KATOLJŠK CERKVEN LIST.
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. (30 kr, za pol leta	i V' i^H^^^ilni^ ^ifn poprej'
V tiskarnici sprejemana za uelo leto 4 gl., za pol leta2gl., zaeertet letal gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide	.lan poprej
Tečaj XXXVI.
V Ljubljani, 19. prosinca 1883.
Ust 3.
Odperto pismo ubozih daš v vioah.
(Nekaj za predpust.)
Te verstice naj bi romale do vsih čč. gg. pridigarjev, ki bodo letos o tridnevuici, to je, o 40urini pobož-nosti zadnje tri pustne dneve imeli ogovore; dalje do vsih pobožnih vernikov, ki bodo te dneve prejeli zakramente ss. pokore in presv. Rešnjega Telesa; in posled-njiC do vseh, ki bodo taiste dni vsaj obiskali cerkve iz namena, da bi počastili presv. Rešnje Telo.
Prepostovani gg. pridigarji! MiloserČni verniki, usmiljeni subratje in sosestre v Kristusu!
Vam vsem je dobro znano po svetopisemskih besedah, koliko moramo terpeti me uboge duše tu v tem kraju polnem britkosti, v tem bolečem očiševanju, da izplačujemo ojstri Božji pravici svoje dolgove, katerih v življenji poravnati nismo mogle. Znano Vam je pa tudi, kako nič si me same ne moremo pomagati, — kako močno in obilno pa nam Vi s prejemanjem zakramentov sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa, z zadobljenimi odpustki, s pobožnimi molitvami, s prošnjami in zdihljeji pomagati zamorete. Vsi, katerim Vam je dana vsaki trenutek še zlata prilika, da zamorete zajemati pri viru milosti Božje, in prositi za nas, vzemite si to globoko k sercu, in ne pozabite nas, ki se nahajamo in zdihu-jemo v senci zapušenosti. Zlasti o bližnji tridnevnici zadnjih pustnih dni, ko v nasprotju z norijami, nespa-metnostmi in razuzdanostmi posvetnih ljudi usmiljena in ljubijoča Mati sv. katoliška Cerkev odpre svoje bogate zaklade vsem onim, ki se jih poslužiti hočejo: zlasti te dni se spominjajte v keršanski ljubezni na nas Vi, katerim govori naše pisrno. Čč. gg. pridigarji! iz glo-bočine svoje žalosti Vas premilo prosimo: ne pozabite! o ne pozabite v svojih ogovorih nas ubozih terpečih sirot v temni naši ječi, toplo nas priporočujte, da naj verniki obilno prosijo in molijo za nas! Svesti si bodite, da bodo Vaše besede hladivua rosa na spečeniue naše. — Iu Vi, predragi naši sobratje in sosestrice. ki boste prejemali zakramente ss. pokore in presv. Rešnjega Telesa, ter dobivali ss. odpustke: lepo, o lepo in sprelepo prosimo tudi Vas, darujte jih nam ubogim si-rotnim dušam v prid! — Pa tudi vsaki, ki bo le obiskal o tridnevnici kako cerkev, kjer bo izpostavljeno v po-
češenje presveto Rešnje Telo, naj pade pred Njim na kolena, in naj pošlje kake zdihljeje iz svojega serca gori do prestola milosti Božje, da se nas usmili. — da ohladi, pogasi strahoviti ogenj, ki nas žge, ter da se nam skoraj odpro vrata naše prehude ječe!
Prosimo pa slednjič tudi še vse, kateri boste brali to naše pismo, vnemajte tudi še druge, ki zanj-ga po „Danici" zvedili ne bodo? da naj se nas usmilijo, in goreče za nas molijo. Vso Vašo ljubezen hočemo \am vsem zvesto poverniti s tem. da kadar očišene in osre-čene pridemo v sveti raj večne luči, tam neprenehoma
__\T„„	Uilomn <lo V<ic Rnor nA nilKti uriti V ta
v«aj pimiaj^a taa f oov^n ivi |».jvU<r., • — ---r~	.
kmalo dodeli iti skoz svitle rajske vrata v prwrečni kraj večnega nebeškega veselja. Se enkrat toraj lepo in sprelepo prosimo: usmilite se, in ne pozabite n a 8;	V imenu duš v vieah nekdo, ki bi
rad vse duše naenkrat reiil iz vic, ko bi bilo v njegovi moči.
Izgledi bogoljubnih otrok iz vsih časov keršč&nstva. 111.
(Dalje.) 5. Sv. Kazimir.
d) Kazimir je bil zvest častivec Matere Božje. Z neomejeno sinovsko ljubeznijo Jo je ljubil; drugače Je ni imenoval, kakor svojo preljubo Mater; kaj rad je pri vsaki priliki govoril o Njeni vzvišeni slavi, o Njenih prednostih in o Njeni mogočni pri prošnji; vedno si je prizadeval Njene čednosti posnemati. Se zdaj. ko je že preteklo 400 let, imamo pred očmi ginljiv dokaz njegove detinske ljubezni do Matere Božje: prelepo pesem Marijino, ki se v latinskem izvirniku tako-le začenja: „Omni die dic Mariae mea laudes anima". Pesem ta je v latinskem jeziku silno lepo zložena. — zdaj bi rekli klasično, in ima »10 precej dolzih kitic. Kako krasno in vsestransko opeva visokost Marijine slave, kako pri-serčno zopet in zopet vnema samega sebe. naj vendar niegova duša iz vse moči časti iu slavi nebeško Mater, in kako zaupljivo Jo prosi, naj ga varuje tu na zemlji
pred sleherno hudobijo, naj mu sprosi vse kerščanske čednosti, naj ga priporoči Svojemu božjemu Sinu, da ue bo pogubljen, ampak sprejet v rajsko veselje, iu kakor za-se prosi slednjič tudi /a vse druge, kteri z veseljem obhajajo Njene praznike in Njena dela: vse to se ne da v nobenem jeziku tako lepo na kratko povedati, kakor je on nam zložil v latinskem jeziku!
To pesem je silno rad imel; nila mu je neprecenljiv zakad. Vsak dan jo je molil ali prepeval pred Marijino podobo; iu še celo to je prosil, naj položijo po njegovi smerti prepis te pesmi ž njim v grob. Iu glejte, čez 120 lét odprejo ujegov grob iu najdejo nestrohljeno njegovo deviško truplo, pa tudi nestrohljeno Marijino pesem njemu pod glavo, čeravuo je bil prostor, kjer je ležal, jako vlažen.
I)a boste videli, kakšnih darov zlasti je sv. Kazimir vsak dan prosil Mater Božjo, naj postavim tu vsaj nektere kitice iz njegove tolikanj mu drage pesmice:
1- 2. Vsak dan spevaj, Razodevaj, Duša, hvalo Materi ; Serčno vdano In *v»cano
Nje proslavljaj prednosti.
To želelo, Kopernelo
Serce moje je in bo: Rane sceli In dodeli
DuSno mi lepoto vso:
5.
V	Božji vedi In besedi
Dobro vterjen, podučen;
V	straha Božjem In s orožjem
Priporoči Me in zroči Jezusovi milosti. Da me brani In ohrani
V sredi vsih nevarnosti.
4.
Da priljuden In spodbuden, Trezen, čist, pobožen bom, Krotek, priden In previden
Služim si nebeSki dom;
6.
