _r /tjtj.* I r ----- ^ / '/*7 3eh* _ , t( —— s4oJl*f, «■ ft : 6 t*J tijjl 2g ji ,< — 2o/fhtfs&ift****, -----<, {/‘di <, __ Ss 'r '<--- s $ /*Jf. a'‘te' 'foo id/..*. •ŠP £ ' C/ T j /i p-< «<*. »'c eoi ste. ICPM6. /(ove*.j 6ro.o<.e Slavka Dragolič Punčka s kanglo Tolikokrat sem slišala pregovor: Lepo je imeti domek, pa čeprav ga je samo za bobek! S svojim sem bila kar zadovoljna, tudi s takšnim, kakršen je bil, saj je bil ves moj. Delo se je ponujalo na vsakem koraku, drobižek se je motal pod nogami in njegov smeh je bila zame glasba. Otroške oči so začudeno zrle vame in me spraševale: ,,Naj kaj pomagam, mami?” Odprla sem kuhinjsko omaro in že pozabila zakaj, potem pa se zagledala vanjo, da bi se spomnila, kaj sem iskala. Na hodniku so se na lesenih stopnicah oglasili otroški koraki in lastnica se je hip zatem prikazala med vrati in vprašala: ,,Bova šli po mleko?” ,,Seveda, kangla za mleko!” sem se udarila po čelu. Pogledala sem po prostoru in še na štedilnik, potem pa zgrabila kanglo in sva šli: ,,Upam, da bova v četrt ure nazaj!” sem ji zašepetala. V trgovini je pred pultom čakalo že nekaj ljudi, sem in tja je kdo stopil iz vrste, kupil salamo, pašteto ali kaj drugega, mene pa je minevalo potrpljenje. Tudi punčki se je zdelo že predolgo, zato me je vprašala: ,,Bova še dolgo čakali?” ,,Bo mleko?” sem vprašala prodajalko. ,,Imelo bi že priti!” je bil suh. odgovor, da me je kar udaril. S punčko sva se ves čas držali za roko in čakali, tedaj sva se spogledali, in ne da bi odmaknila pogled, sem počenila k njej in jo vprašala: ,,Kaj naj naredim? Morala bi pogledati, kaj se dogaja doma?” ,,Bom pa sama počakala!” In že se je drobna ročica stegnila po držaju kangle, spustila sem ji ga v roko in segla v žep po denar. Zelen bankovec je prešel iz mojega žepa v njenega. ,,Kolikor boš dobila, tudi polno, takoj pridem nazaj!” Mogoče bi ji morala reči kaj lepega, pa nisem znala, samo stisnila sem jo, ne, bolj pobožala preko ramen in zbežala iz trgovine. Tekla sem v svoje kraljestvo, bala sem se, da bom našla samo še razvaline. Po lesenih stopnicah so stopinje votlo odmevale, tišina je bila srečna, da lahko sploh obstaja. Plaho sem vstopila, hrana v loncu na štedilniku je prijetno brbotala, nič še ni bilo dima, ne smradu; goboko sem se oddahnila. Hitela sem z delom, ki sem ga morala opraviti prej, predno bi se vrnila v trgovino. Otroka ne smeš nikoli razočarati, takoj boš videl v njegovih očeh nekaj bolečega. In žalosten pogled te bo spremljal povsod, kot da bi iskal najljubšo igračo, ki se je izgubila kdove kje. Z olajšanjem sem zaprla vrata za sabo in odštorkljala po stopni- " cah. Zunaj me je zajelo žarko sonce, s srcem, polnim sreče, sem se že hotela zapoditi na cesto, pa je izza grmovja ob cesti pokukal in naprej poskakoval znan čopek las. Obstala sem za trenutek, res, izza grmovja je prišla najprej velika temnordeča kangla, ki je vlekla za seboj majhno deklico. Obe sta šli po cesti, da sem veselo poskočila in stekla naproti. Najrajši bi jo objela in se smejala od sreče, pa sem se samo sklonila nadnjo in vprašala: ,,Si dobila?” Modro-zeleni zaupljivi očesci sta me navihano pogledali, samo odgovor je bil zelo resen: ,,Polno!” Pritisnila sem ji poljubček na nosek, jo prijela za roko, dvig- nila polno kanglo mleka, ki je hotelo takoj na vsak način zbežati preko roba. ,,Pazi, rekla sem ti, da je polna!” me je okarala punčka. ,,Neroda pa taka, dobro bi jo bilo kaznovati, kaj praviš?” sem dejala in ves čas gledala kanglo ter premišljevala, kako jo je mogla prinesti prav do sem, ne da bi polila eno samo kapljo. Prstek, ki je počival na bradi, se je odlepil in pokazal na kanglo: ,,Saj ni ona poredna!” ,,Čakaj, rekla sem, kazen mora biti; koliko še imaš drobiža?” Pokleknila sem pred njo in čakala. Na mali dlani so se zasvetili trije kovanci. ,,Kaj imaš rajši: žvečilni ali. čokolado?” sem vprašala. ,,Za čokolado tako nimaš dovolj, zato rajši žvečilni! mi je mimogrede stresla dva kovanca v roko in že odskakljala nazaj po cesti. Čez čas se je ustavila in mi zaklicala: ,,Pridem takoj, pridna bodi!” Z nasmeškom sem se dvignila in previdno vzela kanglo in se vrnila po dvorišču v hišo. V brado sem si šepetala: ,,Neverjetno, komaj je začela hoditi v vrtec, pa je že odrasla.” ,,Bom smela jutri spet sama po mleko?” me je čez nekaj dni vprašalo dekletce. Nejeverno sem jo pogledala, toda punčkin obraz je bil tako zelo resen, očesi pa sta kakor sveder vrtali vame. ,,Ne jutri, punčka, že danes bi morala!” Kakor da bi ji potegnila tenčico z obraza, tako ji je zažarel. Zapodila se je vame in me objela čez noge. Nisem vedela, da bo tako vesela odgovora; bila sem presenečena, zato sem jo stisnila k sebi. Ponudila mi je berglo, na katero se naslanjam že celo življenje. Stala sem na dvorišču in gledala po cesti za punčko s kodrčki. Korakala je modro po cesti in za njo je šla prav tako velika kangla za mleko. Benjamin Kumprej: Krajina zvečer - gvaš - 1990 Ernst Goli Večer Glej, zdaj je miren večer, dan se je s ceste poslovil. Pridi! Na tvoja ramena bi rad glavo v počitek naslonil. Daljni glasovi cerkvenih zvonov mrejo v krajini, kjer mirno ugaša dan. V strahu pred tihim zrakom mrakov seteš z roko v mojo bledo dlan. O mir s teboj: svetniška avreola blešči se v krono tvojih mladih las, a v duše dno ko blaga tipka mola sestopa čudovit dekliški stas. Nekje v daljavi tone pesem v tišino globlje zamaknitve, nekje leti pod belim snegom želja zemlje, volja njene izpolnitve. Nazadnje oni daljni zvon zapoje vsaki boli globočino oddahnitve, in ves svet pomeni le še dvoje: jaz in ti... odrešena od izgubitve. Življenja tek J. f. Sch. pozdrav za novo leto 1912 Ne vemo nič o času in prostoru, potujemo v neskončnem krogu. A glej, budi nas hrum, nemir spreleta: „Slovo od starega, začetek novega je leta!” Čaka nas napetost časa, strme ture, minuta sreče in trpljenja dolge ure. Šteje noč in vzitje sonca, nalivamo si kapljico brez konca. in hrumno se mrmranje v zraku spleta: ,.Slovo od starega - začetek novega je leta!” Iščemo si pomočnico, ki bo zvesta, in rečemo ,,najdražja” ji, ,,nevesta ”. In ko čas dotlej dozori, rečemo ji „žena" ali karsibodi... Potem pa sanje pregloboke zagrnejo nas tja v temin oboke. Ne vemo nič o času in prostoru, potujemo v neskončnem krogu. Ahasver Oddihovala sva si po vrhovih brez besed pod žarki sonca -mirni ovni iz oblakov pa v domovih nad dolino najino brez konca. Vzel sem tvoje hladne roke: ,,Brez miru je zame svet. Da ga znova kakorkoli najdem, sem pridružil se ti spet. ” Kadar glavo k meni si nagnila in težko jo na ramo mojo položiš: ,,Odkar si dušo mojo prebudita, pravega miru nič več ne zadobiš. ” Počivata sva tam visoko na vrhovih tiho v žaru sončnega svetila -brez miru je gori v puhastih gradovih nad dolino, kjer od doma sva se poslovila. Prevedel Vinko Ošlak U9 Venčni listi Dahne vetrič skozi stebla španskega bezga, tisoč zvezdic sproženih cvetov spusti se name, eden njih zaplava in pristane prav na mojo dlan... Si mar sreče bližnje stavni listič? Ali pa prinašaš tihi rahel opomin, da je ob prerani smrtni slutnji ura tu, ki mene kakor tebe z vejice spihlja? Ernst Goli se je rodil 14. marca 1887 v Slovenj Gradcu; oče Ernest Goli, je bil lastnik pošte in hotela „Zur Post”, mati Ana, rojena Orosel, pa je bila hotelirske družine iz Rogaške Slatine. Ko mu je bilo pet let, je umrla mati, oče pa se je vnovič poročil. Materina smrt je bila udarec za mladega Nestlna - tako so ga klicali domači. Doleteli pa so ga še drugi udarci, ki jih rahločutni pesnik ni prenesel. Oče, praktično usmerjen človek, je želel, da bi sin študiral pravo; Nesti pa se je vpisal na filozofsko fakulteto in študiral literaturo na graški univerzi. Vezi z očetom in domom so se omajale. Se bolj pa ga je prizadelo nerazumevanje. Oče je nasprotoval tudi poroki: želel je, da bi si njegov nadarjeni sin našel izobraženo