STOPINJE 1990 Izdalo Pomursko pastoralno področje: Alfonz Korbun, Martin Poredoš, Franc Tement Uredil uredniški odbor: Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Marija Zrim — Nežna sinjina, olje Zadnja stran ovitka: Tvoja beseda je luč na naši poti (posnetek Jože Ftičar) 'D Tiskarna, Murska Sobota STOPINJE 1990 Leto 1990 je navadno leto. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z rdečim večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom, da jih ne bi zamenjali z zapovedanimi prazniki. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Lunine spremembe: polna luna ® mlaj ® prvi krajec 5 zadnji krajec FRANC KRAMBERGER, škof 130-letnica prenosa škofijskega sedeža v Maribor »Pozdravljeno, mesto Maribor, ovenčano z zelenimi goricami. Danes obhajaš svoj praznik, kakor ga tvoji očetje niso videli in ga tvoji otroci ne bodo doživeli. — Pozdravljena, nova stolnica, ki blestiš v slovesnem okrasju. Gospod te je povzdignil za svoj Sion med vsemi cerkvami lavantinske škofije. — Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino ...« Tako je začel škof Slomšek nagovor v stolnici, 4. septembra 1859, potem ko je pri vratih sprejel ključe stolnice in bil pri sedežu ustoličen za prvega mariborskega škofa. Maribor je postal škofijsko mesto; mestna in župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika je postala stolnica; nekdanja lavantinska škofija je dobila novo podobo, saj je bila popolnoma preurejena, tako rekoč na novo ustanovljena. 130 let je minilo od tega dogodka. Š tem jubilejem je zaznamovano letošnje življenje naše škofije. Škof Slomšek je rad primerjal božje kraljestvo veliki večerji ali gostiji. Bog je gostitelj, posamezni narodi so gostje, povabljeni in poklicani po božjih poslancih. Za naš mali slovenski narod moremo reči, da je vstopil v obednico božjega kraljestva bolj pozno. Mnogo gostov je bilo že zbranih, veliko mest že zasedenih. Toda nekaj mest je bilo prostih tudi pri glavni mizi, kakor da so bila rezervirana za nas. Dolgo časa so nas zastopali pripadniki tujih narodov, iz Salzburga, Ogleja, Karantanije. Med slednjimi je bil morda kak Slovenec, a je svoje ime in rod sramežljivo skrival in zamolčal. Naposled sta prišla dva tujca, Grka po rodu, a imela sta srce za Slovane. Ta dva sta nas zastopala odločno in prepričljivo, kakor redko-kateri predstavnik s slovenskim imenom. Imela sta jasne in čiste pojme o pravičnosti v božjem kraljestvu, saj sta povedala zbranim gostom marsikaj važnega o takrat še skupnem slovanskem narodu: da je enakovreden in enakopraven drugim narodom, da ima svoj jezik in kulturo, da je njegovo življenje razsvetljeno z lučjo vere in evangelijem... V sedeže ob glavni mizi sta neizbrisno vklesala slovansko ime in misel, tako da je ostalo vidno in živo še danes. * Prihod našega naroda v božje kraljestvo se pričenja nekam čudno, a se pričenja in nadaljuje skoz zgodovino po božji previdnosti. V preteklem stoletju so bili hudi časi za naš narod. Vsa stoletja so nas obdajali močnejši in večji sosedje. Ni čudno, če je nastala v tem delu naše domovine nevarnost, da izgubimo svoj jezik, svojo kulturo in z njima tudi vero svojih očetov. Bila je nevarnost, da tonemo v pozabo in izgubimo svoj prostor pod soncem. Mnogi so obračali našo zgodovino, a Bog jo je obrnil po svoje. V našem narodu je obudil Slomška, moža s preroškim duhom in uvidom. Po njem nam je bilo rečeno in storjeno: Vzamem vas izmed sosednjih narodov, zberem vas v vaši — slovenski deželi. Dam vam novo srce — novo središče škofije. Novega duha vlijem v vašo notranjost. Svojega duha, božjega duha, duha evangelija vdihnem v notranjost vaše vere in kulture, v bit samega naroda. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, da boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog (prim. Ezk 36, 24-28). To se je uresničilo pred 130 leti, ko je Slomšek prenesel sedež škofije od Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor, iz nemškega obrobja svoje škofije v njeno slovensko sredino. Ne smemo misliti, da se zgodovina našega naroda začenja šele pred 50 leti, ali morda z nami. Naše korenine segajo do sv. bratov Cirila in Metoda. Po božji previdnosti poganjajo in rastejo skoz zgodovino, čeprav so mnogokrat nevidne in v rasti zavirane. Slomšek je te korenine na novo odkril, ozdravil, poživil, jih s prenosom škofijskega sedeža presadil in tako omogočil novo rast. S tem dejanjem, ki je krona vseh njegovih del, je zbral v novi škofiji skoraj vse slovenske vernike na Spodnjem Štajerskem in jim ohranil vero, jezik, kulturo, dom in rod. V preroškem duhu je gledal usodo slovenskega naroda in njegovega verskega življenja ne samo za svoj čas, marveč za stoletja naprej, saj je s prenosom škofijskega sedeža posredno pripomogel, da je bilo v našem stoletju (1923) dokončno pridruženo njegovi škofiji slovensko Prekmurje, Mežiška dolina in še nekaj slovenskih župnij iz graške škofije. Upravičeno trdijo poznavalci naše preteklosti, da si je Slomšek kot duhovnik in škof zaslužil v slovenski zgodovini prvo mesto za Cirilom in Metodom. Jubilej, ki ga obhajamo, ne sme biti samo hvaležen spomin na zgodovinski dogodek v prejšnjem stoletju, marveč jubilej, ki nas obvezuje, da v naši sedanjosti poživimo tiste verske, kulturne in narodnostne korenine, iz katerih rastemo kot narod ob severni meji in kot krajevna Cerkev od Save pa prek Mure. K temu naj pomaga tudi pričujoči devetnajsti letnik STOPINJ! JANUAR 1990 Prosinec 1 P NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 T Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) 5 3 S Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 Č Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreški, škof 5 P Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 S Gospodovo razglašen)e, sv. Trije kralji (1) 7 N JEZUSOV KRST (2); Rajmund Penjafortski, duh. Ta je moj ljubljeni sin (Mt 3, 13-17) 8 P Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 T Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 10 S Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež 11 Č Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat ® 12 P Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, muč. 13 S Hilarij, škof in cerkv. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 N 2. NAVADNA (2); Feliks (Srečko) Nolanski, duh. Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 29-34) 15 P Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 T Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. 17 S Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 Č Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. g 19 P Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 S Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) Pečarovci 21 N 3. NAVADNA (2); Neža (Agnes, Janja), dev., muč. Jezus začne učiti (Mt 4, 12-23) 22 P Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. 23 T Emerenciana, muč.; Ildefonz, škof 24 S Frančišek Šaleški, škof, cerkv. uč. (3); Felicijan, muč. 25 č Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 P Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, red. ust. @ 27 S Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 N 4. NAVADNA (2); Tomaž Akvinski, duh., cerkv. uč. Osmero blagrov (Mt 5, 1-12) 29 P Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 T Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti 31 S Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova FEBRUAR 1990 Svečan 1 Č Brigita Irska, de v.; Pionij, muč. 2 P Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana ® 3 S Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) 4 N 5. NAVADNA (2); Andrej Corsini, škof Naloga Jezusovih učencev (Mt 5, 13-16) 5 P Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 T Pavel Miki in tov., muč. (3); Amand Belgijski, škof 7 S Nivard, red.; Adavkt in frigijski mučenci 8 Č Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha; Prešernov dan 9 P Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. ® 10 S Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, muč. 11 N 6. NAVADNA (2); Lurška Mati Božja Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5, 17-35) 12 P Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat 13 T Katarina de Ricci, red.; Gregor II., papež 14 S Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. 15 Č Klavdij Colombiere, red.; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč. 16 P Julijana, muč.; Onezim, škof 17 S Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clet, muč. @ 18 N 7. NAVADNA (2); Simeon Jeruzalemski, škof, muč. Ljubite svoje sovražnike (Mt 5, 38-48) 19 P Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof 20 T Sadot in tov., muč.; Evherij, škof 21 S Peter Damiani, škof, c. uč. (4); Maksimilijan Puljski, škof 22 Č Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 P Polikarp, škof, c. uč. (3); Dositej, menih 24 S (Matija, apostol); Sergij, muč. 25 N 8. NAVADNA (2); Tarazij (Taras), škof © Jezus svari pred zaskrbljenostjo (Mt 6, 24-34) 26 P Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, škof 27 T Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, škof; Pust 28 S tt Pepelnica (1); Roman, opat; Hilarij, papež MAREC 1990 Sušeč 1 Č Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muč. 2 P f Neža Praška, dev.; Henrik Suzo, red. 3 S Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, muč. 4 N 1. POSTNA (1); Kazimir, kraljevič 5 Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4, 1-11) 5 P Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 T Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nikoleta, Nika), dev. 7 S Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof 8 Č Janez od Boga, red. ust. (4); Beata, muč. 9 P f Frančiška Rimska, red. (4); Gregor Niški, škof 10 S Kvatre; Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 N 2. POSTNA (1); Sofronij, škof Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1-9) 12 P (Gregor Veliki, papež); Doroteja (Rotija), muč. 13 T Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč. 14 S Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 Č Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 P f Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof 17 S Patricij, škof; Jedrt (Jerica) Nivelska, opatinja 18 N 3. POSTNA (1); Flavijan, škof Jezus in Samarijanka (Jn 4, 5-42) 19 P Jožef, mož device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova d 20 T Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof 21 S Nikolaj Fliie, pušč.; Filemon, muč. 22 Č Lea, spokomica; Katarina Genovska, spok. 23 P f Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorijan in tov., muč. 24 S Gospodovo oznanjenje (l);1 Dionizij in tov., muč. 25 N 4. POSTNA (1); Dizma, desni razbojnik Prehod na Jezus ozdravi sleporojenega (Jn 9, 1-41) • poletni čas 26 P Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 T Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. 28 S Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. 29 Č Bertold, red. ust.; Evstracij, muč. 30 P f Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa, muč. 31 S Modest Gosposvetski, škof (4); Gvido, opat 1 Zaradi nedelje se slovesni praznik Oznanjenja v bogoslužju praznuje letos že na soboto. APRIL 1990 Mali traven 1 N 5. POSTNA (1); Hugo Grenobeljski, škof Jezus obudi Lazarja (Jn 11, 1-45) 2 P Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. J 3 T Rihard, škof; Sikst L, papež; Agapa, muč. 4 S Izidor Seviljski, škof, cerk. uč. (4); Zosim, pušč. 5 Č Vincenc Ferrer, duh. (4); Julijana, opatinja 6 P f Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin L, papež 7 S Janez Krstnik de la Salle, red. ust. (4) 8 N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA, (1) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21, 1-11) 9 P Marija Klopajeva, svetopis. žena; Valtruda, red. ® 10 T Ezekiel, prerok; Apolonij in tov., muč. 11 S Stanislav, škof, muč.; Domnij (Dujam), škof 12 Č Veliki četrtek (1); Lazar Tržaški, škof, muč. 13 P ft Veliki petek (1); Hermenegild, muč. 14 S Velika sobota (1); Lidvina, dev. 15 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9) 16 P Velikonočni ponedeljek (1); Bernardka Lurška 17 T Rudolf, muč.; Fortunat, škof; Vando, opat 18 S Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. @ 19 Č Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, muč. 20 P Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 S Anzelm, škof, c. uč.; Konrad iz Parzhama, red. 22 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Leonid, muč. Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31) 23 P Jurij, muč. (4); Vojteh (Adalbert), škof, muč. Videm 24 T Fidel (Zvest) Sigmarinški, duh., muč (4) Rogašovci 25 S Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč. © 26 Č Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 p Ustanovitev OF; Hozana Kotorska, dev. (4) 28 s Peter Chanel, duh., muč. (4); Vital (Živko), muč. 29 N 3. VELIKONOČNA (1); Katarina Sienska, dev.; c. uč. Jezus na poti v Emavs (Lk 24, 13-25) 30 P Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust. MAJ 1990 Veliki traven 1 T JOŽEF DELAVEC (2); MEDNARODNI PRAZNIK DELA 5 2 S Atanazij, škof, c. uč. (3); Boris, knez 3 Č Filip in Jakob ml., apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 P Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 S Gotard, škof; Angel, muč.; Juta, spokornica 6 N 4. VELIKONOČNA (1); Dominik Savio, dijak, Frida Jezus dobri pastir (Jn 10, 1-10) 7 P Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč. 8 T Viktor Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof 9 S Pahomij, opat; Beat, pušč.; Dan zmage ® 10 Č Antonij, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 P Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 S Leopold Mandič, duh. (3) ;Pankracij, muč. 13 N 5. VELIKONOČNA (2); Servacij, škof Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14, 1-12) 14 P Matija, apostol (2); Bonifacij, muč. 15 T Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 S Janez Nepomuk, duh., muč. (4); Andrej Bobola muč. 17 Č Paskal Baylon, red.; Jošt, opat d 18 P Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj 19 S Peter Celestin, papež; Pudencijana, dev. 20 N 6. VELIKONOČNA (2); Bernardin Sienski, duh. Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14, 15-21) 21 P Prošnji dan; Krišpin, red.; Valens, škof 22 T Prošnji dan; Renata, spok. 23 S Prošnji dan; Evfrozinija, red. 24 Č Gospodov vnebohod (1); Marija Pomočnica Bogojina © 25 P Beda Čast., c. uč.; Gregor VIL, papež 26 S Filip Neri, duh. (3); Lambert de Vence, škof 27 N 7. VELIKONOČNA (1); Avguštin Canterb'uryjski Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17, 1-11) 28 P German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. 29 T Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dev. 30 S Ivana Orleanska; Ferdinand Kastiljski, kralj 31 Č Obiskanje Device Marije (2); Kancijan in tov., muč. Markovci $ AVGUST 1990 Veliki srpan 1 S Alfonz M. Ligvorij, škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 Č Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 P Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 S Janez M. Vianney, duh (3); Perpetua, žena 5 N 18. NAVADNA (2); Posvetitev bazilike M. Snežne Jezus nasiti množico (Mt 14, 13-21) 6 P Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. ® 7 T Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4); 8 S Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 Č Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 P Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 S Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 N 19. NAVADNA (2); Inocenc XI., papež Jezus hodi po morju (Mt 14, 22-33) 13 P Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) (J 14 T Maksimiljan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh. 15 S MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 Č Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4) Dokležovje, Cezanjevci 17 P Hijacint Poljski, red.; Liberat (Svobodan), opat, muč. 18 S Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit Pertoča 19 N 20. NAVADNA (2); Janez Eudes, red. ust. Vera kananejske matere (Mt 15, 21-28) 20 P Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok © 21 T Pij X., papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, škof 22 S Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 Č Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red. 24 P Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 S Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, duh. (4) 26 N 21. NAVADNA (2); Rufin, škof Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13-20) 27 P Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 T Avguštin, škof, c. uč. (3); Hermes, muč. J 29 S Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 Č Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 P Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1990 Kimavec 1 S Egidij (Tilen), opat; Verena, dev. 2 N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Kastor, škof Hoja s križem za Kristusom (Mt 16, 21-27) 3 P Gregor Veliki, papež (3); Mansvet, škof 4 T Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 S Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. ® 6 Č Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. 7 P Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 S Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. Tišina 9 N 23. NAVADNA (2); Peter Klaver, red. Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15-20) 10 P Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. 11 T Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Erna), dev. 12 S Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 Č Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Evlogij, škof 14 P Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci 15 S Žalostna Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč. 16 N 24. NAVADNA (2); Ljudmila, kneginja Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 21-35) 17 P Robert Bellarmino, škof, c. uč. (4); Lambert, škof, muč. 18 T Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 S Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red. © 20 Č Korejski mučenci (3); Suzana, muč. 21 P Matej (Matevž), apostol in evangelist (2); Jona, prerok 22 S Kvatre; Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč. 23 N 25. NAVADNA (2); Paternij, škof, muč. Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16) 24 P Pacifik, red.; Gerard, škof 25 T Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški, škof 26 S Kozma in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 Č Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda, dev. f) 28 P Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4) 29 S Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) Veržej 30 N 26. NAVADNA (2); Hieronim, duh., c. uč. Vrnitev na Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28-32) sončni čas OKTOBER 1990 Vinotok 1 P Terezija Deteta Jezusa (3); Remigij, škof 2 T Angeli varuhi (3); Legerij, škof 3 S Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 C Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof ® 5 p Marcelin, škof; Flavija, muč. 6 s Bruno, red. ust. (4); Renato, škof 7 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Marko L, papež Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33-43) 8 P Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 T Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 S Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. 11 č Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof & 12 p Maksimiljan Celjski, (škof (4); Serafin, red. 13 s Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 N 28. NAVADNA (2); Kalist L, papež, muč. Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1-14) 15 P Terezija (Zinka) Velika, dev., c. uč. (3); Avrelija, dev. 16 T Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok (4); Gal, opat 17 S Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 Č Luka, evangelist (2); Julijan, muč. $ 19 p Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 s Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat 21 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Uršula, dev., muč. O davčnem denarju (Mt 22, 15-21) 22 P Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 T Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna, škof 24 S Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. 25 Č Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 p Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 5 27 s Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (2); Simon in Juda Največja zapoved (Mt 22, 34-40) 29 P Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, dev. 30 T Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. 31 S Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, muč. NOVEMBER 1990 Listopad 1 Č VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč. 2 P Somin vseh vernih rajnih (1); Marci jan, pušč. ® 3 S Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. (4) 4 N 31. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Karel Boromejski, škof Jezus obsoja farizeje (Mt 23, 1-12) 5 P Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 T Lenart (Narte), opat; Sever, škof, muč. 7 S Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 Č Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 P Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 S Leon Veliki, papež, c. uč. (3); Andrej Avelinski, duh. 11 N 32. NAVADNA (2); Martin iz Toursa, škof Martjanci, Kobilje Pametne in nespametne device (Mt 25, 1-13) 12 P Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3); Kunibert, škof 13 T Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 S Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc O’Toole, škof 15 Č Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez 16 P Marjeta Škotska; Jedrt in Helfte (4); Otmar, opat 17 S Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfemija in Tekla, muč. ® 18 N 33. NAVADNA (2); Abdija, prerok Prilika o talentih (Mt 25, 14-30) 19 P Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 T Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 S Marijino darovanje (3); Gelazij L, papež 22 č Cecilija (Cilka), dev. muč. (3); Maver, škof, muč. 23 P Klemen L, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 24 S Andrej Dung-Lac in tov., Vietnam, muč. (3); Flora, dev. 25 N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (1); Katarina Lendava $ O poslednji sodbi (Mt 25, 31-46) 26 P Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, škof 27 T Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, red. 28 S Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof 29 Č DAN REPUBLIKE; Saturnin, muč. 30 P Andrej, apostol (2); Justina, dev. DECEMBER 1990 Gruden 1 S Natalija (Božena), spok.; Eligij, škof 2 N 1. ADVENTNA (1); Blanka, spok. ® Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33-37) 3 P Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. 4 T Janez Damaščan, duh.; c. uč. (4); Barbara, dev., muč. 5 S Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 Č Nikolaj (Miklavž), škof (4); Apolinarij, muč. Dolenci, Sobota 7 P Ambrož, škof, c. uč. (3); Agaton, muč. 8 S Brezmadežno spočetje Device Marije (1) 9 N 2. ADVENTNA (1); Valerija, muč. g Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1-8) 10 P Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11 T Damaz L, papež (4); Danijel Stilit, pušč. 12 S Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč. 13 Č Lucija, dev., muč (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 P Janez od Križa, duh., c. uč. (3); Spiridion (Dušan), škof 15 S Kristina (Krista), dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 N 3. ADVENTNA (1); Albina, dev., muč. Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 6-8. 19-28) 17 P Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. ® 18 T Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof 19 S Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 Č Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat 21 P Peter Kanizij, duh., c. uč. (4); Severin, škof 22 S Kvatre; Demetrij, muč; Dan JLA 23 N 4. ADVENTNA (1); Viktorija, dev., muč. Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1, 26-38) 24 P Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 T BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. $ 26 S Štefan, prvi mučenec (2); Zosim, papež 27 Č Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok. 28 P Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. 