Prosi za me, Da me vzame Jezus v večni raj ; Ti me reši, Da ne tresi
nedolžnosti je sveta čistost, ktera ima pa tudi nai več nevarnost in naj hujših sovražnikov, zlasti v mladih letih. Da bi si ta neprecenljivi biser še bolj zagotovil, je po resnem prevdarku in vsestranskem premisliku storil obljubo vednega devištva. In to obljubo je zvesto spoluovp' do svoje srečne smerti. Prelepa je njegova beseda vredna, da si jo vsakdo globoko v spomin, v serce vtisne, ktero je pri neki priliki izrekel: „Raji hočem umreti, kakor pa čistost zgubiti!" —
Še eno plemenito čertico iz njegovega izglednega življenja naj pristavim. Leta 1471 so se bili Ogri spuu-tali zoper svojega Kralja Matija in so poslali poslance do poljskega kralja, da bi njegovega sina Kazimira za kralja dobili. Kazimir je bil takrat 13 let star in bi se bil naj raji ponujani kroni kar naravnost odrekel. Toda očetova volja je, da naj jo sprejme ter ga pošlje z vojsko na Ogersko. Sin uboga. Ker je pa bilo potovanje zamudno, si je med tem kralj Matija spet bolj serca Ogrov pridobil ter pride z veliko vojsko Kazimiru nasproti. Ko kraljevič Kazimir to zve in je tudi slišal, da so papež Sikst IV se izrekli za Matija, začne preserčno prositi očeta, naj mu dovolijo, da se verne domu. Oče mu dovoli, čeravno nerad. Kazimir se nemudoma z vojske poverne ter izreče pomeuljive besede: „Ni mi mar krona, ki je s kervjo podložnikov pokropljena in pridobljena." Stanovitno se je tudi ubranil, ko so mu še v drugič ponujali krono ogersko. Njegovo plemenito serce ni hlepelo po svetnih časteh in pozemeljskih kronah, v mislih mu je bila le neminljiva nebeška krona. Da bi si to zagotovil, je zadnjih 12 let svojega življenja le v to obračal, da je z dobrimi deli spopolnil in doveršil svoje dušno zveličanje, za ktero se je tako zvesto in slavno prizadeval od perve mladosti. — Umeri je v Vil ni 4. marca 1484.
Ena za Pust,
ali:
Svetih vaj bom preskerbljen. Sin me v ognja strašni kraj! Vojska med „Zastonjskifll" in „za-denarskim". *)
Za čednost in nedolžnost tacega častivca Marijnega se pač ni bilo bati; kajti od nekdaj je Marija premo-gočua bramba kerstne nedolžnosti. V neki Marijini knjigi se bere, da se bogoljubnost lahko presodi po češenji do Marije, kakor se gorkota meri na toplomer ali termometer: čem bolj je serce Mariji vdano, tem bogoljubniše je tudi sicer; če pa začne ljubezen do Marije ugasovati v sercu, pojemala bo tudi bogoljubnost sploh.
e) Le se en pripomoček naj v kratkem omenim kteri je poleg druzih že naštetih zdatno pripomogel, da je naš ljubljeni Poljak ostal vsikdar zvest kerstui obljubi.
Kazimir,je živel spokorno, on ni mehkužil svojega telesa. Čeravno v kraljevi palači, je vendar jako ostro živel in mnogoverstno zatajeval samega sebe. Ker je bil kot kraljevič primoran se lepše oblačiti, nadomestil si je s tem, da je pod kneško obleso nosil drugo ostro in spokorno oblačilo. Spal je zraven rahle postelje na terdih tleh. Cerkveno poste je zvesto spolnoval in tudi prostovoljno se postil ter celo v bolezni ni maral za olajšanje, rekoč, da ondi, kjer druga zdravila ne pomagajo, tudi mesue jedi čudežev ne delajo. Večkrat je po noči vstajal ali pa v prav zgodnjih urah, da je molil in v cerkev šel; če so bile cerkvene vrata še zaperte, je pred pragom na merzlih tleh klečal in globoko pri-kloujen pobožno molil. Nakladal si je po okolnostih še druzih pokoril.
Kazimir je dobro vedel, da naj lepši biser kerstne
Undan se je na tem mestu eden gospodov močno poganjal za „zastonj". (Gl. „Dan." 1. 49 iu 50.) Rekel je, da ta „zastonj" je božček, preveč obrekovan, krivo sojen, počernjen; jaz pa sem malo terde glave in neče se mi ta „zastonj" tako popolnoma prikupiti. Zastonj, pravijo, se še mačke ne švigajo. Zdi se mi. da včasi je ta „božček" kakor ktera tistih sedem lačnih krav egiptovskega Jožefa, ki so še debele in tolste pojedle. Zato bi merševemu „zastopju" rad nasproti postavil kaj bolj moškega, kar ima kaj cveuka, rekel bi: ne le kar „zastonj", ampak „za denar"! Pa se nikar prehitro ne pohujšajte: če bo pretesno, bom že tudi kaj odjenjal. Zakaj pa se „za denar" poganjam? Ali ni to lakomnost?... Le počasi; brez denara bi še Tombole nocoj ne bilo!
„Za denar" namreč se dobi tablica, iu za tablico lahko „činkvin", če ne morebiti celo še „tombola", in imaš kaj domu nesti, kacega „miklavža", „parkeljna* itd. Jaz sem bil že pri neki Tomboli dobil nož, vilice, žljico, — s tem se da jesti; se ve, da bi bilo tudi to „zastonj", ako bi ne bilo nič v skledi. Pa še več.
„Za denar" — za šestico na mesec — se lahko zapišeš v katoliško družbo, iu dobiš bukev, da jih komaj domu neseš, — pa še pravico k Tomboli hoditi, in marsikaj druzega; duhovne dobrote so še veči.
*) Besedica pri Tomboli v katoliški družbi v nedeljo po as. treh Kraljih.
„Za denar" se lahko vdeležiš pri Vincencijevi družbi. Denar, ki ga ji izročiš, si ona prizadeva le vrednim revežem podeliti, ker natanko pozveduje, predno komu kaj dd, in ne daje denarjev v roke, ampak moke. kave in sploh kaj živeža. Ne bom ti našteval velikih duhovnih dobrot, ki si jih s tem sam sebi nakloniš.
„Za denar" — za dva soldka na mesec — postaneš deležnik pri lepem djanji sv. Detinstva. Za to dobiš prelepo podobico, svetinjo, več prav mičnih in koristnih bukvic. posebno za otročiče in mladino, - tudi odra-šeni jih ne morejo iz roke djati, ko jih začuo prebirati, dokler niso prečitane vse bukvice. Pa to je še le majhna reč; naj boljše je to. da iz malih soldkov narastejo znatni zneski, s kterimi se na tisoče in stotisoče od paganov zaverženih otročičev reši in kersti, in kteri ostanejo pri življenji, se lepo keršansko izrejajo. S tem ti postaneš misijonar, če tudi se iz mesta ali dežele naše nikamor nič ne ganeš.
Tacih prilik, da „za denar" moreš veliko dobrega storiti, je brez števila, pa omenil ti bom le še eno samo. Ne mara. že sam ugibaš, kaj da mislim? „Za denar" namreč, ako ga puhneš v blagajnico študentovske kuhinje, pripomoreš h kosilu ali k večerji potrebnemu šolarju ali študentu. Vsake kvatre se za take dobrotnike enkrat sv. maša opravi in mladenči sami vsak dan zanje molijo, čez kaj let pa, ko boš morebiti že na unem svetu, ti utegnejo še ko mašniki ali v druzih poštenih stanovih iz vic pomagati.
