Upravntštvo »Domovine v LJubljani — Knafljeva ulica 5 Uredništvo »Domovine« — Knafljeva ulica štev. 5/n, telefon 3122 do 3126
Izhaja vsak četrtek
Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 9 din, polletno 13 din, celoletno 36 din; za inozemstvo razen Amerike: četrtletn« 12 din, polletno 24 din, celoletno 48 din. Amerika letno 1 dolar. Račun poštne hranilnice, podružnice t Ljubljani, št. 10.711.
Zveza kulturnih društev je podala obračun o lanskem letu
Ob lepi udeležbi je bil v nedeljo v ljubljanski Kazini občni zbor ljubljanske Zveze kulturnih društev. Zbor je vodil predsednik profesor Fran Jeran in v uvodu naglasil, da se zbor vrši v dobi, ko proslavljamo dvajsetletnico Jugoslavije, in da ima zato še posebno slavnosten značaj. Spomniti se je treba vseh znanih in neznanih mož in žen, ki so trdno verovali v svobodo in doprinesli žrtve, da je našel narod pot k svobodi. Vsi moramo s poštenim in požrtvovalnim delom v vseh panogah človeške delovnosti, kamorkoli smo postavljeni, prispevati k plodni rasti vseh naših skupnih moči. Vzvišena naša dolžnost je, da krepimo zavest narodne in državne skupnosti ter gojimo jugoslovensko misel.
Soglasno je bila sprejeta vdanostna brzojavka najvišjemu zaščitniku narodne prosve-te, kralju Petru II., in pozdravna brzojavka vrhovnemu vodji prosvete. Sledila so poročila, ki so izpričala, da je odbor tudi v preteklem letu vršil svojo nalogo po najboljši vesti. Poleg upravnega odbora so uspešno delovali odseki, in sicer predavateljski, dramski, knjižničarski in narodno-obrambni. Predsednik se je zahvalil vsem članom odbora, vsem načelnikom odsekov in vsem sodelavcem za požrtvovalno delo.
Tajnik inž. Jože Rus je v obsežnem poročilu podal sliko dela naše prosvetne matice. V lanskem letu so se zvrstili zgodovinski dogodki in povzročili zastoj v društvenem življenju. V zvezi včlanjenih društev je 381. Pristopilo jih je pet, izstopilo eno, črtanih pa je bilo devet društev. Izposojenih je bilo 423 iger in 34 partitur. Prodanih je bilo 116 izvodov narodne igre »Drabosenjak«. Najvažnejše delo so spet opravili predavatelji. Zveza je priredila pri svojih društvih 47 predavanj s 7240 poslušalci. Mnoga predavanja pa so morala biti odpovedana. Za bodoče leto pripravlja Zveza nov program predavanj. Sklican bo poseben sestanek predavateljev zavoljo podrobnega pogovora o predavateljskem programu za bodoče leto. Ko je Oton Župančič lani 23. januarja praznoval šestdesetletnico, se mu je posebno odposlanstvo zveze poklonilo s čestitkami. Mnoga društva so z akademijami proslavila Zupančičev praznik. Po svojih predstavnikih je zveza sodelovala pri pomembnejših kulturnih prireditvah. Največja slovesnost narodnih društev je bila proslava dvajsetletnice naše svobode 29. oktobra v Sokolskem domu na Taboru. Dne 28. avgusta je slavila šestdesetletnico Narodna čitalnica v Šiški, ki je eno izmed naših najstarejših prosvetnih društev. 21. avgusta je praznoval Sokol v Kočevju tridesetletnico. Proslava je bila združena z otvoritvijo Sokolskega doma. Tridesetletnico ustanovitve je obhajala tudi Narodna strokovna zveza, ki se uspešno posveča strokovnemu delu v zaščito socialnih pravic narodno zavednega delavstva. Ugledna narodno-obrambna Družba sv. Cirila in Metoda je imela 11. septembra v Ptuju ob tridesetletnici znanih dogodkov na istih tleh jubilejno skupščino. Vseh teh proslav so se udeležili v imenu Zveze kulturnih društev i številni člani upravnega odbora. Pisarna tajništva je izposodila društvom iz zvezine gar- I
derobe mnogo kostumov in jim šla tudi v vseh drugih ozirih na roko z dejanji in nasveti. Dosegla je znižanje avtorskih pristojbin. Odnosi med društvi in zvezo so bili živahni. Tudi z mariborsko Zvezo kulturnih društev so bile tesne vezi. Dogovorjena je bila skupna seja upravnih odborov obeh zvez, ki se pa ni mogla vršiti. Potrebne so take seje vsaj dvakrat na leto, da bo več enotne usmerjenosti pri prosvetnem delu. Na Štefanovo je zapustil Ljubljano blagajnik zveze vzorni javni delavec Pavle Borštnik. Odšel je na novo službeno mesto v Zagreb.
Blagajniško poročilo je podal Dušan Ver-bič. Nato so poročali načelniki odsekov. Ravnatelj Jaka Špicar je navajal, da je v pogledu dramskega repertoarja dandanes težavno ustreči posameznim podeželskim odrom. Ljudje si žele operet in veselih dogodivščin, žaloiger imajo v življenju zadosti. Prevodi pa so dragi in težava je za kostume. V večjih krajih tekmujejo kinematografi z gledališkimi odri, dohodki predstav so majhni, volja do dela se ubija. Če bi bilo dovolj sredstev, da bi zveza imela veliko dvorano z obilno garderobo, bi se dalo marsikaj napraviti. Vodniki odrov naj se letos sestanejo k razgovoru o enotnem programu, da si bomo na ' jasnem, kaj žele društva od zveze in v čem jim ta more ustreči.
Dr. Branko Alujevič je poročal, da je predavateljski odsek imel nalogo, pregledati seznam predavanj in ga prilagoditi današnjim razmeram. Vsak prosvetar naj bi imel na razpolago izbiro predavanj o socialnih, narodnih in kulturnih vprašanjih, da dobe poslušalci najnovejše poglede na dogajanja v svetu in da se bodo vzgajali po gotovih smernicah narodnega in naprednega gibanja. Vsa društva naj pomagajo ustvariti nov seznam predavanj, da bo splošno ustrežljiv.
Za narodnoobrambni odsek je obširno poročal dr. Stojan Bajič. Med drugim je naglasil, da je treba pospešiti narodno notranje 1
Iz vrst kmečkih gospodarjev smo prejeli:
Tisti lanski posvet o našem kmečkem vprašanju meče zdaj na trg knjige o našem kmečkem človeku. Pravkar sta izšli dve knjigi pod učenim naslovom »Socialni problemi slovenske vasi«. Ne gre tu za pisce, zato imen ne bom našteval, temveč za zadevo samo. Kdo jim je dal pravico pisati o teh rečeh in dajati nasvete ali celo staviti zahteve, kako naj pomaga oblastvo kmetu.
Menda se ne motim: vsi ti pisci so kmečki sinovi, uradniki, ki to radi poudarjajo kot nekakšno opravičilo za svoje pisanje. Desetleten fantič je šel v mestne šole in se je vračal domov le za velike počitnice. Po gimnaziji je še končal visoko šolo in je danes uradnik. Ko čuje in čita o kmečkih tegobah, se spomni svojega kmečkega rodu, sede in napiše najprej članek, dva, potem pa kar celo knjigo, oprto na same številke, ki
utrjevanje in izvrševati jugoslovenski program v tem smislu, da postane zveza del vsedržavnega prosvetnega društva. V velikih nacionalnih vprašanjih noče zveza poznati nobenih razlik, marveč želi iskrenega sodelovanja. Zveza je zmerom kazala polno pripravljenost za skupno reč. Ni njena krivda, če do skupnega dela še ni prišlo. Zveza je dala nešteto pobud za proslavo dvajsetletnice Jugoslavije. Potrebno je čim tesnejše sodelovanje naših kulturnih središč v državi. Država mora biti podprta s prostovoljnim in složnim kulturnim delom. V Beogradu so se k sreči našli ljudje, ki čutijo potrebo po vzajemnem narodnoprosvetnem delu.
Tiskovni odsek v zvezi ima nalogo, da poveže narodni tisk v enotnem gledanju na. kulturne in nacionalne zadeve. Zlasti časopis »Msiel in delo« obravnava vsa važna javna vprašanja in nudi prosvetarjem v mestu in na deželi potrebno gradivo.
Vodja knjižničnega odseka Franjo Artnak je med drugim izjavil, da posveča zveza posebno pozornost knjižnicam obmejnih krajev, koder zlasti Preporodovci hodijo ob počitnicah iztovarjat svoje nahrbtnike polne knjig. Delo je dobro začeto. Zanimanje za leposlovje je povsod zraslo. Knjižnica se je pomnožila za 223 novih knjig.
Ko je načelnik Vrhovnik sporočil v imenu nadzornega odbora, da je našel vse poslovanje v najlepšem redu, je bila odboru soglasno podana razrešnica. Soglasno je bil nato izvoljen nastopni odbor: predsednik profesor Fran Jeran, odborniki: dr. Stojan Bajič, Ve-koslav Bučar, Jakob Špicar,. Dušan Verbič, direktor Simon Dolar, inž. Slavko Zajec, dr. Branko Vrčon, inž. Ladislav Bevc, Franjo Juvan, Svetozar Polič, ravnatelj Josip Breznik, Rudi Zore, Ivan Ton j a, Jelo Jane-žič in Josip Zupančič; nadzorstvo: profesor Fran Vrhovnik, inž. Jože Rus, Josip Ribičič, Miroslav Urbas in Božo Borštnik; razsodišče: dr. Alojz Zalokar, Mirko Gruden, Branko Goslar, Miroslav Gregorka in Ferdo Hanžič.
Zatem je bilo prečitano pozdravno pismo posestrime Zveze kulturnih društev iz Maribora. Ko so nekateri prosvetni delavci orisn-li razmere na deželi, je predsednik profesor Jeran zaključil lepo uspeli zbor.
in! za reševanje vprašanja
so si jih drugi po večini izmislili, nekaj jih' je pa sam po svoje popravil in prikrojiL Knjigo čita gospoda, ki kmečkega življenja ne pozna, pa zapiše pisca med socialne in javne delavce, ki jim gre vse priznanje za njihovo skrb za slovensko vas.
Pa bo ugovarjal kdo, da je kmetovanje čisto preprosta reč. Ta mi prav lahko verjame na pošteno besedo: ni tako zamotanega in izkušenj zahtevajočega poklica, kakor je kmetovanje. Glavna njegova slaba plat je v riskantnosti podjetja. Zunanja stalnost stoletnih gruntov je na znotraj silno spremenljiva. Uradnik je vesel, da se čimprej izne-bi iz hiše doraslih otrok, kmet pa gleda na to, da ima čimdalje časa domačo delovno silo, ki si služi doto vse odtlej, ko s^opi iz šole. Mlad gospodar jo mora šteti in še najemati posle in dninarje, vse dokler mu otroci ne odrepijo. Tako se ponavlja ta red, do-
kler ne propade grunt: ali ostane zakon prevzemnika jalov in so stalni posli vzrok propada ali pa prevzemnik zapravi očetovi-no.
V današnjih časih nizkih cen kmetijskim pridelkom so posli in dninarji breme, ki ga ne more prenesti nobeno kmetijsko gospodarstvo za daljšo dobo, zato se kar ne morem dovolj načuditi tem piscem, ker jih hočejo gospodarsko zenačiti s kmetom, ki ima poleg enake delovne storitve vloženo še veliko glavnico v svojem podjetju. Dokler je družabni red takšen, kakor je, bo dninar, ki ga more kmet zaposliti le tedaj, ko lahko uporabi njegovo delo, na slabem. Neki pismouk celo predlaga, naj se v svrho večje zaposlitve dninarjev uvedejo takšni pridelki, ki bodo zahtevali več dela, ne pa tudi donosa.
O kmečkih poslih (hlapcih in deklah) velja druga: Danes, ko jemlje vse boljše moči industrija, je kmečki posel na dobrem. Tisto delo pozno v noč in pred svitom, o katerem pišejo omenjeni pisci, traja največ 30 . dni v letu in se ne da skrajšati, ker je odvisno od vremena. Kmetija namreč ni tvornica! To hudo delo odtehta potem zimski počitek. Kateri uradnik bi ne bil vesel, če bi mogel vsako leto dati na stran tisočak. Kmečki posel ga lahko, če ne popiva ali drugače po nepotrebnem zapravlja. Laže si kaj prihrani, kakor marsikateri gospodar. Imel sem velikega hlapca, ki mu ni ostalo v desetih letih kar nič od njegove mesečne plače po 400 din, ker je vse sproti zapravil, njegov pomagač s 250 din na mesec pa si je v tej dobi prihranil 25.000 din in prevzel s tem posestvo od staršev.
Eden izmed piscev zahteva celo dopust za posla, ne pove pa, kaj bo z njim. Mar pojde na morje, da tam lepo zapravi »za povzdigo tujskega prometa« svoje letne prihranke, ali bo hodil v praznični obleki po hiši gor in dol ali pa legel v posteljo ter čakal, kdaj mu bo prinesla jedi gospodinja, ki po kmečkem spoznanju »podpira pri hiši tri ogle«? Pisec pravi o gospodinji tole: »Kmet in kmečki posel sta zaposljena po 300 in več dni v letu. Vendar je od tega celotnega dela poleg poljskega dela polnovredno običajno le še delo pri živini in v gozdu. Ostanek odpade na razna pomožna dela, ki se dado ali bolj raztegniti ali bolj skrčiti, kolikor je pač časa na razpolago (pisca bi prosil, da mi pove, kakšna dela so to; jaz ne vem za nobeno takšno delovno harmoniko!). Ta z glavnimi deli niso enakovredna. Nekaj pa odpade na
Vaški apostol
PO L. GANUHOFERJU PRIREDIL R. R 29
»Hi!« je pognala Jeznica.
Rjavca sta potegnila. Po slabem kolovozu pred hišo sta počasi vlekla. Pognala sta se v dir šele na široki cesti, ki je peljala proti Beli.
Mati in hči nista izpregovorili niti besede in sta prav tako gledali vsaka v drugo stran kakor prej mlada krščanska zaročenca, ki sta se vračala iz župnišča. Šele blizu Bele, — kjer je stanoval nečak, ki mu je bila »gospodinja« pobegnila —, je iznenada rekla Jeznica Julki: »Kako se pa držiš? Poglej, nekdo prihaja. Dihni malo v robec in si ga daj na oči!«
Toda zaradi človeka, ki je prihajal po cesti, Julki ne bi bilo treba zakrivati objokanih .oči. Ta človek je šel mimo voza s pobešeno glavo in ni niti pogledal, kdo se pelje.
Peter je bil.
Prihajal je z Bele in je bil namenjen v Srednjo vas. Videlo se mu je, da je močno utrujen, saj se je kar opotekal. Njegov mogočni hrbet je bil ves kriv, nekaj otopelega b -ezmiselnega se je kuhalo na njegovem obrazu in v žalostnih očeh. Ko je tako blodil po cesti, je jemal iz žepa koščke kruha, drugega za drugim, in jih tlačil v usta.
V Srednji vasi je storil isto kakor na Beli. Šel je od hiše do hiše in je povsod vprašal: »Ali nimate kakšnega stanovanja? Tri sobe bi potreboval in ena je lahko čisto majhna. Toda zvečerilo se je že, preden je obre-del pol vasi.
dela v gospodinjstvu. Ta dela imajo povsem drug značaj kakor poklicno delo v obratu. To se vidi v obrtnih poklicih, kjer sta poklicno delo in gospodinjstvo strogo ločena.«
Ta kmečki sin, ki je to zapisal, še ni nikoli videl, kako odide gospodinja uro pred kosilom domov, da skuha kosilo in opravi živino, da je popoldne spet z drugimi vred na polju. Kaj pa ob nedeljah, ko vsa družina počiva, gospodinja pa mora kuhati?
Človek bi se kar zares razjezil nad takšnim pisanjem, toda v edino tolažbo si misli in upa, da takšni pismouki ne bodo delali novih zakonov. Nevarnost tega neukega pisanja pa je v tem, da bi ga vzeli za resnično
Z dežele smo prejeli nastopni dopis, ki pojasnjuje, kje je vzrok, da je šušmarstvo pri-nas tako razširjeno:
Gotovo je res, da so za obrtnike hudi časi in da jim položaj še slabšajo tako zvani šušmarji. Redek obrtnik pa se vpraša, kje so tisti vzroki, da je pri nas toliko šušmarjev. Mnogo je pri nas ljudi, ki mizarska, koiar-ska, krojaška, čevljarska in druga obrtna dela opravljajo za domače potrebe kar sami. Ti ljudje seveda niso v polnem pomenu besede šušmarji, ker delajo pač le zase. Morda mnogo teh del ne izvršijo tako dobro kakor pravi obrtniki, toda ne gre drugače, ker nimajo denarja, da bi se posluževali obrtnikov.
Stiska jih žene v samopomoč. Stiska je potem tudi vzrok, da sosed, ki sam ne zna kakšnega mizarskega dela opraviti, pride k sosedu, ki se nekoliko razume na mizarstvo,
narodni zastopniki, ki po večini prav tako ne poznajo položaja. Stvarno rečem le eno: Vse dotlej bodo besede o socialnem izboljšanju življenja na slovenski vasi prazne marnje, dokler se donosnost kmečke zemlje ne poveča. Kako bi se to zgodilo, smo že ponovno pisali in bomo še pisali, ker vemo, da je kmečki človek dostopen za napredek, samo razumljivo mu je treba povedati in z zgledi podpreti koristne novosti. Pa še eno je treba pripomniti, da se bomo prav razumeli: Tudi dninar in posel morata imtei svoje pravice, samo jim prej ni mogoče nuditi posebne zaščite, dokler se naši kmečki gospodarji ne izkopljejo iz hude stiske.
stiska
ter se z njim dogovori, da mu bo za nekaj dinarjev napravil na primer mizo. V stiski je oberna pomagano. Nič tu ne pomaga modrovanje. Stiska je hujša ko vsi paragrafi.
