PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
PALEOGENE BIVALVES FROM POLJŠICA NEAR PODNART,
SLOVENIA
Vasja MIKUŽ1, Aleš ŠOSTER2 in Vili RAKOVC3
IZVLEČEK
Paleogenske školjke iz Poljšice pri Podnartu
Obravnavani so ostanki paleogenskih školjk iz najdišč v okolici Poljšice pri Podnartu. Ugotovljenih je 40 različnih školjčnih vrst, ki nakazujejo spodnjeoligocensko starost tamkajšnjih biokalkruditov. Biokalkruditi so polni številnih ostankov najrazličnejših nevretenčarjev in zelo redkih vretenčarjev.
Ključne besede: školjke, paleogen, spodnji oligocen, Polj-šica, Slovenija
ABSTRACT
Paleogene bivalves from Poljsica near Podnart, Slovenia
Described are remains of Paleogene bivalves from localities at Poljsica near Podnart, Slovenia. Determined were 40 distinct bivalve forms that prove the Early Oligocene age of fossiliferous biocalcirudites. The beds contain numerous remains of a variety of invertebrates and only very rare vertebrates.
Key words: bivalves, Paleogene, Early Oligocene, Poljsi-ca, Slovenia
1	Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI-Ljubljana, Slovenija; vasja.mikuz@ ntf.uni-lj. si
2	Dobrna 29, SI-3204 Dobrna, Slovenija; geolog.bauci@gmail.com
3	Jenkova 1, SI-4000 Kranj, Slovenija
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2, 5-55, LJUBLJANA 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
UVOD
Prve sistematične raziskave oligocenske makrofavne iz okolice Poljšice pri Podnartu sežejo v leto 1896, ko je Oppenheim napisal članek "Oligocenska favna Poljšice na Kranjskem". V navedenem raziskovalnem prispevku žal samo našteva imena tam ugotovljenih favnistič-nih ostankov brez vsakršne slikovne dokumentacije. Tako je uporaba OppENHEiM-ovih (1896) podatkov nezanesljiva in težko preverljiva.
V našem prispevku so obravnavane oligocenske školjke s pobočij nad potokoma Poljšica in Plaznica na Gorenjskem (slika 1). Vse primerke je našel Vili Rakovc, zbiral in prepariral jih je več kot tri desetletja, točneje od leta 1982 do leta 2014. Ob prvem obisku na fakulteti leta 2007 je prinesel v obdelavo 34 kosov s školjkami, na
nekaterih kosih je tudi več različnih fosilnih ostankov. Kasneje je prinesel še nekajkrat po več kosov, na koncu smo imeli v obdelavi 75 primerkov. Školjke so zares izjemno gradivo, seveda zahvaljujoč najditeljevemu vztrajnemu in mojstrskemu prepariranju. Vili Rakovc je tudi ugotovil, da so v razpokah oligocenskih koralitov lahko drobni kristali kalcita, barita in sadre. Leta 2014 je V. Rakovc prinesel kos oligocenske kamnine s kardiidno školjko, ki ga je našel ob potoku Plaznica pod Poljšico. Pri preparaciji školjke se je pokazal črno obarvan in svetleč emajl zelo majhne zobne krone zaenkrat še neugotovljenega oligocenskega sesalca.
STAROST POLJŠIŠKIH SKLADOV
Papp (1959: 35-36) je raziskoval numulitine iz Poljšice. Ugotovil je dve obliki, prvo Nummulites rutimeyeri--chavannesi de la Harpe, ki je značilna za zgornji eocen in spodnji oligocen (prae-rupelij), in drugo Nummulites intermedius-fichteli de la Harpe, ki je značilna za spodnji oligocen Evrope. Cimerman (1979: 66-68) piše, da so pri Poljšici v bazi klastične spodnje gornje-grajske plasti, sledijo zgornje gornjegrajske plasti, ki sestoje iz apnenčevih peščenjakov s številnimi fosilnimi ostanki rupelijske starosti. Ugotovljen je nano-plankton, foraminifere, korale, mehkužci in rdeče alge in drugo. Navzgor sledi kiscellijska morska glina ali sivica, njen spodnji del je še rupelijske starosti, zgornji pa egerijske starosti. Pavšič (1983: 97) je raziskoval na-noplankton iz vzorcev vzetih pod kmetijo pri Jozlu in ob poti v Plaznico v okolici Poljšice. Ugotovil je, da je v spodnjem delu oligocenske morske gline nanoplank-tonski horizont spodnjerupelijske starosti, ki ustreza bioconi NP23. Pavšič (1985: 175) je raziskoval nano-plankton iz spodnjih delov oligocenske morske gline iz plasti pri Bohinju in Poljšici. Ugotovil je nanoplank-tonsko biocono NP23, ki raziskovane plasti uvršča v spodnji del srednjega oligocena. Nebelsick in sod. (2000: 157) so raziskovali mikrofaciese in paleookolj-ske značilnosti gornjegrajskih skladov v različnih profilih v okolici Gronjega Grada. Ugotovili so sedem raz-
ličnih faciesov, gornjegrajske plasti pa uvrščajo v spodnji oligocen. Schmiedl in sod. (2002: 125) obravnavajo gornjegrajske sklade pri Gornjem Gradu in okolici. Neposredno na triasnih skladih ležijo sladkovodne priabonijske plasti, sledijo brakične in lagunske plasti ter morski gornjegrajski skladi spodnjega oligocena oziroma rupelija. Navzgor je rupelijska morska glina ali sivica, na vrhu so morski vulkanoklastični tufiti ka-tijske starosti. Rupelijske plasti pri Gornjem Gradu so v veliki meri primerljive s poljšiškimi. Šinkovec (2007: 102) je raziskoval mehkužce pri Poljšici in tamkajšnje plasti z mehkužci pripisuje rupelijskim gornjegrajskim skladom. Pavšič (2009: 381, 383, 385) poroča, da se na Poljšici pri Podnartu začenjajo oligocenske plasti z bazalnim slabo vezanim konglomeratom in peskom brez fosilnih ostankov. Sledi okrog 18 m gornjegrajskih apnencev plitvomorskega nastanka. V njih so bogate združbe rdečih alg, foraminifer, spongij, koral, mehkužcev, briozojev, polihetov, ostrakodov in iglokožcev. Te plasti se končujejo z drobnozrnatim peščenjakom z rastlinskimi ostanki, ki postoma preide v morski lapo-rovec z nanoplanktonom. Nad gornjegrajskimi plastmi leži morska glina ali sivica, ki vsebuje številne foraminifere in nanoplankton. Nanoplankton nakazuje bio-cono NP23, vsebuje pa številne presedimentirane vrste iz krede, zgornjega eocena in spodnjega oligocena.
6 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
DOSEDANJE RAZISKAVE POLJŠIŠKE MAKROFAVNE
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
K prvim, ki omenjajo ali so raziskovali geološko zgradbo ter makrofavno Poljšice in okolice, sodi več raziskovalcev. Morlot (1850: 393, Fig. 1) predstavlja risbo geološkega profila v smeri od Jelovice, čez Sv. Primoža, Rovte, Poljšico, Ovsiše vse do doline reke Save. Isti avtor (1850: 397) poroča, da so pod Poljšico plasti s številnimi fosilnimi ostanki. Omenja školjko vrste Cras-satella tumida, polže rodu Natica, druge mehkužce, foraminifere in te plasti primerja z gornjegrajskimi. Lipold (1857) omenja le dve školjki, Fuchs (1874) je ugotovil več mehkužcev, Oppenheim (1896 a) veliko koral in mehkužcev, Rakovec (1933) je le povzel podatke predhodnikov in Barta-Calmus (1973) je določila številne korale.
V novejšem obdobju je bila poljšiška oligocenska makrofavna večkrat raziskovana in predstavljena. Dva skutelidna oligocenska morska ježka iz Češnjice pri Poljšici je predstavil Mikuž (2000). O nepravilnih
morskih ježkih iz rodu Clypeaster iz oligocenskih plasti pri Novi Štifti sta pisala Mikuž in Horvat (2000). Velike krasatele vrste Crassatella cf. pseudotumida Be-noist, 1911 iz oligocenskih skladov Poljšice sta opisala Mikuž in Čvorovic (2001). O oligocenskih polžih iz slovenskega dela Paratetide je pisal Mikuž (2002) in ugotovil ter predstavil 20 različnih oblik. Morskega datlja oziroma »kamnovrto školjko« vrste Lithophaga ornatissima (Mayer-Eymar, 1886) je iz oligocenskih plasti potoka Plaznica prvikrat predstavil Mikuž (2006 a). Iz okolice Poljšice je Mikuž (2006 b) predstavil oligocenskega polža Xenophora sp. Šinkovec (2006, 2007) piše, da je v kamninah Poljšice ugotovil 11 različnih polžjih in 16 školjčnih vrst. Polža vrste Tibia cf. ampla (Solander in Brander, 1766) je Mikuž (2007) opisal iz oligocenskih skladov Poljšice. O zobeh oligo-censkih morskih psov iz biokalciruditov pod Poljšico poročajo Mikuž in sod. (2014).
Slika 1. Geografski položaj najdišča školjk pri Poljšici Figure 1. Geographical location of bivalves site at Poljšica
7 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015

VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
PALEONTOLOŠKI DEL
Sistematski del po: Cox in sod. 1969a, 1969b, 1971 in Schultz 2001, 2003, 2005
Classis Bivalvia Linné, 1758 Subclassis Pteriomorphia Beurlen, 1944
Ordo Mytiloida Férussac, 1822 Superfamilia Mytilacea Rafinesque, 1815 Familia Mytilidae Rafinesque, 1815 Subfamilia Lithophaginae H. Adams & A. Adams, 1857
Genus Lithophaga Roding, 1798
Po podatkih Cox-a in sod. (1969a: N276) se je rod Lithophaga pojavil najverjetneje že v karbonu in se obdržal do danes.
Lithophaga ornatissima (Mayer-Eymar, 1886) Tab. 1, sl. 1
1900-01 Lithodomus Zignoi n. sp. - Oppenheim, 148,
Taf. 18, Figs. 7-7 1911 Lithodomus ornatissimus Mayer Eymar - Bous-
SAC, 151, Pl. 7, Figs. 7, 9 1915 Lithodomus Zignoi Opp. - Dainelli, 451 1990 Lithophaga zignoi (Oppenheim, 1900-01) - Ba-
glioni Mavros, 251 2006a Lithophaga ornatissima (Mayer-Eymar, 1886) -Mikuž, 64, Tab. 1, Sl. 1a-1d; Tab. 2. Sl. 1-2
Material in nahajališče: En primerek iz zbirke Vilija Rakovca. Najden je v oligocenskih skladih ob potoku Plaznica pod Poljšico. Školjka si je »izvrtala« domovanje v koralitu.
Opis: Značilna za litofage je njena visoka in ozka lupina z obliko, ki je podobna dateljem. Ohranjeni sta obe lupini v celoti in je edinstvena najdba za slovenski oligocen.
Velikost primerka (Size of specimen):
Stratigrafska in geografska razširjenost: Litofage omenja Oppenheim (1900/1901) iz oligocena Italije, BoussAC (1911) jih opisuje iz priabonijskih plasti Švice,
Dainelli (1915) in Fabiani (1915: 265) pa vrsto Lithodomus zignoi Oppenheim iz priabonijskih plasti Veneta. Coletti in sod. (1973) pišejo, da je njihova stratigrafska razširjenost od zgornjega eocena do spodnjega oligocena. Baglioni Mavros (1990) litofage omenja iz rupelijskih skladov Veneta. Mikuž (2006 a) je oligo-censko litofago prvikrat predstavil iz plasti pod Poljši-co.
Ordo Pterioida Newell, 1965 Subordo Pteriina Newell, 1965 Superfamilia Pectinacea Rafinesque, 1815 Familia Pectinidae Rafinesque, 1815 Genus Chlamys Roding, 1798
Po podatkih Cox-a in sod. (1969a: N355) so prve predstavnike rodu Chlamys ugotovili v triasnih kamninah. Od takrat so se ohranili vse do danes.
V oligocenskih skladih Poljšice primerkov iz družine Pectinidae ni veliko. Najdenih je vsega pet razmeroma dobro ohranjenih lupin, vse so v biokalkruditu. Kamnina sestoji iz različno velikih prodnikov, odlomkov koral in mehkužcev. Vsi primerki so iz zbirke V. Rakovca.
Chlamys bellicostatus (Wood, 1861) Tab. 1, sl. 2
1893 Pecten bellicostatus S. Wood. - Koenen, 1025,
Taf. 67, Figs. 5, 7a-b 1958 Chlamys (Aequipecten) bellicostatus Wood var. orientalis Sokolov - Kljusnikov, 164, Tabl. 17, Figs. 9, 10
1964 Chlamys (Aequipecten) bellicostatus (S. Wood,
1861) - Karagjuleva, 37, Tabl. 5, Figs. 1-2 1968 Chlamys bellicostata (Wood, 1861) - Zelinskaja et al., 40, Tabl. 10, Fig. 20
Material: En primerek v biokalciruditu. Primerek se hrani v zbirki V. Rakovca.
Opis: Srednje velika desna lupina (tab. 1, sl. 2) je pahljačaste oblike, na njej je od 25 do 26 nizkih radialnih reber, ki se počasi širijo proti ventralnemu polkro-žnemu robu. Medrebrne brazde so globoke in ozke. Sklepni rob je raven, apikalni kot znaša okrog 102o, zadnje ušesce je krajše od sprednjega ušesca, ki ima za hlamise značilno vmesno zajedo.
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 1, R.	67	16,5	14
8 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 2, R.	45	43	~7
Primerjava: S primerkoma, ki ju prikazuje Kara-gjuleva (1964: Tabl. 5, Figs. 1-2) se lupina primerka iz Poljšice dobro ujema po obliki, številu radialnih reber in po velikosti.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Koe-nen (1893: 1025) poroča, da so jih našli v spodnjem oligocenu na severu Nemčije. Kljušnikov (1958: 165) poroča, da je variacija Chlamys bellicostatus var. orientalis ugotovljena v zgornjeeocenskih in spodnjeoligo-censkih skladih Ukrajine. Karagjuleva (1964: 37) je vrsto opisala iz oligocenskih plasti Bolgarije. Omenja pa tudi, da so jih našli v zgornjem eocenu Francije (Biarritz), Nemčije in Ukrajine ter v oligocenskih skladih Anglije, Francije in Ukrajine. Zelinskaja in sod. (1968: 40) poročajo, da so tovrstno školjko v Ukrajini ugotovili v srednjem in zgornjem eocenu ter spodnjem oligocenu.
Chlamys subtripartita (d^Archiac, 1850) Tab. 1, sl. 3, 4
1850 Pecten subtripartitus, nov. sp. - D^Archiac, 434,
Pl. 12, Figs. 14, 15 1964 Chlamys (Aequipecten) subtripartita (d^Archiac, 1850) - Karagjuleva, 38, Tabl. 4, Figs. 6a-6b; Tabl. 5, 4a-4b, 11 1968 Chlamys biarritzensis subtripartita (Archiac, 1847) - Zelinskaja et al., 40, Tabl. 10, Figs. 14, 15
Material: Dva skoraj enaka in razmeroma majhna primerka v oligocenskem biokalciruditu, oba sta iz zbirke V. Rakovca.
Opisa: Majhna leva lupina (tab. 1, sl. 3) je ozka, rahlo izbočena in ploščatega videza. Ventralni rob je polkrožen, površina lupine ima 22 do 23 enako širokih radialnih grebenastih reber, na vsaki lateralni strani je še po nekaj ožjih reber. Vmesne brazde so približno enakih širin. Zadnje ušesce je ohranjeno, sprednje je odlomljeno, apikalni kot meri okrog 93o.
Za spoznanje daljša, črna in ploščata desna lupina (tab. 1, sl. 4) ima dolg polkrožen ventralni rob in izrazit vrh. Na površini lupine je okrog 22 enako širokih radi-
alnih reber in vmesnih brazd. Na levi in desni blizu lateralnih robov je še nekaj tanjših radialnih reber. Obe ušesci sta poškodovani, apikalni kot znaša okrog 95o.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 3, R.	24	26	3-4
Tab. 1, sl. 4, R.	26	26	~ 5
Primerjava: S primerkom vrste Chlamys subtripartita (d^Archiac, 1850), ki ga prikazuje Karagjuleva (1964: Tabl. 5, Fig.11) se lupinici iz Poljšice dobro ujemata po vseh morfoloških značilnostih. Poljšiški primerek (tab. 1, sl. 3) je po rebratosti deloma primerljiv tudi z vrsto Chlamys michelottii (d^Archiac 1850: Pl. 12, Fig. 21).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Karagjuleva (1964: 39) piše, da je vrsta Chlamys subtripartita najdena v priaboniju Bolgarije, ugotovljena pa je tudi v lutetijskih plasteh Francije, Nemčije, Istre in Ukrajine, v zgornjem eocenu Francije, Švice, Istre, Romunije in Ukrajine ter v oligocenu Ukrajine. V Ukrajini so jih našli v srednjem in zgornjem eocenu (Zelinskaja in sod. 1968: 40).
Chlamys durchanaensis Karagjuleva, 1964 Tab. 1, sl. 5
1964 Chlamys (Aequipecten) durchanaensis sp. nov. -Karagjuleva, 40, Tabl. 5, Fig. 14
Material: Najden je en primerek v biokalciruditu ob potoku Plaznica pod Poljšico pri Podnartu na Gorenjskem. Shranjen je v zbirki V. Rakovca.
Opis: Rahlo izbočena do ploščata leva lupina (tab. 1, sl. 5) ima dolg polkrožen ventralni rob, njeno površino krasi 19 do 20 širokih radialnih reber in ozkih medrebrnih brazd. Celotno površino prekrivajo dodatne, številne radialno potekajoče črte. Sprednji in zadnji rob sta ravna in enakih dolžin. Zadnje ušesce je odlomljeno, sprednje poškodovano, apikalni kot meri okrog 100o.
9 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 5, R.	36	37	~4
Primerjava: Karagjuleva (1964: 40, Tabl. 5, Fig. 14) predstavlja levo lupino na novo opisane vrste Chla-mys durchanaensis iz oligocena Bolgarije, ki zelo ustreza morfološkim značilnostim primerka iz oligocena Poljšice. Manjše podobonosti lahko opazimo tudi z vrsto Chlamys deleta (Michelotti, 1861), ki ima višino lupine večjo od njene dolžine.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Karagjuleva (1964: 40) je novo vrsto ugotovila v oligocen-skih skladih Bolgarije.
Chlamys biarritzensis (d'Archiac, 1846) Tab. 1, sl. 6
1846 Pecten Biaritzensis. Nov. sp. - D'Archiac, 210,
Pl. 8, Figs. 9, 9a-9b 1954 Pecten biarritzensis d'Archiac - Veselinovic,
110, Tab. 24, Fig. 4 1962 Chlamys (Chlamys) biarritzensis (D'Archiac) -
Piccoli & Mocellin, 31, Tav. 3, Fig. 1 1964 Chlamys (Aequipecten) biarritzensis (d'Archiac,
1846) - Karagjuleva, 38, Tabl. 4, Fig. 15 1968 Chlamys biarritzensis biarritzensis (Archiac,
1846) - Zelinskaja et al., 40, Tabl. 10, Fig. 22 1984 Chlamys biarritzensis (D'Archiac) - Piccoli & Savazzi, 33
Material: Ena lupina v oligocenskem polimiktnem biokalciruditu. Shranjena je v zbirki V. Rakovca.
Opis: Rahlo izbočena desna lupina (tab. 1, sl. 6) je rahlo asimetrična, ventralni rob je polkrožen, sklepni rob kratek. Obe ušesci sta poškodovani, apikalni kot znaša okrog 88o. Površino lupine krasi okrog 22 ozkih radialnih reber. Vmesne brazde so širše in prekrite s tanjšimi radialnimi črtami.