Pa bodi si tega dosti, naj ne poreče kdo, da denar preveč hvalim. Vem, kaj bi mi gospod „zastonjčar" rekel na vse to, ako bi imel besedo; toda k sreči jo nocoj jaz imam. Rekel bi mi: „za denar" se dobi tudi šnopsa — in vsled tega pivec telebne v blato, dobi „za denar" in za šnops debelih bunk in s černimi rogmi pozno domu krevsa, če ne obleži na ulicah, ali pa ga celo mertud zadene, da nagle in neprevidene smerti konec stori, kar se je že večkrat pripetilo. — „Za denar", bi rekel moj gospod „zastonjčar", se zijaki in bedaki napijejo, skre-fejo, velikrat pobijajo do mertvih udarcev, utegnejo sploh tako grozne reči počenjati, da jih gonijo zvezane, vklenjene v ječe, pred sodnije, ter je kteri celo k smerti obsojen vsled tega, kar se je tudi že zgodilo.
Jaz temu priterdim in iz cele duše želim, da bi naši ljudje šnopsu slovo dali, opustili pijančevanje in ostudno ponočevanje ter ne delali nikoli več tolike sramote naši deželi, pa še vse strašnejši dušne škode. Obžalujem pa, da se take grozovitosti včasi zgodijo tudi „zastonj", brez prešnjega pijančevanja itd. Še tudi bi hotel prašati: kdo je boljši poštenjak — tisti, ki ueče delati, ki po ulicah Capudra, „zastonj" iše denara dobiti, da ga potlej zažganjcka; ali pa človek pridnih rok, ki si z delom in trudom beca prisluži, ga sebi v potrebe obrača, pa tudi v druge lepe namene, kakor sem poprej omenil ?
Da se pa ne skregam z gospodom „zastonjskim", ker bila sva dozdaj velika prijatla; zato bodi rečeno: tudi on ima prav od svoje straui. toliko bolj, ker vem, da mi ne bo denara do čistega v nič djal, kajti sam sem že velikrat skusil, kolik revež je človek, če njegov žep „lačno jedko" dobi.
Poboljšal se bom pa še bolj, povedal in pojasnil vam, da denar, ki že mora biti, ima sicer svojo dobro in koristno stran, je pa tudi lahko naj veči malopridnež, živi in ukoženi Iškarjot, če ga napak obračaš ali če ga vse preveč imaš... Nobena dežela nima toliko zlata, srebra in demantov, kakor Amerika. Na Peruvauskem v Ameriki svoje dni ni noben vojak več služiti hotel, ako ni dobival polnih mavh denara. (Bila je neki voja-šina radovoljua.) Španjoli, ki so bili pervi tje dospeli, so vlačili toliko zlata iz Amerike na Špaujsko, da nihče
ni več delati hotel. Kmetje so zapušali plug in polje, rokodelci svoje delavnice in hiteli so v Ameriko si zlat& nabirat. Španjsko je prihajalo zapušeno, poljedelstvo se je opušalo, dežela je prihajala pusta, žene in otroci so stradali, in govorilo se je že, da bi bilo za deželo morebiti bolje, ako bi nikoli ne bili našli Amerike.
Vidite tedaj, kaj stori preveč denara! Povedal vajn bom pa še tudi. kako denar človeka oslepi, omami in ogluši. Marsikterega tako iz uma spravi, da misli, nedelja je ponedeljek, ter gre, štacuno odpre in v nedeljo blago prodaja, ali dela kot čevljar, krojač, zidar, hodi tergovat itd. Tudi ga ogluši, da ne sliši, kadar o svetih dnevih zvoni k sv. maši. rajši dela hlapčevske opravlja, v pisarnici sedi itd. Denar je tudi to že storil, da je berač dolge leta beračil kakor bi bil naj veči siromak; po smerti pa so pri njem dobili velik kup krajcarjev, grošev, dvajsetic, bankovcev in enacih kebrov.
(Konec «ledi.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Bosanski duhovski imenik in ondotne cerkvene, razmére.) P r^vp osebno vesejje nam je napravila kaj lična knjižicaTTmeuilTTriera i župah nadbnku-pije vrhbosanske i biskupije banjalučke za godi iu 1883*. Poslal nam je lepo delce dober prijatelj iz Sarajeva. Serčna hvala! TüJ^jjervi imenik, ki smo ga videli v slovanskem jeziku; ima tudi tollfcó znamenitega v sebi, da ne kaže precej iz roke ga djati, temuč treba ga je prerah^jati in povedati slovenskim čitateljem, kar v njem dobimo mičnega iu koristnega. Bosna nova iu za vsa-cega občutnega Slovenca zanimiva, zdi se. razgrinja se nam pred očmi, ko ta imenik pregledujemo.
Na čelu kot vvod ima imenik encikliko sv. Očeti od 1. 1881 z napisom: „Uspostava hierarhije v Bosni i Hercegovini", to je: „Zopetno povzdignjenje ali vsta-novljenje cerkvene vlade v Bosni in Hercegovini". V predgovoru k okrožnici je omenjeno, kako se ljubezen Njih Svetosti razgrinja tudi uad Bosno in Hercegovino ter žete ondotne zadeve bolje vravnati in vterditi. K tej želji sv. Očeta je pritegnila dobrota premilostnega cesarja Frančiška Jožefa I. čigar vlada, vravnovaje mnogotere razmere v deželah zasedenih 1. 1878, je poskerbela vrediti tudi zadeve katoliške Cerkve. Vsled tega so nastali dogovori med sv. Stolom iu cesarsko vlado, ki so se doveršili z dogovorom podpisanim mesca julija 1881. Vsleü tega dogovora se je imela v teh deželad zopet vstanoviti cerkvena hierarhija, kteri na čelu bode nadškof Verhbosanski s sedežem v Sarajevu, ter bode zdaj ondi osnoval tudi kapitel. Temu nadškotijstvu poddru-žene bodo škofije: Bji nj a 1 u š k a , TT u v na nj s k a (Mo-starska) in Tr&biujska.
Vzpostavi) te cerkvene vlade so razglasili sv. Oče v dan ss. Cirila iu Metoda s slovesnim pismom od 5. julija 1881. To pismo zdaj verhbosanski nadškof v prevodu razglasuje po „Imeniku" z željo, ktero so sv. Oče o tisti priliki izrekli: „da se med narodi slovenskimi, kteri ljubijo luč, po zagovoru njihovih nebeških zavet-niki£*vera Kristusova vse bolj razširja, in da sétev zve-ličahja kakor iz rodovitne zemlje, po pomoči milosti Božje, bogato raste in se razcveta". V imeniku nasle-duje okrožnica papeževa, in dalje so v imeniku naznanjeni veliki cerkveni dostojniki:
Namestnik Kristusov, naslednik Petrov, poglavar sv. Cerkve: Leon XIII.
Namestnik papežev za Avstro-Ogersko: prevzviš. in presvitli g. Serafín Vauutelli, nadškof Nicenski.
V cerkveni pokrajini Bosanski in Hercegovir.ski nadškof-metropolit: presvetli in preOastni gosp. Jožef Stadler. Poddružeui škofje: presvetli iu prečast. oče Paškal Bu konjič za Mostar; — Banjaluka je še prazna in namestnik je za zdaj metropolit sam; — za Trebinj-sko prazno je namestnik dubrovaški škof Matej Vodo-pič. — Pervostolni kapitel ima za zdaj o kanonike, ki so pp. 1111. «:g.: Jož. Bežič tvicarius generalis), dr. Andr. Jagatir iu dr. Aut. Jeglič.
(Dnije i ledi.)