Prav tako je tudi stiska kriva, da zaide mnogo obrtnih pomočnikov med šušmarie. Ker se obrtnikom gotovo slabo godi, ne morejo dobro plačevati pomočnikov, a ti od slabe plače ne morejo živeti. Pogosti so primeri, da obrtni mojster sploh ne more plačevati pomočnika in ima zato le vajence. Tako se vzgaja nov obrtni naraščaj, ki nima velikega upanja na zaposlitev, a ker se je. nekoliko izuril v obrti, zaide počasi med šu-šmarje. Šušmarstvo bi minilo, če bi bile gospodarske razmere na deželi boljše. To pa je tisto veliko vprašanje, ki se ne da rešiti čez noč. Gospodarski položaj našega podeželja je treba dvigniti, in šušmarstvo, ki je vsekakor zlo, bi začelo pri koreninah hirati.
Nedavno je bilo v hotelu »Evropi« v Celju zborovanje hmeljarjev iz Slovenije. Zbor je sklicala Hmeljarska zadruga iz Celja in udeležili so se ga zastopniki hmeljarjev iz Savinjske in Šaleške doline in menda tudi iz Marenberga. Na zborovanju so razpravljali
o osnutku hmeljarskega zakona in o določitvi posebnih okolišev, ker se ne prideluje povsod enako blago. Savinjčani so vztrajali na tem, da se ne bi prišteval hmelj slabše kakovosti k savinjski hmeljski znamki, češ da bi na ta način savinjski hmelj izgubil na
Pod svetlimi zvezdami se je obrnil proti domu. Ta večer ni videl svetlih »luknjic«, ki se iz njih svetijo nebesa. Videl je samo sivi prah, ki se mu je kadil pod nogami. 1 Ko se je pol ure pred polnočjo vrnil v Gozdnikovo hišo, so tam že vsi spali.
Peter v svoji čumnati ni prižgal luči. V temi je segel po stolu, ki ga je bil naredil za gospoda Felicijana, da bi videl, ali je firnež že suh. Ta pa se je še malo lepil. »Seveda, vse mora imeti svoj čas!«
V medli svetlobi zvezd je opazil na oknu nekaj kakor črno opeko. Bilo je sveto pismo. Peter je iz navade in brez luči stopil k oknu in iztegnil roke. Tedaj se mu je iztrgal iz grla zamolkel glas in pesti sta mu obležali kakor dva kamna na črni knjigi.
»Morda pa znam pridigo že na pamet? Res!«
Ali je bil to smeh ali ihtenje?
Opotekel se je k postelji. V temi se je začel slačiti in je jecljal sam predse: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim —«
Njegovi trije centi so padli s tako silo na posteljo, da je zaškripala. In zaškripala je potem še zmerom, kadar se je obrnil. V pljučih mu je prasketalo in kadar je zasopel, se je zdelo, da stoka in prosi pomoči.
»Okoli štirih zjutraj, ko se je že začel siviti veliki petek, se je Peter dvignil in skril obraz v dlaneh. »V Srednji vasi sem obredel šele polovico hiš. Tam bom še kaj dobil.« Ni trajalo dolgo in Peter je bil do čevljev oblečen. Te pa je zvezal z vezalkami in si jih obesil čez ramo, ker ni maral zbuditi spečih v hiši. V kuhinji si je odrezal dosti manjši kos kruha, kakor mu ga je bila dala prejšnji dan
dekla, in si ga vtaknil v žep. Zunaj pri vodnjaku se je umil, potem pa si je nataknil še čevlje in odjadral v svinčeno sivo jutro, ko še niso ugasnile poslednje zvezde. V zvoniku se je že oglasila velika raglja. Veliki' petek je bil in zvonovi so bili zavezani
Nenavadni glasovi so zbudili tudi vašča-ne, ki so drugače prvo zvonjenje prespali V marsikaterem oknu se je pokazal sij blede luči kakor medlo oko. Vsa živina je oživela in postala nemirna. Petelini so se oglasili prej kakor druge dni, povsod so lajali psi in goved je mukala po hlevih.
V jutrnem somraku se je zibala čez pokopališče luč, kakor bi bila padla zvezda z neba, pa ne bi bila vedela, kam naj se spusti.
Ta luč je bila leščerba, ki jo je Katra nosila pred gospodom Felicijanom.
Mežnar z ženo in hčerjo je bil že v zakristiji pri delu. Iz omar je pobiral vse tisto, kar je bilo pptrebno za okrasitev božjega groba. ,
Dve uri so delali, preden je, ležalo (v votli-, ni pod oltarjem iz lesa izrezljajo .truplo re-šenika na svilenih blazinah med umetnim; cvetjem. Skozi visoka cerkvena okna je že. gledalo solnčno jutro, ko so prižgali sveče na oltarju in so drobne voščene svetilke po-. • stavili za, pisane, z vodo napolnjene krogle, ki so obdajale božji grob kakor veliki onjeni biseri. Sglnčpi lesk jutra se je zli} s pisano, drgeta^očd svetlobo lučk. Zdelo se; je, da tihi' mrtvec med to živ6 lučjo in papirnatimi cve-, ticami samo spi. To je bil pogled, ki je ganil celo Katro. Z vlažnimi očmi je stala pred božjim grobom in šepetala: »Tako lepo leži tu notri!«
slovesu in s tem tudi na ceni. Zaradi tega so šaleški hmeljarji zapustili dvorano, češ da se jih takšno zborovanje več ne tiče.
Savinjski hmeljarji obžalujejo, da na tako važen hmeljarski zbor ni bilo poklicanih še več starih, izkušenih hmeljarjev, ker je hmeljarski zakon pač zelo važna zadeva in je treba osnutek z vseh strani temeljito preučiti. Kar se pa tiče določitve okolišev, je treba natančno preučiti, ali se v Šaleški dolini res prideluje hmelj, ki ni enake kako-
vosti kakor savinjski. Isto velja za maren-berški okoliš. Ako se ugotovijo bistvene razlike, je potem seveda treba ločiti okoliše, da bodo kupci vedeli, kaj bodo kupovali.
Pripominjamo še, da šaleški hmeljarji sami ne priznavajo, da bi bil njihov hmelj slabši od savinjskega. Tako je izjavilo baje tudi več trgovcev. Treba je pač, kakor smo rekli, to dejansko preiskati. To delo naj store strokovnjaki in po sklepu strokovnjakov naj bi se potem določili okoliši.
Pred kratkim so se v Celju zbrali predstavniki Zveze absolventov kmetijskih šol iz vse Slovenije k seji širšega odbora, na kateri so bili sprejeti nekateri važni skleoi strokovnega značaja. Zborovanje je vodil predsednik Janez Ovsenik, ki je podal izčrpno poročilo o delovanju v zadnji poslovni dobi. Med drugim se je odbor odločno zavzel za uvedbo kmečkega starostnega zavarovanja, ki je po njegovi zaslugi že blizu uresničitve.
Odbor se je za prihodnjo poslovno dobo sestavil takole: predsednik Janez Ovsenik iz Predoselj, podpredsednika Lojze Knuplež iz Maribora in Lojze Prijatelj iz Sodražice, tajnik Ivo Žitnik iz Ljubljane, blagajnik Josip Knific z Mednega, odborniki pa Janko Je-rala iz Polja pri Vodicah, Jaka Novak iz Šiške, Ivan Prešeren iz Novega mesta, Josip Šketa iz Jarenine, Janez Revanšek iz Maribora in Ivan Marinčič s Ptujske gore.
Med drugim je bil ožji odbor pooblaščen, naj izdaja zvezno glasilo. Zborovalci so sprejeli sklep, da bi se morali za službe na državnih in banovinskih posestvih in na kmetijskih šolah sprejemati samo absolventi. Čeprav so kmetijske šole v glavnem namenjene kmečkim mladeničem, ki naj ostanejo na domu kot gospodarji, je treba vzgojiti tudi primerno število kmečke mladine, da si bo mogla iskati kruha izven doma, na kar je pač zmerom obsojen previšek kmečkega naraščaja. Da se bodo mogle čim prej splošno uvesti kmetijske nadaljevalne šoie, naj banska uprava priredi za absolvente posebne tečaje, da bi jih usposobila za pomožne učne moči. Odločujoča oblastva naj po-skrbe, da se izdelajo potrebni načrti za osu-
absolventi kih šol
šitev zamočvirjenih zemljišč, našim planinam pa naj se posveti skrb, da bodo spet v oporo napredni živinoreji. V ta namen naj se doseže sodelovanje med gozdno upravo in kmetijskimi strokovnjaki. Po večjih mestnih središčih, predvsem v Ljubljani in Mariboru, naj se sezidajo kmečki domovi, ki bodo nudili ceneno zatočišče kmečkim ljudem, kadar po opravkih prihajajo v mesta. Sprejetih je bilo še več drugih sklepov, tičočih se našega kmečkega človeka.
Še veliko bolj belo
bo perilo,
če vzameš vedno
CNT0V0
Tedenski tržsas pregled
GOVED. Na mariborskem sejmu so se trgovali za kg žive teže: debeli voli po 4 do 4.50, poldebeli po 3.25 do 4, plemenski po 4 do 4.50, voli za klanje po 3 do 4.50, klavne krave debele po 3.50 do 4.25, plemenske krave po 3 do 4.50, krave za klobasarje po 2 do 3, molzne krave po 3 do 4.75, breje krave po 3 do 4, mlada živina po 4 do 4.75, teleta po 4.50 do 6 din. Prodanih je bilo 133 komadov. Mesne cene: volovsko meso I. 10 do 12, II. 8 do 10, meso bikov, krav in telic 6 do 12, telečje meso I. 10 do 14, II. 8 do 10, svinjsko sveže meso 8 do 10 din kg.
SVINJE. Za kg žive teže so se trgovali v Ljutomeru: pršutarji po 6 do 7 din, v Kranju pa špeharji po 10 do 11 in pršutarji po 8.50 do 9.50 din.
VINO. Pri ljutomerskih vinogradnikih se je dobilo navadno mešano vino po 4 do 6, fi-
TERPENTiNOVO MILO
nejše sortirano vino pa po 6 do 8.50 din liter.
KRMA. V Ljutomeru: seno po 50, slama po 30; v Kranju: seno po 100, slama po 60 din 100 kg.
KROMPIR. V Kranju 80 do 100, v Ljutomeru okoli 75 din za 100 kg.
JABOLKA. V Ljutomeru po 200 do 500, v Kranju po 400 do 700 din za 100 kg.
MED. V Ljutomeru se je trgoval čisti med po 16, v Kranju pa po 22 do 24 din kg.
VOLNA. V Kranju: neoprana po 24 do 26, oprana po 34 do 36 din kg.
SIROVE KOŽE. V Ljutomeru: goveje po 8, telečje po 9, svinjske po 5 do 7; v Kranju: goveje po 8 do 11, telečje po 14, svinjske po 4 do 8 din kg.
Sejmi
23.	januarja: Mozirje, Marenberg;
24.	januarja: Novo mesto;
25.	januarja: Blagovica, Dolnja Lendava, Koprivnica, Radeče, Slovenj Gradec, Stude-nice pri Poljčanah.
29.	januarja: Rajhenburg;
30.	januarja: Litija, Vinica v Beli krajini, Ra kek,
Gospod Felicijan jo je nejevoljno pogledal od strani. »Tako? Zdaj je udarila tvoja po-božnost na dan? Jutri bo pa spet vse pozabljeno in tvoja večna prepirljivost bo praznovala vstajenje.«
»Ne, ne, prečastiti!«
»Pojdi in pusti me!« Otožno je gledal gospod Felicijan v lesk pisanih svetilk, »l^aš rešenik je moral za nas trpeti in leži v grobu. Toda za ljudi so glavno pisane svetilke. Zaradi njih drve vsi v cerkev.« Zastokal je je in šel v zakristijo.
Tedaj so že tudi začeli prihajati prvi verniki in počasi se je cerkev napolnila.
Ko je gospod Felicijan stopal po cerkvi in kropil farane, so bile že vse klopi polne. Samo čisto v kotu je bila še majhna klop prazna. V skrbeh se je župnik zagledal v oba prazna sedeža in poškropil tudi ta dva z blagoslovljeno vodo.
Ko je bilo obreda konec, je pokleknil župnik na klečalnik. Potem se je zvrstila mimo njega procesija faranov, ki so hoteli pomoliti pred božjim grobom. Prvi moški je bil stari Gozdnik, ki je mimogrede ošinil župnika z neprijaznim pogledom. Med fanti je bil tudi Jeznikov hlapec Miha. Nos in lica je imel razpraskana, kakor bi mu bila mačka skočila v obraz. Namuznil se je in pogledal stran, ko se je pred božjim grobom srečal z mladim Gozdnikom. Janez pa je menda videl samo kamenita cerkvena tla. Bil je neprespan in utrujen in klečal je pred božjim grobom dosti dalje kakor vsi drugi. Tako se je potopil v svojo molitev, da ni opazil, kako prihajajo že žene in dekleta. Stara*Jeznica je nekam posmehljivo premerila Janeza in potem z ugodjem opazovalo svojo Julko, ki je
klečala v žalni obleki poleg svoje matere. Njene mirne oči so bile kakor s tenčico zagrnjene in njen obraz je bil pokojen. Samo nekoliko bleda je bila. S trdim pogledom iz svojih drugače tako dobrih oči je gledal gospod Felicijan obe ženski. »Ljubi odrešenik kdo vse teče mimo tebe!« Z vzdihom je zaprl brevir in vstal. Pri vratih v zakristijo je obstal in pogledal v cerkveni kot, kjer sta bila dva sedeža še zmerom prazna.
Gospod Felicijan je stopil v solnce. Kako lepo je to jutro! Kako čist je lesk, ki se raz-preza nad zelenečo ravnino in poslednjim snegom visokih gora! Vsa nejevolja je izginila z župnikovega obraza. Sklenil je roke na trebuhu, pogledal v svetlo sinjino neba in se nasmehnil. »Če vidi človek to, se mu mora vera spet vrniti!« Počasi je stopil k zidu in pogledal po cesti, ki je držala h Kajžari-čini bajti. »In ti se hočeš upirati? Takooo? No, le čakaj, trmoglavka! Tudi pri tebi bom potrkal!«
Ko je prišel domov, mu je prinesla Katra kavo na mizo. Z vso ponižnostjo, ki jo je zmogla, je postregla duhovnemu gospodu. Ko je opazila, da mu zajtrk tekne, je tiho začela: »Prečastiti!«
»Kaj pa je spet?«
»Nočem se vmešavati v vaše dušno pastir-stvo, toda moram vas opozoriti, da manjkata dva spovedna listka pri samskih.«
»Kdo pa manjka?«
»Kajžaričino dekle. Toda za to se ne pulim.«
»Seveda. Lizika in njena mati nimata krave, pa tam ne dobiš masla. In kokoši tudi nimata, da bi nesle jajca.« Prečastiti je napravil požirek. »Res krščansko, draga Katra!
Danes na veliki petek! Ali so lučke že dogorele. Mislim, pri tebi, ker v cerkvi še gore.«
Katra je zardela.
»Nikari ne mešajte božjega groba s kokošmi in kravami!«
»Tako? Jaz ga mešam?«
»Da, vi!« Kuharica si je -s predpasnikom obrisala čelo, kakor bi bila stala pri vročem ognjišču. »Zaradi Kajžarice in njene hčere ne maram besed izgubljati. Toda Petra ni bilo k izpovedi. In on bi moral priti!«
Gospod Felicijan se je nasmehnil.
»Že nima grehov! Kaj naj pa ta dobričina pove?«
»Grehi ali ne, spovedni listek mora biti! Pa našega stola tudi še ni prinesel. Zdaj je že zdrav in bi ga bil lahko že davno popravil.«
Ves jezen je gospod Felicijan odložil košček žemlje. Potem je mirno rekel: »Bodi zadovoljna, Katra! Napravil ti je čisto novega. Morda te misli z njim razveseliti za veliko noč. Zdaj me pa pusti, da v miru pojem. Saj me boš?«
»Da, ker je veliki petek, se ne bom vsiljevala.« Katra je šla k vratom. »Toda kaj sem še hotela reči?«
Prečastiti je menda opazil, da pride zdaj poglavitna reč. »Katra!« je posvaril kuharico. »Miruj zdaj!«
»Samo vprašala bi vas, ali ste se premislili. Zaradi mladega Gozdnika in Jeznikove Julke.«
»Tri sto zelenih hudičev!« Gospod Felicijan je z obema rokama udaril po mizi, da sta skledica in krožnik odskočila. Potem je pre-bledel zaradi besed, ki so mu ušle. Tudi Katra je onemela. »Vidiš!« staremu župniku se
Vrednost denarja
Na naših borzah smo dobili 17. t. m. v devizah (s prišteto premijo):
1 holandski goldinar za 23.87 do 24.25 din;
1 nemško marko za 17.68 do 17.85 din;
1 angl. funt za 205.35 do 208.55 din;
1 amer. dolar za 43.75 do 44.35 din; 100 franc. frankov za 115.65 do 117.95 din; 100 češk. kron za 150.75 do 152.25 din; 100 i tal. lir za 231.45 do 234.55 din.
Vojna škoda se je trgovala v Beogradu po 473 do 473.50 din. Nemški klirinški čeki so bili po 13.80 din.
Drobne vesti
= Jugoslavija baje dobi v Trstu svobodno
luko. Po vesteh iz Rima bo italijanska vlada v kratkem stavila Jugoslaviji predlog, naj se v tržaškem pristanišču določi mesto, kjer bo Jugoslavija imela svobodno luko na podoben način, kakor jo ima v Solunu. Italijanska vlada je baje pripravljena, da svoji sosedi nudi takšno ugodnost, ki bi v precejšnji meri okrepila gospodarske zveze med obema državama. V Italiji so izrazili tudi prepričanje, da bo mogoče že v bližni bodočnosti vzeti v pretres vprašanje zgradbe omrežja avtomobilskih cest v Jugoslaviji, ki bi se priključilo na italijansko omrežje, tako da bi od Trsta čez Ljubljano do Maribora držala avtomobilska cesta za težke tovore.
= Glede razstave v Ameriki opozarjamo, da ne pridejo za razstavo obrtniški izdelki kakor pri obrtniških razstavah in velesejmih v poštev, ampak predvsem rude in sirovine, ki bi se dale razpečavati v Ameriki. Razstavo bodo uredili po objavljenem programu. Za Slovenijo je zbran lep material, tako da bo v vsakem oziru častno zastopana. Načrt za razstavo je po izjavi univ. prof. arh. Vur-nika na mednarodni višini in zato je pričakovati, da bo razstava dovolj zanimiva, navzlic skromnim sredstvom, ki jih je dala naša država na razpolago.