Primerjava: Karagjuleva (1964: Tabl. 4 in 5) predstavlja več lupinic omenjene vrste. Primerek iz Poljšice še najbolj ustreza primerku, ki je na tabli 4, slika 15.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Oppenheim (1900: 263) vrsto Pecten biarritzensis omenja iz spodnjega oligocena najdišč Gnata, Sangonini, Soggio di Brin in Montecchio Maggiore ter srednjega oligocena najdišč Mt. Grumi in S. Trinita. Kranz (1910: 210) isto vrsto omenja iz najdišč v okolici Priabone in Ca-stelgomberta. Fabiani (1915: 265, 269, 272) vrsto Chlamys biarritzensis D'Archiac omenja iz priabonijskih, lattorfijskih in rupelijskih plasti Veneta. Sieber (1953: 362) omenja vrsto Chlamys biarritzensis iz priabonija Avstrije. Veselinovic (1954: 110) opisuje primerke vrste Pecten biarritzensis iz priabonija Makedonije in navaja, da so jih našli tudi v zgornjem eocenu in spodnjem oligocenu Italije. Piccoli in Mocellin (1962: 32) poročata, da so tovrstno školjko našli v zgornjeeo-censkih skladih Priabone in še drugih najdiščih v Italiji, v Roču v Istri, v Pariški kotlini in drugod v Franciji, v Romuniji in Ukrajini. Ugotovljena je tudi v oligocenu Italije (Sangonini, Castelgomberto, Ligurija in Piemont), v Franciji (Biarritz), v Romuniji in Ukrajini. Karagjuleva (1964: 38) piše, da so jih našli v priabonijskih in oligocenskih skladih Bolgarije. Vrsta Chlamys biarritzensis je ugotovljena tudi v eocenskih skladih Libije, v priabonijskih Francije, Švice, Italije, Nemčije, Madžarske, Romunije, Ukrajine, Gruzije in Egipta ter v oligocenu Tunizije, Alžirije, Francije, Italije, Madžarske in Ukrajine. Zelinskaja in sod. (1968: 40) poročajo, da ta školjka nastopa v Ukrajini v srednje in zgornjeeocenskih skladih. Coletti in sod. (1973: 7) vrsto Chlamys biarritzensis omenjajo iz zgornjeeocen-skih, spodnje in srednjeoligocenskih skladov severne Italije. Piccoli in Savazzi (1984: 33) pišeta, da je vrsta Chlamys biarritzensis ugotovljena v Pariški kotlini in Priaboni v Italiji. Piccoli in sod. (1986: 214) poročajo, da so primerke vrste Chlamys biarritzensis našli v srednjem in zgornjem eocenu, spodnjem in zgornjem oli-gocenu Veneta, zgornjem eocenu Pariške kotline in zgornjem eocenu in spodnjem oligocenu Armenije in južne Gruzije.
Familia Spondylidae Gray, 1826 Genus Spondylus Linné, 1758
Prvi primerki rodu Spondylus so se pojavili v juri in se obdržali vse do danes (Cox in sod. 1969a: N378).
Spondylus podopsideus Lamarck, 1819 Tab. 1, sl. 7
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 6, R.	32	33	~6
10 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
1954 Spondylus bifrons Münst. - Veselinovic, 111,
Tabl. 24, Figs. 8-10 1962 Spondylus podopsideus Lamarck (= Spondylus bifrons Münster) - Piccoli & Mocellin, 52, Tav. 5, Fig. 1
1964 Spondylus bifrons Münster in Goldfuss, 1840 -
Karagjuleva, 45, Tabl. 6, Figs. 1a-1b, 2a-2b 1968 Spondylus bifrons Münster, 1840 - Zelinskaja et
al., 56, Tabl. 15, Fig. 6 1968 Spondylus podopsideus Lamarck 1819 (= Spondylus bifrons Münster in Goldfuss 1840) - Cor-nella, 104, Tav. 1, Fig. 1 1974 Spondylus spondylus podopsideus Lamarck, 1819 - Moisescu & Meszaros, 14, Pl. 1, Fig. 6
Material: En poškodovan primerek v apnenčevem peščenjaku. Najdba je iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Ohranjen je velik del desne in precej izbočene lupine (tab. 1, sl. 7), manjka predvsem njen ventralni rob. Lupina je visoka in kratka, obvršni del ozek, apikalni kot meri okrog 55o. Stena lupine je debela 17 mm, sestoji iz notranjega 12 mm debelega dela in 5 mm debelega zunanjega dela. Površina lupine je prekrita s številnimi radialnimi rebri. Nekatera rebra imajo trnaste izrastke. Prečno poteka nekaj polkrožnih prirastnih linij.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 7, R.	75	~ 88	~ 40
Pripombe: Piccoli in Mocellin (1962: 52) opozarjata, da je vrsta Spondylus bifrons Münster sinonim Lamarckove vrste Spondylus podopsideus.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Spondylus bifrons Münster? omenja Fabiani (1915: 258, 266) iz lutetijskih in priabonijskih plasti Veneta. Sieber (1953: 362) vrsto Spondylus bifrons omenja iz eoce-na in oligocena Avstrije. Veselinovic (1954: 111) opisuje primerke vrste Spondylus bifrons iz priabonijskih plasti Makedonije. Piccoli in Mocellin (1962: 53) poročata, da je vrsta Spondylus podopsideus najdena srednjeeocenskih skladih Italije, Francije in Nemčije. Ugotovljena je tudi v zgornjeeocenskih plasteh Italije (Priabona, Brendola itd.), v oligocenskih Italije (Castel-gomberto in ligurijsko-piemontska kotlina) in Nemčije. Priaboni in še drugih najdiščih v severni Italiji. Karagjuleva (1964: 46) jih opisuje iz priabonijskih in
oligocenskih skladov Bolgarije. Nadalje še piše, da je ta vrsta najdena tudi v lutetijskih skladih Nemčije (Bavarska) in Istre, v priabonijskih Italije, Gruzije, Dagestana, Ukrajine, Francije in oligocenskih plasti Italije, Francije in Gruzije. Zelinskaja in sod. (1968: 56) poročajo, da je tovrstna školjka v Ukrajini najdena v skladih od srednjega eocena do spodnjega oligocena. Cornella (1968: 104) piše, da je vrsta Spondylus podopsideus najdena v številnih najdiščih v Evropi v kamninah sre-dnjeeocenske do spodnjemiocenske starosti. Moisescu in Meszaros (1974: 15) poročata, da so takšne školjke našli v skladih Romunije od zgornjega lutetija do srednjega oligocena. Piccoli in sod. (1986: 215) poročajo, da so primerke vrste Spondylus podopsideus našli v skladih od srednjega eocena do zgornjega oligocena v Venetu in v zgornjem eocenu Armenije in Gruzije.
Spondylus sp.
Tab. 1, sl. 8
Material: En primerek v apnenčevem peščenjaku, najdba je iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Rahlo izbočena lupina je razmeroma tanka, njen ventralni rob polkrožen. Površina je prekrita s številnimi tankimi radialnimi črtami, ki so večinoma korodirane in zabrisane. Ponekod so ohranjeni vzdolžni trnasti izrastki, ki so značilni za spondilidne lupine. Apikalni kot meri okrog 63o.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 8, R.	32	31	~ 8
Primerjava: Manjše podobnosti so z vrsto Spondylus multistriatus Deshayes 1824, ki jih opisuje in prikazuje Karagjuleva (1964: 47, Tabl. 6, Figs. 6a-6b) iz oligocena Bolgarije.
Subclassis Heterodonta Neumayr, 1884 Ordo Veneroida H. Adams & A. Adams, 1856 Superfamilia Lucinacea Fleming, 1828 Familia Lucinidae Fleming, 1828 Subfamilia Milthinae Chavan, 1969 Genus Eamesiella Chavan, 1951
Cox in sod. (1969b: N502) poročajo, da se je rod Eamesiella morda pojavil že v eocenu, zanesljivo pa v oligocenu in se obdržal vse do danes.
11 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Eamesiella sp.
Tab. 1, sl. 9
Material: En primerek v apnenčevem peščenjaku. Školjka je iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Leva lupina je tanka, srednje izbočena in okrogla, dolžina lupine je občutno večja od njene višine. Zašiljen vrh je nekako na sredini lupine, ventralni rob je visoko polkrožen. Sprednji rob je kratek in polkrožen, zadnji rob je daljši in raven. Celotna površina lupine je prekrita s številnimi tankimi prirastnimi linijami.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 9, R.	36	28,5	~ 7
Primerjava: Cox et al. (1969b: N501-502) prikazujejo lupino recentne vrste Eamesiella corrugata (Desha-yes, 1843). Rod Eamesiella obstaja od eocena ali oligo-cena dalje. Predstavljena poljšiška školjčna lupinica, ki je po obliki in ornamentaciji podobna lupini navedene recentne vrste.
Superfamilia Chamacea Lamarck, 1809 Familia Chamidae Lamarck, 1809 Genus Chama Linné, 1758
Po podatkih Cox-a in sod. (1969b: N518) se primerki rodu Chama prvikrat pojavijo v spodnjem eoce-nu, določene vrste so se ohranile vse do danes.
Chama dissimilis Bronn, 1831 Tab. 1, sl. 10 a-b
1870 Chama Vicentina Fuchs. - Fuchs, (167) 31, Taf. 7, Figs. 4, 5
1901 Chama cf. dissimilis Bronn - Oppenheim, 159 1962 Chama dissimilis Bronn - Piccoli & Mocellin,
59, Tav. 3, Fig. 15a 1977 Chama dissimilis Bronn 1831 - Schiraldi, 15,
Tav. 2, Fig. 20 1977 Chama vicentina Fuchs 1870 - Schiraldi, 16
Material: Ena školjka z obema zamaknjenima lupinama. Primerek je iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Ohranjeni sta obe rahlo izbočeni lupini. Lupini sta precej nepravilnih oblik, zadnja robova sta
polkrožna in dolga, ventralni rob je kratek in polkrožen, sprednja robova v obliki vijuge. Površina leve lupine ima močne koncentrično potekajoče grebene in globoke brazde, desna lupina je manj reliefna. Prečno na koncetrične grebene potekajo radialno usmerjene črte in trni.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 1, sl. 10 a-b, R.	40	42	23
Primerjava: Fuchs (1870: 167, Taf. 7, Figs. 4-5) predstavlja školjko vrste Chama vicentina Fuchs iz lokacije Mt. Grumi v okolici Vicenze, katere ornamenta-cija je zelo podobna ornamentaciji primerka iz Poljšice. Primerek ScHiRALDi-ja (1977: Tav. 2, Fig. 20) iz spo-dnjeoligocenskega najdišča Monteviale še bolj ustreza našemu primerku.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Oppenheim (1901: 159) piše, da vrsta Chama dissimilis nastopa tudi v plasteh Gomberto v Italiji. Fabiani (1915: 259) omenja vrsto Chama dissimilis Bronn iz lutetij-skih plasti Veneta. PiccoLi in Mocellin (1962: 59) poročata, da je ta školjka najdena v srednjem eocenu Italije (Veneto), Švice (Einsiedeln), Nemčije (Kressenberg) in Hrvaške (Bribir). Našli so jo tudi v zgornjem eocenu Italije (Priabona) in oligocenu Italije (Castelgomberto, M. Grumi). Schiraldi (1977: 15) poroča, da so tovrstne primerke našli v srednjem eocenu v Italiji (S. Giovanni Ilarione, Rio Lavaria), v Bribirju (Dalmacija), v zgornjem eocenu Priabone ter srednjem oligocenu najdišč Castelgomberto, M. Grumi, Monteviale, Monte-cchio Maggiore, Gnata, Salcedo in Soghe v Italiji. Pic-coli in sod. (1977: 27) prikazujejo, da vrsta Chama dissimilis nastopa od srednjega eocena do srednjega oligocena. PiccoLi in Savazzi (1984: 34) pišeta, da so tovrstno školjko našli v najdišču Priabona v severovzhodni Italiji.
Superfamilia Crassatellacea Férussac, 1822 Familia Crassatellidae Férussac, 1822 Subfamilia Crassatellinae Férussac, 1822 Genus Crassatella Lamarck, 1799
Primerki rodu Crassatella so se po podatkih Cox-a in sod. (1969b: N573) pojavili v zgornji kredi in se obdržali do srednjega miocena.
12 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Crassatella cf. tumida Lamarck, 1805 Tab. 2, sl. 11
cf. 1824 Crassatella tumida. Lamk. - Deshayes, 33 cf. 1837 Crassatella tumida. - Deshayes, Atlas, 2, Pl. 3, Figs. 10, 11
cf. 1852 Crassatella subtumida, Bell. - Bellardi, 245,
Pl. G (18), Figs. 1, 2 cf. 1986 Crassatella plumbea Chemnitz - Piccoli et al., 216
Material: Ena izredno lepo izpreparirana lupina v sivem in deloma laporastem biokalciruditu. Primerek (tab. 2, sl. 11) je shranjen v zbirki najditelja V. Rakovca v Kranju.
Opis: Ohranjena je razmeroma velika, srednje izbočena in debela desna lupina. Anteriorni rob je strm in kratek, posterironi rob je položen, daljši in polkro-žno zaobljen, ventralni rob je najdaljši in razprto pol-krožen. Obvršni del je velik in pomaknjen proti sprednjemu robu lupine. Radialni greben na posteriorne-mu delu lupine je šibek in neizrazit. Lupina je na več mestih počena in prekrita s številnimi in izrazitimi koncentričnimi prirastnicami. Ob vrhu je v sprednjem delu vidna polovica velike lunule, v zadnjem pa dolgo ligamentno polje. Razmerje med dolžino in višino znaša 1,20.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 2, sl. 11, R.	118	98	~32
Primerjava: Deshayes (1824: 33) in (1837: Pl. 3, Fig. 10) opisuje in prikazuje lupine vrste Crassatella tumida Lamarck, 1805 iz srednjega eocena - lutetija Pariške kotline (Grignon, Parnes itd.). Oblika in ornamen-tacija leve lupine v marsičem ustreza poljšiški krasateli (tab. 2, sl. 11). Razmerje med dolžino in višino lupine znaša 1,24. Bellardi (1852: 245, Pl. 18 (G), Figs. 1-2) predstavlja vrsto Crassatella subtumida Bellardi iz nu-mulitnih skladov v okolici Nice. Primerek meri v dolžino 100 mm in višino 80 mm, njuno razmerje je 1,25. Ta primerek je oblikovno in velikostno podoben primerku (sl. 11) iz Poljšice, le da ima poljšiška lupina bolj podolgovat videz, torej ima nekoliko drugačno razmerje med dolžino in višino lupine. Radialni greben na posteriornem robu je pri obeh podobno neizrazit. Fuchs (1870: 201, 213, Taf. 11, Figs. 20, 21) prikazuje
lupino vrste Crassatella neglecta Michelotti, 1861 iz oli-gocenskih plasti najdišč Sangonini in Gnata pri Salce-du. Ta vrsta ima drugačno razmerje med dolžino in višino (1,32).
Pripombe: Piccoli in sod. (1986: 216) pišejo, da je Bellardi-jeva vrsta Crassatella subtumida v bistvu sinonim vrste Crassatella plumbea Chemnitz.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Desha-yes - ov primerek (1837: Pl. 3, Fig. 10) je iz eocena Pariške kotline, Bellardi - jev (1852: Pl. G, Figs. 1, 2) pa iz najdišča Le Puget v okolici Nice. Morlot (1850: 397) prvi omenja vrsto Crassatella tumida iz skladov pod Poljšico, vendar je ni dokumentiral.
Crassatella cf. seccoi Oppenheim, 1900 Tab. 2, sl. 12
cf. 1870 Crassatella neglecta Michel. - Fuchs, 201 (65),
Taf. 11, Figs. 20, 21 cf. 1900 Crassatella Seccoi n. sp. - Oppenheim, 156,
Taf. 13, Figs. 9, 9a cf. 1911 Crassatella seccoi Oppenheim. - Boussac, 202 cf. 1964 Crassatella seccoi Oppenheim, 1900 - Kara-
gjuleva, 124, Tabl. 31, Fig. 4 cf. 1966 Crassatella seccoi Oppenheim - Bagmanov, 78, Tabl. 26, Fig. 7; Tab. 28, Fig. 1
Material: Ena lupina v spodnjeoligocenskem biokalciruditu iz okolice Poljšice. Primerek je iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Ohranjena je velika, rahlo izbočena desna lupina z manj izrazitim vrhom blizu anteriornega roba. Anteriorni rob je strm in kratek, posterironi rob je daljši in položen ter blizu ventralnega roba polkrožen. Ventralni rob je najdaljši in blago polkrožen. Radialni greben v posteriornem delu je manj izrazit. Celotna površina lupine je ornamentirana s številnimi koncentrično do ovalno potekajočimi prirastnicami. Razmerje med dolžino in višino lupine znaša (1,37), med višino in dolžino pa (0,73).
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 2, sl. 12, R.	132	96	~28
13 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Primerjava: Poljšiški primerek (tab. 2, sl. 12) je po obliki lupine in položaju obvršnega dela še najbolj primerljiv s primerkom vrste Crassatella seccoi iz priabo-nijskih skladov najdišča S. Bovo v Italiji (Oppenheim 1900-01: Taf. 13, Figs. 9, 9a). Se pa razlikujeta v razmerjih med dolžino in višino lupine, italijanski primerek ima (D/V= 1,26), poljšiški pa (D/V = 1,37). Po teh razmerjih se naš primerek še najbolj približa primerku vrste Crassatella neglecta Michelotti (D/V = 1,32) iz skladov Sangonini v Italiji, vendar pa je oblikovno drugačna (Fuchs 1870: Taf. 11, Figs. 20, 21)
Stratigrafska in geografska razširjenost: Oppenheim (1900: 156) jo opisuje iz priabonijskih plasti najdišča S. Bovo v Italiji. Boussac (1911: 201) vrsto Cras-satella seccoi omenja iz najdišč Palarea in S. Bovo v Italiji. Fabiani (1915: 266) vrsto Crassatella seccoi Oppenheim omenja iz priabonijskih plasti Veneta. Ka-ragjuleva (1964: 124) vrsto Crassatella seccoi Oppenheim, 1900 opisuje iz priabonijskih skladov Bolgarije. Najdena pa je tudi v mlajših eocenskih skladih južne Francije, v severni Italiji, v Bavarskih alpah in v Makedoniji. Bagmanov (1966: 80) poroča, da so primerke vrste Crassatella seccoi našli v najmlajšem delu srednjega eocena Azerbajdžana, ugotovili pa so jih tudi v zgornjem eocenu Italije, Ukrajine in Francije.
Superfamilia Cardiacea Lamarck, 1809 Familia Cardiidae Lamarck, 1809
Po podatkih Cox-a in sod. (1969b: N583) so se prvi predstavniki družine Cardiidae pojavili v zgornjem triasu in se obdržali vse do danes.
Genus Cardium Linné, 1758
Cardium rouyanum d'Orbigny 1847 Tab. 3, sl. 13
1911 Cardium rouyanum d'Orbigny - Boussac, 205, Pl. 11, Fig. 11
1964 Cardium rouyanum d'Orbigny 1847 - Karagju-
leva, 118, Tabl. 36, Figs. 3a-3b 1984 Cardium ? cf. rouyanum D'Orbigny - Piccoli & Savazzi, 34
Material: En primerek v spodnjeoligocenskem bi-okalciruditu iz najdišča pod Poljšico. Shranjen je v zbirki V. Rakovca.
Opis: Ohranjena je leva, srednje izbočena in asimetrična lupina s poševnima dorzalnima robovoma in polkrožnim ventralnim robom. Močno izbočen in iz-
razit obvršni del z majhnim vrhom je pomaknjen proti anterironemu delu lupine. Površino lupine prekriva med 40 in 50 enakih radialnih reberc. Pri tej vrsti je višina lupine za spoznanje večja od njene dolžine.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 3, sl. 13, R.	40	42	~ 14
Primerjava: Oblika poljšiškega primerka, število in jakost radialnih reberc na lupini, ki jih je okrog 50 ustrezajo francoskemu primerku vrste Cardium rouyanum (Boussac 1911) in bolgarskemu (Karagjuleva 1964).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Bous-sac (1911: 205) tovrstne kardiide opisuje iz priabonijskih plasti Francije. Pavlovec (1959: 394) opisuje primerke vrste Cardium rouyanum d'Orbigny iz zgornje-eocenskih skaldov okolice Drniša v Dalmaciji. Karagjuleva (1964: 119) vrsto Cardium rouyanum opisuje iz zgornjeeocenskih plasti Bolgarije. Nadalje še piše, da so jih našli tudi v priabonijskih skladih južne Francije in v zahodnih Alpah ter v Švici. Piccoli in Savazzi (1984: 34) jo omenjata iz najdišča Priabona v sever-novzhodni Italiji.
Subfamilia Trachycardiinae Stewart, 1930 Genus Trachycardium Morch, 1853
Trachycardium bonellii (Bellardi, 1850) Tab. 3, sl. 14; Tab. 5, sl. 39b
1852 Cardium Bonellii, Bell. - Bellardi, 241, Pl. F (17), Fig. 8
1911 Cardium bonellii Bellardi. - Boussac, 205, Pl. 12, Figs. 9, 16
1993 Trachycardium bonellii (Bellardi, 1850) - Brogia-to, 248
Material: Dva primerka v spodnjeoligocenskem biokalciruditu izpod Poljšice pri Podnartu. Najdbi sta shranjeni v zbirki V. Rakovca.