in bogato nevesto. Pesnik pa se je zaljubil v Vido Ungerjevo, preprosto dekle, hčerko slovenjegraškega lastnika pekarne. V duševni stiski je pesnik 13. julija 1912 skočil skozi okno graške univerze. Pokopan je v družinski grobnici na mestnem pokopališču v Slovenjem Gradcu. Po smrti (1913) so izdali v Gradcu zbirko njegovih pesmi pod naslovom .Gedichte.” Ocene ?ic. S. o Mira Cajnko FRČ V FRClLONIJI (Edicije Amalietti, zbirka Vse dobre stvari so 3, 1989) Za marsikaterega Slovenjegrad-čana je bila lanskoletna domačijska predstavitev desetih frčilonk Mire Cajnko presenečenje, saj smo le redki vedeli za njene že pred tem v Cicibanu izišle vragolije Svigahopa in Smuka oziroma v jutranjem radijskem programu interpretirane in otrokom namenjene poslastice (ne Tete ampak) gosenice Lize, da o pripravi za lutkovni oder zaenkrat še ne zastavljamo besed. Še posebej velja nameniti knjižici pozornost zato, ker ni bilo in ni ravno v obilju domačinov, ki bi lahko pritrdili staremu vzhodnjaškemu pregovoru o treh stvareh, ki naj bi jih človek storil v življenju, da o damah ne govorimo (slednje nima nikakršne zveze s poimenovanjem zbirke). Frčilonija je na glavo postavljena resničnost, ki s svojo ironijo in sproščenim humorjem neprestano dreza v naš vsakdan in nedvoumno ter brezobzirno ali brezkompromisno dokazuje, da smo v življenju enako naporni starši in otroci. Cajnkova nam to dopoveduje na prijazen in ljubezniv način, tako da naše staršev- sko soočanje s samim seboj ni preboleče in si velikokrat nerazumljive in do avtomatizma iz-brušene oblike torture nad otroki lažje odpuščamo. Tudi zato, ker se med branjem sproščeno in neobremenjeno nasmihamo, če že ne krohočemo. No, ustvarjalki v dobro je treba reči, da moralna oziroma idejna naravnanost nikakor ne štrli iz dela, nasprotno -prav imenitno je prikrita v frči-lonskem svetu zamenjanih vlog. In - hvala bogu - da je tako samo v Frčiloniji, kajti v resničnem svetu smo starši drugačni in otroci nam sploh niso podobni. Saj res - komu je Frčilonija sploh namenjena? Staršem ali otrokom? Slovenci smo imeli do pred leti v svetu konkurenčne izdaje literature za otroke (ne le glede umet- nostnega naboja v besedilih, tu smo v vrhu še danes), zato je potrebno dodati, da v ilustracijah A. Novaka pogrešamo več frčilonske radoživosti, domiselnosti in duhovitosti, pa tudi raz-košneje opremljeno knjigo, toda to je že druga zgodba - o drugih ljudeh in drugačnih zagatah našega vsakdana. A. Makuc Jože Zlatar POTI (samozaložba, Grafika Prevalje, 1989) Profesorica Irena Oder je na zavitku Zlatarjeve nove knjige zapisala, da je to avtorjeva druga knjižica, kar je za samozaložni- štvo hrabro dejanje (s tem mislim na odnos Slovencev do nakupa knjig in do branja), ob vsem tem pa avtor v epilogu obeta še podobne samozaložniške podvige. Poti so Zlatarjev svojevrsten kolaž, ki mu še tako pozoren bralec težko določi arhitektoniko oziroma prodre v skrivnosti razporeditve literarnih enot. Zbirka Marjan Linasi ANTIFAŠISTIČNO IN NARODNOOSVOBODILNO GIBANJE SLOVENSKE MLADINE NA KOROŠKEM 1938-1945 Partizanska knjiga, Ljubljana 1990 Spremne besede tej knjigi je napisala koroška partizanka Olga Kastelic - Marjetka z namenom, ... da bi mladim povedali preprosto resnico: naši ideali so vaši ideali. Od narodnoosvobodilnega gibanja do danes se torej niso mogli bistveno spremeniti, saj je človekova težnja po osebni in narodni svobodi večna in torej nespremenljiva. Mladi so posebej v ospredju zaradi tega, ker so v narodnoosvobodilnem gibanju predstavljali kar 80 odstotkov celote. Pisati o njih potemtakem pomeni dejansko pisati o gibanju samem. Navzlic temu dejstvu mora pisec v uvodu ugotoviti, da je ravno poudarek na deležu mladih naša zgodovina zanemarjala. Zaradi obsežnosti se M. Linasi tokrat omejuje z delno izjemo v zadnjem poglavju (o nastanku in delovanju koroških partizanskih enot) na zgolj politične vidike gibanja, in sicer v Mežiški dolini že od konca L svetovne vojne, v zamejski Koroški pa od Hitlarjeve priključitve Avstrije k Nemčiji 1939. Z nemško zasedbo Jugoslavije 1941 je meja odpadla in koroška mladina je zavestno izkoristila zgodovinsko priložnost, da se enotno kot sestavni del slovenskega naroda upre nemškemu nasilju in narodnostnemu zatiranju. To osvetlitev je pisec v obravnavani knjigi ustvaril tudi na osnovi pričevanj priznanega slovenskega pedagoga prof. dr. Franca Strmčnika, Marija Ovčar: VSE VISI NA POPKOVINI Podnaslov: Iz spominov slovenjgraške babice Založba Obzorja, Maribor 1989 Spomine je zapisal Ladislaus Hory, pripovedovalkin zet in avstrijski publicist; izbral, prevedel in uredil Slovenjgradčan Drago Druškovič, publicist (kot pisatelj je znan z imenom Rok Arih), napisal je tudi spremno besedo na knjiginem ovitku; uvod s spodbudno oceno primarij dr. se pričenja z osmimi pesmimi s skupnim naslavljanjem Poti ter s podnaslovi oziroma dodatnimi določili, tem sledi esej (?) Poti (namesto uvoda), ki razlaga oziroma opravičuje piščevo spopadanje z literaturo, za omenjenim prologom je štirinajst proznih poizkusov ubeseditve intimnih, posvetnih in tudi banalnih mornarskih doživetij (morje, kopno, pijača, ženske...) pa spet sedem pesmi, ki s poimenovanjem od-zrcaljajo začetni del, in seveda že omenjeni Epilog. Spopad z različnimi literarnimi zvrstmi je bil in je še krepak zalogaj največjim mojstrom besede, zato si je Zlatar s svojim poizkusom storil slabo uslugo. Treba je reči, da ob okorni poeziji zbledi še tistih nekaj svetlikajočih se lis, ki jih je opaziti tu in tam na nekaj več kot petdesetih straneh proze. Zlatarje bil mornar in natančno ve, da je v življenju veliko poti, težko pa je zanje najti tudi veliko pravih in vrednih besed. Ob tretjem samozaložniškem podvigu bo moral razmišljati tudi o tem. A. Makuc koroškega rojaka, ki so ga Nemci 1944 zaradi sodelovanja z OF v Črni celo obsodili na smrt, pred katero ga je rešila le njegova mladoletnost, vendar pa mu ni bila prihranjena mučeniška pot od dravograjske mučilnice do nemškega taborišča. V splošnem geografskem, gospodarskem in socialnem orisu kot naslednjem poglavju študija smotrno povzema zgodovinsko in splošno podobo Koroške. Navaja Zornovo oceno, da v tamkajšnjem zamejstvu tudi še danes živi okrog 80.000 koroških Slovencev, kar je precej več, kot to priznavajo avstrijski uradni podatki. Glede na dokaj temeljito obravnavo mladinskega gibanja že od leta 1918 naprej, bi lahko sodili, da naslov knjige po nepotrebnem zožuje njen vsebinski okvir in pomen. V tem delu Prežihovega Voranca sicer omenja, vendar bi po mojem mnenju - lahko več pozornosti namenil njegovemu delu tako s političnega kot književnega vidika, saj je ravno Voranc - pač z močjo družboslovne in umetniške besede gotovo izredno močno vplival na narodno zavest tudi s tem, da je ves čas opozarjal na goljufivo avstrijsko politiko, ki je koroške Slovence takoj po dobljenem plebiscitu opeharila za vse dane obljube. Dovolj znana je tudi Vorančeva ocena, da so se za slovenske narodnostne pravice in enakopravnosti še najbolj borili obe kumunistični partiji in zavedna duhovščina. Linasi pa pravilno opozarja, da so bile podobna prevara tudi dvojezične šole, ki so dejansko bile prisiljene služiti germanizaciji. Približno enako kot za Voranca lahko trdim tudi za Draga Druškoviča -Roka Ariha. Vsebinsko jedro knjige sestavljajo poglavja o posameznih pojavih upora od priključitve Avstrije k nemškemu rajhu do ustanovitve koroškega okrožja oktobra 1942, začetkih organiziranja mladine na obeh straneh nekdanje meje od oktobra 1942 do novembra 1943, razmahu mladinskega gibanja do novembra 1944; delnem zastoju pozimi 1944 in ponovni oživitvi .spomladi 1945 ter o delovanju mladine na območju bivšega mežiškega okrožja od septembra 1944 do konca vojne. Seveda je do odpora prišlo predvsem zaradi tega, ker je Hitler vse slovenske ustanove takoj zatrl zaporedno v enem in drugem delu Koroške. Pri zametkih odpora so delovali zlasti Dušan Kveder, Pavle Žaucer, Ela Ulrih in Karel Prušnik. OF je bila proti koncu vojne dejavna kar v petih okrajih zamejske Koroške (Pliberk, Velikovec, Celovec, Beljak in Podklošter). Partizansko gibanje je na območju Djekš in Svinške planine prodrlo najgloblje v nemški rajh, najmočneje pa prav v okraju Celovec. V sklepnem delu pisec poudarja posebnosti odporniškega gibanja na Koroškem - hude naravne ovire, potujčevanje Slovencev in njihovo nasilno vključitev v nemško vojsko, večinska podpora Hitlerju - kar vse samo še povečuje pomen odpora. Nekatere trditve so sicer premalo dokumentirane in torej ostajajo predmet nadaljnjega raziskovanja. Knjigo dopolnjujejo obsežne sprotne opombe, posebej pa še priloge z imeni mladinskih vodstev, ki jim je dodan celo imenski seznam 502 mladincev Mežiške doline in 250 iz zamejske Koroške; pri slednjem je zlasti poudarjeno, da so podatki še ze- lo nepopolni oz. se nekaterih sodelujočih še ni dalo imensko ugotoviti. Dragocena je nadalje časovnica dogodkov od 13. marca 1938 (priključitev Avstrije k Nemčiji) do 15. 