Leto I.
[H.49752
Ljubljani, 13. marca 1920.
št. 1.
UJED
JENJE
Mar:-: is Engels: Proletarci vseh dežel, združite se 1
Izhaja vsako sredo in soboto. — Ursdništvo in upravništvo: Ljubljana, Krekov trg štev. 19. — Mesečna naročnina 5 K. — Posamezna številka 60 vin.
Naš program.
„Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najglobje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne le hrepenenje I Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj nove zgradbe."
Ivan Cankar.
Roka, ki drži dleto in kleše granitni kamen nove zgradbe, gmotno in duševno osvobojenega ljudstva, je težka, pridna in poštena roka v desetletnih soeijalnih bojih in v spoznanju štiriletnih strašnih zločinov svetovne vojne prerojenega socijalističnega delavca.
Ta delavec si je v težkih razmerah sekal pot v novi svet, vstvarjal pogoje svojega boljšega življenja v imenu ideje, ki sta jo velika propovednika človeškega osvobojenja Karl Marx in Fridrik Engels oznanila pred 72 leti v svojem komunističnem manifestu. Ta ideja ga je dvignila, ta ideja ga je združila. Ž njo je zrastel in — shodil.
Ves razvoj svetovnih dogodkov, ki so imeli na tesne razmere malega naroda še hujše učinke, kakor na razmere velikih celot, je pospeševal njegov boj ter dan za dnem glasno potrjeval, da je njegovo neizprosno razredno stališče pravo, da je le v tem njegova rešitev.
Francoska revolucija je proglasila politične pravice človeštva, ni pa rešila soci-jalnega vprašanja. Razrednih razlik se ni odpravilo. Delavstvo je ostalo gospodarsko zasužnjeno. Politična svoboda brez gospodarske enakopravnosti je grdi nezmisel, laž-njiva prevara. Že Blanqui sam je pred štiridesetimi leti spričo orjaških bojev francoskega proletarijata proti francoski finančni kliki opravičeno vzkliknil: „Kaj nam govorite o svobodi, kdor je reven, je suženj 1“
Vsa socijalna zgodovina devetnajstega stoletja je na eni strani zgodovina neprestanih bojev za odpravo razrednih gospodarskih razlik, na drugi pa za ohranitev in utrditev teh razlik. Koncentraciji kapitala je morala slediti koncentracija delavstva. Spor med obema tabora je postajal hujši in hujši, diferencijacija in ločitev globlja.
Prorokovanja komunističnega manifesta so se uresničevala. Grupaciji kapitala 'v državi &6 sledile velike kapitalistične grupacije med posameznimi državami, ki so vsled silne industrijske nadprodukcije in prevladajočega konkurenčnega načela kmalu prišle ostro navzkriž ter izzvale neizogibno svetovno vojno. Socijalističnein voditeljem je moral biti vzrok vojne že na podlagi Marxove teorije takoj razumljiv in nastop jasen. Če se to ni zgodilo in so bile žrtve tem večje, je to pripisovati prevladajoči kompromisni, oportunistični politiki socijalističnih voditeljev zapadne Evrope. Vsled tega smo morali kasneje tudi slovenski socijalisti usmeriti svojo taktiko v smislu novih, po vojni povzročenih razmer.
S porazom nemškega militarizma in ustvaritvijo novih držav smo pa kmalu zopet spoznali, da ni zmaga antantinega imperijalizma ustvarila najmanjšega ravnovesja, niti naj-primitivnejših pogojev mirnega demokratičnega razvoja. Prav nasprotno. Spoznali smo zlasti pripadniki novih držav, da smo v hipu, ko smo se rešili prejšnjih zatiralcev, postali plen antantinega imperijalizma. In spoznali smo istočasno, da se lastne buržoazije v ničemer ne razlikujejo od tujih.
Naš razredni položaj je ostal isti, zato je bilo treba, da tudi naše strankino delo, naš program in naša taktika odgovarja povsem spoznanim dejstvom, da rešimo sebe, da rešimo jugoslovansko ljudstvo.
Ruski proletarijat je svojo nalogo prav razumel. Ostal je do skrajnosti zvest svojemu razrednemu stališču, ni paktiral, vrgel je carizem ter proglasil gospodarsko enakopravnost kot temeljni zakon ruske socialistične republike. Izpopolnit je delo francoske revolucije. Rešil je človeka socijalao in s tem tudi politično. S tem je obenem stopil socijalizem v novo fazo praktičnega udejstvovanja.