Opis: Manjša in srednje izbočena desna lupina je močno asimetrična z vrhom pokanjenim proti njenemu anteriornemu delu. Ima dokaj izrazit obvršni del. Anteriorni rob je strm in kratek, posteriorni položen in daljši, ventralni je najdaljši in polkrožen. Površina
14 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
lupine je prekrita z okrog 50 ali več radialnih reberc, ki so približno enakih širin.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Bel-lardi (1852: 241) piše, da je vrsta najdena v numuli-tnih skladih najdišča La Palarea blizu Nice. Boussac (1911: 206) poroča, da so jo ugotovili v lutetiju najdišča Monte Postale in v zgornjem eocenu najdišč La Palarea in blizu Promine v Dalmaciji. Piccoli in Savazzi (1984: 34) vrsto Trachycardium bonellii omenjata iz najdišča Priabona v severnovzhodni Italiji.
Trachycardium commutatum (Rovereto, 1900) Tab. 3, sl. 15
1911 Cardium commutatum Rovereto. - Boussac, 203, Pl. 11, Fig. 6
1977 Trachycardium commutatum (Rov. 1900) - Tes-sarolo, 20, Tav. 3, Fig 22
Material: En primerek na oligocenskem biokalci-ruditu iz najdišča pod Poljšico. Hrani se v zbirki V. Ra-kovca.
Opis: Srednje velika desna in precej izbočena lupina s polkrožnim ter dolgim ventralnim robom in poševnima stranskima robovoma. Umbonalni del je izrazit in povit navspred v ozek vrh. Celotna lupina je prekrita z okrog 45 do 50 enekomernimi radialnimi reber-ci, ki so blizu vrha šibka, pri ventralnem robu najbolj izrazita. Reberca in vmesne brazde so približno enakih širin. Koncentrične prirastnice so neizrazite.
Castelgomberto, Montecchio Maggiore v Venetu in Pareto v Liguriji. Fabiani (1915: 272) vrsto Cardium commutatum Rovereto omenja iz rupelijskih plasti Veneta. Tessarolo (1977: 20) vrsto Trachicardium commutatum omenja iz spodnjeoligocenskih plasti najdišča Trappolino di Cereda in iz srednjeoligocenskih plasti najdišč Castelgomberto, M. Grumi in Montecchio Maggiore v Italiji.
Subfamilia Protocardiinae Keen, 1951 Genus Nemocardium Meek, 1876
Cox in sod. (1969b: N589) pišejo, da so se prvi primerki podružine Protocardiinae pojavili že v zgornjem triasu, rod Nemocardium pa v spodnji kredi, katerega primerki so se obdržali vse do danes.
Splošne ugotovitve primerkov iz Poljšice so, da so njihove lupine srednjih velikosti, v obodu so ovalne do okrogle, nekatere celo rombaste, z bolj ali manj poudarjenim umbonalnim delom. V dorzalnem delu so lupine bolj ravne, anteriorni in posteriorni rob sta v začetku vbočena, proti ventralnemu delu izbočena, ventralni rob je največji in polkrožen. Vsi primerki imajo na anteriornem delu lupine šibko radialno rebratost, ki jo prekriva večje število prečnih vijugastih reber. V osrednjem delu lupine je veliko zelo tankih radialnih reber, ki se v posterironem delu lupine odebelijo. Po površinah vseh primerkov poteka nekaj različno širokih temnejših koncentričnih obročev.
V obravnavi smo imeli 15 primerkov rodu Nemocardium. Primerki tega rodu sodijo med najbolj pogostne školjke oligocenskih plasti pri Poljšici. Po opravljenih meritvah ugotavljamo, da je ornamentacija pri vseh primerkih skoraj enaka, razlike so v razmerjih med njihovimi dolžinami in višinami ter v obliki in položaju umbonalnega dela lupin. Na podlagi omenjenih ugotovitev, smo jih razdelili v štiri oblikovne skupine:
Nemocardium sp. 1
Tab. 3, sl. 16-20
1. V prvi skupini so primerki pri katerih je višina lupine bistveno večja od njene dolžine in imajo umbonalni del nekako na sredini dorzalnega dela (sl. 1620)
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 3, sl. 15, R.	36	37	~ 12
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 3, sl. 14, R.	35	31	~ 13
Tab. 5,sl. 39b, R.	40	33	~15
Stratigrafska in geografska razširjenost: Boussac (1911: 203-204) jih omenja iz zgornjega eocena najdišča Tartonne ter rupelija najdišč Gaas, Mte. Grumi,
15 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Velikost primerkov 1. skupine (Sizes of specimens 1st group):
Primerki (1) (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 3, sl. 16, R.	38	40,5	~ 16
Tab. 3, sl. 17, R.	37	40	~ 13
Tab. 3 , sl. 18, R.	35	37	~ 13
Tab. 3, sl. 19, R.	31	34	~ 12
Tab. 3, sl. 20, R.	32	34	~ 11
Nemocardium sp. 2
Tab. 3, sl. 21-24
2. V drugi skupini so primerki pri katerih je višina lupine večja od njene dolžine z navspred pomaknjenim umbonalnim delom (sl. 21-24)
Velikost primerkov 2. skupine (Sizes of specimens 2nd group):
Nemocardium sp. 3
Tab. 4, sl. 25-27
3. V tretji skupini so primerki pri katerih je dolžina lupine večja od njene višine (sl. 25-27)
Velikost primerkov 3. skupine (Sizes of specimens 3rd group):
Pripombe: Abbott in Dance (1991: 330-331) predstavljata dve recentni vrsti Lyrocardium lyratum (Sowerby, 1841) iz morij v okolici Japonske in severne Avstralije ter vrsto Lyrocardium aeolicum (Born, 1778)
iz Atlantika ob zahodni obali Afrike. Obe vrsti živita v plitvih morskih okoljih, od 10 do 100 m globoko. Or-namentacija lupin pri obeh omenjenih recentnih vrstah, velikost in oblika so bližje primerkom iz Poljšice, kot so primerki različnih vrst rodu Nemocardium iz literaturnih virov.
Nemocardium anomalum (Matheron, 1842) Tab. 4, sl. 28-30
1870 Cardium anomale Math. - Fuchs, 166 (30), Taf. 7, Figs. 7-10
1900 Cardium (Divaricardium) anomale Matheron. -
Oppenheim, 273 1974 Nemocardium (Discors) anomalum (Matheron) -
Accorsi Benini, 71-72, Fig. 2 1977 Nemocardium anomalum (Matheron 1842) -
Tessarolo, 19, Tav. 3, Fig. 15 1991 Nemocardium (Discors) anomalum (Matheron), 1842 - Bonci et al., 157, Tav. 2, Figs. 8a-8c
Opis: K vrsti Nemocardium anomalum (Matheron, 1842) smo uvrstili tri različno velike primerke (sl. 2729) pri katerih je dolžina lupine enaka višini in imajo tovrstne ornamentacijske značilnosti, ki jih najlepše vidimo pri primerku FucHS-a (1870: Taf. 7, Fig. 7) in deloma pri primerku TESSAROLO-a (1977: Tav. 3, Fig. 15).
4. V četrti skupini so primerki, pri katerih je dolžina lupine enaka njeni višini (sl. 28-30)
Velikost primerkov 4. skupine (Sizes of specimens 4th group):
Primerki (4) (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 4, sl. 28, R.	39	39	~ 14
Tab. 4, sl. 29, R.	34	34	~ 13
Tab. 4, sl. 30, R.	29	29	~ 12
Primerjava: Fuchs (1870: 166, Tav. 7, Fig. 7) z risbo prikazuje morfološke podrobnosti njihovih lupin. Značilnosti so oblika in velikost, dolžina in višina lupine sta enaki, pri FucHS-ovem primerku 24 x 24 mm, zelo drobna radialna rebratost po celotni lupini in poševna ter valovita rebratost v sprednjem delu lupine.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Fuchs (1870: 166, 178, 201) vrsto Cardium anomale opisuje iz
Primerki (2) (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 3, sl. 21, R.	41	43	~ 17
Tab.3 , sl. 22, R.	37	41	~ 16
Tab. 3, sl. 23, R.	34	36	~ 13
Tab. 3, sl. 24, R.	28,5	29,5	~ 12
Primerki (3) (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 4, sl. 25, R.	44	40	~ 15
Tab. 4, sl. 26, R.	39	35	~ 13
Tab. 4, sl. 27, R.	39	35	-
16 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
oligocenskih plasti najdišča Monte Grami pri Castel-gombertu, Monte di Carlotta in iz spodnjeoligocen-skih laporovcev najdišča Laverda. Oppenheim (1900: 273) poroča, da so jih našli v spodnjem oligocenu najdišč Sangonini in Soggio di Brin ter v srednjem oligocenu najdišč, ki jih omenja že Fuchs (1870). Fabiani (1915: 269, 273) omenja vrsto Cardium (Discors) ano-malum Matheron iz lattorfijskih in rupelijskih plasti Veneta ter oligocenskih Belluna. Coletti in sod. (1973: 7) vrsto Cardium anomalum Matheron omenjajo iz eocenskih, spodnje in srednjeoligocenskih skladov Italije. AccoRSi Benini (1974: 72) poroča, da so tovrstne primerke našli v spodnjnem oligocenu-lattorfiju Veneta (Sangonini, Gnata di Salcedo, Lugo, Lavacile), na območju Colli Berici (Bocca d'Ansiesa), v srednjem oligocenu-rupeliju (M. Lessini, M. Grumi di Castel-gomberto), v Akvitaniji (Gaas) in v zgornjeoligocen-skih-katijskih kamninah (Glauconie bellunesi). Tessa-rolo (1977: 19) poroča, da je vrsta Nemocardium ano-malum značilna za območje Benečije. Sicer pa so jo ugotovili tudi v srednjem eocenu Francije in Nemčije ter v italijanskih najdiščih Roncà in M. Pulli. Našli so jih še v spodnjem oligocenu najdišč Sangonini in Tra-ppolino di Cereda, v srednjem oligocenu najdišč Ca-stelgomberto, M. Grumi, Gnata in M. Carlotto ter v glavkonitnih plasteh zgornjega oligocena blizu Belluna. Bonci in sod. (1991: 157) poročajo o tovrstnih školjkah iz oligocenskih skladov v okolici Genove, v ligurijsko-piemontskem bazenu. Tudi Brogiato (1993: 248) omenja vrsto Nemocardium anomalum (Matheron, 1842) iz terciarnih skladov triveneta v Italiji.
Superfamilia Mactracea Lamarck, 1809
Familia Mactridae Lamarck, 1809 Subfamilia Mactrinae Lamarck, 1809 Genus Mactra Linné, 1767
Cox in sod. (1969b: N595) poročajo, da so se primerki družine Mactridae pojavili v zgornji kredi, rodu Mactra pa šele v eocenu. Obdržale so se vse do danes in so kozmopolitske.
Mactra compressa (Deshayes, 1830) Tab. 4, sl. 31-32
1824 Mactra depressa, Desh. - Deshayes, 32, Pl. 4, Figs. 11-14
1837 Mactra depressa. Nob. - Deshayes, 2, T. 1, Pl. 4, Figs. 11-14
1860 Mactra compressa, Desh. - Deshayes, 291 1995 Spisula (Austromactra) compressa (Mactra:) Deshayes, 1832 - Le Renard & Pacaud, 69
Material: Izpreparirani in lepo ohranjeni sta lupini, leva (tab. 4, sl. 31) in desna (tab. 4, sl. 32) od dveh različnih primerkov. Oba primerka sta shranjena v zbirki V. Rakovca.
Opis: Lupina je srednje velikosti in malo izbočena. Umbonalni del z vrhom je skoraj na sredini lupine, oba stranska robova sta nagnjena pod podobnim kotom. Sprednji rob je zaobljen in za spoznanje daljši od zadnjega. Od vrha navzdol poteka po zadnjem delu lupine manjši greben z ozko poličko. Ventralni rob je najdaljši in razprto polkrožen. Površina lupine je razmeroma gladka, koncentrične prirastnice so dokaj zabrisane.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 4, sl. 31, R.	42	30	~ 9
Tab. 4, sl. 32, R.	42	30	~ 9
Primerjava: Obe poljšiški lupini sta zelo primerljivi s primerkom, ki ga predstavlja Deshayes (1837: Pl. 4, Figs. 11-13).
Pripombe: Deshayes (1824) je določil vrsto Mactra depressa, ki jo je leta 1860 preimenoval v Mactra compressa. Le Renard in Pacaud (1995: 69) sta vrsto Mactra compressa pripisala rodu Spisula in podrodu Austromactra. Če si ogledamo primerke omenjenih rodov v delu Cox-a in sod. (1969b: N595-N602) in jih primerjamo s poljšiškima primerkoma, vidimo da oblikovno ne ustrezajo. Poljšiška primerka sta še najbolj podobna rodu Allomactra (Cox et al. 1969b: N596, Fig. E91. 3a-3b), vendar naj bi se ta rod pojavil šele v spodnjem miocenu!?
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1860: 291) poroča, da so tovrstne primerke ugotovili v zgornjeeocenskem horizontu "Sables moyen" v Franciji ter v podobno starih skladih Anglije in Belgije.
Superfamilia Tellinacea de Blainville, 1814
Familia Psammobiidae Fleming, 1828 Subfamilia Psammobiinae Fleming, 1828
Genus Gari Schumacher, 1817 Subgenus Gobraeus Brown, 1844
Cox in sod. (1969b: N630-N631) poročajo, da so se prvi primerki družine Psammobiidae pojavili v zgornji
17 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
kredi, predstavniki rodu Gari in podrodu Gobraeus pa v eocenu in se obdržali do danes.
Gari (Gobraeus) fischeri (Hébert & Renevier, 1854) Tab. 4, sl. 33a-b
1911 Garum Fischeri Hébert et Renevier sp. - Bous-
sac, 229, Pl. 13, Figs. 23, 23a 1962 Garum fischeri (Hébert et Renevier) - Piccoli &
Mocellin, 17, Tav. 1, Fig. 15 1964 Gari fischeri (Hebert et Renevier, 1854) - Kara-
gjuleva, 113, Tabl. 35, Fig. 7 1964 Gari hoeferi (Oppenheim, 1901) - Karagjuleva,
114, Tabl. 35, Figs. 4a-4b 1984 Gari fischeri (Hébert & Renevier) - Piccoli & Savazzi, 35
Material: Ena izolirana školjka z rahlo poškodovanima lupinama. Shranjena je v zbirki V. Ra-kovca.
Opis: Majhna školjka sicer podobna panopejam, katere dolžina lupine je za polovico večja od njene višine. Izrazit kljun z vrhom je v sprednji tretjini, ante-riorni rob je kratek in polkrožen, posteriorni rob je daljši in nepravilno polkrožen, ventralni rob je skoraj raven. Diagonalno od vrha proti posteriornemu delu lupin, ki sta tesno skupaj, poteka značilen močan greben. Površina lupin je prekrita s tankimi koncentričnimi in ukrivljenimi prirastnicami.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 4, sl. 33a-b, R.	51	25	18
Primerjava: Primerek iz Poljšice je oblikovno primerljiv s primerkom BoussAC-a (1911: Pl. 13, Figs. 23, 23a), zelo primerljiv s primerkom vrste Gari hoeferi KARAGjULEVA-e (1964: Tabl. 35, Figs. 4a-4b) in manj s primerkom vrste Gari fischeri (Tabl. 35, Fig. 7).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Bous-sac (1911: 229-230) piše, da je vrsta Gari fischeri ugotovljena v priabonijskih skladih Francije in v oligocenu Belgije ter Zahodnih Alp. Piccoli in Mocellin (1962: 17-18) poročata, da so tovrstne školjke našli v zgornje-eocenskih plasteh Priabone v Italiji, v Franciji in Romuniji. V Belgiji so jih našli v oligocenskih skladih. Karagjuleva (1964: 114) poroča, da je vrsta Gari fi-
scheri najdena v priaboniju Bolgarije, južne Francije, Zahodnih Alp, Švice, Makedonije in Gruzije ter v oligocenu Belgije, Pariške kotline in Transilvanije. Pic-coLi in Savazzi (1984: 35) vrsto Gari fischeri omenjata iz najdišča Priabona v Italiji. PiccoLi in sod. (1986: 216) vrsto Gari fischeri omenjajo iz zgornjega eocena in spodnjega oligocena Pariške kotline in zgornjega eoce-na Veneta.
Genus Macrosolen Zittel, 1883
Rod Macrosolen se je po podatkih Cox-a in sod. (1969b: N633) pojavil v spodnjem eocenu in se obdržal le do miocena.
Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817) Tab. 5, sl. 34-37, 38a-b
1870 Psammobia Hollowaysii Sow. - Fuchs, 63 (199) 1896a Psammobia Holowaysii Sowerby - Oppenheim, 268
1911 Sanguinolaria hollowaysi (Sow.) - Boussac, 231, Pl. 13, Fig. 26
1964 Macrosolen hollowaysii (J. Sowerby, 1818) - Karagjuleva, 114, Tabl. 35, Figs. 1a-1b, 2a-2b, 3a-3b 1969b Macrosolen hollowaysii (Sowerby, 1817) - Cox et
al., N633, Figs. E116.9a-9c 1974 Macrosolen hollowaysi (Sow. 1817) - Moisescu &
Meszaros, 19, Pl. 2, Fig. 1 1990 Macrosolen hollowaysi (Sowerby) - Baglioni
Mavros, 256, tav. 2, Fig. 7 2006 Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817) - Šinkovec, 49, Tab. 6, Sl. 8, 11
Material: V raziskavi smo imeli šest primerkov z obema lupinama, pet razmeroma celih, tri izolirane primerke (tab. 5, sl. 35, 37, 38) in dva v kamnini (tab. 5, sl. 34, 36). Šesti primerek je v kamnini, ohranjen je polovično z dolžino 78 in višino 43 mm (št. 74), vendar ni slikovno dokumentiran.
Opis: Za rod in vrsto so bistvene naslednje značilnosti: nizka, dolga, tanka lupina z majhnim, komaj opaznim vrhom blizu anterironega dela. Anteriorni rob je kratek in polkrožen, posteriorni rob je izrazito dolg in raven, na zadnjem delu rahlo zaobljen. Vzdolž dorzalnega posteriornega dela lupin poteka globoka brazda, ki se na koncu razširi. Površina lupin je prekrita s številnimi tankimi, koncentrično potekajočimi in blizu posterironega roba navzgor proti dorzalnemu robu ukrivljenimi prirastnicami.
18 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerki (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 5, sl. 34, R.	119	35	-
Tab. 5, sl. 35, R.	110	38	23,5
Tab. 5, sl. 36	115	36	~ 17
Tab. 5, sl. 37	132	42	20
Tab. 5, sl. 38a-b, R.	130	45	15
nima slike, št. 74, R.	78	43	-
Pripombe: Tovrstne školjke so v oligocenskih skladih Poljšice razmeroma pogostne, glede na krhkost njihovih lupin pa presenetljivo še kar dobro ohranjene.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Fuchs (1870: 63) jo omenja iz sangonini tufov pri kraju Lugo. Oppenheim (1896a: 268) piše, da so primerki vrste Psammobia holowaysii Sowerby tipični za spodnjeoli-gocenske sangonini plasti. Karagjuleva (1964: 115) piše, da je školjčna vrsta Macrosolen hollowaysii najdena v oligocenskih skladih Bolgarije, registrirana je tudi v eocenu Anglije in Francije ter v oligocenskih skladih Vičentinskega gričevja v severni Italiji. Cox in sod. (1969b: N633) jo predstavljajo iz eocena Anglije. Moi-sescu in Meszaros (1974: 20) tovrstno školjko predstavljata iz oligocena Romunije, nadalje še poročata, da so jih našli tudi v lutetijskih in bartonijskih skladih Francije, lutetijskih Anglije, lattorfijskih Italije in v oli-gocenu Bolgarije. Baglioni Mavros (1990: 256) predstavlja primerek iz katijskih plasti najdišča Maso del Cole di Carzano v Trentu.
Superfamilia Corbiculoidea Gray, 1847 Familia Corbiculidae Gray, 1847
Cox in sod. (1969b: N664-N668) poročajo, da so se prvi primerki družine Corbiculidae pojavili v juri in se obdržali vse do današnjih dni. Rod Corbicula je prisoten od spodnje krede dalje, rod Polymesoda pa od eocena dalje. Abbott in Dance (1991: 352) pišeta, da kor-bikulide živijo v sladkih vodah, estuarjih in toplih bra-kičnih vodah. Cox in sod. (1969b: N665) pišejo, da re-centne korbikulide živijo v brakičnih in sladkih vodah, nekatere fosilne pa so živele tudi v morskih okoljih.