5. 1945, ko politične organizacije po zadnji bitki II. svetovne vojne na Poljani preidejo na legalni način dela. Tu sta še seznam najvažnejše literature in bogato kazalo oseb, krajev, domačij, enot, organizacij, političnih organov in nekaterih pojmov, včasih tudi z nemškimi poimenovanji, kadar je to zaradi lažjega razumevanja nujno. Današnjost morda že postaja pretirano nenaklonjena raziskavam, kot je ta Linasijeva, kar je gotovo škoda, saj gre za zgodovinsko pomembna pričevanja. Z njo je M. Linasi objavil že svojo drugo knjigo po Koroškem partizanskem zdravstvu (PK, Ljubljana 1985, skupaj z A. Ikov-cem), na katero se tukaj predstavljeno delo vsaj ponekod naslanja. Preseneča pa, da se je pisec - čeprav najbrž povsem pravilno - odločil za območje Koroške bolj v prvinskem smislu besede, torej brez Mislinjske in Dravske doline vzhodneje od Dravograda. Zlasti zaradi zamejske Koroške pogrešam kakšen priročen zemljevid obravnavanih krajev in enako prevod nemškega fotoponatisa v osrednjem slikovnem vstavku. V celoti vzeto so to seveda le manjše pomanjkljivosti, ki nikakor ne morejo zmanjšati posebne vrednosti te knjige. Franček Lasbaher Slovenj Gradec, 22. 5. 1990 Drago Plešivčnik; soizdajatelj je slovenjgraška kulturna skupnost. Po ljudskem reku preveč babic ne obeta ničkaj krepkega deteta! In vendar je pred nami zanimiva knjiga, ki nas postavlja v drugi, zdaj vsaj na videz že dokaj odmaknjeni čas, ko so se otroci rojevali na domu in največkrat v značilni splošni podeželski revščini, če vse skupaj presojamo z vidika današnje tehnične razvitosti in višje kulturne ali vsaj izobrazbene ravni. Babica - porodničarka Marija Ovčarjeva - je v Mislinjski dolini pomagala na svet kar 3200 dojenčkom v obdobju od daljnih dvajsetih do še bližnjih šestdesetih let tega stoletja. Neskončne pešpoti so jo vodile skoraj v vse kmečke hiše, tako dolinske kot tiste na visokih in strmih pobočjih Pohorja in Uršlje gore. Pri tem je srečevala najrazličnejše ljudi in razmere, največkrat pa tudi stvarno in duševno revščino oz. vsakršno pomanjkanje. Rojevali so se otroci, spočeti v ljubezni, a tudi takšni, spočeti brez nje in že od takrat nezaželeni. Skupaj z opisom in z babico doživljamo vrsto pretresljivih usod podeželskih in mestnih ljudi in njihovih potomcev. Bralec osupne ob njenem odličnem obvladovanju strokovne pomoči na osnovi trdega in le enoletnega šolanja v Ljubljani, s katerim so se babice usposobile že za marsikatero opravilo, ki ga danes lahko opravljala le zdravnik. Seveda to ni nič čudnega, če upoštevamo, da je Slovenj Gradec takrat z bolnišnico vred pre- mogel samo 3 do 5 zdravnikov. Osupne nas trdosrčnost in ode-ruškost avstrijskega zdravnika med obema vojnama, ki je vse delovno življenje prebil v naših krajih, a se ni naučil slovenščine, svoj poklic pa je izrabljal zgolj za nabiranje denarja, in nepričakovana dobrotnost pravega- Nemca, primarija bolnišnice med okupacijo, ki je pomagal celb partizanom in domačine poskušal razumeti tudi z učenjem njihovega jezika. Ostrmimo nad brezsrčnim ravnateljem podeželske šole in nad popolnim pomanjkanjem človečnosti pri nekdanjem slovenjgraškem župniku, ki ga je s svojim značajskim nasprotjem povsem zasenčila slovenjgraška gostilničarka, vedno znova botra vseh revnih in predvsem nezakonskih otrok. Srečamo pa še eno nasprotje -tako rekoč svetniškega Selškega župnika, pisatelja Ksaverja Meška, ki je tam živel v še večji skromnosti kot večina njegovih faranov. Babica nas celo razveseli s kratkim pregledom Meškove književne ustvarjalnosti. Prav Meško pa je tudi edini primer, ki ga Ovčarjeva poimenuje osebno in upošteva prava krajevna imena. Razumljivo je, da je nekakšna zadržanost priporočljiva, kadar gre za posebne človeške stiske, ki mejijo na poklicno molčečnost. Manj razumljiveje, da tudi Slovenj Gradec z izjemo v zvezi z Meškom ostaja zgolj brezimno mestece in da so brez imena vsi drugi kraji in ljudje, ki jih boljši poznavalci še zdaj poznajo, nekateri jih lahko le slutimo, mlajši bralci pa še tega ne. Gotovo bi ne bilo nič narobe poimenovati podeželskega grofa (Hartenštajnskega?), prikazanega kot odurnega izkoriščevalca dninark, ali kmečkega kralja, ki je za svobodo nazadnje žrtvoval še svojo ponosno domačijo, ali vsaj tiste zdravnike, od katerih se je kot babica največ naučila. Z vsemi temi imeni bi bila knjiga še dostopnejša, zanimivejša in bogatejša, saj se dejansko neredko pojavljajo celo v leposlovju v najožjem smislu in toliko bolj v spominski književnosti. S tega vidika gotovo tudi urednik ni najbolje opravil svojega dela. In sploh se je za pripombo pod črto odločil le enkrat samkrat in še takrat ne najbolj potrebno. Vrsto latinskih rekov ter omembo danes že manj znanih pisateljev in politikov pušča brez pojasnila. Nadalje nekoliko moti pogosto umeščanje Mislinjske doline tja čez v balkanske dežele, neverjetna zima z mrazom 50 stopinj Celzija, kmetovo poznavanje Schuberta in nenehna pravopisna nedoslednost vrste proiz-vajavec-raziskovalec. Da strnem! Knjiga bo dobrodošla vsakemu, ki si zaželi izvirnega in pristnega pričevanja o življenju naših ljudi v polpretekli dobi. Preveva jo čustvena navezanost na prostor in čas. Ni pretirano reči, da so nekateri opisi blizu epskih razsežnosti Vorančevega realizma. Zlahka soglašam z mnenjem Marjana Krambergerja, da bi bilo takšno streznjujoče branje nujno vsem Slovencem določiti kot obvezno čtivo. Naj dodam le še: predvsem večnim nezadovoljnežem. Približno ob istem času je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla sorodna knjiga Delovanje podeželske babice v času preobrazbe Anne Patzeltove iz koroškega Grebinja. Uvodni prispevek ji je napisal znameniti Peter Handke, nekoč tudi njen rojenček. Franček Lasbaher Slovenj Gradec, 9. 6. 