29 S Tomaž Becket, škof, muč (4); David, kralj 30 N SV. DRUŽINA (2); Evgen, škof Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22-40 31 P Silvester L, papež (4) ; Melanija, opatinja ZAPISKI 454889 *s da duševne stiske in nerazumevanja med zakonci hudo načenjajo in nažirajo psihično stabilnost otroka. Da o vplivu uživaških zablod matere niti ne govorimo. Že samo kajenje, opijanje in drogiranje hudo okrnijo zarodek. Toplina razumevanja in ljubezni v družini nudi ugodne pogoje telesnemu in duševnemu razvoju otroka. Žal so te reči za našo s čutnim zaznavanjem pogojeno naravo, neotipljive in zato mnogi mislijo, da jih ni. Vse več knjig naglaša vrednost materinega pogovora z otrokom pod srcem. Morda kdo meni, da je to naivno, vendar strojkovnjaki raznih področij rdislijo drugače. Za to je seveda potrebna ljubezenska skupnost, ki se zna žrtvovati, ki ljubi z dejanji, ne le z besedo. Začetki življenja »na zraku« silijo predvsem mater, da zagotavlja Pogoje za otrokovo življenje, ki je sam nemočen in popolnoma odvisen, in hkrati nesposoben, da bi jasno izrazil svoje potrebe. Vendar je za razvoj osebnosti premalo oskrba s hrano, toploto in čistočo. Potrebna je oskrba z varnostjo, ki izvira iz nesebične ljubezni, otrok mora čutiti, 49 da je v dobrih materinskih rokah. In te so lahko plemenite in razdajajoče se le takrat, če doživljajo podporo in skrb moža in očeta. Ni malo primerov, ko možje mislijo, da je zlasti v zgodnjem otroštvu vzgoja le materina skrb in naloga, oni pa lahko gledajo, po svoje, ne glede na napetosti, ki jih povzročajo in ki se preslikavajo na otroka v doživljanju stiske. Tudi ni malo primerov, ko otroka porinejo v zatemnjeno sobo, čeprav neusmiljeno joče, češ »naj se izjoče, bo že zaspal«, ker starši pač jmajo svoja pomembnejša opravila. To je ravno tako kolt bi umirajočemu od lakote, ki te prosi hrane, vzel še tisto skorjico kruha, ki jo stiska v roki. Tako ravnanje ustvarja brezčutnost za drugega. Pripravljeni smo obsoditi človeka, ki je prepustil nepokretnega starša njegovi usodi, pa je morda ta človek kot dojenček doživljal prav isto, ko njegov jok ni odvrnil staršev od njihovih potov ali njihovega dela. Obdobje prvega razumevanja je najbolj zanimavoj za starše, saj se vsak dan razveselijo česa novega pri svojem otroku, mnogi pa vendarle ne vedo, da jih je njihov otrok že dolgo časa zaznaval in opazoval ter sprejel od njih marsikak model odzivanja in ravnanja. Mnogi v tem obdobju naredijo iz otroka cirkuškega klovna in mu prišepetavajo najbolj neumne reči za svojo zabavo-, ki pa se nekoliko pozneje spremeni v jezo, ker otrok navajenega noče ofpustiti. Tako so triletno punčko za zabavo pripravili do tega, da je po telefonu »klicala ljubčka« na številko, ki so jo sami zavrteli in se je to vsem zdelo zelo imenitno in zabavno, a je po dveh letih še vedno ne morejo odvaditi tega, čeprav sedaj že sama junaško vrti številke in ne more razumeti, da je tisto, kar je bilo še pred nekaj meseci silno imenitno, danes vzrok jeze. In mnogi imajo čas učiti otroka ob začetku govora oslarije vsake vrste, da bi ga naučili kratke molitvice ali pozdrava, pa jim vedno zmanjka časa in se jim za take potrebne in dobre reči otrok vedno zdi premajhen. Posebej pomembna v zgodnjem otroštvu je verska vzgoja, ki mora imeti osnovo v osebnem odnosu staršev z Bogom, ta odseva iz njihovega vsakdanjega življenja na vseh ravneh. Na tem področju poskusi nekaterih posameznikov, ki delajo z mlajšimi zakonci in jih na te reči opozarjajo, orjejo ledino. Pa je prav zato za vero kakor za vse druge osebnostne nastanke to obdobje temeljno. Pri večini še vedno prevladuje mnenje, da se verska vzgoja začenja z vstopom v šolo in veroukom, pozabljajo, da so zanemarili sedem silno plodovitih let otrokove rasti. Za poln razvoj potrebuje otrok čimveč dobrih pojasnil vsake vrste. Pojasnjevanje pa zahteva čas in predvsem ljubezen, ki se kaže v osebnem odnosu, saj otrok ni predmet, ampak oseba. Pa je za mnoge bolj pomemben zid ali pločevina ali zemlja ali karkoli drugega, le otrok, ki starše potrebuje prav takrat, ni pomemben. Menijo, da bodo to nadoknadili, ko bodo imeli čas, toda takrat bo njihov otrok že fant ali dekle, ki bo živel svoj svet, v katerega njih ne bo vključil. Tu pa se začno problemi, mimo katerih ne morejo, če prejšnjih niso zaznali. Zakaj Bog daje otroke odraslim ljudem? (čeprav mnogi žal niso odrasli!) Zato, da se namesto otroka pravilno odločajo in ga vodijo do samostojnega pravilnega odločanja. Velikokrat pa vodijo otroci starše, da se starši odločajo tako kot hočejo otroci. Otroku je treba pokazati, kaj je prav in kaj ni, ovrednotiti in razložiti tisto, kar je prav, da bo sposoben samostojnega odločanja ne pa pustiti, da ti »hodi otrok po glavi«. 50 Najbolj boleče in morda celo pogubno je, -če otroci ne delajo in ne vzdržujejo ustvarjene dediščine svojih staršev, ki so bili morda celo preveč delavni. Že v zgodnjem otroštvu je čas, da otroka uvajamo v delo in mu privzgajamo delovne navade. V začetku se to dogaja v igri, ki bi jo morali starši spodbujati, čeprav jim to vzame nekaj časa, vendar je naložba odlična. Ko hoče otrok posnemati mater ali očeta pri delu, se sicer igra, vendar ta igra v njem ustvarja osnove za poznejše delovne navade, ki lahko že v času šolanja dajejo koristne sadove. Tako se rade zlasti deklice enačijo z mamo pri pomivanju posode, likanju in podobnih stvareh in pametne matere jim omogočijo, da sodelujejo pri njihovem delu, ker se na ta način pridobijo spretnosti, ki bodo potrebne pozneje za resno delo. In očetje kaj radi nepotrpežljivo odženejo sinka iz svoje delavnice, da se mu ne bi kaj pripetilo in da jim ne bi pokvaril nastavljenega dela in jih motil ter jim jemal časa, pa prav s tem ugašajo v otroku zanimanje za delo, ki ga sicer otrok sprejema kot igro, vendar bo ta igra pozneje postala koristna navada in pomoč odraslemu človeku. Poznal sem očeta štirih sinov, ki je bil obrtnik, pa je pri svojem delu imel štiri občudovalce, ki so hoteli tu in tam sami kaj poskusiti in jim je z veliko ljubeznijo to omogočil ter jih učil in razlagal tehniko in zakonitosti. Danes so to odlični odrasli možje, ki se ne ustrašijo nobenega dela. To je sad očetove potrpežljivosti in ljubezni, saj je res bilo potrebno zaradi prisotnosti sinov prenekatero delo podaljšati za pol časa, toda naložba je bila tega vredna. Kako hudo mora biti sinku, ki se ne sme dotakniti nobenega ključa, nobene reči, s katero njegov oče ustvarja. Gotovo bi na tem področju morali spremeniti prenekatero navado, kajti sicer bodo prihodnji rodovi »otroci z dvema levima rokama«, kot znamo reči. Za dobro vzgojo je najbolj pomembno vedeti, da otrok sprejema način in stil življenja ter odzivanja od svojih staršev, s katerimi je v čustvenem odnosu — jih ima rad, zato jih posnema, se z njimi enači. Na vzgojo vpliva življenje kot celota, ne le tisto, kar bi starši hoteli, naj bi vzgajali. To pa je obenem klic k odgovornemu in lepemu življenju človeške duhovnosti in telesnosti, če je ta pogoj izpolnjen in so med starši in otrokom sklejene vezi ljubezni, potem je to največja zagotovitev, da kakih posebnih težav in problemov vse do otrokove osamosvojitve ne bo. Posebej moramo poudariti, da dvoličnost lahko naenkrat zruši še tako lepe in dobronamerne nastavke. Dvoličnosti pa je v našem času vse več. Tako npr. znamo o sosedi naplesti v pogovoru, ki mu prisostvuje tudi otrok, čuda reči, ko pa pride soseda na obisk, pa Rmo z njo tako sladki in prijazni. Enako velja za taščo in mnoge druge. Iskrenost odnosov z duhovnikom pa moramo posebej poudariti, kajti v času v katerem živimo, je duhovnik degradiran in mu večina ne priznava položaja, ki mu zaradi njegovega dela pripada. V kolikih družinah je podoba duhovnika najbolj črna od vseh in vendar otrok obiskuje verouk in celo starši tu in tam obiščejo roditeljski sestanek. Kako naj potem otrok sprejema nauk tako izničenega človeka? Posebno po-glavje je še verska aktivnost staršev tistih otrok, ki obiskujejo verouk. Verouk je vzgoja za krščansko življenje, kar pa ne pomeni le nekega 51 znanja, temveč pomeni udejstvovanje. In kako to doseči pri otrocih, ki jih starši ne vodijo k maši in z njimi ne molijo, prav tako pa se niti ne zanimajo za verska vprašanja, župnija pa jim je najbolj nepotrebna stvar na svetu. »Naj le gre k verouku, tam se nič slabega ne bo naučil«, je krilatica mnogih staršev, ki živijo kot da o Kristusu in odrešenju nikoli niso ničesar slišali. Tone Ciglar Rekviem na bregovih Mure Kre More san se jas sprehajao, tan san vido jas, kak ribce plavajo. Kre šume san se jas sprehajao, tan san slišo jas, kak ftički pojejo. Kre poula san se jas sprehajao, tan san vido jas, kak rožice cvetejo. Kre vesi san se jas sprehajao, tan san vido jas, kak mladi liibijo. (1) XXX l. Otroci, kje ste? ali o izumiranju naših ljudi Kot umirajoči topoli, ki so bili znamenje pokrajine, skozi vas strašijo prazne hiše, kjer namesto ljudi bivajo strahovi. Nič čudnega, saj so zibelke prazne in zakoni jalovi, (skoraj) brez otrok. Negovati pa smo začeli pokopališča, kult mrličev; z otroki smo bili obrnjeni v prihodnost, z ukvarjanjem z mrtvimi smo obrnjeni v preteklost. Koliko marmorja smo navlekli v te naše ravninske kraje, — saj smo hrastove gozdove izsekali in kaj bi s hrastovimi križi na naših grobovih! — naši rajni morajo trpeti pod pritiskom teže. Namesto prošenj in molitev za rajne negujemo kamen in cvetje, (to je opravilo za nas žive!). Koliko otrok premorejo naše družine? Vsekakor ne toliko, da bi se kot narod ohranjali. Ne bo nas. Izumiramo, izginili bomo. Ne jezimo se, če prihajajo drugi in osvajajo naš prostor. Mi ga nismo več sposobni napolniti. Če biološko ne moremo preživeti (množiti se), moramo dati prostor drugim, v katerih je življenje. Sami se bomo iztrebili, tako pre-redčili, da nas ne bo več. To bi naši predniki lahko storili že zdavnaj, vsaj pred 1000 leti in velikokrat tudi pozneje. Pa ne! Ker so hoteli živeti, so preživeli. 52 V jedru gre (pri nas) za sovražen odnos do življenja, kar je naj-nujša oblika samouničevanja. Kdor se ne veseli življenja, ga ne spoštuje kot skrivnost, temu odteka, ta usiha in umira. Koliko je samo samskih fantov v vasi — katerikoli — (kdo ve, a jih je 30, 60 ali več!), neporočenih in se niti ne bodo poročili! So ti zagotovilo prihodnosti naroda? Kdo pa se o tem sprašuje in o tem razmišlja! Če pa bi jih toliko šlo npr. v duhovni poklic, kjer bi ostali (prav tako) neporočeni kot duhovniki ali redovniki, kakšen vik in krik in začudenje pri vseh nas. Vsekakor bi to razglasili za nekaj nenormalnega, rekli bi, da je to nečloveško, da bi se vendar (normalno) morali poročiti. Naj se kar poročijo vsi ti samski, pa boste videli, koliko otrok bo po naših vaseh. Hiše se bodo napolnile z življenjem, strahovi bodo izginili. Otroci, kje ste? Morda ne bi hoteli živeti? Pač! Vendar vam dovolilnico za življenje dajejo starši. Zgražamo se nad ljudstvi (v preteklosti), kjer je bil oče gospodar nad življenjem in smrtjo svojih otrok. Danes pa si (pri nas) še mati ob očetu dovoljuje, da je gospodar nad življenjem in smrtjo svojih otrok. Otroci bi radi živeli, otroci bi hoteli živeti. Ne poznam otrok, ki ne bi hoteli živeti. Vsako žvljenje, ki ga rodi ljubezen in ljubezen obdaja, bi hotelo živeti in življenje okušati kot nekaj lepega in osrečujočega. Samo da otrok mora postati radost in veselje, pa tudi dolžnost in obveznost odraslih. Več krst kot zibelk pomeni, da nismo našli pravega odnosa do življenja. Kjer je ljubezen, tam je prostor za druge, tam ni stiske ne lakote in ne stradanja; ljubezen je iznadljiva, darežljiva, se žrtvuje... Priznajmo ali ne, življenje nam odteka tudi tako, da odhajamo drugam po svetu. Že res, da ima vsak pravico do tega — velikokrat je to bila nujnost za preživetje — vendar, vsak ima tudi pravico in dolžnost, da ljubi svoj kraj in svoj narod tudi za ceno žrtev. Velikokrat je morda najlažje preprosto oditi drugam; ne samo v druge kraje domovine (Slovenije), ampak po svetu. Kako malo nas je, pa ni kotička na zemji, kjer ne bi našel našega človeka. Mladi, fantje in dekleta naših vasi, kje vas je mogoče najti in kakšni ste? Je v vas želja in pripravljenost ohranjati življenje ali pa sami spodjedate korenine svojega življenja? Veliko danes govorimo in pišemo o mladosti v omami — v omami alkohola, mamil, uživanja željnosti, ne-ustvarjalnosti — kot o nekakšnem kultu umiranja, pasivnosti, trpnosti... Mladi, zakaj pustite, da ste stari, naveličani življenja pri petnajstih, dvajsetih letih? Kaj vas je zastrupilo? Hoteli bi piti življenje kar se le da zgodaj, pa vrelcev življenja ne obnavljati. Boste rekli, da vas odrasli niso naučili ceniti življenja, da vašega življenja niso osmislili z vrednotami, pa so ga tembolj natrpali z dobrinami. Boste vi jutri sposobni drugačnega sveta, boste zmogli in hoteli drugačen svet? Koliko je v našem govoru in prizadevanju navzoč mir, pravičnost, spoštovanje, ustvarjalnost, ljubezen in koliko napolnjuje vaše življenje m vaš prostor uživati, pridobivati, izkoristiti... Prekmurje — svet ob bregovih Mure, kdo te bo naseljeval čez 20 ali 50 let? Grobovi ne bodo ohranjali naroda, pa naj jih vse, prav vse krasi razkošen marmor. 53 II. Pustite me živeti! ali o odmiranju naše Narave Reka — to je skrivnost življenja. Kakor je Egipt dar Nila, tako je Prekmurje dar Mure. Mura s svojo skrivnostjo je obsojena na smrt. Kje si Mura — Bistrica, čista in hitra, sedaj pa se vališ kot odtočni kanal naše civilizacije! Celo več, grozijo ti z betonskim koritom, pomeni, vzeli ti bodo dušo, tvojo skrivnost. Postala naj bi samo pogonsko kolo našega napredka. Boš potem res blagoslov in dar ljudem, ki živijo na tvojih bregovih?! S tabo bo uničen svet, ki ga hraniš in napajaš. Z uničenjem narave je na smrt obsojen tudi človek. Ko ne bo več štorkelj, ko bodo izginile bele tulpike, človeku ne bo dobro, ker bo umrlo nekaj, kar je del njega samega — venel in propadel bo tudi sam. Bog je ustvaril (ta) raj ob Muri. Človek sedaj pustoši, maliči in uničuje, pleni drevo življenja in se pri tem ne zaveda, da bo naslednji korak izguba raja — pregnan bo. Sprehajam se po tem razkošju življenja, kjer vse kipi, hoče živeti, bujno, čudovito. Človek pa prihaja v ta svet kot pirat, uničevat, uničevat.. . Srečen sem, če (še) vidim zajca, to plaho lepoto narave, ko mi prečka pot. Oči se ne morejo napasti barv cvetja in trav. Srce nemirno vztrepeta, ko prisluškuje melodiji življenja. Ojoj, imeli smo revščino in gorje in povodnji, tudi lakoto in kugo, pa Turke in še koga; vendar smo imeli veliko zaveznico Naravo — življenje se je ohranilo, obnovilo, na novo zaživelo še lepše in razkošnejše. Sedaj pa izgubljamo, česar nam do sedaj nihče ni vzel — Mater Naravo. Trgajo nas z njenih prsi, ostali bomo sirote. Postali bomo proletarci, ljudje nasploh, s kruhom iz tovarn in umetnim cvetjem, zrasli z asfaltom in betonom: hranili se bomo umetno, množili se bomo umetno, umirali bomo umetno (in naš pepel bodo posipali kot umetno...). Tulpike, jokajte, še preden vas stlačijo v koncentracijska taborišča betonskih korit! Štorklje, pojte žalostinko, še preden vam bodo razdrli tisočletni dom in se ne boste imele kam povrniti! Ribe, zaplešite protestni ples, še preden vas ljudje zadušijo v svojih odpadkih in vas ne bo več niti za trnek črnega ribiča! Ljudje, jokajmo, dokler je še čas, dokler sie lahko pade naša solza na zemljo, ki jo ljubeče vsrka in zazna njeno bolest. Zganimo se dokler lahko še kaj naredimo. Na pogorišču Narave bo mogla odmevati samo boleča melodija žalostink — rekviem! Naše oči bodo kalne kot so kalne oči rib, ki umirajo v kalni vodi. Naše srce bo kot betonsko korito, ki ne pozna ne levega ne desnega brega, ne ovinkov in ne skrivnosti življenja, pozna samo pesem odhajanja, pogrezanja, odmiranja... Ljudje ne postanimo pošasti z veliko glavo in majhnim srcem; bodimo ljudje bistre pameti in plemenitega srca! Na papirju ni težko izračunati, kaj bomo dobili; povejte pa, če to, kar bomo dobili, če bo to več, kot imamo — Naravo?! Sicer bo na bregovih Mure zamrla starodavna povest — povest o dobrih ljudeh. Ne bo več ne Ane in ne Jožefa (ta večna zlatoporočen- 54 ca!) in ne njune večne pesmi ljubezni... Na čem pa še potem naj svet stoji, če mu spodnesemo temelje? Mura — Bistrica, ljubim te in spoštljivo častim tvojo skrivnost; objemam te in zdi se mi, kot da v slovo! III. Na ruševinah preteklosti! ali o zamiranju naše kulture Kje si mlin in tvoje mogočno kolo, ki nam je mlelo zrnje in čas? In brod, ti večni prevoznik ljudi in novic? Kje je kučica in kumpi in Bogec na brodu? Most, (motorni) čoln in elektrarna so vas spodrinili, izgubili ste bitko, stari prijatelji. Popadali ste kot junaki, kot predzgodovinske živali, nezmožne mleti in prevažati nove čase in nove ljudi. Ne vem, ali boste imeli moči in boste vstali vsaj kot turistična atrakcija za nove ljudi! Predolgo smo živeli ujeti v prostor brez dovolj zraka in svetlobe cimprane hiše ali iz blata. Druga za drugo se molče umikajo novim, ki štrlijo v oblake kot babilonski stolpi, ki nam mešajo jezike. Mi pa imamo višjo kot vi, višjo kot vi. .. In nikogar ni, ki bi rekel, da ti nebotičniki skrunijo našo ravnino. Izginja domačnost, toplina, zlitje s pokrajino ■— nastajajo bahaške, izstopajoče hiše čistega prestiža. Znebiti se je bilo treba vsega starega, saj je znamenje zaostalosti, mi, mi pa smo danes napredni, prekinili smo s tradicijo, prekleli smo preteklost — pokončali smo jo z ognjem ali zakopali pod zemljo. Tako se lahko sedaj sodobno dolgočasimo, ko več ne najdemo poti drug do drugega, postajamo nedostopni, živimo v svojih gradovih — kjer gojimo svoj stil, kjer smo zadostni sami sebi. Z zapiranjem vase duhovno obubožamo, ko drug drugega kot ljudje več ne potrebujemo, razen zaradi (materialnih) koristi. Običaji, kaj bi s temi norostmi starih nepismenih ljudi! Mi imamo vendar veselico in piknike, razkošne gostije in bučne ansamble! Tudi večerna molitev ne odmeva več iz hiš, kajti, kdo naj bi zdržal brez poročil (o vsem klanju na svetu), pa brez kriminalke in pravljice za lahko noč. In pesmi fantov na vasi ni slišati več, le lajež psov odmeva v noč, ki jih dražijo pijanci, ki se ob plotovih plazijo v smeri svojih domov. Nedelja z mašo in počitkom v družabnosti — tudi to je nesodobna preteklost, saj ni mogoče tudi v nedeljo brez dodatnega dela in ležanja. Pometli in pospravili smo hiše in podstrešja ■ ■ koliko skrivnosti v kupih ropotije je bilo tam — znebili smo se starih domačih stvari. Če so Avstrijci tako nori in z njimi še Nemci, da kupujejo to našo staro revščino — Bog jim požegnaj! (Seveda ne povedo, da je naše, imajo za svoje!) Nam se v umetno življenje tako lepo prilega plastika. Domača materina beseda, naša opora in naša moč, da smo preživeli jarem tujčevanja, da smo se čudežno ohranili tisočletje, beseda, ki tako Neposredno in pristno izraža našega duha, ki s svojo pristnostjo in lepoto bogati slovenski kulturni prostor, postajaš prodana, onečaščena in zamolčana, popačena — kot bograč, več vrst mesa je, boljši je - le da dobro začinjena s kletvijo in nesramno besedo. Kaj knjiga (tako strašansko debela in pusta je!), saj revije, posladkane s pornografijo, nas lahko tako prijetno povsem zadostijo. 55 Kultura odra in petja, ko smo bili soudeleženi kot igralci-ustvarjal-ci, zamira v boju s televizijskimi zasloni, kjer smo leni gledalci in opazovalci, kjer požirajo oči več kot premore duša, podobno kot (naše) mize ponujajo^ več, kot premore želodec in prenese zdravje. Tako kar naprej odhajamo na vse strani na Vzhod in Zahod, poberemo vse, kar se ponuja — saj, koliko svojega na TV pa imamo? — naj se ljudstvo zabava. Kje so naše korenine, pomniki in spomeniki, ob katerih smo živeli in se oblikovali, razvijali svojega duha in svojo presežnost (če je ne bi bilo, bi bili pomendrani v zemljo!). Rajši bi imeli veselice, kjer bi se fantje stepli za dekleta, kot oglušujoče tuljenje v mikrofone za polnjenje naših ušes s tujimi besedami in tujimi melodijami. Kako lepo bi bilo, če bi poznali svojo preteklost, če bi imeli nekaj zdravega čuta in ponosa s hrbtenico! Veselica in zabava, godba in ples, pa se mi zdi, kot da slišim rekviem, da čez ravnino k pogrebu zvoni... Upam in slutim, da bom še slišal tod peti pesem vstajenjskih zvonov! Vendar, zvonovi, ne čakajte dolgo, zbudite nas, dokler je še čas... XXX Fsi so venci beili, samo moj zeleni, ar ga jes zalevam svojimi skuzami. Če bi moja skuza na kamen spadnola, kamen bi se rasklao: na dvoje, na troje. Samo moje srce trga se na dvoje. (2) 1. Glasbena folklora Prekmurja, Ljubljana 1957, str. 217, št. 189 2. prav tam, str. 289, št. 334 Slavka Nerad Odkrivajmo sebe in Boga Tako se je glasil naslov duhovnega vikenda, ki ga je Prekmurska študentska skupina iz Ljubljane v mesecu marcu pripravila za svoje številne prijatelje v Prekmurju. Res jih sedaj lahko imenujem prijatelje, saj nam je prav ta duhovni vikend omogočil splesti nove vezi prijateljstva ne ozirajoč se na starost, poklic ali kraj bivanja. Priznati moram, da sem se v Prekmurje peljala z določeno mero negotovosti, saj me je mučilo vprašanje, ali bomo zmogli mladim posredovati to, kar smo želeli. Po prihodu v Beltince pa je ta strah popolnoma izginil. Nadomestilo ga je prijetno vzdušje, ki je naraščalo z vsako skupino. mladih. Tudi organizacijskih težav nismo imeli, saj sta nam domača dušna pastirja in obenem naša gostitelja priskrbela vse, kar smo potrebovali. Za vse se jima še enkrat toplo zahvaljujem in Bog naj poplača njuno dobroto. Tako se nas je proti večeru v učilnici župnijskega doma zbralo okrog 50, kar je preseglo vsa naša pričakovanja. Skoraj ves duhovni vikend pa je z nami prebil tudi lendavski kaplan Lojze Kozar. Prvi večer smo namenili medsebojnemu spoznavanju in predstavitvi naslova. Kako pravzaprav odkrivati sebe? 56 Gotovo pa je ena od poti, kako odkrivati sebe in Boga, tudi molitev. Kaj je pravzaprav molitev? Je to ponavljanje naučenih obrazcev? Gotovo ne. Molitev je duhovna dejavnost in ne more biti plod naše domišljije. Molitev je in mora biti pogovor z Bogom. In ko Bogu damo prvo mesto, ko začutimo potrebo, da bi se mu iz srca zahvalili za njegovo dobroto, ko pred njim razgrnemo svoje težave, takrat že molimo. Če vsaj na začetku vsak dan preživimo z Bogom pet minut, je to kar resna obveznost. Seveda lahko ta čas podaljšamo na pol ure ali uro. Glavna je odločitev za neko nepreklicno dolžino časa, ki smo jo voljni in sposobni vsak dan ohraniti za Boga. Vsak pa mora odkriti svojo »molitev.« Vanjo mora vključiti vsa svoja mišljenja, dejanja in spoznanja. Ne pozabimo pa na poštenje. Prerok Jeremija npr. nič ne pomišlja, da bi ne rekel Bogu: »Preslepil si me Gospod in dal sem se preslepiti. Zgrabil si me in premagal« (Jer 20,7). Cilj tega časa, ki ga preživimo z Bogom ni le v tem, da odstranimo iz sebe vse nepomembne stvari, ampak da se napolnimo z Božjo prisotnostjo in mirom ter začnemo gledati na svet iz Božje perspektive. Le globoka povezanost z Bogom nas vodi k konkretnim dejanjem. Navsezadnje ne molimo zato, da bi bežali pred življenjem, ampak da bi se lahko pravičneje in polneje vključili vanj. Še bolj kot sama molitev, pa je za nas kristjane pomembno Sveto pismo-knjiga vseh knjig, ki leži domala na vsaki knjižni omari, vendar mnogokrat prekrita s plastjo prahu. Vendar pa naša molitev in poznavanje Svetega pisma ne bi imelo nobenega smisla, če oboje ne bi bilo povezano z našim vsakdanjim življenjem. In na zelo konkreten način se to lahko pokaže v odnosu do ljudi, do naših bližnjih, do naših prijateljev. Vsi čutimo, da je prijateljstvo gotovo ena izmed naj lepših stvari, za katero je potrebno premagati svoj egoizem ko sam sebe umakneš iz središča pozornosti, ko znaš prisluhniti tudi drugim in z njim deliti vse, kar imaš. To se seveda ne mo-re zgoditi naenkrat, kajti pravo prijateljstvo mora dozorevati. O tem smo skupaj z mladimi razmišljali dopoldne. Vendar pa ni šlo zgolj za naše »nastope«, kar bi bilo brez smisla, ampak smo s sodelovanjem vseh skušali drug drugega obogatiti. Tako smo poskušali vsak zase sestaviti molitev, ki smo jih zvečer uporabili za večerno molitev. Sodelovali smo v različnih skupinah, se pogovarjali, postavljali drug drugemu vprašanja, razmišljali ob različnih dogodkih Svetega pisma... Vrhunec tega dneva pa je bila gotovo evharistična daritev, ki je sledila spokornemu bogoslužju. Takrat so se nam pridružili še mladi iz Belti-nec in Bogojine, tako da je bila učilnica skoraj premajhna za več kot 100 mladih. Da bi se ti lažje duhovno povezali z nami smo jim skušali v začetku predstaviti naša razmišljanja, potem pa je besede zamenjala, Pesem. Težko bi bilo z besedami opisati naša občutja, naše doživljanje maše. Vsak jo je doživljal na svoj način, vendar smo se kljub temu čutili povezane med seboj. Povezani smo bili kot bratje in sestre v Kristusu, ki je prinašal mir in srečo v naša srca. Okrepljeni s Kristusovim mirom smo bili sposobni drug drugemu odpustiti, odpustiti tudi tiste stvari, ki bolijo, ki jih ni lahko pozabiti... Tudi po maši smo še nekaj časa prebili skupaj. 