U Gorice, 14. prosinca. (Posvetovanje novega škofa.) Danes, v nedeljo sladkega imena Jezusovega, imeli smo v naši stolni cerkvi častitljivo in ginljivo cerkveuo slovesnost. Posvečeni namreč so bili novoizvoljeni poreško-puljski škof mil. g. dr. Alojzij Matija Zorn. Ob devetih stopijo prevzv. in prem. g. nadškof z uovoposvečencein v cerkev; njima sta sledila mil. g. dr. Ivan Nep. (ila-vina, škof teržaško-koperski, iu mil. g. dr. IV. Anijan Feretič, škof kerški (Veglia); takrat zadoni s kora veličastni rEcce sacerdos raagnus", kterega je nalašč za to priložnost vglasbil tukajšnji pevovodja C. Tako vsi škofje — med čč. duhovščino in bogoslovci. kteri so bili po obeh straneh, gredo proti Najsvetejšemu, kjer vsi molijo. Potem se je pričela sv. nuiša. Pela se je Mozartova maša z orkestro, ktera je bila ta dan zelo pomnožena. ter zelo močna. Potem sledijo med sv. mašo: polaganje rok na glavo novoposvečenca od vsili treh škofov; nadalje darovanje 2 sveč, 2 hlebov kruha. 2 sodčekov vina, ktera darila novoposvečeui škof v roke da prevzv. gosp. nadškofu kot dar. Posvečevalec blagoslovijo med sv. mašo tudi škofovo palico, mitro, perstan iu rokovice. In tako novoposvečenca, opravljenega v škofovski ornat, intronizirajo ua sredi velikega altarja na sedež, kjer so bili poprej nadškof. Konečuo uovoposvečeni škof (med tem ko se nadškofu vedno bolj približuje) trikrat zapoje: „Ad multos aunos!" (Na mnoga leta); potem se mu zahvali, ga poljubi, kakor tudi oba navzoča škofa. Zelo ginljivo je bilo, ko so novi škof bili intronizirani in so prevzv. g. nadkof stali zraven njih, starček HGleten poleg svojega najmlajšega škofa. Kako ginljivo mora biti za nadškofa, ko vidijo pred seboj o škofe, vse v najboljših letih in ktere vse so sami posvetili. Blezo je malo takih metropolitov, kteri bi toliko časa vladali (28. leto), in kteri bi bili toliko ŠKofov posvetili, kakor naš prevzv. nadškof dr. Andrej Golmajer. Pa kako krepko so se deržali pri vsem opravilu cele 3 ure.
Bog ohrani mnoga leta novejra poreško-puljskega škofa! Mnogo težav se jim je naložilo s to novo častjo na ramena, pa Bog jih bode podpiral. Malo iuia škofija duhovuov, a še manjši ji je naraščaj; kajti v tukajšnjem središnjem semenišči ima le 4 bogoslovce; dobrotljivi Bog bode tudi v tem obziru podpiial novega škofa, da bodo vzgledni mladeniči pristopali v duliovski stan ter si vinograd zbrali v tej mali škofiji. Kakor se čuje. bode vmeščenje novega škofa v Poreču še le 4. sušca; do tačas ostanejo mil. g. škof tu v Gorici.
Za rektorja v semenišču je izvoljen veleučeni mons. Štefan Kocijančič; toda le začasno, ker se je zaradi starosti na vso moč branil prevzeti to čast.
Pri slovesnosti je bil navzoč tudi cesarski namestnik baron Depretis in mnogo druzih odličnih gospodov. Duhovščine je bilo mnogo iz raznih ŠKofij, ljudstva vse natlačeno, posebno po galerijah.
Poreški škofiji iz serca čestitamo, da je dobila tako hitro in takega pastirja, kteri je bil pravi biser v vencu goriških duhovnov.
Iz Gradca. Ker sem v prešujem pisanji nehote do branja prišel, naj še nekatere besede o tem opomnim. Današnji čas ima neko bolezen, ki se razodeva v tem, da ljudjE
preveč pišejo in preveč bero. Ko bi pač hoteli enkrat zbrati vso tisto pamet, ki jo imenujemo zdravo pamet, in se potem, kadar hočejo kaj brati in še bolj kadar hočejo kaj pisati, vselej prašati: Ali je to potrebno? Kaj mi to koristi? Ali je vredno, da se to bere? — Kako malo tiskanega bi obstalo pred to sodbo. Pomislimo le, koliko nepotrebnega, nespametnega nam prinašajo časopisi! Ali mi ne priterdi vsak nepristranski presojevalec. da se več kot polovica stvari piše, samo da se piše, samo da se napolnijo nenasitljivi predali v časopisu. Človek pa, ki si šteje v sramoio, ne prečitati vseh najnovejših izdelkov, čita iu ubija dragi čas s puhlimi rečmi. Mundus vult decipi, iu goljufa se strašno. Ko bi imeli Slovenci to previdnost, da bi ne želeli čitati vsega od kraja, če je /a rabo ali ne; podpirali bi dobre, vter-jeno poštene liste, in tudi kadar hočejo pisati za potrebne, dobre liste, bi se morali vselej prašati: „Ali je potrebno", ali pa: ,.Je li toliko vredno, da se sme natisniti Koliko bolj je treba staviti si pri čitauji ta prašanja pri takih listih, ki polnijo svoje predale s škodljivimi izdelki. Serčno želim naši „Danici" za novo leto mnogo pisateljev, da naj olajšujejo delo vredniku in delajo list vedno bolj potreben in ga vedno z novim življenjem napolnujejo. Čudno bi bilo, akp bi cerkveni služabniki svoj cerkvenPiist zanemarjali? Dopisniki bi včasih lahko bolj na kratko opravili, ftnogo kratkih dopisov! (Se ve, da tudi to „cum grauo salis", kajti: „bre-vis esse laboro: obscurus fio", in važne dogodbe bolj stalen vtis napravijo, ako jih še le nekaka priprava či-tatelju razgerne.) Ko se bode zopet kaj nabralo, Vara zopet kaj pošljem. (Prosimo. Vr.) Veselo novo leto in obilo svetlobe „Danici".	Sv* t
Iz Adrijaoopola, 29. grudna 1882. (Misijonske in Šolske poročila.) Vsako leto pošiljamo poročila o tem, kar je naš misijon zamogel storiti, v teh razmerah, v ktere nas je božja previdnost postavila. S tem hočemo tudi po nekoliko spoluiti svojo dolžnost do dobrotnikov, kteri naš misijon s sv. gorečnostjo podpirajo.
Naša šolska naprava ima: početno šolo s štirimi oddelki; gimnazijo s šesterimi razredi, in semenišče, v kterem so se lansko leto sedmerim poslušavcem razlagali bogoslovski nauki. Med letom imeli smo 79 notranjih, (30 zunanjih učencev in 14 semenišnikov, kterih mlajši hodijo v gimnazijo.
Med 150 učenci, kterih je 107 stopilo v višji razrede, jih je 58 dobilo darilo, 14 pa pohvalne pisma.
Devetega julija smo končali šolsko leto s tem, da so se slovesno razdelila darila. Pri tej priliki so učenci obiluo zbrane poslušavce razveseljevali z godbo in dobrim petjem, ter z moraličuo-verskimi predstavami.
Razun katoliškega tukajšnega duhovstva iu gg. konzulov zunanjih deržav bile so pričujoče tudi naslednje visoke osebe: Nj. visokost Kadri-paša, glavni poglavar te provincije; nj. ekscelenca Vassa Etfendi, poglavar Adrijauopolski in poglavarjev namestnik; oba učena moža in prijatelja šolam; pričujoč je bil tudi vojaški poveljnik divizijski general Vexel-paša z mnogimi drugimi generali in turškimi velikaši.