Preokrenil se je obraz zgodovine. Čutili smo vsi, da se je začelo novo stoletje delavskega zmagovanja. Vsi, razven peščice sebičnih voditeljev, ki so postavili sebe nad vse, kojim je bila delavska stvar predmet barantanja! Za te niti ne pišemo. Obsodili so se sami.
Naš program je — marksistični socijalizem.
Nimamo nobenih pretiranih iluzij o resnični moči jugoslovanskega delavstva, ki se večjidel komaj razredno kristalizira, nismo nobeni prijatelji prenagljenih skokov, nepremišljenih korakov. Presojamo naš položaj reelno, kakor sta nas učila Marx in Engels. Vemo pa, da je ziasti v sedanjih zgodovinskih in še posebej v naših jugoslovanskih razmerah prvi začetek vsake uspešne soci-jalistične politike v organizaciji in ujedinjenju vsega jugoslovanskega proletarijata. To je prvo, to je glavno. Potreba ujedinjenja leži na dlani, tako z ozirom na notranji kakor tudi na zunanji položaj. S tesnim ujedi-njenjem jugoslovanskega delavstva bo šele resnično ujedinjeno jugoslovansko ljudstvo. Le ujedinjeni proletarijat more zlomiti notranjo reakcijo ter prekrižati vse načrte antantinega imperijalizma na našo škodo.
Kdor noče ujedinjenja, ta je izdajalec našega ljudstva. Voditelji stare socijalno demokratične stranke niso tega hoteli, zato jih je delavstvo zapustilo
Slovenski delavec noče biti zadnji v krogu probujenega ljudstva. Zaveda se, da je le on nositelj osvobojenja, ki pride neizbežno iz zmagovite Rusije, ki je že postavila gra-nitični temelj novi zgradbi. On dela za novo socijalno življenje in za kulturo slovenskega ljudstva.
Ž njim pojde razvoj dogodkov, ž njimi pojdejo vsi, ki so iskreni prijatelji življenja in svobode.
Uredništvo »Ujedinjenja".
Citate! j ©mn.
Radi tehničnih zaprek v tiskarni smo primorani izdati prvo številko samo ha dve strani. Čitatelji naj potrpe. Prihodnjič izidemo na štiri strani, in sicer dvakrat tedensko. Upamo, da nam bo v kratkem mogoče iziti trikrat na teden in nato dnevno. Vsi sodrugi naj nas pridno podpirajo tudi z nabiranjem za tiskovni sklad. Branili bomo pošteno delavsko stvar. Cena listu je razvidna pri glavi. Nobena delavska družina ne sme biti brez »Ujedinjenja".
Počasi, počasi!
Naš izstop iz stranke ter ustanovitev delavske socijatistične stranke za Slovenijo je spravilo »Naprej4* iz ravnovesja. Zapuščeni »voditelji** kar besne. Takih napadov ni še bilo čitati v slovenskem listu. Odlikujejo se po surovosti in neumnosti. Razume se, da jim mi niti v tem oziru ne bomo sledili. Pravimo jim 6amo: Počasi, gospodje, počasi 1
Žal vam bo za te napade, ki so vas dovolj razkrinkali in ki nas silijo, da polagoma, mirno in brez kričanja pojasnimo vaše delo „za proletarijat“.
Pokazali bomo, da ste bili in da ste še vedno proti ujedinjenju, pokazali, kako ste
postali poverjeniki in ministri, kako ste se potegovali za ravnateljska mesta pri državni industrijski banki itd. Ko bomo to izčrpali, pride na vrsto drugo, če bo treba.
Spor, ki je načelnega in taktičnega značaja. se hoče spremeniti v osebni ooj.'Prosto jim! Pa jim ne bo niti to pomagalo.
Mi ostanemo skrajno mirni in pravimo samo: počasi, počasi!
„Kaso smo rešili!"
Nobena beseda od naše strani ne bi mogla bolj kerakterizirati mišljenje nekaterih voditeljev stare, mrtve JSDS, kakor ravno ta vzklsk, ki se je takoj po našem izstopu ponavljal v »Napreju**. »Kaso smo rešili 1“ In če je kasa rešena* koliko je še ostalo v kasi, se ne pove, je jasno, da delavec ne bo izstopil iz njihove stranke, ker njemu gre, vsaj po mnenju teh voditeljev, samo za »kaso“, ne za socijalizem, ne za razredni boj in poštenost v stranki. Slabo poznajo delavca. Zato imajo sedaj razkol. Če so rešili prazno kaso, niso rešili svoje časti in časti socija-lizma!