Genus Corbicula Megerle von Mühlfeld, 1811
Corbicula vapincana (d'Orbigny, 1850) Tab. 5, sl. 39a-b
1911 Cyrena convexa Brongniart sp. mut. vapincana
d'Orbigny sp. - Boussac, 185, Pl. 9, Figs. 24, 28 1954 Cyrena convexa Brong. mut. vapincana d'Orb. -Veselinovic, 117, Tabl. 28, Fig. 5
Material: Ena v celoti ohranjena školjka, ki je z ventralnim robom pritrjena na poljšiški oligocenski biokalcirudit. Shranjena je v zbirki V. Rakovca v Kranju.
Opis: Školjka srednje velikosti ima trikotni in asimetrični lupini, sprednji in zadnji rob sta skoraj pod pravim kotom. Anteriorni rob je strm, kratek, pod vrhom vbočen, proti spodnjemu delu polkrožen. Pos-teriorni rob je položen, raven in dolg, povsem spodaj zaobljen, ventralni rob je najdaljši in široko polkrožen. Lupini imata izrazit umbonalni del, z vrhom zelo blizu sprednjega roba. Srčasta lunula je izrazita, prav tako tudi zunanje ligamentno polje. Celotna površina lupin je prekrita z izrazitimi in enakomerno debelimi ter koncentričnimi prirastnicami.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 5, sl. 39a-b, R.	41	~32	21
Primerjava: Poljšiški primerek je zelo primerljiv s primerkoma, ki jih predstavlja BoussAC (1911: Pl. 9, Figs. 24, 28). Precejšnje podobnosti v oblikovanosti in velikosti najdemo tudi pri primerku podvrste Cyrena sirena cuneiformis (Ferrussac), ki ga prikazuje Karagjuleva (1964: Tabl. 27, Fig. 1a-1b) iz zgornjega eocena Bolgarije. Podvrsto cuneiformis, sta Le Renard in Pa-caud (1995: 73) preimenovala v Corbicula (Loxop-tychodon) cuneiformis (Sowerby, 1817).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Bous-sac (1911: 186) piše, da je tovrstna oblika polimezode najdena v priabonijskih skladih Francije, Švice in Italije. Veselinovic (1954: 118) predstavlja mutacijo vapincana iz priabonijskih plasti Makedonije in še piše, da so jo našli tudi v priaboniju Italije in oligocenskih la-porovcih Pariške kotline v Franciji.
Corbicula veneriformis (Deshayes, 1857) Tab. 6, sl. 40
1860 Cyrena veneriformis, Desh. - Deshayes, 499, Pl.
38, Figs. 1, 2
19 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
1894 Cyrena alpina d'Orbigny 1850 - Oppenheim,
331, Taf. 22, Fig. 1 1896bCytherea hungarica v. Hantken 1884 - Oppenheim, 98, Taf. 5, Fig. 2 1995 Corbicula (s. str.) veneriformis (Cyrena:) Desha-yes, 1857 - Le Renard & Pacaud, 72
Material: Desna lupina v biokalciruditu iz Poljšice. Primerek se hrani v zbirki V. Rakovca.
Opis: Lupina je majhna, trikotnega videza, srednje izbočena, z nekoliko navspred pomaknjenim vrhom. Anteriorni rob je kratek in strm z lepo ohranjeno polovico lunule, posterironi rob je raven, dolg in položen, največji ventralni rob je polkrožno zaobljen. Površina lupine je prekrita s tankimi prirastnicami, ki so nekajkrat prekinjene z debelejšimi.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 4Q,R.	3Q	27	~ 9
Primerjava: Primerki navedenih oblik v sinoni-miki so si oblikovno zelo podobni in imajo tudi podobna razmerja med dolžino in višino lupine. Razmerje pri vrsti Cyrena veneriformis (L/H=1,13), pri obliki Cyrena alpina (L/H=1,11) in pri Cytherea hungarica (L/ H=1,18). Pri poljšiškem primerku je to razmerje 1,11 vendar vse ostale morfološke značilnosti še najbolj ustrezajo vrsti Corbicula veneriformis.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Desha-yes (1860: 499) piše, da je bila tovrstna korbikula ugotovljena v Franciji v eocenskem horizontu "Sables inférieurs". Oppenheim (1894: 332) piše, da so primerke vrste Cyrena alpina našli v eocenskih tufih najdišča Roncà v severni Italiji. Oppenheim (1896b: 98) poroča, da so primerke vrste Cytherea hungarica našli v najdišču Grancona v Venetu. Piccoli in Savazzi (1984: 35) poročata, da so vrsto Corbicula veneriformis (Sowerby) našli v eocenu Pariške kotline (Baron).
Genus Polymesoda Rafinesque, 1828
Polymesoda sowerbii (Basterot, 1825) Tab. 6, sl. 41
1823 Mactra ? sirena (Roncà) - Brongniart (In: Pinna 1996: 262-266, Tav. 128, Fig. 10
1825 Cyrena Sowerbii. Nob. - Basterot, 85, Pl. 6, Fig. 6
1863 Cyrena semistriata Deshayes. var. major. - Sand-
berger, 307, Taf. 26, Figs. 3, 3a 1894 Cyrena sirena Brongniart 1823 - Oppenehim, 325, Taf. 20, Figs. 2a, 4a
1972	Polymesoda (Pseudocyrena) convexa sirena (Brongniart, 1823) - Moisescu, 49, Pl. 20, Figs. 1a-1b
1973	Polymesoda convexa (Brongniart, 1822) - Báldi, 193, Pl. 9, Figs. 1, 2
2001 Polymesoda subarata sowerbii (Basterot, 1825) -
Harzhauser & Mandic, 752, Pl. 10, Fig. 3 2005 Polymesoda subarata sowerbii (Basterot, 1825) -Schultz, 845, Taf. 120, Fig. 4
Material: En primerek z obema lupinama iz oligo-censkih plasti pod Poljšico. Shranjen je v zbirki V. Rakovca v Kranju.
Opis: Školjka z obema lupinama je zelo dobro ohranjena. Zunanjost lupin ima trikoten izgled, s strmim, kratkim in rahlo zaobljenim sprednjim robom, daljšim ravnim in poševnim zadnjim robom ter najdaljšim in polkrožnim ventralnim robom. Lupini sta malo izbočeni z vrhom pomaknjenim k sprednjemu delu, z majhno lunulo in ostrim ligamentnim robom. Površina lupine je prekrita s številnimi, tankimi in koncentrično-ovalno potekajočimi prirastnimi linijami.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 41, R.	41	35	2Q
Primerjava: Poljšiški primerek je zelo primerljiv s primerkom iz najdišča Mt. Pulli v Italiji, ki ga omenja Oppenheim (1894: 331). Italijanska školjka je dolga 40 mm, visoka je 35 mm, eno lupino ima debelo 10 mm. Dimenzije so takšne kot pri našem primerku iz Poljšice, tudi oblika je ustrezna. Veliko primerljivost opažamo tudi s primerkom rodu Polymesoda, ki ga predstavlja Moisescu (1972: Pl. 20, Figs. 1a-1b).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Basterot (1825: 85) jo omenja iz brakičnih skladov najdišča Saucats v Pariški kotlini. Sandberger (1863: 308) poroča, da so takšne školjke našli v številnih najdiščih oligocena v Nemčiji. Oppenheim (1894: 331) poroča, da so tovrstne školjke našli v eocenskih plasteh itali-
16 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
janskih najdišč Mt. Pulli in Ronca. MoiSESCU (1972: 49-51) jo predstavlja iz rupelijskih skladov Transilvanije, najdišča Hoia v dolini Berecoaia. Báldi (1973: 194) poroča, da so polimezode našli v zgornjem oligo-cenu Madžarske. Pinna (1996: 262) piše, da so fosilni ostanki iz najdišča Ronca eocenske starosti. Schultz (2005: 845-846) piše, da so podvrsto Polymesoda suba-rata sowerbii našli v kiscellijskih, egerijskih in eggen-burgijskih skladih Avstrije. Tudi zunaj Avstrije so jo ugotovili v oligocenskih in spodnjemiocenskih skladih.
Superfamilia Veneracea Rafinesque, 1815
Familia Veneridae Rafinesque, 1815 Subfamilia Venerinae Rafinesque, 1815
Cox in sod. (1969b: N670-671) poročajo, da so se prvi primerki družine Veneridae pojavili v spodnji kredi, poddružine Venerinae v srednjem eocenu, rodu Periglypta v oligocenu, in se obdržali vse do danes.
Genus Periglypta Jukes-Browne, 1914
Periglypta aglaurae (Brongniart, 1823) Tab. 6, sl. 42, 43
1823 Corbis Aglaurae - Brongniart, Pl. 5, Fig. 5, In:
Pinna (1989), 266, Tav. 128 1870 Venus Aglaurae Brong. - Fuchs, 29 (165), 64
(200), Taf. 11, Figs. 6, 7 1896a Venus Aglaurae Brongniart - Oppenheim, 268 ?1964 Chione aglaurae (Brongniart, 1823) - Karagju-leva, 90, Tabl. 28, Fig. 2
1973	Antigona aglaurae (Brongn.) - Coletti et al., 7, Tav. 4, Fig. 9
1974	Periglypta aglaurae (Brongniart) - Accorsi Benini, 74, Fig. 5
Material: Trije primerki, dva polovična primerka v biokalciruditu (tab. 6, sl. 42, 43) in en izoliran primerek z obema lupinama (št. 75, nima slike), pri katerem sta lupini v zgornjem sprednjem delu zelo poškodovani. Vsi primerki so iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Primerki so srednje veliki s precej izbočenima lupinama. Kljuna z vrhoma sta v sprednjem delu lupin, anteriorni rob je kratek in polkrožen, posteriro-ni ravno poševen in spodaj zaobljen, ventralni rob neizrazito polkrožen. Na površinah lupin je okrog 30 izrazitih, drobno vozličastih in koncentrično potekajočih grebenov. Na dorzalnem delu blizu vrha so zelo tanki grebenčki in vozliči, proti ventralnemu delu postajajo grebeni in vozliči vse večji in dajejo videz mre-
žaste ornamentacije. Tovrstni primerki so v najdišču Poljšica izredno redki.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerki (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 42, R.	50	47	~ 16
Tab. 6, sl. 43, R.	51	48	~ 16
nima slike, št. 75 R.	50	47	33,5
Stratigrafska in geografska razširjenost: Brongniart 1823 (In: Pinna 1989) predstavlja primerek iz najdišča Castelgomberto v Italiji. Fuchs (1870: 29) poroča, da so primerki vrste Venus aglaurae najdeni v najdišču Monte Grumi pri Castel Gombertu. Oppenheim (1896a: 268) piše, da je ta vrsta značilna za gor-njegrajske plasti, za horizonta Sangonini in Gomberto v Italiji ter Gaas v Franciji. Oppenheim (1900: 275) omenja vrsto Venus aglaurae iz spodnjeoligocenskih plasti najdišč Sangonini in Soggio di Brin ter srednjega oligocena najdišča Monte Grumi v Italiji. Tudi Kranz (1910: 219) vrsto Venus aglaurae omenja iz najdišča Monte Grumi in Montecchio Maggiore. Fabiani (1915: 269, 272-273) omenja vrsto Venus aglaurae Brongniart iz lattorfijskih in rupelijskih plasti Veneta ter oligocen-skih Belluna. Karagiuleva (1964: 90) vrsto Chione aglaurae omenja iz priabonijskih plasti Bolgarije. Nadalje še omenja priabonijska in oligocenska najdišča v Franciji in Italiji. Coletti in sod. (1973: 7) vrsto Antigona aglaurae omenjajo iz oligocenskih skladov najdišča Monte Grumi pri Castelgombertu. Accorsi Benini (1974: 74) poroča, da so tovrstne primerke našli v spodnjem oligocenu-lattorfiju ligurijsko-piemontske kotline (S. Giustina, Sassello) in na območju Valsugane (Val di Maso), v srednjem oligocenu-rupeliju območja M. Lessini (Monte Grumi di Castelgomberto) ter v akvitanijski kotlini (Gaas). Piccoli in sod. (1986: 216) vrsto Antigona aglaurae (Brongniart) omenjajo iz zgornjega eocena Italije, Armenije in Gruzije ter iz oligocena Italije, Armenije, Gruzije, Somalije in Pakistana.
Subfamilia Sunettinae Stoliczka, 1870 Genus Meroena Jukes-Brown, 1908
Cox in sod. (1969b: N673) pišejo, da so se prvi primerki poddružine Sunettinae pojavili v eocenu, določene oblike so se obdržale do današnjih dni.
Meroena semisulcata (Lamarck, 1806) Tab. 6, sl. 44
21 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
1824 Cytherea semi-sulcata. Lamk. - Deshayes, 140 1837 Cytherea semi-sulcata Lamk. - Deshayes, Pl. 20,
Figs. 4, 5; Pl. 21, Figs. 1, 2 1904-1906 Sunetta semisulcata, Lamk. - Cossmann &
Pissarro, Pl. 12, Figs. 51-3 1995 Meroena semisulcata (Cytherea:) Lamarck, 1806 - Le Renard & Pacaud, 72
Material: Najdena je ena lepo izpreparirana lupina v oligocenskem biokalciruditu. Hrani se v zbirki najditelja V. Rakovca.
Opis: Ohranjena je desna lupina z obliko razno-straničnega trikotnika. Srednje izbočena lupina ima izrazit umbonalni del z majhnim navspred zavihanim vrhom, sprednji rob je kratek, v zgornjem delu vbočen, v spodnjem polkrožno izbočen. Zadnji rob je daljši in položnejši z manjšim grebenom, ventralni rob je največji in nepravilno polkrožen. Po površini lupine potekajo manj in bolj izrazite koncentrične prirastnice, ki so blizu lateralnih robov tanke, blizu ventralnega roba pa vse bolj debele.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 44, R.	33,5	29	~ 11
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1860: 472) piše, da so primerke vrste Cytherea semisulcata našli v horizontu "Calcaire grossier inférieur, moyen et supérieur" Francije (Grignon, Parnes) in Belgije. Po podatkih BAYAN-a (1870: 448), TouLA-e (1918: 418) in PoMEROL-a (1973: 58-59) omenjeni strati-grafski horizonti DESHAYES-a (1860) pripadajo v celoti lutetiju. Cossmann in Pissarro (1904-1906: Pl. 12) poročata, da so tovrstne školjke našli v lutetiju najdišča Parnes v Franciji.
Subfamilia Pitarinae Stewart, 1930 Genus Pitar Romer, 1857
Cox in sod. (1969b: N675-N677) pišejo, da so se primerki poddružine Pitarinae pojavili v spodnji kredi, rodu Callista v paleocenu, rodov Pitar, Nitidave-nus in Callocardia šele v eocenu. Večinoma so se obdržali vse do danes.
Pitar distincta (Deshayes, 1857) Tab. 6, sl. 45
1860 Cytherea distincta, Desh. - Deshayes, 552, Pl. 30, Figs. 1-4
1904-1906 Meretrix (Chionella) distincta, Desh. - Cossmann & Pissarro, Pl. 11, Figs. 50-19 1968 Pitar distincta (Deshayes, 1856) - Zelinskaia et
al., 113, Tabl. 29, Figs. 1-3 1995 Pitar (s. str.) distincta (Cytherea:) Deshayes, 1857 - Le Renard & Pacaud, 72
Material: Ena desna lupina (tab. 6, sl. 45) v oligo-censkem poljšiškem biokalciruditu. Primerek je shranjen v zbirki V. Rakovca.
Opis: Lupina srednje velikosti, v obodu je sub-trikotne oblike, dolžina lupine ni bistveno večja od njene višine. Malo izbočena lupina ima umbonalni del z vrhom skoraj na sredini lupine. Sprednji rob je rahlo vbočen in kratek, zadnji rob je daljši in rahlo izbočen, ventralni rob je najdaljši in široko polkrožen. Ob vrhu je razmeroma velika lunula, površina lupine je prekrita s številnimi izrazitimi koncentrično-polkrožnimi pri-rastnicami.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 45, R.	33	31	~ 8,5
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1860: 552) piše, da so primerki vrste Cytherea distincta ugotovljeni v eocenskih skladih horizonta "Calcaire grossier moyen" v Franciji. Cossmann in Pissarro (1904-1906) poročata, da je tovrstna školjka najdena v lutetijskih skladih Francije. Zelinskaia in sod. (1968: 113) poročajo, da so vrsto Pitar distincta našli v srednjem eocenu Ukrajine in lutetiju Francije.
Pitar villanovae (Deshayes in Studer, 1853) Tab. 6, sl. 46
1911 Meretrix villanovae Deshayes. sp. - Boussac,
223, Pl. 14, Fig. 36 1954 Meretrix villanovae Desch. sp. Boussac - Veseli-
novic, 124, Tab. 32, Figs. 7, 10 1964 Pitar (Callista) villanovae (Deshayes in Studer, 1853) - Karagiuleva, 93, Tabl. 29, Figs. 13a-13b, 14a-14b
1993 Pitar villanovae (Deshayes in Studer, 1853) - Bro-giato, 249
22 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Material: En primerek (tab. 6, sl. 46) v oligocen-skem biokalciruditu Poljšice. Shranjen je v zbirki V. Rakovca.
Opis: Ohranjena je majhna, rahlo izbočena, desna lupina z umbonalnim delom in vrhom blizu anterior-nega roba. Vbočen anteriorni rob je strm in kratek, posteriorni je raven, daljši, položnejši in z manjšim grebenom vzdolž dorzalnega dela. Ventralni rob je najdaljši in elipsasto ovalen. Površina lupine je prekrita s številnimi drobnimi koncentričnimi prirastnicami.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 46, R.	27	21	~ 6
Primerjava: Primerek iz oligocena Poljšice je velikostno in oblikovno še najbolj primerljiv s primerki, ki jih prikazuje Karagjuleva (1964: Tabl. 29, Figs. 13a-13b in 14a-14b).
Pripombe: Primerki vrste Pitar villanovae so v li-teraturnih virih zelo različnih oblik in velikosti, kar najlepše vidimo v dokumentaciji BoussAC-a (1911: 223, Pl. 14). Tudi v pisavi vrstnega imena so nedoslednosti; Boussac opisuje vrsto Meretrix villanovae z dvema ll, Oppenheim (1896: 97, Taf. 5, Fig. 1) in (1901: 168, Taf. 12, Figs. 6-8) opisuje primerke vrste Cytherea vilanovae s poimenovanjem vrste z enim l iz najdišč v Italiji (S. Bovo, Via degli Orti in Grancona). Kar je najbolj zanimivo, da risbe OppNEHEiM-a (1896b, 1911) ne ustrezajo slikam primerkom BoussAC-a (1911). OppENHEiM-ove risbe še najbolj ustrezajo FucHS-ovi vrsti Venus lugen-sis (1870: Taf. 11, Figs. 8-9). Tudi slike primerkov iste vrste na tabli Karagjuleve (1964: Tabl. 29) so drugačne od že omenjenih starejših raziskovalcev. Zanimivo je, da v delih DESHAYES-a (1824 in 1860) niso omenjeni ostanki vrste Cytherea villanovae, čeprav mu je ta vrsta avtorsko pripisana.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Oppenheim (1896b: 97) opisuje vrsto Cytherea vilanovae De-shayes 1853 iz najdišča Grancona v Italiji. Oppenheim (1901: 168) poroča, da so vrsto Cytherea vilanovae De-shayes našli v Italiji v skladih številnih najdišč (Grancona, Lonigo, S. Bovo, Sangonini itd.), pa tudi v oligo-censkih konglomeratih Laverda s polžem vrste Natica crassatina Lamarck. Boussac (1911: 224) vrsto Mere-trix villanovae omenja iz zgornjeeocenskih najdišč v
Švici, na Madžarskem, v Egiptu, Franciji in Italiji ter iz oligocena v Italiji (Laverda). Fabiani (1915: 266) vrsto Meretrix villanovae Deshayes omenja iz priabonijskih plasti Veneta. Veselinovic (1954: 125) poroča, da je ta vrsta najdena v Makedoniji v priabonijskih in oligo-censkih skladih. Karagjuleva (1964: 94) poroča, da so primerki relativno številni in da so ugotovljeni v priabonijskih skladih Bolgarije. Nadalje še piše, da so tovrstni primerki najdeni tudi v eocenskih plasteh Egipta, južne Francije, Italije, Švice, Madžarske, Makedonije, Gruzije ter v oligocenu Romunije, Italije in Armenije. Bagmanov (1966: 89) piše, da so primerke vrste Meretrix villanovae našli v srednjem eocenu Azerbajdžana in zahodne Evrope. V Gruziji so jih našli v eocenu in oligocenu. Piccoli in Savazzi (1984: 35) poročata, da je vrsta Pitar villanovae (Deshayes) najdena v lokaciji Priabona v severovzhodni Italiji. Piccoli in sod. (1986: 217) poročajo, da je vrsta Pitar villanovae (Deshayes) najdena v celotnem eocenu Armenije in Gruzije, ugotovljena je tudi v zgornjem eocenu in spodnjem oligocenu Veneta v Italiji.