Med slovesnostjo pregledovali so zelo pazljivo latinske, nemške, francoske in bulgarske sostavke učencev in izdelke iz matematike, zemljepisne karte in risarije, in vse so zelo hvalili. Visokost Kadri-paša je nekaj dni po tej slavnosti v družbi več generalov in druzih gostov o naši šoli tako-le rekel: „Glejte, kako daleč je nekaj redovnih duhovnikov dospelo v vzgoji mladine vsled delavnosti in darežljivosti." Pritoževal se je tudi zoper počasni napredek turških šol primeroma z našimi, ako-ravno imajo več sredstev memo nas. Tega ne poročamo zato, da bi se s tem hvalili, temuč da razveselimo naše
dobrotnike z dokazom, da niso brezkoristni njihovi darovi, ternuč so vidno pripomogli, da je naša odgojilnica dospela k takemu vspehu.
V prejšnih poročilih smo že omenjali, koliko duhovnikov je že odgojil naš misijon, in da je mnogo naših učencev že nastavljenih za vradnike v vzhodnji Rume-liji in pa v kneževini bulgarski. Opomnimo naj le to, da imajo one, ki so dalj ali manj časa bili v naši napravi, zmirom rajše, in da jih vlada rajše sprejemlje, kakor razkolnike, ker se jim sme več zaupati. Tako so višji vradniki sami govorili. Tudi se o dobri priliki pokažejo katoličane, in ne boje se očitno za take spoznavati. V Harmaliji, nekem malem mestu ob cesti iz Adri-janopla v Filipopol, kjer stanuje več naših prešnjih učencev, je nekdo na očitnem vertu enega teh imenoval „gerka" (to je, razkolnika). Ta pa je glasno in odločno odgovoril: „Gospod, vedite, da nisem „gerk", ampak katoličan*; to je bilo vsem pričujoči v spodbudo In vendar je ta mladeneč hodil pri nas le samo v začetno šolo. Fanatizem Bulgarov, ki ima za nas le sovraštvo in zaničevanje, je sedaj po nekoliko zatert.
Razun opravila v šoli imeli smo med letom večkrat misijone v Toposlarju, Saselkevi-u, Dorovkliji, Ra-jadžiku, v Malko-Ternovem, Elaguinu in Pokrovanu. V tej zadnji vasi je bila le polovica prebivalcev katoliška. Pred nekaj mesci pa smo tudi drugi del sprejeli v naročje sv. Cerkve in tako ima sedaj Pokrovau dve cerkvi. Čast. gospod Peter Markov, naš učenec iu pozuejši gojenec gerškega kolegija v Rimu, je dogotovil to spre-obernjenje. Prebivalci pokrovanski so večjidel oglarji, revni in priprosti ljudje; zato je bolj delala milost božja. Naj bo nasleduje v dokaz njihove stanovitnosti v veri. Ob času zadnje vojske se je mnogo rodoviu te vasi izselilo v kneževino bulgarsko, blizo s^vue Plevne. V eni teh družin je bila stara žena na smertni postelji. Prišel je razkolniški duhovnik, da bi ji podal ss. zakramente; žena pa se je branila, rekoč: „Jaz sem se v svoji veri spovedala našemu katoliškemu duhovnu in to mi za zdaj zadostuje; ne morem in nočem iz tvojih rok prejeti sv. zakramentov, in ako bom umerla, želim, da me moji soverniki pokopljejo, ne pa ti."
Tudi v druzih krajih, kot v Akbonarji, Elagvinu, Rajadžiku in Dorovkliju smemo zabiležiti precejšno po-množenje katolikov.	(Konec nasi.)
Iz Amerike. Per ham, 12. grudna 1882. —^Rudeč-kasta1^, Danica" je tudi nas tukaj v daljni Ameriki razveselila; tudi mi novoizvoljenemu kanoniku priserčno vošimo srečo in duhovno zadovoljenje;*) in pri tej priložnosti tudi veselo novo leto 1883, naj bi nas razveselilo s svojim prihodom in podarilo mir Gospodov našim dušam.
Znabiti, da Te bo veselilo kaj slišati z naše severne Minnesote in posebno v zadevah naših indijanskih mi-sijonov.
Enajstega junija, drugo nedeljo po Binkoštih, je bila slovesno posvečena nova cerkev na Beli zemlji (White-Earth^ po preč. opatu Alešu Edelbrocku, in naš preč. ško£ Rupert Seidenbuš so 215 ludijauom podelili sveto Birmo, kakor je bilo poleti" v „Wandererju" bolj obširno popisano. Na Beli zemlji je lep indijanski misijon in več kot 100 odrašenih Indijanov je bilo letos tam Keršenih. Gospod Nace Tomazin je tam popred prav goreče delal in veliko Indijanov pridobil za sveto vero; sedaj, ko se spreobernjeuja Indijanov množijo, so pa pred tremi leti oo. benediktinskega reda ta misijon prevzeli; toraj se je gospod Nace Tomazin zainogel prese-
*) Prav serčna zahvala, bratovski pozdrav, veselo novo leto tudi predragim našim bratom po Ameriki!	Vr.
liti na Red-lake (RudeČe jezero), kjer je pred kakimi 30 leti naš prečastiti rojak Lovrenc Lavtižar pri obiskovanji bolnikov zmerzuil, že blizo brega. Tam stoji zdaj lesena cerkvica srednje velikosti, in je ob nedeljah precej napolnovaua od katoliških Indijanov. Divjaki ob Rude-čem jezeru so resnobni in veroljubni. Ob času preča-stitega misijonarja Lovr. Lavtižarja je bilo le nekoliko Pol-indijanov katoliških, pozneje so jih preč. g. raujki Fr. Pire nekaj kerstili; potem sem jih tudi jaz vsakikrat pri popotvauji kakih dvajset v vinograd Gospodov pripravil, dokler niso preč. g. Nace Tomazin prevzeli tega misijona, kjer sedaj z velikim vspehom delajo za spre-obernjenje Indijanov.
Sv. birmo so preč. g. škof Rupert tam delili to jesen, drugo nedeljo oktobra, tam ob Rudečem jezeru. Hoteli so, da naj jih jaz tje spremljam, ker so mi pota bolje znane in indijansko obnašanje ume vam. Prišli so toraj prečastiti g. vladika že v ponedeljek do mojega zda-njega štacijona v Perham, da sva v torek zjutraj ob petih že od tod odrinila proti Detroit-u, iu od ondod popoldne prideva na White-Earth (Belo zemljo), kjer prečastiti gospod Alojzij, benediktinec, in dve Sestri iz benediktinskega reda, opravljajo sv. misijon med Iudijani.
Tukaj po Ameriki sedanji čas imamo veči del pri glavniših misijonih redovne Sestre, nune, ki otroke pod-učujejo ne le samo v šolskih tvarinah, temuč tudi v lepem keršanskem življenji.
V	sredo jutro odrineva z White-Eartb-a, misijonske štacije, proti Iludečemu jezeru. Pot pelje skoz presek smrečja okoli osemdeset angleških milj daleč med Belo zemljo in Rudečim jezerom. Les je večidel smreka, jelša in bor, semtertje se pa tudi najde veliko cukrovega drevja, javorja, lipe in hrasta. Poleti to pot prav malo rabijo, toraj je zelo zapušeua iu nevarna. Kupci le po zimi svoje reči prekupujejo in prevažajo, kadar sani dobro gredo. Letos, postavim, smo začeli saui tukaj pri nas rabiti že o začetku novembra, in zdaj imam) snega za čevelj na debelo, in kjer ga je veter zamedel, tudi (5 do 8 čevljev. Posebnega mraza še nismo imeli do zdaj, razun 6. in 7. decembra, ko je živo srebro bilo zamerzlo, se sterdilo.