Denuncirajo.
Konšiatiramo, da je »Naprej“ objavii v zadnjem času nekaj notic proti sodr. Lemežu in drugim, ki imajo očitni denuncijatski namen. Ta namen je pa zlasti očiten v notici o »laških mahinacijah**. Reveži. Niti to jih ne bo rešilo. Tudi o tem bomo še pisali. Čobalove metode zmagujejo.
Na Etbina Kristana se sklicujejo.
Osamljeni voditelji JSDS so poslali na nekatere zaupnike okrožnico, ki mrgoli napadov na ljudi, ki so se zbrali v, delavski socijalistični stranki za Slovenijo. Govore o lopovih, tatovih itd. Kopijo te okrožnice, ki nam jo je pravkar poslal zaupnik iz revirja, smo shranili za spomin. V okrožnici govore tudi o Etbinu Kristanu, češ, da soglaša z njimi. V imenu Etbina Kristana protestiramo proti izrabljanju njegovega imena v take nečedne svrhe, pri takih okrožnicah. Če soglaša Etbin Kristan z našim socialističnim delavstvom ali ne, bodo sodrugi zvedeli v najkrajšem času in na način, ki bo tiste, ki so okrožnico razposlali, še hudo bolelo.
Kdo je povzročil razkol, v
Desničarji pravijo, da levičarji. Oni da so razbili enotnost stranke, slogo delavstva itd. Pribijemo: Strankin zbor je sklenil, da se ima slovensko ljudstvo ujediniti z ostalim prolctarijatom v državi in da ministerijalizem nc sme biti temu ovira. Vzlic temu so desničarji vztrajali pri svojem ininisterijalizmu in še potem, ko so izstopili iz vlade sklenili na seji izvrševalnega odbora, da se ne odrekajo ministerijalizmu, dasi jim je bilo znano, da na tej podlagi ni mogoče izvesti ujedinjenja. Sklepi strankinega zbora so bili objavljeni v »Napreju** in ravno tako sklepi izvrševalnega odbora. Čitatelji naj primerjajo.
Kdo je toraj izzval razkol?
Masa in voditelji.
Delavsko gibanje ni nastalo, ker so ga hoteli posamezniki. Vzraslo je samo iz gospodarskih razmer kapitalistične družbe. Izkoriščanje je ustvarilo delavsko gibanje, jo vzbudilo nezadovoljnost med delavskimi masami. To gibanje je naperjeno proti meščanski družbi, proti privatni lastnini na rudnikih, tovarnah, zemlji. Kakor ima reka svojo pot, ki ji jo je začrtala narava, tako ima tudi delavsko gibanje svojo pot, neodvisno od volje posameznikov.
Izkoriščanje je vzbudilo v proletarijatu razredno zavest, proletarijat je pričel čutiti, da je
Stran 2.
UJEDINJENJE.
Štev. 1
družba razdeljena ▼ dva tabora, v tabor izko-rižževalcev in v tabor izkoriščancev. Ta čut je povzročil, da so je pričel proletarijat organizirati v znamenju razrednega boja. Čim bolj se je razvijala kapitalistična družba, tem bolj so naraščale delavske armade. Svetovna vojna pa je ta razvoj še bolj pospešila. Brezmejno izkoriščanje in zmaga delavstva v Rusiji je povzročila, da so delavske organizacije po celem svetu ogromno narasle. Te mase pa so danes ne zadovolje več z izboljšanjem mezd, z raznimi socijalnimi reformami. Te mase hočejo mnogo več, hočejo odstranitev buržoazije.
Pravijo: masa je noumna, maso je treba roditi, posamezniki so poklicani, da jo vodijo in komandirajo. Na to stališče se jo postavila Bkupina, ki je zvodila socijalno demokratično stranko v Sloveniji v močvirje malomeščanstva. Ali kaj so jo zgodilo? Zgodilo se je to, kar je naravno. Ta masa se je končno uprla tako-zvanim ^delavskim voditeljem11. Slovenska delavska masa je krenila svojo pot. Dejali bodo, da bo to storili posamezniki. Ali ta njihova trditev kaže, kako so kratkovidni, da niso prodrli v zakone kapitalističnega razvoja, da so zašli v malomeščansko plitvost. Niso opazili, da so se najprej uprli železničarji in šli svojo pot. Njim slede danes ostalo delavske mase. Ni se to zgodilo, ker so to hoteli posamezniki, zgodilo se je, ker jo to zakon proletarijata. Za razumevanje in spoznavanje delavskega gibanja je ta pojav velike važnosti.