1990 Andreas Dorschel Hugo VVolf Založba Drava, Celovec 1990 Prevod Borut Trekman Spremna beseda (na zavihku) dr. Danilo Pokorn 130-letnica rojstva skladatelja Huga Wolfa sama po sebi še ni razlog za kakšno posebno slavi-tev, če ne bi nekako sovpadala z dokončno potrditvijo (Jožeta Leskovarja) že starejše domneve (Jakoba Sokliča in Josipa Mravljaka), da je bil Wolf tudi po očetovi strani slovenskega rodu. To dejstvo je vendarle dovolj pomembno, da se je osrednji slovenski prireditveni odbor pod vodstvom Marjana Lipovška odločil za vrsto prireditev predvsem v skladateljevem rojstnem kraju Slovenj Gradcu, a tudi v Ljubla-ni, Mariboru in Celovcu. Naj večja je gotovo velika Wolfova avstrijsko-slovenska razstava v slovenjegraški Galeriji likovnih umetnosti od marca do junija, ki tako z obsegom kot katalogom močno prekaša dunajsko ob 100-letnici njegovega rojstva. Gotovo pa je primerno tudi, da je ob tej priložnosti izšla prva knjiga o Hugu Wolfu v slovenščini - žal, torej ne tudi prva slovenska knjiga o njem, ker gre le za prevod dela ,,Hugo Wolf” Andreasa Dorschla, ki je sicer izšlo 1985 v znameniti življenjepisni zbirki hamburške založbe Rovvohlt s polnim naslovom ,,Hugo Wolf -s sam opričevanji in slikovnim gradivom.” To sicer ni najnovejša knjiga o Wolfu, saj je v letu 1988 izšla že 14. velika VVolfova biografija. Napisal jo je med tem žal že umrli Kurt Honolka (glej NR št. 24/1988). Zaradi upoštevanja slovenskih glasboslovnih virov bi pri izbiri za prevajanje lahko celo imela prednost, ki pa jo je celovška založba Drava nazadnje dala Dorschlu najbrž tudi HUGO WOLF, delt akademskega kiparja Mirsada Begiča zaradi mnogo manjšega obsega. Prevajal je Borut Trekman, spremno besedo - žal le na zavihku -pa je napisal dr. Danilo Pokorn. Po izvirniku je prevajalec knjigo razporedil v pet osnovnih poglavij, vendar pa ni bil (mogel biti) povsem dosleden z dokumentarno zelo bogatim drugim delom knjige. Za izhodišče (z uvodnim poglavjem Bolezen in glasbeni navdih) jemlje Dorschel medicinsko razlago Wolfove osebnosti, po kateri zaradi zgodnje sifilitične okužbe razmeroma kratkim ustvarjalnim obdobjem sledijo obdobja globokih depresij do popolne umske omračitve. Poglavje Večni diletant? na kratko opiše VVolfovo mladost v rojstnem Slovenj Gradcu in njegove neuspešne poskuse šolanja oz. študija, kot tudi zgodnje skladateljske dosežke, v katerih je G. Krek že 1. 1910 opazil motiviko slovenske ljudske pesmi. Sledijo najobsežnejši deli: Kritik (pri dunajskem Salonskem listu) in Ve- liki pesniški cikli (po MOrikeju, Eichendorffu in Goetheju), nato pa še poglavje Pesmarici (španska in italijanska) in sanje o operi ter sklepni del Jalova leta -Opera Koregidor - Konec. Skladno z že omenjenim (v prevodu izpuščenim) podnaslovom Dorschel v vsa poglavja vpleta številne Wolfove izjave in zlasti navedbe iz njegovih pisem. Wolf je bil namreč izredno ploden in duhovit dopisovalec. Bibliografski povzetek v knjigi navaja kar devet knjižnih izdaj njegovih pisem sodobnikom - družini in prijateljem, tiskanih v razdobju 1903-1978. Dorschel nepravilno piše, da je VVindischgraz dobil ime Slovenj Gradec šele po 1. svetovni vojni. Ravno tako napačno je, da je ,,mestece” vse do takrat bilo ,,...nemški otok v slovenskem neselitvenem okolju”, saj tudi nemško ime izpričuje ravno obratno, poleg tega pa je Slovencem znano, da je Trubar že 1577 uporabljal slovensko ime, ko je zapisal ... v Slovenskim Gradcu... Prevajalec bi na ta dejstva skorajda moral opozoriti, enako na podatek, da je Wolfa učil klavir ... tamkajšni vaški učitelj - v Slovenj Gradcu, ki je mesto že od leta 1267. Se dva drobca. Izvirnik navaja uspešno praizvedbo opere Koregidor v Mannheimu, prevod pa le ,,praizvedbo”; klub tej uspešni praizvedbi, s katero je Wolf zaslužil le toliko, kot ga je stala hišna gospodinja v enem samem tednu, pa je bila opera vse doslej le malo izvajana. Dorschel omenja tudi Wolfov kratek izlet leta 1898 v Tržaški zaliv kot ,,Italienreise”. Prevajalec temu seveda natančno sledi, znano pa je, da gre za potovanje - NVolfovo sploh prvo na morje - v takratni Avstro-Ogr- ski, ki se je pričelo v Trstu in nadaljevalo preko Pule na Mali Lošinj, kar je seveda vse zelo daleč od kakšnega pravega potovanja po Italiji. Kot rečeno, je vendarle škoda, da prevod prinaša le skrajšani del dokumentacije. Posebej se mi zdi škoda, da so izpadla Pričevanja znamenitih osebnosti o Hugu Wolfu, tudi takšnih, kot so J. Brahms, D. V. Liliencron, R. Strauss, G. Mahler, R. Lu-xemburg, H. Hesse, T. Mann, T. W. Adorn, A. Einstein. Naj jih nekaj navedem vsaj v skrajšani obliki: Herman Hesse, Nobelov nagrajenec za književnost (Wolfa omenja tudi v znamenitem delu Stepni volk): - ,,Ta samotni Hugo Steppentvolf s svojim grozljivim pogledom in lepo postavo je že vse življenje eden mojih ljubljencev, to se pravi že nekako od mojega sedemnajstega leta, ko sem prvič spoznal njegove speve.” Thomas Mann, prav tako nobelovec za književnost, v Zapiskih o nastanku romana Doktor Fau-stus: ,,Izvlečki iz Wolfovih pisem. Razmišljanja, sanjarjenja, beležke. Spet Wolfova pisma. Zaneseno predzvočje, ki pa se za tem -kot pri Nietzscheju - odraža v obsedenosti z lastno veličino.” Izrecno odklonilno mnenje pa je podal Gustav Mahler, Wolfov sostanovalec in sošolec, a tudi tekmec: ,,Ta mali studenček bo kmalu usahnil; čez nekaj let ne bo več nihče vedel, kdo je bil ta Wolf.” Seveda se bo spet marsikdo zamislil nad že ustaljenim slovenskim zamudništvom. Zgolj s prevodom se zares ne bi bili smeli zadovoljiti. Ob sicer ustrezni spremni besedi na zavihku moramo pogrešati uvodno študijo, ki bi lahko temeljiteje kritično predstavila dosedanje slovenske vire o Wolfu in tudi s tega vidika poglobljeno na novo ovrednotila Wolfovo ustvarjalnost. To bi se dalo narediti brez značilnih slovenskih predsodkov, kot to sedaj ponovno dokazujejo Avstrijci z uvodno študijo k razstavnemu katalogu. Zatorej v prevodu vendarle vidim novo podobo za obsežnejše slovensko delo o tem avstrijskem in evropskem skladatelju slovenskega rodu, torej tudi našem geniju. Franček Lasbaher Zbornik ob 70-letnici Planinskega društva Slovenj Gradec Času in jubileju primerno je PD Slovenj Gradec lansko leto namenilo praznovanju 70-letnice društvenega planinstva v Mislinjski dolini (1919-1989). Najpomembnejši dogodek ob tej pomembni obletnici je gotovo izid posebnega zbornika, ki trdno in dostojno zagotavlja, da ta zgodovina ne bo pozabljena. Ob u-pravnem odboru društva, ki je vse leto prizadevno skrbel za predvideni potek prireditev in spodbujal zbiranje gradiva, imata za natis največ zaslug uredniški odbor z Andrejem Makucem in Jožetom Potočnikom kot glavnim oz. odgovornim urednikom in finančni odbor pod vodstvom Ivana Hovnika. Zbornik je lepo in domiselno oblikoval Rado Ža-že, njegova slovenjgraška tiskarna pa ga je natisnila tako dobro, da so posamezniki jasno spoznavni tudi na najstarejših posnetkih. Obseg: 77 strani revialne velikosti. Namen in nastanek zbornika uvodoma kratko opiše J. Potočnik. Takoj zatem sledi najobšir-nejši in najpomembnejši prispevek - Bogdana Žolnirja dejanska zgodovina planinstva na obeh straneh Mislinjske doline. Prispevek obsega - povsem upravičeno - skoraj polovico knjižice, napisal pa ga je nedvomno naj-pristnejši strokovnjak za to področje. Težko je povzemati tako bogato vsebino in tvegal bom vsaj nekaj navedkov: Mislinjska podružnica planinskega društva je bila kot 29. po vrsti ustanovljena 6. 6. 1919, ko prevzame dom na Plešivcu, ki je bil do takrat last celovškega nemškega PD. Vendar Žolnir poseže tudi v obdobje pred prvo vojno. 1932 -je speljana nova pot na Plešivec skozi Meškove Sele preko Kozjega hrbta namesto prejšnje za-mudnejše po Suhem dolu. 1934 - zgrajena prva postojanka na Kremžarjevem vrhu, ki je za Slovenjgradčane že od nekdaj posebej privlačen kot najbližji tisočak. 1937 - postavljena prva koča pod Veliko Kopo. 1941 - 1945 požgane vse tri postojanke (v tem delu Žolnir podrobneje opiše delavsko in narodnoosvobodilno gibanje, povezano s temi domovi). 1946 - društvo odstopi dom na Plešivcu Prevaljčanom. 1945-1947 silne težave z obnovo pohorskih koč (ni bilo cementa, opeke, napeljav, še žebljev ne). 1948 - ponoven požig obnovljene koče pod Kopo; razmah dejavnosti v času neštetih sestankov in udarništva, društvo prejme več kot 300 dopisov in okrožnic. 1952 - sadovnjak sibirskih miču-rink na Pungartu (se ni obnesel). 