Genus Callista Poli, 1791
Callista splendida (Merian in Deshayes, 1857) Tab. 6, sl. 47a-b, 48
1860 Cytherea splendida, Merian - Deshayes, 440, Pl. 29, Figs. 1-4
1863 Cytherea splendida Merian - Sandberger, 303,
Taf. 24, Figs. 4, 4a 1860 Cytherea splendida, Merian. - Deshayes, Pl. 29, Figs. 1-4
1884 Cytherea splendida Merian - Speyer, Taf. 5, Figs. 13, 13a-13c
1894 Cytherea delata v. Koenen - Koenen, 1257, Taf. 87, Figs. 7a-b
1910 Cytherea splendida Merian - Kranz, 223, Textfi-gs. 3
1913 Cytherea splendida Mer. - Oppenheim, 610-611, Taf. 22, Fig. 5
1950 Meretrix (Callista) splendida Mer. - Malaroda, 179, Tav. 6, Fig. 27
1972	Callista (Callista) splendida (Merian in Deshayes, 1857) - Moisescu, 53, Pl. 21, Figs. 4a-4b
1973	Pitar (Paradione) splendida (Merianm 1858) -Baldi, 216, Pl. 18, Fig. 8
1974	Callista (Callista) splendida (Merian) - Accorsi Benini, 75, Fig. 6
Material: Dva primerka, školjka z obema lupinama (tab. 6, sl. 47a-b) in desna lupina (tab. 6, sl. 48) v kamnini. Primerka sta iz zbirke V. Rakovca.
23 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Opis: Lupini sta majhni, rahlo izbočeni z manjšim vrhom pomaknjenim k sprednjemu robu. Sprednji rob je strm in kratek z majhnim polkrožnim zaključkom, zadnji rob je daljši in položen z večjim polkrožnim zaključkom. Ventralni rob v obliki polovične elipse. Površina lupin je gladka z vzorcem in številnimi zelo tankimi prirastnicami.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 47a-b, R.	32	24,5	15
Tab. 6, sl. 48, R.	33	23,5	7,5
Pripombe: Prvi pravi opis vrste je naredil Desha-yes leta 1857 in ga ponovil leta 1860. Mislimo, da bi moral biti avtor vrste Callista splendida Deshayes in ne Merian.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1860: 440) piše, da so primerke našli v zgornjeeo-censkih skladih horizonta "Sables superieur" Francije, Nemčije, Švice, in Belgije. Sandberger (1863: 419) vrsto Cytherea splendida omenja iz zgornjeoligocen-skih morskih peščenjakov Belgije in Nemčije (Bavarske). Fuchs (1870: 200) poroča, da so vrsto Cytherea splendida našli v tufih najdišča Sangonini pri kraju Lugo. Speyer (1884) tovrstne školjke predstavlja iz srednjega oligocena Nemčije. Koenen (1894: 1257) vrsto Cytherea delata omenja iz spodnjega oligocena Nemčije (Lattorf, Löderburg, Wolmirsleben, Brandhorst). Kranz (1910: 223) poroča, da so tovrstne školjke najdene v srednjem oligocenu Pariške in Mainške kotline, v zgornjem oligocenu severne Nemčije in Romunije (Sedmograške) ter v spodnjem oligocenu severne Italije (nahajališča Sangonini, Gomberto in Ligurija). Ma-laroda (1950: 179) poroča, da so tovrstne školjke našli v zgornjem oligocenu okolice Belluna in Madžarske. Našli so jih tudi v zgornjeeocenskih in spodnjeoligo-censkih skladih Italije, Pariške kotline, Belgije in Nemčije. Moisescu (1972: 53) tovrstno kalisto prikazuje iz rupelijskih hoia plasti v dolini Berecoaia-Mera v Romuniji. Nadalje še piše, da je ta oblika najdena v rupe-lijskih plasteh Pariške kotline, v srednje in zgornjeoli-gocenskih Nizozemske. Baldi (1973: 216) školjko vrste Pitar (Paradione) splendida opisuje iz zgornjega oligocena Madžarske. Vrsto Callista splendida Accorsi Benini (1974: 75) omenja iz spodnjeoligocenskih-lattor-fijskih plasti ligurijsko-piemontskega bazena (Dego, Sassello), v predalpskem prostoru (Sangonini, Gnata di
Salcedo), nadalje iz srednjega oligocena-rupelija bazena Magonza (M. Lessini, M. Grumi di Castelgomber-to), v pariški kotlini in Belgiji ter v zgornjeoligocenskih katijskih plasteh Madžarske, Bavarske in Italije (Glau-conie bellunesi). Piccoli in sod. (1986: 216) poročajo, da so vrsto Meretrix splendida Merian našli v zgornjem eocenu Pariške kotline, v severni Italiji in zgornjem Donavskem bazenu ter v spodnjem oligocenu severne Italije (Veneto) in zgornjem Donavskem bazenu.
Callista sp.
Tab. 6, sl. 49
Material: En okrnjen primerek (tab. 6, sl. 49) v oli-gocenskem poljšiškem biokalciruditu. Shranjen je v zbirki V. Rakovca.
Opis: Ohranjeni sta obe rahlo izbočeni lupini, ki imata poškodovan predvsem njun posteriorni del in s strani pravokotno na lupini, zelo potlačeno desno lupino. Lupini sta bolj ovalne oblike z vrhom in umbon-alnim delom bližje anteriornemu delu in z majhno lu-nulo. Anteriorni rob je strm in polkrožen, posteriorni položen in lateralno poškodovan, ventralni rob je dolg in elipsast. V dorzalnem delu so prirastnice zabrisane, bližje ventralnemu so vse bolj izrazite. Na površini lupine potekajo izmenjaje svetli in temni obroči, ki so ostanek nekdanje ornamentacije.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 49 R.	38	30	~ 12
Pripombe: Kljub poškodovanosti lupin mislimo, da primerek sodi k rodu Callista, prav takšnega primera pa v literaturi nismo uspeli zaslediti.
Genus Costacallista Palmer, 1927
Costacallista suberycinoides (Deshayes, 1825) Tab. 6, sl. 50
1824 Cytherea suberycinoides. Nob. - Deshayes, 129,
Pl. 22, Figs. 8, 9 1837 Cytherea suberycinoides. Nob. - Deshayes, 11, Pl.
22, Figs. 8, 9 1860 Cytherea suberycinoides. - Deshayes, 438 1860 Cytherea Heberti, Desh. - Deshayes, 436, Pl. 30, Figs. 13-16
24 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
1896 Cytherea suberycinoides Desh. (var. astartopsis) -
De Gregorio, 98, 152, Tav. 15, Figs. 2a-b 1904-1906 Meretrix (Callista) Heberti, Desh. - Cos-
SMANN & PlSSARRO, Pl. 10, Figs. 50-3 1904-1906 Meretrix (Callista) suberycinoides, Desh. -
CossMANN & PissARRO, Pl. 10, Figs. 50-4 1937 Meretrix (Callista) exintermedia Sacc. var. anterecta Sacc. - Venzo, 96, Tav. 6, Figs. 8, 9 1968 Pitar heberti (Deshayes, 1860) - Zelinskaia et
al., 113, Tabl. 29, Figs. 4, 5 1968 Pitar suberycinoides (Deshayes, 1824) - Zelinskaia et al., 115 1995 Costacallista suberycinoides heberti (Cytherea:)
Deshayes, 1825 - Le Renard & Pacaud 1995 Costacallista suberycinoides (Cytherea:) Deshayes, 1825 - Le Renard & Pacaud, 71
Material: V poljšiškem oligocenskem biokalcir-uditu sta najdena dva primerka. Prvi je dokumentiran (tab. 6, sl. 50), drugi je v kosu skupaj s kardiidno školjko (na vzorcu št. 16) in ni ilustriran. Hrani se v zbirki V. Rakovca.
Opis: Ohranjena je majhna leva lupina, ki je rahlo izbočena, z umbonalnim delom in majhnim vrhom blizu sprednjega roba. Pod vrhom je majhna polovična lunula, sledi položen in kratek anteriorni rob, ki je blizu ventralnega roba polkrožno zaobljen. Tudi poste-riorni rob je položen, vendar daljši, najdaljši je razprto polkrožen ventralni ali palialni rob. Celotna površina lupine je ornamentirana s številnimi in raličnimi koncentričnimi grebeni, našteli smo jih 27, vendar začetni ali najstarejši niso ohranjeni.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 6, sl. 50, R.	24	17,5	~ 6
brez slike, na št. 16	23	17	~ 5
Primerjava: Poljšiški primerek morfološko ustreza primerku, ki ga prikazuje Deshayes (1837: Pl. 22, Figs. 8, 9), le da je lupina iz Poljšice nekoliko manjša. Zelo podobni so tudi primerki vrste Cytherea heberti (Deshayes 1860: Pl. 30, Figs. 13-16), najverjetneje gre za isti vrsti. Deloma ustreza primerek iz Poljšice tudi primerku vrste Meretrix (Callista) exintermedia var. anterecta, ki jih prikazuje Venzo (1937: Tav. 6, Figs. 8, 9).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1860: 438) piše, da vrsta Cytherea suberycinoides nastopa v eocenskih skladih Francije v horizontih "Calcaire grossier supérieur, sables moyen", predvsem v okolici Bordeauxa. Cossmann in Pissarro (19041906) poročata, da sta vrsti Callista heberti in C. suberycinoides najdeni v eocenskih - lutetijskih do barto-nijskih skladih Francije. Fabiani (1915: 259) vrsto Meretrix suberycinoides Deshayes omenja iz lutetijskih plasti Veneta. Zelinskaia in sod. (1968: 113, 115) poročajo, da so primerke obeh zelo primerljivih vrst Pitar heberti in P. suberycinoides našli v srednjem in zgornjem eocenu Ukrajine (okolica Kijeva). Piccoli in sod. (1986: 217) poročajo, da je vrsta Meretrix suberycinodes (Deshayes) ugotovljena v srednjem eocenu Pariške kotline in Veneta. Moosleitner (2004: 41, Taf. 5, Fig. 5) predstavlja iz salzburškega eocena vrsto Costacallista suberycinoides (Deshayes).
Costacallista crenata (Sandberger, 1863) Tab. 7, sl. 51, 52, 53
1863 Venus crenata Sandb. - Sandberger, 298, Taf. 14, Fig. 5a
p.1870Venus Lugensis Fuchs. - Fuchs, 64 (200), Taf. 11, Figs. 8, 9
p.1894Crassatella pullensis n. sp. - Oppenheim, 344, Taf. 23, Fig. 1
p.1901 Cytherea Vilanovae Desh. - Oppenheim, 168, Taf. 12, Fig. 6
1933 Cytherea Héberti Desh. - Gočev, 186, Tabl. 6, Fig. 7
1964 Pitar (Callista) heberti (Deshayes, 1860) - Kara-
giuleva, 94, Tabl. 29, Figs. 7, 8 1972 Callista (Callista) villanovae (Deshayes in Studer,
1853) - Moisescu, 52, Pl. 21, Figs. 1a-1b, 2a-2b 2006 Venus lugensis (Fuchs, 1870) - Šinkovec, 50, Tab. 6, Sl.6
Material: Trije primerki v oligocenskem biokalci-ruditu, dva primerka sta skoraj enaka (tab. 7, sl. 51, 52), pri tretjem primerku (tab. 7, sl. 53) so določena odstopanja v obliki in posredno v rebratosti. Vsi so iz v zbirke V. Rakovca.
Opis: Razmeroma majhna, v obodu trikotna in malo izbočena lupina. Umbonalni del z vrhom ni sredinski, pomaknjena sta navspred. Anteriorni rob je kratek in vbočeno-polkrožen, posteriorni rob je daljši in izbočeno-polkrožen, ventralni rob je najdaljši in elipsasto izbočen. Površino lupine krasi okrog 17 razmeroma močnih koncentričnih reber z globokimi vmesnimi brazdami. Primerki so podobni vrsti Costa-
25 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
callista suberycinoides, vendar se razlikujejo po obliki, številu in jakosti reber in dolžini posteriornega roba.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerki (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 7, sl. 51, R.	21	17	~ 5
Tab. 7, sl. 52, R.	22	17	~ 5
Tab. 7, sl. 53, R.	20	16	~ 5
Primerjava: Primerki iz Poljšice so po določenih morfoloških znakih, predvsem po obliki lupine in or-nametaciji primerljivi z vrsto Venus crenata iz najdišča Weinheim v Nemčiji (Sandberger 1863: 298, Taf. 14, Fig. 5a), vendar so ti nemški primerki zelo majhnih velikosti. Po istih morfoloških znakih so poljšiški primerki primerljivi tudi s primerkom vrste Crassatella pullensis iz najdišča Mt. Pulli v Italiji (Oppenheim 1894: 344, Taf. 23, Fig. 1). Še najbolj pa so primerljivi s primerkom vrste Cytherea heberti iz priabonija Bolgarije (Gočev 1933: Tabl. 6, Fig. 7) in z vrsto Callista (Callista) villanovae iz rupelijskih skladov Romunije (Moisescu 1972: 52, Pl. 21, Fig. 1b). Mislimo, da romunski primerek ne pripada rodu Callista. Dobro primerljivost vidimo tudi z razmeroma nepopolnim primerkom vrste Venus lugensis iz Poljšice (Šinkovec 2006: 50, Tab. 6, Sl. 6).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Sandberger (1863: 299) poroča, da je vrsta Venus crenata najdena v oligocenskih skladih najdišča Weinheim v Nemčiji. Fuchs (1870: 64) školjko vrste Venus lugensis opisuje in predstavlja iz horizonta sangoninskih tufov v Vičentinskih gričih severne Italije. Vrsto Venus lu-gensis omenja tudi Oppenheim (1900: 275) iz spodnjega oligocena najdišča Sangonini v Italiji. Oppenheim (1901: 168) piše, da so jih našli v priabonijskih skladih v Italiji, v lokacijah Grancona, Lonigo, S. Bovo, Via degli Orti, Pomarole, Sangonini in skupaj s polži Nati-ca crassatina v konglomeratu Laverda, kjer so zelo pogostne. Gočev (1933: 209-210) poroča, da so vrsto Cytherea heberti našli v zgornjem eocenu Bolgarije. Karagjuleva (1964: 94) vrsto Pitar (Callista) heberti opisuje iz priabonijskih skladov Bolgarije. Moisescu (1972: 52) poroča, da so jih našli v rupelijskih skladih Romunije. Šinkovec (2006: 50) tovrstno školjko opisuje iz spodnjeoligocenskih-rupelijskih skladov pod Poljšico pri Podnartu.
Subgenus Nitidavenus Vokes, 1939
Callista (Nitidavenus) nitida (Deshayes, 1857) Tab. 7, sl. 54
1860 Cytherea nitida, Desh. - Deshayes, 453, Pl. 33, Figs. 8-9
1904-1906 Meretrix (Callocardia) nitida, Desh. - Cos-
smann & Pissarro, Pl. 1, Figs. 50-23 1958 Meretrix (Pitaria) parisiensis Deshayes - Klju-
šnikov, 127, Tabl. 13, Figs. 5, 6 1968 Pitar nitida (Deshayes, 1856) - Zelinskaja et al., 114
1969b Callista (Nitidavenus) nitida (Deshayes) -
Cox et al., N678, Figs. E144.4a-4c 1995 Callocardia (Nitidavenus) nitida (Cytherea:) Deshayes, 1857 - Le Renard & Pacaud, 72
Material: Ena leva lupina (tab. 7, sl. 54) v oligocen-skem poljšiškem biokalciruditu. Primerek je shranjen v zbirki V. Rakovca.
Opis: Leva lupina srednje velikosti, srednje izbočenosti in ima pahljačast videz. Umbonalni del z vrhom je skoraj na sredini dorzalnega dela. Pod vrhom je neizrazita polovična lunula, anterironi rob je zgoraj rahlo vbočen, sledi polkrožen del. Posteriorni rob raven do rahlo izbočen, ventralni ali palialni rob je široko zaobljeno polkrožen. Na površini lupine so v starejšem delu koncentrične prirastnice zabrisane, v najmlajšem ventralnem delu so izrazite. Po sredini lupine poteka vzporedno s prirastnicami širok temnejši pas.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 7, sl. 54	35	29,5	~ 11
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1860: 453) piše, da je vrsta Cytherea nitida ugotovljena v francoskem eocenskem horizontu "Calcaire grossier moyen". Zelinskaja in sod. (1968: 114) vrsto Pitar nitida omenjajo iz eocena Ukrajine. Cossmann in Pissarro (1904-1906) poročata, da je tovrstna školjka najdena v lutetijskih plasteh Francije. Cox in sod. (1969b: N678) poročajo, da je vrsta Callista (Nitidavenus) nitida najdena v eocenu Francije.
26 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Subgenus Callocardia A. Adams, 1864
Callista (Callocardia) nitidula (Lamarck, 1806) Tab. 7, sl. 55, 56
1824 Cytherea nitidula. Lamk. - Deshayes, 134 1837 Cytherea nitidula. Lamk. - Deshayes, 11, Pl. 21, Figs. 3-6
1860 Cytherea nitidula, Lamk. - Deshayes, 451 1904-1906 Meretrix (Callocardia) nitidula, Lamk. -
Cossmann & Pissarro, Pl. 11, Figs. 50-21 1904-1906 Meretrix (Chionella) lunularia, Desh. -
Cossmann & Pissarro, Pl. 11, Figs. 50-20 1995 Callocardia (Nitidavenus) nitidula (Cytherea:) Lamarck, 1806 - Le Renard & Pacaud, 72 1995 Pitar (Chionella) lunularia (Cytherea:) Deshayes,
1825 - Le Renard & Pacaud, 72 2004 Callocardia (Nitidavenus) nitidula (Lamarck) -Moosleitner, 41, Taf. 5, Fig. 11
Material: Dve lepo ohranjeni lupini, večja (tab. 7, sl. 55) in manjša (tab. 7, sl. 56) v poljšiškem oligocen-skem biokalciruditu. Oba primerka sta shranjena v zbirki V. Rakovca.
Opis: Ohranjeni sta dve levi lupini. Lupini sta srednje izbočeni z vrhom pomaknjenim k sprednjemu robu. Anteriorni rob je kratek, strm, vbočen in polkrožen, posteriorni rob dolg, položen in izbočen, ventralni ali palialni rob je elipsast. Na površini lupin so vidni skorjasto prekrite koncentrične prirastnice ter menjavanje svetlih in temnih obročev nekdanjega vzorca in obarvanosti.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 7, sl. 55, R.	35	29	~ 9
Tab. 7, sl. 56, R.	34,5	27,5	~ 9
Pripombe: Po našem mnenju sta obe kalisti v si-nonimiki medsebojno zelo primerljivi in najverjetneje pripadata k isti vrsti Callista (Callocardia) nitidula.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Deshayes (1824: 134) jo omenja iz Francije. Deshayes (1860: 451) poroča, da so vrsto Cytherea nitidula našli v eocen-skih horizontih "Calcaire grossier in sables moyens" v Franciji. Našli so jih še v Angliji, Belgiji in Egiptu. Cossmann in Pissarro (1904-1906) poročata, da vrsta Me-
retrix (Callocardia) nitidula nastopa v francoskih skladih od cuisija do bartonija, druga zelo podobna Mere-trix (Chionella) lunularia pa od lutetija do bartonija. Piccoli in sod. (1986: 216) poročajo, da je vrsta Meretrix nitidula Lamarck najdena v celotnem eocenu Pariške kotline, Veneta in Somalije. Prejšnji zelo podobna oblika Pitar lunularia (Deshayes) pa je ugotovljena v srednjem in zgornjem eocenu Pariške kotline, in srednjem eocenu Veneta. Moosleitner (2004: 41) predstavlja kameno jedro vrste Callocardia (Nitidavenus) nitidula (Lamarck) iz eocenskih skladov na Salzburškem v Avstriji.