= Izvoz vina iz Slovenije. Iz mariborskega in ptujskega okoliša je bilo decembra lanskega leta izvoženih 89.971 litrov vina. Vse to vino je šlo v Nemčijo. V celem lanskem letu je bila' iz Slovenije izvožena tale množina vina: v Nemčijo 770.314, v Češkoslovaško 16.107, v Holandijo 1.323, v Bolgarijo 72 in na Poljsko 3.409 litrov.
= Devetmesečni tečaj za vinarstvo in sadjarstvo. V času od 5. marca do 30. novembra letos bo pri banovinski trsnici in drevesnici v Kapeli (p. Slatina Radenci) devetmesečni
je glas tresel. »Sam župnik kolne in na veliki petek! Tako daleč me spraviš s svojim je-zikanjem.«
Kuharici so se vsule solze. »Saj nisem ho-M.& jezikati. Dobro sem mislila.«
»Ze prav!« Župnik se je zresnil. »Zdaj pa glej, da hitro izgineš, Katra!«
Stokajoč je šla kuharica iz sobe. Da bi se s svojim duhovnim gospodom pomirila, je uporabila vse svoje znanje in mu je skuhala kosilo, ki bi ga bili angelci veseli. Toda niti besedice pohvale ni slišala.
Popoldne je neprestano prihajala prisluškovat k sobnim vratom. Zmerom iznova pa je morala slišati župnikovo nemirno pohajanje po sobi. Gor in dol, sem in tja. Naposled je hoja utihnila. »Hvala bogu. zdaj spi!« Vrnila se je v kuhinjo k delu, da bo kava pripravljena, ko se bo prečastiti zbudil. Ko je že zlila vrelo vodo čez omleto kavo, pa je zaslišala zunaj ropot težkih škornjev. Preplašena je odprla vrata v vežo in zagledala župnika, ki je imel palico v roki in klobuk na glavi. Odklepal je že hišna vrata.
»Prečastiti! Kam pa greste? ali ne boste kave počakali?«
Gospod Felicijan je pogledal čez ramo. ' »Ne!«
»Jezesmarija!« je za jecljala Katra. »Pa prav danes, ko sem skuhala tako dobro! Zdaj bo pa ves duh izgubila.
. »Bojje to, kakor pa d abi se človeška duša izgubila.«
Prečastiti je zaprl vrata za sabo, Katra pa je še dolgo strmela v mračno vežo. Naposled je preplašeno rekla:
»Danes bo iz same ljubezni gotovo napravil še kakšno veliko neumnost!«
tečaj za vinarstvo in sadjarstvo. V ta tečaj bodo sprejeti dobro razviti in zdravi mladeniči v starosti od 16 let naprej. Prednost pri sprejemu imajo sinovi viničarjev in sinovi malih kmečkih posestnikov. Gojenci bodo imeli na zavodu brezplačno stanovanje in hrano. Pridni in ubožni učenci dobijo za nakup učil podpore. Lastnoročno pisane prošnje, ki morajo biti opremljene z banovinskimi kolki po 10 din, je poslati najkasneje do 1. februarja upravi gornjega zavoda. Prošnji je priložiti krstni list, zadnje šolsko spričevalo, zdravniško spričevalo, nravstveno spričevalo, izjavo staršev ali varuha, da dovoljuje prosilcu obisk tečaja, in obvezo staršev ali varuha, da bodo krili vse zaradi poškodbe nastale stroške kakor tudi stroške prehrane, ako bi prosilec zapustil tečaj brez tehtnega vzroka. Izjava staršev glede obiska tečaja in obveza staršev zaradi stroškov se morata kolkovati s kolkoma po 4 din.
DOPISI
MALA NEDELJA. (Smrtna kosa.) Pretekli teden je preminil v visoki starosti 84 let g. Alojz Razlag iz Sitarovcev, sorodnik Jakoba Radoslava Razlaga, nekdanjega slovenskega prvoboritelja. Pokojnik je bil splošno znan konjerejec in dirkač ter se je vedno udeleževal konjskih dirk. Naj v miru počiva!
LJUTOMER. (Smrtna kosa.) Nedavno je po dolgem trpljenju izdihnila ga. Viljemina Milavčeva, vdova po policijskem uradniku, ki je umrl že med vojno. Pokojnica je bila doma iz ljutomerske okolice. Doživela je starost 69 let. Bila je ves čas zvesta članica Sokola ter je z veseljem oskrbovala cvetlične nasade pred Sokolskim domom. Tudi v šotorih je bila ob raznih društvenih nastopih in drugih prilikah delavna. Ugledno pokoj-nico je spremilo na njeni zadnji poti veliko število prijateljev in znancev. Zavedni Slovenki naj bo lahka domača zemlja!
Zmajala je z glavo in se vrnila v kuhinjo. Sama je popila dobro kavo. Nekaj pa ji ni dalo miru. Ko je pospravila vse v kuhinji, je odvezala predpasnik, se ogrnila v volneno ruto in šla iz hiše.
XIII.
Gospod Felicijan je hitel po poljih, ki so se kopala v solncu. Na tem izprehodu se mu je menda spet vrnilo duševno ravnovesje. Ko je prišel do Kajžaričine bajte, je bilo nekaj veselega v njegovih očeh. Stopil je h koči, ki so se ji okna iskrila. Vrata so bila odprta. Gospod Felicijan je prišel v vežo in potrkal.
»Le naprej!« se je začul Kajžaričin glas. »Doma sem!« Potem pa se je oglasila še Lizika. »Mati, tole pa ni Peter!«
Ko je župnik odprl vrata, je začuden obstal na pragu in se zastrmel v izbo, ki je bila vsa svetla od solnca in pisanih, iskrečih se igračk. Kajžarica in njena hči sta sedeli pri delu za mizo. Botra Nana je delala zvonik za lepo cerkvico, Lizika pa je povezovala iz bledo zelenega mahu, ki ga na kmetih imenujejo »drevesno brado«, lična drevesca. Ko je dekle opazilo župnika, je preplašeno izpustilo delo iz rok in obraz ji je zardel. Tiho je pozdravila, njene velike, temne oči pa so v skrbeh zdrsnile od župnika k materi. Tudi Kajžarica je vstala. Obrisala si je roke v predpasniku in prišepala izza mize. »Kakšna čast zame, gospod župnik!« je dejala in se trudno nasmehnila. »Kaj vas je pa privedlo k meni?«
Gospod Felicijan je še zmerom gledal po sobici. »Lepo imata!« Ljubkost lesketajoče se okolice je izpremenila prvo resno besedo, ki je mislil z njo začeti, proti njegovi volji
Politični pregled
V ponedeljek 16. t. m. se je prvič
sestala 11. decembra izvoljena narodna skupščina.
Ob enem je bil sklican k izrednemu zase-1 danju tudi senat, ki je bil zaradi skupščinskih volitev na daljšem odmoru. Vse politične skupine so imele v nedeljo svoja posvetovanja, na katerih so razpravljale o delu v skupščini in senatu. Narodna skupščina je imela v ponedeljek le kratko sejo, na kateri so novo izvoljeni poslanci izročili svoje pov-rilnice. V torek nato pa je bil izvoljen verifikacijski odbor, ki bo pregledal ves volilni material. Predsednik verifikacijskega odbora je bivši predsednik narodne skupščine Stevan Čirič.
Senat pa je na svoji seji izvolil novo predsedstvo. Vladna večina je izbrala
za predsednika senata bivšega notranjega ministra dr. Korošca,
za podpredsednika pa Jura Koturja in dr. Mileta Miškulina. Izvoljeni so bili tudi trije tajniki. Novoizvoljeni predsednik dr. Korošec se je za izvolitev zahvalil z daljšim nagovorom.
Kakor poročajo iz Beograda,
so imeli poslanci iz vrst beograjskega dela združene opozicije in JNS v nedeljo skupno konferenco,
na kateri so razpravljali o političnem položaju po volitvah. S pristankom dr. Mačka kot nosilca opozicijske liste je bilo sklenjeno, da bodo poslanci beograjskega dela združene opozicije izročili svoje poverilnice v narodni skupščini. Enak sklep je sprejelo tudi vodstvo JNS. Na konferenci so opozicijski poslanci razpravljali tudi o skupnem stališču v narodni skupščini.
Poslanci iz vrst bivše hrvatske seljačke stranke so imeli konferenco v Zagrebu.
Sklenili so, da ne gredo v skupščino in sprejeli resolucijo,
ki po poročilu agencije Avale naglaša načelo samoodločbe narodov in omenja hrvatsko državno pravo, »da bi bil hrvatski narod sam gospodar na svojem ozemlju.« Resolucija govori nato o dvajsetletni borbi hrvatskega naroda za oživotvorenje tega prava. Nato razglaša resolucija vse pripravljene pogodbe
v nekaj drugega. »Dosti sob sem že videl v fari, toda tako lepih malo.« Pogledal je Kaj-žarico, potem pa Liziko. »No, ker v e d v e ne marata priti k meni, sem si mislil, da moram jaz priti k vama, in sicer danes, ko je tako lep in tako svet dan.« Gospod Felicijan je spet pogledal Kajžarico, to pot očitaj e.
»Dan je svet, da, gospod župnik) Tako svet, kakor ga ljudje narede.« Botra Nana se je -smehljala, a njen nasmeh je bil grenak. Malo preden ste prišli, so nama otroci iz soseščine vrgli v okna nekaj zelo nesvetega. Dolgo sem morala snažiti, da so bila okna spet snažna. Žalostno delo za tak svet dan!«
Prestrašeno je gospod Felicijan pogledal okna. »Vražji pobje!«
Nekaj časa je bilo v izbi tiho. Potem je rekla Kajžarica: »Z menoj bi radi govorili, gospod župnik. Otrok, drevesne brade ti primanjkuje. Pojdi jo iskat v gozd!«
»Ne, ne,« je zajecljal gospod Felicijan. »Pregnati dekleta ne mislim.«
Lizika pa si je že zavezala ruto. »Kar hoče mati, zmerom rada storim.« Solze so ji zalile oči, ko je stopila k župniku. »Mati je dobra, gospod župnik. Nič hudega ji ne smete reči!« Gospod Felicijan je nemo odkimal, toda njegov pogled je bil prijazen odgovor. »Hvala!« je Lizika tiho rekla in zapustila sobico.
Dolgo je gledal gospod Felicijan vrata, ki so se zaprla za dekletom. Potem je dejal Kajžarici: »Pridno dekle imate!«
»Da, gospod župnik! Z njo sem zadovoljna. Na znotraj >ni nič slabša kakor na oko.« __.__ _ Dalje prihodnjič.
in obveznosti za ničevne in za hrvatski narod neobvezne, ter pravi, da hrvatski narod ne more do kraja mirno prenašati, da se mu odreka pravica do obstoja in svobode.
Dogodki v Španiji so povzročili, da v Parizu naraščajo skrbi za nadaljnji razvoj mednarodnega položaja na Sredozemskem morju.
V Parizu zdaj ni več nobenega dvoma, da čaka Mussolini le še na odločitev v Španiji ter da bo takoj nato začel novo državniško ofenzivo proti Franciji.
Vsa francoska politika glede Španije je zdaj pod vplivom dejstva, da se je Italija ob priliki Chamberlainovega' obiska na eni strani zavezala spoštovati celotnost španskega ozemlja, na- drtigi strani pa si je pridržala svobodo za primer, če bi se Francija še kdaj vmešavala v španske zadeve. Posebno značilno je, da je francoski radikal Berthold, ki je na kongresu radikalov v Marseillu še branil Da-ladierjevo politiko, zdaj kot poročevalec ra-dikalskega kluba za zunanjo politiko pozval vlado, naj preuči, kakšno politiko je treba voditi glede na špansko vprašanje. Če Italija ostane na Balearih, je dejal, bo to pomenilo konec francoskega kolonialnega gospodova-nja. Radikali so po njegovem govoru sprejeli resolucijo, v kateri zahtevajo od vlade, naj pozorno sledi razvoju položaja, ki je nastal spričo aktivnega vmešavanja Italije v španske zadeve.
Iz Berlina poročajo, da je v ponedeljek
prispel v Nemčijo madžarski zunanji minister grof Czaky.
Na anhaltskem kolodvoru ga je sprejel zunanji minister Ribbentrop z več odličniki, med katerimi je bil tudi italijanski veleposlanik. Opoldne se je zunanji minister Csaky pripeljal v spremstvu madžarskega poslanika v zunanje ministrstvo, kjer je imel z Ribben-tropom dolg razgovor. Izvedelo se je, da sta Ribbentrop in Czaky v svojem dveurnem razgovoru obravnavala vsa vprašanja, ki se tičejo razmerja med Nemčijo in Madžarsko. Naglašajo, da je bila ustvarjena osnova za prijateljsko razmerje med Berlinom in Budimpešto, in sicer tako z dejanskim položajem, kakor tudi z voljo madžarske vlade, da poglobi sodelovanje z Nemčijo in Italijo. Pristop Madžarske k protikomunističnemu paktu je po nemški vesti pokazal, da se je Madžarska v vsakem pogledu pridružil politiki Rima —Berlina. Popoldne je sprejel madžarskega zunanjega ministra kancelar Hitler.
»Ne, mislila sem na to,« je odvrnila Vera, »in zato sem tistega dne šla na sprehod z namenom, da bi bila srečala Mirka in poslušala njegov-zagovor. Ko sem ga pa potem videla prihajati, sta v meni spet zmagali kljuboval-nost in jeza, obrnila sem mu hrbet in zbežala. Skrila sem se mu za grm, vendar mi je bilo v srcu grenko in trpela sem neizrecne bolečine.«	—'
Slabotna rdečica je pobarvala njeno obličje, nalahno je pritisnila ustnice na Mirkovo roko, v kateri je počivala njena ročica, nato pa je nadaljevala: »Tako je bilo tistega dne, ko me je potem potegnil iz vode, v katero me je bila vrgla morilčeva roka. Kljub temu, da sem bila prej obdolžila tebe, Mirko, podlega dejanja, sta mi zaupala ti, Mirko, in tvoja dobra mati. Prosila sem vaju, da me ne izprašujeta, kako sem prišla v jezero in zakaj se ne maram vrniti k svojcem, in oba-dva sta mi ustregla in bila nežna z menoj.«
»Ker sva slutila, kaj se je zgodilo,« je dejal Mirko, in njegova mati je pripomnila:
»Izraz tvojega obraza nama je zadosti povedal. Čeprav so tvoja usta molčala, so nama tvoji plašni pogledi in posamezne nehote izgovorjene besede mnogo povedale.«
»Vedeli ste in ste vendar molčali, ko so vas obdolžili takega zločina?« je vzkliknil svetnik.
»Nisem vedel, samo slutil, domneval sem,«
Na seji sveta Društva narodov v ponedeljek
je francoski zunanji minister Bonnet govoril o poročilu mednarodne vojaške komisije za odpoklic tujih prostovoljcev iz Španije
in rekel med drugim, da je odpoklic teh prostovoljcev prva naloga vseh držav, ki jim je kaj do tega, da nastane mir na Španskem. Francoska vlada ni nikdar opustila tega svojega stališča, da se naj namreč odpokličejo iz Španije vsi tuji prostovoljci, in je zmerom obsojala vsako vmešavanje v špansko državljansko vojno, da se tako doseže sporazum med evropskimi narodi. Francoska vlada misli, da je vojna na Španskem bratomorna vojna in da se nadaljuje zato, ker se na obeh straneh bore tujci. Bonnet je dalje izjavil, da bo francoska vlada tudi nadalje delala na tem, da se Španija pomiri in bo Španiji izkazovala človečansko pomoč v živežu in oskrbi beguncev. Španski zunanji minister del Vajo je v svojem govoru izjavil, da sestoji španska republikanska vojska izključno iz Špancev, ki se bore za neodvisnost svoje domovine. To je potrdilo tudi poročilo mednarodne vojaške komisije za odpoklic prostovoljcev.
Mobilizacija sedmih letnikov republikanske Španije je po vesti iz Barcelone uspela. Trije letniki so že v celoti pod orožjem. Odposlali so jih že na fronto. Republikanci ne prikrivajo, da je položaj zelo resen. Kljub temu
vlada v vsej republikanski Kataloniji mir in so ljudje čisto hladnokrvni.
Zdaj so si tudi na jasnem, zakaj je Francu ofenziva v Katalonijo uspela. Frankovska vojska razpolaga z 800 letali, med tem ko jih imajo republikanci le okrog 40. Razmerje obeh topništev je v prilog Francu. Na vsakih šest frankovskih topov pride po en republikanski.
Pri Tarragoni so frankovci dosegli uspeh.
Republikanci se po vseh cestah in železniških progah umikajo proti Barceloni,
okrog katere je bil v zadnjih mesecih zgrajen tretji in poslednji katalonski obrambni pas. aKtalonci se hočejo boriti do zadnjega. Bojišče je zdaj od Barcelone oddaljeno še 80 km.
Kako poročajo iz Barcelone
so republikanci na estremadurskem
je odvrnil Mirko. »Ali sem smel na neutemeljeno obtožbo odgovoriti z drugo, nedokazano? Kdo bi mi bil verjel? Saj se še spomnite, kako ogorčenje je nastalo danes pri razpravi, ko se je dala moja mati v svoji bolečini zavesti k temu, da je izpovedala svoje slutnje.«
»Res, res,« je zamrmral svetnik, »toda zakaj si se ti, Vera, lotila izvršitve tako pustolovskega načrta pobega? Zakaj nisi prišla k meni?«
Mlada deklica je povesila oči. »Bili ste nasprotnik moje zveze z Mirkom ...«
»Zdaj nisem več!« ji je hitro segel v besedo svetnik.