1954 - končno odprta po vojni že drugič zgrajena koča pod Veliko Kopo. Zolnirjevo zgodovino, ki se konča v letu 1970, nadaljujejo nekdanji predsedniki društva: Jurij Simoniti, Drago Zagorc, Simon Dobernik, Jernej Friškovec, Marjan Vergles, poleg njih pa še J. Potočnik. Od 15 dosedanjih predsednikov sta društvo najdalj vodila Jože Druškovič (1924 do 1935) in Miloš Grmovšek (1936 do 1956). Slovenjgraški alpinistični odsek, ki je s prvimi oblikami dela zaživel 1937. leta, zares pa 1969, predstavi s številnimi smermi, načelniki in plezalci Rajko Štale-kar. Ivan Matvoz piše o PD Gorenje Fecro, ustanovljenem 1978, in Mirko Tovšak o delovanju PD Mislinja (1982). Planinstvo v naših šolah so prikazali Franček Lasbaher (splošno in posebej na SS Slovenj Gradec), Hajda Vrunč (OS Slovenj Gradec), Marta Gašper (Podgorje), Pavla Pelc (Šmartno) in Marjan Križaj (Mislinja). Glede stopnje optimizma o možnem vzgojnem učinku na mladino za nadaljnji razvoj našega planinstva se prispevki precej razlikujejo, gotovo pa drži: uspešna sta lahko le načrtna skrb in vztrajno delo zagnanih posameznikov. Posebni spominski zapisi neutrudnega urednika Jožeta Potočnika so namenjeni najzaslužnejšim slovenjegraškim planincem Jožetu Druškoviču, Milošu Grmovšku in Bogdanu Žolnirju, pri obeh slednjih tudi z njunega pomembnega vzgojnega vidika, ter Jožetu Siserniku, za katerega je Karči Hauser dodal kratek opis njegove spominske poti. Sledi še nekaj statistike, izbrani pregled člankov o planinstvu v Mislinjski dolini in seznam odlikovancev. Prav na koncu so dobrodošli opisi planinskih poti po zahodnem Pohorju Petra Ficka in Plešivcu Stanka Klinarja. V celoti gledano, lahko ugotovimo, da se je trud vseh sodelujočih izplačal, saj je nastala dovolj ustrezna zgodovina pomembnega dela slovenskega planinstva. Srečamo se z množico imen, krajev in dogodkov. Večjo preglednost nekoliko ovira časopisno podpisovanje člankov, nenavadno za zbornik vsaj, kadar gre za daljše prispevke. Enako velja za dejstvo, da se urednik ni odločil za kazalo, ki ga bo ob takšni obilici gradiva še kdo pogrešal. Prav tako lani so približno na enak način enak jubilej slavili v PD Prevalje kot dediči 1919. leta v Pliberku ustanovljenega Koroškega mežiškega društva. Njihov zbornik - uredil ga je Stanko Lodrant - je sicer skromnejši in se z zgodovino lastnega društva skorajda ne ukvarja, zato pa toliko bolj z zgodovino mežiškega, črnjanskega, ravenskega in celo vuzeniškega, ki so bila-razen mežiškega (1926) - vsa ustanovljena po osvoboditvi. VEC kot kronika (Jože Potočnik: Tovarna usnja Slovenj Gradec, izdala TUS, Slovenj Gradec 1990) Ob 140-letnici Tovarne usnja je izšla lepa knjižica, trajen dokument o jubileju in hkrati tudi primerna možnost, da delovna organizacija premeri razdalie in se zave korenin: ,,...čim globlje v preteklost segajo, tem pomembnejše in odločilnejše so za sedanjost. Še posebej tedaj, ko se je treba na križiščih časa odločiti, po kateri poti naprej!” ugotavlja v uvodnem zapisu Ivan Bošnik, generalni direktor TUS. Obširno in nadrobno dokumentirano besedilo je pripravil prof. Jože Potočnik, ki je pregledal številna poročila, zapise, dokumente, se pogovarjal z delavci in direktorji, prebrskal arhive in tako zbral veliko pričevanj in podatkov, ki so interpretirani v treh vsebinskih delih. V prvem avtor razčlenjuje razgibani zgodovinski razvoj od začetkov do današnjih dni, v drugem primerja podatke o gospodarski rasti in poudarja oz. dokazuje, kako je tovarna rasla iz obrtno- manufak-turne delavnice v sodobno podjetje, v tretjem pa opozarja, kako je povezana s krajem in ljudmi. Preglednost olajšujejo podnaslovi in diagrami, ki so nadomestili številni tabele, ter slike, črno-bele in barvne, ki dokumentirajo in vizualno poglabljajo vsebino: morda bi lahko bil ta del še izrazitejši, tudi s poudarki na estetskih prvinah, če bi fotografije bile večje! Način pripovedovanja je dovolj poljuden in jasen, citati in osebne izjave ga približujejo repor-tažno-pripovednemu postopku. Tako stvarnost zanimivih podatkov sili bralca k radovednemu pričakovanju: in ni razočaran! Razvojne možnosti tovarne je pred povzetkom, ki je preveden tudi v nemščino in italijanščino, predstavil Marjan Jurjec, vodja razvojnega sektorja TUS. Knjigo sta recenzirala Marjan Jurjec in Edo Korat, oblikovala jo je skupina ALEA iz Maribora, natisnilo GZP Mariborski tisk v 1000 izvodih. Škoda, da ni naklada večja: tako bi knjižico dobil vsak delavec TUS in bi jo, smo prepričani, z zanimanjem in s ponosom prebral. Nekaj stvarnih napak (napačne letnice), tiskarskih škratov (več v prevodih) in nepotrebnih praznin bistveno ne zmanjšuje pomena in razumevanja, pa tudi zgodovinske vrednosti publikacije ne; ob malo večji skrbi bi lahko tudi ti spodrsljaji odpadli! Kaže pa poudariti, da je izid knjige pomemben kamenček v prizadevanjih za ohranitev zgodovinskih podatkov in poročil o naši gospodarski preteklosti in sedanjosti in potrjevanju ukoreninjenosti razvojnih in življenjskih poti v čas in prostor: prav zato pomeni tudi kulturno dejanje, ki zasluži pozornost. Lepo bi bilo, da bi preraslo v zgled! T. T. Umetnine iz javnih in zasebnih zbirk na Koroškem Temeljitejša terenska raziskovanja premične dediščine v zadnjem letu dni so prve rezultate pokazala na razstavi poimenovani,, Umetnine iz javnih in zasebnih zbirk na Koroškem ”, ki se je pred časom iztekla v prostorih galerije. Kvaliteten izbor iz starejše in novejše likovne zapuščine seveda še zdaleč ni dokončen in celovit, vendarle predstavlja prerez sorazmerno bogate tradicije likovne kulture Korošcev, dokaj jasno pa lahko sledimo tudi kontinuiteti v razvoju umetniškega snovanja in okusa ljubiteljev in mecenov. Kronološko zasnovana razstava vključuje, predvsem z izborom spomenikov starejših obdobij, gotike in baroka, dela tipično koroških umetnikov, ki so kar zadeva plastično okrasje v zač. 16. stoletja, predvsem iz dveh razbarskih delavnic, Beljaške in Šentviške - izdatno oskrbovali celotno območje severno-vzhodne Slovenije in Koroške. V teh izdelkih se idealizirana pozna gotika kot konservativni element obrtniške tradicije sicer trdovratno upira novim idejam, ki so vendarle prepoznavne, saj so ravno prek Koroške južnjaške pobude najmočneje prodirale na sever. Med temi plastikami je že ob znani sv. Barbari iz cerkvice z obronkov Pohorja, danes varno spravljeni, bolj zanimiva figura apostola Jakoba, ki bi ga skorajda z gotovostjo lahko pripisali Šentviški delavnici okoli leta 1515, če že ne skupini obeh znanih apostolov iz Dovž, danes hranjenih v Narodni galeriji. Ne glede na uničeno polihromacijo in precej slabo Štanjel za prezentacijo je bita le grobo očiščena in konzervirana pred črvojednostjo), kaže tako v habitusu kot detajlih vse značilnosti omenjene delavnice. Bogato baročno obdobje je poleg del Straussa mlajšega {nekatere izmed slik razstava leta 1963 in zajela) in ,,zlatih” kipcev iz mariborskega kroga kiparjev - dovolj bleščeče prezentiralo dvoje nedavno rastavriranih slik, po vsej verjetnosti gre za 17. stoletje, iz Vuzenice ter baročne plastike štajerskega rezbarja {J. J. Mersija?), ki so nekoč krasile prižnico župne cerkve v Šmartnem, a so po preureditvi cerkvene notranjščine končale na podstrešju. Med slikami s podobami svetnikov iz druge polovice 18. stoletja je po kvaliteti izstopa! lik sv. Vincenca Ferrerskega, ki bi ga po obraznem tipu in izdelavi rok, še bolj pa po načinu podslikave in obdelavi inkarnata, bilo moč pripisati Fortunatu Bergantu. V tekstu na straneh odprte knjige, ki jo svetnik drži v rokah, pa lahko beremo celo signaturo (Wergant). Med deli domačih baročnih mojstrov se je v razstavi znašla kvalitetna slika neznanega nizozemskega mojstra iz ok. leta 1700, ki se je ohranila med opremo Thurnove graščine na Ravnah. Dovolj obsežno ilustriran čas bidermajerja, ki je z značilnimi portreti zaznamoval okus meščanskih naročnikov v provinci še krepko prek sredine stoletja, je vključil lep ženski portret najodličnejšega med slovenskimi portretisti te dobe - Jožefa Tominca, medtem ko je posebej zanimiv in mikaven trojni portret družine grofa Kometerja (lastnika graščine Bukovje v Dravogradu in znanega zbiralca). Izbor značilnih portretov in romantičnih krajin