V	sredo-večer toraj se pripeljeva s preč. g. škofom na našega voznika dom, precej trudna iu pretresena zarad nevarne in nepopravljene poti. Naš voznik je imel vprežeua dva konja, pa težak iu močen kmečki voz, na kterem so se toraj prečastiti škof mogli voziti, ker kočija bi po takih potih ne iuogla obstati, bi se polomila. V četertek zjutraj sem v uekoliko obširniši sobi na mizi napravil altar, na kterem sva s škofom maševala, potem zajuterkovala in naprej odrinila. Opoldne smo obstali pri potoku Hay-creek (travni potok); tam sta bila konjiča uapaseiia, ogenj prižgan, čaj iu kava napravljena, nekaj kuhanega mesa in kruha smo sabo imeli, in tako smo južinali pod milim nebom; voz je bil nam posluzil za mizo. Zvečer ni bilo hiše v gojzdu, imeli smo pa platnen šotor, ki so ga nam razpeli Indijaui, iu s škofom sva v tem šotorji prenočila. Noči v oktobru so nekako merzle. najbolj prestrašil pa nas je bil vihar, ki je zbučal (»koli polnoči, pa blisk, tresk in dež s točo namešau nas močil iu preganjal. Drugi dan, petek, je bil sicer vseskozi deževen; ker smo pa z dežniki iu protidežnim sukuom bili prevideui, smo ukljub nevarnih in slabih potov veudar proti večeru prišli srečno do Rudečega jezera, kjer je nas gospod Nace Tomaziu prav prijazno sprejel, in nam bil gorko sobico pripravil. Dru-zega posebnega ni bil mogel pripraviti, ker misijou tam je prav v revnem stauu. Gospod Tomazin je meui bil popred pisal, da naj saj kaj mesa, kruha, riža in družili potrebnih reči sabo pripeljem, da bo zamogel prečasti-temu g. škofu postreči, ker ob Rudečem jezeru se dru-
zega ne dobi, kakor kar Indijani pridelajo: nekoliko krompirja in včasih tudi kaj turšice, če je mraz ne poškoduje predno je zrela. Tudi včasih zamorejo kaj rib naloviti. Druzih reči se tam gori dobiti ne more. Ko misijonar več lét prebiva med Indijani, se jih privadi, in Indijani, ko vidijo, da je misijonar njih dobrotnik, ga spoštujejo kakor očeta, in posebno kadar misijonar vidi, da njegov trud ima vspeh, ga tudi veseli delati v tem delu vinograda Gospodovega.
Tudi tukaj ob Rudečem jezeru so Indijani prav vneti za sveto vero. Gospod Nace Tomazin jih je veliko kerstil te tri leta, od kar je tam gori. Bilo jih je 122 birmovanih 8. in 9. oktobra, večidel odrašenih. Posebno je veselilo Indijane prečastitega škofa videti in se ž njimi pogovarjati. Poglavarji indijanski so se bili večkrat zbrali in se posvetovali s škofom. Perva prošnja je bila, naj jim škof zagotovijo, da bo vedno med njimi misijonar in da bodo imeli katoliško cerkev. To kaže, da je ubogim divjakom resnica, ko sv. vero sprejmejo, da jo hočejo tudi ohraniti in po nji živeti. Veči del njih katoliškega škofa še nikoli ni videlo; toraj so bili prav veseli in zadovoljni, ko so bili birmovani v pričo lepih cerkvenih slovesnost, in ko jim je bila beseda Božja razlagana o birmi, sv. veri in o pravem keršanskem življenji.
V ponedeljek po opravljenih svetih mašah okoli poldne so se preč. škof zopet vračali. Indijani so na dano znamnje vsi pokleknili, da škofov blagoslov prejmejo in se z gosp. Tomazinom slovesno od škofa poslové. Vračaje se smo imeli enake prigodbe po potu, kakor ko smo tje popotovali. Kako so res te pota sterme in okorne se lahko s tega-le previdi. Gospod Tomazin mi je bil pisal, naj mu kakih 10 šip seboj pripeljem, in ko smo bili tje prišli, ni bila ne ena več cela; zdrobile so se bile vse na majhne kosce. Pa pri vsih teh neprilikah in dogodbah vendar človeka veseli, da se Božje kraljestvo tudi tukaj med divjaki tako blagoslovljeno razširja in napreduje. Z Bogom!
Jožef Buh, misijonar.
Slovesen obred pri blagoslovljevanji sob zvecér pred ss. tremi Kralji.
Stara navada je, da se po samostanih in tudi po druzih hišah zveCér pred ss. tremi Kralji sobe blagoslavljajo. Po samostanih se to godi z veliko večerno slovesnostjo. Ob določenem času (ob šestih zveččr) pridejo i v Ljubljani) mašnik iu dva asistenta pred véliki oltar in za pojó „Magnificat"; pevci na koru nadaljujejo. Po odpetem „Magnificatu" zapojeta asistenta pri oltarji: „Reges Tharsis et insulae muñera Offerent. Alleluja." Pevci na koru odgovore: „Reges Arabuni et Saba dona adducent. Alleluja." Potem mašnik: „Kyrie eleison." Pevci: „Christe eleison. Kyrie eleison." Mašnik: „Pater noster." „Dominus vobiscum." Pevci: „Et cum špiritu." Mašnik: „Orernus", in odpoje molitev tega praznika: „Deus, qui hodierna die" itd. Nazadnje „Benedicamus l)om:uo". Reap.: „Deo gratias".
Potem gredó mašnik in asistenta na pevski kor, dalje v sol k) predstojnikovo, in zverstoma po vsih druzih .»obali, v kterih se imenovani obred poje ali moli. Pevci ]>a spremljajo mašuika iu asistenta po vsili sobah in prepevajo sledečo staro pa veličastno pesem :
Dal Déte nam je Betlehen» — Tega leta;
Vesél je ves Jeruzalem!
Toraj srečo zdaj vošimo, Vsi Marijo počastimo S presladko radostjo. Kristus Kralj, mi Te slavimo Z veselo pesmijo!
Iz jaslic gleda sem na nas, Ki gospoduje večni čas. Toraj srečo itd. (Gl. 1. kitico.*)
Vol, osel tam okrog Spozna, da Detek ta je Bog.
Glej, malo mleka ga živi. Ki sam vesoljni svet redi.
Z Device rojen je le-ta, Katera moža ne pozna.
Prišel on z naše je kervi, Pa r&nil kače strup ga ni.
Po mesu ves je nam enak, Po grehu čisto nič ni tak;
Da storil vboge nas ljudi Bogu podobne, sebi bi,
Iz milosti je nam poslan: O hvaljen bod' božični dan!
Prišel po Devi si v naš rod; Prehvaijen bodi, o Gospod!
Trobenta, struna, orgelj glas Preslavljaj Ježčka vsaki čas!
Tri Kralje zvezda pripelja Tje, kjer je revna štalica.
Možjč le-ti iz Jutra so, Darila Ježčku nesejo.
Vsi k Detetu pristopijo, Za Kralja ga pozdravijo.
Kadila, mire in zlata Sabejcev vsaki dar mu da.
Z nebes povelje pride zdaj: „K Herodu ne hodit' nazaj!"
Ko ta ukaz zaslišijo, Molitev berž opravijo.
Nihče ne vpraša: kara šel bom? Vsi vernejo na svoj se dom.
Divja brezbožni že Herod, Prašaje: Dete kje je? kod?
Zdaj jeza kralju se zbudi: Preliva se nedolžna kri.
Se sliši mater bridki jok, — Po Betlehemu vsem je stok.
V Egipet Jožef že hiti, Ko angelj bežati veli.
Le Jezusček se zdrav otmč, Ko druge meč poseka vse.
Bogu naj slavo vsi pojo. Ker zdaj je vse dopolnjeno.