Mirko je pohitel k njemu in ga poln tople hvaležnosti prijel za roko. Tudi Vera se mu je s svetlimi očmi zahvalila, nato pa nadaljevala: »Vam bi ne mogla vsega povedati! Strah pred Košutnikom me je čisto premagal. Nisem ga hotela izdati, toda hkratu sem se hotela ogniti njegovim nadaljnjim naklepom na moje življenje. Imela sem spet Mirka, hotela sem živeti in biti srečna.«
Vsa zmučena je prenehala govoriti in se je naslonila na hrbet naslanjača. Slavka ji je prinesla kozarec vina, in vsi so jo prosili, naj odloži nadaljevanje svojega pripovedovanja na prihodni dan. Vera pa je vztrajala na tem, da mora danes povedati vse, kar ji leži na srcu.
»Dovoli, da zaprem okna, ker ti vlažni ve-
bojišču odbili vse frankovske napade na Castuero.
Republikanske čete zasledujejo sovražnika ter so mu zadale velike izgube. Poleg tega so v močnem naskoku zavzele Puerto Calabar. Na andaluzijskem bojišču so republikanci izvršili napad v odseku Moclinu, 28 km severozapad-no od Granade. Ta pokrajina je težko dostopna ker skalovje onemogoča pravilen razvoj strelcev. Republikancem se je kljub temu posrečilo zlomiti sovražni odpor ter napredo/ati v smeri proti jugu. Tu so zavzeli TosarI in prispeli v dolino reke Velillas. Prodiranje republikancev se nadaljuje v smeri proti veliki cesti, ki drži v Alcalo la Real.
Angleška javnost je zelo razburjena
zaradi številnih bombnih atentatov, ki so bili izvršeni v raznih mestih Anglije in Irske.
Napadi so bili namenjeni v prvi vrsti elektrarnam in plinarnam. V Londonu je eksplodirala velika bomba pred glavno kontrolno postajo elektrarne. V Manchestru so bile tri hude eksplozije, ki so terjale tudi več smrtnih žrtev in povzročile veliko škodo. Razen tega pa je še na sedmih krajih prišlo do hudih eksplozij. Vselej so ljudje malo pred eksplozijo opazili neznance, ki so se pripeljali z avtomobilom in spet naglo izginili neposredno pred eksplozijo. Policija vodi preiskavo, vendar pa krivcev doslej še ni mogla ugotoviti. Sumijo pa, da so vsi ti atentati delo irskih' revolucionarjev. Hkratu so se namreč pojavili na Irskem veliki lepaki, na katerih so poziva angleška vlada, naj takoj umakne iz Irske vse svoje uradnike in vojsko, češ da prej ne bo miru in prijateljstva med Irsko in Anglijo.
Domače novosti
* Kralj boter devetemu sinu. V župniji Re-tečah pri škofji Loki je bil nedavno nedeljo krst devetega sina Petra Krajnika iz Godeši-ča. Botroval je Nj. Vel. kralj Peter II. po svojem" zastopniku polkovniku g. Markulju iz Škofje Loke. Botrica pa je bila znana dobrot-nica ga. Ivanka Zaletelova iz Št. Vida. Za sprejem kraljevega zastopnika so bile razobe-šene zastave in postavljeni mlaji. G. polkovnik se je pripeljal v spremstvu s sreskim načelnikom in županom. Pozdravila sta ga do-
černi zrak lahko še škoduje,« je rekla Slavka. Ko je to storila, je prižgala svetilko, kajti med tem je že bila nastala noč. Nato je Vera nadaljevala:
»Strah pred Košutnikom me je bil čisto izpremenil. Misel, da moram brez Mirka odpotovati, mi je bila strašna, vendar sem vedela, da moram proč tako ali drugače. Mirkov nasvet, naj ostanem kar v Ljubljani in ga v Ljubljani počakam, sem zavrnila. Nisem se čutila v Ljubljani varna pred svojim svakom. Šla sem zato v Trst. Zdelo se mi je, da bom tam pred Košutnikom še najbolj skrita.
Da me je Mirko spremil do železniške postaje in potem v Ljubljano, to že veste. K temu pripominjam samo še to, da sem se srečno pripeljala v Trst. Ko sem bila na tuji, italijanski zemlji, sem se šele nehala bati, vendar se še zmerom nisem otresla vsega strahu. Kakor tudi bi bila rada naznanila Mirku in njegovi materi svoj srečni prihod se vendar nisem upala brzojaviti, ker sem mislila, da bi mi Košutnik na ta način mogel priti na sled. Pod imenom Mire Korenove sem se nastanila v nekem majhnem hotelu in sem šla ven le, da sem si nabavila vse potrebno za potovanje v Ameriko in da sem si kupila vozni listek za parnik, s katerim bi se v družbi z Mirkom peljala v Ameriko, kakor sva se bila dogovorila. To bi se moralo zgoditi 15. julija. Tedaj bi bil moral priti Mirko za menoj v Trst.
Bilo je megleno jutro, ko sem prispela v pristanišče. Celo noč nisem bila spala. Zato me je kar mraz tresel in počutila sem se zelo slabo. Vendar pa sem upala, da bo vse dobro, ko prispe Mirko.
Po Hirschevi — J. M.:

19
Roman
noseča
~ STRAN 6
mači župnik g. Šilar in g. šolski upravitelj. rPi priložnostni deklamaciji je upraviteljeva Maruška izročila odličnemu gostu šopek rdečih nageljnov. Sprejemu so prisostvovali šol-Bka mladina z učiteljstvom, gasilci iz Godeši-ča, zastopniki oblastev in društev in številno občinstvo, ki je vzklikalo kralju. Po krstu do bili gostje in bližnji sorodniki povabljeni V župnišče na prigrizek. Kraljev zastopnik se je zahvalil za prisrčni sprejem ter je zagotovil, da bo sporočil Nj. Vel. kralju prisrčno zahvalo staršev in vseh domačinov. Gostje so se še ustavili na domu Krajnikovih, kjer je kraljevega zastopnika obdalo 12 otrok počaščene družine.
*	Kralj pokrovitelj ljubljanskega velesejma Nj. Vel. kralj Peter II. je blagovolil prevzeti pokroviteljstvo XIX. mednarodnega pomladanskega ljubljanskega velesejma, ki bo od 3. <k> 12. junija, in jesenske velesejmske prireditve »Ljubljana v jeseni«, ki bo od 2. do 11. septembra.
*	Odbor prijateljev in čestilcev dr. Ivana Laha v Ljubljani se obrača na rodoljube z jskreno prošnjo, da blagovolijo prispevati v skiad, iz katerega se bo pokojnemu pisatelju, Zaslužnemu borcu za svobodo in srečo Jugoslavije in zvestemu prijatelju češkoslovaškega naroda in njegove svetle kulture 18. maja letos ob obletnici smrti na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani odkril nagrobni spomenik v znak prisrčne hvaležnosti za njegovo obilno književno, bojevito novinarsko in vzgojno narodno delo. Plemenitim darovalcem v naprej globoka zahvala!
*	Župnik Evald Vračko t. V nedeljo je umrl šentiljski župnik, duhovni svetnik g. Evald Vračko. Rodil se je leta 1878. pri Sv. Lenartu nad Laškim in je po končanih bogoslovnih študijah v Mariboru služboval kot kaplan na Vranskem in Jarenini. Leta 1909. je postal župnik v St. Ilju v Slovenskih goricah ter se uvrstil med vnete borce za pravice našega naroda. V tej hudi nacionalni borbi je imela njegova požrtvovalnost, podprta z veliko njegovo priljubljenostjo med slovenskim ljudstvo, velike uspehe. Ob prevratu je nastopal na številnih narodnih zborovanjih kot živahen govornik, navdušujoč obmejno prebivalstvo za Jugoslavijo. V najnevarnejših časih je bil vnet sodelavec pokojnega generala Maistra in nekaj časa tudi v najtesnejših stikih z Narodno odbrano v Mariboru. V zadnjih letih se je zaslužni duhovnik in narodni delavec umaknil iz javnega življenja. Huda bolezen je izpodkopa-va^a njegovo življenje, in zdaj je zaspal za
Čakala sem in čakala, gledala na vse strani, a Mirka ni bilo. To pa mi še ni vzelo poguma. Gotovo je že na ladji, sem se tolažila. Sla sem torej po mostičku na parnik.
Na parniku sem pregledala vse ljudi in vse Kabine. Videla pa sem samo tuje obraze, ki so me začudeni ogledovali. Mirka ni bilo med Jijimi.
Toda še zmerom sem upala, saj je bilo še uro časa do odhoda parnika. V tem času bo Mi •'ko gotovo prišel.
Stala sem na krovu in gledala po morju. 'Opazovala sem tudi čolne, če ne bi bil Mirko morda na katerem. Čas je potekal, parnik se je polnil s potniki.
,Zdaj prihajajo zadnji potniki,' sem slišala glas. Zadnja beseda, zadnje upanje! Tedaj sem zagledala postavo, ki je mahala z žepnim robcem. Ali mu je bil ta moški res tako podoben ali pa se je moja vznemirjena domišljija poigrala z menoj, da sem videla, kar sem si želela. Bila sem res kakor v omotici. Pohitela sem mu nasproti, a zdajci sem razočarana obstala. Bil je tuj obraz.
Ladja se je pripravljala na odhod. Pomislila sem, da se bom morala sama brez Mirka peljati v daljni svet.
V vsej naglici sem se hotela vrniti na kopijo. Ne vem, kako se je potem zgodilo. Samo to še vem, da sem kričala, da se moram peljati v Ameriko. Padla sem v morje in iz ,Vode so me rešili v neki čoln.
Toda ljudje v čolnu so bili moji zasledovalci, ki jih je poslal za menoj Košutnik, da bi me ujeli. Zvezali so mi roke in noge, čeprav sem se jih otepala. V usta so mi vtaknili cunjo, da nisem mogla kričati, nato pa so me prenesli na neko ladjo, s katero smo
večno. Ohranjen bo v častnem spominu!
*	Redni letni občni zbor Zveze Maistrovih borcev v Mariboru bo v nedeljo 5. februarja ob pol 10. dopoldne v mali dvorani Narodnega doma v Mariboru. Morebitni predlogi se morajo predložiti upravnemu odboru osem dni pred občnim zborom, to je najkasneje do 28. t. m., ker se po navedenem roku prispeli predlogi ne bodo upoštevali. Pristop k občnemu zboru bodo imeli samo oni člani, ki se bodo izkazali s potrdili in legitimacijami, da so poravnali vso članarino do vštetega leta 1939. Naši člani s podeželja naj se poslužijo nedeljske polovične železniške karte.
*	Naš novi konzul v Diisseldorfu. Prejšnji teden je prispel v Düsseldorf novi jugoslo-venski generalni konzul Branislav Dimitrije-vič. Sprejeli so ga dozdajšni jugoslovenski konzul Rašič, ki je bil izvoljen za narodnega poslanca, osebje konzulata in predstavniki nemških oblastev.
*	Koroške novice. V Bilčovsu je umrl bivši posestnik znane Kraigarjeve kmetije Egidij Andrejaš, ki je bil najstarejši občan in visoko čislan v vsem okraju. Rodil se je leta 1847. kot sin prvega župana bilčovske občine. — Občini Bilčovs in Gornja Vesca se bosta združili v eno občino, ki se bo zvala Bilčovs. Od dosedanje bilčovske občine pa bodo odcepili vas Novo selo in priključili občini Kotmari vasi. — Domov v Borovlje je prišlo za praznike na obisk več puškarjev, ki so dobili delo v raznih nemških tvornicah orožja. Nekaj jih je prišlo celo iz Berlina. Na novega leta dan so se vsi spet vrnili nazaj. — Po izkazu državne preizkuševalnice orožja so lani izdelali v Borovljah 2453 pušk. Kljub temu, da je boroveljski puškami država priskočila na pomoč in posredovala tudi pri prodaji, je bila produkcija še manjša kakor prejšnje leto.
*	Odsek Zveze Maistrovih borcev pri Sv. Bolfenku pri Središču se najlepše zahvaljuje mestnemu poglavarstvu v Mariboru za velikodušno podporo, ki so jo prejeli za božič-nico dva viničarja in ena vdova, člani tega odseka. Bog plati!
*	Kmetijske nagrade v Julijski krajini. Ze nekaj let je v Italiji običajno, da delijo po pokrajinah posebne nagrade kmetijskim posestnikom za najboljše pridelke žita, za najbolje obdelana zemljišča, za gradnjo silov, za izboljševanje kraške zemlje in druga taka dela, ki spadajo v okvir občega pospeševanja kmetijstva. Pri teh nagradnih tekmovanjih je lani tekmovalo preko 1000 ljudi, po večini domačih posestnikov. Tekmovanja so bila
se pripeljali na zapuščen otok. Tam so me prikovali na neko skalo. Na drugo skalo meni nasproti pa so prikovali Mirka. Nisva mogla drug drugemu pomagati, samo gledala sva drug drugega in trepetala drug za drugega, ko so priletavale strašne ptice in kljuvale v živo meso. Obup mi je dal orjaško moč. Zlomila sem okove in prevrnila skalo, tedaj pa sem padla v globoko brezno in obležala nezavestna ...
Uganili ste pač, da sem vam pripovedovala fantazije, ki so me mučile v vročici,« je rekla Vera in po krajšem odmoru nadaljevala. »Ko sem se spet zavedla, sem se znašla na postelji v neznani sobi. Obraz stare žene, ki je imela na glavi belo pokrivalo, se je sklonil nad menoj in mi zapovedal, naj bom mirna. Ta opomin pa ni bil potreben, saj sem bila tako slaba, da se nisem mogla ganiti. Tudi moje misli so bile čisto zmedene. V tistem trenutku pač ne bi mogla povedati, kdo sem. Takoj sem spet zaspala in ne vem, kako dolgo sem ležala tako napol nezavestna. Ko so se med tem moje misli počasi nekoliko razjasnile, sem lahko vprašala, kje sem in kako sem prišla sem. Toda zdravnik in strežnica sta mi prepovedala vsako vprašanje. Rekla sta mi samo, da sem zelo bolna in da sem v dobri oskrbi. Šele tedaj, ko sem prvič smela za nekaj časa zapustiti posteljo, sem izvedela, da sem bila v bolnišnici, v katero so me pripeljali ljudje, ki so me rešili iz morjaf. Počasi se mi je vrnil spomin in z njim zavest mojega obupnega položaja.
Strah pred Košutnikom se je zaradi mojih oslabljenih živcev spet vrnil s podvojeno silo. Zdelo se mi je, da sem bila stalno
DOMOVINA šf. 5
omejena na posamezne pokrajine in so se zaključila prav za prav že preteklo jesen. Prem dnevi pa so bile pokrajinske nagrade razdeljene med nagrajene udeležence. Nagrajenih je bilo okrog 500 posestnikov. Nekateri so prejeli celo po več nagrad, ki so znašale po 50 do 200 lir. Večje nagrade so skoro vse pripadle veleposestnikom, ker so z boljšimi obdelovalnimi načini in sredstvi lahko tudi v resnici dosegli večje uspehe.
*	Osebna vest. Pirotehnični podnarednik Rožman Jožef je po želji premeščen v 5. pirotehnično četo pirotehničnega bataljona v Zagrebu.
*	Nepismenost v Jugoslaviji. Nepismenost v naši državi je še vedno velika. Po podatkih zadnjega ljudskega štetja 31. marca 1. 1931. je glede pismenosti na prvem mestu dravska banovina s 94.4% pismenih, starih nad 10 let. Na drugem mestu je področje Beograda z 79.1 odstotki, savska banovina z 72.3 odstotki, donavska banovina z 71.1 odstotki, primor-odstotka, zetska s 34 odstotki, vardarska z 29.1 odstotka in vrbaska ban. s 27.4 odstotka. Zanimivo je tudi, da pride v državi povprečno na 100 pismenih moških le 64 pismenih žensk.
*	Naval na ljubljansko bolnišnico. Po novem letu je začelo število bolnikov rasti. V seznamu nanovo sprejetih se je število že približalo 900, kar je slutiti, da bo naš osrednji zdravstveni zavod letos še v večjih stiskah za prostor kakor doslej.
*	Polovična voznina za obiskovalce ljubljanskega velesejma. Polovično voznino je odobrila generalna direkcija državnih železnic v Beogradu vsem posetnikom pomladnega in jesenskega velesejma v Ljubljani. Za pomladni velesejem bo veljala ta ugodnost za potovanje v Ljubljano od 31. maja do 12. junija, za povratek pa od 3. do 17. junija. Za jesenski velesejem bo veljala znižana voznina od 28. avgusta do 11. septembra, odnosno za povratek od 2. do 16. septembra.
*	Najstarejši Goričan je umrl. Pred dnevi so pokopali v Gorici najstarejšega goriškega kmeta Josipa Brumata. Dosegel je starost 97 let. Bil je do zadnjega zdrav in je skoro do zadnjih dni opravljal svoje dnevne posle. Še pred nekaj leti je sam vodil svoje obširno posestvq.
*	Smrtna nesreča graščaka Ulma. Na sredi ceste med Mokronogom in Šmarjeto stoji graščina Klevevž, last bratov Antona in Franca Ulma, ki sta pred dvema letoma postavila moderno žago. Te dni je prišel g. Ulm
v nevarnosti pred njim. Povsod sem videla njegove ljudi in nisem dvomila, da je bil le Košutnik kriv, če Mirko ni mogel priti. Nisem zaupala ne strežnici, ne zdravniku. Zato tudi njima nisem povedala svojega pravega imena, temveč sem se dala zapisati v bolnišnici na ime Mire Korenove. Rekla sem samo, da moji ljudje niso prišli za menoj na parnik, zaradi česar da sem se hotela vrniti na kopno. Prav tako se nisem upala pisati Mirku ali pa njegovi materi. Silno sem se bala, da se ne bi izdala.«
»Kaj si pa hotela storiti?« jo je vprašal višji svetnik Lokan.
»Ne vem,« je odgovorila Vera in se prijela za glavo. »Bila sem čisto brez volje. Čeprav mi ni bilo treba več bežati in sem smela tudi že na vrt, se vendar nikakjr nisem mogla opogumiti do kakšnega sklepa. Pustili so me pri miru in bilo mi je prav tako. Pri meni so bili našli večji denarni znesek in dragocene prstane na roki, zaradi česar se niso bali zaradi poravnave bolniških stroškov...«
»Zdaj pa si zadosti govorila,« jo je pre<-kinila Slavka. »Tvojo zgodbo bom nadaljevala jaz. Prosim samo za pozornost«. Slavka je nato opisovala svojo pot v Trst in svoje neuspešno prizadevanje, najti sled za Vero. V nobeni gostilni, nobenem hotelu niso vedeli za Vero Ogorelčevo. Z nobeno ladjo se ni odpeljala iz pristanišča ženska s takšnjm imenom. Vendar pa je bila Slavka itaepri-čana, da je Vera morala biti v Trstu, ker se je bila tako dogovorila z Mirkom. Zato je eialje neutrudno iskala.