so dopolnila štiri tihožitja, med katerimi je najkvalitetnejše Tihožitje s sadjem ,,celjskega” Holandca Cornelisa van Hulstijna iz leta 1856. Zadnjo četrtino 19. stoletja zaznamujeta predvsem slika neznanega slikarja Dekle ob oknu, ki bi jo lahko uvrstili med dela slikarjev manekenskega kroga, ter oljna skica Jurija Šubica Suzana v kopeli, ki •je že bila razstavljena leta 1937 v Ljubljani. Med domačimi slikarji, ki so v teh krajih delovali v začetku tega stoletja, kaže na prvem mestu omeniti Oskarja Pistorja - predstavljen je bil z nekoliko širšim izborom del - ob njem pa manj znanega, a v svojem času v domačem okolju dovolj cenjenega portretista Milana Petka, ki je večinoma upodabljal v pastelu. Vsaj Pistor kot akademsko solidno izobražen slikar in nenavadni posebnež v vsakdanjem življenju bržkone zasluži temeljitejšo študijo. Med umetninami v razvojni liniji sodobne slovenske umetnosti od impresionizma (zastopana sta Jakopič in Grohar) do danes, ki predstavljajo dobršen de! razstave, bi bilo treba poleg lesenih plastik Ivana Napotnika in bronastih miniatur Franceta Goršeta ter slikarjev Kraljev, Birolle, Gasparija in predvojnega Slavka Pengova izpostaviti še slike predstavnikov mariborske skupine Brazda, ki so v predvojnih letih oblikovali kvalitetni vrh ustvarjalcev v severovzhodni Sloveniji. Ob Jiraku, ki je bi! osrednja avtoriteta skupine, sta na razstavi predstavljena še Dore Klemenčič in Zoran Mušič, slednji z značilno krajino ob reki, nastalo v kratkotrajnem mariborskem obdobju. Dokumentarno zanimiva je v segantinijevski postimpresionistični maniri naslikana krajina Franja Stiplovška, datirana 1921, v letu, ki zaznamuje Stiplovškov vpis na Umetnoobrtno šolo na Dunaju. Med koroškimi umetniki iz časa med vojnama je bil z dvema deloma zastopan Franjo Golob, ki mu tragična usoda ni namenila dokončnega umetniškega razvoja. Redka dela izdajajo predvsem odličnega risarja in nadarjenega grafika. Dovolj, da njegova zapuščina kliče po strokovni obdelavi in to ne zgolj skozi optiko njegovega socialno kritičnega angažmaja. Izbor najnovejših del so sklenila manj znana dela domačih umetnikov: Pečka, Tisnikarja, Repnika, Draušbaherja ter nekatera zgodnja deta prve povojne generacije slovenskih umetnikov z ljubljanske akademije: Dovjaka, Aleksa Horvata in Iveta Šubica. Razstava je imela med stalnimi obiskovalci Galerije, ki si vse manj lahko privoščijo obiske evropskih likovnih muzejev, zelo pozitiven odmev. Približala je namreč delček ozračja, ki ga nudijo tradicionalne postavitve,,klasičnih” umetnin. Izbor slikarskih in kiparskih del, ki so v privatnih rokah v štirih koroških občinah, je dokaj posrečeno dopolnila sočasna razstava Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora, kije ob tridesetletnici pripravil prikaz varovanja nepremične dediščine v istem geografskem prostoru. Zavest o nacionalni dediščini, ki pa je vendarle zgolj kamenček v pisanem mozaiku svetovnega kulturnega bogastva, je zgovorno zaokrožila še fotografska razstava spomenikov z Unescove liste svetovne dediščine. Marko Košan V galeriji Kolar ■kb M Franc Berhtold Park, barvna jedkanica, 1987 Z izjemno veščo roko in zavidanja vredno disciplino je Berhtold osvojil specifiko grafične likovne govorice. Z neprestanim izpopolnjevanjem in eksperimentiranjem je dosegel stopnjo grafičnih efektov, ki se lahko merijo s tistimi v delih starih mojstrov, vendar pri tem ne podletejo lažni patini pretirane klasičnosti. Izjemo sveži in igrivo lahkotni pričajo o ustvarjalčevem velikem talentu. Naključni realistični motivi iz narave, ki so nosilci likovnega sporočila, so tukaj zgolj zato, da lahko gledalec neposredno in s čim manj naprezanja občuduje virtuoznost grafičnih rešitev. Neštete nadrobnosti: bilke, listje, bujno rastlinje in drobne živali, subtilno jedkane ali izluščene iz gladke površine kovinske plošče z brezštevilnimi drobnimi vrezi, zlitimi v celoto, harmonično gradijo magično atmosfero estetizirane narave, iluzionistično poglobljene v logične prostorske plane, ki jih ločujejo trepetajoči svetlobni efekti. Umetnikovo z izkušnjo pridobljeno mojstrstvo brez večjih problemov anticipira končno uravnoteženost odtisnjene slike, ki jo površina grobo obdelane plošče le nakazuje in sluti. Grafični listi Franca Berhtolda so kot časovni stroj, ki pred našimi očmi opisuje zgodbo za grafično ustvarjanje tako značilnega drhtečega pričakovanja prvega poskusnega odtisa, ko se v brezštevilnih gradacijah sivih odtenkov na belini papirja zariše v celoti -naenkrat razrije končno upodobitev. Praviloma manjši format ali celo miniature polnovredno izkoriščajo intimno noto izvirnega grafičnega likovnega jezika. Deviška brezmadežnost kot pajčevina razprte črno-bele podobe predstavlja pravo nasprotje arogantnosti in drzni provokativnosti modernega slikarstva, napolnjenega z enigmat-sko in zgoščeno barvno teksturo duhovnega fluida. Gledalca vabi k tihemu dialogu, krhka in graciozna doslednost izraza pa lahko zadovoljuje tudi največje sladokusce in ljubitelje grafične umetnosti. Ne glede na ugotovitev, da iz narave odbrani motivi v Berhtoldovih grafikah ne igrajo ključne vloge nosilca likovne invencije, jih je mogoče zamejiti s skupnimi značilnostmi, ki jih lahko označimo za umetnikovo osebno poetiko. Krajine namreč še zdaleč ne učinkujejo kot realističen izsek vidnega polja običajnega pogleda, ki ga vodi kriterij uravnotežene estetske kompozicije, temveč gre za romantične pejsaže, napolnjene z irealno atmosfero pričakovanja. Mističnost celotnega vtisa je v zadnjih delih uspešno podkrepljena z uporabo večbarvnega tiska. Megličasti odtenki modre, rjave in vijoličaste tiskarske barve poetično odmikajo vtis celote od vsakdanje resničnosti. Bujno rastlinstvo zaprtega vrta - hortus conclusus, jasno nastopa kot nezavedna želja hotenja po časti in vzvišeni umetniški sublimaciji, ki pa ni nikoli do konca razgaljena. Pogled v široki prospekt idealne pokrajine je kot po pravilu zastrt z objektom v prvem planu (vrati, osamljenim drevesom ali grmom), ki simbolično preprečuje nasilen vdor v ustvarjalčev subtilni duhovni svet, v katerem je brezpogojni vladar. Neulovljivost podobe pušča gledalca v dvomu, da je mogoče spregledal pomembno nadrobnost, dvoumna provokativnost pa ga sili, da se s pogledom venomer vrača k njenim skrivnostim. Marko Košan Franc Berhold, rojen 26. novenbra 1945 v Strojni pri Prevaljah. Leta 1967 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru. Po desetletnem pedagoškem delu se je zaposlil kot industrijski oblikovalec v Tovarni meril Slovenj Gradec. Študijsko se je izpopolnjeval na seminarjih za grafiko v ZRN in na Nizozemskem. Sodeloval je na več skupinskih razstavah; za malo grafiko je prejel več nagrad. Jože Šubic Sediva v krog, 1988, kombinirana tehnika, 150 X 200 cm Primerjava med dosedanjim delom Jožeta Šubica, približno deset let aktivnega na slovenski likovni sceni, z njegovimi najnovejšimi slikami! nam odkrije, da si je ta, razmeroma mlad slikar, oblikoval svojstven likovni jezik, ki bo ostal, ne glede na izgrajevanje oziroma opuščanje posameznih parcialnih oblikovnih pristopov, njegov prepoznavni slikarski rokopis. Vsebinsko izhajanje iz arhetipske simbolike oblik, trdnost kompozicijske gradnje in pikturalni hedonizem so tiste značilnosti Šubičevega slikarstva, ki predstavljajo njegovo osnovno kvaliteto ter hkrati njegov zagrizen boj s problematiko esteticizma in dekorativnosti. Vse večje opuščanje detajlov, povezano s hotenjem ,,ad absolutum” obvladati slikarski prostor z barvo in linijskim rezom vanj, je smer, v kateri gradi Jože Šubic svojo sliko. Zadnja umetnikova dela prinašajo, ob opazni umiritvi slikovnega ekrana (utišane barve, manj detajlov), zapiranje razmeroma velikih barvnih ploskev v ostre geometrijske like, ki pa jih mehča prisotnost in očitnost slikarjeve poteze. Nov značaj daje Šubičevim slikam tudi vedno bolj radikalno objektiviziranje njihovih površin z dodajanjem neslikarskih materialov. Avtorjeva želja po totalnem (čeprav dosledno zanika iluzijo prostora) privede do kolažiranja in s tem do vizualne tenzije med dodanim materialom in dvodimenzionalno slikovno podlago. Nastane prostor, ki ni iluzija, temveč realnost. Umetnik je tako ustvaril prostorsko napetost, ne da bi kršil pravila nealuzivnega slikarstva. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na barvitost posameznih materialov (velika barvna polnost in svetlobna odbojnost bakra) ter na njihov simbolični pomen. Šubičevo potenciranje telesnosti slike ne izhaja le iz neke nove skulpturalno- pikturalne relacije, temveč tudi iz njegovega ikonografskega izbora. Šubičeva slika ostaja likovni ,,anagram", njena dvojnost (enigmatičnost) je v prepletenosti likovnega organizma kot slikarskega absolutizma s simboliko, izvirajočo iz (pra)pomena osnovnih geometrijskih likov z antropomorfnimi konotacijami. Njihovo zajedanje drug v drugega ustvarja likovno mrežo Šubičevih podob, ki jim šele barva da potrebno izrazno potenco tako s svojimi optičnimi kot materialnimi lastnostmi. Gledalcu je prepuščeno, kako bo te slike doživljal: kot obarvano telo ali kot vizualno metaforo. Slikar nam ponuja dvoje v enem. Meta Gabršek-Prosenc Jože Šubic, rojen 11. marca 1958 v Mariboru. Leta 1982 diplomiral na Akedemiji za likovno umetnost v Ljubljani. Nadaljeval študij slikarstva na slikarski specialki, ki jo je končal leta 1984. Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko in knjižno opremo. V galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec Ratimir Pušelja Mitološka imaginacija je dominantna forma spoznanja prvobitne drutbe, kjer še niso obstajale ekzaktne meje med realnim in irealnim, mogočega in nemogočega, ielenega in resničnega. Vendar je stopnja razvoja družbe skozi tisočletja do sodobnosti vseskozi vključevala mitološka zavest kot forma logosa, ki nosi v sebi številne in raznovrstne pomene, svojstva in vrednosti. Tako se družbeni kompleks odraža v pojmovanju simbolizma, interpretiranega v smislu časa in družbenega razvoja, pomensko obarvanega in kritično zaznavnega. Temu sledi tudi likovna pripoved Radmirja Pušelje, ki je vseskozi vsebinsko podrejena vsečloveški identiteti. Odslikava nam mitološki pregled tradicije in njeno vnovično uveljavitev ,, iz jedra filozofskih ideologij” v današnjo resničnost ali vsaj njihovih razlag. Z interpretacijo mita o Orfeju, kot moči nad divjo in neskončno naravo, zgodbe Evridike in Križanega kot imaginacijo blažene nesmrtnosti, pohotnosti Matere Gee, žene vseh možev, utira pot k alegoriji sodobnega mita, ki se navezuje na spoznanja „neeksistence” individuuma in njegove nemoči. Slike Ratimirja Pušelje, nastale v zadnjih dveh letih, poimenovane ,,Prisotnost mitologije v simbolizmu forme” (Meta Gabršek-Pro-senc, katalog Ratimirja Pušelje, 1989), pomenijo nadaljevanje predhodnih barvno monohromnih in racionalnih podob, vendar le v vsebinskem smislu, medtem kose je oblika razpela po vsej dimenziji slikovne ploskve. V brezupnem gibanju, v živčni drgetavosti, ki kot plamenasd jeziki tvorijo prostor in lik človeka kot nosilca dvodimenzionalnega slikovnega polja, je umetnik realiziral ambivalentni likovni svet. Formalni likovni jezik je razgradi! do limitne točke reizma in s simbolnim nabojem prešel v fantazijsko, skorajda abstraktno podobo. V težo modro črne barvne magme, ki nosi vrednost imaginarnega sveta in preplavlja format slike, se zažro odtenki rdeče in zelene, komplementarne barve rasti in življenja. Dvojnost figure je izrazil v brezmadežni belini in z njo identificira nemoč človeka v vrtincu razmerij potrošniške družbe. Tako nam umetnik s simbiozo vsebine in oblike nudi prepoznavnost motiva, ki ne izhaja samo iz sanjskega, neresničnega sveta, temveč je hkrati tudi zrcalo našega časa. Alenka Domjan Ratimir Pušelja, rojen 1941 v Poščinju pri Savniku v Črni gon. Diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; podiplomski študij pri prof. Zoranu Didku na ALU Ljubljana. Aktiven kot permanentni član v mednarodni GRUPI JUNIJ - sedaj društvo Junij, prav tako je vključen v pedagoško delo. Ivan Rabuzin VELIKI BREGOVI, 1983, serigrafija na papirju Moja prva spoznanja o grafiki izhajajo iz pogovorov s pokojnim Dimitrijem Bašičevičem, ki mi je predlagal, da naj sam naredim motive in matrice za ovitek kataloga moje prve samostojne razstave v Zagrebu, ki je bila odprta 21. maja 1960. leta v Galeriji primitivne umetnosti. Katalog je narejen v enobarvni tehniki serigrafije. Ko sem bil prvič v tujini, v Parizu 1963, je bil plakat za mojo samostojno razstavo narejen v tehniki litografije in tako sem spoznal novo tehniko. Čeprav je v mojem nadaljnjem delu prevladovala tehnika serigrafije. Leta 1966 je pariška Galerija ,,Mona Liza” izdala grafični Ust ,,Sumsko cviječe” (Gozdni cvetovi) v litografski tehniki. Leto dni pozneje, 1967, so ob moji samostojni razstavi v tej isti galeriji, izdali še drugo grafiko ,,Mrkvin cvet” (Korenčkov cvet) prav tako v litografski tehniki, kar bo skupaj s tem motivom tudi plakat za razstavo. Z Galerijo za primitivno umetnost v Zagrebu sodelujem pri izdajanju nekaterih posebnih grafičnih listov. Leta 1967 sem pripravil serigrafi-jo ,,Daleki cvijet” (Oddaljeni cvet), leta 1969 pa celotno pripravo za serigrafski list ,,Crveni cvijet” (Rdeči cvet). Kot prilogo katalogu za mojo samostojno razstavo leta 1970 v Galeriji primitivne umetnosti (Zagreb, 17.4.-17.5.) sem pripravi! dve mali serigrafiji, ki sta vneseni v katalog. Istega leta sem tudi pripravil predlogi za dva serigrafska lista za grafično mapo ,, Veliki mojster naivne umetnosti”, ki ga je založil V. Crnkovič, in list za grafično mapo,,Naivci 70” v založbi Galerije Primitivne umetnosti v Zagrebu. Ze 1971 se je velik zbiralec mojih slik in izdajatelj mojih dveh monografij Dino Tega iz Milana dogovarjal z menoj o izdaji serigrafskih listov, prve v mapi z nazivom,, Tripejsaža in ena pesem ”. Pesem je na pisal italijanski pesnik Raffelle Carrieri. Potem je ta zbiralec izdal še več grafik, nekatere izmed njih se nahajajo celo v japonskih muzejih. Iz opisa grafičnih listov v tem katalogu razberemo velik interes za moje serigrafije, pa tudi za druge grafične tehnike, s katerimi sem se začel kasneje ukvarjati. V sodelovanju z milansko firmo ,,Trident graphics” pripravljam 1980. leta nekaj grafik v tehniki akvatinte, leta 1985 pa sem dobil grafično prešo. Leta 1986 je moj sin odšel v Milano v atelje L TNCISIONE Corbeta na izpopolnjevanje globokega tiska in akvatinte. Zahvaljujoč sodelovanju z grafičnim ateljejem Braneta Horvata iz Zagreba v Podsusedu, ki je izdelal moje serigrafske liste, in v sodelovanju z mojim sinom Damirjem sem spoznal velik del grafičnih veščin. Zelo si želim, da bi spoznal čim več. Kolikor mi dopušča čas, berem literaturo o grafiki in naredim še kakšen bakrorez. Zelo sem vedoželjen na področju akvatinte. Številnost samostojnih grafičnih razstav v domovini, posebej pa na Japonskem.potrjuje široko zanimanje za moje grafike. Ta interes se je potrdil z mapo serigrafij v čast našega nobelovca za književnost Iva Andriča, ki je prek Galerije BOrson iz MalmOja naročil gospod Artur Lungsvit. Ivan Rabuzin, rojen 27. 3. 