Slovenski delavec ni imel prilike, da bi si pridobil socijalistične vzgoje. Takozvani voditelji •e niso mnogo zmenili zanj. Sli so sicer med delavstvo, ali socijaliatično vzgoje mu niso prinesli, ker sami niso bili prepojeni ž njo. Shodi ne vzgajajo, zlasti ne shodi kot so vrše v Sloveniji. O socijalističnem nauku je naš delavec kaj malo ališal. Zato je ostal neveden in samo poslušal, če je kdo prišel k njemu. To dejstvo je zavedlo omenjeno skupino, da je mislila, maso je treba komandirati in ona ee mora slopo pokoriti. Po Bvetovni vojni se je stvar predrugačila. Delavstvo jo marsikaj izkusilo in se ni hotelo več slepo pokoriti. Uporni duh je živel v delavskih masah, samo uveljaviti so ni znal, ker je manjkalo vzgoje. Začele so se politične šole, ki so prinesle socijalistični nauk med delavstvo, prinesle pa tudi vzgojo za nastop in kritiko. Iz delavske mase so vstali talenti, ki se doslej niso mogli razviti, ker se za nje ni nihče brigal. Mir je izginil, v revirjih se je pričel boj s temi pozbujenimi delavci, ki se niso več hoteli slepo pokoriti in ko so pričeli misliti z lastno glavo.
Pričel se je zdrav razvoj. Delavske organizacije so dobile ljudi, vzgojene v duhu čistega socijalizma. Pričela je kritika, pričelo se je novo delo.
„Delavski voditelji“ pa so v zmislu svojih nazorov o masi sklepali v izvrševalnem odboru, kršili resolucijo strankinega zbora, kršili strankini itatut. Ali časi bo minuli. Masa se jo uprla, masa jih zapušča in pojde svojo pot. V bodoče pa bo poskrbela, da noben več ne zadobi skomin po „ voditeljstvu1*. Socijalistična armada pozna samo vojake in ne oficirjev, vojake, ki imajo zvesto izpolnjevat svojo službo in ničesar dru-zega. To pa tako dolgo, dokler izvršujejo voljo delavske mase. Organizacije pa morajo vršiti •trogo kontrolo nad svojimi vojaki — zaupniki.
1. m.
Ljubljanski zaupniki za »Delavsko socijalistično stranko za Slovenijo".
T »obot« zvečer se je vršil v Mahrovi hiši polno obiskan Bhod vseh (79) strokovnih zaupnikov. Poročalo se je o razkolu, o postopanju desničarjev in o pisanju „Naprejau. Vladalo je veliko navdušenje. Soglasno je bila sprejeta »adednja resolucija:
„Zaupniški zbor okrožne politične organizacij« za Ljubljano in okolico, zbran polnoštevilno n& posebnem zborovanju v Mahrovi hiši 6. marca 1920, izjavlja ponovno, da soglaša popolnoma • sklepom širšega osrednjega odbora, ki jo pretrgal vsako vez z lažisocijalitičnimi, Bebičnimi voditelji JSDS ter javil izstop organizacije iz iste in osnoval novo Delavsko socijalistično stranko za Slovenijo, ki bo hodila mirno in zavestno staro pot pravega, Čistega in poštenega socijalizma, kakor ga je začrtal veliki mojster »ocijalistične vede Karel Marx v svojem komunističnem manifestu. Voditelji JSDS so se postavili » svoj* egoistifao politiko, ki j« izrab-
ljala cilje in interese slovenskih delavcev v osebne svrhe maloštevilne klike, ki se jo neprestano lovila za ministrskimi in poverjeniškimi sedeži, izven delavskih vrst, izdali so socijalistično stvar ter brezobzirno poteptali vso sklepe strankinega zbora, ki je nepreklicno določil, da se ima slovensko delavstvo združiti z ostalim proletarijatom v državi. Dolžnost vseh zvestih pristašev čiste socijalistične misli je zdaj, da delajo za okrepitev novo socijalistične stranke s tem, da privedejo v njo čimveč novih članov.
Zaupniški zbor odobrava manifest na slovensko delavstvo, kakor ga je izdal pripravljalni odbor nove socijalistično stranke, ter obsoja naj-odločnejše klaverne izbruhe „Napreja“, ki vzbujajo smeh, ker kažejo na „plemenitostu in duševni razmah pisca omenjenih napadov.