Parnik, s katerim bi se bila Vera morala odpeljati v Ameriko, se je spet vrnil in je
Franc na žago in je pregledal obrat. Nesre-iča je hotela, da je zašel v transmisijo, ki ga je zgrabila in mu odtrgala obe nogi, obenem pa strla prsni koš. Ko so nesrečneža vsega krvavega potegnili iz transmisije, je bil že nezavesten. Naglo so ga peljali v bolnišnico, a umrl je že med prevozom. Pokojni Ulm zapušča soprogo, hčerkico in sinčka. Pokojniku blag spomin, njegovim svojcem sožalje!
*	Plaz jo je zajel. 221etna Ivanka Bizjako-va je nesla pred dnevi zjutraj s svojega doma v kacenbaški grapi zraven Podbrda mleko na železniško postajo, kjer je bila zapos-ljena pri jugoslovenskih železničarjih. Ker je bil zelo slab dan, se železničarjem ni zdelo nič čudno, da Ivanke ni bilo na delo. Ne-srečnico je bil pa med potjo zajel plaz in jo pritisnil ob skalnato steno. Ko so jo odkopali, •je stala mrtva ob steni in je še vedno držala V roki posodo z mlekom.
*	701etnega moža pogrešajo. Že skoro mesec dni je minilo, ko je bil šel od doma v Bukovšku pri Brežicah 701etni posestnik Mo-lan Martin. Kljub poizvedovanju se do danes še ni našla sled za pogrešancem. Lani 14. decembra je pogrešani Molan Martin baje napadel svojega nečaka Martina. Do njega in do njegove družine je gojil silno mržnjo, ker je menil, da je nečak kriv, da se noče omožiti z njim neka vdova iz vasi. Zvečer tistega dne je šel namreč nečak Martin v senik po seno. Ko se je vračal s košem, ga je pričakal na tleh pogrešani in ga baje hotel s cepinom udariti po glavi, pa je nečak še pravočasno prestregel udarec z roko. Nato je ves razjarjen skočil k nečaku: »Danes te pa moram ubiti!« Prijel ga je z obema rokama za vrat in ga začel daviti. Na vpitje nečaka Martina je prišla iz hiše nečakova žena. Ko jo je napadalec zagledal, je stari mož pobegnil in od tedaj ni za njim sledu.
* Velik požar v Slovenjem Gradcu. Nedavno je v zgodnjih jutrnih urah nastal v Slovenjem Gradcu v stanovanjskem poslopju g. Frana Kuharja ogenj, ki je upepelil zgradbo. Z velikim naporom domačih in sosedov se je posrečilo iz gorečega poslopja rešiti pohištvo, vendar pa je bil velik del pohištva, ki so ga morali zmetati iz prvega nadstropja, zelo poškodovan. Mesarsko klavnico, sušilnico za meso in avtogaražo so slovenjgraški gasilci obvarovali. Ogenj je nastal v dimniku, ki drži iz kuhinje. V dimnik je bil namreč vzidan tram, ki je moral že tleti vso noč. dokler ni nastal plamen. rPi gašenju se je pre-
čakal v pristanišču na novo pot. Slavka je parnik posetila in tam povpraševala po Veri, a nihče ji ni mogel dati nikakih pojasnil.
Tedaj je čisto po naključju slišala, kako je eden izmed mornarjev po slovensko rekel svojemu tovarišu: »Tale je tudi Slovenka kakor tista, ki je padla v morje in so jo menda prepeljali v bolnišnico. Bog ve, ali je tista nesrečnica ostala živa?«
»Ne verjamem,« je odgovoril tovariš, tedaj pa se je vmešala v pogovor Slavka: »O kateri Slovenki govorite? Povejte mi vse. Najbrže mislite mojo rojakinjo, ki jo že dolgo časa iščem. Če mi vse poveste, va§ obilno nagradim.«
»No, to vam povemo že brez nagrade, gospodična,« je menil mornar. »Veste, tista gospodična je bila že na lad ji, a se je v zadnjem trenutku odločila, da se ne odpelje v Ameriko. Bila je silno razburjena in se ji je videlo, da je bila bolna. Potem je padla v morje in so jo rešili na čoln. Kolikor mi je znano, so jo odpeljali v bolnišnico.«
Slavka skoro ni več dvomila, da je bila ta nesrečnica Vera. Skrbelo jo je samo, ali jo bo našla še živo.
Hitela je v bolnišnico in vprašala po Veri Ogorelčevi. Toda tudi v bolnišnici niso poznali tega imena. Vendar se Slavka ni dala kar tako hitro odpraviti. Povedala je, katerega dne je bila Vera pripeljana v bolnišnico in tedaj je strežnica menila, da so res dotičnega dne pripeljali v bolnišnico neko Slovenko.
»Ali je tista Slovenka še tu?« je vprašala Slavka in kar sapa ji je zastala, ko je slišala odgovor: »Še je tu in bo kmalu čisto ozdravela.« Strežnica je nato menila, da je
cej poškodoval lastnik g. Franc Kuhar, ki je načelnik slovenjgraške gasilske čete.
*	Pri Poljčanah sta se pojavila dva volkova. Posestnika in gozdnega paznika g. Žnidarja, po domače Habavca, v Beli pri Poljčanah je v noči na petek predramilo iz spanja močno lajanje domačega psa, pripetega pred hišo na verigo. Ker lajanje ni prenehalo, je stopil gledat, kaj bi bilo, a ni opazil ničesar posebnega. Zjutraj pa je spoznal na psu, da se je ponoči ruvai z neko živaljo. Zraven so bili sledovi stopinj, ki jih je zaradi velikosti pripisoval stopinjam dveh volkov, večjega in manjšega. Ko je šel malo dalje v gozd, se je prepričal, da sta bila res volkova, kajti v gozdu je našel zadnje ostanke mlade srne. Nekateri so pravili, da so volka v gozdu Za-lonču celo srečali. Pred štirimi leti so v sosednih makolskih gozdovih lovci naleteli na eno tako mrcino, sicer pa tod okoli o volkovih doslej ni bilo čuti ničesar.
*	Velik požar je nastal pred tednom dni v hiši trgovca Josipa Brinška v Ilirski Bistrici. Gasilci so si močno prizadevali, da bi požar omejili. Imeli pa so težave, ker je bilo treba vodo napeljati iz Reke kakšnih 800 metrov daleč od hiše. Nazadnje jim je gašenje vendar uspelo. Hiša je bila le močno poškodovana.
*	Velik požar v ptujski okolici. V Leskovcu pri Sv. Andražu je ponoči zgorela hiša z gospodarskim poslopjem, last veleposestnika Ignaca Vindiša z Brega pri Ptuju. Vse to je imel v najemu trgovec Ivan Pinterič. Sreča v nesreči je bila, da je pihal južen veter, ki je obračal plamene v drugo smer, sicer bi zgorela vsa vas. Zraven zgradb je zgorelo skladišče z veliko zalogo blaga.
*	Pogrešanega finančnega paznika so nagli. Mokronoške tržane je nedavno razburila vest, da je neznano kam izginil organ finančne kontrole Modic, oče štirih otrok. Mož je živčno precej razrvan. Te dni pa so ga nezavestnega in čisto izčrpanega našli na nekem kozolcu. Prepeljali so ga v novomeško bolnišnico.
*	Smrtna nesreča v Solčavi. Nedavno se je pri Semenovi žagi v Solčavi zgodila nesreča, katere žrtev je postal 301etni delavec Jože Kumprej iz Ljubnega. Polomilo mu je obe roki in nogi ter je kmalu nato umrl. Zapušča nepreskrbljenega otroka. Blag mu spomin!
*	Smrt pod plazom. V Grantu pri Nemškem Rutu je šel 691etni posestnik Jurij Torkar, po domače Brdar, po vodo k studencu, ki te-
če nedaleč od njegove hiše. Nenadoma pa je prigrmel plaz in je nesrečnega moža pokopal pod seboj. Ko so ga izgrebli, je bil že mrtev.
*	Neznana samomorilka. Te dni je skočila z mostu v Dravogradu v Dravo neznana mlada ženska. Žalostnemu prizoru je prisostvovalo precej oseb, vendar nihče ni mogel samomorilke zadržati.
*	Domačija v ognju. V Hermancih pri Ivanj-kovcih je upepelil požar domačijo posestnika Janeza Rusa. Gasilcem se je posrečilo omejiti ogenj, da se ni razširil na sosedne zgradbe. Vzrok požara je najbrže slab dimnik.
*	Aretacija mlade tihotapke. Orožniki v Kustošiji pri Zagrebu so aretirali mlado Av-strijko Katarino Kutschichovo iz Lipnice pri Gradcu in brata Umekova iz Brežic, ki so tihotapili saharin v Zagreb. Zaplenjen je bil tudi avto, s katerim so se vozili.
*	Zaradi 500 din poldrugo leto robije. Pred malim senatom mariborskega okrožnega sodišča se je zagovarjal 351etni Jurij Šenekar iz Sp. Žerjavcev, ker je zagrešil dva vloma. Pri prvem je ukradel stare hlače, pri drugem pa tesarsko orodje. Zaradi obeh vlomov so sodniki prisodili Šenekarju poldrugo leto robije in tri leta izgube častnih pravic, ker je bil že večkrat kaznovan, čeprav je sicer vrednost ukradenega blaga znašala le okrog 500 din.
*	Blagajno so našli, denarja pa ne. Pred nekaj dnevi je bila izvršena drzna tatvina v stanovanju tkalskega mojstra Schiera v Tovarniški ulici v Mariboru. Ukradena je bila železna blagajna, v kateri sta zakonca hranila 35.000 din v gotovini in tri hranilne knjižice za 18.000 din. Te dni pa so odkrili v mariborski postajni garderobi črn usnjat kovčeg, ki ga je neki moški oddal v garderobi 31. decembra, pa se še ni vrnil ponj. Kovčeg so odprli in našli v njem železno blagajno. Policija je ugotovila, da gre za blagajno, ki je bila ukradena pri mojstru Schieru. V njej so našli še vse hranilne knjižice, gotovine pa seveda ne več.
*	Vlom v šolo v Mokronogu pojasnjen. Vlom v mokronoško osnovno šolo, ki je bil izvršen ob koncu oktobra 1. 1937., je dal orož-ništvu obilo posla, a vse brez uspeha. Misliti je bilo že, da okradeni šolski upravitelj g. Heyler ne bo več prišel do svojih ukradenih predmetov, zlasti lovske puške in daljnogleda. Novembra pa je prejel šolski upravitelj g. Heyler iz kaznilnice v Celju od kaznjenca Lipca dopisnico s sporočilom, da mu želi pojasniti vlom v njegovo stanovanje ter pove-
bolna Slovenka zelo slaba in da zaradi tega svidenje znanega človeka z njo ne sme biti nepričakovano.
Ko so nato Vero previdno obvestili, da jo je prišla obiskat neka znanka, jo je že ta vest tako pretresla, da se je globoko onesvestila.
»Ne veste, kako me je njena nezavest prestrašila. Mislila sem, da se iz te nezavesti ne bo več prebudila,« je pripovedovala Slavka. Stara strežnica je stopila pred mene s stisnjenimi pestmi in me nahrulila: »Umorili ste jo!«
Vsi so se zasmejali, ko je Slavka pokazala, kako se je strežnica postavila pred njo, in Vera je rekla: »Pa mi ni nezavest nič škodovala. Ko sem prišla k sebi, sem čutila, da se mi je spet povrnila volja do življenja. Takoj sem bila pripravljena oditi domov.«
»Zal je bila le volja trdna, a meso slabo.« je pojasnila Slavka. »Morali sva še nekaj dni počakati.«
»Ti si se po nepotrebnem bala zame, čeprav si videla, kajjo nestrpna sem bila,« je menila Vera. »Mirko je bil zaprt zaradi suma, da je mene umoril. Košutnik ga je obtoževal, moje truplo so našli v potoku in ga položili v rodbinsko grobnico. Te vesti so bile vendar takšne, da sem z vsemi štirimi silila domov.«
»Ti si hotela seveda takoj pokazati, da si še živa,« se je šalila Slavka. »No, pa za en dan prej ali pozneje ...«
»Da, dan prej bi se bili morali vrniti domov. Če bi bili prišli včeraj, bi se bila porotna razprava sploh ne vršila. Sploh pa je čudno, da se je vršila, saj sva vendar brzojavno javili svoj prihod. To je zelo čudno.«
»Ni čudno, Vera. Brzojava namreč sploh nisem poslala,« je mirno pojasnila Slavka.
»Zakaj pa ne?« je vprašala Vera.
»Ker nisem hotela preprečiti razprave,« je bil odgovor. »Ko si mi povedala, kaj je bil Tvoj svak napravil s teboj, si kmalu to zaupanje nasproti meni obžalovala in zahtevala od mene molčečnost, češ da nikakor nočeš izdati svaka pred sodniki. Ta tvoja namera pa mi ni bila všeč. Zločinec ne zasluži obzirnosti. Zato sem tako ukrenila, da sva prišli prav k razpravi. Vedela sem, da pri zaslišanju Košutnikove podlosti ne boš mogla molčati.«
»Kaj pa, če bi se danes ne bili mogli zaradi te ali one ovire vrniti in bi bil jaz obsojen?« je vprašal Mirko.
»Pa bi te morali spet oprostiti,« je menila Slavka.
»To se razume, a ne gre za to,« je pripomnil Lokan. »Če bi bil Jug obsojen, bi jaz moral izročiti Košutniku Verino premoženje in zločinec bi bil že bog ve kje.
Lokan je zdaj povedal, kako je Košutnik po pogrebu domnevne Vere prišel k njemu in terjal od njega izročitev Verine zapuščine. Takrat da se je prvič porodil v njem nekak sum. »Če bi bil takrat ustregel njegovi zahtevi,« je rekel Lokan, »bi jo bil Košutnik pač nemudno odkuril čez hribe in doline, saj je vedel, da je visel nad njimDa-moklejev meč. Ni dvoma, da je Jugovo izpoved smatral za resnično.«
»Če bi me bil prosil za denar, bi mu ga bila dala ...«
dati, kje so ukradeni predmeti. Šolski upravitelj se je napotil v Celje ter obiskal v jet-nišnici kaznjenca Lipca. Ta mu je povedal, da sta vlomila v šolo v Mokronogu in tudi v šolsko poslopje v Blanci pri Rajhenburgu neki Oštir in neki Štefančič. Lipec je nadalje povedal, kje je gospodarsko poslopje, kjer sta skrivala ukradene predmete, in kje sta prodala lovsko puško. Ker so vsi ti kraji blizu Sevnice, je šolski upravitelj Heyler na povratku v Mokronog sporočil vse to orožnikom v Sevnici in Mokronogu. Orožniki v Sevnici so takoj začeli poizvedovati za ukradenimi predmeti ter so ponovno precej trdo prijeli posestnika Radeja, ki naj bi kupil lovsko puško od vlomimca Oštirja. Radej je naposled priznal, da je res kupil omenjeno puško in jo varno skril. Ker mora orožništvo izročiti puško sodišču kot corpus delicti, je še niso mogli izročiti lastniku. Vlomilca sta že oba za zapahi.
*	Po samotnih kmetijah je kradel. V zapore škofjeloškega sodišča so privedli poljanski orožniki tatu, ki je kradel najrajši po samotnih domačijah. . Je to Viktor Dolenc, star okrog 20 let in doma iz Četene ravni.
*	Ženi je zažgal. Mali kazenski senat v Mariboru je obsodil 381etnega posestnika Karla Brumna na leto dni in dva meseca robi je ter na izgubo častnih državljanskih pravic za dobo treh let, ker je zanetil požar v gospodarskem poslopju svoje žene v Dragoviču. Ogenj se je razširil tudi na sosedna poslopja in uničil trem »posestnikom domačije. Pri razpravi je Brumen tajil vsako krivdo.
*	S 30 leti prvič na vlaku. 30-letni viničar Jurij Stolnik iz Brebrovnika je lani odnesel posestnici Mariji Rozmanovi na Vinskem vrhu krompir in druge poljske pridelke. Stolnik bi se bil moral zaradi tega že prejšnji mesec zagovarjati pred mariborskim okrožnim sodiščem, a ga ni bilo k razpravi. Te dni so ga privedli v Maribor orožniki. Ko so ga sodniki vprašali, zakaj ni prišel prvikrat k razpravi, je dejal, da zaradi slabega vremena ni mogel peš v Maribor, a z vlakom se še svoj živ dan ni peljal. Stolnik je bil obsojen na štiri mesece strogega zapora, pogojno za dobo dveh let.
*	Usodno srečanje z detektivom. Detektiv ljubljanske policije g. Nerad je nedavno na Savski cesti srečal mlajšega moža, ki je nesel nabito polno aktovko. Neradu se je mož zdel sumljiv, zato ga je prijel in odvedel na stražnico. Tam so neznanca preiskali. Med kupom perila in raznih krem in dišav, ki so padle iz aktovke, je bilo tudi 16 stotakov. Mož je sicer trdil, da je vse to njegovo, vendar mu pa na policiji niso verjeli. Baš ko so na policiji delali zapisnik s tem možem, je prišla brzojavna tiralica iz Preddvora pri Kranju. Tam je namreč mož ukradel 1/700 din gotovine, zlato uro z verižico in nekaj drugih predmetov. Mož je priznal, da je res zagrešil to tatvino na Gorenjskem. Je to 27-letnei Maks Gajšek, pristojen v Zetale. Zaradi tatvin je bil že večkrat kaznovan.
*	Štiri leta ječe zaradi uboja. Pred malim senatom v Mariboru se je zagovarjal 241etni delavec Gabrijel Damiš iz Gornje Korene. Obtožen je bil, da je z debelo gumijasto cevjo večkrat udaril po glavi Viljema Vičan-skega, nato ga je pa še sunil trikrat z nožem v prsi in ga zadel do smrti. Damiš se je skušal izgovarjati s silobranom, bil pa je obsojen na štiri leta in en mesec strogega zapora in na tri leta izgube častnih državljanskih pravic.