1919 v Ključu pri Novem Marofu. Od leta 1927 do 1931 je obiskoval osnovno šolo, v letih 1937 do 1940 pa obrtno šolo v Zagrebu in Zemunu. Prve risbe je napravil leta 1944. Mojstrsko šoto v Zagrebu je obiskoval od leta 1945 do 1947 in v tem času je tudi obiskoval tečaje risanja v Zagrebu. Potem je bil zaposlen v mizarskem podjetju ,,Bor” v Novem Marofu do leta 1961. Naslednje leto se dokončno posveti slikarstvu. Živi v Ključu pri Novem Marofu. In memoriam Ferdo Fischer — Mojka Februarja letos je v oseminšestdesetem letu preminil znan bivši partizan iz Mislinjske doline, Ferdo Fischer - Mojka. Rodil se je 12. maja 1922 v Slovenj Gradcu. Pred vojno je hodil na klasično gimnazijo v Maribor in končal šest razredov, nadaljnje šolanje pa mu je prekinila druga svetovna vojna, tako da je zadnja dva letnika končal po vojni. Nato je študiral veterino v Zagrebu, zaradi bolezni pa je študij opustil in se vpisal na Filozofsko fakulteto, oddelek za slovenski jezik in primerjalno književnost. Ta študij je uspešno zalju-čil, nato je bil dolga leta zaposlen na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani kot lektor, prevajalec ter raziskovalec. Znana je njegova razprava ,,Metode okupatorja pri zatiranju slovenske kulture na Štajerskem. ,,Od leta 1974 do 1981, ko je bil že upokojen, je delal kot honorarni ravnatelj Muzeja ljudske revolucije Slovenj Gradec. V tem obdobju je bilo mnogo dela z obnovo muzejskih prostorov, pridobivanjem novih razstavnih površin, postavitvijo nove stalne razstave ter pridobivanjem novih kadrov za bodoči Koroški muzej revolucije. Z velikim trudom in zavzetostjo je vse naloge uspešno opravil. Ob vsem tem delu pa je, kolikor mu je čas dopuščal, opravljal tudi strokovne naloge. Občudovanja vredni so bili njegovi govori, ki jih je imel na shodih bivših borcev, proslavah, zelo lepo je znal govoriti učencem v šolskih razredih, kamor so ga kot bivšega borca pogosto vabili. Bilje eden najboljših lektorjev; mnogi napisi na spominskih ploščah in spomenikih so njegovo delo. Ob delu v muzeju ter na svoji kmetiji je še vedno našel čas tudi za dejavnost v krajevni organizaciji ZZB NOV Šmartno, v komisiji za revolucionarne tradicije pri OK SZDL in OO ZZB NOV. Zadnje čase se je močno trudil za postavitev spominske plošče domačinu Karlu Barletu, ki je bil skupaj z ženo krivično obsojen na smrt na znanih da-hauskih procesih. Bil je prijazen, dostopen vsakomur, kdorkoli je prišel k njemu po nasvet ali pomoč. Vsakemu je rad pomagal. Zaradi takih lastnosti ga bomo trajno ohranili v lepem spominu. prof. Marjan Linasi GALERIJA PRODAJA OLJNIH SLIK. GRAFIK IN SKULPTUR Prodaja izdelkov domače in umetne obrti Prodajo plošč in kaset klasične glasbe Prodaja likovnih monografij, plakatov in razglednic Založniška dejavnost za področje umetnosti in kulture Posredovanje likovnih razstav doma in v tujini ODSEVANJA - časopis za leposlovje in kulturna vprašanja. Izdaja: Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec v sodelovanju z Literarnim klubom Slovenj Gradec. Uredniški svet: Marjana Vončina, Mirko Krevh, Mirko Tov-šak, Jože Potočnik, Alenka Horvat, Matjaž Gostenčnik in Karel Pečko. Uredniški odbor Niko R. Kolar (glavni in odgovorni urednik), Andrej Makuc (poezija in dramatika). Tone Turičnik (proza), Jure Juričan, Jerica Smolčnik in Vladimir Verdnik. Grafični urednik Rado Žaže. Tajnica uredništva: Marjana Stalekar. Naslov uredništva: Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec, telefon: (0602) 42-660 Tisk: ČGP Večer, Maribor. Naklada: 1000 izvodov. Cena: 30 dinarjev. Časopis je oproščen prometnega davka. GRAD ROTENTURN, Slovenj Gradec Telefon: 0602/43-752 Odprto od 9. do 12. ure boutique in od 15. do 19. ure. PROIZVODNJA IN PRODAJA Zenskih in moških ELEGANTNO ŠPORTNIH UNIKATNIH IN MALOSERIJSKIH OBLAČIL IN MODNIH DODATKOV Restavracija Pri grofu grad Rotenturn Šolska utica 5, 62380 Sl. Gradec telefon: 0602/ 43-769 Odprto ponedeljek torek, sreda, četrtek petek, sobota nedelja zaprto 12.00— 24.00 12.00— 01.00 12.00-18.00 DROGERIJA ZALA Grad Rotenturn Slovenj Gradec Telefon: 0602/44-155 8 A ABANKA D. D. LJUBLJANA AGENCIJA SLOVENJ GRADEC POSLOVANJE S TEKOČIMI RAČUNI IN HRANILNIMI KNJIŽICAMI ABANKE V JUGOSLAVIJI - BENJAMIN KUMPREJ Akademski slikar Benjamin Kumprej je bil rojen 13. 5. 1952 na Lešah nad Prevaljami. Gimnazijo je končal na Ravnah na Koroškem. Leta 1973 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani - odd. za likovni pouk - zgodovina, na likovni akademiji v Ljubljani pa pri profesorju Stefanu Planincu in prof. dr. Jelisavi Čopič leta 1979. Sedaj poučuje likovno vzgojo na srednji šoli na Ravnah na Koroškem. Umetnikova likovna ustvarjalnost je zelo raznolika, saj eksperimentira z različnimi slikarskimi tehnikami in ga zanima predvsem učinkovitost kolorita. Tisti, ki pozorno spremljajo njegovo ustvarjanje in razvojno pot, se dobro spomnimo njegovega obsežnega ciklusa krajin, kjer je izbira! čudovite motive domače krajine, od pogledov na Uršljo goro do valovite Podjune. Nekaj časa je bila ta njegova krajina še razpoznavna, a je prehajala vedno bolj v stilizirano - nedoločno, mogoče celo namišljeno, dokler se to obdobje ni zaključilo v velikih barvnih ploskvah, kjer je prišla do izraza glavna umetnikova domena - barvna kompozicija. Zadnji ciklus Tihožitja bi lahko poimenovali kar kompozicija. Tudi tu ne gre za razpoznavno cvetje in točno določeno vazo, ker je oboje stilizirano, namišljeno. Slikar spet gradi na barvni kompoziciji. Zanima ga nastajajoča struktura, ki ni vezana na motiv, zanima ga učinkovitost tehnike, svetlobni odboj, predvsem pa je spet v ospredju barvni učinek. Vse našteto daje učinkovite dekorativne podobe. Silva Sešel Akad. slikarja Benjamina Kum-preja obiskovalci slovenjegraških razstav dobro poznamo, saj je redno sodeloval na razstavah del koroških likovnih umetnikov. Zapomnili smo si ga kot krajinarja - zapisovalca optimističnih krajin, kjer so zažarele barve sicer umirjenih krajinskih podob. Gozdovi in značilne poseke hribovskih kmetij so postale ploskve in barve slikovnega polja resnična upodobitev določene pokrajine se je vedno bolj odmikala stilizirani upodobitvi. Slikar je iskal motive, ki so bili likovno zanimivi, jih po svoje preoblikoval, predvsem pa izrazil lastno interpretacijo vidnega sveta. Pri tem mu ni bila nepomembna tekstura površine, ki je v sozvočju svetlobe in barve gradila likovno videnje. Razvoj od realne upodobitve izbranega motiva, do njegove predelave in osebno pregnetene podobe, se ne kaže le v krajinah, temveč še značilneje v Kumprejevih tihožitjih. Že na prvi pogled sicer prepoznavamo dobro znani motiv vaze z rožami, vendar ne v vsej svoji ,.cvetoči razsežnosti” in bogastvu realistično naslikanega tihožitja, temveč je tudi tihožitje postalo umetnikova osebna izkušnja. Slikar ni več posnemovalec z veliko mere obrtne spretnosti, temveč prej raziskovalec vseh odtenkov barv in oblik, ki jih zazna v polju spoznavnega. Tako nastajajo tihožitja, ki so likovni zapisi slikarjevih videnj, kjer se spekter barv prepleta s snovnostjo in dematerializacijo trdnih predmetov. Kljub pastoznemu nanosu barv in klasični kompozicijski gradnji se predmeti pred nami razblinejo, vendar ne na način, kot so ga poznali in utrdili impresionisti. Zdi se nam, kot da gre za razkroj predmetov, ki pa ob tem dobivajo nove forme in nove vsebine. Tako krajina kot tudi tihožitje sta doživela v zgodovini likovne umetnosti številne preobrazbe in interpretacije. Vselej sta bila izraz neke dobe in spodbuda za likovne raziskave, z včasih bolj, drugič pa spet manj izraženo težnjo skozi ta priljubljen motiv spoznavati že preverjene resnice in novosti likovnega sporočila. To staro pravilo se potrjuje tudi ob delih akad. slikarja Benjamina Kumpreja. Na videz preproste in neobremenjene upodobitve krajin in rož dajejo slikarju dovolj možnosti za študij in razreševanje povsem likovnih vprašanj. Nekaj teh likovnih rešitev je slikar postavil na ogled v galeriji Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in z ogledom razstave vstopamo v svet njegovih razmišljanj ter nenazadnje odkrivamo slikarjev notranji svet ter z njim vse skrite lepote narave,preoblikovane v osebno slikarjevo izkušnjo. Milena Zlatar Benjamin Kumprej: Tihožitje - gvaš - 1989 Studijska knjižnica ** DZ 05 ODSEURNJR 1990 -Ifjs Sil •... * > ID 23 h Z t—* Benjamin Kumprej: Tihožitje - gvaš - 1989