57 Irena Šavel Poselitev pokrajine ob Muri v kovinskih obdobjih Pri poselitveni sliki neke pokrajine moramo v prvi vrsti upoštevati geografske značilnosti pokrajine kot so relief, vodnatost in vegetacija. Poleg teh pa so na poselitev vplivali tudi gospodarski in seveda tudi politični razlogi. Za Pomurje bo vsekakor veljalo, da so bili poselitveni tokovi skozi arheološka obdobja usmerjeni predvsem v nižinski predel, kjer so bili dani ugodni pogoji za preživetje. Ob kakovostni plodni zemlji, ki je predstavljala osnovo za preživetje, so se naseljevala predvsem poljedelska ljudstva. V naši pokrajini je bila najstarejša eneolitska poselitev (ko je bila predvsem še poljedelska kultura) usmerjena predvsem v predele, kjer so bila tla najbolj rodovitna in kjer nikoli ni zmanjkalo tekoče vode. Podobna je še situacija v bronasti dobi, saj so bila ljudstva, ki so se ustalila za nekaj časa na naših tleh, usmerjena predvsem v poljedelstvo. Sprememba nastopi ob zatonu bronaste dobe, ko se poselitveni raster pokrajine močno zmanjša. To je čas železne dobe, ko se pojavijo novi tipi naselbine in ljudje poseljujejo take prostore, ki za razvoj poljedelstva nimajo najbolj ugodnih pogojev. Širok razmah metalurgije je namreč veleval naseljevanje na področjih, ki so bila bogata z železovo rudo. To je tudi vzrok, zakaj je poseljenost v panonski ravnici v tem času tako slaba, oziroma skoraj popolnoma izgine. Pokrajina postane ponovno zanimiva za poselitev v času rimske zasedbe naših krajev. Začetek bronaste dobe pri nas (okrog leta 1800 pr. n. š.) je povezan z gibanjem stepskih ljudstev, ki je do temeljev pretreslo ustaljeni red na prostoru od Urala do Atlantskega oceana. Visoko razvite neolitske kulture so začele pod pritiskom novih ljudstev (lingvistika jih prišteva k indoevropski jezikovni skupnosti) propadati, izginjati in se stapljati s kulturo novih ljudstev. Z novim ljudstvom se pojavi bron, nova družbena diferenciacija, nov družbeni odnos s patriarhatom, nov način pokopavanja umrlih in drugačna materialna kultura. V Sloveniji se je poselitveni raster v času zgodnje in srednje bronaste dobe v primerjavi s prejšnjim neo-eneolitskim obdobjem bistveno spremenil. Vzrokov, ki so privedli do tega, da je v času bronaste dobe dežela skoraj popolnoma opustela, je verjetno več. Morda so bile temu krive gospodarske, politične ali celo naravne razmere. Pokrajina ob Muri pa je nasprotno temu bila poseljena, čeprav se je število najdišč v primerjavi s prejšnjo dobo dokaj zmanjšalo. Naselbine so bile v močvirnatih predelih ravnice ob nekdanjih rokavih reke Mure. Največja med njimi, ki je tudi arheološko raziskana, je naselbina v Dolnjem Lakošu, evidentirane pa so še v Gornjem Lakošu, Lendavi, na Hotizi in v Gan-čanih. Naselbina je na poljih z imenom Oloris na ravninskem predelu panonske nižine, ki jo na vzhodni strani omejujejo Lendavske gorice, na severni in zahodni strani so bili nekoč pašniki in močvirni predeli z obsežnimi gozdovi, danes pa so to meliorirane njivske površine. Na južni strani vse do reke Mure je ravnina s pašniki, polji in mrtvimi rokavi reke Mure. Naselje ima trikotno obliko v velikosti 240 x 260 x 90 m in 58 je naravno omejeno od vseh strani z jarkom, :v katerem je občasno voda. Raziskovanje v letih 1981 do 1985 se je vršilo na nekoliko dvignjenem prostoru. Ena od važnejših ostalin so arhitekturni ostanki. Od nekdanjih v ognju pogorelih hiš so ohranjeni masivni kosi opečenega ilovnatega premaza in temni okrogli obrisi tanjših in debelejših v zemljo zabitih nosilnih kolov. Hiše so bile velike 6 x 10 m, postavljene v smeri SV — JZ, bile so dokaj blizu skupaj, ločene z ozkimi potmi in razporejene v krogu okrog večjega dvoriščnega prostora, kjer so bile peči in kjer se je po vsej verjetnosti odvijalo dnevno življenje. V hišah so bila ognjišča, shrambene jame in vkopane večje posode za živež in vodo (pi-tosi). Naselbino je na zunanji strani jarka obdajala lesena ograja. V jarku na severni strani naselbine je bil odkrit lesen vodnjak, ki je služil prebivalcem naselbine za zajemanje čiste pitne vode. Med materialnim gradivom prevladuje lončenina, ki je večinoma iz grobe in neprečiščene gline, rdečkasto žgane. Po obliki prevladujejo lonci, sklede, sklede na nogi in skodelice. Iz brona je nekaj igel za spenjanje obleke, zapestnica m rezilo bronastega bodala, vzrok temu, da je bilo v naselbini tako malo bronastih predmetov, je gotovo v tem, da so bili kovinski izdelki dragoceni in so jih prebivalci, ki so naselbino zapustili, odnesli s seboj. Prebivalci naselbine so pripadali skupini indoevropsko govorečih ljudstev ki so se v različnih časovnih sunkih že od zgodnje bronaste dobe dalje selila s severovzhoda proti Sredozemlju. Na prostoru Olorisa pri Dolnjem Lakošu so se v enem takih kasnejših sunkov selitve ustavili (okrog leta 1350 pr. n. š.) za nekaj časa in postavili naselje. Prehodno obdobje med srednjo bronasto in železno dobo je pozna bronasta doba z imenom kultura žarnih grobišč. To je čas, ko je Evropo Ponovno zajel splošni nemir preseljevanja ljudstev, ki je povezan z egejsko selitvijo, s propadom hetitske države in z vpadom pomorskih ljudstev v Egipt. V tem procesu niso na naš prostor dospeli le novi prebivalci, temveč tudi njihova doslej neznana kultura. Med poglavitne novosti sodi upepeljevanje mrličev in polaganje pepela v posebne posode žare. Bronasti predmeti so bili še skoraj izključno v rabi, železni izdelki pa so se komaj pojavljali. V materialni kulturi pa je za ta čas značilna vrsta novosti. Sprememba je opazna tudi v poselitveni sliki, ki je na slovenskem prostoru gostejša od one v času zgodnje in srednje bronaste dobe. Sprememba nastane v sami izbiri prostora za naselitev, saj so naselbine Praviloma na višjih in težje dostopnih mestih. Poselitev na levem bregu Mure je v tem času komaj zaznavna, na desnem bregu pa sta znani naselbina tipa teli v Križevcih pri Ljutomeru (na prostoru sedanjega pokopališča, ki je v veliki meri, če ne popolnoma, uničilo naselbinske Plasti) in naselbina na grajskem griču v Gornji „Radgoni. Naselbina v Gornji Radgoni je bila odkrita leta 1960 pri topografskih ogledih. Leta 1962 so sondažna izkopavanja odkrila kulturne plasti na terasah vzhodno nad mestom in v kotanji južnega pobočja pod grajsko stavbo. Večje problemsko sondiranje je bilo leta 1978, arheološki nadzori nad novogradnjami pa so bili v letih 1979, 1987-1989. Velik del. verjetno centralni del prazgodovinskega naselja, je uničil srednjeveški grad na vrhu riba, vse do leta 1977 pa je pospešena novogradnja individualnih stanovanjskih hiš uničevala kulturne plasti pod seboj. Pri raziskovalnih in 59 zaščitnih delih so bili odkriti sledovi nekdanjih lesenih in z ilovico ob-metanih hiš, sledovi ognjišč in peči. Od ostalh najdb prevladujejo keramične posode kot lonci, skodele in sklede, uteži in vretenca za statve, peščeni in glinasti kalupi za vlivanje bronastih predmetov, iz brona je nekaj igel in bronasta puščica. Najdbe kažejo povezavo s panonskim svetom oziroma s Podonavjem in uvrščajo naselbino v končno stopnjo pozne bronaste dobe, oziroma v začetno stopnjo starejše železne dobe. Med posameznimi in slučajnimi najdbami iz tega časa so bronasta ovratnica z drobnimi prečnimi žlebiči in s stanjšanima koncema s Pertoče, bronasto bodalo z luknjicami za zakovice in z rebrom na sredini iz Bogojine, depojska najdba bronastih sekir je iz Hercegovščaka, plavutasta bronasta sekira je iz Spodnjega Kocjana, dve bronasti tulasti sekiri sta iz Ženika, in dve plavutasti sekiri sta iz Podgrada. V starejši železni dobi (od 750-300 pr. n. š.) je vrsta novosti v izbili prostora za poselitev. Tako se pojavijo višinska in utrjena naselja z obrambnim obzidjem, v njih bivajo večje rodovne skupnosti, ki ohranjajo svojo skupnost tudi po smrti, kot kažejo velike družinske gomile, kamor so pokopavali svoje mrtve tudi več stoletij. Slovensko ozemlje postane v tem času gosto poseljeno. Bistveno drugačna je podoba v pokrajini ob Muri kjer naselbin ne poznamo, pač pa le grobišča in nekaj posamičnih najdb, kar vsekakor govori za slabo poseljenost v tistem času. Pri opekarni v Gornji Radgoni so leta 1830 razkopali gomilo, v kateri je bil grob bojevnika s pridatki: bronast meč, tulasta sekira, bronasta igla, obroček, pet železnih sulic in ostanki kultnega vozička. Najdbe so bile nekaj časa v gradu Freudenau v Črncih, potem pa so izginile. Očitno je bil v gomili grob bojevnika, predstavnika rodovnega plemstva, ki se tipološko veže s knežjimi grobovi ob Solbi in na Dolenjskem. V Bogojini pa je bila najdena železna nažlebljena zapestnica, ki kaže sicer na človekovo prisotnost, ne pomeni pa, da bi tukaj prebival. Podobna je bila poselitvena slika v mlajši železni dobi, ko se ponekod dediščina starejše železne nasilno pretrga, ponekod pa se stopi z novo kulturo, ki jo je v naše kraje prinesla keltska ekspanzija. To je čas, ko se spremeni vojaška tehnika, duhovne predstave, način pokopa, v materialni kulturi pa je to čas uveljavljanja drugačnega stila. Prisotnost keltske kulture je v pokrajini ob Muri izpričana v Bunčanih, v Dolnjem Lakošu, Trnju in čer-nelavcih. Skromna poselitev se torej nadaljuje vse do 1. stoletja n. š., ko postane pokrajina ob Muri spet zanimiva za poselitev, o čemer bo govor v naslednjem sestavku. 60 Metka Fujs Madžarska in nemška revizionistična dejavnost v Prekmurju med vojnama V zgodovini Prekmurja je gotovo ključnega pomena obdobje razpada Avstro-Ogrske monarhije, tega kotla nezadovoljnih narodov, nastanka številnih novih držav in novih meja v Evropi. Obdobje, ko je tudi Prekmurje, pokrajina s posebno zgodovinsko in kulturno tradicijo do takrat politično in gospodarsko odmaknjena od vseh pomembnejših dogajanj, doživelo svoj delež svetovne zgodovine. Začetni uspehi centralnih sil v prvi svetovni vojni so pomenili Feniksov let trhle monarhije. Kmalu se je sreča na svetovnih bojiščih obrnila in s porazi so se pojavile tudi vedno glasnejše zahteve po prenehanju vojne in nesmiselnega prelivanja krvi. V ospredju so ponovno stopila zaostrena nacionalna nasprotja in med njimi tudi jugoslovansko vprašanje. Številni načrti o novi jugoslovanski državi, ki so se še pred vojno zdeli utopija, so sedaj postali resničnost. Na osnovah določil majniške deklaracije je bila 29. oktobra 1918 proglašena država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. decembra združila s kraljevino Srbijo v t. i. Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Novice o jugoslovanskem gibanju in možnosti neke nove prihodnosti so prodrle tudi med Slovence na Ogrskem. Njihov položaj se je namreč po sprejetju dualizma leta 1867 bistveno poslabšal. Kakor so se imeli Madžari za zatiran narod, kadar je šlo za odnose do Avstrije, tako so drugim ljudstvom na Ogrskem odrekali pravico do svobodnega nacionalnega razvoja, ker pač nimajo tradicije neodvisne države. Ta dvojna merila so privedla do tega, da so bili edini narod, ki si je želel enotnosti Ogrske, Madžari, ker niso imeli svojih sonarodnjakov onstran meja. Privedla so do tega, da so se tudi do tedaj politično skoraj neaktivni Slovenci pričeli vedno glasneje odločati za novo državo. Z vprašanjem prihodnosti Prekmurja pa se je intenzivno ukvarjal tudi Narodni svet za Štajersko s pododborom za Prekmurje, ki ga je vodil doktor Matija Slavič, vendar je imela narodna vlada v Ljubljani za njegova prizadevanja dosti premalo razumevanja. Situacija se je spremenila po februarskem napadu na Radgono leta 1919, ko se je dokončno izoblikovalo mnenje, da bi bilo v interesu zaščite takrat še slovenske Radgone, postaviti novo demarkacijsko črto. Tako je vlada Kraljevine SHS dovolila natis posebnega letaka, namenjenega Prekmurju in prekmurskim Slovencem, ki jih poziva na združitev v »demokratični in enakopravni Jugoslaviji«. 10. „aprila 1919 je štajersko obmejno poveljstvo opozorilo deželno vlado v Ljubljani, da bi bilo v interesu jugoslovanske države zasesti celotno področje Prekmurja do Rabe na Madžarskem in da si tudi Prekmurci to želijo. Težko je bilo takrat ugibati, kakšen učinek bi povzročila vojaška intervencija v Prek-murju, vendar se je jugoslovanska vlada raje odločila za uradno zahtevo po Prekmurju na mirovni konferenci v Parizu. Vrhovni svet mirovne konference je to zahtevo 12. maja 1919 še odločno zavrnil, vendar je že 9. julija 1919 sprejel predlog teritorialne komisije za mejo po razvodnici 61 med Muro in Rabo. Istega dne, ko je odstopila sovjetska vlada v Budimpešti, pa je dovolil jugoslovanski vojski, da zasede Prekmurje, kar je storila 12. avgusta 1919. Leto dni po tem dogodku je bila 4. junija 1920 v Trianonu podpisana mirovna pogodba, ki je določila mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko, madžarski parlament pa je pogodbo ratificiral 15. novembra 1920. V več kot letu dni od jugoslovanske zasedbe in do ratifikacije je madžarska stran upala v preklic pariškega sklepa. Deloma se je zanašala na mnoge nasprotnike priključitve v samem Prekmurju in na spore med slovensko in hrvaško vlado glede upravne razdelitve Prekmurja. Ti spori so silno vznemirjali prebivalstvo, ki je v kratkem času zamenjalo devet vlad in je bilo do vseh novih sprememb zelo nezaupljivo. Negotovo vzdušje pa so še podpihovali številni incidenti ob meji, ki jih je povzročala madžarska vojska z napadi na jugoslovanske orožniške postaje. Največji odpor proti jugoslovanski oblasti je bilo razumljivo čutiti s strani madžarskega prebivalstva, ki je živelo strnjeno v 26 vaseh o vzhodni meji in v Dolnji Lendavi, velikega dela meščanstva, uradnikov in protestantske duhovščine. Mnoga nasprotovanja so povzročale tudi gospodarske težave, ki so nastale ob jugoslovanski zasedbi, kot je bilo občutno zvišanje cen, splošna draginja in pomanjkanje, neurejena davčna in cenovna politika, slabe cestne in nobenih železniških povezav s Slovenijo in še bi lahko naštevali. Zelo neposrečena poteza civilnega komisarja za Prekmurje je bilo novačenje vojaških obveznikov, ko še ni bila dokončno določena državna meja. V pokrajino so prišli številni novi uradniki in učitelji, katerih knjižni jezik je prebivalstvo slabo razumelo. Vzdušje pa je še poslabšal neuspeh plebiscita na Koroškem, kar je vspodbudilo Medmurski klub v Budimpešti, da je od pariške mirovne konference zahteval izvedbo plebiscita tudi v Prekmurju. Konec avgusta 1921 je pričela delovati mednarodna razmejitvena komisija za mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko s sedežem v Varaždinu. Madžarska vlada je vložila ugovor in zahtevala ponovno priključitev 27 vasi v vzhodnem Prekmurju, obenem pa so potekale v obmejnem Prekmurju številne demonstracije madžarsko čutečih prebivalcev. Razen odločitve, da so morali Jugoslovani zapustiti vasi Somorovci (Szomoroc) in Jošec (Szentistvanlak), ki je bila sprejeta že prej, je o spornih občinah dokončno odločila veleposlaniška konferenca v Parizu 10. novemrau 1922 in določila trianonsko mejo kot veljavno mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko, 8 julija 1924 pa je bil v Zagrebu podpisan dokončni razmejitveni dokument. Govorice o tem, da bo Prekmurje ali določeno število krajev ponovno priključeno k Madžarski, pa so se širile med prebivalstvom še nekaj naslednjih let. Zavestno so jih razpihovali madžarski vodilni politični krogi, ki so si vsa leta Horthyjeve vlade prizadevali za revizijo trianonske pogodbe. Ključna oseba teh prizadevanj je bil prekmurski rojak Sandor Mi-kola. Bil je kakor dr. Matija Slavič na jugoslovanski strani, izvedenec za Prekmurje v madžarski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. (O njem članek v teh stopinjah.) Gotovo predstavlja višek Mikolovega delovanja knjižica: A Vendseg multja es jelene (Vendstvo v preteklosti in danes), ki je leta 1928 izšla v Budimpešti. V knjižici obširno utemeljuje keltski izvir prekmurskih Slovencev, ki so v 7. ali 8. stoletju prevzeli sloven 62 ski jezik. Svoje razmišljanje sklene v povzetku: »V Vendski krajini je vendsko in madžarsko ljudstvo od začetka prvih stoletij na Madžarskem živelo mešano in kot posledica tega je na tem področju izoblikovano povsem svojevrstno, samo za to področje značilno, madžarskovendsko družbeno in kulturno življenje. Velika večina tukaj živečih Madžarov se je naučila vendsko in je čez čas postala vendska, velika večina tukaj živečih Ven-dov je vedno znala madžarsko. V pomembnem delu današnjih Vendov teče madžarska kri. Na tisočletne izgubljene dogodke je lahko vendsko ljudstvo ponosno, saj ima dovolj vzrokov verjeti, da izvira iz najstarejšega prebivalstva Evrope, Keltov, ki so bili pred Kristusovim rojstvom razširjeni po vsej Evropi.« V drugem delu razčleni tudi zgodovino »okupacije« Vendske krajine in opiše delovanje Prekmurcev, ki živijo v Ameriki. Madžarski iredentistinči časopisi so bili v Prekmurju prepovedani, je pa povsem legalno izhajala vrsta časopisov, ki so bili s svojo vsebinsko usmerjenostjo promadžarski ali vsaj izrazito protijugoslovanski. To so bili Szabadsag (Svoboda), Morszka krajina ali pozneje Muravidek. Naše novine z madžarskim dvojnikom Neplap (Ljudski list), Duševni liszt, Murantul es Murakoz heti ertesitbje (Informativni tednik za Prekmurje in Medmurje). Namen vseh teh časopisov je bil predvsem zanikati narodno enotnost prekmurskih Slovencev z ostalimi Slovenci, češ da so Prekmurci samostojen narod z »vogrsko miselnostjo«. Vsekakor je bilo politično in gospodarsko življenje v pokrajini tudi Po priključitvi k Jugoslaviji zelo madžarsko obarvano. Dolnja Lendava z večino madžarskega prebivalstva je seveda ves čas ostajala mesto z izrazito promadžarsko upravo. Večina dolnjelendavskega kapitala je bila v židovskih rokah, in ker so se le-ti striktno deklarirali za Madžare, torej v madžarskih. V Soboti je bila situacija nekoliko drugačna vendar ne bistveno. Z velikim delom kapitala je upravljala Prekmurska banka, last Ferdinanda Hartnerja, ki je imel tudi svojo tiskarno, sam lastnik Pa je bil več let soboški župan in banski svetnik, čeprav svoje politične usmeritve ni nikoli preveč prikrival. Center madžarskega družabnega življenja pa je bil športni klub Mura, ustanovljen leta 1924. Madžarska revizionistična dejavnost v Prekmurju je bila zelo živahna predvsem prvo desetletje po prvi svetovni vojni, potem pa se je nekoliko unesla, čeprav ni nikoli prenehala. V času, ko se je jugoslovanska uradna politika vedno bolj naslanjala na os Rim-Berlin predvsem pa po priključitvi Avstrije k rajhu marca 1938, zasledimo v Prekmurju zelo veliko nemške propagande. Tudi avstrijsko-jugoslovanska meja, kakor jo je določila senžermenska mirovna pogodba 10. septembra 1919, je puščala na eni in drugi strani strnjena nemška oziroma slovenska naselja. Tako so v Prekmurju ostala nemška naselja, ostanek stare nemške kolonizacije iz 12. stoletja, Kra-marovci, Fikšinci in Ocinje. Obenem pa je ostalo na levem bregu Mure V t. i. Radgonskem kotu pet občin s slovensko večino: Slovenska Gorica, Zenkovci, Dedonci, Potrna in Žetinci. Jugoslovanska oblast je te kraja zapustila 26. julija 1920. V času delovanja razmejitvene komisije leta 1921 pa je bilo sklenjeno da bo jugoslovanska vojska zapustila tudi nemški vasi Bonisdorf in Kaleh, ki sta pripadli Avstriji. Tako je bila skoraj 63 brez incidentov opravljena razmejitev med Kraljevino SHS in republiko Avstrijo. Le Nemci iz Kramarovec, Ocinja in Sotine so po poročilu okrajnega glavarja v začetku leta 1921 agitirali za priključitev k Avstriji. Nova južnoslovanska tvorba nikakor ni bila po godu madžarskim revizionistom in ne nemškemu nacističnemu gibanju. Vsa leta njenega obstoja so jo poskušali razkosati s tem, da so si na razne načine lastili pravico do posameznih njenih ozemelj. Pri takšni politiki je bilo seveda pomembno dokazati, da živi na teh področjih madžarsko ali nemško prebivalstvo ali vsaj madžarsko ali nemško »čuteče« prebivalstvo. Nosilec nemških akcij na slovenskem Štajerskem in v Prekmurju je bil Volksbund fur das Deutschtum im Ausland katerega sodelavec dr. Helmut Carstanjen je okrog leta 1930 prepotoval Prekmurje in slovensko Štajersko ter zbiral podatke o številu Nemcev. Svoj članek o Nemcih v Prekmurju je objavil leta 1933 pod imenom Gerhard Werner in v njem poskušal razmejiti nemško in slovensko jezikovno področje v severozahodnem delu Prekmurja. Pisal je o nemški večini v že prej omenjenih resnično nemških vaseh in o obstoju večjega nemškega območja v severozahodnem delu Prekmurja in okoli Murske Sobote. Pri tem so veljala za nemška področja vse tiste občine, ki so imele po štetju leta 1880 5 % ali vsaj 10 nemških prebivalcev. Na »zgodovinsko nemških tleh« naj bi bilo enaindvajset takšnih občin in v »murskosoboškem jezikovnem otoku« šest. Na podlagi tega članka je Sudostdeutsches Institut in Gau-grenzlandamt v Gradcu leta 1940 izdelal prve konkretne načrte o ureditvi slovenske Štajerske in Prekmurja, v katerih je prvič postavljena zahteva po priključitvi velikega dela Prekmurja k rajhu. Priključitev pa se utemeljuje s trditvijo, da so vzhodni deli Prekmurja madžarski, zahodni nemški, vmes pa živijo Prekmurci del slovenskega naroda, ki ima zaradi posebnega zgodovinskega razvoja tudi posebno obliko in zato se na vzhodu nagiba k Madžarski na zahodu pa k rajhu: potemtakem jih je tudi smiselno razdeliti med ti dve državi. Torej je tudi smiseln predlog meje, ki naj bi v smeri sever-jug razpolovila Prekmurje. Pokrajina je bila izpostavljena nemški propagandi predvsem preko številnih sezonskih delavcev, ki so delali v Nemčiji. S članstvom v Kul-turbundu so si mnogi obetali možnost lažje zaposlitve v Nemčiji pa tudi boljši socialni položaj. Nemška propaganda se je še posebej okrepila po anšlusu leta 1938. V tem času se je pričela v Sloveniji obnavljati organizacija Kulturbunda, ki so jo oblasti dovolile oktobra 1939. Ustanovljeno je bilo pokrajinsko vodstvo za Dravsko banovino s sedežem v Mariboru in pet okrožij. V okvir Ptujskega okrožja naj bi spadale tudi krajevne organizacije v Srdici, Fikšincih in Soboti. Po nekem podatku iz poročila okrajnega glavarstva v Murski Soboti je v začetku leta 1941 štel Kulturbund samo v Soboti presenetljivo veliko število 232 članov, med katerimi je bilo 17 rojenih Nemcev, ostali pa so bili v glavnem slovenski sezonski delavci. Kronika župnije Sv. Jurij prav tako poroča o močni organizaciji Kulturbunda v obmejnih vaseh, saj naj bi bilo v njo jeseni leta 1941 včlanjenih 60% vseh prebivalcev Sotine, Srdice, Roga-ševec. Potemtakem lahko sklepamo, da je bil v čisto nemških vaseh ta odstotek še znatno večji. Duhovni vodja organizacije v Prekmurju je bil 64 dr. Friderik Fleck, glavni organizator in predsednik soboške organizacije pa drogerist Jožef Pollak. Pogodba o večnem prijateljstvu med kraljevino Jugoslavijo in kraljevino Madžarsko, podpisana 12. decembra 1940 v Beogradu, ni zmanjšala madžarskega prepričanja, da so bila določila trianonske mirovne pogodbe krivična in večne želje, da bi končno dobili izhod na Jadransko morje. Nemški apetiti na Balkanu pa niso bili nič manjši, nasprotno. Marčevski dogodki in udar generala Simoviča 27. marca 1941 so samo pospešili nemško odločitev o napadu na Jugoslavijo. Za svoj napad je Nemčija zahtevala pomoč vlad Italije, Bolgarije in Madžarske ter jim za zameno ponudila posamezne predele Jugoslavije. Madžarski vladi so dali jasno vedeti, da bi z nemško vojsko davne želje po reviziji in izhodu na morje lahko postale kmalu resničnost. In postale so resničnost za štiri dolga, krvava vojna leta. G. S. Slovenci v Porabju umirajo in - živijo! Kako je s slovenščino in slovenstvom doma, v vrtcu in šoli, v cerkvi v slovenskih porabskih vaseh na Madžarskem? Kjer sta oba starša Slovenca, povečini govorijo v družini slovenski, čeprav se dogaja, da otroci pod vplivom šole vsaj vmes govorijo ali celo na slovensko govorjenje staršem odgovarjajo madžarski. Kjer pa eden od staršev ni slovenske narodnosti — tega je posebno mnogo v Monoštru, kjer se naseljuje vedno več slovenskih ljudi iz vasi, — tam pa si lahko mislimo, kako je. Niti šola niti javno mnenje in življenje ne vpliva na družine, da je znanje še enega jezika koristno v jezikovno mešani pokrajini, če že ni dolžnost, da ga pripadniki slovenskega jezika ohranjajo in izročajo otrokom.. V ŠOLI Poglejmo kaj pišejo peštanske Narodne novine, glasilo Demokratične zveze Južnih Slovanov na Madžarskem 1. VI. 1989 pod naslovom: Korenite reforme v narodnostnem (manjšinskem) šolstvu! Poročajo o sestanku manjšinskih učiteljev, med katerimi slovenski sploh niso omenjeni, kjer je dr. A. Drahos med drugim dejal: Potrebno je razvijati narodnostno zavest narodnosti (manjšin) na Madžarskem, da bi Pa to dosegli, moramo v tem duhu vzgajati otroke! — Zato je treba razvijati narodnostne otroške vrtce, izboljšati narodnostno solstvo. »Cilj je. da se čim več šol z neobveznim poukom materinščine postopno razvije v dvojezične šole, te pa v narodnostne šole s poukom samo v materinem jeziku.« — Zastopnik ministrstva za prosveto pa je med drugim dejal: »Narodnostne šole imajo poleg poučevanja 'jezika tudi svojo posebno nalogo: bujenje in razvijanje narodnostne zavesti«. Kako si prizadevajo za svoje šole v matennscmi Hrvati m Srbi na Madžarskem, o tem je v Narodnih novinah mnogo poročil in dokazov. Nekaj malega o šolah in slovenščini v Porabju srno brali tudi pri nas Tako je Delo 8 IV 1989 objavilo članek Ivana Gerencera: Pet minut pred asimilacijo ( = potujčenjem). Tako se glasijo prvi stavki: »V Porabju na Madžarskem, kjer živijo Slovenci, se sliši slovensko le med po 65 ukom slovenščine in pri nekaj urah dvojezičnega pouka, sicer pa materinščina zamre. Slovenski otroci se tudi s svojimi starši večinoma sporazumevajo v madžarščini.« Nato poroča o obisku Janeza Kerčmarja, priznanega strokovnjaka za narodnostno šolstvo, v Porabju, kamor so ga »povabili Madžari, da bi organiziral in dvignil na višjo kakovostno raven pouk slovenščine in dvojezični pouk na porabskih osnovnih šolah in na monoštrski gimnaziji«. Kerčmar priznava tamkajšnjim učiteljem »močno voljo stvari spreminjati na bolje«. Izvemo, da poučujejo slovenščino sedem ur v štirinajstih dneh, med dvojezičnim poučevanjem glasbe in spoznavanja narave in družbe pa —- pet ur v štirinajstih dneh. Znanje slovenskega jezika pri otrocih je skromno, učni načrt prezahteven, izboljšati je treba poznavanje strokovnega izrazoslovja pri učiteljih. Slovenske otroke vzgaja in poučuje v materinščini skupaj 23 učiteljev in vzgojiteljev. »Od osemsto osnovnošolcev jih 277 obiskuje pouk slovenščine in dvojezični pouk, kar pomeni, da je med učenci 34,6 odstotka Slovencev?!. Od 279 malčkov v petih vrtcih jih je v »slovenski program« vključenih 37,8 odstotka ali natančneje 103.« Na monoštrski gimnaziji obiskuje slovenski krožek le enajst učencev, štirje pa so si jo izbrali za prost predmet. J. Kerčmar pravi tudi: Slovenija je doslej za Slovence v Porabju premalo storila. Dr. Janez Dular z ljubljanske univerze je temu članku dodal v Delu 15. IV. v pismu, da »precej dvomim v možnosti za uspeh sedanje Kerčmarjeve akcije. Tudi ta trud bo najbrž odtekel v pesek. — Če je treba slovenske starše posebej prepričevati o tem (da je prav, če se slovenski otrok uči tudi slovenščine)... se je treba vprašati, zakaj so tako zakrknjeni« in zakaj se nič več ne upirajo naglemu pomadžarjenju svojih otrok. — Torej gre za... otopelo, če že ne kar zamorjeno narodno zavest, do katere je pripeljala dosedanja narodnostna politika v tistih krajih.« In to smo že leta stalno poudarjali v Stopinjah, kar nekaterim tudi pri nas ni všeč! Kaj pomagajo danes vse lepe besede, zakoni, naklonjenost madžarskih »oblasti«,, ko pa nihče ničesar ni storil v 45 letih za to, kar piše nadalje: »Treba bi bilo ustvariti množico govornih položajev, v katerih bi porabski Slovenci uvideli, da njihovo znanje maternega jezika ni samo odmirajoča folklorna zanimivost, temveč njihova življenjska potreba in praktična prednost, da se po slovensko lahko sporazumevajo doma, v službi, v gostilni in na cesti z domačimi, popotniki in trgovskimi partnerji.« Morali bi odpreti kak industrijski obrat, da bi ljudje ostajali doma. — Takoj bi bilo treba obnoviti in odpreti mejni prehod pri Gorenjem Seniku ter omogočiti neovirane kulturne, gospodarske in so-rodniške stike porabskih Slovencev z narodno matico. — Ob pobudah, ki so jih za obnovitev prehoda doslej izrekle — se je madžarska stran večinoma sprenevedala, izmikala, izgovarjala in reševala iz zadrege z obljubami (mogoče za takrat, ko porabskih Slovencev ne bo več tri tisoč temveč samo še trideset). Pri tem je videti, da se zatika na najvišji ravni. Krajevne in županijske oblasti so resnično zainteresirane za večjo odprtost, vendar je poglavitni vzrok za odpiranje mejnih zapornic skrit in skrbno zastražen kje v Budimpešti. Ker tam dobro poznajo podatke o stanju v Porabju in tudi vedo, s katerimi ukrepi bi ga bilo mogoče izboljšati (ne pa se samo z blažilnimi ukrepi prestopati ob postelji 66 in opazovati, kako bolnik umira), lahko po vseh teh letih že tudi najbolj zaupljiv in naiven človek začne dvomiti o njihovi odkritosti, dobrohotnosti in dobrih namenih glede pomoči porabskim Slovencem ter postane nestrpen. Nehajmo se torej slepiti in si priznajmo, da jih nobena naša didaktična finesa v nekaj dvojezičnih šolskih urah na teden in celo z vračanjem k narečju ne bo rešila, če ne bodo bistveno bolj motivirani (vzpodbujeni) za ohranjanje in učenje slovenščine. »Kmalu se mora pokazati, ali bodo od sedanjega madžarskega političnega pluralizma, od sodelovanja v skupnosti Alpe-Jadran in od drugih znamenj demokratičnega odpiranja porabski Slovenci učakali tudi ukrepe za okrepitev motivacije pri učenju materinščine. Ali pa bo spet vse ostalo pri velikih besedah.