Ordo Myoida Stoliczka, 1870 Superfamilia Hiatelloidea Gray, 1824 Familia Hiatellidae Gray, 1824 Genus Panopea Menard de la Groye, 1807
Cox in sod. (1969b: N700) poročajo, da so se prvi predstavniki družine Hiatellidae pojavili v permu, rodu Panopea morda v triasu, zanesljivo pa v spodnji kredi in se obdržali do danes.
Panopea allonsensis (Boussac, 1911) Tab. 7, sl. 57
1911 Glycimeris allonsensis Boussac. - Boussac, 246,
Pl. 15, Figs. 29-29a, 34 1964 Panope allonsensis (Boussac, 1911) - Karagjuleva, 116, Tabl. 37, Figs. 1a-1b, 4
Material: Desna lupina večjega primerka v biokalciruditu. Primerek je iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Izrazito dolga lupina s širokim umbonalnim delom blizu sprednjega dela lupine. Polkrožna, anterior-ni in posteriorni rob sta oškrbljena, dolg ventralni rob je rahlo izbočen. Lupina je srednje izbočena s precej navzdol zavihanim vrhom. Na površini lupine so številne manj ali bolj izrazite koncentrično-elipsaste prirastnice.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 7, sl. 57, R.	81	35	~ 13
Stratigrafska in geografska razširjenost: Bous-sac (1911: 246) piše, da je vrsta Panopea allonsensis najdena v priabonijskih skladih Francije. Karagjuleva (1964: 116) jo omenja iz priabonijskih plasti Bolgarije in še dodaja, da so jo našli v priabonijskih skladih
27 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Zahodnih Alp, v Makedoniji in Gruziji. Sgarbossa (1977: 23) piše, da je vrsta Panopea allonsensis (Boussac 1911) med petimi najbolj pogostnimi panopejami v terciarju Benečije. Sicer pa nastopa v zgornjeeocenskih skladih najdišča Allons v Franciji in v spodnjem oligo-cenu najdišč Laverda in Lavacile v Italiji.
Panopea canevae (Fabiani, 1908) Tab. 7, sl. 58
1911 Glycimeris canevae Fabiani. - Boussac, 245, Pl. 15, Fig. 11
1977 Panopea canevae (Fabiani 1905) - Sgarbossa, 24, Tav. 3, Fig. 33
Material: En primerek z obema lupinama iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Majhna in dolga lupina je malo izbočena z umbonalnim delom blizu školjkinega osrednjega dela. Leva lupina školjke (tab. 7 sl. 58) je bolje ohranjena od njene desne polovice. Anteriorni rob je višji in polkro-žen, posteriorni rob je nižji in polkrožen, ventralni rob raven do rahlo izbočen. Na površini lupine so razmeroma močne koncentrično-elipsaste prirastnice.
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 7, sl. 58, R.	63	29	13
Stratigrafska in geografska razširjenost: Bous-SAC (1911: 245) poroča, da so primerke vrste Panopea canevae našli v priabonijskih skladih najdišč Grancona v Italiji in Diablerets v Franciji. Sgarbossa (1977: 24) piše, da je ta vrsta registrirana v priabonijskih plasteh najdišča Monte Vagina pri Granconi v Italiji.
Panopea angusta (Nyst, 1836) Tab. 7, sl. 59, 60
1863 Panopaea heberti Bosquet - Sandberger, 279, Pl.
21, Figs. 8, 8a-8c 1964 Panope heberti Bosquet, 1849 - Karagjuleva,
117, Tabl. 36, Figs. 2a-2c 1966 Panope (Panope) heberti Bosquet - Bagmanov, 124, Tabl. 35, Fig. 1; Tabl. 36, Figs. 1-3; Tabl. 42, Figs. 6-7
1977 Panopea angusta Nyst 1836 - Sgarbossa, 24, Fig. 15 f
2006 Panopea menardi (Deshayes, 1828) - Šinkovec,
53, Tab. 4, Sl. 5 2006 Panopea angusta (Nyst, 1836) - Šinkovec, 54, Tab. 4, Sl. 8, 9
Material: Dva primerka, večji ima skoraj popolno kameno jedro z večjim delom leve lupine (tab. 7, sl. 59), nasprotna desna stran je brez ostankov lupine. Nekoliko manjši in tanjši ostanek je od desne lupine (tab 7, sl. 60). Oba primerka sta iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Razmeroma velike školjke z izbočenima lupinama in širokim umbonalnim delom blizu anterior-nega roba. Anterironi rob je večji od posteriornega, polkrožen in visok, največji ventralni rob je elipsasto izbočen. Na površini lupine so izrazite ovalno-koncen-trične prirastne linije.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 7, sl. 59, R.	106	62	40
Tab. 7, sl. 60, R.	105	59	-
Stratigrafska in geografska razširjenost: Sandberger (1863: 279-280) poroča, da je vrsta Panopaea heberti značilna za nemški oligocen. Uvodoma še piše, da je vrsta Panopaea angusta sinonim vrste P. heberti. Ka-ragiuleva (1964: 117) piše, da je vrsta Panope heberti najdena v priabonijskih plasteh Bolgarije, Gruzije, Ukrajine in Transilvanije ter v oligocenu Pariške kotline, Nemčije, Italije, Švice in Gruzije. Bagmanov (1966: 126) piše, da so primerke vrste Panopea heberti našli v srednjem eocenu Azerbajdžana, ugotovljena pa je tudi v srednjem in zgornjem eocenu ter oligocenu na območju Mediterana. Sgarbossa (1977: 24) poroča, da je vrsta Panopea angusta najdena v spodnjeoligocenskih skladih italijanskih lokacij Sangonini in Laverda ter v zgornjeoli-gocenskih plasteh najdišča Mioglia v Liguriji. Nadalje še komentira, da je vrsta Panopea heberti Bosquet 1856 sinonim vrste P. angusta, torej italijanski raziskovalec Sgarbossa (1977) nasprotuje SANDBERGER-jevemu (1863: 279) mnenju. Vrsto Panopea angusta (Nyst, 1836) je iz poljšiških skladov že predstavil Šinkovec (2006: 54).
Subordo Ostreina Férussac, 1822 Superfamilia Ostreacea Rafinesque, 1815
Familia Gryphaeidae Vyalov, 1936 Subfamilia Pycnodonteinae Stenzel, 1959 Genus Pycnodonte Fischer de Waldheim, 1835
28 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Po podatkih Cox-a in sod. (1971: N1097) se primerki družine Gryphaeidae pojavijo v zgornjem tria-su, poddružine Pycnodonteinae in rodu Pycnodonte pa v kredi (Cox in sod. 1971: N1105).
Pycnodontegigantica (Solander, 1766) Tab. 8, sl. 61a-b, 62a-b
1958 Ostrea (Gigantostrea) gigantica Solander - Klju-šnikov, 188, Tabl. 22, Figs. 1-3; Tabl. 23, Figs. 1-2 1964 Ostrea (Gigantostrea) gigantica (Solander in Brander, 1776) - Karagjuleva, 61, Tab. 9, Fig. 2; Tab. 13, Fig. 1; Tab. 14, Fig. 4 1966 Gryphaea (Gigantostrea) gigantica Sol. - Bagma-
nov, 112, Tabl. 50, Fig. 5 ?1966 Gryphaea (Gigantostrea) rarilamella Melleville -
Bagmanov, 114, Tabl. 56, Fig. 1 1971 Pycnodonte (Pycnodonte) gigantica (Solander in Brander, 1766) - Cox et al., N1106-N1107), Figs. J81. 1a-1c, 2a-2b 1984 Pycnodonte gigantica (Solander) - Piccoli & Sa-vazzi, 33
1988 Pycnodonte gigantica (Solander, 1776) - Abate et
al., 145, Tav. 3, Fig. 3 1995 Gigantostrea gigantica (Ostrea:) Solander in
Brander, 1766 - Le Renard & Pacaud, 85 2001 Pycnodonte (Pycnodonte) gigantica (Solander, 1766) - Schultz, 317-318
Material: En velik in izredno odebeljen primerek (tab. 8, sl. 61a-b) in en skromen in močno korodiran ostanek (tab. 8, sl. 62a-b). Oba primerka sta iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Primerek sestoji iz več ostriginih lupin, zato zunanja površina primerka (tab. 8, sl. 61a) ni od iste školjke. Tudi notranja stran ostrige (tab. 8, sl. 61b) je od neke druge ostrige. Vsem je skupna zunanja okrogla obodna oblika, zunanja površina je precej poškodovana, notranja je brez sklepnega dela, ima velik ovalen mišični odtisek na izbočenem osrednjem delu in precej širok ter navzdol zavihan zunanji rob.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Oppenheim (1900: 260) vrsto Ostrea gigantea omenja iz oligo-censkih Gomberto skladov. Kranz (1910: 204) vrsto Ostrea gigantica Brander omenja iz najdišča Santissima Trinita v vičentinskih gričih. Fabiani (1915: 258, 266, 269, 272) vrsto Ostrea gigantea Solander omenja iz lute-tijskih, priabonijskih, lattorfijskih in rupelijskih plasti Veneta. Sieber (1953: 363) omenja vrsto Ostrea (Gigantostrea) ginatica iz zgornjega eocena in oligocena Avstrije. Kljušnikov (1958: 191) poroča, da so velike ostrige našli v zgornjeeocenskih skladih Ukrajine. Piccoli in Mocellin (1962: 80) poročata, da so vrsto Gryphaea (Gigantostrea) gigantica (Solander) našli tudi v zgornjem eocenu Priabone in drugod v Italiji. Bagmanov (1966: 114) piše, da školjko vrste Pycnodonte gigantica najdemo v srednjem eocenu Armenije in Krima, iz zgornjega eocena Ukrajine ter srednjega in zgornjega eocena ter oligocena zahodne Evrope. Cox in sod. (1971: N1106-N1107) prikazujejo primerke tovrstne ostrige iz eocena - bartonija Anglije. Moisescu (1972: 22-23) poroča, da so našli primerke podvrste Pycnodonte (Pycnodonte) gigantica gigantica (Solander, 1766) iz oligocenskih - stampijskih in egerijskih skladov Romunije. Piccoli in Savazzi (1984: 33) vrsto Pycnodonte gigantica omenjata iz Francije (Pariška kotlina) in Priabone v Italiji. Abate in sod. (1988: 145) poročajo, da so tovrstno veliko in debelolupinasto ostrigo našli v številnih eocenskih najdiščih v Italiji. Ugotovljena je tudi spodnjem oligocenu Italije, v najdiščih Monteccio di Costozza, Monte Cro di Grancona, Monte della Pai di Nanto, Valle Gogna, Laverda, Tor-reselle, Monte Bastia di Montecchio Maggiore in v srednjem oligocenu najdišč Castelgomberto in Chiavon. Schultz (2001: 317-318) vrsto Pycnodonte gigantica (Solander, 1766) omenja iz kiscellijskih in egerijskih skladov Avstrije, ugotovljena pa je tudi v eocenskih in oligocenskih skladih Nemčije, Švice, Anglije, Francije, Belgije in Italije.
Familia Ostreidae Rafinesque, 1815 Subfamilia Ostreinae Rafinesque, 1815 Genus Crassostrea Sacco, 1897
Cox in sod. (1971: N1127-N1142) poročajo, da se predstavniki družine Ostreidae pojavijo v zgornjem triasu, poddružine Ostreinae in rodu Crassostrea v spodnji kredi, rodu Ostrea v kredi in Cubitostrea v eo-cenu.
Crassostrea sp.
Tab. 8, sl. 63
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerka (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 8, sl. 61a-b, R.	152	156	95
Tab. 8, sl. 62a-b, R.	97	70	48
29 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Material: Ena izolirana lupina iz paleogenskih plasti pod Poljšico, hrani se v zbirki V. Rakovca.
Opis: Lupina je dolga in ozka z lepo razvitim in ohranjenim sklepnim delom. Lupina ima vbočeno notranjost, blizu sredine ima mišični odtisek. Na hrbtni strani je kolonijska korala vrste Hydnophyllia eocaeni-ca. Najverjetneje se je korala naselila na ostrigino lupino po njenem poginu.
Genus Ostrea Linné, 1758
Ostrea cf. flabellulaeformis Schauroth, 1865 Tab. 8, sl. 64a-b
cf. 1964 Ostrea (Ostrea) flabellulaeformis v. Schauroth, 1865 - Karagjuleva, 56, Tabl. 9, Fig. 5
Material: Ena izolirana lupina iz paleogenskih plasti pri Poljšici. Primerek je shranjen v zbirki V. Rakovca.
Opis: Ohranjena je zgornja ali desna lupina. Lupina je majhna in tanka, zgornji del širok, raven in na notranji strani vbočen, spodnji ukrivljen, ozek in ploščat. Sklepni del enostaven, levi in desni rob sta nazobčana, mišični odtisek je prekrit s kamnino. Na zunanji površini lupine so številne koncentrično potekajoče in ukrivljene prirastnice.
Velikost primerka (Size of specimen):
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Ostrea flabellulaeformis omenja Oppenheim (1900: 260) iz spodnjega oligocena najdišča Sangonini. Kranz (1910: 206) jo tudi omenja iz spodnjeoligocen-skih sangonini skladov najdišča San Lorenzo. Fabiani (1915: 269) vrsto Ostrea flabellulaeformis Schauroth omenja iz lattorfijskih plasti Veneta. Karagjuleva
(1964: 56-57) vrsto Ostrea flabellulaeformis opisuje iz priabonijskih in oligocenskih skladov Bolgarije. Omenja jih tudi iz priabonijskih plasti Italije, Španije in Francije ter oligocenskih Italije. Piccoli in Savazzi (1984: 33) jo omenjata iz najdišč Baron v Pariški kotlini in Priabona v Italiji. Abate in sod. (1988: 146) poročajo, da so vrsto Ostrea flabellulaeformis Schauroth, 1865 našli v zgornjeeocenskih skladih italijanskih najdišč Cimone, Priabona, San Bovo, Val delLOnte, Via degli Orti in v francoskem Bos dA_rros. Ugotovljena je tudi v spodnjem oligocenu v Italiji, v najdiščih Sangonini, Gnata di Salcedo, Laverda in San Lorenzo.
Ostrea sp.
Tab. 9, sl. 65, 66a-b, 67
Material: Trije različni in slabše ohranjeni primerki so iz izdankov pod Poljšico, shranjeni so v zbirki V. Rakovca.
Opis: Prva ostrigina lupina (tab. 9, sl. 65) je štirioglatega oboda, srednje velikosti, močno vbočena, zunanjost prekrita s koncentičnimi prirastnicami in radialnimi rebri. Druga lupina (tab. 9, sl. 66a-b) je okrogla, majhna, tanka in rahlo vbočena, zunanjost lupine neurejeno ornamentirana. Tretja lupina (tab. 9, sl. 67) je v biokalciruditu, lupina je nepravilne oblike, tanka in na površini gladka z nakazano radialno re-bratostjo in koncentričnimi prirastnicami.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerki (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 9, sl. 65, R.	55	51	16
Tab. 9, sl. 66a-b, R.	26	26	6
Tab. 9, sl. 67, R.	29	20	-
Genus Cubitostrea Sacco, 1897
Cubitostrea plicata (Solander, 1766) Tab. 9, sl. 68a-b, 69a-b, 70
1958 Ostrea (Cubitostrea) plicata Solander - Kljusni-
kov, 193, Tabl. 24, Figs. 2-3 1964 Ostrea (Cubitostrea) plicata plicata (Solander,
1766) - Karagjuleva, 58, Tabl. 12, Figs. 1a-1b 1964 Ostrea (Cubitostrea) plicata aralensis Vialov, 1930
- Karagjuleva, 59, Tabl. 10, Fig. 1 1995 Cubitostrea plicata (Chama:) Solander in Brander, 1766 - Le Renard & Pacaud, 85
Velikost primerka (Size of specimen):
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 8, sl. 63, R.	70	51	~ 30
Primerek (Specimen)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 8, sl. 64a-b R.	28	20	~ 10
30 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Material: Trije primerki različnih velikosti, z manjšimi morfološkimi razlikami. Shranjeni so v zbirki V. Rakovca.
Opis: Zgornja ali desna lupina (tab. 9, sl. 68a-b) je srednje velikosti, tanka in v osrednjem delu precej izbočena. Sklepni del je ohranjen, oba robova sta nozobčana, levi je polkrožno izbočen, desni raven do vbočen, razmeroma velik mišični odtisek je na desni strani spodnjega dela lupine. Na zunanji izbočeni strani je lupina prekrita s koncentričnimi lamelami. Tudi druga lupina je zgornja desna (tab. 9, sl. 69a-b), dolga in ozka z rahlo ukrivljenim ventralnim delom. Slepni del je majhen, pod sklepnim delom sta stranska robova nazobčana. Mišični odtisek je na desni strani osrednjega dela lupine. Pri tretji v celoti ohranjeni ostrigi (tab. 9, sl. 70) je predstavljena samo zgornja ali desna lupina, ki je dolga in ozka, s koncentričnimi pri-rastnicami. Spodnja ali leva lupina je večja, na zunanji strani ima izrazito radialno rebratost.
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerki (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 9, sl. 68a-b, R.	33	46	14
Tab. 9, sl. 69a-b, R.	22	37	9
Tab. 9, sl. 70, R.	25	35	14
Pripombe: Na obvršnem delu zgornje desne lupine primerka (tab. 9, sl. 70) so ostanki mahovnjakov.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Klju-šnikov (1958: 196) vrsto Ostrea (Cubitostrea) plicata predstavlja iz srednje in zgornjeeocenskih plasti Ukrajine. Karagjuleva (1964: 59) poroča, da so primerke vrste Cubitostrea plicata našli v priabonijskih plasteh Bolgarije. V Franciji, Egiptu, Ukrajini, Angliji, Nemčiji in drugod je bila najdena v srednjem in zgornjem eoce-
nu, ponekod tudi v oligocenu. Vsekakor ima ta ostriga velik stratigrafski razpon.
Cubitostreaflabellula (Lamarck, 1806) Tab. 9, sl. 71, 72a-b, 73
1964 Ostrea (Cubitostrea) flabellula (Lamarck, 1806) -Karagjuleva, 60, Tabl. 12, Figs. 2a-2b; Tabl. 14, Figs. 2a-2b
Material: Trije primerki, podobnih oblik in velikosti iz zbirke V. Rakovca.
Opis: Desna lupina tovrstne ostrige (tab. 9, sl. 71) je majhna, malo izbočena, tanka in bolj okrogle oblike. Vidne so številne koncentrične prirastnice. Pri drugi ostrigi sta ohranjeni obe lupini, spodnja je prekrita (tab. 9, sl. 72a), zgornja je dokaj ploščata in podobna lupini prve ostrige (tab. 9, sl. 72b). Tudi pri tretji najmanjši ostrigi sta ohranjeni obe lupini, spodnja je drobno radialno rebrasta in ni predstavljena, zgornja je rahlo izbočena in sestoječa iz koncentrično potekajočih prirastnih lamel (tab. 9, sl. 73).
Velikost primerkov (Size of specimens):
Primerki (Specimens)	Dolžina (Length) mm	Višina (Height) mm	Debelina (Thickness) mm
Tab. 9, sl. 71, R.	25	30	-
Tab. 9, sl. 72a-b, R.	31	38	15
Tab. 9, sl. 73, R.	24	33	14
Stratigrafska in geografska razširjenost: Karagjuleva (1964: 60) poroča, da je vrsta Ostrea (Cubitostrea) flabellula najdena v priabonijskih skladih Bolgarije. Ugotovljena je še v eocenu Libije, v srednjem eoce-nu Francije (Pariška kotlina, Biarritz), v Nemčiji (Kressenberg), v Švici (Einsiedeln), najdena je tudi drugod v eocenu in oligocenu.
ZAKLJUČKI
V skladih pod Poljšico pri Podnartu na Gorenjskem so številni ostanki mikro in makrofosilov. Tudi školjke niso redke, vendar je težko najti v celoti ohranjene lupine. Po številnih pregledovanjih najdišča od leta 1982 do 2014, torej v obdobju 32 let, in po dolgotrajnem pre-pariranju nam je uspelo zbrati večje število školjčnih
lupin in pridobiti ter predstaviti nove podatke o mehkužcih Poljšice.
Raziskovanih je bilo 75 školjk in ugotovljenih 40 različnih oblik, ki pripadajo redovom Mytiloida, Pterio-ida, Veneroida in Myoida ter podredu Ostreina. Največ različnih oblik pripada redu Veneroida. Z največ pri-
31 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
merki je zastopan rod Nemocardium (15), sledijo primerki ostriginih rodov (13) in primerki rodu Macroso-len (6). Velika večina školjk (26) je eocensko-oligocen-skih, eocenskih je 13 oblik in samo ena (1) je zaenkrat najdena samo v oligocenu. Ker so uporabljeni predvsem starejši literaturni viri, je starost za marsikatero vrsto vprašljiva in njena stratigrafska uvrstitev nezanesljiva.