Ločitev od stare, sedaj mrtve stranke ni delo posamaznikov, marveč ogromne večine organiziranega delavstva, ki je odločno tirjalo očiščenje v socialističnih vrstah. To delavstvo ni prodano ne klerikalcem, no Italijanom. Tisti, ki so se prodali meščanskim vladam, naj molče! Za seboj imamo vse poštene socijalisto in organizacije.
Delavstvo pristopa k naši stranki.
Vest, da se je ustanovila nova Delavska socialistična stranka za Slovenijo, ki bo hodila mirno razredno pot in v kateri no bodo več odločevali ljudje, ki so sebe in staro stranko kompromitirali, ker so jo prosto izrabljali v svoje namene, je izbudila med vsem našim delavstvom veliko navdušenje. „Čas je bil“, so pravili zaupniki, „skrajni čas, da očistimo naše vrste.u Pristopile so takoj k nam nešteto organizacije, zlasti o n e v va ž n ej š ih d ol av-skih krajih. Postojanke v Trbovljm, Zagorju, Jesenicah itd. so bile takoj v našem taboru. Vršila so se nešteta zborovanja, povsod so se delavci izrekli za našo stranko. Bili smo sami presenečeni. Uspeh je gotov. V prihodnjih številkah bomo prinesli poročila o zaupniških in drugih zborovanjih v raznih krajih in o tozadevnih sklepih. Začasno s poročilom o zborovanju na Jesenicah, ki ee ie vršil kakor sledi:
Jesenice. Delavstvo na Jesenicah je že dolgo časa z nevoljo sledilo politiki, ki jo je zasledovala socijalno demokratična stranka. Našim ljudem ni šlo v glavo, da na eni strani vedno nastopamo proti kapitalistom, na drugi strani pa sede zastopniki stranke skupaj pri vladnih jaslih s kapitalističnimi strankami. Te dvojne resnice naši delavski možgani niso mogli razumeti. Dolgo je že vrelo na Jesenicah, dosti jih je bilo, ki bo zahtevali, da napravi naša organizacija konec tem neznosnim razmeram. Toda potrpeli smo radi strankine discipline. Konec pa je bil naše potrpežljivosti, ko smo čitali zadnje sklepe izvršovalnega odbora, ki je prekršil strankino disciplino že takoj po zadnjem strankinem zboru. Ko smo izvedeli, da je ljubljanska krar jevna politična organizacija izstopila iz stranke, se je zbral tudi naš politični odbor, da so posvetuje o položaju. Dne 6. marca je sklonil naš odbor z vsemi proti enemu glasu, da izstopi naša organizacija iz dosedanje stranko in da se priključi delavski socijalistični stranki za Slovenijo. V nedeljo popoldne jo sodrug WeiB sklical zbor zaupnikov in predložil odborov sklep v odobritiv. Navzočih jo bilo okoli 100 zaupnikov. Razen enega bo vsi glasovali za vstop v novo stranko. Na Jesenicah se proletarijat no bo cepil, enoten stopi v novo delavsko stranko. Naj živi nova stranka, naj živi ujedinjenje jugoslovanskega proletarijata! Sodrugi, pokažite tudi drugod, da »mo ostali zvesti načelom socijalizma, zberimo ge vsi okoli delavsko socijalistično stranke za Slovenijo.
Kristanova blamaža.
Sodrugi v Šiški, ki jo Kristan smatra za svoje torišče, so sklicali v torek shod, ki jo bil sijajno obiskan. Dvorana natlačeno polna. Na dnevnem redu je bil položaj v stranki Predsedoval je sodr. Žorga, ki je mirno vodil zborovanje. Poročal je sodr. Golouh, ki jo v daljšem, nadvse mirnim in stvarnim govorom, kakor morejo zborovalci sami potrditi, pojasnil ves položaj. Shod se je vršil mirno in vsem je bila zagotovljena prostost, da se lahko udeleži dostojne debato. Zft poročevalcem se je javil k besedi Kristan, ki je po svoji navadi mislil, da bo s surovostjo in terorizmom imponiral delavcem, ki so ga končno spoznali. Takoj je bilo očitno, da se mu gre le zato, da razbije shod. Kričal je na rse plati. Zborovalci ga niso več marali. Žvižgali
so mu soglasno v obraz. To ga je spravilo iz ravnovesja. Udaril je naenkrat brez povoda nekega delavca z dežnikom. To je bilo preveč. Zborovalci so ga v hipu poslali čez prag. Blamaža za „ministra“ je bila velikanska. Da jo prikrije, jo dal napisati v „Naprejuu, da so ranili njegovega sina in da je moral zato on proč. To je laž, grda, infamna laž! Njegovega sina se ni nihče dotaknil. Pač pa njega, ko je udaril in dobil, kar je iskal. Za to so lahko priče vsi zborovalci. Tako je in nič drugače. Kristan noče priznati svoje blamaže, noče priznali, da so ga delavci poslali čez prag, ker ve, kaj to pomeni. Zato izrablja svojega sina, za katerega so ni nihče niti zmenil. To so zavijanja, laži, ki imajo kratke noge, ker zborovalci, in teh je bilo na stotine, niso slepi, da ne bi videli, kako se je stvar vršila. Da je edino Kristan motil, pove okolnost, da bo je po njegovem odstranjenju shod nadaljeval mirno in so ob splošnim navdušenjem zaključil.