Prezgodaj nas je zapustil
Sv. Lovrenc v Slov. goricah, januarja.
Dne 8. t. m. nas je za zmerom zapustil eden izmed naših najboljših prijateljev in tovarišev g. Lojze Brumen, trgovec s sadjem v Zagorcih, občina Sv. Lovrenc. Štel je šele 36 let. Blagega pokojnika smo spremili k večnemu počitku 11. t. m. na naše domače pokopališče.
Rajnki Lojze je bil splošno priljubljen, zato nam je vsem hudo, da je šel tako zgodaj
od nas. Bil je dolgoleten naročnik in zvest čitatelj »Domovine«, katero je z vnemo širil in bil vsepovsod njen zagovornik. Pogrešali ga bomo tudi kot marljivega prosvetnega delavca v naši vasi. Zlasti bo manjkal našemu Društvu kmečkih fantov in deklet, v katerem je mnogo deloval. Brez oklevanja je rade volje pomagal tudi svojemu bližnjemu, kadar je bilo treba. S svojim prijaznim ravnanjem je širil le prijateljstvo in tovarištvo med nami, a bil je tudi borben, kadar je šlo za napredek.
Dragi Lojze, hudo nam je vsem pri srcu, ko te ni več. Zagotavljamo pa ti, da te bomo obdržali v trajnem lepem spominu!
Vihar je odnašal strehe
Ptujska gora, januarja.
Zadnje dni je divjal nad Ptujsko goro hud trihar, ki je zlasti v ponedeljek dobil močan zalet ter povzročil hudo razdejanje. Vihar je dvigal strehe s hiš, ter jih metal na tla. Najhuje je poškodoval lepo ptujskogorsko cerkev, znamenito staro božjo pot Matere božje. Cerkev izvira iz 14. stoletja. Vihar ji je odnesel streho nad desno ladjo ter jo treščil ob tla. Na strehi je zazijala velikanska luknja, ker je vihar odtrgal tudi ogrodje. Prav tako je odnesel na župnišču polovico strehe in razkril nešteto drugih poslopij.
Škoda je velika. Bati pa se je, da bo še večja, če začne močno deževati ali pa snežiti. Trajalo bo precej časa, preden si bodo ljudje strehe za silo poravili. Zlasti bo škoda velika, če ne bo mogoče cerkve kmalu popraviti, ker bo trpela lepa notranjščina cerkve.
si Je sodil sam
Šmartno ob Savi, januarja.
281etni čevljarski pomočnik Viktor Marn, zaposljen v Ljubljani pri tvrdki Bat'i, si je na lastnem zemljišču, obsegajočem okoli 800 kvadratnih metrov, ob Šmartinski cesti že v okolišu ljubljanske uprave, pomladi leta 19315 zgradil lepo hišico in se nameraval poročiti. Viktorjeva hiša je bila brez dolga. Ko bi se pa bil moral oženiti, so nastale neke homatije. Izbral si je drugo dekle, prvo pa ga je po sodnem potu prijelo za odškodnino. Da bi se Viktor na kak način odkrižal te neljube tožbe in da bi si zavaroval svoje poseitvo, se je z bratom zidarskim delavcem Lojzetom, ki je bil 3 leta starejši od njega, dogovoril, da bosta hlinila dve posojili. Najprej se je Lojze vknjižil že leta 1934. na Viktorjevo posestvo za 40.000 din, a 1. 1936. še za 27.000 din. V dolžnem pismu je bilo dogovorjeno, da bo moral Viktor bratu Lojzetu vrniti posojilo takoj, kakor hitro bo Lojze to zahteval. Med bratoma so*Se nato vrstili večni prepiri. Lojze je zahteval denar, a Viktor se je branil.
Na praznik sv. Rešenja telesa 1. 1936. je prišel Viktor pozno v noč na bratov dom v Šmartnem ob Savi. Tu je našel brata Lojzeta in starše, ki so prebivali pri sinu Lojzetu v preužitku. Med bratoma je nastal prepir.
Drugi dan so sosedje in drugi že pogrešali Viktorja. Kmalu so se začele širiti govorice, da je Lojze ubil brata Viktorja. Brat Lojze se je potuhnjeno izgovarjal: »Vzela ga je noč. Ne vem kje je. Ga boste že našli!« Ljudje so celo govorili, da ga je brat zakopal pod hišni prag. Oče France je nato zaprosil svoje sosede, naj prekopljejo ves prostor okoli domačega praga. Trupla pogrešanega Viktorja pa niso našli.
" Vevški orožniki so tedaj uvedli prve poizvedbe in v ponedeljek 15. junija 1. 1936. so se odločili, da izvrše na domu Lojzeta Marna hišno preiskavo. Preiskavo je vodil komandir narednik g. Sušnik s pomočjo še dveh drugih orožnikov. Orožniki so našli važne sledove, ki so kazali na to, da je bil Viktor Marn umorjen in nato kam zavlečen. V bližini hiše so dobili mnoge krvave predmete, ki so bili last Lojzetu Marnu aretacijo. Ta je trdovratno obremenilni znaki, so orožniki napovedali aretacijo Lojzeta Marna. Ta je trdovratno zanikal vsako krivdo in soudeležbo pri umo-
ru. Lojze je bil izročen v ljubljanske sodne zapore.
Vevški orožniki so nato več dni z največjo natančnostjo preiskovali osumljenčevo hišo in njeno okolico. Našli so krvave »sledove, ki so držali proti Savi. Izsledili so celo prostor na travniku, kjer je bila trava močno poteptana in okrvavljena. Tam so breg Save betoniralL Na neki skali so dobili tudi krvave sledi. Nastal je torej sum, da je moral morilec vreči truplo Viktorja v Savo.
Vevški orožniki so predložili državnemu tožilstvu obširno poročilo o vsem, kar je bremenilo'umora osumljenega Lojzeta. Vsa preiskava pa je bila brezuspešna. Po 10 mesecih preiskovalnega zapora je državno tožilstvo proti Lojzetu Marnu ustavilo preiskavo zaradi pomanjkanja dokazov in Lojze Marn je bil spuščen na svobodo. Vrnil se je domov na svoje posestvo — in bil spet zaposljen kot zidarski delavec. Družil pa se je s prav zloglasnimi ljudmi. Lojze je na zunaj hlinil delavnega človeka, zahajal pa je v beznice, kjer. so se sestajali zločinci. Že prej je poznal zloglasnega Anžurja iz Zadobrove.
Postal je prav dober Anžurjev prijatelj in mu izročil delavsko knjižico svojega pogrešanega brata Viktorja. Jože Anžur, ki je lani zagrešil veliko razbojništva v okolici in po samotnih krajih litijskega okraja, je pobegnil čez mejo na nemško Koroško. Tam je pri nekem posestniku dobil službo hlapca. Posestniku je izročil delavsko knjižico na ime Viktorja Marna. Nemška oblastva so postala na to knjižico pozorna in so o njej povpraševale pri naših oblastvih. Hkratu so aretirala Jožeta Anžurja, ki se je pri zaslišanju zapletel v protislovja.
O tem so bili obveščeni tudi vevški orožniki, ki so zdaj začeli upati, da jim bo mogoče odkriti zagonetni umor Viktorja Marna. Komandir-narednik g. Sušnik se je z drugimi orožniki pred dnevi odpeljal na Jesenice, kjer je bil Lojze Marn zaposljen pri neki stavbi. Lojzeta so ponovno aretirali in odvedli v ljubljanske sodne zapore.
Te dni je oče France Marn, preužitkar, star okoli 65 let, prišel na vevško orožniško postajo in izpovedal razne reči, ki bremenijo Lojzeta. Orožniška patrola pod vodstvom komandirja g. Sušnika je takoj odšla v Šmartno ob Savi, ki spada pod okoliš vevške orož-niške postaje, ter ponovno začeli preiskavo. Naleteli so na staro jamo za apno, ki je bila zabetonirana. Ko so dvignili betonski pokrov se jim je nudil grozen prizor. V njej so našli truplo na pol sedečega moškega. Bil je seveda skoro že sam okostnjak. Po zlatih zobeh in čevljih so spoznali, da je mrtvec res pogrešani Viktor Marn. Na lobanji se še -i dobro poznajo udarci s kolom. Na licu mesta je bila tudi sodna komisija. Lojze Marn, ki je bil te dni priznal umor. si je v torek v zaporu sodil sam in se obesil.
Kokošji tat uhlt
Sv. Anton v Slov. goricah, januarja Rojsovi pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah so bili zvečer zbrani pri večerji v gostilniških prostorih. Med večerjo je šla iz gostilniške hiše proti hlevu gospodinja Marija Rojsova. Domačim je dejala, da gre gledat h kokošim. Ker je dolgo ni bilo nazaj, so domači šli v hlev in našli na tleh ležečo Roj-sovo, ki je v zadnjih trenutkih zavesti izpovedala, kaj se je pripetilo. Poslali so takoj po svetotrojiškega zdravnika doktorja Bruna Weixla, ki je ugotovil, da ima Rojsova počeno lobanjo. Pet ur nato je Rojsova umrla.
Na podlagi nekaterih okoliščin in tega, kar je Rojsova tik pred onesveščenjem izpovedala, je bilo mogoče dognati potek dogodkov, ki so zahtevali življenje marljive gospodinje.
Marija Rojsova je šla v hlev, iz katerega prideš v poseben prostor, kjer je perutnina.
Stopila je brez svetilke v hlev, tedaj pa se je pojavil pred njo večji moški in jo udaril s tako silo, da je obležala na trdih tleh s počeno lobanjo. Neznanec jo je še na tleh ležečo udaril večkrat po glavi, nato pa pobegnil z osmimi kokošmi.
Tat morda ni imel namena ubiti gospodinjo, ker jo je tolkel le s pestjo, med tem ko je glavna poškodba nastala zaradi padca na trda tla. Rojsova je bila znana kot skrbna in dobra gospodinja. Orožniki vneto poizvedujejo za krivci.
Iz Prehmurla
Geza Vezir t. V Martjancih v Prekmurju je preminil v 50. letu starosti g. Geza Vezir, predsednik občine Martjancev in bivši poštar. Bolehal je že dalje časa za rakom na želodcu. Nedavno je iskal zdravja tudi v ljubljanski bolnišnici, kjer so ga operirali, vendar pa je bilo že prekasno. Želel si je nazaj v svojo rodno vas, kjer je umrl. Ob krsti plaka njegova življenjska družica, s • katero je preživel 25 let v neskaljeni sreči. Od otrok je najstarejša hčerka poročena s prof. Habetom v Ptuju, dve mlajši hčerki pa hodita še v šolo. Vrlega moža bo pogrešalo tudi gasilno društvo, kateremu je bil ustanovitelj. Udejstvoval se je tudi pri Posojil-niški zadrugi in je bil svetnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Bodi rajnkemu
Iz Amerike pride marsikatera vest, ki se pozneje o njej izkaže, da je plod bujne domišljije. Tako tudi ne moremo vedeti, koliko je resnice na časopisni vesti, da je argentinski inženjer Baigorri-Velar izumil napravo, s katero je čisto zanesljivo mogoče napraviti dež. Prvi poizkus s to napravo je bil narejen v aroentinski deželi Santiagu del Estero. Dežela Santiago del Estero trpi -po navadi od suše tako, da zemlja vse križem razpoka. Ker so v tej deželi zdaj na vladi ljudje, proti katerim je huda opozicija, so nekateri listi pisali, da je to volilni lim za bližajoče se volitve. Tudi vodja buenosaireške vremenske opazovalnice je izjavil, da je umetni dež nemogoče napraviti.
Zavoljo tega je Baigorri-Velar zaprosil osrednjo vlado v Buenos Airesu, da v tem mestu naredi ponoven poizkus 3. tm. ter raz-kaže, komisiji sestavljeni iz izvedencev, svojo napravo.
lahka domača gruda, preostalim naše iskreno sožalje!
Šoferska šola Jugoslovenskega Touring-Cluba v Murski Soboti priredi na splošno željo avtomobilistov šoferski tečaj za poklicne šoferje in samovozače. Pričetek tečaja bo 25. t. m. ob 9. uri v dvorani hotela »Slona« pri Bacu v Murski Soboti. Tečaj bo obsegal dva dela. Teoretična predavanja bodo v popoldanskih urah, praktične vaje in vožnje pa vsak dan dopoldne. Šolnina znaša 1600 din. V ta znesek so všteti izpit, izpitna taksa kol-kovina in avtomobilska vožnja za kandidata okoli 200 km. Kandidati si morajo razen tega preskrbeti edino le potrebne dokumente. Re-flektanti naj se obrnejo na vodstvo šoferske šole JTK v Murski Soboti, hotel »Slon«.
tlasl na tulem
Iz Friedrichskooga (Nemčija) nam pišejo: Srečno novo leto želijo sorodnikom, prijateljem in znancem: Irgolič Friderik (Segovci), Spindler Anica (Segovci) in Novak Rudolf (Sv. Bolfenk pri Ormožu).
Dne 30. decembra ob 10. dopoldne je začela njegova naprava delovati. Nebo je takoj začelo izpreminjati barvo. Pooblačilo se je. Nad hišo, v kateri je bila postavljena naprava in kjer je na strehi antena, se je začel v višini 100 m delati oblaček, ki je postajal čedalje večji. Dan je bil precej soparen, še soparnej-ša je bila noč. Ljudje niso mogli spati. V bližini hiše, kjer je bila postavljena naprava, je r naenkrat začelo grmeti in bliskati se v zraku. Dne 3. t. m. je pa nad mestom in bližno okolico nastal precejšen naliv.
Izumitelj je kar oblegan od raznih zani-mancev, ki mu ponujajo za izum milijonske zneske. Celo nekatere evropske velesile so ponudile velikanske vsote za odkup izuma, ki bi ga uporabljali tudi v vojni. Ce je kaj na tem izumu, bo naprava za umetni dež res blagoslov za mnoge pokrajine, ki jih zdaj ugonablja suša.
Učenjaki radi iz svojih ugotovitev sklepajo v naprej. Tako so storili tudi v tem primeru. Zdaj pravijo, da so čisto prepričani, da se približujemo čeprav bolj počasi dobi, ko bodo na svetu živeli sami velikani. Neki profesor, član omenjenega londonskega znanstvenega zavoda, napoveduje, da čez 5000 let na zemlji ne bo nobenega človeka več, ki bi bil manjši od dveh metrov.
X Protižidovski izgredi v Rusiji. Po vesteh iz Moskve so bile v mnogih krajih v Rusiji krvave protižidovske demonstracije. Posebno hudi izgredi so bili v čerkeski pokrajini na Kavkazu, kjer so porušili mnogo židovskih hiš, in pobili več Židov.
X Hud mraz v Severni Ameriki. V severnem delu Zedinjenih držav je spet zavladala izredno huda zima. Toplina je padla na 20 do 30 stopinj pod ničlo. Zmrznila je že dolga vrsta ljudi. V Kanadi pa besne hudi snežni zameti in je ves promet ustavljen.
X Angleška hripa. V Angliji je začela razsajati posebna vrsta hripe, ki jo za spremembo od španske imenujejo angleško hripo. Bolezen se zelo naglo širi, a traja le po tri dni. Najprej se pojavijo hude bolečine v grlu, nato pa poskoči toplina na 40 stopinj. Bolnik čuti močne bolečine v želodcu in bljuva. Od časa do časa se polašča bolnika huda omotica. Naglo, kakor se pojavi, bolezen spet splahne. Doslej še ni bilo nobenega smrtnega primera. Po poročilih londonskih listov je obolelo v zadnjem tednu za angleško hripo nad pol milijona ljudi.
X Ženska konjenica v Rusiji. Iz Moskve poročajo, da je v konjeniški šoli v Novosibir-sku mimo drugih vojaških novincev tudi 134! deklet. Dekleta se bodo izurile za ženske konjeniške čete Vorošilove konjenice po raznih vaseh okrog Novosibirska.
X Pred usmrtitvijo si je v ječi z nožem prerezal vrat. Po 72 letih bi morali imeti te dni v Nitri na Slovaškem spet usmrtitev. Obešen bi moral biti poljski paznik Franti-: šek Veres iz Zubora, ki je hotel na grozen način pomoriti svojo šestčlansko družino. S petrolejem je polil spečo ženo in pet otrok in vse pohištvo, potem pa vse zažgal in s kijem v roki stopil k vratom, da bi mu nobena žrtev ne ušla. Ko je Veresova žena poskusila z 9-mesečnim sinčkom zbežati iz goreče hiše, jo je Veres pobil na tla, potem pa zbežal. Nesrečno ženo so spravili v bolnišnico, kjer se je zdravnikom posrečilo rešiti njej in najmlajšemu življenje. Štirje otroci so pa v hiši zgoreli. Veresa so potem aretirali in porota ga je obsodila v smrt na (vešalih. Preteklo soboto zjutraj bi ga bili morali obesiti. Ko pa je prišel dve uri pred usmrtitvijo v celico paznik, da bi obsojenca opozoril, da se mu bliža zadnja ura, ga je i našel nepremično ležečega na postelji, od katere je kapljala kri. Odgrnil je odejo in opazil, da ima Veres z nožem prerezan vrat. Zdravniki pravijo, da bo v 14 dneh spet zdrav. Usmrtitev so morali seveda preložiti.
X Orel je napadel smučarja. V francoskih ;Alpah se je pripetil izreden primer, da je velik planinski orel napadel smučarja. Smučar je bil v smrtni nevarnosti. Skoraj pol ure se je moral boriti z orlom. Po daljši borbi, ko je bil že na koncu svojih moči, se mu je posrečilo, da je orla s smučarsko palico najprej omamil in nato ubil.