« Pomislimo pri tem na lepo novo šolo v Prosenjakovcih, na vse kulturne ustanove in prireditve, ki jih imajo tukajšnji Madžari! Ali so že kdaj rekli ali napisali svojim sonarodnjakom v matični državi, naj primerjajo vse to s tistim, česar — nimajo Slovenci na Madžarskem in naj jim skušajo takoj dati tisto, česar jim od leta 1919 dalje niso dali! Dali so jim — zelo malo, vzeli pa so jim mnogo, mnogo. V CERKVI Vemo, da je poleg doma slovenščino in s tem slovensko zavest vzdrževala v vsem Prekmurju, katerega del je slovensko Porabje^ Cerkev s službo božjo, kjer so stoletja slovenski peli in molili, poslušali slovensko pridigo, slovenski evangelij; z vsemi obredi od krsta do poroke in pogreba — danes vsega tega v Porabju ni več! Pisali smo že, da so po smrti župnika Ludvika Markoviča v Števanovcih kmalu »ukinili« slovenski jezik pri božji službi in vseh obredih. Nismo slišali, da bi kateri sombotelski škof — ta čas so se že menjavali — monoštrski dekan ali kdo drug pozvedoval pri sedanjem župniku in vernikih: zakaj tako, ali je to res želja večine vernikov, tistih ki hodijo redno v cerkev?! Nismo slišali ne brali, da bi se Demokratična zveza Južnih Slovanov na Madžarskem zavzela dejansko, ne le v besedah, za naravne in zajamčene Pravice teh vernikov do materinega jezika! In isto se je zgodilo po smrti župnika Janoša Kuharja na Gorenjem Seniku. Madžarski župnik nastavljen na Dolenjem Seniku, upravlja tudi župnijo Gorenji Senik. Tamkajšnje vernike je imenoval »čudne«, ker želijo vsaj pe i s ovens i v cer kvi. Naši duhovniki so se trudili med zasedbo 1941-1945 da so se na madžarskih župnijah naučili madžarski - kdo bi jim pa dovolu, da tega ne bi storili? In danes se trudijo npr. v Lendavi da se naučijo madžarski, da morejo maševati, pridigati in opravljati druge obrede v tem jeziku. Baje pravi sombotelski škof, da nima slovenskega duhovnika, ki bi ga mogel poslati na Gorenji Senik. Ne vemo pa, ali je skusal pregovoriti Štefana Šomeneka doma iz Slovenske vesi, ki je župnik na madžarski župniji, da bi prišel med svoje rojake? Slovenskega rojaka Zavca so pa Politične oblasti že kot bogoslovca pregnale iz škofije in županije, tako ta2!?! Ljudski list (priloga Narodnih novin) v Budim!« |e 15. junija letos objavil razgovor svojega p»rabskega do-Pisnika z »duhovnikom iz Števanovec«, kot piše v naslovui elankm fanom Tothom. Iz njega zvemo, da se je narodil na Gorenjem Seniku 67 in je po smrti župnika Markoviča postal župnik v Števanovcih »kot poznavalec slovenščine«, kot sam pravi. »S tukajšnjim prebivalstvom nimam nobenih problemov (= vprašanj, težav). — Z ljudmi govorim tako, kakor me ogovorijo, torej ali slovensko ali madžarsko.« Niti dopisnik mu ni postavil vprašanja, v kakem jeziku opravljajo bogoslužje, niti sam župnik o tem ni spregovoril — tako seve ni »problemov«. Sprašuje ga, kdaj »imaš maše« in verouk (1 uro tedensko za dva razreda!) Zvemo, da »število prebivalcev vernikov počasi, toda neprestano upada. Tudi odseljevanje je stalno na dnevnem redu (npr. dekleta, ki se možijo drugam).« Nas pa bi zelo zanimalo, kaj bi odgovoril tamkajšnji župnik na vprašanje, zakaj so prenehali v cerkvi moliti, pridigati, peti slovenski itn. In ali je to večini vernikov prav in ali je to pravično v času, ko opravljajo v Afriki, vseh Amerikah, v širni Aziji službo božjo v neštetih jezikih! Misijonarji — tudi mnogi slovenski — se učijo težkih tamkajšnjih jezikov zato, da se sporazumevajo z ljudmi in da v njih opravljajo skupno z ljudstvom službo božjo, razne obrede. Števanovski verniki pa so že pred leti hodili v Budimpešto spraševat, kako bi prišli do — slovenskega pogreba! Ne vemo, ali so vprašali tudi domačega župnika ali na škofiji v Sombotelu... IN VEROUK? Naš dr. Franc Ivanocy je pisal tedanjemu sombotelskemu škofu leta 1901: »Zelo velik razlog imam za to, da sem ponovno uvedel poučevanje verouka v slovenskem jeziku, — iz prakse vem, da ima pouk v materinščini v ljudski šoli tako iz vzgojnih kot iz poučevalnih vidikov neprecenljivo vrednost in prednost pred poukom v jeziku, ki ni materin.« In o materinščini v duševnem pastirstvu piše isti dr. Ivanocy: »... materinščina je eno izmed osnovnih sredstev uspešnega dušnega pastirstva. — Temeljito dušno pastirstvo zahteva, da se vsak narod vodi v njegovem lastnem materinem jeziku. Dušni pastir, ki ne bi razumel jezika svojih faranov, ne bi mogel popolnoma spolniti svoje dolžnosti. (Tisti čas so tudi včasih pošiljali med nas madžarske duhovnike G. S.) Kamorkoli so prišli apostoli oznanjat evangelij, povsod so govorili v jeziku tistega ljudstva, in ne v svojem jeziku. Še danes se misijonarji učijo jezika tistih narodov, h katerim nameravajo iti oznanjat evangelij. Zahtevati, naj se božja beseda oznanja v jeziku, ki ga ljudstvo ne razume, je največja nespamet, če že ne hudobija... — Kateheza (verouk) se mora opravljati v tistem jeziku, ki ga človek popolnoma razume. Pri preprostem ljudstvu je to materin jezik. Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev (kaj šele peščica vernikov — če so zares verniki?! G. S.), da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku«. (Kalendar Srca Jezušovoga 1906, 105). Toda kdo bo rekel: saj porabski verniki vendar razumejo madžarski! Da, razumejo, toda njihov materin jezik je slovenski in kdor ga zataji, zataji in osramoti lastno mater, lastni narod! In kdor jim ga jemlje in brani, jim zasramuje mater in narod, zasramuje nje same, saj je materinščina bistveni del duševnosti vsakega človeka! In kaj bi rekli Madžari, če bi njim kratili njihove jezikovne in s tem narodne pravice? Zakaj se iviaažari upravičeno razburjajo zaradi zatiranja svojih sonarodnjakov v 68 Romuniji?! Zakaj so zahtevali in zahtevajo zanje pravice v vseh sosednih državah, kjer živijo? Upravičeno, čeprav madžarske oblasti nekoč niso dale teh pravic ne Slovakom, ne Slovencem, ne Hrvatom, ne Srbom. Naš pesnik Anton Aškerc je zapisal v pesmi »Pred Petofijevim spomenikom« pred skoro sto leti, ko je razmišljal o vsem tem: »Sam zgubi svobodo, kdor jo drugim jemlje!« Dogajanje zadnjega pol stoletja zelo razločno govori o tem. Kako se bo razvijala šola v Porabju in napredovala v poučevanju slovenščine ter kakšne uspehe bo pri tem dosegla, je težko reči. Da ji vsi slovenski rojaki želimo najboljši uspeh, to je jasno. Toda zelo se bojimo, da je krivična zamuda zadnjih skoro petdeset let prevelika, da bi mogli zdaj v kratkem času vse zamujeno nadomestiti. O vzrokih za to smo že dovolj pisali vsa zadnja leta, vidimo pa, da je s slovenščino v porab-skih šolah tako kot z mejnim prehodom med Gornjim Senikom in Martinjem — mnogo lepih besed, malo dejanj, na naši strani pa premalo ali nič odločnosti. Poleg šole je najpomembnejša cerkev, kjer je slovenščina v Porabju izgubila v zadnjih letih vse pravice, ki ji gredo po naravni in božji pravici! Verniki vse Slovenije zahtevamo od vseh, ki so dolžni Slovencem v treh porabskih župnijah vrniti slovenščino v cerkvi: od škofa in njegovih sodelavcev v Sombotelu, od obeh župnikov, od slovenskega duhovnika iz Porabja, ki deluje na madžarski župniji, od Demokratične zveze Južnih Slovanov na Madžarskem in cd pristojnih madžarskih oblasti, ki morajo skrbeti za pravice naših sonarodnjakov — da izpolnijo svojo dolžnost! Na naši strani pa pričakujemo odločen nastop slovenskih škofov in slovenske politične oblasti ter kulturnih zvez (Društvo pisateljev itn.), da s svojo odločno zahtevo onemogočijo narodnostno smrt porabskih Slovencev! Zgodovina bo vse sodila, pravično in ostro! Ivan Camplin Od tromejnika do Atlantika Končno so bile premagane vse ovire in z gračkim sosedom Štefanom sva se odločila, da obiščeva Francijo. Najprej sva morala v Zagreb po francosko vizo. Prijetno sva bila presenečena, ker je konzul dal navor dilo, naj duhovniki dobijo vizo gratis. Potem je prišel ponedeljek 21. avgust, ko je minilo proščenje v Markoju in še prej pri Gradu. — Dobro založena z jedjo in pijačo in z mnogimi drugimi potrebščinami za tako dolgo pot z osebnim avtom sva ob J- uri zjutraj odrinila od Grada. Ker sva prišla sorazmerno zgodaj do obmejnega prehoda v Kuzmi, so obmejni organi gotovo bili prepričani, da sva dva izmed vrlih delavcev, ki morajo na začasno delo v tujino in E° naju brez posebnih formalnosti hitro pustili naprej. Na obmejnih cestah Štefan ni mogel voziti hitro, ko sva pa privozila glavno cesto v smeri Gradca in dalje, takrat pa je pokazal, kaj zmo-njegov avto in njegova močna roka. Vedno bolj sem občudoval njegove vozniške sposobnosti, ko se je meni skoraj vrtelo v glavi zaradi go 69 stega prometa in še hitrejših vozil. Seveda sva vmes za kratek čas obstala, da se je avto ohladil in midva okrepčala. Na prehodu v Nemčijo so želeli videti »zeleno karto«, sicer pa so bili dovolj vljudni. Med molitvijo vseh treh delov rožnega venca sva hitela tako, da sva zvečer že prestopila francosko mejo pri Strasbourgu. Uradnik v pisarni je bil tako prijazen, da je celo pogledal na stenski zemljevid in gladko predlagal kot najkrajšo pot do Atlantika novo cesto v Pariz. Dvakrat sva izpraševala za prenočišče ob cesti in vsakikrat je bil odgovor: še 40 km, ampak po pol noči več ne sprejemajo gostov. Odločila sva se za najboljšo in najcenejšo rešitev: prespala sva nekaj ur kar v avtomobilu. V zgodnjih jutranjih urah sva prišla do Pariza in skrbno iskala smer obvoznice za jugo-zahod. Kakšna polžja hitrost in vstop vedno novih vozil iz stranskih smeri; guma pri zavorah se je začela smoditi. Sreča, da obvoz ni bil predolg in kmalu sva drvela iz Pariza mimo slavnega Chartresa in Le Mansa proti Nantesu, kamor sva prišla kmalu popoldne. To peto največje francosko mesto sem sicer nekoliko poznal, vendar ne dovolj, da bi hitro našla 37 rue Racape. Pri hotelu Ibis sva našla parkirni prostor in v recepciji so nama dali na razpolago telefon. Še sreča, da sva imela telefonsko številko gostiteljev tako v Nantesu, kakor tudi v Vertou in kjer imajo poletno stanovanje. Čez dobre pol ure so z avtom prišli k nama in kmalu sva varno vozila za njimi v Vertou. Prva skrb nama je bila maševanje. Gospod kaplan je z zanimanjem ogledoval škofijski pečat najinega celebreta in takoj dovolil maševanje v kapeli ob župnijski cerkvi, kjer tudi sicer mašujejo ob delavnikih. Po maši sva se okrepčala in presenečena ugotovila, da je šofer Štefan prevozil le malo manj kot 1.800 km. Čudil sem se, da ni bilo več železnih ograjnih vrat. Razložili so: tisto noč, ko so začeli spati, so slišali, da se je neki tovornjak ustavil, vendar se jim ni zljubilo iti gledat, kaj dela. Zjutraj so ugotovili, da so ograjna železna vrata dvignili s tečajev in odpeljali neznano kam. Zato pa je sin, ki je zaposlen pri fini mehaniki in si je sezidal novo hišo na nekdanjem dvorišču in je bil zdaj na počitnicah v znanem gorskem Megeve, uredil radio in električno napeljavo v hiši tako, da zvečer od 9. — 10. ure avtomatično zaigra radio, se hiša razsvetli in morebitni zlikovci si ob tem pojavu premislijo in ne poskušajo vdirati. Ob obilici daril so se gostitelji menda najbolj razveselili dvojezične knjige »Po sledovih prijateljstva«, ki jo je izdala Cankarjeva založba letos ob dvestoletnici francoske revolucije. Posebej sem jim v knjigi pokazal steklenico vrhunskega vina »šipon«, kar bi naj bila popačenka besed »si bon«: tako so hvalili to kapljico francoski vojaki Velike armade. V prostem času smo najprej obiskali stolnico, ki so jo začeli graditi 14. aprila 1434 in je bila dokončana na božič 1891, to je 457 let pozneje. Delno je bila poškodovana leta 1793, bombardirana 15. junija 1944, velik del je uničil ogenj leta 1972, sedaj je edina francoska stolnica restavrirana v celoti sredi leta 1985. Sijajno belo je kamenje te stavbe, obilje slik in podob, barvnih oken, kapel; stolpiči so visoki 63 m, notranja širina 38 m, dolžina 103 m. Nemogoče je z nekaj besedami predstaviti bogastvo, ki je tu nakopičeno, potreben je obisk. 70 Zanimivost je tudi bližnji grad, ki so ga začeli zidati leta 1466. V njem so se mudili razni francoski kralji, tu je bil podpisan leta 1598 znani nantski edikt, ki je dal svobodo protestantom. Grad je sedaj zgodovinski spomenik in muzej, ki ga še vedno obnavljajo. V okolici Nantesa je bil rojen Abaelardus (1079-1142), kritični teolog, racionalist, begotni menih, ki je posvetil »Heloisi, zdaj v Kristusu preljubi sestri« zbornik liturgičnih himen in je tako zaslužil, da je njegovo ime in delo častno zapisano v francoski literaturi. Markiz Robert de Goulaine je izredna osebnost. Stanuje v gradu, ki ie bil zgrajen proti koncu 15. st. na ostankih trdnjave iz leta 1000. Vzdrževanje ogromne stavbe (za lažjo predstavo: pritličje na površini 600 kvadratnih metrov in ogromna kuhinja se daie v. najem za razne kongrese, seminarje, spreieme in poročne pojedine) požre letno .milijon ran-kov. Markiz denar zbere iz vstopnin za ogled grada, iz vinograda, čigar vino prodaja obiskovalcem, z dohodka paviljona, kjer živijo metulji mavričnih barv iz raznih kraiev sveta, posamezni metulj le 10 dni, vendar imaio cvetie grmovje, vlago in temperaturo, kakor zahteva neprestani razvoj teh metuljev; v letu 1983 ie metulinico obiskalo 3.000 oseb, leta 1988 pa 30 000. Bogataš Donald Trump iz New Yorka markizu Polaga, naj metuljnico uredi tudi na 5. Aveniii, direktor zoološkega vrta Prav tam pa predlaga še večjo metulinico v osrčiu zelene površine Man-hattana. Zato markiz ponosno zatriuie: Nekdaj so aristokrati objokovali preteklost; jaz nisem človek preteklosti, ampak neprestanosti. Maryvonne. učiteljica na verski šoli v Nantesu, nama je podarila veroučno kniigo z naslovom »Beseda naša prijateljica«, z barvnimi posnetki na naslovni strani kako predšolske otroke uči na pamet vazne s a -ke svetega pisma in sicer s pesmijo in plesom. Ža ni i o. časa, a Podrobneje pogovorili o tem zanimivem in uspešnem načinu. Maryvonne ie bila tudi voditeljica, ko smo šli obiskat Štefanovo teto v Gourville v departementu Charente. Da ne bi vdovi delali, nepotrebnih stroškov, smo piknikirali pred prihodom v vas. Stefan si je dobro zapomnil hišo, kier stanuje teta, čenrav je to bilo pre mnogimi e r nimiva vdova, ki se ie poročila s Slovencem. m nikdar ni videla njeg -vega rojstnega kraja niti Jugoslavije. Štefan ie e i aza emr- novliene gračke cerkve in fotografije maminega pogre a, ti vdova ni rada poslušala in tudi fotografije e ezno . skali smo stričev grob. Ne bi si želel takega groba;, sam kamen m kamnite rože, kakor da mora vekomaj ostati tam spodaj. V sončnem popoldnevu naju je Maryvonne vozila' Pornio da smo Pedali brezkončni ocean. Ravno se je voda zace a po * množica lice so želino čakale, da bodo zopet rezale vodno gladino. Pisana mn meščanov in turistov kakor povsod v tem inamicne • okolici Ker sva imela zagotovljeno prenočišče v Slovenskem domu v oko c Pariza, sva v soboto zjutraj mirno odrinila proti p»rizu. Maryvo ma je poskrbela specialko, kako od jugozaho a sreč o . p„ sti v Pariz Ko sva se bližala prestolnici sveta, kakor radi imenujejo Pariz, naiu je nekoliko vznemiril in razveselil napis z rdečimi črkami na zadnjem avtomobilskem steklu pred nama; Ne vozite za mano, tudi jaz sem se izgubil. 71 In to se je zgodilo tudi nama kljub specialki; sicer sva pravilno zavila s »peripherique« na »Porte de Chatillon«, vendar sva se zaradi nekaterih zaprtih odcepov kmalu znašla v slepi ulici. Na srečo je za nama privozil policijski avto in »4 v džipu« so nama ne samo razložili, ampak celo pred nama vozili do prave ulice in potem sva vozila »naravnost«. Srečno sva prišla na višino, kjer sta dobra soseda Slovenski dom in cerkev Male Cvetke, vendar dolgo nisva zagledala odrešujočega križa na cerkvi. Bogoslovec Jože naju je rad spremljal na »Rue du Bac«, kjer je kapela čudodelne svetinjice in kjer sem imel napovedan razgovor z urednikom »Notre Dame des temps nouveaux«, ki je organiziral romanje Francozov na mojo zlato mašo. Urednik je slučajno imel opravke v Parizu in tako sva oba bila vesela, da sva nekaj časa govorila in obujala spomine. V nedeljo popoldne smo somaševali v Trezikini cerkvi in prelat Čretnik nas je lepo predstavil navzočim vernikom. Po maši je pred cerkvijo potekal živahen razgovor z verniki, ki so prišli od vseh strani. Posebej sem Bogu hvaležen, da sem v Parizu lahko obiskal zakonski par, kjer sem stanoval leta 1938-39 kot izseljenski duhovnik. Sina edinca sta izgubila v prometni nesreči in sedaj oba priletna in bolehna težko prenašata starostne nevšečnosti. Na poti iz Pariza v torek zjutraj se nama je pridružil Štefanov sošolec misijonar na Madagaskarju. Srečno smo potovali in prišli proti večeru do Stuttgarta, kjer bi misijonar obiskal sestrično redovnico, ki je bolničarka v cerkveni bolnici. Imeli smo točen naslov naših slovenskih redovnic, vendar smo uro in pol blodili, preden smo jih našli. Zato pa je bilo veselje tem večje, ko smo vsi trije samoševali v kapeli sester tisti večer in naslednjo jutro. Dobra sestra prednica je pred nama vozila tako dolgo, da sva prišla ven iz mesta na glavno cesto proti Avstriji. Reklama in srce naju je pritegnilo, da sva zavila z glavne ceste Stuttgart-Miinchen in obiskala cerkev »Marije, varuhinje potnikov«. Zopet naju je molitev rožnega venca krepila, da sva srečno prispela do začetne točke: gorički Grad. Štefan, vedno ti bom hvaležen, da si me za zlati jubilej moje pasto-racije med našimi izseljenci v Franciji tako čudovito vozil na dolgi in težki poti 4.090 km. 72 Boganjčar Trije v Parizu V spomin prelata dr. Matija Slaviča Ne spominjam se ga, ko je med prvo vojsko previdno prihajal v našo hišo na razgovore z ujcem o položaju na Ogrskem in o naši prihodnosti, saj mi je bilo komaj osem-devet let. Osvoboditev v avgustu 1919 pa sem že doživel zavestno v naši družini, celo s slovenskim trakom na prsih. In Novine so pisale o beltinski slavnosti, 17. avgusta, kjer je govoril tudi dr. Slavič. Čez dve leti smo dobili knjigo: Prekmurje. Spisal univ. prof, dr. M. Slavič, izvedenec za Prekmurje pri mirovni konferenci v Parizu.. Tu sem prebiral poglavja: Slovstveno delo v Prekmurju — Prekmurski jezik-in naslednja, kjer sem našel imena svojih znancev. Potem smo brali Slavičev spis o Prekmurju v Mladiki 1923 in ko je konec oktobra 1925 beograjsko ministrstvo ukinilo na sobočki gimnaziji šesti in sedmi razred, so nam nekateri profesorji rekli: če že morate iz Sobote, pojdite v Ljubljano, da boste spoznali glavno mesto Slovenije, njeno kulturno središče. Profesorja Slaviča smo naprosili, da vam pripravi stanovanje. Zjutraj okoli šestih smo sedli v Soboti na vlak s svojimi kovčki, štirje šestošolci (dva sta že pokojna) in štirje sedmošolci, ki so že vsi pokojni (Kuzma, Bejek, Ferenčič, Horvat). Prestopili in čakali smo kot tolikokrat pozneje — v Pragerskem in okoli dveh popoldne smo izstopili na ljubljanski postaji. Tam nas je že čakal visok gospod v dolgi črni suknji in z duhovniškim ovratnikom — kot otroci k očetu smo stekli k njemu. Predstavil se je in povedal, da nas bo peljal v Križanke, kjer bomo stanovali. Križniški prior, Valerijan Učak nam bo dal na voljo sobo za učenje — gledala je na Aškerčevo cesto spali pa bomo v skupni veliki spalnici z njihovimi dijaki. Na Miklošičevi cesti smo srečali dva enako visoka okrogla duhovnika, ki sta molče šla drug ob drugem. Ko smo se pozdravili, nam je dr. Slavič povedal: To sta znamenita brata Ušenič-nika, profesorja na teološki fakulteti. Tisti malo višji je filozof Aleš, drugi pa liturgik France. Naš sošolec Jože Kuzma (umrl 1932 kot bogoslovec v Bogojini) je nato prof. Slaviču vsako jutro ministriral v Jožefišču poleg poljanske gimnazije kamor smo hodili in dobil za to od sester zajtrk. Z dr. Slavičem pa smo se še srečevali. Ko smo bili že na univerzi, smo nekoč priredili v Akademskem domu na Miklošičevi c 5 prekmurski večer. V dvorani, okrašeni s slikami Toneta Kralja - danes hiše ni več - smo deklamirali, peli, pokojni Jože Maučec je povedal o naši krajini, sam pa sem kazal skioptične slike in jih razlagal. Povabili smo tudi dr. Slavica, ki sem ga po prireditvi spremil domov. Ko sva sla proti hotelu Union, je pohvalil predavatelja in rekel: Tudi tisti ob slikah je dobro govori . Hekel sem: to sem bil jaz. V temi med kazanjem slik me m spoznal. ‘Pa stopiva malo tu noter,« je dejal in me popeljal v unionsko restavracijo. Nelagodno sem se počutil, posebno še ko me je vprašal. Ste scuko ze jedli? — Kje pa, čeprav sem doma blizu Mure, on pa je na drugi strani le mnogo bliže in ga je zato ščuka na krožniku spominjala na dom m mladost... Težko sem se boril s ščukinimi iglami na krožniku m v ustih, 73 zato sem ga skušal napeljati, da bi čim več govoril on. »V Parizu ste imeli hude boje za naše meje...« sem začel. On pa se je nasmehnil: »Oh, hvala Bogu, da se je tako srečno izteklo... To bo treba še nekoč natančneje opisati. »Nisva slutila, kako bova čez nekaj let pri tem sodelovala.. . Dr. Matija Slavič In začel je pripovedovati: Kot sem kratko omenil v svoji knjigi Prekmurje, je imela naša delegacija na mirovni konferenci tudi zaradi Prekmurja hude težave. Tam sem tudi zapisal, da je današnjo prekmursko mejo nasproti Madžarski predlagal in uveljavil v teritorialni komisiji ameriški izvedenec, major Johnson. Spominjam se, kako me je ta profesor geologije in geografije na univerzi Columbia v New Yorku nekoč v aprilu 1919 povabil v Pariz na večerjo v ugleden lokal. Dejal je, da me čaka tam presenečenje in da bom mogel govoriti v svojem materinem jeziku. Ko sva stopila v restavracijo (po poznejših objavah je to bilo 18. aprila) se je izza neke mize dvignil visok, močan mož z dolgimi košatimi brki. Takoj me je prešinilo: to je neki Srb in ko se nama je smehljaje se približal, se je predstavil: profesor Pupin, dobro veže, gospodine doktore! — Bil sem res presenečen, predstavil sem se tudi jaz in po naše pozdravil; Dober večer, gospod profesor, čast mi je, da se lahko seznanim s tako slavnim jugoslovanskim rojakom... Mnogo sem slišal o vas...« Tedaj je Pupin dejal: govorimo zaradi kolege Johnsona angleški ali francoski. Johnson se je ves čas smehljal in dejal: »No, rojaka, zdaj se pa le pogovorita o slovenskih mejah!« Pred seboj je imel — kot vedno —-zapisnik in svinčnik, da bi si zapisal vse, kar je bilo pomembno za njegovo delo. Pupin je vprašal: »Vi ste iz Prekmurja, g. Slavič? — Ne, pač pa iz bližine na drugi strani Mure in sem pokazal na pripravljeni zemljevid, ki sem ga stalno nosil v žepu, ker je bilo vedno treba komu razlagati, kje smo in kaj zahtevamo. »Moja babica pa je bila iz Prekmurja in tam se moji soimenjaki imenujejo Slavic. Mnogo smo občevali z ljudmi onstran Mure, čeprav ni mostu na njej, ampak vozi le brod ali ladja.« Ko me je Pupin vprašal, kako da se tako zavzemam za Prekmurje, sem mu povedal, da sem že kot dijak in bogoslovec imel stike s prijatelji onstran Mure, da so se slovenski izobraženci od nekdaj zanimali za to 74 Domača imena: družine Zavec, Korpič, Kuzmič, Bedič, Porš, Fartely, Lepoša, Kranjec, Jošar, Kerec, Kučan, šooš, Novak, Gomboc, Sapač, Šin-kec, Rituper, Kuzma, Talaber, Kovačec, Peček, Kutoš, Kardoš, itd. Ni jih bilo mogoče prešteti toda število gre v mnoge stotine. Na enem izmed spomenikov je napis: ETI POCSIVA SZAPACS MARI NARODILA SZE V MURA VARHELY MRLA JE LET 23 SZVOJE SZTAROSZTI 1912 NOV 12 GA NAJ POCSIVA VU MERI BOZSEM Tako besedilo je klasično, skoraj povsod enako. Navadno samo da tum rojstva in smrti z željo, naj počiva v miru. Pri mnogih grobovih je v zemlji samo betonska ploščica s skromnim napisom. Tak primer je: PETER KARDOS JULY 3, 1885 MAR. 6, 1932 Veliko imen, ki jih tukaj srečujem, mi je poznanih iz raznih starih zapisov, pripovedovanj. Amerikanskih Slovencov Glasa. Precejšen del hriba pokrivajo spomeniki, katerih napise je zob časa že tako nagrizel, da jih ni mogoče prebrati. Poleg tega je začelo rahlo rositi, kamen se je navlažil in zatemnil še tiste rahle sledove zapisov, ki so bili malo prej vidni. Imena neustavljivo polzijo v pozabljenost, v mrak časa, v anonimnost posameznikov, ki svojo samobitnost stapljajo v pojem in spomin Prekmurske izseljenske skupnosti v Ameriki. Večina teh rojakov odhajajočih v brezimnost, je bila pokopanih na začetku stoletja, vse t>a v trideseta leta. Novejši spomeniki so boljši, napisi jasni in lažje berljivi. Življenje teče dalje. .. Življenje prvih prekmurskih naseljencev v Ameriki je bilo težko, kajti začeli so prav na dnu družbene in delovne lestvice. Dobesedno so garali. Žulji, stiske natrgane čustvene, družinske in druge vezi so skelele, pekle. Delovne nesreče so terjale svoje žrtve. Bolezni so pobirale svoj davek. Otroci so hrepeneli za neizpolnjeno ljubeznijo svojih staršev, ki so ostali v starih krajih, drugi se niso mogli potolažiti ob smrti svojih Prerano umrlih staršev. Življenje teče dalje. Betlehemske ulice niso prazne. Po njih se sprehajajo mladi ljudje, za roke vodijo otročičke. Optimizem, prijaznost, vljudnost. Gledajo naprej. Brezimnost posameznikov v našem izseljenstvu postaja čedalje večje področje. The Fountain Hill Cemetery se širi. Tudi The Holy Saviour Cemetery. Toda življenje teče dalje. 81 Od domačinov, ki so prejšnji večer prvi zgrabili za spuščeno vrv, med njimi so bili tudi fantje iz Martinja, ki so tekli za balonom, saj se je gondola v njihovi vasi že skoraj dotaknila vrhov dreves, sem zvedel, da je bilo najprej nekoliko preplaha v vasi, ko se je na večernem nebu prikazala ogromna lebdeča »prilika«, vendar se je nekdo spomnil pripovedovanja, da so nekoč nekje prav tako z vrvjo zadržali in potegnili vojaški balon na tla. Priskočili so, prijeli za vrv in balon se je počasi umiril. Ko sta znanstvenika Cosyns in Van der Elst po srečnem pristanku stopila iz gondole, sta imela še to srečo, da so med ljudmi bili tudi taki, ki so nekaj let delali v Franciji in so se lahko z njima sporazumeli. Prva skrb obeh potnikov je bila, da izpustita iz balona zelo vnetljivi plin. Zdaj bi se skoraj zgodilo nekaj nevarnega, tako je profesor Cosyns sam pripovedoval na predavanju na Sorboni v Parizu, kjer je rekel: + označuje Cosynsa »Prijazni in inteligentni domačini so mi zelo nesebično pomagali, le eden izmed njih — preveč zvedav — je hotel s svojo svetilko pogledati, kaj tako zelo puha iz balona. Utrujen kot sem bil. sem še zmogel toliko moči, da sem ga z »rugby« skokom ustavil in njegovo svetilko pomendral.