Pozdrav socijalistični delavski stranki.
Slovenska akademična mladina je imela dne 7. marca svoj ustanovni občni zbor, katerega se je udeležil tudi zastopnik naše stranke. Zborujoči akademiki so nam nato poslali naslednji pozdrav:
Slovenski štiulonti, zbrani na ustanovnem občnom zboru svojega društva dne 7. marca 1920, pozdravljajo z ontr.zijazmom novo socijalistično delavsko stranko za Slovenijo kot edino resnično predstavnico revolucionarnega in čistega socL*-jalizma.
Obljubljajo obenem, da bodo z vsemi svojimi močmi moralno in materijalno pomagali tej stranki v vseh njenih akcijah.
Odbor akademskega društva.
Socijalna Matica.
„Naproj“ je objavil notico, v kateri so govori o nerednostih pri nSocijalni Matici11. O velikih nerednostih pri svojih zadrugah ne govorijo. Predsednik Matice sodrug Golouh nas na vsak način z ozirom na to notico prosi, da naznanimo vsem članom „Slovenske Socijalne Matice“, da se je ravno te dni vršila uradna revizija knjig in poslovanja Matice, ki je našla podjetje v redu. Pravkar došlo poročilo rovizije, ki to potrjuje, se bo načelstvu in nadzorstvu te dni predložilo. Občni zbor se bo sklical po končni ureditvi vseh tekočih zadev.
Ujedinjenje delavcev oblačilne stroke.
Dne 1. in 2. marca seje vršil v Slavonskem Brodu kongres delavcev oblačilue stroke (krojačev, šivilj, klobučarjev, modistinj, predilni-čarjev in drugih sorodnih strok) Jugoslavije. Navzočih je bilo 27 delegatov iz vseh naših pokrajin. Po dvodnevnem pretresanju pravil in poslovnika se jo dosegel popoln sporazum in so doseglo ujedinjenje vseli do sedaj v Jugoslaviji obstoječih zvez. Sedež centralne zveze bo Belgrad. Posebno zanimivo je bilo vprašanje Slovenijo. Debate k tej točki so se udeležili sodrugi iz vseli pokrajin in sprejet jo bil predlog naših delegatov, sodr. Kolenca in sodr. Bartu-loviča. S tem je napravila naša organizacija važen historičen korak. Za nami in z nami stoji danes ves jugoslovanski proletarijat oblačilne stroke v Jugoslaviji. Sodrugi, izkažimo se vredne tega našega ujedinjenja s tem, da pospešimo agitacijo za razširjenje riašo organizacije. Niti on sam delavec naše stnoko ne smo biti neorganiziran !
Izjava.
Malomeščanski „Napreju prinaša v svoji 54. številki z dne 6. marca t. 1. pod naslovom: „Za enotnost slovenskega proletarijata1*, kateri se dotika tudi moje osebe. Da ugotovim resnico, izjavljam: Res sem izrekel navedene besedo in to na neki seji načelstva soc.dem. stranke, ko je skušal gosp. Albin Prepeluh vplivati s tem na moje politično mišljenje, da mi jo zažugal, da bo vlada (v kateri so takrat sedeli nekdanji sodrugi Kristan, Korač in Bukšeg) razpustila železničarsko organizacijo. Da sem to Prepe-luliovo izjavo pozdravil, jo aamo po sebi umevno, ker bi s takim činom v vladi se nahajajoči nekdanji sodrugi najsijajnejše dokazali, da bo bile naše trditvo, da je njihovo sodelovanje v vladi protisocialistično in reakcijonarno, le opravičeue.
Jos. Petrič.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Petrič.
Natisnil J. Pavliček v Kočevju.