X V treh dneh ubili 4000 tigrov. V Nepalu
v severni Indiji je bil do nedavnega v veljavi zakon, ki je pod smrtno kaznijo prepovedoval lov na tigre. Lahko si vsakdo misli, kaj je bila posledica tega. Tigri so.se v petih letih, kolikor časa je bil v veljavi ta zakon, tako razmnožili, da so bili za vso deželo najhujša nadloga. Človeških žrtev je bilo čedalje več in že je bilo tudi treba pomisliti na to, kaj bo, če ta zakon še nadalje ostane v veljavi. Vlada je zato pred kratkim razveljavila zakon ter spet dovolila lov na tigre. Ljudje so se z vso vnemo vrgli na divje zverine, da bi jih vsaj pregnali, če že ne pobili. Takoj, ko je bil zakon ukinjen, so se že pokazale tudi učinkovite posledice. V prvih' treh dneh so v Nepalu postrelili nič manj ko štiri tisoč tigrov in še vedno se ni treba bati, da bi jih kaj kmalu zmanjkalo.
čez $ooo let
.1:11 I
'V zavodu za preučevanje človeka v Londo nu se že dalje časa bavijo s tem, da bi znanstveno ugotovili, ali je res, džr so ljudje po postavi čedalje večji. Za takšno ugotovitev je treba precej truda, da se dožene resnica. Omenjeni znanstveni 'zavod je premeril že najmanj ,70.000 ljudi najrazličnejših plemen
vsi ljudje velikani
in družabnih slojev in prišel res do zanimivih ugotovitev. Že zadnja dva rodova sta pokazala, da so ljudje zdaj povprečno za nekaj centimetrov višji, kakor pa so bili na primer pred šestdesetimi leti. V devetdesetih odstotkih so sinovi nasproti očetom dosegli večjo velikost.
Tudi opice imajo svoj jezik
Neki nemški učenjak, ki se bavi s preučevanjem živalstva, se vprašuje, ali morda človeška govorica ne izvira iz govorice živali. Profesor Garnar iz Amerike se je tudi ukvarjal s tem vprašanjem. Preživel je več mesecev v srednjeameriških pragozdovih, kjer je poslušal jezik opic in ga prestrezal na gramofonske plošče. Na vrhu ogromnega drevesa si je bil uredil stalno poslušalno postajo in tam je prisluškoval noč in dan. Uspehi njegovega prizadevanja potrjujejo naziranje, da ima pri opicah vsak glas svoj določen pomen. Tako izraža večina opic z besedico »fi« svojo jezo, dobro voljo pa s posebnim lajajočim zvokom »haha«. Nekega dne je prišel profesor Garnar v živalski vrt v Los Angeiesu in s seboj je imel gramofon. Stopil je k opičji kletki in navil gromofon s ploščo, na kateri so bili zabeleženi opičji izrazi za jezo.
Učinek je bil presenetljiv. Med opicami je nastalo silno razburjenje: škripale so z zobmi in iskale z očmi dozdevne tovariše, katerim bi bilo treba pomagati. Povsem nasproten učinek je pa dosegel s ploščami, na katerih je imel besede zadovoljstva, radosti ali smeha. Enako jasno so opice kazale svoja čustva na druge zvoke, izražajoče strah, svarilo in podobno.
Najbolj razvit jezik imajo opice giboni. V njihovem slovarju so tudi razmerno popolno razvite besede, kakor prut, huit ali kruig. Besedo hju, ki jo pogosto rab.ijo te opice, najdemo celo v jeziku njihovih človeških sosedov v Indiji. Ta beseda pomeni tiger. Na zemlji živi še sedaj vrsta divjih človeških plemen, ki tudi ne znajo več kakor s čudnimi goltanskimi zvoki izražati priproste pojme svojega vsakdanjega življenja.

MIRKO BRODNIK
11
Vera jih je vrgla proč in jih zamenjala s telohom, ki ga je med potjo nabrala.
»Vidiš,« se je nasmehnila Vinku, »rekel si mi, zakaj trgam cvetje. Samo zato sem ga potrgala. Ali ne veš, kaj pravijo o tej kapelici?«	"
»Ne!«
»Poslušaj. Še iz turških časov je. Zgradili so jo takrat, ko so skoraj vsako leto divjali Turki tu okoli. In tisti dan, ko so jo blagoslovili, je bila vsa polna cvetja. Kmalu pa se je začela širiti govorica, da se tu godi nekaj čudežnega. Tisto cvetje ni ovenelo, čeprav je bilo brez vode. Mesece in mesece je ostalo tako in ljudje so začeli k znamenju romati. In ko so nekega dne spet prišli, cvetja ni bilo več. Nenadoma je zvenelo in se spremenilo v zgrbančene rjave lističe. Župnik, ki je takrat pasel ovčice v tej fari, je bil pobožen mož. Vedel je, da se to ni zgodilo kar tako brez vzroka. Svetoval je faranom, naj se pripravijo, ker se je bal, da to ne pomeni nesreče. Povedal jim je tudi, da je imel sanje, v katerih se mu je prikazal križani in mu rekel, naj zbere svoje ovčice. In res so se zbrali vsi farani v cerkvi in prinesli s seboj vse imetje. In ko so bili sredi molitve, so nenadoma skozi okna zagledali rdeč soj in začuli kričanje. Turki so bili v vasi, in njih domovi so zagoreli. Če se ne bi bili takrat zbrali v cerkvi — bog ve kaj bi bilo z njimi?«
Vera je utihnila. Potem pa je spet povzela:
»To je bilo še takrat, ko so Turki vdrli v deželo. In potem jih je znamenje vselej opozorilo na njihov prihod, da so se utegnili pripraviti in se zateči v cerkev, kamor Turki niso mogli priti. In potem ko je prišla kuga, je župnik snel ta križ in vsakdo, kdor se ga je dotaknil, je ozdravel. Ali ni to čudno?«
Pomolila je. Vinko je stal poleg nje in ji od strani gledal v obraz. Kako lep se mu je zdel ta obraz v molitvi! Ko je končala, se je obrnila k njemu:
»Pravijo, da se vse, kar se prosi pred tem križem, izpolni.«
»Vse? In kaj si prosila?«
Pobesila je glavo in rahla rdečica ji je zalila obraz. Ko mu je čez nekaj časa pogledala v oči, je bil njen pogled miren.
»Za tebe sem prosila, Vinko,« je rekla tiho. »Za tebe, da se ti kaj ne pripeti na tujem.«
Pod njima je ležaia dolina vsa lepa in pokojna, kakor bi se zbujala iz zimskih sanj v pomlad. In vendar še zime ni bilo!
Vinko jo je prijel za roko in ji tiho rekel:
»Če bi bilo pri nas tako, tam gori. Vidiš, tam pa je mraz, da človeka zazebe v srce. Ko bi imel tam koga, da bi mi vlival vere v srce, kakor si mi jo ti s svojo molitvijo!«
Stala je zraven njega in sam ni vedela, kdaj je njena desnica našla njegovo roko in mu jo toplo stisnila.
»Počakaj še malo, Vinko, saj bo vsega konec. Saj mora biti konec. Vse ga kaže.«
»Če bi vedela, kako težko ga čakam.«
Hotel jo je pobožati po laseh, ko je videl, kako je dvignila glavico k njemu in mu pogledala v obraz, toda izza ovinka sta se tedaj prikazali Zora in gospa. Roko v roki sta pohitela k njima.
»Oblecita se vendar, otroka, da se mi ne prehladita,« je dejala gospa v skrbeh. »Saj sta vendar že toliko stara oba, da bi to lahko vedela.«
»Nič se ne bojte,« se je pošalil Vinko. »Kopriva ne pozebe.«
Tedaj se je Vera zasmejala. »Kopriva? Kaj pečem?«
Gospa, ki je menda prej opazila prizor pri znamenju, ni nič rekla. Samo postrani je pogledala Vero.
Ko so se čez dobro uro vračali domov, je šlo solnce že k zatonu.
Sedemnajsto poglavje KREGARJEVO PISMO
Tako so minevali dnevi. Sestrični sta hodili skoraj vsak dan z mladim častnikom na izlete in časih se jima je pridružila tudi Ve-
okovih
rina mati. Verino prerokovanje se je res izpolnilo. V družbi veselih ljudi je tudi Zora časih pozabila na žalost, ki jo je trla, in na njenem obrazu se je spet pokazala rdečica. Toda prišle so ure, ko se je spet zavedla svoje nesreče, in v teh urah jo je mučil obup, ki jo je ubijal. Podzavestno je občutila, kaj se dogaja v duši prijateljice. »Naj uživa srečo,« si je takrat rekla, in grenak nasmešek ji je vselej obkrožil ustnice. Ni hotela mučiti Vere s svojim trpljenjem, zato ga je še težje prenašala. Časih je trpela, da bi bila najrajši zbežala daleč, kjer je ne bi nihče videl, morda celo v smrt, toda dobro se je zavedala, da tega ne sme storiti zaradi njega, ki ga nosi pod srcem. Skoraj vsako noč je tako trpela. Čutila je, kako se v njej zbuja bitje, ki mu bo mati, in bala se je trenutka, ko bodo to zvedeli tudi drugi.
Od doma so ji skoraj vsak dan pisali. Zora je vedela, kako težko jo pogrešajo, toda bala se je doma in trepetala je ob misli na dan, ko se bo morala vrniti. Skoraj v vsakem pismu so povpraševali, kdaj pride.
Tudi ta dan je prišlo pismo, pa ne od matere in ne od očeta. Naslov je bil napisan s pisavo, ki jo je poznala. Kregarjeva je bila. Kar bala se je pismo odpreti. Končno se je le odločila in raztrgala ovitek.
Pisal ji je:
Velecenjena gospodična!
Pred nekaj dnevi, ko sem se ravno mislil odpeljati k vam na obisk, sem izvedel, da vas ni doma. Zato vam pišem.
Morda se še spominjate dne, ko sem se vrnil z bojišča z novico, ki vas je tako užalostila? Odpustite mi, gospodična, da sem moral biti ravno jaz tisti, ki sem vam jo moral prinesti. Storil sem samo dolžnost, ki mi jo je naložilo prijateljstvo, in ta dolžnost mi je bila tako težka, da sem se bal trenutka, ko jo izpolnim. Morda ste to, sami opazili in si s tem razložili moje čudno obnašanje tisti dan.
In zdaj pride drugi del te dolžnosti. Še težji del. Sami veste, kaj mislim, in da se zavedate, kaj pomeni, mi priča prisega, ki sem vam jo moral dati.
Ali mi dovolite, da pridem v prihodnjih dneh k vam, da se odkrito porazgovori-va? Saj veste, čas hiti, in tudi jaz ne bom mogel dolgo ostati doma, ker me kliče dolžnost na bojne poljane.
Prosim vas, da mi čimprej odgovorite, in poljubljam, vašo nežno ročico!
Kregar
Pismo ji je padlo iz rok. Mislila je, da ji bo vsaj še nekaj časa prizanešeno, toda stotnik je terjal odgovor. Vera, ki je opazila, kako je Zora nenadoma prebledela, je pobrala pismo in ga naglo preletela.
»Kaj naj mu odgovorim?« je mrtvo vprašala Zora.
»Naj pride!«
»To mi praviš ti, Vera? Ko vendar veš ...«
»Kaj bi ti drugega rekla?« je tiho odgovorila prijateljica. »Usoda hoče tako in njej se ni moči ustavljati.«
Premolknila je; takoj ji je postalo žal teh besed. Sklonila se je k njej in ji šepnila:
»Saj ni tako strašen, kakor se ti zdi. Toda zdaj moraš vse urediti, da ne bo prepozno. Sedi, Zora.«
Potisnila jo je na stol in ji dala pero v roke.
»Odgovori mu, naj pride. Pojutrišnjem ga čakamo in potem ...«
»Kaj potem?« je brez moči vprašala Zora. Nemo, topo je začela pisati pismo.
Ko ga je dokončala in dala Veri, je bil njen obraz bled ko zid.
Tisto popoldne niso nikamor šli. Vreme se je poslabšalo in ves dan je bilo oblačno, da so vsak čas pričakovali snega, ki jim je
že itak dovolj dolgo prizanašal. Vinko, ki mu je dopust tekel h koncu, je tudi prišel in tako so sedeli v jedilnici in se pogovarjali. Zora je poskušala citati neko knjigo, toda po nekaj straneh jo je zaprla. Ni se ji dalo brati. Vzela je ročno delo in odšla v kuhinjo, kjer je samevala teta.
Tako sta ostala Vera in Vinko sama v sobi. Vera je stopila k oknu. Naslonila je glavo na steklo, da si ohladi vroče čelo. Sama ni vedela, odkod je kar naenkrat prišla tista vročica, ki jo je žgala. Gledala je skozi okno, kako so se jeli kupičiti oblaki in se nemirno poditi po nebu. Potem je njeno oko zašlo sanjavo v daljo in nekaj kakor hrepenenje po daljnem, neznanem se je oglasilo v njeni duši.
Vinko je sedel na stolu pri mizi in jo skrivaj opazoval. V tistem trenutku se mu je zdela tako lepa, da bi padel pred njo na kolena. Videl je njene lepe oči, ki so se odražale na steklu. Videl je njene nemirne roke, ki so drhtele. In potem se je mahoma obrnila in ga pogledala.
»Vinko, ali hočeš, da ti nekaj zaigram?«
»Daj, daj!« jo je poprosil. »Saj veš, kako rad te poslušam. Tako dolgo te že nisem čul...«
Sedla je za klavir in njeni prsti so jeli brzeti po belih tipkah. Izpod njih se je oglasila pesem. Sprva je bila tiha, potem pa je postajala čedalje nemirnejša, kakor bi nekaj gorelo v njej in ne bi moglo ugasniti. In potem se je Vera sklonila še nižje čez bele tipke, in pesem je postala skoraj divja, drhteča kakor klic po ...
... kakor klic po tem, kar obide vsakogar vsaj enkrat v življenju. Kakor klic po ljubezni.
Vinko je to dobro čutil. Tudi njega je zbudila ta pesem, tudi v njem je zabrnela in udarila kakor struna v srcu, ki drhti in prisluškuje pesmi večne mladosti, večne lepote.
Sam ni vedel, kdaj je primaknil stol k njej, kdaj je prijel njeno roko. kdaj je poljubil te male prstke, ki so znali zapeti to lepo pesem.
Šele takrat se je zavedel, ko je pesem utihnila in je začutil, kako se je njena roka stisnila v njegovi Obšlo ga je kakor mrzlica, divje hotenje, da bi vzel to sladko bitje v naročje in ga stisnil k sebi in zakričal vsemu svetu, da mora biti njegovo, samo njegovo, in mu ga nihče ne sme vzeti. Toda premagal se je. Samo nežno, tako nežno, kakor rožo, ki usahne, če se je človek dotakne, je vzel med dlani njeno glavo in jo približal ustnicam. In potem jo je poljubil, da se je komaj dotaknil njenih ustnic, in s tiho svetostjo je poklical njeno ime.
»Vera...«
Ljubeče ga je pogledala in umaknila svojo glavico.
»Vinko, vedela sem, da pride ta trenutek, in čakala sem ga. In zdaj sem srečna, tako srečna .. .«
Umolknila je. Tako polno je bilo njeno srce, in vendar ni mogla tega povedati z besedami, saj je vedela, da nobena beseda ne more povedati tega, kar hoče srce. Pobesila je glavo in njena roka, ki se je izmuznila iz njegove, se je jela igrati na njegovem kolenu.
»Vera, povej, ali me imaš kaj rada? Pri svetosti tega trenutka mi povej, ali me ljubiš tako, kakor ljubim jaz tebe. Povej, povej,« jo je rotil.
»Da, ljubim te,« je dahnila in skrila glavo na njegovih prsih. Nagnil se je k njej in zakopal svoj obraz v njene lase. Tesneje so se je oklenile njegove roke. In v sobi je bilo tako tiho, da se je čulo samo utripanje dveh src, ki sta peli najlepšo pesem, pesem ljubezni.
In potem sta sanjala v pozni večer. Tako zaverovane so bile njune sanje, da nista videla, kako je nekdo odprl vrata in pogledal v sobo. In nista videla, kako so se potem vrata zaprla in se je zunaj na hodniku naslonila na zid na smrt bleda — Zora.
j Listnica uredništva
Dechsel. Glede delovnih pogojev v Belgiji in Holandski se obrnite na jugoslovenski konzulat v Diisseldorfu.
Veliki Podlog. Sporočilo glede sejma 16. t. m. smo žal prepozno prejeli.
Lava—Celje. Če se je gumijasta snov pod dežnim plaščem strdila, da se lomi, je znamenje, da se je pokvarila. Sredstva, ki bi plašč spet napravila mehak, ne poznamo. Ce je kakšno takšno sredstvo, izveste v kakšni kemični pralnici.
nskl uestnik
Kako dolge* traja prebav-

Vsaka jed potrebuje določen čas za prebavo, in dobro je, če te čase vsaj za najvažnejša živila poznamo, da bomo vedeli izbirati.
Čaj, kava in pivo zapustijo želodec v eni uri, mehko kuhana jajca, mesna juha in kuhano mleko v poldrugi uri. hruške in cveta-ča v dveh urah, paradižniki v dveh in pol ure, sirova jajca krompir v oblicah, bel kruh jagode in marelice v dveh urah in treh četrtih, kuhana perutnina v treh urah, bravina v treh urah in eni četrti, riž, špinača in govedina v treh in pol ure, pečenka in kumarice v štirih, orehi, gosja pečenka, svež kruh in račja pečenka v štirih in pol. slaniki in zeleni fižol v petih, svinjina v petih in eni četrti ure.
* Po teh podatkih je mogoče sestaviti primerne obede in večerje, kar je posebno važno za večerjo, kajti od hitre prebave je odvisno dobro spanje.
Za kuhinjo
Svinjsko meso z zeljem. Pol kile svinjskega mesa zreži na majhne koščke. Na masti prepraži štiri žlice drobno zrezane čebule. Ko čebula malo porumeni stresi meso na čebulo, osoli in pokrito duš; toliko časa da se sok po-duši. Ko st je sok podušil. potresi na meso dobro žlico moke, in ko moka porumeni, zalij s kropom da dobiš bolj redko omako Pokrito naj počasi vre dalje, da postane meso mehko. Obenem ko daš meso du-šit pa deni pol kile kislega zelja v drugo kozo dušit. Za zelje razbeli malo masti in ga na masti duši. Če je zelje zelo kislo, ga prej operi. Ko sta meso in zelje mehko dušeni, zmešaj oboje skupaj in daj na mizo. Zraven daš valjance,- žgance in slično.