« Ko je bil balon izpraznjen, sta si znanstvenika želela samo še postelje in sta vprašala, če je kje blizu šola. Ni bila daleč in odvedli so ju tja, toda preden jima je učitelj Škerget utegnil odpreti vrata, sta že na stopnicah zadremala. Ko sem tistega sončnega jutra stopil k učenjakoma, sta bila ne samo upadlih lic, ampak tudi v velikih srbeh, kako naj vse te stvari pospravita. Na balonski plašč je padlo nekaj dežja, nabralo pa se je tudi 84 precej rose, da je bil težek, morali pa bi ga obrniti, da bi voda odtekla, ga zložiti, toda kako naj to sama naredita? Kot gostilničarjevega sina so me ljudje dobro poznali in so takoj začeli stvari pospravljati, ko sem jih prosil, naj učenjakoma pomagajo. Med pospravljanjem pa sem imel lepo priložnost, da sem precej stvari zvedel od obeh znanstvenikov in lahko sem naredil tudi nekaj dobrih fotografskih posnetkov. Njuno pripovedovanje pa je prijatelj pridno stenografiral. Prevoz na železniško postajo; najvišje Van der Elst, Putar Š. Bader iz Adrijanec, foringaš Balek Med pogovorom sem uvidel, da profesorja Cosynsa najbolj skrbi, kako bo gondolo in vse ostalo spravil do glavne ceste. Obljubil sem mu, da bom sam poskrbel in mu bodo domačini s konjsko vprego vse to postavili na železniško postajo v Petrovcih. Tam bodo stvari morda kakšen dan počakale, da dobimo dva vagona, enega zaprtega in enega odprtega s ponjavo. Ta moja velikodušna obljuba pa je bila kriva, da je po-ročilo o vsem tem za »Slovenca« za en dan zakasnilo, kajti z urejanjem teh stvari sem zamudil na pošti in ko sem končno imel vse pripravljeno za časopisno poročilo, je bila na pošti taka stiska, da nisem mogel priti na vrsto. Telefon na pošti je bil neprestano zaseden in sicer največ °d pozivov iz Belgije, iz Bruxellesa, Londona, Zagreba. S prijateljsko Pomočjo postajnega načelnika in z razumevanjem dežurnega uslužbenca železniške direkcije v Ljubljani, so moje naročilo glede vagonov sprejeli in so obljubili ,da bodo vagoni že drugi dan v Petrovcih. In znanstveni- 85 Jože Zadravec Nobenega spomenika kmetu! Med kupom zapisov v miznici sem izbral enega, ki je nastal spomladi leta 1988; kristalna je njegova misel, kakor je kristalno lepa podoba kmeta Štefana Nemca iz Turnišča. Pred dvajsetimi leti sva se bila prvič srečala na njegovem domu v Turnišču. Takrat je še bil ves mladosten, njegove oči so govorile o živ-'jenjski moči, pa vendar se mu je že takrat napovedoval osmi križ. Bil je to čas žetve — velikonočni dnevi za kmeta, ko žanje, kar je sejal, in se veseli, ker mu je njiva obilno povrnila za vse njegove napore. Štefan Nemec, kmet iz Turnišča. Rekli so o njem, da je živ leksikon. Nemec, on bo vedel, polno listin ima na kupu v svoji sobi; rekli so, da včasih pozno v noč študira, od mladih nog da je zbiral podatke o svojem kraju. Šel je celo do državnega arhiva v Budimpešti, do županij -skega in mestnega arhiva v Sombotelu, Zalaegerszegu in Veliki Kaniži. S spoštovanjem so govorili vaščani o kmetu Štefanu. Ko sem se prvič zanimal zanj, kod da se pride k njemu, mi je slednji hitel razlagati — kjer je največ rož okrog hiše, tam je on doma. Šop listin je vrgel na mizo. Štefan — kmet srednje postave, prodornih oči, umirjenih kretenj. Bariči vnukinji, pa je naročal, naj prinese roč- ko ta boljšega in še zraven kos tistega posušenega, pa še kolač domačega kruha. Bariča je stekla, kmet pa je že brskal po listinah, zapisanih v nemškem, madžarskem, slovenskem knjižnem ter v prekmurskem narečnem jeziku. Štefan je stresal podatke o Turnišču in okoliških prekmurskih vaseh; o pomembnejših stvareh je s poudarkom govoril — kot bi z velnico izbiral zrnje za seme, ki bo — ko bo leto naokrog — spet pozlatilo njegova polja. Bariča je prinesla na mizo, kar ji je bil dedek naročil. Le nekaj žlahtnih kapljic si je Štefan nalil v kozarec in polno radenske... Ti pa ga le daj — mi je naročal. On ni pil, ne kadil... Ne hodim v oštarije, kaj bi tam — je dejal. Potem je spet posegel v preteklost... Najstarejša prekmurska občina je naš »varoš«. Listina iz leta 860 že govori o majhni naselbini v tem kraju. Naselbini so nekoč rekli Toronjhelj. Tu na teh poljih je v letu 1600 Jurij Zrinski zbral 2000 vojakov ter jih uril za boj proti Turkom. V letu 1605 so tu sklenili premirje kaniški Turki in ban Mikloš Zrinski. Ponos je bil v kmetovih očeh, ko se je razgledoval po dnevih, ki so šli. Ponos je bil v njegovi pripovedi, morda tudi zato, da je spet lahko nekomu dajal iz obilice svojega znanja. Še je govoril. Tod so pokristjanjevali misijonarji iz Solnograda, sveta brata Ciril in Metod ter njuni učenci pa so tod oznanjali evangelij. Od 14. stoletja so k Mariji Vnebovzeti romali z vseh strani Prekmurja. Pri Mariji pod logom so se zbrali v velikem številu bolni in zdravi. Prenekateri zemljiški gospod je romal sem — pa ne s kočijo, temveč peš. Nikolaj Banfy, slavonski ban, se je pred praznikom Marijinega vnebovzetja postil ob kruhu in vodi; na sam praznik je prišel peš iz Lendave, tu prejel zakramente. Sem so radi poromali posebno zaročenci. Med njimi je še dandanašnje prepričanje: Kdor ne poroma k Mariji pod logom, preden sklene zakon, bo imel dan na dan razprtije v hiši. 88 Prijazno je bilo z njim kramljati. Zajemal je iz tistih debelih svežnjev listin, izrezkov iz starih in novih časopisov, iz mohorjevk. Veliko knjig ■— nad 500 se je nabralo na njegovih knjižnih policah. Kdo med kmeti je še tak? Zimski časi so bili zanj vselej najlepši. Takrat je lahko bral, brskal po listinah, izpisoval, dodajal. A tudi poleti ga delo ni povsem obsedlo. Nedelja — ko je zanj Gospodov dan — je zanj hkrati praznik knjige in časopisov. Za časopis, predvsem verski, kmetu Štefanu ni nikdar zmanjkalo denarja. Četudi bi ne imel strehe nad glavo, knjigi se ne bi odpovedal. Kmet Štefan — živi leksikon! Spet bi se spomnil nečesa. »Gotovo te bo zanimalo!« V letu 1548 je Turnišče dobilo mestne pravice, postalo je svobodno mesto. Samoupravno so si naši predniki določali sodnike —-zanesljive, poštene, pravične, bogaboječe med samimi kmeti. Oproščeni davkov, ne tako kot danes, ko oblast pritiska kmeta z davki in iztisne iz njega zadnji belič. Kje so grofovski časi? Bili so znosnejši kot so ti dandanašnji. Ko kmeta Štefana v mladih letih ne bi tepla revščina, bi nadaljeval šolanje kje v mestu, pozneje na univerzi. V študij zgodovine bi se bil usmeril. Tako pa se je bil le v madžarskih šolah naučil brati in pisati, spoznavati svet in ljudi. Po zadnji vojni je obiskoval mnogo tečajev za umno gospodarjenje na zemlji, pri živini. Postal je vzoren kmetovalec. Diplomi na steni sta zmeraj priznanje za napredek kraja, pri delu in gospodarjenju. .. Bil je predsednik prvega živinorejskega odbora, med najbolj naprednimi kmeti Turnišča in okoliških vasi. Že v stari Jugoslaviji so mu zaupali posle blagajnika v kmečki hranilnici. Med vojno je bil najprej madžarski ujetnik, zatem nemški. Po vojni je bil prvi predsednik občinskega krajevnega odbora, član okrajnega odbora v Lendavi, član raznih odborov in komisij v občinskem in medobčinskem merilu, organizator in pobudnik elektrifikacije Pomurja in turniške krajevne skupnosti, pobudnik pri gradnji vaškega vodovoda v KS dolga leta mlečni nadzornik za razvoj živinoreje pri selekcijski zvezi Pomurja dolga leta je bil celo domači živinozdravnik. Kmet Štefan je bil vzoren kmečki gospodar, veliki ljubitelj živinoreje. Zavzemal se ja za ustanovitev obrata Planika v Turnišču. Več desetletij je uspešno vodil tudi delo turmskega najstarejšega čevljarskega ceha. Dajal je nasvete, spodbujal, prenašal svoje bogate izkušnje na druge — vse z nesebično ljubeznijo^ še sem prihajal h kmetu Štefanu, kadar me je pot vodila v rodno Prekmurje. On bi se usedel, kaj sva pokramljala, se česa pospominjala. Pri zadnjem obisku se mi je potožil: Ne bom več dolgo, moji dnevi so šteti! Z ženo Barbaro sta v letu Gospodovem 1987 praznovala 60 let skupnega življenja. Možganska kap ga je ob lanskem božiču priklenila na bolniško posteljo. Kmet Nemec je sprejel bolezen. A,bral sem v njegovih očeh kako rad bi še živel. Toda neuklonljiv silam narave ni bil. Sprijaznil se je tudi s smrtjo. In odšel z njo. Pokopali so ga na božji njivi, sosedi cerkve Marije pod logom. Tam sedaj smrtno počiva kmet Nemec ki je ljubil svojo zemljo, ljubil svoje ljudi vseh časov. In vselej je upal v boljše čase Rekli so o njem, da je bil nadvse pošten človek resnicoljuben in vse življenje delaven. »Sodelavec v mnogih odborih, komisijah, v krajevni 89 do cerkvenega petja (E. Škulj); Missiev rodovnik in sorodstvo (D. Skale) in Cerkvena uprava na ozemlju mariborske škofije v 19. stoletju (V. Pangerl). O proslavi 150 letnice Missievega rojstva v Križevcih pri Ljutomeru smo lahko brali v Stopinjah 1989, str. 208. Biseromašnik Alojzij Zalar je za to proslavo, ki se je sklenila z blagoslovitvijo spominske plošče v cerkvi sv. Križa na Murskem polju (staro ime za Križevce), izdal knjižico z naslovom Slovenski kardinal dr. Jakob Missia (glej Stopinje 1989, 163). Krona Missievega leta pa je bilo romanje mariborske škofije na Sveto Goro pri Gorici, v soboto 22. julija 1989. V nabito polni baziliki je škof dr. Franc Kramberger blagoslovil Missiev obnovljeni nagrobni spomenik. Pri blagoslovitvi je sodeloval Missiev rojak, biseromašnik Alojzij Zalar, ki je dal na svoje stroške obnoviti spomenik. O tem govori tudi napis pod steklom: Tukaj čaka vstajenje dr. JAKOB kardinal MISSIA Škofijski kancler — kanonik v Gradcu knezoškof ljubljanski 1884—1897 nadškof goriški 1897—1902 kardinal rimske cerkve 1899—1902 rojen 30. junija 1838 krščen 1. julija 1838 Sv. Križ pri Ljutomeru umrl 24. marca 1902 v Gorici pokopan 2. aprila 1902 v Marijini cerkvi na Sveti Gori Nagrobni spomenik v naravni velikosti so mu postavili koprovincialni škofje 1911 Med 1. svetovno vojno 1914—1918 je bila svetogorska cerkev porušena do tal kardinalov spomenik prelomljen glava odbita in izgubljena Italijanski frančiškani so pod italijansko vlado na razvalinah zgradili to baziliko in dne 7. avgusta 1924 prenesli kardinalove telesne ostanke v novo grobnico kapele sv. Mihaela ki edina ni bila med vojno razdejana Leta 1989 je ob 450 letnici Marijine romarske cerkve na Sv. Gori in ob 150 letnici kardinalovega rojstva spomenik restavriral v Ljubljani LUDVIK PALKA in na spomeniku modeliral novo kardinalovo glavo Vso skrb za obnovo spomenika v trajen spomin velikemu rojaku je imel in je vse stroške poravnal kardinalov rojak 92 ALOJZU ŽALAR biseromašnik Sv. Peter pri Mariboru Dobrohotno so pri obnovi pomagali očetje frančiškani, ki jih je blagopokojni kardinal izbral za varuhe svetogorske bazilike Obnovljen spomenik je ob romanju mariborske škofije 22. julija 1989 blagoslovil škof dr. FRANC KRAMBERGER Kdor svojih slavnih prednikov ne časti njih vrli naslednik biti ne zasluži! (A. M. Slomšek) Stefan Vinkovič Dr. Jakob Missia Lansko leto smo se ob 150-letnici rojstva kardinala Missia spomnili njegove pastirske poti, v tem zapisu pa si bomo približali njegovo pot do duhovništva. 30. junija 1838 se je na Moti kot naj mlajši sin rodil staršem Martinu in Neži r. Pintarič. Že leta 1847 je zbolel in umrl oče in vso skrb za mladega Jakoba, ki je takrat hodil v šolo pri Kapeli, je prevzel brat Anton, ki je že bil duhovnik. Jakobu ni preskrbel samo časnih stvari, temveč je gledal zlasti na to, kako bo mladi »Japec« odrastel v poštenega človeka in dobrega vernika. Kakšen vpliv pri njegovem odraščanju je imel brat, priča podatek, da se je na njegovo željo vpisal k posebnemu Pouku glasbe, kar je kot nadškof in kardinal dobro izrabil. Jeseni 1. 1847 je obiskoval šolo v Radgoni, naslednje leto pa ga najdemo že v Mariboru pri učitelju Wiederhoferju, ki je učil že starejšega brata Antona. Počitnice je mladi Jakob vselej preživljal doma, pri svoji materi na Moti. Leta 1849 je končal šolanje v Mariboru, se po počitnicah, ki jih je preživel pri bratu, vpisal v semenišče v Gradcu, kjer se začenja najpomembnejši del njegovega otroštva. Vodja semenišča je bil takrat najbolj cenjen pridigar dr. Riedl. Kot prvošolec je šel Jakob v Gradcu k sv. birmi. Boter mu je bil sam dr. Riedel, ki je birmancu rekel v šali, da sprejme to nalogo pod pogojem, če bo v šoli najboljši. To se je tudi zgodilo m večkrat ponovilo. V četrtem in petem letniku je zelo bolehal in pomislili so že na jetiko. Sam škof Otokar Marija grof Attems se je zaVzel za njegovo zdravje. Od tistega časa je vsako leto odhajal na počitnice v škofovski grad v Sekovo pri Lipnici. V nekih počitnicah je Jakobova mati nevarno zbolela. Poprosil je škofa, naj mu dovoli, da jo obišče. Škof ga je potolažil, da bo že ob pravem času prišel domov. Kmalu potem se je celo sam škof odpravil na Moto k bolni materi. Tako za mater kot Jakoba je bilo to nepozabno doživetje. 93 Častitljivemu spominu rojaka se je 16. oktobra 1988. poklonilo župnijsko občestvo z dostojno slovestnostjo. Mladi so v recitalu obudili spomin na Košiča, hkrati pa izrekli Bogu zahvalo tudi za druge »Očete Krajine« (Borovnjaka, za oba Kuzmiča, Ivanocyja, za oba Klekla, Ba-šo...). Za korenine, za vero, za slovenstvo med Muro in Rabo je slovesnost bogatila pesem domačega cerkvenega zbora in govor, gotovo najboljšega poznavalca Košiča ob prof. V. Novaku, škofa dr. J. Smeja. Istočasno pa je bila v župnijski cerkvi tudi razstava Košičevih del in razprav o njem, ki sta jo pripravila ravnatelj soboške študijske knjižnice prof. Jože Vugrinec in F. Kuzmič. Razstava je pozneje širši obseg dobila v prostorih murskosoboške študijske knjižnice same. . .. šele, ko sledimo vrvenju sokov bivanja v korenine — vejevje od najmočnejših vrhov, pa tja do najnežnejših novih nastavkov življenja, ki čakajo na svoje poslanstvo v zavetju starih listov, ki so svoje delo že opravili — lahko drevo smiselno pričakuje novih cvetov, ki bodo upanje za sadove prihodnosti; le tako drevo lahko upa v življenje... Pred nekaj meseci pa je bilo na razširjeni seji družbeno političnih organizacij Krajevne skupnosti Bogojina, v katero spadajo še vasi Bu-kovnica, Filovci, Ivanci, odločeno, da bomo imeli svoj praznik. Prvi naj bi bil posvečen predvsem Košiču in kulturi. Predlog je bil soglasno sprejet in tudi s pomočjo pripravljalnega odbora, ki ga je vodil prof. J. Vugrinec tudi izpeljan. Slovesnosti so se odvijale ves teden. V ponedeljek, 4. septembra je imel rojak škof Smej predavanje »o šolnikih« v Bogojini, pred polno dvorano kulturnega doma v Bogojini. Sledil je večer o izkopaninah na Bukovnici, lončarski večer v Filovcih, večer ljudskih godcev in pevcev na Ivancih. V soboto pa je bil v župnijski cerkvi večer: prekmurske ljudske nabožne pesmi, ki je izzvenela v zahvalo »Očetom Krajine«. Nastopili so pevski zbori iz Bogojine, Beltinec, Gančan, Črenšovec, Gornje Bistrice, Martjanec, Odranec in iz Velike Polane. Rekel bi o tem večeru: ne samo, da je zapelo toplo srce prekmurskega človeka, ampak je v pesmi vzvalovila v svojih gričih in žitnih poljih pokrajina med Muro in Rabo sama; zadišalo je izza nekdanjih cimpranih hiš s slamo kritih z muškatlni na podoknih; od tam daleč, zadaj iz pozabe je v prisotne pronical duh in dih Slovenske prekmurske biti, ki se je dičila s križem na lesenih pročeljih hiš. Nedeljski dopoldan (10. septembra) je po maši spet zbral krajane ob bogojanskem kulturnem domu k sklepni slovesnosti krajevnega praznika. Ponovno je bil predstavljen življenjski okvir J. Košiča, kot tudi njegovo delo. Vse v recitalu mladih. Slavnostni govornik dr. Feri Horvat predsednik skupščine Krajevne skupnosti Bogojina je takole sklenil svoj govor: »... naš rojak Košič je skrbno negoval domači jezik, zapisoval navade iz življenja takratnih ljudi ter kljub tuji državi v domačem jeziku učil in kultiviral ljudi. S tem svojim delom si je prav gotovo v M. Soboti zaslužil kaj več kot samo ulico, z dvema hišnima številkama.« 96 Smo to začutili njegovi rojaki? Morda. Odmev od tam »ko se korenin zavemo« je bil prav gotovo sklep Kulturno umetniškega društva Bogojina, da se bo od 10. septembra 1989 imenovalo KUD JOŽEF KOŠIČ. Na kulturnem domu v Bogojini pa se blešči marmornata plošča z napisom: V NAŠI VASI SE JE NARODIL JOŽEF KOŠIČ, DUHOVNIK IN PRVI PREKMURSKI POSVETNI PISATELJ. Ploščo je v okviru zgoraj omenjene sklepne slovesnosti odkril škof J- Smej. Vse prireditve med »Košičevim tednom« pa je spremljala razstava iz del pomembnih mož bogojanske krajevne skupnosti. Med njimi so bila dela škofa Smeja, nekaj slik dolgoletnega župnika v Bogojini J. Gju-rana in slike prof. J. Loperta. Razstavo je lepo pripravil profesor Jože Vugrinec s Svojim sodelavcem F. Kuzmičem. Prav prof. Vugrincu gre tudi največ zaslug in tudi zahvale za lepo izpeljane kulturne večere. 1’rav njemu pa gre tudi največ zaslug, da je prvi praznik naše krajevne skupnosti odmeval v znamenju kulture in Košiča, kajti ravno zato, ker je bil v znamenju kulture, je bil tudi sprejet kot »naš« praznik, kot praznik korenin. Kot tak je tudi zahvaljujoč medijem: Radiu M. Sobota, Po-niurskemu vestniku, Večeru, Družini, odmeval širšemu slovenskemu prostoru. Morda je njegovo vrednost najbolje označil vaški očanec z besedami: »Tega nam manjka.« Zato nam je praznik vsem krajanom in žup-Ijanom tudi obveza, za katero bi bila neprecenljiva škoda, če bi v bodoče tako praznovanje zbledelo v »grobo-ropotajoče-zaslužnikarsko« veseljačenje. Veliko bogatejše bo, če se bomo ob takih praznovanjih znali vračati k koreninam, k »Očetom Krajine«, ki klili so zrna slave slovenske v srca ljudi okrog sebe. Veliko jih še imamo; tudi v Slovenski okroglini. Mar ne? •.. šele, ko se zdravih korenin zavemo, v polnem lahko, pa naj bo to spet posameznik ali narod, šumi v vrhu obstajanja k Najvišjemu. Stefan Vinkovič Župnija Sv. križa na Murskem polju -Križevci pri Ljutomeru Od G. Radgone do Ljutomera se razprostira precej široka in lepa ravan, znana pod imenom Mursko polje. Ta planjava, obrobljena na eni strani z bistro Muro, na drugi pa s Kapelskimi griči, na katerih raste žlahtna vinska trta, se pri Seliščih združi s čudovito dolino Ščavnice in doseže največjo širino. Proti Ljutomeru postaja vedno bolj ozka, dokler Se pri Razkrižju, kjer se Mura približa celo vinorodnim hribom, popol-noma ne izgubi. Zemljišče Murskega polja je ob Muri, kjer voda mnogokrat prestopi bregove, precej močvirno, proti jugu pa tako rodovitno, da so Mursko P°lje vselej šteli med najrodovitnejše krajine na Slovenskem štajerskem. ° tem pričajo številne vasi z mogočnimi gospodarskimi poslopji, lepo 97 obdelane njive in travniki, pa tudi prebivalci s svojim ponosnim vedenjem. — Kamor koli se ozre oko, povsod opazi znamenje rodovitnosti in blagostanja. Stari pisatelj je zapisal: Redko kje je umno gospodarstvo tako razvito in ljudstvo tako izobraženo, kakor na Murskem polju. Ne smemo pozabiti tudi konjereje, ki je bila že od nekdaj poglaviten vir blagostanja. Zgodovina pravi: Tukajšnji konji so edini v celem cesarstvu, ki so podobni arabskim in angleškim in so zaradi svoje lepe in plemenite postave, zaradi lahkega in hitrega koraka zelo hvaljeni po vsej Evropi. Ti prelepi kraji, ki bi se dali opisati z besedami, ki jih je pesnik uporabil za neki drugi kraj: »Zrle krajev niso lepših nikdar mi oči« — so večinoma združeni v župniji Sv. Križa. 1. ŽUPNIJA IN CERKEV Kakor druge župnije na Murskem polju, je tudi križevska prvotno spadala k radgonski pražupniji, od koder so prihajali opravljat božjo službo tamkajšnji duhovniki. Ko se je prebivalstvo precej povečalo, je eden izmed radgonskih duhovnikov stalno bival tukaj, a odvisen je še zmeraj bil od radgonskega župnika. Kdaj je župnija Sv. Križa dobila stalnega duhovnika, o tem ni nobenega poročila, a v 13. stoletju ga je najbrž že imela. Leta 1445 je župnija imela 21 vasi in 375 hiš. Njen obseg je bil isti, kakor ga je imela do sredine prejšnjega stoletja, ko se je odcepilo Hrastje-Mota in je Veržej postal samostojna župnija. Cerkev v Križevcih pri Ljutomeru 98 Nedvomno je kuga, ki je slovenski Štajer obiskovala več stoletij zapored, pobirala žrtve tudi pri Sv. Križu že v prejšnjih stoletjih, a do 14. stoletja nimamo o njej nobenega gotovega poročila. V 14. stoletju se je ta bolezen prikazala v Evropi prvikrat v svoji pravi strahoti, kajti v šestih letih je pobrala 25 milijonov ljudi. Na naših tleh je bila najbolj strašna leta 1348. To leto je bilo za našo domovino zares usodno. Začelo se je z najhujšim potresom, ki ga omenja zgodovina. Od 25. januarja se je zemlja 8 dni, po nekaterih poročilih celo 6 tednov tako močno tresla, da so ljudje od samega strahu padali v nezavest in se je Podrlo skoraj vse. Velika gora Dobrač na Koroškem se je razpočila in je zasula 10 vasi skupaj s prebivalci. Hitro za tem pa se je prikazala še črna smrt — kuga. Bilo je tako strašno, da se je razširilo mnenje, da Po vesoljnem potopu ni bilo večje morije. V stiski so se ljudje zatekali k Bogu, prepevali pesmi o Kristusovem in Marijenem trpljenju, se postili in delali pokoro. Mnogi so si sami izkopali grob in kar tam čakali smrt. Ponovno hudo leto je bilo 1529, spet kuga. Pomrla je večina prebivalcev. V tem letu so bile ustanovljene bratovščine sv. Boštjana, da bi na njegovo priprošnjo kuga prenehala. Po cerkvah so postavljali njemu na čast oltarje, v naši cerkvi leta 1535. 17. stoletje je bilo spet v znamenju kuge, kar 80 let je morila zdaj tu zdaj tam. Običajno več kot 3 dni ni bil nihče bolan, ker je nastopila smrt. Iz tega časa imamo kapelo, sedaj cerkev sv. Roka v Cezanjevcih. Leto 1348 se je po grozoti ponovilo leta 1680. Takratna oblast je dala mnoge hiše zapreti, ljudem so prinašali hrano, mrtve pa pokopavali kar na dvoriščih. Pisec je zapisal: Kuga je učila ljudi moliti! Zgodovina poroča še o drugih grozotah, ki so krojile usodo naših Prednikov — slabe letine, ki so prinašale lakoto in draginjo. Zapiski omenjajo že leto 729 kot katastrofalno. Najbolj grozno pa naj bi bilo leta 820 in 1270, ko so mnogi umrli od lakote. Veliko škode so povzročile tudi kobilice, ki so uničevale pridelke. Leta 1315 je neprenehoma deževalo 10 mesecev. Da bi bila tragika še večja, so svoje storili tudi turški vpadi. Že ti skopi podatki nas silijo k misli, da je križ in trpljenje bilo nehaj, čemur se naši predniki niso utegnili izmakniti. Vse to je gotovo botrovalo nastanku imena samega kraja in zavetnika cerkve Sv. Križ. 2. STARA CERKEV Križevska cerkev je ena najstarejših na Murskem polju. Od prvotne cerkve je ohranjen samo prednji del, kjer je nekdaj tik ob oltarju bila v zidu shramba za Najsvetejše, kakor je bilo običajno v srednjem veku in har je vidno še danes. Zidana je bila v gotskem slogu najbrž v 15. stoletju verjetno že leta 1402. Pred njo je bila gotovo še starejša cerkev, po kateri se kraj imenuje že leta 1267. Prva cerkev je verjetno bila še v romanskem slogu in majhna, zato so jo nadomestili z drugo, ki je stala do Pozidave sedanje, do leta 1891. Zvonik ni bil gotskega sloga, saj so ga k Cerkvi pristavili šele leta 1602. V prejšnjem stoletju pa so mu dali gotsko obliko, najprej je imel IePo bakreno čebulasto streho, krasen vzorec stolpnih streh baročnega sloga. Leta 1884 so na zvonik namestili strelovod, obenem so pozlatili ja 99 bolko s križem ter popravili streho na njem. V jabolku so našli in zopet vložili listini iz leta 1813 in 1849, kar kaže, da je tudi v teh letih bil zvonik popravljan. Uro je naredil leta 1864 urar v Gnasu Andrej Berthold. Stara cerkev je imela tri oltarje. Enega izmed teh, namreč sv. Boštjana, je posvetil la-'antinski škof Filip Renner 31. oktobra 1535, ki je ob tej priložnosti birme« še šeststo otrok. Leta 1593 pa je sekovski škof Martin Brener posvetil vse tri oltarje in ob tej priložnosti birmal tudi večje število otrok. V 19. stoletju so dali župljani leta 1832 cerkev poslikati. V zvoniku so bili takrat štirje zvonovi. Prva svetovna vojna je vzela tri manjše, ostal je samo največji. Župnišče v Križevcih pri Ljutomeru 3. NOVA CERKEV Ker se je število ljudi povečalo, je postala stara cerkev pretesna. Župnik Anton Lacko je takoj po svojem nastopu začel resno razmišljati o novi cerkvi in se leta 1890 oprijel težavnega dela. Opeko so naredili doma, tudi les so našli v domačih gozdovih, ki so ga ljudje sami darovali. Gradbena dela je prevzel radgonski mojster Spranger, delo pa je nadzoroval ing. Riescha. V nedeljo, 3. maja 1891 so po večernicah Najsvetejše prenesli v kapelo sv. Ane, kjer se je začasno opravljala Božja služba. Staro cerkev so takoj začeli razdirati. Zidovje je bilo mnogo slabše, kot so domnevali. Vmes je bilo vulkansko kamenje, kar pomeni, da so za staro cerkev vozili kamenje s Kleka nad Radgono, kjer je bil prastari davno ugasli ognjenik. Delo je hitro napredovalo. Dne 22. maja je bil slovesno blagoslovljen temeljni kamen, 15. novembra pa je bila cerkev že blago 100 slovljena. Sprednji del, prezbiterij, je kot zgodovinsko znamenita stavba ostala stara cerkev, prav tako tudi zvonik..Med tema dvema ostankoma so zgradili povečano široko cerkev. Leta 1893 je cerkev poslikal Jakob Brollo. 1895 je isti slikar naslikal tudi križev pot. Leta 1901 so dokončali tudi glavni oltar, ki so ga morali zamenjati zaradi dotrajanosti prejšnjega — baročnega. Večino stroškov za oltar je pokril kardinal Jakob Missia, križevski rojak. Leta 1895 je bil narejen lesen gotski nastavek za stranski oltar Lurške matere božje. Načrt je naredil graški arhitekt Rajmund Mrkovič, mizarsko delo pa je opravil Ivan Rozman, kipe je izrezljal Jakob Gschiel, pozlatil in pobarval pa Viljem Sirach, vsi trije iz Gradca. Oltar je blagoslovil mariborski kanonik, knzevski rojak dr. Ivan Križanič 12. maja 1895. Leta 1896 je bil napravljen gotski nastavek za oltar sv. Ane. Mizarsko delo je opravil domačin Alojz Gregorič, zlatarsko in pleskars o pa Alojz Šket iz Maribora. Naslednje leto je bil narejen še nastavek za Boštjanov oltar ki so ga izvršili isti mojstri. Kipe pa je oblikovala firma Groden na'Tirolskem. Takratni kaplan Josip Weixl je ustanovil oltarno društvo za nastavek novega glavnega oltarja. V štirih letih je bilo delo dokončano. Firma Neuhauser & Jelle je napravila slikana okna ob velikem oltarju. Stari oltar v rokoko slogu je bil ves preperel, zato so ga morali sežgati. Ohranili so le stari tabernakelj, ki je se aj v ape i Ane, križ pa služi kot misijonski križ pri vhodu. Ohranili sta se tudi podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Prižnico so prav a o umetniki, stala pa je na istem mestu kot sedanja. 