Poljšiške školjke so najbolj primerljive z vrstami iz francoskih najdišč (30) (Pariška kotlina, Biarritz itd.), nato s školjkami iz vzhodnega dela severne Italije (22) (območje Veneta, Priabone, Vicenze itd.), Bolgarije (15), Nemčije (14), Ukrajine (12), Švice (10), Romunije (9) in še iz najdišč številnih drugih držav. Najbolj raz-
širjena je vrsta Chlamys biarritzensis (dArchiac, 1846), ki je najdena v 16 državah, sledijo Pitar villanovae (De-shayes in Studer, 1853) v 11, Spondylus podopsideus Lamarck, 1819 v 10, Pycnodonte gigantica (Solander, 1766) v 9, Callista splendida (Merian in Deshayes, 1857) in Panopea angusta Nyst, 1836 v 8 ter Crassatella seccoi Oppenheim, 1900 v 7 državah.
Upoštevajoč podatke o mikrofosilih PAPP-a (1959), CiMERMAN-a (1979), PAVŠič-a (1983, 1985, 2009), Ne-BELSiCK-a in sod. (2000) in ScHMiEDL-a in sod. (2002) lahko sklenemo, da so biokalciruditi s školjkami in drugimi makrofosili pod Poljšico spodnjeoligocenske - rupelijske starosti.
CONCLUSIONS
Paleogene bivalves from Poljšica near Podnart, Slovenia
In beds at Poljšica near Podnart, Gorenjsko region of Slovenia, occur numerous remains of micro- and mac-rofossils. Also bivalves are quite frequent, although entirely preserved shells are not easy to find. After repeated inspections of the locality from 1982 to 2014, over a timespan of 32 years, and after careful preparation of specimens, we succeeded to assemble a larger number of bivalve shells that permitted us to gain and present some additional information on the molluscs of Poljšica.
Of 75 bivalve remains under study 40 distinct forms were determined, belonging to the orders of Mytiloida, Pterioida, Veneroida and Myoida, and to the suborder Ostreina. The majority of finds is attributed to order Veneroida. With the largest number of individuals is represented genus Nemocardium (15), follow those of ostrean genera (13) and individuals of genus Macrosolen (6). The preponderant majority of bivalves (26) are Eocene-Oligocene, 13 forms are Eocene, and a single only (1) has been found so far in Oligocene. Since mostly older literature was consulted,
the age determination for several species is questionable, and their stratigraphic attribution consequently uncertain.
The Poljsica bivalves are the best comparable to species from French localities (30) (Paris Basin, Biarritz etc.), with bivalves from the eastern part of northern Italy (22) (Veneto region, Priabona, Vicenza etc.), Bulgaria (15), Germany (14), Ukraine (12), Switzerland (10), Romania (9) as well as to localities of a number of other countries. The most frequent species, Chlamys biarritzensis (dArchiac, 1846), which was found in 16 countries, is followed by Pitar villanovae (Deshayes in Studer, 1853) found in 11 countries, Spondylus podopsideus Lamarck, 1819, in 10, Pycnodonte gigantica (Solander, 1766) in 9, Callista splendida (Merian in Deshayes, 1857) and Panopea angusta Nyst, 1836, in 8 and Crassatella seccoi Oppenheim, 1900, found in 7 countries.
On the basis of comparisons with microfossils according Papp (1959), Cimerman (1979), Pavsic (1983, 1985, 2009), Nebelsick et al. (2000) and Schmiedl et al. (2002) we can conclude, that the biocalcirudites with bivalves and other macrofossils at Poljsica, were assigned to Early Oligocene - Rupelian age.
LITERATURA - REFERENCES
Abate, A., A. R. Baglioni, C. Bimbatti & G. Piccoli, 1988: Rassegna di molluschi marini bentonici e nectonici del
Cenozoico Triveneto. Mem. Sci. Geol., Mem. 1st. Geol. Miner. Univ. Padova (Padova) 40: 135-171 + Tav. 1-4. Abbot, R. T. & S. P. Dance, 1991: Compendium of Seashells. A Color Guide to more than 4,200 of the World's Marine Shells. Charles Letts & Co. Ltd. (London): 1-411. Accorsi Benini, A., 1974: I fossili di Case Soghe-M. Lungo (Colli Berici, Vicenza). II. Lamellibranchi. Mem. Geopa-leont. Univ. Ferrara 1971-1974, (Ferrara) 3 (1): 61-80 + Tav. 1.
32 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Baglioni Mavros, A. R., 1990: Molluschi marini poco frequenti del Cenozoico Veneto, Trentino, Friulano e Giulia-no. Mem. Sci. Geol., Mem. Ist. Geol. Miner. Univ. Padova (Padova) 42: 227-269 + Tav. 1-2.
Bagmanov, M. A., 1966: Krupnie foraminiferi i molljuskovaja fauna eocenovih otlozenij Malogo Kavkaza. Akademija nauk Azerbajdzanskoj SSR (Baku): 1-301 + (Tabl. 1-91).
Baldi, T., 1973: Mollusc fauna of the Hungarian Upper Oligocene (Egerian). Studies in Stratigraphy, Palaeoecology, Palaeogeography and Systematics. - Akadémiai Kiado (Budapest): 1-511.
Barta-Calmus, S., 1973: Revision de collection de Madreporaires provenant du Nummulitique du sud-ouest de la France, de l'Italie et de la Yougoslavie Septentrionals. These de doctorat d'etat es-sciences naturelles présentée a l'Universite de Paris VI. C. N. R. S. (Paris): 1-694+ Pl. 1-59.
Basterot, de B., 1825: Description géologique du bassin Tertiaire du sud-ouest de la France. Mém. Soc. Histor. Natur. (Paris) 2: 1-100 + Pl.1-7.
Bayan, F., 1870: Sur les terrains tertiaires de la Vénétie. Bull. Soc. Géol. France, 2 sér. 1869-1870 (Paris) 27: 444487.
Bellardi, L., 1852: Catalogue raisonné des fossiles nummulitiques du comté de Nice. Mém. Soc. Géol. France, 2e sér. (Paris) 4 (4): 205-300 + Pl. 12-22, (Pl. A-K).
Bonci, M. C., G. Cirone, P. Colombo & A. Marchini, 1991: Malacofaune oligoceniche di Dego Costalupara (Sa-vona) nelle collezioni storiche del Dipartimento di Scienze della Terra di Genova: i tipi e gli esemplari figurati. Boll. Mus. Reg. Sci. Natur. Suppl. (Torino): 9 (1): 141-162 + (Tav. 1-2).
Boussac, J., 1911: Études paléontologiques sur le Nummulitique Alpin. Mém. carte géol. dét. France (Paris): 1-437 + Pl. 1-22.
Brogiato, C., 1993; Nomenclatura aggiornata di molluschi terziari del triveneto. Mem. Sci. Geol. (Padova) 45: 243250.
Brongniart, A., 1823: Mémoire sur les terrains de sédiment supérieurs calcaréo trappéens du Vicentin. (Paris): 1-85 + Pl. 1-6.
Cimerman, F., 1979: Oligocene beds in Slovenia. In: K. Drobne (editor), Geological development in Slovenia and Croatia, Guidebook. 16th european micropaleontological colloquim (Ljubljana): 65-70.
Coletti, F., G. Piccoli, B. Sambugar & M. C. Vendemiati dei Medici, 1973: I molluschi fossili di Castelgomber-to e il loro significato nella paleoecologia delVOligocene Veneto. Mem. Ist. Geol. Min. Univ. Padova (Padova) 28: 1-31 + Tav. 1-4.
Cornella, A., 1968: Studio evolutivo del genere Spondylus L. nel Paleogene Veneto. Mem. Accad. Patavina, Cl. Sci. Matem. Natur. 1967-1968 (Padova) 80: 99-122 + Tav. 1-3.
Cossmann, M. & G. Pissarro, 1904-1906: Iconographie complète des Coquilles fossiles de lÉocène des Environs de Paris. Tome Ier, Pélécypodes. (Paris): Pl. 1-45.
Cox, L. R., N. D. Newell, D. W. Boyd, C. C. Branson, R. Casey, A. Chavan, A. H. Coogan, C. Dechaseaux, C. A. Fleming, F. Haas, L. G. Hertlein, E. G. Kauffman, A. Myra Keen, A. LaRocque, A. L. McAlester, R. C. Moore, C. P. Nuttall, B. F. Perkins, H. S. Puri, L. A. Smith, T. Soot-Ryen, H. B. Stenzel, E. R. Trueman, R. D. Turner & J. Weir, 1969: Part N, Volume 1(3), Mollusca 6, Bivalvia. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas (Lawrence): XXXVIII, N1-N489.
Cox, L. R., N. D. Newell, D. W. Boyd, C. C. Branson, R. Casey, A. Chavan, A. H. Coogan, C. Dechaseaux, C. A. Fleming, F. Haas, L. G. Hertlein, E. G. Kauffman, A. Myra Keen, A. LaRocque, A. L. McAlester, R. C. Moore, C. P. Nuttall, B. F. Perkins, H. S. Puri, L. A. Smith, T. Soot-Ryen, H. B. Stenzel, E. R. Trueman, R. D. Turner & J. Weir, 1969: Part N, Volume 2 (3), Mollusca 6, Bivalvia. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas (Lawrence): N491-N951.
Cox, L. R., N. D. Newell, D. W. Boyd, C. C. Branson, R. Casey, A. Chavan, A. H. Coogan, C. Dechaseaux, C. A. Fleming, F. Haas, L. G. Hertlein, E. G. Kauffman, A. Myra Keen, A. LaRocque, A. L. McAlester, R. C. Moore, C. P. Nuttall, B. F. Perkins, H. S. Puri, L. A. Smith, T. Soot-Ryen, H. B. Stenzel, E. R. Trueman, R. D. Turner & J. Weir, 1971: Part N, Volume 3 (3), Mollusca 6, Bivalvia, Oysters. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas (Lawrence): IV, N953-N1224.
Dainelli, G., 1915: L'Eoceno Friulano. Monografia geologica e paleontologica. "Memorie geografiche" (Firenze): 1-721 + Tav. 1-55.
33 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
D'Archiac, A., 1846: Description des fossiles recueillis par M. Thorent dans les couches a Nummulines des environs de Bayonne. Mém. Soc. Géol. France, Géol., 2e sér., Tome 2 , Mém. (Paris) 4: 189-217 + Pl. 5-9.
D'Archiac, A., 1850: Description des fossiles du groupe Nummulitique recueillis par M. S. P. Pratt et M. J. Delbos aux environs de Bayonne et de Dax. Mém. Soc. Géol. France, Géol., 2e sér., Tome 3 , Mém. (Paris) 6: 397-456 + Pl. 8-13.
De Gregorio, M. A., 1896: Description des faunes Tertiaires de la Vènètie. Monographie de la faune Éocénique de Roncà avec une appendice sur les fossiles de Monti Pulli. Annales Géol. Paléont (Turin-Palerme) 21: 1-163 + Tav. 1-24.
Deshayes, G. P., 1824: Description des Coquilles Fossiles des environs de Paris. Tome premier, Conchifères. Chez F. -G. Levrault (A Paris): 1-392.
Deshayes, G. P., 1837: Description des Coquilles Fossiles des environs de Paris. Explication des planches. Atlas. Chez F. -G. Levrault (Paris): 1-28 + Pl. 1-65.
Deshayes, G. P., 1860: Description des animaux sans vertèbres découverts dans le bassin de Paris. Pour servir de supplément a la description des coquilles fossiles des environs de Paris. Comprenant une revue gen9erale de toutes les espèces actuellement connues. Tome premier. Texte. Mollusques Acéphalés Dimyaires. J. B. Baillière et Fils (Londres, New-York): 1-912 + Atlas Pl. 1-89.
Fabiani, R., 1915: Il Paleogene del Veneto. In: Monografia sui terreni terziari del Veneto. Mem. Ist. Geol. R. Univ. Padova, 1913 (Padova), 3: XVI, 1-336 + Tav. 1-9.
Fuchs, T., 1870: Beitrag zur Kenntniss der Conchylienfauna des Vicentinischen Tertiärgebirges. Abt. I. Die obere Schichtengruppe, oder die Schichten von Gomberto, Laverda und Sangonini. Denckschr. mathem.-naturwiss. Cl., Akad. Wiss. (Wien) 30: 1-8, (137-216) + Taf. 1-11.
Fuchs, T., 1874: Versteinerungen aus den oligocänen Nummulitenschichten von Polschitza in Krain. Verh. Geol. R. A. (Wien): 129-130.
Gočev, P., 1933: Vrhy nekolko malko poznati paleogenski fauni ot južna Blgarija. (Ueber enige wenig bekannte paläogene Faunen Süd-Bulgariens). Spisanie Blg. Geol. Druž. (Sofia) 5: 177-214 + Tabl. 1-7.
Harzhauser, M. & O. Mandic, 2001: Late Oligocene gastropods and bivalves from the Lower and Upper Austrian Molasse Basin. In: Piller, W. E. & Rasser, M. W. (Editors), Paleogene of the Eastern Alps. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Schriftenreiche der Erdwissenschaftlichen Kommissionen (Wien) 14: 671-795.
Karagjuleva, J. D., 1964: Les fossiles de Bulgarie. Fosilite na Blgarija VI a. Paléogene Mollusca. Blgarska Akademija na naukite (Sofija): 1-270 str. + Tabl. 1-58.
Kljusnikov, M. N., 1958: Stratigrafija i fauna nižnetretičnih otloženij Ukraini. - Akad. nauk Ukrainskoj SSR, Kiev. Trudi inst. geol. nauk, ser. Stratigr. paleont. (Kiev) 13: 1-548 + Tabl. 1-47.
Koenen, von A., 1893: Das Norddeutsche Unter-Oligocän und seine Mollusken-Fauna. Abh. geol. Specialkarte Preussen Thüring. Staaten (Berlin) 10 (5): 1005-1248, + Taf. 63-86.
Koenen, von A., 1894: Das Norddeutsche Unter-Oligocän und seine Mollusken-Fauna. Abh. geol. Specialkarte Preussen Thüring. Staaten (Berlin) 10 (6): 1249-1392, + Taf. 87-99.
Kranz, W., 1910: Das Tertiär zwischen Castelgomberto, Montecchio Maggiore, Creazzo und Monteviale im Vicen-tin. N. Jb. Min., Geol. Paläont., B.B. (Stuttgart) 29: 180-268+ Taf. 4-6.
Le Renard, J. & J.-M. Pacaud, 1995: Révision des Mollusques Paléogènes du bassin de Paris. II - liste des références primaires des espèces. Cossmanniana (Paris) 3 (3): 65-132.
Lipold, M. V., 1857: Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856. Jb. Geol. B. A. (Wien) 8: 205-234.
Malaroda, R., 1950: Il lattorfiano del Monteccio di Costozza (Colli Berici. Parte Prima: I macrofossili. Mem. Mus. Civ. Storia Natur. Verona (Verona) 2: 147-210 + Tav. 1-7.
Mikuž, V., 2000: Morska ježka iz oligocenskih plasti pri Češnjici blizu Poljšice. (Sea-urchins from Oligocene beds at Češnjica near Poljšica, W-Slovenia). Geologija, 1999 (Ljubljana) 42: 117-122 + (Tab. 1).
Mikuž, V., 2002: Oligocenski polži slovenskega dela Paratetide. (Oligocene gastropods from the Slovenian part of Paratethys). Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 43 (1): 43-79 + (Tab. 1-4).
Mikuž, V., 2006 a: Oligocenski morski datelj iz potoka Plaznica pri Poljšici. (Oligocene marine Date Mussel from Plaznica brook near Poljšica , West Slovenia). Geologija (Ljubljana) 49 (1): 61-67 + (Tab. 1-2).
Mikuž, V., 2006 b: Oligocenska ksenofora iz okolice Poljšice v zahodni Sloveniji. Oligocene Xenophora from surroundings of Poljšica in West Slovenia). Geologija (Ljubljana) 49 (2): 235-241 + (Tab. 1-2).
Mikuž, V., 2007: Oligocenska polža iz okolice Poljšice, zahodna Slovenija. (Oligocene snails from surroundings Poljšica, Western Slovenia). Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 48 (1): 223-239 + (Tab. 1-4).
34 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Mikuž, V. & B. ČVOROVIC, 2001: Velike krasatele (Crassatellidae, Bivalvia) iz oligocenskih plasti pri Poljšici. (The large crassatellas (Crassatellidae, Bivalvia) from Oligocene beds near Poljšica). Geologija (Ljubljana) 44 (1): 107114 + (Tab. 1-2).
Mikuž, V. & A. Horvat, 2000: Nepravilni morski ježek iz oligocenskih plasti pri Novi Štifti. (Irregular echinoid from Oligocene beds near Nova Štifta, Central Slovenia). Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 41 (1): 3-11 + (Tab. 1).
Mikuž, V., A. Šoster & V. Rakovc, 2014: Oligocenski morski psi iz okolice Poljšice pri Podnartu. (Oligocene sharks from vicinity of Poljšica near Podnart, Slovenia). Geologija (Ljubljana) 57 (2): 147-154 + (Tab. 1).
Moisescu, V., 1972: Mollusques et échinides stampiens et égériens de la région de Cluj-Huedin-Romanasi (Nord-Ouest de la Transylvanie). Inst. Geol. Mémoires (Bucarest) 16: 1-152 + Pl. 1-37.
MoiSESCU, V. & N. MÉSZÂROS, 1974: Faune a mollusque oligocènes des couches de Hoia et de Mera (NW de la Transylvanie) de la colection A. Koch. Inst. Geol., Mémoires (Bucarest) 20: 1-72 + Pl. 1-5.
Moosleitner, G., 2004: Fossilien sammeln im Salzburger Land. Ein Führer zu klassischen und neuen Fundstellen. Goldschneck (Wiebelsheim): 1-223 + (Taf. 1-107).
Morlot, A., 1850: Ueber die geologischen Verhältnisse von Oberkrain. Jb. Geol. R. A. Wien (Wien) 1 (3): 389-411.
Nebelsick, J. H., D. Bassi & K. Drobne, 2000: Microfacies Analysis and Palaeoenvironmental Interpretation of Lower Oligocene, Shallow-water Carbonates (Gornji Grad Beds, Slovenia). Facies (Erlangen) 43: 157-176 + Pl. 32-35).
Oppenheim, P., 1894: Die eocäne Fauna des Mt. Pulli bei Valdagno im Vicentino. Zeitschr. Deutsch. Geol. Gess. (Berlin) 46: 309-445 + Taf. 20-29.
Oppenheim, P., 1896 a: Die oligocäne Fauna von Polschitza in Krain. Bericht Senckenberg. Naturforsch. Gess., Jg. 1895-1896 (Berlin): 259-283.
Oppenheim, P., 1896 b: Das Alttertiär der Colli Berici in Venetien, die Stellung der Schichten von Priabona und oligocäne Transgression im alpinen Europa. Zeitschr. Deutsch. Geol. Gess. (Berlin) 48: 27-152 + Taf. 2-5.
Oppenheim, P., 1900: Paläontologische Miscellaneen. Ueber eine riesige Perna (Pachyperna n. sbg. laverdana) n. sp. aus dem Alttertiär Venetiens und die übrigen Perniden des Gebietes. Beiträge zur Kenntnis des Oligocän und seiner Fauna in den venetianischen Voralpen. Zeitschr. Deutsch. Geol. Gesell. (Berlin) 52: 237-326 + Taf. 9-11.
Oppenheim, P., 1900-1901: Die Priabonaschichten und ihre Fauna, im Zusammenhange mit gleichalterigen und analogen Ablagerungen vergleichend betrachtet. Palaeontographica (Stuttgart) 47 (1-6): 1-344 + Taf. 1-21.
Oppenheim, P., 1913: Bemerkungen zu W. Kranz: »Das Tertiär zwischen Castelgomberto, Montecchio maggiore, Creazzo und Monteviale im Vicentin« und Diskussion verschiedener dort berührter Fragen, zumal der Stellung der Schioschichten und der Grenze zwischen Oligocän und Miocän. N. Jb. Min., Geol., Paläont., Beilage-Band (Stuttgart) 35: 549-627 + Taf. 22.
Papp, A., 1959: Nummuliten aus Poljšica (Slowenien). Geologija (Ljubljana) 5: 31-36.
Pavlovec, R., 1959: Zgornjeeocenska favna iz okolice Drniša. (The Upper Eocene Fauna from the Surroundings of Drniš in Dalmatia). Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 5: 349-416 + Tab. 1-2.