Na duši blagor, na teles1 Dodeli nam. Gospod z nebes!
Ti blagoslovi nas, Gospod! Ohrani zdrave nas povsod.
*) Pont.vl:a se pri vsakem odstavku.
Iz Tvoje blage milosti Naj zemlja bogat sad rodi.
Napolni svet živin'ce, tic. Goved prav tolstih in ovčic.
Od nas odverni vsako zlo, Le dobro v delež nam naj bo.
In ko pritiska zadnji čas, O sladki Ježček, sinil' se nas!
Nebeško radost nam dajaj Od vekomaj do vekomaj!
O hvaljen bodi večni Bog Nam Trojedini krog in krog!
Zdaj pa zahvala Večnemu, Zahvala Vsedobrotnemu!
V. Kralji s Tarza in otokov darov neso. Aleluja!
Odg. Kralji z Arabije in Sabe mu daril dariyejo. Aleluja!
Razgled po svetu.
Cerkvena svoboda Da Ruskem Oudne so pota božje vodbe s sv. Cerkvijo. Ob času, ko so skoro vse vlade katoliških narodov sovražne Cerkvi in papežu, je pa Cerkev v naj večem razkolnem cesarstvu, na Ruskem, zadobila svobodo, — in mogočna pruska ji zaviduje, da jo je v spravi z Rimom prehitela. Katoliška Cerkev je po pogodbi z Rimom rešena okovov, ki so jo oklepali poslednjih dvajset let. Tako je ruska vlada pa tudi za-se dobila v katoličanstvu čversti jez proti prehudim rudeč-karskim in nihilistiškim početjem, samo da Rusija tudi vse spolnuje, kar je obetala. Pač bi se tudi po druzih deželah vse drugač godilo vladavcem in narodom, &ko bi bile ostale verne papežu iu Cerkvi.
Ako bi bil Gambetta, stavši na čelu francoski deželi, zvest svoji s v. Cerkvi, bi bil gotovo še zdaj mogočen in zmagoslaven; ali strahotna osoda: njegov zoper Boga in Cerkev začeti boj je v njegovih naj boljših letih presekala roka zauikarne ženske. Kolika sramota za novega preošabnega Holoferna! „Strahotna osoda!" je boje Gambetta klical na smertui postelji.
Francosko. Framas'»ni imajo še veduo polno komedij s truhnobo svojega Gambetta. Poprej so se nezmerno prizadjali, da bi njegovo truplo v Parizu ostalo, zdaj pa ko so ga v Nico odpeljali, zopet hočejo, naj bi ga v Pariz nazaj spravili! Ali imajo ti ljudje le iskrico zdrave pameti? Ako bi jaz ne veroval v prihodnje življenje, bi moje lastno in druzih truplo po smerti imelo tako malo cene, kakor koža in kosti kake mertve živali. Vsi narodi so trupla svojih mertvih le zato cenili in spoštovali, ker so verovali, da na uuem svetu dalje žive. Mnogi pogani so jim zato še v grobe živeža dajali. Kako pa ti brezverci imajo toliko skerb za gnjilo truplo, v čegar dušo ne verujejo, to je res čudno. Zato je strahota le videti človeka, kteri v svojo lastno neumerjočnost ne veruje; to je pošast od človeka!
Vračanje v Egipt Pod tem naslovom Ratisboo (v svojem letniku: „Jeruzalem", snopič za mesec gruden 1882) naznanja marsikterih mičnih. pa tudi učnih dogodb. Tako n. pr. so „Sijonske hčere" bile primoraue zapustiti svoje odgojišče v Ramli egiptovski in bežati k svojim tovaršicam v Jeruzalem iu v Suiirno, da odidejo naj večim nevarnostim od strani hudodelnikov. Ko so pa Angleži urno vojsko doveršili, se je Egipet zopet pričal
obljudovati. Tudi Sijonske hčere, ki so bile pribežale ▼ samostan svojih tovaršic, v „Ekce-Homo" v Jeruzalemu, so se vernile v Egipet, in Ratisbon poterja. da so svojo lepo napravo v Ramli našle brez naj manjšega poškodovanja (iutact), iu to Ratisbon imenuje „zares čudežno obvarovanje sredi vsih razdjanih posestev na okrog". K sreči je ta hiša Naše Gospe Sijonske nekaj tednov služila za prebivanje prevzviš. vojvodu Connaught-u, ter njegovim Častnikom in oddelku kraljeve straže. Ratisbon jim daje to-le lepo spričevanje: „Mora se reči v čast angleškim vojakom, da so spoštljivo -irizanašali vsemu, kar je bilo v redovniškem samostanu; niso odbili nobenega križa (kakor pa surovi fraucoski framasoni na Francoskem!), ne zdrobili kake štatve Marije Device; kapela je bila obvarovana vsakterega oskruujeuja, vse je bilo uajdeno na svojem prostoru: po omarah družine in sakristije se ni pogrešala nobena stvar, in tako celd do predalov gojenk, ki so priče poštenja in doveršenega reda (discipline) angleške vojaščine." (To pohvalo uaj bi zvedile vse vojne vesoljnega sveta in posnemale v vojskah.)
Č. g. Dupuis, duhovni pastir Sijonskih hčer v Ramli. se je zarad bolehnosti še le kacih štirnajst dni pozneje vernil na svoje mesto. Na poti iz Jeruzalema proti Jafi se mu je voz zvernil in je sam padel; ni se poškodoval, pa v Jafi je spazil, da je zgubil pismovnico s pismi in papirji z denarno ceno. Terpel je pogumno svojo zgubo in ni več mislil na to; kacih šest tednov pozneje pa ubožen zainurec zgubljeno pismovnico prinese v samostan „Ekce-Homo". V svoje veliko začudenje, pravi Ratisbon, smo v nji našli pisma in denarne papirje. „Slava toraj poštenemu zamurcu!" Tudi je pohvalil francoskega konzula, da je prav očetovsko dobroto skazoval za omenjene osebe na njihovem begu.
Koliko gledišč je pogorele ? enea stoletji! Nek
list „za zavarovanje" kaže sledeči pregled: Do leta I87i»
na šteje 252 pogorišč ▼ glediščih. Sreduji obstanek enega gledišča je 22 let. Izmed navedenih 252 jih je 5 pogorelo še preden so se odperle, 70 jih je terpelo po 5 38 jih ni doseglo 10. leta, 45 ne dvajsetega. 27 ne tridesetega. 12 ne štirdesetega. 20 ne petdesetega, 17 ne šestdesetega, 7 samo jih je stalo so let, 8 jih je prestalo eno stoletje in samo 3 še več. Dvakrat zapored jih je pogorelo 37, 8 in sicer največih po trikrat, 4 so čutile po štirkrat grozovitost ognja, in narodno gledišče v \Va8hingtonu je pogorelo petkrat.
Tudi število nesrečnih v teh pogoriščih se nahaja v dotičnem poročilu u. pr.:
Leta 1772 v Amsterdamu 18 oseb, „ 1778 v Saragossi 157, „ 1781 v Parizu 21, „ 1781 v Nantesu 7, „ 17(J4 v Capo d' Istriji (Kopru) 1000, „ 1811 v Richmondu 78, „ 183») v Petrogradu 800, r 1838 v Ankoni 2,
„ 1845 v Kantonu ranjt^... 1700, mertvih 1070, „ 1*4«) v Quebeku 200. „ 1847 v Karlsruhe ranjenih 200, mertvih 03, „ lfc53 v Moskvi 11,
„ 1857 v Livorni ranjenih 200, mertvih 100, „ 1872 v Tsin Tsiu-u ranjenih 000, r 1*7») v Brooklin-u 283. „ 1877 v Moutpellier-u 400, „ 187 7 v Filadeltiji ranjenih 10. mertvih 13.