4. KAPELA SV. ANE Tik ob cerkvi je bila leta 1582 postavlejna kapela sv. Ane Leta 1830 so jo dale matere ponovno poslikati. Sekovski š o oman angere j H. avgusta 1830 dovolil, da smejo v njej dvakrat na leto maševati. To ]e bilo na velikonočno jutro ob šestih zaradi b agos av j- m«*« god sv. Ane. Tudi vse večje slovesnosti, kot na primer nove mase so Pred povečavo cerkve bile v tej kapeli. Do drugega vatikanskega cerkve-neea P°bora je bila sv. Ana bolj v ospredju kot prazntk povišanja sv. Križa. Tudi sedanjost ji le s težavo odvzema nekdanjo veljavo. 5. VASI V KRIŽEVSKI ŽUPNIJI otokarskem deželnoknežjem urbarju (seznam po- • i • i T-r» Plimske« ki er je bilo taKraL o Kmeiij ou katerih 'je ^^dnel3 župan. Zgodovinarji’ splošno mislijo, da so ta kraj »PUROSKE« današnji Boreči. To ime izhaja iz BORE, BOREC, kar je isto kakor BORAN IN ^8^^ torej obila ime po starešinu za rug nekoliko poznejšem pripisu enakega imena imamo tudi v PreJonurj dvorci se omenjajo tudi k otoškemu urbarju, kjermo nasteU t 1 k dvorec Boreči pod imenom »Worautz«. Po J ih ljudi je imela ta hiša J e danes Slavinčeva hlša. Po pnčevanj t b’ival igrski plemenitaš nekdaj nadstropje. V 18. stoletju je v Borecin prem s Ignac Batoni (domačini so naredili iz tega Batjanek). 101 Bučečovci Ime izhaja iz besede volk, po muropolskem izgovoru vuk. Naš b Nemec v izgovoru rad spreminja v W ali v, naš v pa obratno v b. Pod vplivom nemške izgovorjave so Slovenci iz Vučečovec naredili Bučečovci. Leta 1445 se vas imenuje Woltschicz in je imela takrat 22 hiš. Leta 1480 se že imenuje Woltschezophzen in leta 1500 Wolczizophen. V otokar-skem urbarju se omenja župan Volčin, ki je bil nabrž iz te vasi in je morda po njem ali katerem njegovih prednikov vas dobila ime. Vas sama se pod sedanjim imenom ne omenja v urbarju, ker je tam imenovani kraj Wultschinsdorf Vučja vas in ne Bučečovci. Bunčani Ta vas se je v srednjem veku v nemščini imenovala Waltherstorf, ter je leta 1445 bilo v njej osem hiš. Pod tem imenom se omenja že v 13. stoletju. Med Veržejem in »Walthersdorfom« se v otokarskem zapisniku omenja vas Poljana, ki je stala nekje na polju med Vučjo vasjo, StaroNovo vasjo in Bunčani, ki pa jo je Mura spodkopala. Pred Veržejem se omenja vas Boniczen, kar pomeni Banovci, Walterdorf torej ne more biti drugo kot Bunčani. Bunčani imajo vsekakor tudi prazgodovinsko ozadje, čeprav se niso našli nobeni grobovi ali drugi predmeti. Na južni strani je levo od ceste proti Veržeju sredi polja štirikoten prostor, obdan z jarkom, v pradavnini obramba. Banovci Malo verjetno je, da bi ime prihajalo od bana in spominjalo na avarske čase, če je sploh res, da je beseda ban avarska. Vas se omenja v obliki Wanitzen leta 1464, v listini, s katero je cesar Friderik III. dne 21. februarja istega leta Krištofu Minndorfu podelil v zakup dohodke v veliki Trodkovi, v Gornjem Porčiču, v Banovcih in v Slaptincih. Banovci so tudi neka vas v Slavoniji, v Prekmurju pa so Panovci, pravilno menda Banovci. Grlava V otokarskem urbarju »Gyrlavesdorf« je Grlava, tako imenujejo ljudje vas, uradni leksikon pa jo imenujejo Grlovo. Tu je bila prava dekanija, to je vas z desetimi kmetijami. Leta 1445 je vas štela že 12 hiš. Leta 1443 zasledimo obliko Gerle, leta 1445 pa Girlaw. Slovenska oblika kaže, da je ime nastalo iz osebnega imena. Gr’lin je moško ime, ki ga srečamo že v 14. stoletju. Na slovanskem jugu je več krajev tega imena: Grlica, Grlič, Grlište, Grliška, Grlaci... Ker se govori »na Grlavi« in ne v Grlavi, je morda vas dobila ime tudi po kakšni vodi. Iljaševci Prvič zasledimo to vas leta 1413 pod imenom Egelstorff, pozneje pa se imenuje Iglesdorf. Ime je najbrž nastalo po osebnem imenu Ilija ali Ilijaš. Leta 1445 je vas imela že 24 hiš. V večkrat omenjenem otokarskem urbarju tega imena ni, najbrž je vas poprej imela kakšno drugo ime. V urbarju je res nekaj imen, katerim ne moremo določiti lege, morda se pod katerim skrivajo tudi Iljaševci. 102 Ključarovci, Grabe V otokarskem urbarju se ta vas imenuje »Sluzzlaersdorf«, ter je imela prvotno 12 kmetij. Še leta 1445 je bilo tu samo 12 hiš medtem ko so sosednje Grabe, ki so bile združene v eno občino s Ključarovci, imele sedem. Vas z enakim imenom imamo tudi pri Sv. Tomažu pri Ormožu. Sploh je na slovenskem jugu več krajevnih imen, ki izvirajo iz besed ključ. Ime Ključarovci pa ne prihaja od ključa, marveč od ključarja. V praslovanščini pomeni ključar čuvaja, gospodarja ali oskrbnika. V imenu Ključarovci pa se kaže velika moč slovenskega jezika, ki je za imenovano grajsko službo uporablja svojo prastaro domačo besedo in po njej določil tudi ime vasi, ki mora biti zelo stara, ko še germanizacja ni bila močna. Kristanci Med strelskimi dvorci na Murskem polju v 13. stoletju se omenja neki kraj »Tristram«, ki ga nikjer ni zaslediti. Nekateri mislijo, da je v izvirniku pisarska pomota in bi se moralo glasiti Kristram, kar bi pomenilo Kristanci. Leta 1443 se vas imenuje Kristerdorf, ter je imela 8 hiš. Šalinci V otokarskem urbarju iz leta 1265 se omenja v Šalincih 12 kmetij', torej je bila to dekanija. Šalinci se omenjajo tudi med strelskimi dvorci. Tudi odlomek iz leta 1445 v Novem Dunajskem mestu ima v Šalincih zaznamovanih le 8 hiš. Ime te vasi se v starejših virih omenja v enaki obliki: Schaladein. Deblo tega imena je isto kot pri Šalovcih. Krajevnih imen z enakim deblom je mnogo: šaleška dolina, Šalek, Širje... Križevci V 15. stoletju se ta vas menuje z imenom »Chreuze« in ima 12 kmetij. Dolgo smo razlikovali Velike in Male Križevce. Veliki Križevci se imenuje skupina hiš okoli cerkve, ki predstavlja prvotno vas. Mali Križevci so se razvili pozneje proti Iljaševcem. Prvotna vas je nastala sredi močvirja, kakor je bila pri starih Slovencih navada. Na vzhodni strani vasi se je v 16. stoletju vila Mura in ogrožala celo cerkev, a tudi na zahodni strani se pozna stara struga. Tako je vas stala na nekakšnem otoku, o čemer pričajo še danes močvirski travniki. Na sedanjem križev-skem pokopališču je stal v starodavnih časih grad, ki sega morda še v Prazgodovinske čase, toda razen imena Gradišče se ni o njem ohranil nobeden spomenik. Ker je vas dobila ime po cerkvi sv. Križa, je s_ tem Pojasnjen njen začetek. Prvotno je tu stal gradič, potem so najbrž benediktinci iz Št. Pavla postavili cerkev, okrog nje pa naselili kmete m vas je dobila ime po cerkvi. Logarovci Logarovci so leta 1445 ne omenjajo in jih sploh ni zaslediti v srednjeveških listinah. Podložni so bili deloma lukavski deloma braneški graščini. Ime Logarovci nam kaže dokaj pozni nastanek. Očividno prihaja od logarja. Kjer danes stoji vas, se je v starih časih razprostiral log, ki so ga Polagamo izkrčili. Ker se še leta 1445 omenja med vasmi knzevske zup-n>je, je pač nastala pozneje. 103 Gajševci Gajševci imajo zelo stare zgodovinske vire. Leta 1430 se tu omenja strelski dvorec, 20 let pozneje pa obrambni stolp, katerega ostanki se še vidijo, imenoval pa naj bi se Goličan. V seznamu strelskih dvorcev se omenjajo strelski dvorci v nekem kraju imenovanem Kalussen. Pod tem bi se seveda dalo misliti tudi na Galušak. Ker pa so Gajševci gotovo imeli strelski dvorec, medtem ko za Galušak to ni znano, pomeni, da so Kalussen Gajševci. Leta 1445 so imeli 13 hiš. Kokoriči Kokoriči so imeli v začetku 5 hiš, ime je nastalo najbrž po starešinu Kokolu, pa se je 1 spremenil v r, to je namesto Kokoliči je nastalo Kokoriči. Prvič se omenjajo prav tako leta 1445 pod imenom Kokonicz. Lukavci V otokarskem urbarju se imenuje Villa Lukauz. Nekateri so mislili, da je vas dobila ime po plemiču Lokavcu, ki se je v začetku 14. stoletja tukaj naselil in postavil grad. Danes domnevamo, da je graščak dobil ime od vasi, saj se vas omenja že v otokarskem urbarju in je torej mnogo starejša kot grad. Kakor v mnogih drugih primerih, je tudi tukaj graščak dobil svoje rodbinsko ime po kraju svojega sedeža. Ob mlakah in jarkih so stale lesene, s slamo krite koče in vas ne bi mogla dobiti primernejšega imena kakor Lukavci, to je vas v močvirju. Lukaška graščina je obsegala 16 občin, kar je zneslo 577 hiš, 630 družin, 3261 duš. Od leta 1730 do 28. januarja 1791 je lukaški grad, združen s Špiljem imel v posesti grof Kacijaner, od njega ga je kupil neki baron Fleury, plemič Koechrer, potem do leta 1908 Csemoesy, a Jožefa Petkovič ga je prodala majorju Francu K. Schenklu, ki ga je prepustil leta 1838 svojemu mladoletnemu sinu Avgustu. Stara nova vas Nekoč je ta vas morala imeti drugo ime. Novo vas so poimenovali naselbino, ki je nastala poleg prejšnje vasi. Za prejšnjo vas je za razliko od nove dobila ime Stara vas. Prvotno pa ni moglo biti tako, brez imena pa vas tudi ni bila. To se je moralo zgoditi že pred 15. stoletjem, ker že leta 1443 zasledimo Novo vas, kjer je takrat stal neki obrambni stolp. Leta 1445 je Nova vas štela 22 hiš, Stara pa 15. Vučja vas V starih zapiskih se ta vas imenuje Wultschinsdorf. Prvotno se je najbrž imenovala Volčinja vas po županu Volčinu. Na našem jugu so osebna in krajevne imena od besede volk zelo pogosta. Leta 1443 je v tej vasi cesar Friderik III. podaril Rudolfu Holenečkemu nekaj zemlje. V seznamu vasi križevske župnije iz leta 1445 se ta vas ne imenuje, ker je tam naveden kraj Woltschitz mišljen za Bučečovce. Za Hrastjem pa se omenja neki kraj Oppendorf, kar je verjetno mišljeno za Vučjo vas, se je ime sčasoma izgubilo. 104 Jože Smej Meditacija ob treh zlatih mašah V dvorani zadnje večerje izgovori Jezus tri stavke, ki pa imajo večjo moč kakor stavki, izgovorjeni ob stvarjenju sveta. Postavimo jih v stolpec, enega poleg drugih, zaradi lažje primerjave. Besede ob stvarjenju 1. Naj bosta nebo in zemlja! 2. Naj bodo rastline in živali! 3. Naredimo človeka, nam podobnega! Besede pri zadnji večerji 1. To je moje telo, ki se daje za vas. 2. To je moja kri, ki se za vas preliva. 3. To delajte v moj spomin! Kristusove tri stavke, izgovorjene med zadnjo večerjo, so apostoli in njihovi nasledniki ponavljali pri bogoslužju, še preden so bili zapisani evangeliji. Te tri stavke bo izgovarjal sredi majhne skupine kristjanov tisti neznani duhovnik ob dovršitvi časov, morebiti sredi apokaliptičnih katastrof takrat, ko bo Gospod drugič prišel v vsej svoji slavi in vsi angeli z njim. Ko je Jezus v dvorani zadnje večerje izgovarjal te tri stavke in na nekrvavi način vnaprej opravil svojo daritev na križu, je imel pred očmi vsakega duhovnika, in sicer osebno. Na začetku Markovega evangelija beremo: »Nato je Jezus šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel... Postavil jih je dvanajst, katere je imenoval tudi apostole, da bi bili pri njem (Mr 3,13-14). Jezus je poklical, katere je sam hotel, ne pa preprosto tiste, ki bi to sami želeli. To moramo posebej poudariti. Vsak človek ima namreč pravico postati kristjan, biti krščen, birman, hranjen s svetim Rešnjim telesom. Vsak človek ima pravico do krsta, birme, obhajila, zato ker je od Boga ustvarjen, po božji podobi ustvarjen in poklican v večno občestvo s troedinim Bogom. Noben človek pa nima pravice zase zahtevati sveti red, mašniško posvečenje. To je izključno Gospodova pravica do tistih, ki jih sam hoče. On kliče, kogar hoče in kadar hoče. Njegova merila niso naša merila, njegova pota niso naša pota. On kliče in — da bo klical tudi v našem času in kraju, je velel, naj za ta klic prosimo (prim. Lk 10,2). Kdor se temu klicu odzove, lahko reče: »Gospod me hoče, hoče prav mene.« »Postavil jih je dvanajst.« Po izvirniku: »Napravil jih je dvanajst.« Duhovništvo vsakega duhovnika je torej v celoti od Jezusa »narejeno«. Nihče ne more sam od sebe izgovoriti besed, ki pripadajo samo Gospodu: »Ta beli pšenični kruh je sedaj moje telo... To vino iz trte je sedaj moja kri.« Kakor besede ob stvarjenju pripadajo samo Bogu in bi imeli za nespametnega tistega človeka, ki bi trdil: »To vesolje je učinek mojih besed. Jaz sem namreč rekel: Naj bosta nebo in zemlja! Rekel sem in sta nastala.« 105 Duhovnik služi človeštvu, ko s ponavzočenjem kalvarij ske daritve posvečuje ta svet. Z vsako mašno daritvijo je ta svet bolj posvečen, saj po besedah Svetega pisma ta svet ne bo uničen, ampak spremenjen v novo nebo in novo zemljo. Po mašni daritvi se na naj učinkovitejši način posvečuje vesoljstvo, da bi bilo vedno bolj pripravljeno za končno poveličanje Prvo stvarjenje se je zgodilo brez človekove privolitve. Drugo stvarjenje — učlovečenje Božjega Sina — pa se je zgodilo z Marijino privolitvijo. In tako so tudi Kristusovo učlovečenje, smrt in vstajenje pri sveti maši učinek duhovnikovega prostovoljnega odziva Kristusovega klicu. Pred petdesetimi leti je sedem novomašnikov iz Slovenske krajine pristopilo h Gospodovem oltarju. V Marijinem listu 35 (1939) 155-159 so objavljene njihove fotografije. Poleg fotografij pa je napisana prošnja: »Ponižno prosimo Dobrega Pastirja, naj jih obilno blagoslovi, da bodo svetniški duhovniki, da bodo vse svoje svete maše od prve do zadnje opravili s tistim notranjim razpoloženjem, s katerim je Jezus opravil daritev pri zadnji večerji in na križu.« Trije od teh sedmih novomašnikov izpred petdesetih let so že odšli v večnost: Anton Zelko, salezijanec iz Kruplivnika (1942), Matija Balažič, župnik v Dolencih (1965) in Janez Erjavec, župnik v Martjancih (1985). Usoda enega nam je neznana. Trije pa so v letu 1989 obhajali zlatomašni jubilej: Jože Gjuran, Jože Gutman in Martin Maroša. 1. Jože Gjuran, bogojanski župnik v pokoju, biva v Gomilicah. Zlatomašni jubilej je obhajal 23. julija v Turnišču, 3. septembra pa v Bogojini. Odlomek iz škofovske čestitke označuje zlatomašnikovo pot in delo takole: »Pred petdesetimi leti ste v mariborski stolnici prejeli mašniško posvečenje. 'Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči’ (Jak 1,17), je rad poudarjal škof Slomšek. Vsak duhovniški poklic je dar, ki ga izprosi domača župnija. Tako je tudi vaš poklic rasel in zorel ob molitvi vaših staršev in tudi ob gorečem duš-nopastirskem delovanju turniškega župnika Jožefa Sakoviča in njegovega kaplana Franca Faflika, vašega krstitelja. Vaša življenjska pot vas je vodila iz domačih Gomilic v soboško gimnazijo in potem v Ljubljano, kjer ste maturirali. Bogoslovje ste študirali v Mariboru. Po posvečenju so se vrstile vaše kaplanske službe v Zrečah, Črensovcih, Alsosagu na Madžarskem in pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Nato pa ste polnih štirideset let, od 1946 do 1986 službovali v Bogojini, najprej kot vikar namestnik in župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Svoje duhovništvo ste zmeraj umevali kot službo božjemu ljudstvu po zgledu Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel (prim. Mt 20 28). Že 50 let opravljate svojo najodličnejšo nalogo, ko se v skrivnosti evharistične daritve povezujete z dejanjem Kristusa, duhovnika, s pastirsko ljubeznijo tistega, ki ljubi svoje do konca. 106 Vaše duhovništvo pa razodeva tudi resnično velikodušno veselje, saj duhovnik pri mašni daritvi ni le priča skrivnosti Kristusove smrti, ampak še bolj Kristusove zmage. Ta življenjski optimizem izžarevajo tudi vaši spisi v Kalendarju Srca Jezusovega in Stopinjah. Z izrednim posluhom za cerkveno umetnost ste po navodilih arhitekta prof. Jožefa Plečnika uredili notranjščino in zunanjščino bogojanske cerkve, ki je biser arhitekture. To odsevajo tudi vaše risbe. Pozidali ste tudi novo kapelo sv. Jožefa v Strehovcih in večkrat obnovili podružnično cerkev Sv. Vida in druge kapele. Sedaj pa v Gomilicah po svojih močeh pomagate turniškemu župniku v dušnem pastirstvu.« 2. Jože Gutman, župnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, bogojanski rojak. Zlatomašni jubilej je obhajal 30. julija v Bogojini, 13. avgusta pa v svoji župniji, kjer je bila vsa slovesnost zunaj, na televizijskem ekranu pa so lahko spremljali zlato mašo tudi tisti, ki so bili v cerkvi. Zlatomašnikov poklic, lik in delovanje oriše škofova čestitka: »Gospod zlatomašnik, na steni vaše sobe visi slika novomašnikov in škofa posvečevalca izpred 50 let. Med tedanjimi novomašniki ste tudi vi. Pred 50 leti ste pri mašniškem posvečenju prejeli od škofa kelih z besedami: 'Sprejmi dar božjega ljudstva. Umevaj, kar delaš; ravnaj se po tem, kar opravljaš; živi po skrivnosti Gospodovega križa.’ S ponavzočenjem kal-varijske daritve, v kateri je bil vsakdo izmed nas ljubljen do konca, ste skoz 50 let uresničevali to, da so verniki in vsak posebej prišli v življenjski stik z daritvijo na križu in da se jim je tako podelilo tisto zasluženje, ki izhaja iz one neprecenljive daritve. Kot služabnik božje besede in katehet ste otrokom, mladini in odraslim posredovali neokrnjeno vsebino božjega razodetja. Kot moder spovednik ste na sedežu božjega usmiljenja delili v Kristusovem imenu odpuščanje in mir vesti. Duhovniki dekanije so gledali v vas prijatelja, izkušenega svetovalca in brata. Ob zlati maši hite vaše misli nazaj v rodno bogojansko župnijo. Ob zgledu župnika Ivana Baše ste se navdušili za diihovniški poklic. Vaša dobra mati vdova je morala ob številnih otrocih prevzeti skrb za šolanje na gimnaziji v Murski Soboti in Mariboru. V lepem spominu so vam bogoslovna leta in vse postaje duhovniške službe. Začeli ste jo kot kaplan pri Marijini cerkvi na Tišini. Med vojno ste morali zapustiti domovino in oditi na Madžarsko, kjer ste dve leti opravljali kaplansko službo v Hosszuperesztegu. Po vojni ste deset let službovali v Murski Soboti, najprej kot kaplan, nato pa kot vikar namestnik. Od 1. oktobra 1955 pa vse 107 do danes skrbite kot župnik z vso gorečnostjo dobrega pastirja za župnijo Sv. Lovrenca na Dravskem polju. Vaše ime bo neizbrisno zapisano v letopise lovrenške župnije in v srca župljanov. Ob zlatomašnem jubileju sprejmite čestitke obeh podpisanih škofov, hkrati pa gorečo prošnjo: Naj vas Dobri Pastir še ohrani v svoji službi, da bi današnjemu svetu, ki je včasih vse preveč zazrt v zemeljsko stvarnost, klicali KVIŠKU SRCA.« 3. Martin Maroša, salezijanec, misijonar, duhovni pomočnik na Kapeli. Zlatomašni jubilej je obhajal 16. julija na Melincih, 26. novembra pa na Kapeli. Pred petdesetimi leti je svoje notranje razpoloženje opisal takole: »V teh trenutkih, ko stojim pred najpomembnejšim dogodkom, ki sploh more doleteti človeka v življenju, namreč pred sv. mašniškim posvečenjem, kipi iz mojega srca zahvala tistemu, ki me je poklical v svoj vinograd... Na dan prve sv. maše, ko se bo Jezus ob zvoku posvetilnih besed ponovno porodil v zibelki mojih posvečenih dlani, bom prosil milostnega Odrešenika, naj tisočero povrne vsem, ki so mi pripomogli, da sem postal duhovnik, predvsem staršem, bratom in sestram.« In kot hijacint naj se na njegovem zlatomašnem kelihu blešči še odlomek iz škofove čestitke: »Vaša življenjska pot je vodila iz rodnih Meli-nec v soboško gimnazijo, nato pa v Italijo in Čile. Tam ste končali srednjo šolo in bogoslovje ter v mestu Santiago bili posvečeni v duhovnika. Sledile so duhovniške misijonske službe: Punta Arenas, Santiago, kjer ste v predmestju ustanovili novo župnijo. Septembra 1974 ste se vrnili v domovino in delovali kot župnijski upravitelj v Sevnici, Zabukovju in Veržeju, kjer ste postali tudi župnik. Sedaj pa še zmeraj kot duhovni pomočnik pomagate v dušnem pastirstvu na Kapeli. Ob vaši novi maši so zapisali, da ste goreč božji služabnik, dober govornik, slaven glasbenik, poln požrtvovalne ljubezni do bližnjega, da si z vsem srcem prizadevate za duhovniško svetost, zato vas vsakdo spoštuje in ljubi (Novine, 26. novembra 1939, str. 2). Po petdesetih letih duhovniške službe lahko ugotovimo, da se član-kar ni zmotil, ko je zapisal prej navedene besede. Nove maše niste mogli obhajati v domovini, zato pa se vsi toliko bolj veselimo vašega zlatomašnega jubileja sredi tukajšnjih vaših vernikov, sobratov, sorodnikov in znancev.« 108 Ob stvarjenju — tako nam pove stara povest — so stali pred Bogom oljka, trta in čisto zlato. »Oljka, tvoje mesto bodi ob morski obali,« je rekel Gospod Bog. »Trta, razraščaj se po štajerskih goricah! Zlato, tvoje skrivališče pa bodi v Muri!« Mura skriva svoje zlato za zlatomašne jubileje... Toda prej morajo plavati na njej beli lokvanji, nove maše. Da teh ni več toliko kot nekoč, je kriva moja in morebiti tudi tvoja pomanjkljiva molitev. Prosite Gospoda žetve... Jože Smej Zlatomašni soneti - 1989 (z akrostihom) 1 Je Jozue voditelj Izraela, goreče se za svoje poteguje, jih varno vodi iz dežele tuje, utira pot skoz vojna si krdela. Res zmagal Jozue bi že docela, a hitro se večer napoveduje. Nenadno soncu reče, naj miruje, velika da lahko izpolni dela. Zastalo sonce na ukaz človeka le enkrat je v vsej naši zgodovini, a zlatomašnik dela to pol veka: telo Gospoda, sonce na višini, enako ga uboga, in razteka množina milosti se v solz dolini. 2 Veliko terja Bog od Abrahama: edinega daruje naj mu sina. Zabliska v zraku noža se ostrina, izpuli nož mu božja sila sama. Let šeststo nekrvava božja drama, obnavlja tu se v kraju Bogojina. Gospod je tu v podobah kruha, vina, gostitelj nadzemeljskega hrama. Usiha trta svetega Vrbana? Takisto polje več ne bo rodilo? Molče sameval bo pšenični klas? 109 A zlata maša od Boga nam dana na večje kaže mašnikov število, umesi spet v testo nam božji kvas. 3 Prihod moj v svet zrl prvi je Chicago, sicer pa k Muri so domov me dali, aleje vrb poljubljajo tu vali, lokvanji perejo si cvetje drago. Talent za pesem, petje, glasbo blago etapno v šolah so pospeševali registri orgel, njihove piščali, magnolijino mesto Santiago. Magnifikat, naj lepša serenada, akordi so preblažene Marije, razvnemajo dva tisoč nas že let. Ob zlati maši naj zapojem spet še enkrat Bogu, kot sem to zamlada: EXAUDI, SALVA NOS IN ILLA DIE! Beltinčar Patru Cirilu Zveru za 70-letnico in 50-letnico redovništva Kartuzija Zaslutil mir mladenič je v duši, srcu, napotil se za Mirom je po svetu — Pustil je za sabo dom, ravnino tam ob Muri — Pride pod Gorjance, pod Opatovo goro, levo, desno sadovnjaki in gorice po dolenjskem gričevju. Približal se je gozd zeleni na pobočjih strme gore, prikazal se je zid visoki, ki zakriva dom menihov tihih — Ob smrekah, tujah so zvoniki pod nebo kipeli — Ko je prestopil prag cerkveni, sprejeli so visoki ga oboki z loki, zadonelo petje je koralno pretresljivo, molitev in pojoča bratov in očetov belih slavila in hvalila Trojstvo sveto. 110 Mir boril se je z nemirom v celice samoti, spoznanje raslo je, zorelo v mladeničevem srcu — V bratskem občestvu zori značaj v moža, moli, služi, dela, se uči. Skoz preskušnje let krvavih pride do oltarja, ko v mesecu novembru v kapelici daruje prvo daritev vasi rodni — V skupnosti redovni skrb prevzame za življenje bratov, hiše: tam se vrste jablan, hrušek rdečijo, rumenijo, vinograd sosed samostana je v dolini, sokovi žlahtni slavni so po svetu. Skrb za vse to in živali, prezidave, dozidave — njemu je na ramah — Obnova cerkve petstoletne biser zdaj je domovini — 111 Kdo preštel bi pota, ki stori jih ves mladosten, da hiši pripomore k blagru! Romarjev, obiskovalcev trume, ki občudujejo spomenik ta naš edini, sprejemajo besedo radodarno, smehljaj njegov prijazni z željo: Bog Te živi! 112 Miroslav Slana — Miros V zvoniku otroštva V zenici šibkega srca hranim tvojo neizrekljivo ljubezen zeleni s trtinimi lasmi ozaljšani grič moj cekinasti zvonik s potrkavajočimi zvonovi ti ciborij škorčjega cvrkuta kako praznično si pozvanjal ko smo jedli velikonočno šunko kot kristusovo telo bogožerci mravljično sveti juriji — KAKO spokojno je v demonski zimi v naših jaslicah na zlati slami čebljal jezušček in na veliko mašo je marija vzela mojo koprnečo dušico v roke da je poškrlatela — BIL sem v nebesa vzet na zoreči hruški med sinicami — KAKO kako so orgle domačijstva orglale zahvalno pesem kravam in svinjska vrata na kraljevo bila so vhod v cesarsko palačo — SREDI zorečih žit sem bil kraljevič najbogatejši med črički in pikapolonicami v zreli gorični travi maziljen iz nje so cingljala semena — SAMO za hipec naj stopim v tisti zleni potrkavajoči zvonik otroštva tam sta bila oče in mati jožef in marija žuljevih rok pšenični klasi so se drobili pod ptičjimi kljuni kot hostije nad kelihi in zatoni z netopirjevim prhutom so bili znanilci novih srečnih juter — (Napisano 12. avgusta 1989 v piranskem zvoniku cerkve svetega Jurija) 113 Jakob Šešerko Pesmi PRVA BOŽIČNA NOČ . Betlehemski han se v zvezdni noči je umiril. Od votline blizu mesta v noč je nekdo kriknil. Želje davne so v utrip se božji spremenile, In nebo se k jaslim bornim je krotko sklonilo. Culi so pastirji tam ob čredah z ognja silo; Ne sluteč bili so priče nove zgodovine-. Angel jim oznanil vest je božje veličine. Naglo odhiteli so pastirji molit Dete. Od takrat so zvezde v zorah mnogih ugasnile, Čar noči božičnih vedno znova so odkrile. IGRA NARAVE Lostovice bliskoviti let širne dalje s tramom v hlevu zveže, ko še bel metulj pijan zalet komaj zvrtoglavi v cvetje sveže. Ko na tramu lastovičji rod že ostri si krila zaživela, strmo padel je metulj na prod, kruta ujma v smrt ga je zajela. HODIL SEM PO SEBI ISKANJE Brezsončni jesenski dan. Pločnik je s polepljenim, ovlaženim listjem nastlan. Smog se zažira v moj plašč; vem, nalašč. Pohojen deževnik se v krčih zvija; Spoznam se! In grem dalje... Ko mi je mati culo zavezala, šel sem po trati za srečo v svet. Vračam brez sreče se po asfaltu. Mati mi reče: — Fant, sreča si ti! — 114 PETDESETLETNICA KAJ BO BOTRA REKLA Teh petdeset let — človeku stopinje — kot potok listje jesensko — odnaša, spomine prinaša. Teh petdeset let — v vesolju utrip; človeku solza in cvetja splet — kot snop zrnje nasuje. Dorica je pridna punčka in je že velika zrasla, svojega ima že ljubčka, ki ga gleda srčno rada. Mucek mladi njen je ljubček, njemu križec svoj srebrni je obesila pod gobček na njegov kožušček črni. Na večer je v zarji zlati murnčke lovil pojoče in izgubil križec v travi —. Dorica zdaj bridko joče. BOMO PREŽIVELI? Dinozavri niso; kiti bijejo poslednji boj. Zredčene zveri so obsojene na smrt, v rezervate, cirkuse. Ribe kažejo bele trebuhe. Orle so zamenjali reaktivci. žuželke se zvijajo v pesticidih. Človek je preživel: potope, potrese, vojne, kuge; pobil zveri, postal zverina, smrti kima v zastrupljeno zemljo, v zastrupljeno vodo skozi zastrupljeni zrak. Stanislav Koštric Pesmi CVETOČE AKACIJE Z nadihom opojnosti kot živopisane plesalke v divji razigranosti slonijo tam na samem, da jih zamedijo roji neumirjenih čebel. V sveži senci z rosnimi očmi ves krvav lebdim; kdo sega mi v spočito dno, da nekdanjo žalost razbistri? Nekje je daleč pomendrana sled, kot dišeči cvet akacije sem neskončno žejen krhke in osamljene upornosti. 