Pavšič, J., 1983: O starosti bazalnih plasti oligocenske morske gline na Poljšici. Geol. zbornik (Ljubljana) 4: 93-99.
Pavšič, J., 1985: Nanoplankton iz spodnjih delov oligocenske morske gline v Sloveniji. (Nanoplankton from the lower parts of the Oligocene marine clays in Slovenia). Geol. glasnik (Sarajevo) 28: 171-176.
Pavšič, J., 2009: Eocen in oligocen. V: Pavšič, J. & A. Horvat, Eocen, oligocen in miocen v osrednji in vzhodni Sloveniji (The Eocene, Oligocene and Miocene in central and eastern Slovenia). In: M. Pleničar, B. Ogorelec & M. Novak (uredniki), Geologija Slovenije. (The Geology of Slovenia). Geološki zavod (Ljubljana): 373-426.
Piccoli, G. & L. G. Mocellin, 1962: Studi sulla macrofauna priaboniana di Priabona (Prealpi Venete). Mem. Ist. Geol. Miner. Univ. Padova (Padova) 23: 1-120 + Tav. 1-5.
Piccoli, G., S. Sartori & A. Franchino, 1986: Mathematical model of the migration of Cenozoic benthic molluscs in the Tethyan belt. Mem. Sci. Geol., Mem. Ist. Geol. Min. Univ. Padova (Padova) 38: 207-244.
Piccoli, G. & E. Savazzi, 1984: Five shallow benthic mollusc faunas from the Upper Eocene (Baron, Priabona, Ga-roowe, Nanggulan, Takashima). Boll. Soc. Paleont. Italiana 1983 (Modena) 22 (1-2): 31-47.
Piccoli, G., L. Schiraldi, D. Sgarbossa & M. D. Tessarolo, 1977: Studi sulla distribuzione stratigrafica e sulVevoluzione di lamellibranchi terziari delle Venezie. Memorie Ist. Geol. Miner. Univ. Padova (Padova) 30: 1-36 + Tav. 1-3.
Pinna, G., 1989: Il grande libro dei fossili. I vari gruppi animali e vegetali, la distribuzione nei terreni di diverse etâ, i principali giacimenti. Biblioteca Universale Rizzoli (Milano): 1-381.
35 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
Pomerol, Ch., 1973: Ère Cénozoique (Tertiaire et Quaternaire). Stratigraphie et Paléogéographie. Doin (Paris): 1-269.
Rakovec, I., 1933: Geološko- paleontološki oddelek. V: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani, Prirodo-slovni del (Ljubljana): 119-185.
Sandberger, C. L. F., 1863: Die Conchylien des Mainzer Tertiärbeckens. C. W. KreideFs Verlag (Wiesbaden): V, 1-459 + Taf. 1-35.
Schiraldi, L., 1977: Familia Lucinidae Fleming 1828, Familia Chamidae Lamarck 1809, Familia Crassatellidae Férussac 1822, Familia Tellinidae De Blainville 1814, Familia Corbulidae Gray 1847, Familia Pholadomyidae Gray 1847. In: Piccoli et al. 1977 (Padova): 11-17, 22-23, 25.
Schmiedl, G., M. Scherbacher, A. A. Bruch, B. Jelen, J. H. Nebelsick, C. Hemleben, V. Mosbrugger & H. Rifelj, 2002: Paleoenvironmental evolution of the Paratethys in the Slovenian Basin during the Late Paleogene. Int. J. Earth Sciences (Geol. Rundsch.) 91: 123-132.
Schultz, O., 2001: Bivalvia neogenica (Nuculacea - Unionacea). In: W. E. Piller (editor), Catalogus Fossilium Au-striae. Band 1/Teil 1. Ein systematisches Verzeichnis aller auf österreichischem Gebiet festgestellten Fossilien. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (Wien): XLVIII, 1-379 + Taf. 1-56.
Schultz, O., 2003: Bivalvia neogenica (Lucinoidea - Mactroidea). In: W. E. Piller (editor), Catalogus Fossilium Austriae. Band 1/Teil 2. Ein systematisches Verzeichnis aller auf österreichischem Gebiet festgestellten Fossilien. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (Wien): X, 381-690 + Taf. 57-95.
Schultz, O., 2005: Bivalvia neogenica (Solenoidea - Clavagelloidea). In: W. E. Piller (editor), Catalogus Fossilium Austriae. Band 1/Teil 3. Ein systematisches Verzeichnis aller auf österreichischem Gebiet festgestellten Fossilien. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (Wien): V, 691-1067 + Taf. 96-152.
Sgarbossa, D., 1977: Familia Arcidae Lamarck 1809, Familia Glycymerididae Newton 1922, Familia Hiatellidae Gray 1824. In: Piccoli et al. 1977 (Padova): 6-11, 23-25.
Sieber, R., 1953: Eozäne und oligozäne Makrofaunen Österreichs. Sitzungsb. Österr. Akad. Wiss., Mathem.-na-turwiss. Kl., Abt. I (Wien) 162: 359-376.
Speyer, O., 1884: Die Bivalven der Casseler Tertiär-Bildungen. Abhandlungen zur. geologischen Specialkarte von Preussen und den Thüringischen Staaten (Berlin) 4 (4): XII + Taf. 1-31.
Šinkovec, M., 2006: Mehkužci iz oligocenskih plasti pri Poljšici. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek z geologijo (Ljubljana): 1-87 + (Tab. 1-7). (Diplomsko delo)
Šinkovec, M., 2007: Mehkužci iz oligocenskih plasti pri Poljšici. 18. posvetovanje slovenskih geologov. Geološki zbornik (Ljubljana) 19: 102-105.
Tessarolo, M. D., 1977: Familia Cardiidae Lamarck 1809. In: Piccoli et al. 1977 (Padova): 17-21.
Toula, F., 1918: Lehrbuch der Geologie. Ein Leitfaden für studienrende. Dritte Auflage. Alfred Hölder (Wien und Leipzig): XI, 1-556.
Venzo, S., 1937: La fauna cattiana delle glauconie bellunesi. Mem. Ist. Geol. Univ. Padova (Padova) 13: 1-207 + Tav. 1-12.
Veselinovic, M., 1954: Lamellibranchiata. In: Geološki sastav i tektonska struktura jednog dela Ovčeg Polja i Tikveša sa paleontološkom dokumentacijom. Trudovi Geol. zavod na NR Makedonija (Skopje) 4: 109-135 + Tabl. 24-35.
Zelinskaja, V. A., V. G. Kuličenko, D. E. Makarenko & E. A. Soročan, 1968: Paleontologičeskij spravočnik. Tom 2. Brjuhonogie i lopatonogie molljuski paleogena i miocena Ukraini. - Izdatelstvo »Naukova dumka« (Kiev): 1-281 + Tab. 1-54.
36 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLE - PLATES
37 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 1 - PLATE 1
Sl. 1	Lithophaga ornatissima (Mayer-Eymar, 1886); desna lupina v koralitu, potok Plaznica pod Poljsico, naravna velikost
Fig. 1	Lithophaga ornatissima (Mayer-Eymar, 1886); right valve in coral limestone, Plaznica brook below Poljsica, natural size
Sl. 2	Chlamys bellicostatus (Wood, 1861); desna lupina, Poljsica, x 1,1
Fig. 2	Chlamys bellicostatus (Wood, 1861); right valve, Poljsica, x 1,1
Sl. 3	Chlamys substriata (d'Archiac, 1850); leva lupina, Poljsica, x 1,4
Fig. 3	Chlamys substriata (d'Archiac, 1850); left valve, Poljsica, x 1,4
Sl. 4	Chlamys substriata (d'Archiac, 1850); desna lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 4	Chlamys substriata (d'Archiac, 1850); right valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 5	Chlamys durchanaensis Karagjuleva, 1964; desna lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 5	Chlamys durchanaensis Karagjuleva, 1964; right valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 6	Chlamys biarritzensis (d'Archiac, 1846); desna lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 6	Chlamys biarritzensis (d'Archiac, 1846); right valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 7	Spondylus podopsideus Lamarck, 1819; leva lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 7	Spondylus podopsideus Lamarck, 1819; left valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 8	Spondylus sp.; leva lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 8	Spondylus sp.; left valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 9	Eamesiella sp.; leva lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 9	Eamesiella sp.; left valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 10	Chama dissimilis Bronn, 1831; a) leva lupina, b) desna lupina, Poljsica, x 1,2
Fig. 10	Chama dissimilis Bronn, 1831; a) left valve, b) right valve, Poljsica, x 1,2
38 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 2 - PLATE 2
Sl. 11 Crassatella cf. tumida Lamarck, 1805; desna lupina, Poljsica, x 1,1 Fig. 11 Crassatella cf. tumida Lamarck, 1805; right valve, Poljsica, x 1,1
Sl. 12 Crassatella cf. seccoi Oppenheim, 1900; desna lupina, Poljsica, x 1,1 Fig. 12 Crassatella cf. seccoi Oppenheim, 1900; right valve, Poljsica, x 1,1
40 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 41
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 3 - PLATE 3
Sl. 13 Cardium rouyanum d'Orbigny, 1847; leva lupina, Poljsica, x 1,2 Fig. 13 Cardium rouyanum d'Orbigny, 1847; left valve, Poljsica, x 1,2
Sl. 14	Trachycardium bonellii (Bellardi, 1850); desna lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 14	Trachycardium bonellii (Bellardi, 1850); right valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 15	Trachycardium commutatum (Rovereto, 1900); desna lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 15	Trachycardium commutatum (Rovereto, 1900); right valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 16	Nemocardium sp. 1; desna lupina, 1. skupina, Poljšice, x 1,2
Fig. 16	Nemocardium sp. 1; right valve, 1st group, Poljšica, x 1,2
Sl. 17	Nemocardium sp. 1; desna lupina, 1. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 17	Nemocardium sp. 1; right valve, 1st group, Poljšica, x 1,2
Sl. 18	Nemocardium sp. 1; desna lupina, 1. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 18	Nemocardium sp. 1; right valve, 1st group, Poljšica, x 1,2
Sl. 19	Nemocardium sp. 1; desna lupina, 1. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 19	Nemocardium sp. 1; right valve, 1st group, Poljšica, x 1,2
Sl. 20	Nemocardium sp. 1; leva lupina, 1. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 20	Nemocardium sp. 1; left valve, 1st group, Poljšica, x 1,2
Sl. 21	Nemocardium sp. 2; desna lupina, 2. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 21	Nemocardium sp. 2; right valve, 2nd group, Poljšica, x 1,2
Sl. 22	Nemocardium sp. 2; desna lupina, 2. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 22	Nemocardium sp. 2; right valve, 2nd group, Poljšica, x 1,2
Sl. 23	Nemocardium sp. 2; desna lupina, 2. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 23	Nemocardium sp. 2; right valve, 2nd group, Poljšica, x 1,2
Sl. 24	Nemocardium sp. 2; desna lupina, 2. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 24	Nemocardium sp. 2; right valve, 2nd group, Poljšica, x 1,2
42 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 
43
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 4 - PLATE 4
Sl. 25	Nemocardium sp. 3; desna lupina, 3. skupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 25	Nemocardium sp. 3; right valve, 3rd group, Poljšica, x 1,1
Sl. 26	Nemocardium sp. 3; desna lupina, 3. skupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 26	Nemocardium sp. 3; right valve, 3rd group, Poljšica, x 1,2
Sl. 27	Nemocardium sp. 3; leva lupina, 3. skupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 27	Nemocardium sp. 3; left valve, 3rd group, Poljšica, x 1,1
Sl. 28	Nemocardium anomalum (Mathéron, 1842); desna lupina, 4. skupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 28	Nemocardium anomalum (Mathéron, 1842); right valve, 4th group, Poljšica, x 1,1
Sl. 29	Nemocardium anomalum (Mathéron, 1842); desna lupina, 4. skupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 29	Nemocardium anomalum (Mathéron, 1842); right valve, 4th group, Poljšica, x 1,1
Sl. 30	Nemocardium anomalum (Mathéron, 1842); desna lupina, 4. skupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 30	Nemocardium anomalum (Mathéron, 1842); right valve, 4th group, Poljšica, x 1,1
Sl. 31	Mactra compressa (Deshayes, 1830); leva lupina, Poljšica, x 1,4
Fig. 31	Mactra compressa (Deshayes, 1830); left valve, Poljšica, x 1,4
Sl. 32	Mactra compressa (Deshayes, 1830); desna lupina, Poljšica, x 1,4
Fig. 32	Mactra compressa (Deshayes, 1830); right valve, Poljšica, x 1,4
Sl. 33	Gari (Gobraeus) fischeri (Hébert & Renevier, 1854); a) leva lupina, b) zgornja stran školjke, Poljšica, x 1,3
Fig. 33	Gari (Gobraeus) fischeri (Hébert & Renevier, 1854); a) left valve, b) dorsal side of shell, Poljšica, x 1,3
44 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 45
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA	5 - PLATE 5
Sl. 34	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); desna lupina, Poljšica, naravna velikost
Fig. 34	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); right valve, Poljšica, natural size
Sl. 35	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); desna lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 35	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); right valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 36	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); desna lupina, Poljšica, naravna velikost
Fig. 36	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); right valve, Poljšica, natural size
Sl. 37	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); leva lupina, Poljšica, x 0,9
Fig. 37	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); left valve, Poljšica, x 0,9
Sl. 38	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); a) desna lupina, b) leva lupina, Poljšica, x 0,9
Fig. 38	Macrosolen hollowaysi (Sowerby, 1817); a) right valve, b) left valve, Poljšica, x 0,9
Sl. 39	Corbicula vapincana (d'Orbigny, 1850); a) desna lupina, b) leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 39	Corbicula vapincana (d'Orbigny, 1850); a) right valve, b) left valve, Poljšica, x 1,2
46 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 47
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 6 - PLATE 6
Sl. 40	Corbicula veneriformis (Deshayes, 1857); desna lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 40	Corbicula veneriformis (Deshayes, 1857); right valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 41	Polymesoda sowerbii (Basterot, 1825); leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 41	Polymesoda sowerbii (Basterot, 1825); left valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 42	Periglypta aglaurae (Brongniart, 1823); leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 42	Periglypta aglaurae (Brongniart, 1823); left valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 43	Periglypta aglaurae (Brongniart, 1823); desna lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 43	Periglypta aglaurae (Brongniart, 1823); right valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 44	Meroena semisulcata (Lamarck, 1806); desna lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 44	Meroena semisulcata (Lamarck, 1806); right valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 45	Pitar distincta (Deshayes, 1857); desna lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 45	Pitar distincta (Deshayes, 1857); right valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 46	Pitar villanovae (Deshayes in Studer, 1853); desna lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 46	Pitar villanovae (Deshayes in Studer, 1853); right valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 47	Callista splendida (Mérian in Deshayes, 1857); a) desna lupina, b) leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 47	Callista splendida (Mérian in Deshayes, 1857); a) right valve, b) left valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 48	Callista splendida (Mérian in Deshayes, 1857); desna lupina, Poljšica, x 1,3
Fig. 48	Callista splendida (Mérian in Deshayes, 1857); right valve, Poljšica, x 1,3
Sl. 49	Callista sp.; leva lupina, Poljšica, naravna velikost
Fig. 49	Callista sp.; left valve, Poljšica, natural size
Sl. 50	Costacallista suberycinoides (Deshayes, 1825); leva lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 50	Costacallista suberycinoides (Deshayes, 1825); left valve, Poljšica, x 1,1
48 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 49
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 7 - PLATE 7
Sl. 51	Costacallista crenata (Sandberger, 1863); desna lupina, Poljšica, x 1,3
Fig. 51	Costacallista crenata (Sandberger, 1863); right valve, Poljšica, x 1,3
Sl. 52	Costacallista crenata (Sandberger, 1863); leva lupina, Poljšica, x 1,3
Fig. 52	Costacallista crenata (Sandberger, 1863); left valve, Poljšica, x 1,3
Sl. 53	Costacallista crenata (Sandberger, 1863); leva lupina, Poljšica, x 1,4
Fig. 53	Costacallista crenata (Sandberger, 1863); left valve, Poljšica, x 1,4
Sl. 54	Callista (Nitidavenus) nitida (Deshayes, 1857); leva lupina, Poljšica, x 1,3 Fig. 54 Callista (Nitidavenus) nitida (Deshayes, 1857); left valve, Poljšica, x 1,3
Sl. 55	Callista (Callocardia) nitidula (Lamarck, 1806); leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 55	Callista (Callocardia) nitidula (Lamarck, 1806); left valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 56	Callista (Callocardia) nitidula (Lamarck, 1806); leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 56	Callista (Callocardia) nitidula (Lamarck, 1806); left valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 57	Panopea allonsensis (Boussac, 1911); desna lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 57	Panopea allonsensis (Boussac, 1911); right valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 58	Panopea canevae (Fabiani, 1908); leva lupina, Poljšica, x 1,2
Fig. 58	Panopea canevae (Fabiani, 1908); left valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 59	Panopea angusta (Nyst, 1836); leva lupina, Poljšica, naravna velikost
Fig. 59	Panopea angusta (Nyst, 1836); left valve, Poljšica, natural size
Sl. 60	Panopea angusta (Nyst, 1836); desna lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 60	Panopea angusta (Nyst, 1836); right valve, Poljšica, x 1,1
50 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
TABLA 7 - PLATE 7
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
51
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 8 - PLATE 8
Sl. 61	Pycnodonte gigantica (Solander, 1766); a) zunanja stran, b) notranja stran, Poljšica, x 0,7
Fig. 61	Pycnodonte gigantica (Solander, 1766); a) outer side, b) inner side, Poljšica, x 0,7
Sl. 62	Pycnodonte gigantica (Solander, 1766); a) zunanja stran, b) notranja stran, Poljšica, x 0,7
Fig. 62	Pycnodonte gigantica (Solander, 1766); a) outer side, b) inner side, Poljšica, x 0,7
Sl. 63	Crassostrea sp.; leva ali spodnja lupina, Poljšica, naravna velikost
Fig. 63	Crassostrea sp.; left valve, Poljšica, natural size
Sl. 64	Ostrea cf. flabellulaeformis Schauroth, 1865; a) zunanja stran, b) notranja stran, Poljšica, x 1,2
Fig. 64	Ostrea cf. flabellulaeformis Schauroth, 1865; a) outer side, b) inner side, Poljšica, x 1,2
52 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 53
VASJA MIKUŽ, ALEŠ ŠOSTER IN VILI RAKOVC: PALEOGENSKE ŠKOLJKE IZ POLJŠICE PRI PODNARTU
TABLA 9 - PLATE 9
Sl. 65	Ostrea sp.; spodnja lupina, Poljšica, naravna velikost
Fig. 65	Ostrea sp.; lower valve, Poljšica, natural size
Sl. 66	Ostrea sp.; a) zunanja stran, b) notranja stran, Poljšica, x 1,1 Fig. 66 Ostrea sp.; a) outer side, b) inner side, Poljšica, x 1,1
Sl. 67	Ostrea sp.; spodnja lupina, Poljšica, x 1,1
Fig. 67	Ostrea sp.; lower valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 68	Cubitostrea plicata (Solander, 1766); a) zunanja stran, b) notranja stran, Poljšica, x 1,1
Fig. 68	Cubitostrea plicata (Solander, 1766); a) outer side, b) inner side, Poljšica, x 1,1
Sl. 69	Cubitostrea plicata (Solander, 1766); a) zunanja stran, b) notranja stran, Poljšica, x 1,1
Fig. 69	Cubitostrea plicata (Solander, 1766); a) outer side, b) inner side, Poljšica, x 1,1
Sl. 70	Cubitostrea plicata (Solander, 1766); zunanja stran spodnje lupine, Poljšica, x 1,1
Fig. 70	Cubitostrea plicata (Solander, 1766); outer side of lower valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 71	Cubitostrea flabellula (Lamarck, 1806); zunanja stran lupine, Poljšica, x 1,1
Fig. 71	Cubitostrea flabellula (Lamarck, 1806); outer side of valve, Poljšica, x 1,1
Sl. 72	Cubitostrea flabellula (Lamarck, 1806); a) zunanja stran lupine, b) notranja stran lupine, Poljšica, x 1,2
Fig. 72	Cubitostrea flabellula (Lamarck, 1806); a) outer side of valve, b) inner side of valve, Poljšica, x 1,2
Sl. 73	Cubitostrea flabellula (Lamarck, 1806); zunanja stran zgornje lupine, Poljšica, x 1,8
Fig. 73	Cubitostrea flabellula (Lamarck, 1806); outer side of upper valve, Poljšica, x 1,8
Fotografije (Photos): Aleš Šoster
54 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015
FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 56/2 - 2015 55