Temu poštevu pa še niso privzeta pogorišča zadnjih 4 let. Pa ravno v zadnjem času, zlasti lausko in predlansko leto so bile take nesreče še najbolj pogostne in primeroma naj grozovitiše. V živem spominu je še požar
Ringtheatra, v Niči, v Rouen-u itd. Glediščina poslopja 80 pogostoma postale satanove gostilnice, — ogenj in druge šibe ima pa le še vedno nebeški Oče v rokah!
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
22. prosinca. Ss. Vincencij in Anastazij mm. — 23. Poročenje Marije D. — 24. S. Timotej. — 25. Spre-obernjenje s. Pavla. — 26. S. Polikarp. — 27. S. Janez Zlatoust. — 28. Seksagezima ali druga predpepeluična nedelja. S. Pavlin, Oglejski patr.
V molitev priporočeni:
Že dalj časa bolan duhovni pastir prav iskreno priporočen za zdravje, ako je Božja volja. — Pijanosti vdan mož za spreobernjenje. — Bolna oseba za pomoč.
—	Oseba za spreobernjenje. — Na nogi bolna gospodi-čina se priporoča v molitev, da bi ji Bog na prošnjo Naše ljube Gospe presv. Serca še dal ljubo zdravje. — Bolan duhoven za zdravje, če je Božja volja. — Bolna oseba za zdravje.
Pomočki k modrosti.
(Ii Pregovorov III.)
16.	pros. Moj sin, ne pozabi moje postave, in tvoje serce naj ohrani moje zapovedi; zakaj dolgo življenje, dobre leta in pokoj ti bodo prinesle.
17.	Usmiljenje in resnica naj te ne zapustite; na vrat si ji obesi, in na table svojega serca si ji zapiši (vedno imej pred očmi dobrotljivost in pravičnost in globoko v serce si ju vtisni): in našel boš milost in prijaznost pri Bogu in pri ljudčh.
18.	Zaupaj v Gospoda iz vsega svojega serca, in ne zanašaj se na svojo razumnost.
19.	Na vsih svojih potih misli v njega (Gospoda), in on bo tvoje stopinje vodil.
20.	Ne bodi sam pri sebi moder; Boga se boj, in hudega sejrari.
21.	Časti Gospoda s svojim premoženjem...
22.	Tepenja Gospodovega, moj sin, ne otresuj od sebe; in naj ti ne upada serce, kadar te on strahuje; zakaj kogar Gospod ljubi, ga tepe, in ima nad njim do-padajenje, kakor oče nad sinom.
23.	Blagor človeku, kteri modrost ljubi, in ima obiloo razumnosti. Nje pridobitev je boljši, kakor kupčija s srebrom, njen sad boljši, kakor naj boljši in naj čistejši zlato.
24.	Ona 'modrost) je dražji, kakor vse bogastvo, iu kar koli si kdo želi. se ne more z njo primerjati.
25.	Dolgo življenje je v njeni ^modrostini) desnici, in v njeni levici bogastvo in čast. (To je, modrost še tudi časne dobrote z obema rokama — z vso obilnostjo
—	deli.)
20. Njene i.modrostine) pota so lepe pota, in mirne vse njene steze.
27. Drevo življenja je njim, kteri jo (modrost) sprejmejo, iu kdor jo obderži (kdor je stanoviten v modrosti). je srečen.
2*. Moj sin. naj ne zgine to spred tvojih oči. ohrani postavo in dobe» svet, in tvoja duša bo življenje imela, iu tvoje govorjenje bo prijetno.
Listek za raznoterosti.
Katoliška družba v Ljubljani obhaja 24. t. m. o V»7 zvečer občni zbor, h kteremu vljudno vabi svoje društvenike.
Cerkvena milost. Občespoštovani rodbini Le vi čni-kov in Globočnikov v Železnikih ste od sv. Očeta Leona XIII odlikovani s podeljeujem popolnega odpustka in papeževega blagoslova 2a smertuo uro do o. rodu. Res lepa milost!
Velika starost. V Grand-Itiver-u v Kanadi, kakor piše rHlasu amerikanski, je nedavno umerla Ana Gil-vray iz Škotskega, goreča, katolikinja, stara 121 let.
T&n je xe preveč te svobode Svet hoče včasi ve-diti, da na svetu je ni svobodnejše dežele, kakor je Švica. In v tej deželi je boje 10.000 zuriških občanov velikemu svetu izročilo prošnjo: naj se zopet vstanovf tepe nje z leskovico in, obešanje hudobnežev.
Tirjanje v grudna. „Ce mi v osmih dueh ne plačate, vas moram tožiti." „Kaj, v osmih dneh? Pomislite vendar, kako so ti dnevi kratki!"
Za novo leto Hčerka v neki napravi je materi pisala in prosila, naj ji pošlje kako ogledalo. Mati, modra žena, ji pošlje tri ogledala: pervo, pravo zerkalo s podpisom: „Taka si;" — drugo, mertvaško glavo, z napisom: „Taka boš;" tretje, podobo brezmadežnega spočetja Marije D., z napisom: „Taka bodi!" Poslednji dve ogledali naj bote priporočeni za novo leto tudi Slovencem, posebno pa lahkomišljenim in nepremišljenim obojega spola.
Dobrotni darovi.
Za Študentovsko kuhinjo: Ö. g. Jan. Tavčar 2 gL 40 kr. — Č. g. župnik Št. Šranc 1 gl. — Č. g. župnik Matija Absec 2 gl. 60 kr. — Č. g. župnik Fr. Jarc 1 gl.
—	M. G. 50 kr.
Za družbo sv Vincencija: M. G. 50 kr. Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: C. g. Jan. Tavčar 1 gl. — Neimenovana dobrotnica 1 gld.
Za opravo ubožnih farnih cerkev naše Škofije: Ne' imenovana 80 kr. — Gospodičina pl. Gandinova 5 gld.
—	Iz Mirne 11 gl. — Neimenovana 45 kr.
Za »v. Učtita: C. g. J^n. Tavčar 2 gld. Za afrikanski misijon: Franca Lovšin 1 gl. Za naj potrtbniši misijone: Č. g. Jan. Tavčar 3 gL
—	M. G. 50 kr.
Za sv. Lfetinstvo: 0. g. Jan. Tavčar 2 gl. — Ne-ktere gospe 1 gl. 40 kr. — M. G. 50 kr. — Č. g. župnik Fr. Jarc 5 gld. — P. B. V. 5 gld. (Op. Zadnjič je bilo,to po zmoti pod napisom: „Za Pariško brat." Vr.)
—	Č. g. Ant. Kukelj 1 gld. — 0. g. kat. Anton Keržič 20 gl. — Gospodičina Kristina Bernard 5 gl. 58 kr. — Č. g. Blaž Petrič, župnik v Blagovici, 7 gl. — Polona Hrovat 1 gl. — Marija Franc 1 gl. — Neža Burkhard 24 kr. — Franca Lovšiu 48 kr. — Neimenovana 1 gl.
—	Helena Nagode 72 kr. — Iz Kranja po Kaucil. Mesner 60 gl. od deležnikov.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. Jak. Kr. na Tr.: Naročnina izroč. založništvu. — G. Feid. L — k: I.istnico oddali založništvu. — G. Ant. Sv. v Kamniku: Pomoto naznanili založil, in se bo popravilo. — Gg. Mat. Abs. in Jan. Tavč.: Naročnino oddali pri založn.
Odgovorni ®reduik: Luka Jrran Tiskarji in saloiniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.