115 NASILNA UMIRJENOST S teboj sem podzavestna bolečina na dnu koprnenja z mislijo o tebi: vihrava in bujna. Tvoje sinje obličje odseva v svežem tolmunu odčaranosti. Tvoja dišeča toplina me obliva sredi krvave čarobnosti: »Pozabi moje vzkipele sledi!« NA PRVI POGLED Sproščene vrbe na rečnem obrežju v bohotnem zelenju. Krvavo spominjanje, z nekdanjo radostjo v prikritem oskrunjenju. »Osvaja me tvoj ostri, rjav pogled in jedrnata pokončnost na skrivnem.« POMLADNI DAN Dren pod svislimi cveti in se napenja v prezgodnjo odrešenost. Kakor, da so se usuli nekdanji spomini v prerano osamljenost. Na obzorju se je utrnila biserna solza in izkrvavela v umirjeno daljavo. »Tvoji bujni lasje in rajve oči še zmeraj prvinsko vznemirjajo posvečeni molk!« POTEM Ostala je samb bolečina, prikrita in zaklenjena v globini nezavednega. Ostal je le spomin, krvav in koprneč kot nedolžen jasmin. Daleč v preteklost je utonil tvoj nasmejani obraz, nespoznana in na tihem občudovana. 116 IP1 Moj dom Mamo travnike zelene pa poula, brege, ge naše nan njive bogato rode. Na brigaj gorice pa vinske kleti, v njij mlado pa staro se fse veseli. Tan doli kre njive, čuj, potok šumi, tan gori pa v lougi se ftica glasi. Iže so bejle, kre njij pa ceste, v oknaj korine pod njimi grede. Kak lepe so trate, gda trava cvete, šče zavec pa srna v njoj skrivleta se. Rad idenv gouščo grbanje iskat, na šumske čistine pa jagode brat. Odin v gorice, gde grozdje zori, vej v njij počinen se od svojij skrbi. Tou je moj dom, moj rodni kraj se sigdar, kak štrk, mo prišo nazaj. Rad gledan njive, gda žito zori, te mak pa modriš v njen me razveseli. Franc Puncer Iz nenapisanega dnevnika Pfersee, december 1944 Aufstehen, fertig machen — vstanite, pripravite se — se dere taboriščni starešina sredi noči. Na vseh koncih dolge lope ponavljajo za njim starešini barak (tako se še vedno imenujejo, čeprav že davno ne stanujemo več v barakah, ampak v veliki lopi, ki je prej služila kot garaža za protiletalske topove). V mestu tulijo sirene bližnjo zračno nevarnost. V trenutku sem buden. Predno zgrabim hlače, izvlečem izpod blazine grižljaj kruha, ki sem si ga sinoči pritrgal od ust, da bi ga použil ob jutranjem čaju. Kako je kruh dober tudi sredi noči. Bog ve. koliko je ura. Los, los — dajmo, dajmo kričijo sobni starešine (tudi ti so ohranili to ime čeprav že dolgo nismo več v baračnih sobah.) Letimo skozi vrata in se urejamo v vrste. Im Laufschritt marsch — v teku bežimo, psi lajajo, SS-arji priganjajo, tu in tam tudi s puškinimi kopiti. Za nas jim ni mar, zase se bojijo. Mi bi raje počakali na ležiščh, kar bo pa bo, če bi nas seveda vprašali. Vodstvo taborišča se gotovo tudi boji, da se ne bi jetniki ob mo 121 rebitnem zbombardiraniu Augsburga razleteli in ušli, si nasilno poiskali hrane in še kaj. Hitimo, ne vemo kam, gotovo ven iz mesta. Končno nas ustavijo na položni planoti, SS-arji in psi nas obkrožijo, sedite! se glasi pritajeno povelje. Z Ladom poiščeva »udoben« prostor. Hvala Bogu, da je na planoti zelo malo snega, ki ga z rokami odstraniva in se namestiva hrbet ob hrbet, da nama bo toplo. Nekaj časa gre, saj smo hiteli in se ogreli. Potem pa nas začne tresti. Kako ne? Neprespani, lačni in kako oblečeni! Ko sem bil kot dijak zaradi suma davice v bolnišnici, sem bil podobno oblečen: platnene hlače, bluza in še platneni plašček za zunaj postelje. Po temnem nebu nad mestom švigajo žarometi, v daljavi se sliši protiletalsko streljanje. Zdi se, da smo brez potrebe bežali, da je nevarnost že mimo. Zares, kmalu naznanijo sirene konec zračne nevarnosti. Zopet se čuje: aufstehen, zopet se urejamo v vrste, premraženi in zelo utrujeni se vračamo. Nihče ne pove koliko je ura. Bojimo se, da bo še samo malo spanja to noč. Pfersee, 24. december 1944 Sveti večer. Zadnji v taborišču. Tako si voščimo, sicer pa vemo in prav nič ne dvomimo, da je zadnji, morda tudi zadnji v življenju. To je že tretji sveti večer v mojem suženjstvu. Prvega sem obhajal leta 1942 v mariborski ječi pričakujoč, da me bodo na Štefanovo kot talca ustrelili. Lani smo ga v taborišču Haunstetten še kar lepo slavili. Takrat so še tudi poljski sotrpini peli božične pesmi in obujali lepe spomine. Letos so vsi taboriščniki razen slovenskih in seveda nemških kriminalcev do kraja izstradani in izčrpani. Tudi z Ladom zadnje čase uživava zmanjšane obroke iz zavojev, ker vse kaže, da je blizu čas, ko ne bodo več zmogli poti iz Savinjske doline do sem. Za božič imava še dobre reči, tudi orehovo potico. V podzavesti ob tem dejstvu čutim kakor greh, ko okrog sebe vidim tako lačne mlade ljudi. Da bi vsaj jutri na božič dobili kaj več in boljšega jesti. Midva bova jutri taboriščni kruh, margarino in juho odstopila dvema ali trem. Sveti večer. Ležim na smrdljivem ležišču, v duhu se skušam pridružiti domačim ob jaslicah. Navadno jih je v glavnem oblikovala sestra Mara, ona sedaj že četrti božič obhaja v izgnanstvu v Srbiji. Skoraj gotovo je letos jaslice postavila nečakinja Rozika. Njena mladost je kakor sonček v sicer težko prizadetem žalostnem domu. Skušam se jim torej v duhu pridružiti in prepevati božične pesmi. Vse, kolikor se jih spomnim, brundam zase komaj slišno: Noč božična sveta noč, Angel božji stopil je, Na pol noči grede potihnejo črede, Angelsko petje se čuje, pa ono: Božji nam je rojen Sin. Najlepšo: Sveta noč prihranim za zaključek. Pa ne gre: v grlu me stisne, solze mi zalivajo oči. V gosti množici sam, na smrdljivem ležišču, brezpomembna številka, obsojen na propad, tako daleč od doma, bolj lačen kakor sit, brez požirka pijače obhajam zadnjo sveto noč. Mama, brat, sestre, moji dragi župljani v štirih župnijah, ali se nocoj kaj spomnite, kako rad vas je imel vaš župnik? V grlu me stiska, solze tečejo, uživam v tej božični žalosti, ko se smilim samemu sebi. 122 Pfersee, 25. december 1944 Če o božiču ni snega, nekaj manjka, pravijo. Letos tega pomanjkanja ni. V tovarne danes nismo šli, pa je sestradanim žal, ker v tovarni dobimo dodatni »brotzeit«: rezinico kruha in ščepec margarine. V taborišču tega ni. Dali pa so nam opoldne »supe« z rezanci namesto s vsakdanjo peso, seveda niti približno tako gosto kakor v dobrih starih časih. Z Ladom sva svoj sklep izpolnila, samo poskusila sva juho, potem pa jo dala lačnim. Pfersee, 1. januar 1945 Slavimo novo leto, brez slavja seveda. Najožjim znancem in prijateljem v taborišču je treba seči v roko, pri tem pa oba čutiva strah pred usodnim in pošastnim letom 1945. Življenje ali smrt. In manus tuas Domine commendo spiritum meum — mi iz večernega brevirja pride na misel. Pfersee, januar 1945 Zdaj smo tam. Zavojev pošte ne sprejemamo več. Ob večernih zborih že nekaj dni zaman čakamo, da bi klicali številke onih, ki so jim zavoji prispeli. Poslali pa so mi pisemski zavojček: mali posušeni hlebček in polovico »kranjske«. Kako se mama in sestra Justi borita, da bi me ohranili živega. Ne samo meni, že ves čas skušata z zavoji pomagati tudi sestri Mari in še nekaterim v taboriščih. Ganjen se jima zahvaljujem v pismu. Pri vsej podrtiji, v kateri je sedaj rajh, smo smeli tudi v tem mesecu dvakrat poslati pismo domačim. Če ga le tudi dobijo? Pišem, da je sonce tukaj konec januarja že kar pomladansko in snega ni več. Upam, da bo tudi pri njih skoraj zakraljevala pomlad. Pri tem seveda mislim na konec vojne in svobodo. Nekdo je prinesel iz Dachaua grozljive novice. Že takrat, ko sem prvič prestopil vrata tega taborišča, sem z grozo bral na upravnem poslopju in barakah napise: »In Dachau herrscht Tifus« in »Eine Laus dein Tod« (V Dachauu vlada tifus, ena uš tvoja smrt). Sedaj se ta napoved uresničuje. V Dachauu je neomejeno zavladal tifus. Epidemija napreduje nezadržano, lakota in pomanjkljiva snaga ji botrujeta. Tisoči umirajo. Vsako jutro zmečejo naga mrtva trupla skozi vrata iz barak. V grozljivih pozah čakajo na taboriščni cesti, da jih grobarji zmečejo na voz in odpeljejo v krematorij. Ta posla ne zmore več, zato mrtve deloma pokopavajo v zunaj taborišča izkopane jarke. Tudi številni bolničarji v revirju so že pomrli od tifusa. Prej duhovnikom niso dovolili, da bi služili kot bolničarji, da ne bi bolnih versko oskrbovali za smrt, sedaj jih nagovarjajo, naj se prostovoljno javljajo za to službo. Žalostna vest se bliskovito širi po našem taborišču in ustvarja paniko. Saj vemo, da jih je tudi med nami že precej obolelo. Kakor da v Dachauu ni dovolj tifusarjev, še naše obolele pošiljajo tja umret. Strah nas je, če bo epidemija zavzela tudi naše taborišče. Kako tudi ne. Kaj pomaga, če si z Ladom in še nekaterimi vsako jutro in večer skrbno obiramo uši iz srajce, ko pa večina taboriščnikov zvečer onemoglo po 123 pada na ležišče in se zjutraj komaj še dvigne v novi dan. Nato se stisnjeni drug ob drugega vozarimo v živinskem vagonu na delo in uši se sprehajajo od »duše do duše«. Bedna bo ta smrt, zakaj me niso raje v Celju ustrelili, kakor je razsodil gestapovec Wiegele, mi pride spet in spet na misel. Pa samo za trenutek. V resnici pa se na vso moč, kolikor je še imam, borim, da bi preživel. Sedaj, ko gre h koncu, še tem bolj. Črna podpludba na sredincu desne roke je že skoro pri vrhu. Vzdržati je treba, konec je blizu. Pfersee, februar 1945 Boriti se za obstanek, vzdržati. Da, dokler še tudi želodec kaj dela, gre. Z Ladom imava še hlebček posušenega kruha, zavojček grozdnega sladkorja, malo soli, zavojček tobaka in približno četrt kilograma povo-jenega mesa v mehurju. To meso bova, kakor sva si skoraj pod prisego obljubila, ohranila za takrat, ko bo skrajna sila. To najino imovino nosiva v oprtaču vedno s seboj, tudi v tovarno, saj bi nama jo sicer takoj ukradli. Jaz imam v tovarni varno skrit še en zavojček tobaka, zanj Lado ne ve. Preveč strasten kadilec je. On sedaj v časopisni papir zavija in prižiga mahorko, jaz pa sem nehal kaditi. Bratje Poljaki in Rusi, sedaj si bomo hitro enaki. Verjetno je sicer v naših mišicah še kaj rezerve, ker smo doslej imeli dodatne obroke od doma, a ta bo ob mizerni taboriščni prehrani hitro skopnela. Nemški kriminalci so po večini na takih mestih, da si nekako »pomagajo«. Seveda na škodo nas vseh. V takem stanju nam tudi ljubezenska zgodba Marije Fischer in Ernesta Frese ne buri preveč domišljije. Oba sta delala v pisarni na našem oddelku 4A Zu tovarne. Ernest kot jetnik, Marija kot svobodna na-meščenka. Oba sta mlada in simpatična. Da sta se rada videla, če je le prilika nanesla, smo vedeli že prej. Sedaj, ko gre vse h koncu, se je zdelo Mariji primerno, da nekaj ukrene in Ernesta reši zase. Pravijo, da mu je vtihotapila civilne hlače in jopič in da je srečno pobegnil. Drugi trdijo, da sta oba v ječi. Eno je gotovo, da ju na oddelku več ne vidimo. Pfersee, 14. februar 1945 Nisem bil gotov, iz pogovora z vernim in pobožnim civilnim sodelavcem Reitingerjem pa sem dobil potrdilo, da je danes pepelnična sreda — začetek postnega časa. Velika noč Gospodovega vstajenja bo torej letos v nedeljo 1. aprila. To bo letos res postni čas. Vprašanje, če ga bom tako prenašal, da bo Bogu ljub? Najbrž ne. Gladovanje je najhujši bič v taborišču. Ko si do kraja sestradan, pride tudi vse drugo: tesnoba okrog srca, nimaš več poguma ustavljati se obupu, slabo moliš in v molitvi ne najdeš utehe, postajaš mrk in nedružaben, vsega naveličan, zrel za propast, podnevi in ponoči razmišljaš kako bi prišel do hrane, mučiš se z mislimi o jedeh, dobrih pa tudi komaj užitnih, kaj vse bi požrl, če bi le imel. Doma mama v svinjskem kotlu kuha repo za prašiče. Vonj po kuhani repi se plazi po dvorišču. Kako bi jo goltal. Iz pomij, ki jih vliva prašičem v korito, bi »ta gosto« polovil. Sedaj vem, zakaj se ruski 124 tovariši tako drenjajo h kotlu, da bi bili čimprej na vrsti. Ko to taboriščno juho posrebljem do zadnje kaplje, takrat se še z večjo silo oglasi poželjenje po hrani. Prijatelj Poljak, ki je prej kdaj dobil nekaj te »su-pe«, me zdaj razočarano ošine s pogledom. Oče naš, daj nam danes kruha. Da, kruha, ni treba salame zraven, samo kruha, tistega vojaškega, ki se na zunaj zdi kakor opeka in plesniv je, pa tako dober. Toliko, da ne bo v želodcu in trebuhu tiste praznote, da bom mogel misliti še na kaj drugega, ne samo na jed. Oče naš, ne vem več, kdaj sem použil zadnjo mrvico svete hostije. Ko bi še enkrat dobil obhajilo in umrl. Saj sem tudi duhovno do kraja sestradan. Povsem laiziran bi se temu reklo. Še opravljam vsakdanje očenaše in zdrave Marije zjutraj in zvečer, nič več pa v mislih ne mašujem, ne živim s cerkvenim letom. Prav redko si izprašujem vest. Ko se zmislim na morebitno smrt, se potolažim z ugotovitvijo, da sem v adventu »opravil« duhovne vaje. Kaj so naredili iz mene duhovnika božjega! Sedaj se tudi meni ne ljubi več zjutraj in zvečer pregledovati srajce in stiskati tiste trdožive uši. Vedno znova se moram prisiliti, da to še storim. Pfersee, 25. februar 1945 Skoraj neverjetno, da so nam dali papir in še smemo pisati domov. Mislim pa, da je to zadnje pismo. Moram jim nekaj lepega napisati. Kakor v prejšnjem pismu pišem tudi tokrat: pri nas je že skoro pomlad, toplo sonce in že dolgo brez snega. Upam, da bo tudi pri vas kmalu pomlad. Pfersee, marec 1945 Red in disciplina sta se vidno zamajala. SS-arja skoraj ne vidimo več hoditi med posteljami. Tudi oni, ki nas spremljajo in čuvajo na poti v tovarno, so po večini »humanejši« ali pa vsaj brezbrižnejši v službi. Tudi nimamo več samo nemških stražarjev, zadnje čase je med njimi nekaj Madžarov, kak Hrvat, nekateri tudi niso SS-arji ampak navadni vojaki. Bojijo se konca kakor mi, vzrok našega in njihovega strahu pa je različen. Nje je bodočnosti morda bolj strah ko nas. Ko bi bil režim v taborišču še tako strog in po prusovsko natančen kakor nekoč, bi gotovo že kak špijon prijavil Avstrijca Ota (Otto der letz-te mu pravimo). Velik propagator podonavske monarhije hodi po taborišču kot prerok. Ima sigurno poročila, kako se na primer taborišče Dachau polni z jetniki, ki jih SS umika iz severnih in vzhodnih taborišč, iz ozemlja, ki ga nemška vojska panično zapušča, generalštab je v razsulu, Hitler je do kraja zblaznel, visoki nemški oficirji se tajno pogajajo z Američani. Ko Oto sliši kako eksplozijo, pravi, da gredo mostovi na zapadni fronti v zrak. Radi ga poslušamo, pesimisti se delamo, kot da mu ne verjamemo, v resnici pa mislimo: kaj če je le res? Konec pa je blizu. Doslej so Američani prihajali v strnjeni vrsti z zračnimi ladjami. Te dni nam tovarno obletavajo njihovi lovci in z ma-šinco streljajo po nas. Ker je tovarna deloma porušena, je Rus, ki dela v skladišču pločevine, doživel, kako se je nekaj krogel odbilo na skladu 125 pločevine. Ko Lado to sliši, mi zašepeče: Franček, ali ne vidiš, da je treba čimprej na neki način zbežati, saj nas bodo sicer Američani pokončali. Jaz na to skomignem z rameni. Plah človek sem. Iz tovarne vsak čas bežimo v naše »jarke« ob gozdu. Kakor SS-arji zadnje čase menjavajo kožo, tako ob priliki bega brutalno priganjajo k naglici, da pridemo čimprej iz območja tovarne, ki je seveda cilj bombardiranja. Bojijo se za svoje zavoženo, ne naše življenje. Ubogi stari Rus. Noge se mu v nerodnem obuvalu zapletajo, z vsem životom se s skrajnimi silami zaganja, da bi sledil bežeči skupini. Los, los, se dere nad njim SS-ar. Pogledam ga in spoznam: to je tisti surovi z naprej štrlečim gornjim zobovjem. Že je zamahnil s puškinim kopitom po hrbtu ubogega starca. Esetaj emar, mi pride na misel Homerjev verz. Bo prišel dan? Bog, ali spiš? Zbudi se vendar. Pfersee, sredi marca 1945 Ta večer sem zelo ponižan sam pred seboj. Do kraja. Kako človek propade, niže ko žival. Ta nima pameti, vodi jo instinkt. Če človeka zapusti pamet, postane nestvor. Tako neumnost sem počel. Sedim v tovarni za delovno, mizo pozno popoldne in poslušam praznoto v želodcu in črevesju. Ko bi me vsaj trebuh bolel, da bi imel drugačen občutek. Vstanem in grem na stranišče. Tam je vodovodna pipa. Odprem jo in iz podstavljene peščice pijem, pijem. Še nekaj požirkov za drugačen občutek v trebuhu. Sedaj ga imam. Moj šef v tovarni Josef Mayer ne nosi več na suknjiču znaka Parte-igensse. Dedec se mi skoro smili. Trafikant po poklicu se je vdinjal NSDAP gotovo zato, da se je reševal fronte in bil nameščen v tovarni. Sedaj ve, da se takim slabo piše. Ostali civilni sodelavci v našem oddelku z menoj vred čakajo konca: stari dobri Reitinger, mali grbavi Leinin-ger, telesno šibki ves dober Andreas Reim. Najbolj zagoneten mi je Ludvik Ortner. Kolikor vem nima višje šole. Kako je mogel uspeti, da je mlad in zdrav postal nekako nepogrešljiv pri gradnji najnovejšega aviona Me 262 in se rešil uniforme? Zame ve, da sem duhovnik, spoštljivo se pogovarja z menoj, kadar je le prilika. Rekel bi, da me ima rad. Nima pa poguma, da bi mi dal košček kruha. Morda na tihem tudi računa, da bom kdaj rekel, če bo treba, dobro besedo zanj. Mirne vesti bi to storil. Delo v tovarni tudi v tem času teče naprej, čeprav vsi vemo, da to, kar zdaj proizvajamo, ne bo nikoli letelo po zraku. Prej bo konec. Pri vsej bednosti in poniglavosti tu in tam vendar premišljam o sebi in svoji bodočnosti pod premiso, da bom konec preživel in se vrnil v Slovenijo. Kakšen bo po vojni položaj slovenskega duhovnika v novem redu? Iz Ljubljane je prišlo pred nekaj meseci v našo podružnico Dachaua nekaj jetnikov, bivših nameščencev banke Slavije in Železniške direkcije. Menda so jih Nemci zaprli konec leta 1944. Ti so povedali o neenotnosti, ki vlada med Slovenci v Ljubljani, govorijo o »belih« in »rdečih« — skratka o bratomorni vojni. Kaj bo z našo domovino pod Triglavom, če obračunavajo med seboj? Kako bodo v takem stanju osvobodili Koroško in Trst? Jaz bi se pa tako rad vrnil v domovino, kjer bi sijalo toplo sonce medsebojne ljubezni in razumevanja, kjer bi tako lepo cvetele in duhtele rože v miru in sreči. 126 Lojze Kozar ml. Čeljusti in brila Vidim te, kako ležiš na mizi, v kotu moje sobe. Negibna si, brez življenja. Srce, če je v tem drobnem telescu sploh prostor zanj, miruje. Nekoč pa ni bilo tako. Nekoč... takrat je bila pomlad. Topla, polna sonca in sanj. Polna življenja. Takrat sva se prvič srečala. Tako slučajno, kakor se pač vse zgodi le slučajno, če ne veruješ v nekaj lepšega in bolj resničnega. Ne vem, morda si zašla, ali pa te je nekaj vodilo k meni. Tvoja prosojna krila so te prinesla skozi odprto okno v mojo sobo. Pristala si na bršljanovem listu. Gledal sem dvoje črnih lis na tvoji glavi in se čudil, kako moreš s tem sploh kaj videti. Toda, česar nisi videla, tisto si otipala z dvema rumenima tipalkama, ki sta raziskovali svet pred tvojo glavo. In tvoje tanke, rumene noge! Kako so se znale oprijemati listov, ko si začela plezati po mojem razvejanem bršljanu. Tvoj zadek, z rumenimi in črnimi progami, se je bleščal, kakor da bi bil iz najžlahtnejše kovine. Ne vem, kaj si našla na bršljanovem listju. Toda moralo je biti nekaj dobrega, okusnega. Čeljusti so se odpirale in zapirale. Kar naprej si grizla in se selila z lista na list. Nisi se naveličala. Ostala si pri meni do večera. Ko je sonce zahajalo, so te krila odnesla in zaželel sem ti srečen let. Prav vesel sem bil, ko si se zjutraj vrnila. Lotila si se svojega dela in šele prihajajoča noč te je vzela. Odtlej sem te čakal vsako jutro. Takoj, ko sem vstal, sem stopil k bršljanu in pogledal, če si se že vrnila. Tudi takrat, ko so bile noči še hladne, sem puščal okno odprto, da ti zjutraj ne bi bilo treba čakati, Morda bi celo pomislila, da si nezaželjena in bi odletela za vedno. Jaz sem pa želel ohranjati in poglabljati najino prijateljstvo. Ko sem zapuščal sobo, sem vedno stopil k tebi in ti si mi pomahala s tipalkami. Nekega jutra sem te zagledal na živo rdečem cvetu salvije. Imela si razprostrta krila, mahala si z njimi, vendar nisi poletela. Plezala si po cvetu in črne čeljusti so se odpirale in zapirale. Bila si nemirna, kakor da si zašla v neki tuj in prepovedan svet. »Zakaj si zapustila bršljanovo listje? Zakaj si krenila s svoje poti? Te je omamil rdeči cvet? Te je prevzela njegova lepota?« sem se spra- ševal. Sedel sem na tleh in gledal, kako si si s prednjim parom nog gladila hrbet in glavo. Nato si nogo dala med čeljusti in jo potegnila skozi ta primež. In spet se je začelo plezanje. Spustila si se navzdol po cvetu, ki se je zibal pod tvojo težo. Čakal sem, da boš poletela, vendar si oklevala, kakor da te je strah spustiti se v praznino.'Toda tam nisi mogla ostati, tam bi umrla. Cvet je bil lep, toda na njem ni bilo hrane. Končno si se odlepila od rdečega cveta in poletela naravnost na mojo glavo. Toda v laseh si se še težje znašla, zato si pobegnila na poševno okensko polico. V plitvo zarezo sem dal košček peciva. Hitro si ga našla in se zagrizla vanj. Res, pecivo je bilo okusno, sladko. Objela si ga z nogami, da bi lažje grizla. V svoji požrešnosti si pozabila paziti na oporo. Kar sem pričakoval, se je zgodilo. S koščkom peciva v objemu 127 si telebnila na tla. Padec te je streznil. Pustila si pecivo in poletela nazaj na okensko polico. Ozrla si se na levo in desno ter skozi odprto okno poletela v sončen dan. »Srečen let, draga osa,« sem ti zaželel, »in ne pusti se omamiti od cvetlic, pa tudi od sladkega življenja ne. Kajti oboje ti je v pogubo.« Tistega dne se nisi več vrnila. Zaman sem te čakal drugi, tretji in četrti dan. In še nekaj dolgih dni. »Le kje se potepaš?« sem se spraševal. »Te je sram pred menoj, ker si se dala zapeljati?« Bilo mi je žal, da sem te preizkušal, da sem pripomogel k tvojemu padcu. Vendar te nisem mogel priklicati. Ničesar nisem mogel storiti, le čakal sem lahko in ob odprtem oknu upal, da se vrneš. Čez nekaj dni sem te res zagledal na bršljanovem listu. Opravljala si svoje delo, ka,kor da se ni nič zgodilo. Zate je življenje mirno teklo dalje. Pozabil sem na tvojo kratko nezvestobo in še naprej puščal odprto okno, da si lahko nemoteno priletavala in odletavala. Vsako jutro sem zalival bršljan, da je poganjal nove poganjke, razvijal nove liste. Nekega jutra pa te ni bilo na zelenem listju. Pregledal sem vsak poganjek, vsak list, a tebe ni bilo. Pogledal sem salvijo, a tudi tja nisi zašla. Nekdaj živo rdeči cvetovi so zbledeli in se posušili. Ko sem se opoldne vrnil v sobo, sem te spet iskal, a zaman. »Si se mi spet izneverila? Si našla boljšo pašo? Si srečala koga, ki bolj skrbi zate?« Žalosten sem se usedel za mizo in ostrmel. Ležala si na zeleni mizni ploskvi in me čakala. Pa ne tako, kakor druge dni. Krila so bila zložena in se niso premikala. Rumene noge si zvila podse in nekdaj tako žive tipalke so mirovale. Prijel sem te in položil na dlan. Bila si negibna, mrtva. Prvič sem te tako držal na odprti dlani. Bila si brez teže, kakor da te ni. Le kaj ti je vzelo življenje? Sem slabo skrbel zate? Si omagala od starosti ali od bolezni? Te je uničil strup, ki si ga vsrkavala po poljih in po goricah? Ne vem. Vem le to, da si mrtva, da ne boš več plezala po bršljanovem listju, da te krila več ne bodo ponesla pod nebo. Kaj bom zdaj z bršljanom? Zakaj bi še spal pri odprtem oknu? Bršljan se je okrasil z mnogimi novimi listi in ti še vedno ležiš na mizi. Taka si kakor prvi dan, le tvoje telo je trdo, izsušeno. Le kadar te položim na dlan, se zazre vame dvoje črnih oči. Vidim te, kako ležiš na mizi, v kotu moje sobe. Vidim te, čeprav sem daleč od tebe. Vidim te, nebogljeno, ko sem se podal na temno, grešno pot. Sonce, ki je ves dan grelo zemljo, je že zašlo. Redki oblaki vse bolj temnijo. Iz gozdov okrog vasi leze mrak. Vesel sem ga. Me vsaj nihče ne bo videl in ne spraševal, kam sem namenjen. Vsak morilec mori skrito, v temi. Tudi jaz bom ta večer moril. Imam vse, kar je potrebno. V žepu so vžigalice, v plastični steklenici bencin in v rokah držim lopato. To je dovolj. Drugega ne potrebujem. Že sem zapustil vas. Hodim po cesti ob potoku. Nihče ne sluti na kakšno pot sem se podal, črički mi celo veselo godejo. Srne se mirno pasejo na travniku. Lučnik ne skrije svojih rumenih cvetov. In že sem na njivi, kjer smo dopoldne začeli kositi deteljo. Previdno stopam proti domu, ki so si ga zgradile ose. Čeprav je že pozen ve 128 čer, še vedno delajo. Iz luknje v zemlji nosijo grudice prsti. S tovorom v čeljustih plezajo iz podzemlja in se dvigajo pod nebo. Ne vidim, kje odvržejo svoj tovor. Vračajo se prazne. Uboge ose! Delate, kakor da bi živele sto let, pa boste že čez nekaj trenutkov mrtve. Zaman bo tudi ves vaš trud. Pa imam sploh pravico ubijati? Ničesar mi niste storile, tudi škode ne delate. Vsa vaša tragika je v tem, da ste izbrale napačen kraj. Če bi zgradile dom kje v gozdu ali na zapuščeni njivi, bi vas pustil pri miru. Tukaj pa bomo kosili deteljo in ve nas boste napadle. Morda bi se vam zdaj lahko izognili, toda gotovo nas boste napadle, ko bomo njivo preorali in tako uničili vaš dom. Zato vas moram zdaj ubiti. Zato sem prinesel lopato, pa bencin in vžigalice. Svoje delo moram temeljito opraviti. Zato pustite grudice prsti in se vse zberite v svojem nedograjenem domu. Pa saj me sploh ne poslušate! Preveč ste zaverovane v svoje delo. In vendar boste umrle. Morda ne vse. Morda bo kakšna ostala pri življenju, toda sama, brez doma, brez skupnosti bo kmalu propadla. In tudi zato se vam ne splača izletavati z grudicami v čeljustih. Na vse vas preži smrt. Niti ne zavedate se, da se sredi življenja sprehaja smrt. Imam veliko moč. Lahko vam ohranim življenje, lahko pa vas pahnem v smrt. Pa to tudi smem? Saj njiva ni moja, nisem jaz oblikoval teh bregov in dolin, nisem jaz nanosil prsti, nisem jaz zemlji dal rodovitnost. Da, res je, toda tudi ve, ose, tega niste storile. Čepim ob luknji iz katere izletavajo obložene ose in spomin splava daleč nazaj v čas, ko sva z očetom orala široko njivo Za bregom. Krave so bile že utrujene, kajti sonce je že z višave gledalo na veliko preorano ploskev. »Še dvakrat obrneva na glavičah pa greva domov,« je rekel oče in spet poprijel za plug, jaz pa sem s palico zamahnil nad hrbtoma, ki sta se napela in se premaknila. Kravi sta počasi premaknili noge in plug je obračal zemljo. Nenadoma je Liša poskočila in se s podvojeno močjo pognala naprej. »Beži vstran! Ose!