Svinjsko meso z ohrovtom in krompirjem.
Na masti prepraži četrt kile drobno zrezane čebule. Na čebulo stresi pol kile drobno zre-zanega svinjskega mesa, osoli m dodaj žličico sladke paprike. Vse skupaj duš: pol ure. Nato prideni eno kilo na rezance narezanega ohrovta in malo vode in duši dalje. Ko je jea že napol mehka, dodaj še pol kile na plošče narezanega krompirja, po pogrebi prilij že malo vode (jed mora biti gostijata) in duši. da se tudi kronr.pir zmehča Daš kot samostojno jed na mizo. Če hočeš to jed pripraviti za večerjo, lahko meso in ohrovt du-šiš med kuhanjem kosila, zvečer pa dodaš še krompir, in ko se ta skuha, daš na mizo.
Fižol s paradižnikovo mezgo. Pol kile fižola namoči že zvečer. Drugi dan fižol pristavi s svežo vodo. K fižolu deni tudi eno celo čebulo in ga osoli. Ko je fižol kuhan, ga ocedi. V kozi razbeli mast in prepraži eno drobno zrezano čebulo in strok stlačenega česna. Na mast stresi ocejeni fižol, dodaj dve žlici paradižnikove mezge, zmešaj in še kakih pet minut duši. Fižol ,stresi v skledo: in ga potresi s sesekljanim zelenim peteršiljem.
Rižev kipnik. Zavri dvajset dek riža na vodi. Nato ga ocedi in pristavi z mlekom. Riž naj bo gost in ne preveč kuhan. Ko je riž
kuhan in se je malo ohladil, primešaj dva rumenjaka, sladkorja po okusu (sladkor in rumenjaka prej dobro umešaj, da se zgostijo, zato vzemi tudi sladkor v prahu) in sneg dveh beljakov. Kozo dohro pomaži s sirovim maslom, posuj s sladkorjem v prahu, noter stresi riž, razravnaj in peci približno pol ure, da se lepo rumeno zapeče. Ko je kipnik pečen, ga potresi s sladkorjem v prahu in daj na mizo v posodi, v kateri si pekla. Zraven lahko daš segret malinov sok ali pa suhe kuhane češplje.
Cmoki s slanino. Skuhaj kilo krompirja, ga olupi in pretlači skozi sito. Pretlačenemu krompirju dodaj pol kile moke in umesi v testo. Nato razvaljaj testo in zreži na četve-rokotne kose, položi v vsak kos košček ocvrte slanine ali ocvirke in ga zavij v obliki cmoka. Cmoke skuhaj v slanem kropu, kuhane ocedi in zabeli z drobtinami ali ocvirki. Cmoke daš s kislim zeljem na mizo. ■
Praktični taasveti
Kako spoznamo, ali je gos stara. Starost gosi lahko doženemo, ako -preiščemo njene perutnice. Na zunanjem robu tik ob največjem peresu je namreč dvoje majhnih ošpiče-nih peresc, ki sta zelo trdi. In na večjem lahko določimo starost gosi, ker je na zunanji plati tega večjega peresa majhna zareza, kakor bi jo zapilil s pilo. Vsako leto se pokaže ena več, in tako določimo po številu teh zarez starost gosi.
Ako se vrata ne zapirajo. Sčasoma se marsikatera vrata ne morejo več dobro zapreti. Vzrok je navadno, da so se povesila, tako da se pri kljuki ne zapro. Popravimo to na ta način, da vrata privzdignemo v tečajih, okoli tečajev pa navijemo malo žice. Tako dobijo vrata spet pravo lego Enako je treba napraviti tudi z okni, ki se ne zapirajo
Vložke proti znoju pod pazduhami opereš najbolje takole: V ploščnato posodo deni malo drobne sode in nanjo vlij liter tople vode. V tej vodi pusti vložke kakih pet minut, nato pa jih vzemi ven, ne da jih ožmeš. Nato namili tisto plat z belim milom, izperi hitro in previdno, pa jih spet položi, ne da jih ožmeš, na suho čisto krpo Pokrij jih z isto ali drugo suho krpo in z roko malo potlači, da se iztisne voda, nato jih poravnaj na prvotno obliko in jih z bucikami pripni na desko ža likanje, tako da ležijo z blagom navzgor Nato jih posuši na zraku Likati jih ne smeš. Operi jih pa večkrat, sicei postanejo vložki trdi in prepuščajo pot Vložki so pa zelo važni za ženske, ki se močno potijo pod pazduhami, ker se sicer od potu obleka skvari in tudi kmalu raztrga
Kako ravnaj z blatnimi čevlji. Blatnih čevljev ne smemo dati sušiti, ker blato razje usnje, ampak jih najprej operimo ali izbrišimo z vlažno krpo. Tako očiščene denimo na kopita ali jih pa vsaj dobro nabašimo s časopisnim papirjem, da se preveč ne skrčijo, od-nosno da ne izgube lepe oblike. Sušiti jih moramo blizu peči. a nikdar ne na vroči peči, sicer razpoka usnje. Čevlje pa deni na dve poleni, da more zrak na podplate, ker se potem hitreje posušijo. Osušene čevlje nato na-maži s kremo in jih dobro s krtačo zdrgni. Podplate je dobro večkrat namazati z lane-nim oljem, ker so po olju bolj prožni in trpežni.
od 22. do 29. januarja
Nedelja, 22. januarja: 8.00: Kmečki trio. 1 9.00: Napovedi, poročila. 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz frančiškanske cerkve. 9.45: Verski govor (ravnatelj Jože Jagodic). 10.00: Dvorak: Slovanski plesi, sinfonična suita (plošče). 11.00: Koncert Pilihovega kvarteta. 12.00: Klavirski koncert Viktorije Svihlikove , (sodeloval bq> radijski,,orkester). 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Vse mogoče, kar kdo hoče (plošče po željah). 17.00: Kmetijska,ura: Zakaj so kmetijske organizacije potrebne (inž. Rado Lah). 17.30: Za boljšo voljo in krajši čas
(plošče). 18.00: Alfonz Inkret: Sovražnik malih živali, igrica (člani radijske igralske družine). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Duet orglic in harmonike (Petan France in Stanko Avgust). 20.30: Koncert operne glasbe (sodelovala bosta Vera Majdičeva in radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Za ples in oddih (plošče).
Ponedeljek, 23. januarja: 12.00: Iz daljnih krajev (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Zdravniška ura (dr. Bogomir Magajna). 18.20: Nekaj valčkov (plošče). 18.40: Melodije Paglavčeve pesmarice iz leta 1733. (dr. Josip Čerin). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Zanimivosti. 20.00: Godbe na pihala (plošče). 20.30: Bach: Božični oratorij (izvajala bosta radijski komorni zbor in radijski orkester, besedilo bo recitirala članica narodnega gledališča Mihaela Šaričeva). 21.30: Dvorak: Ameriški kvartet v F-duru (plošče). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Prenos lahke glasbe iz kavarne Emone.
Torek, 24. januarja: 11.00: Šolska ura: Čistoča — pol zdravja (dr. Franta Mis). 12.00: Pisana šara (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Citre solo (Vil. Skok). 14.00: Napovedi. 18.00: Pester spored (radijski orkester). 18.40: Odnos svetega do lepega (Fran Terseglav). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Vesela kronika. 20.00: Slovenski vokalni kvintet. 20.45: Koncert radijskega orkestra. 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Odmevi iz Amerike (plošče).
Sreda, 25. februarja: 12.00: Angleške skladbe (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Ruski zvoki (plošče). 14.00: Napovedi. 18.00: Mladinska ura: Arnošt Adamič: Katastrofa v rudniku, zvočna slika (izvajali bodo člani radijske igralske družine). 18.40: 20 let razvoja jugoslovenske socialne politike z vidika delavskega prava (dr. Branko Alujevič). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna' ura. 19.50: Uvod v prenos. 20.00: Prenos iz ljubljanske opere (v prvem odmoru glasbeno predavanje — Ukmar v drugem napovedi, poročila).
Četrtek, 2«. januarja: 12.00: Priljubljeni napevi (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi 13.20: Violina in kitara (prof. Jeraj in Stanko rPek) 14.00: Napovedi 18.00: Pester-spored (igral bo radijski orkester). 18.40: Slovenščina za Slovence (dr. Rudolf Kolarič). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19 50: Deset minut zabave. 20 00: Plesi raznih narodov (koncert radijskega orkestra). 21 10: Klavirski koncert Mirce Sancinove iz Celja. 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Šra-mel »Škrjanček«.
Petek, 27. januarja: 11.00: Šolska ura: Sve-tosavska proslava (brezposelni učiteljski abi-turienti). 12.00: Naša pesem (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Češki, slovaški in ukrajinski napevi- (plošče). 14.00: Napovedi. 18.00: Ženska ura: Delo kmečke gospodinje v zimskih mesecih (Franja Brodar-jeva). 18.20: Pesmi Josephine Bakerjeve (plošče). 18.40: Francoščina (dr. Stanko Leben). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Zanimivosti. 20.80: O jazzu v besedi in zvoku (Vladimir Golob). 20.30: Koncert (sodelovala bosta Sonja Ivančičeva in radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.30: Angleške plošče.
Sobota, 28. januarja: 12.00: Plošča za ploščo v venček hiti. 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13 20: Plošča za ploščo v venček hiti. 14.00: Napovedi. 17.00: Otroška ura: (Selnaa Lagerloff: Kako je Niels Holgerson popoto-val z' divjimi gosmi — povest v nadaljevanjih; Miški Miki kot športnika, zvočna slika — člani narodnega gledališča). 17.50: Pregled sporeda. 18.00: Za delopust bo igral radijski orkester. 18.40: Zimski prazniki v Zilji (Bori« Orel). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Beseda k prazniku (Fr. Finžgar). 20.00: O zunanji politiki (dr. Alojzij Kuhar). 20.30: Vesel glasben večer (nastopijo Akademski pevski kvintet, šramelkvartet in člani »Grafike«, ki bodo peli kuplete). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Za konec tedna bo igral radijski orkester.
Največji znani meteor je
padel na zemljo v Sahari
Med vojno leta 1916 je iz vesoljstva padel v puščavo Saharo velik meteor, ki bo najbrž največji izmed vseh, kar jih je kdaj priletelo na našo zemljo. Evropa je zanj sicer izvedela že takrat, toda sredi vojne vihre za take reči ni bilo časa, medtem pa so puščavski viharji meteor že tako pokrili s peskom, da ga bo danes težavno najti. Takrat je bil neki francoski kapetan, ki je služboval na meji francoskega Tunisa in Sahare, opozorjen, da domačini skrivajo nasproti tujcem skrivnost o neki železni gori. Šele po mnogih obljubah se mu je posrečilo, da je izvlekel iz njih, za kaj je šlo. Eden izmed vodilnih Arabcev mu je povedal, da je 45 km od mesta Adrarja v puščavi našel goro. Kapetan je takoj sestavil odpravo, ki je v nekaj dneh res prišla na na-značeno mesto. Sredi peščene ravni je ležala velikanska železna kepa, dolga kakih 100 m in visoka 40 m. Kapetan jo je ocenil na milijon ton. Arabci skrivnosti o železni gori zato niso marali takoj izdati, ker so že sami imeli svoje posebne namene s tem »darom iz neba« S preprostim orodjem so se že lotili velikega železnega kupa in odnašali posamezne kose, kolikor so jih pač mogli odbiti.
Okrog meteorja je takrat kapetan našel še manjše kose železa, ki so se odrobili od glavnega kosa ali ob padcu na zemljo ali pa že v ozračju. Meteor je preiskal še neki francoski zemljeslovec, ki je ugotovil, da je to največji doslej znani meteor na svetu. Snov meteorja sestoji iz 90°/o čistega železa in 10°/o nikla. Nikomur pa ni prišlo na misel, da bi ležišče meteorja označil na kakem zemljevidu, ker so vsi računali, da se bodo kmalu spet vrnili k njemu in ga natančneje preiskali. Bila je pa vojna vihra in za take odprave ni bilo denarja in ne časa. Kapetan je bil kmalu prestavljen drugam in je v teh dvajsetih letih že umrl.
Danes je meteor že tako pokrit s peskom, da ga nova francoska odprava, ki je bila nalašč za to sestavljena, ni mogla več najti. Brez
Za smeh in kratek čas
SINKO POTEPINKO
Sinko: »Očka, ali je res, da se nič na svetu ne zgodi prvič, da se vse ponavlja?«
Oče: »Res je.«
Sinko: »Ali se spominjaš, da si mi nekoč pravil, kako so te zapodili iz šole?«
PRI SVIDENJU
A: »Ko sva se pred devetimi leti poslovila, si brenčal za hčerjo svoje gospodinje. Kaj je nastalo iz tistega razmerja?«
B: »Sedmeroglava družina.«
VSE BO V REDU
Branko: »No, zdaj je že vse pripravljeno za Ugrabitev!«
Zora: »Da, da! V Zagrebu se poročiva, v Beogradu bova prosila za odpuščanje in iz Skoplja bova brzojavila po denar za povratek.«
NEPOBOLJŠLJIV
A: »O, če bi imel ves denar, kar sem ga v življenju zafcil!«
B: »Kaj bi pa storil z njim?«
A: »Še enkrat bi ga zapil.«
ZANESLJIVO ZNAMENJE
A: »Naš pes čedalje slabše sliši.«
B: »Kako pa veš to?«
A: »Ker ne laja več, kadar sosedova žena poje.«
KAKOR PES, KI LOVI SVOJ REP
A: »Kako to, da ti tako hitro izpadajo lasje?«
B: »Ker se toliko žalostim.«
B: »Zakaj se pa žalostiš?«
B: »Ker mi izpadajo lasje.«
uspeha se je morala vrniti iz puščave, kjer seveda ni nobenih poti in ne kakega drugega znamenja, po katerem bi se bilo mogoče ravnati. Peščenih gričev je polna puščavska planjava in nihče ne ve, pod katerim se skriva največji in najtežji meteor sveta. Odprava bo še poskušala svojo srečo, najverjetnejše pa je, da bo moral priti na pomoč spet veter, ki ga bo odkril, kakor ga je pokril.
Ta meteor naj bi bil največji orjak med doslej znanimi meteorji. Po muzejih imajo meteorje, ki pa po večini ne presegajo 100 kg. L. 1908. je v Sibiriji padel meteor, ki je bil težak 130 ton. Ko je telebnil na zemljo, se je zemlja stresla, kakor ob večjem potresu. Tresljaj zemlje so aparati potresomerskih postaj zabeležili nad 1500 km daleč. Ozračje je tako vzvalovalo, da so celo v Londonu čutili vetrovni sunek.
Po Sloveniji gre glas;
Je za nas
^SBt
Nov redilni prašek „Stedin" xa prašiče
Vsak kmetovalec si lahko hitro in z malimi stroški zredi svoje prašiče.
Zadostuje samo en zavitek za enega prašiča ter stane en zavitek din 6, po pošti 12, trije zavitki po pošti din 24.
Mnogo zahvalnih pisem. Uspeh Vam je zagotovljeni.
PAZITE, pravi »Redin« se dobi samo v zavitkih za napisom »Redin« in ga prodaja za kranjski del Slovenije drogerija
KAN C, LJUBLJANA, židovska ulica la.
Za štajerski del Slovenije in Prekmurje pa samo drogerija Kane, Maribor, gosposka ulica 33/II.
S1 a s I
PRODAM POSESTVO
s prvovrstnimi njivami, travniki, gozdovi in gospodarskimi poslopji. Skupno 35 oralov. oPsestvo leži 5 km od Ptuja na ravnini. Druga pojasnila daje lastnik Ci-merman Ivan, Pacinje 21, Moškanjci pri Ptuju.
ZDRAVSTVENE IN POUČNE KNJIGE
Zablode ljubavnega življenja 20 din, Veliki vsevedež 23 din, Spisovnik ljubezenskih pisem, veliki 30 din, mali 24 din Sanjska knjiga vedeževanje iz kart velika 38 din, Najboljša kuharica 40 din, Kako se žena obvaruje spočetja nosečnosti 36 din. Razpošilja po povzetju Bagary, Maribor, Loška 5-1.
ŽENSKE ZANIMIVOSTI
prinaša vsak mesec časopis »Žena in dom« Pišite upravi Ljubljana, Dalmatinova 8-D da Vam pošlje eno številko brezplačno na ogled.
NAROČAJTE IZ KUPČIČEVE DREVESNICE IN TRSNICE
na Ptujski gori. Seznam in cenik na razpolago.
da BI IZGLEDALI vsak DAN LEPŠI,
uporabljajte to
posebno KREMO
na ta poseben NAČIN
Lepoto ne morete postaviti na svojo kožo. Zato če jo želite ohraniti brez hib, brez gub, mehko kot svila, morate uporabljati kremo Simon — posebno prodorne kremo, ki dela lepoto od zdolaj hraneč, krepeč in oživljajoč tkiva~pod kožo. Krema Simon ni niti suha niti mastna Zato jo uporabljajte na poseben način — kadar je vaš obraz vlažen. Ona je tako močno koncentrirana in toliko je je v vsakem lončiču, da je dvakrat bolj izdatna.
Uporabljajte kremo Simon en mesec, pa boste videli, kako bodo izginile gube in kako boste v celini izgledali lepši.
crehe
s\m
n
PARIS
VAS OHRANI NARAVNO LEPO.
Dobi se v vseh strokovnih trgovinah.
SAMO
Din 98.—
63719 Po ceni in dobra zapestna ara Shocb Proof, lepo kromirano ohišje s svetle-* čimi številkami in kazalci . Din 98.— 63796 Ista i anker kolesjem na kamne tekoča 9 sekundnim kazalcem . . Din 185.— 63710 Ista s prima anker kolesjem na 15 kamnov s sekundnim kazalcem
Din 260.—
Zahtevajte cenili, zastonj in poštnine prosto.
b
Lastna protokoiirnna tovarna ar v Švici.
TRGOVSKEGA UČENCA
iz poštene hiše s primerno šolsko izobrazbo sprejme trgovina mešanega blaga S. Senčar, Mala Nedelja.
300 DIN
tedensko lahko vsakdo zasluži. Pošljite znamko za odgovor. Jos. Batič, Ljubljana 7.