« je zaklical oče. Vrgel je plug po tleh, skočil vstran in se vrgel na tla. Obraz je pritisnil na zorano zemljo in si ga ob straneh pokril z rokami. Za seboj sem slišal razjarjeno brenčanje in tekel za kravama, ki sta se ustavile šele na koncu njive. Ves zasopel sem se ozrl nazaj. Oče je še vedno ležal na tleh, z obrazom na zemlji. Počakal je, da so se najbolj napadalne ose umaknile nazaj k izoranemu gnezdu. Nato je vstal in hitro prišel za menoj. »Ah, kako so me zdelale,« je dahnil in si z dlanjo gladil lice. Toda ni se jezil, ni preklinjal. Jaz pa sem imel polne oči solz, pa še po licih, so tekle in kapljale na svežo zemljo. Gledal sem očetov trpeči obraz in čutil njegovo bolečino. V tistem trenutku bi pobil vse ose. Če bi bilo v moji moči, bi storil, da jih sploh nikoli ne bi bilo. Pospravila sva plug in se odpravila domov. Oče je doma po licih, po čelu, po vratu in po rokah naštel dvanajst pikov. Ko so čez nekaj dni bolečine ponehale, je rekel: »Branile so svoj dom. Kdo bi jim zameril.« 129 To je bilo nekoč. Od takrat do danes sem sklepal prijateljstva z ljudmi, z rožami, s ptiči, z oblaki, z zemljo, pa tudi z osami. Nocoj, ko opazujem ose, ki si gradijo dom, vem da niso hudobne, če pikajo, ampak le branijo svoj dom in sebe. Kaj torej, naj vam ohranim življenje, ali naj prikličem smrt? Srce vzklika: življenje: Toda roka seže po steklenici in že bencin klokoče skozi grlo. Smrdljiva smrtonosna tekočina se razliva po zemlji, zaliva osji dom. In roka ze poišče škatlico vžigalic V rahli temi zažari majhen plamenček. Nato poleti proti tlom. Preden doseže tla, se že zabliska in velik plamen šviga kvišku. Zdaj je vsa dolina še bolj temna, gozdovi na obeh pobočjih še bolj črni. Le tam, kjer plamen liže zemljo in sili navzgor, je svetlo. Toda ogenj ugaša, ker mu zmanjkuje hrane in tema vse bolj uspešno prodira iz gozda. Lopato zapičim v zemljo in nekdanji dom postane razvalina. Pokopališče. V domu ni preživela niti ena osa. Nekaj se jih je vrnilo s poti in te se nemirno spreletavajo nad razvalinami. Tukaj nimate več ničesar, pojdite v božjem miru! In tudi jaz grem. V temi se vračam proti domu. In spet te vidim, moja mrtva osa, kako ležiš na mizi, v kotu moje sobe. Ne, to ni bilo maščevanje. Bil je le tok življenja, ki ga je za trenutek zmotila smrt. Kajti tudi smrt je vključena v neustavljivi tok življenja. Tok življenja teče, teče. Presenečen stojim ob svojem bršljanu. Po zelenih listih plezata dve osi, mahata s krili, črne tipalke raziskujejo svet pred seboj in čeljusti neprestano grizejo. Prileti še ena in še ena. Prosojna krila jih nosijo skozi zmeraj odprto okno. Bršljanovo listje je dobro, gostoljubno. Ose se veselo pasejo. Ko pa se jim malo približam, se hitro umaknejo in zletijo skozi okno. Žalosten sem in za njimi pošiljam vprašanje: »Prijateljice moje, le zakaj bežite od mene?« Stanislav Koštric Senca široke reke Skrivnostno je Markec stekel po strmem pobočju. Najrajši bi se izgubil nekam daleč in se skril pred nenadno odločitvijo. »Tisti moški z velikimi črnimi brki!« je nedolžno pomislil. Zmeraj ga je prav grdo pogledal. Le oči je obračal po mami. Zato se ga je Markec zares bal. Sedaj je njegov drugi oče. Svojega pravega očeta se je zelo malo spominjal. Ostal mu je v spominu le kot bleda slutnja. Naslonil se je na deblo košate bukve in bridko zahlipal. Pred njim se je odstrl dan očetovega pogreba. Domači so kakor pijani tavali po hiši. Samo opazoval jih je. Ni razumel črnine, v katero je bila odeta mama. Tudi starejša sestra je bila v temni obleki kakor vsiljiva prikazen. »Markec, poglej še zadnjič očeta!« ga je peljala mama k odprti krsti. Upiral se ji je. Strah ga je bilo. »Kakšen otrok?« je zavzdihnila mama in ga porinila do krste. Markec je jokal in mižal samo, da ne bi videl voščenega, očetovega obraza. Zaprepaščena mati ga je odvlekla v kuhinjo. 130 Zdaj je bil v globeli sam. Kakor neustavljiv plaz se je nanj usulo novo, usodno dejanje. V borni hiši so z naglico: pospravljali vse. Mudilo se jim je v dolino k široki reki, ki se umazano naslaja v svojem počasnem odtekanju. Ušel jim je. Ne bodo ga našli. On ostane tukaj ob dišečem gozdu in z vrha hriba bo lahko gledal široko reko in nasprotno stran, kolikor bo hotel. »A tukaj se potikaš?« ga je presenetila sestra. Skušal ji je uiti, toda sosedova fanta sta ga že krepko držala. Upiral se jima je, vendar zaman. Kakor zasačena divjad jima je moral slediti. »Spodaj v globeli je bil,« je pozdravila sestra, ko so vstopili v opu-stošeno hišo. Očim je molče pristopil in mu prisolil mastno zaušnico. Markec je zaškrtal z zobmi in vzdihnil. V njem je naraščal bes in klic po maščevanju. »To so tvoje stvari,« je postavila mama pred njega star, oguljen kovček. »Gremo!« je zapovedal očim in prvi stopil na cesto. Markec se je ozrl nazaj. Na oknih in vratih so bile pribite deske. Njihov dom je postal zapuščen. Očim si je ponosno ogledoval majhen nasad jablan in hrušk. Ko je prišel v drugi vrsti do konca, je ostrmel. »To je gotovo naredil smrkavec,« se je sklonil k porezani hruški. »Pretepem ga kot psa!« se je razjezil. Zagledal ga je pri hlevu ter divje zavpil: »Zakaj si porezal hruško?« Markec je molčal. »Ti že pokažem pankrt!« se mu je približal. Markec se je za hip obotavljal, nato pa se je pognal skozi nasad k reki. »Če ne prej, te zvečer dobim, toda takrat se pripravi,« je kričal za njim. Na rečnem obrežju se je udobno zleknil v travo. Vrniti se ne sme. Očim ga bo pričakal tudi pozno v noč z obljubljenimi udarci. Ne preostane mu nič drugega, kot da se zateče v prejšnji dom, vendar ima še dovolj časa. Pogledal je v umito popoldansko nebo in olajšano zaspal. Prebudil se je v mraku. Čez najbližji most je predaleč. Potem se je spomnil, kako so pripovedovali, da reka nasproti pečinam ni globoka in se jo z lahkoto da preplavati. Previdno se je spustil z obrežja in zaplaval na sredo reke. Dolge, povešene sence so se vlekle čez gladino. Kakor da so vstale vse zlobne prikazni iz pravljic, ki jih je sploh kdaj slišal. Pečine so se mu zazdele neskončno daleč. Jemalo mu je sapo. Težko je dihal. Moči so mu pešale. Rečni tok ga je nesel preveč niže. Tam je reka globlja s prikritimi vrtinci. Prepustil se je toku. Vroča slast ga je zaobjela; Čudovita dežela se mu je na stežaj odprla s toplim domom. Oče ga je pričakoval z nasmejanim obrazom. Mama je bila tako prijazna kot še nikoli. Sestra se mu je v beli obleki nasmihala kot očarljiva nevesta. Polnjenih čokoladnih bonbonov je imel na pretek. »Kako je lepo,« se je odčarano zastrmel v pečine. Tedaj so ga rečni vrtinci zanesli še bolj niže. Počasi je tonil v globino, začaran od daljne dežele. 131 Spodaj pri mostu pod gradom na skali je lunina svetloba obsijala naplavljeno, deško truplo in zastrašujoča senca široke reke se je razprostrla do bližnjega pokopališča, ko je v zvoniku odbilo polnoč. Lojze Kozar Oslek in volek Božični prizor Prizorišče: v sredini žive jaslice (Jezušček je lahko lutka), Marija z Jezusom, ob njima Jožef, zadaj pastirji: stari, srednjih let, mladi in čisto majhni, vsi se drenjajo in občudujejo božje Dete na slami. Igro lahko izvedemo na več načinov: igralci so našemljene živali, igralci držijo v rokah napis igrane živali ali pa sliko, igralce lahko nekdo napoveduje: Zdaj nastopi... Osebe: Napovedovalec in dva angela.. Živali: lev, žirafa, zajec, lisica, slon, opica, srna, volk, medved, zebra, oslek, volek. Napovedovalec: V kratkem prizoru z naslovom Oslek in volek nastopajo živali, ki imajo iste napake in slabosti kakor ljudje. Mogoče bomo v tej ali oni živali spoznali tudi sebe, saj hoče biti igra ogledalo naših napak in slabosti. Če hočemo biti blizu Jezusu v jaslicah, se potrudimo, da se jih iznebimo. Pesem: (Vse ljudstvo poje znano božično pesem, medtem prideta na. prizorišče oba angela s trobento ali fanfaro). Prvi angel: Prišli ste v Betlehem, sestre in bratje. Približali ste se božjemu Detetu in vsak je prinesel svoj dar, kakor so ga prinesli pastirji. Drugi angel: Prinesli ste svoje molitve, svojo ljubezen malemu Jezusu, svoje bridkosti in svoje delo. Prinesli ste mu v dar svojo pot, nekateri dolgo, naporno. Prinesli ste mu svojo komodnost, ko bi zdaj lahko spali v topli postelji. Prvi angel: Tako lepo smo zdaj vsi zbrani ob jaslicah. Toda meni se pa le zdi, da nekaj manjka. Drugi angel: Kaj naj bi manjkalo? Saj so navzoče zvezde nad nami; Jezusu cvetejo vse rože sveta, vsa drevesa k njemu stezajo veje, vsako zrnce peska se svetlika njemu v čast. Kaj naj bi še manjkalo? Prvi angel: Kje pa so živali? Praviš zvezde, praviš rože, drevesa in pesek. Vse to je tam, kjer je in ne more bliže priti, živali bi lahko prišle, saj imajo noge. Drugi angel: Če bi prišle vse živali, bi nastala taka gneča, da bi vse pomendrale. To že ni mogoče. Prvi angel: To je res. Toda saj ni treba, da bi prišle vse živali čisto blizu. Pride naj samo ena, ali največ dve, ki bodo zastopale in predstavljale vse druge. 132 Drugi angel: To je pametna misel. Skličiva nekatere najbolj znane. Oba angela: (trobita na trobento) — trara, trara, trara. Kličemo zastopnike živali, da pridejo k jaslicam. Za vsako udeleženko ali udeleženca bo največja čast, če bo določen za stražo pri malem Jezusu. Kličeva najbolj znane živali: leva, žirafo, zajca, lisico, slona, opico, srno, zebro, volka in medveda. Po eden vsake vrste naj se postavi sem. Pozvane živali pridejo in se razporedijo tako, da ne ovirajo pogleda na jaslice. Prvi angel: Hvala, drage živali! Vse ste lepo zbrane. Zdaj pa moramo izbrati izmed vas dva zastopnika, ki bosta Jezusu za stražo. Zavedajte se, da je to največja čast za vsakega, ki bo tako srečen, da bo najbliže Jezusu. Lev: (malo zarjove) Mislim, da tu ni kaj izbirati. O meni vsi pravijo, celo ljudje, da sem kralj živali. In to v resnici sem. Torej mi pripada prvo mesto. Sem najmočnejši in najbolj pogumen, če bom jaz za stražo, si ne bo nihče upal blizu. Prvi angel: Saj prav to nam hodi narobe. Kdo bi še upal k jaslicam, če boš ti na straži? Drugi angel: In preveč si zadovoljen sam s seboj: dragi lev. Ti vidiš samo svojo moč, svoj pogum. Kaj pa krivice, ki jih delaš? Kaj pa strah, ki ga zbujaš pri živalih? Je to res občudovanja vredno? Prvi angel: Žal mi je, toda lev menda res ne pride v poštev. Kaj pravite druge živali? Živali (naglo druga za drugo): Krut je. Nasilen. Jaz se ga tako bojim. Večkrat je krivičen. Preveč samopašen. Samo on ima vedno prav. Drugi angel: Odločeno. Lev ne pride v poštev. Žirafa: Sem takoj rekla, da ne pride v poštev. Poglejte moj dolgi vrat. Sovražnika opazim že kilometre daleč. Sem naravnost ustvarjena za stražo. Sicer pa kdo naj bo izbran, če ne jaz? Kdo pa se lahko po velikosti meri z menoj? Prvi angel: Ej dolgovrata žirafa, ti pa nikakor nisi skromna. Ti pa ne gledaš zviška vsega samo zato, ker imaš dolg vrat, ampak zato, ker imaš ošabno srce. Kaj pravite, živali? Živali: Žirafa je naduta. Ohola. Zaničuje nas. Ni za stražo. Zajec: (se kar naprej prestrašeno ozira in je ves napet) Jaz bi, jaz bi, jaz bi, zelo rad bi bil stražar. Sem vedno buden. Še ko spim, imam oči odprte, ušesa pa še bolj. Jaz bi vse videl in slišal, če bi se kdo s hudobnim namenom bližal, bližal Jezusu. Drugi angel: Lepo od tebe, dragi zajček, da si se ponudil. Samo pomisleke imam. Dobro. Ti bi lepo gledal, lepo poslušal, toda kaj bi storil, če bi opazil, da se bliža hudobni Herod? Zajček: Hudobni Herod? Hudobni, zelo hudobni, huj, huj ... (trepeta). Drugi angel: Da, Herod. Kaj bi storil? Zajček: Jaz bi, jaz bi... Moram po pravici povedati? Drugi angel: Seveda. Po pravici. 133 Zajček: Po pravici, seveda. Po pravici bi zbežal, takoj bi zbežal. Živali: (se mu dobrohotno smejejo) Zajček, zajček. Kako trepeče. Boji se. Zbežal bi. Lisica: Ne razumem, zakaj se tak sploh ponuja, saj nima nobene sposobnosti za stražarja. Z menoj je drugače. Nisem močna kot lev, toda močna sem dovolj. Nisem visoka kot žirafa, sem pa zato z vsemi prijazna. Sovražnika spoznam že oddaleč in če bi bila določena za stražo, bi znala malemu Jezusu prinesti tudi kakšnega malega zajčka ali pa kakšno drobno pišče. Tako bi bila dvakrat na korist. Sicer pa če povem, kar mislim: Jaz sem zvita in kakor nalašča za to, da pazim na take male kakor je Jezus v jaslicah. Prvi angel: Malo prej pa si nekaj rekla o zajčkih in malem piščetu. Kaj pa tisto? Lisica: Pa to sem samo tako rekla. Rekla sem na primer, če bi... Živali: Lisica laže. Grdo laže. Hinavka. Misli eno, govori drugo. Slon: Mir, živali, mir! Za prazen nič se razburjate. Rajši določite za stražarja mene. Miroljuben sem. Nikomur ne storim nič žalega. Dokler me ne razdraži, seveda. Znam dobro teči, tudi močno zatrobiti. Lahko pa tudi vso sveto družino nesem na svojem hrbtu, kamorkoli bi hotela potovati. Drugi angel: Res nimamo nič proti tebi, dragi močni, dobrodušni slon. Toda prevelik si, predebel. Če boš ti šel v betlehemski hlev, bodo vsi drugi morali zunaj ostati. Saj razumeš, dragi slon. Slon: (žalostno kima z glavo in otresa z velikimi uhlji). Živali: Oprosti, slon. Saj nisi sam kriv. Angel ima prav. Opica: (se neprestano spakuje in dela norčije) Jaz bom najboljša pri Jezusu. Take norčije bom delala, da se bo neprestano smejal in se bo sploh pozabil jokati. Kaj imate proti meni? No? Zahtevam, da me izvolite. Prvi angel: S silo ne dosežeš nič. Tu ima vsak pravico, da pove, kar misli. Povejte, živali, kaj je z opico? Živali: Saj nikoli ne veš, kaj misli zares in kdaj se norčuje. Vedno se samo spakuje. Iz vseh se dela norca. Zasmehuje. Prvi angel: Ne, opica, malo več resnosti pa je že treba pri Jezusu. Žal ne prideš v poštev. Srna: Ali ni smešno, če se taki, kakor je opica, ponujajo? Pri Jezusu mora vendar biti nekdo, ki je lep, eleganten, uglajenega vedenja. Ko sem se danes zjutraj gledala v potoku, sem si rekla, da sem zares lepa. Znam biti zelo vljudna in prijazna. In imam tako lep rjav kožušček. In moje bistre oči... Drugi angel: Nehaj, srnica, drugače se bomo še zaljubili vate. Res je. Na zunaj si lepa. V srcu pa imaš veliko packo: druge preziraš, ker misliš, da si lepša od njih. Jezus je najlepši otrok. Mogoče tudi na zunaj, toda to ni važno. Najlepši je po svojem ljubečem srcu. Lep je tisti, ki je dober. Zapomni si to. On se ne povzdiguje, ampak hoče druge povzdigniti. Ti pa... 134 Srna: (pohlevno) Žal mi je, da nisem tako dobra. Prvi angel: Kaj pravite živali o srni? Živali: Zdaj še ne. Mogoče drugič, ko bo bolj ponižna. Lepa je na zunaj, ko bo lepa tudi v srcu. Volk: (po tihem zavija) Vi drugi lahko kar greste. Jaz sem rojen stražar. Raztrgam vsakega, ki se mi približa. Skočim mu za vrat in mu ga pregriznem. Drugi angel: Strašen si, volk, toda za stražarja nisi. Tako si nagel, da sploh ne bi premislil, ali se ti bliža prijatelj ali sovražnik. Sicer pa naj odločijo živali. Živali: Ne volka! Grabežljiv je. Neusmiljen. Krvoločen. Hudoben. Prvi angel: Škoda, brat volk, toda prej se boš moral spokoriti, kakor tisti gubijski volk, ki ga je spreobrnil sveti Frančišek. Medved: Hm, hm, hm! Ali ni nekje rečeno: Zadnji bodo prvi? In to sem jaz. Na vrsto sem prišel zadnji, zato bom zdaj prvi in mislim, da ne more nihče imeti nič proti temu. Drugi angel: Tako preprosto pa to spet ni, dragi medved. Ni važno prvi ali zadnji, ampak sposoben moraš biti. Medved: To pa sem. Sposoben pa gotovo. Sem dobre volje, sem močan, sem prijazen ... Živali: (vse v en glas) Sladkosneden. Prvi angel: Saj res, medved, kaj pa tvoja sladkosnednost? Kaj bi bilo, če bi v bližini imeli recimo kakšen panj poln medu? Medved: A je? Je res kje v bližini? Panj poln medu? (se oblizuje). Prvi angel: Mogoče. Kaj bi storil? Bi pustil stražo in šel po med: Medved: Šel bi. Zares bi šel. Še Jezusu bi ga prinesel, sladkega, mm. Prvi angel: Kaj praviš ti, brat angel? Drugi angel: Pravim, da tudi medved ni za to čast. Prvi angel: Zdaj smo pa v hudi zadregi. Nobena izmed navzočih živali ni prestala preskušnje. (Ljudem) Ste za to, da še malo pogledamo okrog sebe? (od daleč se sliši: la, ia; muu, muu) Kaj pa je to? Glej, glej, tam na njivi pa sta dve živali, ki vlečeta plug. Ste za to, da ju pokličemo sem? Vsi: Smo. Naj prideta. Drugi angel: Kako pa pravite tema dvema, ki delata na njivi? Živali: To sta oslek in volek. Prvi angel: Hej vidva, oslek, volek, pridita sem! Oslek in volek: (prideta vsa zadihana). Oslek: Klicali ste naju. Hitro povejte, kaj bi radi. Morava nazaj na njivo, do večera mora biti zorana. Volek: (se ozira okrog in vsako žival opazuje) Zakaj neki naju kličete v to gosposko družbo? Saj ne spadava sem. Prvi angel: Zakaj v gosposko družbo? Zakaj bi bile živali gosposka družba? Razloži nam to, volek. 135 Volek: Zakaj gosposka družba? Saj razen naju dveh ni tu nobene delovne živali. Nobena izmed teh nič koristnega ne dela. Oslek: Jaz sploh ne vem, zakaj so. Zakaj živijo. Živali: To je pa od sile! Ne ve, zakaj sploh živimo! To je žalitev! Naj se opraviči! Srna: Jaz sem na svetu zato, da je svet lepši, ker sem... (se prekine). Opica: Če mene ne bi bilo, komu bi se otroci smejali. Volk: Tudi jaz nisem kar tako. Pobiram, seveda, pobiram onemogle. Lev: Jaz pa kraljujem. Nad vsemi. Seveda vladam po pravici in ne kakor kakšni slabi vladarji tega sveta. Zajec: Jaz pa neprestano tekam in me je povsod dovolj: na polju, v gozdu, samo v vodo ne hodim. Je zame premehka in premokra. Zebra: Prej se nisem hotela niti oglasiti, ko ste izbirali stražo, zdaj pa lahko rečem, da sem najkoristnejša med vsemi. (Slovesno) Jaz varujem ljudi, ko hodijo prek ceste. Živali: Tisto ni zebra, tisto so samo črte. Ti pa si žival. Nas imaš za norca?! Lisica: Ti in zebra na cesti, sta si samo toliko v sorodu kakor jaz pa goba lisička. Kaj se le delaš važno! He, he, he. Zebra: Vsi ljudje pravijo, da je tisto na cesti zebra in jaz sem tudi zebra. Kaj imate proti temu? Žirafa: Pustite jo, ubogo zebro, saj ničesar ne razume. Na cesti je narisan samo njen kožuh, ona pa misli, da je tudi sama v tem kožuhu. Zajec: Se nič ne bojiš, zebra, da bi te ljudje živo pohodili? Prvi angel: Pustimo norčije: Imamo važnejši opravek. Najprej mislim, da sta oslek in volek šla nekoliko predaleč in sta se drugim živalim zamerila. Kaj če bi se vidva lepo opravičila, da ne bi bilo nobene zamere med nami. Oslek: Jaz sem navadno, tako pravijo drugi, nekoliko trmast, toda zdaj se rad opravičim. Prosim, drage živali, oprostite! Volek: Meni se je opravičiti še lažje. Sem samo neuki vol, ki hitro pove kaj narobe. Če je bilo kaj narobe, prosim, oprostite! Drugi angel: Zdaj pa je zares vse v redu. Kaj ne, brat angel? Zdaj bi pa rad nekaj predlagal. Glejte, drage živali, ve vse ste potrebne na svetu, vsaka na svoj način: ene zato, da je svet lepši, druge zato, da je veselejši. Tu med nami pa sta dve živali, ki nista samo zato, da bi bili Bogu in ljudem samo v veselje, ampak sta zato na svetu, ker ju ljudje zelo potrebujejo: Zato pa delata od jutra do večera. Zdaj vlečeta voz, potem ju vprežejo pred plug, potem pred brano in tako opravljata najtežje delo, ki ga človek sam ne bi zmogel. Se vam ne zdi, da bi bilo lepo in pravično, če bi ju za njuno pridnost nagradili s tem, da bi bila najbliže Jezusu v jaslicah. Kaj pravite k temu? Živali: (Imajo roke pripravljene za ploskanje, vendar se obotavljajo in gledajo leva). 136 Lev: (zarenči) Kot kralj bi rekel, da sta oslek in volek tega vredna. Živali: (veselo zaploskajo) Tako je! Živijo oslek in volek! Zaslužila sta. Pojdita k jaslicam! Oslek: Toda jaz nisem dovolj izobražen. Kako naj se obnašam pri jaslicah? Volek: Neroden sem in nisem za tako sveto družbo. Kaj naj tam delava? Drugi angel: Nič ne bosta delala. Samo stojta tam, lahko tudi ležita, samo močno dihajta, da bo malemu Jezusu toplo od vajine sape. Oslek in volek: To pa lahko. Sape imava vedno dovolj, zlasti kadar nisva vprežena. (gresta k jaslicam z desne in leve). Živali: (Nekoliko v skrbeh) Kaj pa mi? Ne smemo bliže k Jezusu? Samo malo naj se pomaknemo bliže, samo nekaj korakov. Prvi angel: Poslušajte drage živali. Vsi bomo šli k Jezusu in Jezus nas bo blagoslovil. Vse življenje ne pozabimo, da se nas je nevidno dotaknila njegova roka in da se je predvsem dotaknila našega srca, ki naj bo dobro, pošteno, pravično in sveto. Zdaj bomo šli po vrsti pred njega, potem se bomo pa razšli vsak na svoj kraj. Samo oslek in volek bosta ostala pri njem. Zastopala pa bosta vse domače in vse gozdne živali. Ste zadovoljne? Živali: Smo zadovoljne, samo da Jezusa enkrat čisto od blizu vidimo. Oba angela: (urejata vrsto, ki se počasi pomika k jaslicam, kjer se vsak globoko in počasi prikloni, potem se drug za drugim umaknejo v ozadje, med tem množica v cerkvi poje božično pesem). Valter Dermota Klopotci Vsak vinograd in s tem vsak vinogradnik v Slovenskih goricah, ki da kaj na svojo čast mora imeti svoj klopotec. Klopotec je naprava ali če hočete tudi stroj, ki proizvaja ropote. Ropot pa je s svoje strani glas s čisto posebnim zvokom in nepredvidljivimi ter celo neslutenimi učinki. Ko sem si leta 1968 v Cambridgeju na Angleškem ogledoval znamenitosti tega starodavnega univerzitetnega mesta, sem v ne čisto nepomembni ulici naletel na vinoteko, ali prodajalno vina, kjer so prodajali samo ljutomerska vina. Da ljutomerska vina! Vstopil sem v trgovino in vprašal, »je ta Ljutomer v Sloveniji v Jugoslaviji«, »Da« se je glasil odgovor »Ljutomer, bolje rečeno Jeruzalem, v Sloveniji, v Jugoslaviji«. To mi je dalo misliti. Univerzitetno mesto Cambridge, kjer se proizvajajo svetovno znani učenjaki, uporablja za dozorevanje svojih najboljših učencev, po vsem videzu svetovno znani Jeruzalemčan. Kvaliteta v mišljenju predpostavlja kvaliteto v vinu! Kaj pomaga Jeruzalemčanu do tako visoke kvalitete. Enološki priročniki, ki znanstveno obravnavajo pridelovanje in gojenje vina pravijo, da je kakovost vina odvisna od sorte trte, od tal, lege vinograda in od zračnih tokov. Lega vinograda pomeni predvsem količino in kakovost sočnega obsevanja. Če bi ta merila navedel na francoska, italijan 137 ska, španska in druga vina potem bi ta vina zdaleč prekosila naš dragi Jeruzalem. Torej je moralo biti nekaj drugega in sicer takega, česar drugi proizvajalci nimajo in ne poznajo. To morajo biti klopotci. Jurjevški župnik Franc Štuhec, odličen dušni pastir in prav tako odličen vinogradnik, je upravljal dva vinograda, enega v Rožičkem vrhu drugega pa v Sovjaku. Kot umen vinogradnik je postavil v vsak vinograd svoj klopotec. Klopotca sta bila narejena po zahtevah in značilnostih vinskih sort. Sovjaški vinograd je imel nalogo, da je proizvajal čim več vina, medtem ko je rožičkovrški vinograd moral skrbeti za kakovost, roditi je moral vrhunsko vino. In tu nam pride v pojasnilo luč v kurnikih. Umen kurjerejec pusti v kurniku goreti noč in dan luč. Luč namreč daje kuram občutje delavoljnosti in to občutje vpliva na izločanje ustreznih hormonov, ti pa od svoje strani uravnavajo proizvodnjo jajc. Tako se zdi, da imajo prav vinski izvedenci, stari očanci, ki trdijo, naslanjajoč se na modrost očancev, od katerih so oni prejeli to sporočilo, da kakovost glasu klopotca vpliva na dozorevanje grozdja. Pri klopotcu so za pogon celotnega ogredja pomembne veternice, ki so lahko poliubno široke in ustrezno dolge, pač glede na moč vetra, ki jih poganja. Pa to ne vpliva na. kakovost glasu. Za glas so pemembni, kot je to v prleški govorici izraženo »macleki« ali kladivca in deska, na katero udarjajo. Deska iz bukovine naj bi spodbudno vplivala na dozore-vanie rizlinga, jesenovina naj bi proizvaiala glas, ki na poseben način spodbuja poščip, hrastovina pa bi bila odgovorna za glas, ki budi rani-no. To velia za deske Podobno pa tudi maclek iz brezovega, jesenovega lesa ob hrastovo ali bukovo ali jesenovo desko proizvede svoj zvok. Umni vinogradnik naj bi dobro razmislil o sortah trte, ki jo goji v svoiem vinogradu in pri tem upošteval poudarek na kakovosti ali ko-likosti. K temu pa sodi še globlje razmišljanje o kakovosti glasu, ki naj bi ga proizvajali klopotci in s tem doprinašali k boljši kakovosti mošta in k večji količini pridelka. Naj v potrdilo umestnosti zgornjih izvajanj povem opažanja iz mojih otroških let. V Biserjanah pri Sv. Jurju smo na pustni torek obhajali »štrjak« to ie 200 do 300 litrov velik sod vina, ki ga je bilo treba ob primerni jedači na čast Pustu izpraniti še pred polnočjo. Pustno norenje je dobivalo svoj draž ob harmoniki, ki jo je igral Nemešnjakov Tu-nek in ob klarinetu odnosno goslih, ki iu je igral Sinkov Ivan. Ta stvar o klarinetu in goslih ie imela svoio posebno obeležje. Ivan je smel piskati ja klarinet samo tako dolgo, dokler ni prišel poštar Kreft, ki klarineto-vega glasu ni mogel prenesti in je zato moral vzeti v roke gosli, da je poplemenitil igranje. Ko je poštar Kreft odšel, se je zopet zaslišal klarinet in vabil pričujoče na rajanje. Če ljudje na svoj način dojemajo glasove inštrumentov zakaj potem ne bi tudi vinska trta na svoj način reagirala na zvoke klopotcev. Tukaj naj še omenim župnika Franca Štuheca. On je namreč imel silno natančen posluh in ie točno vedel kako glasovno obeležje ali intonacijo naj da svojemu lepemu tenorju, ko je na božično noč zapel Slava Bogu na višavah ali ko je pel prefacijo pri maši za umrle ali ko je na veliko noč intoniral Zveličar naš je vstal iz groba. Razpoloženje se prenaša z glasom in glas budi čustva, ki so za vsako priliko kot ozadje pri sliki potrebna za vsako doživljanje. 138 Lojze Kozar Porabski steber Mlačno septembrsko jutro. Po dolini, kjer se v vijugali pretaka Se-niški potok, vleče rahel jug, nekoliko vlažen in zaspan. Sonce je bledikasto pomežiknilo izza Dugovznožja in nima pravega sijaja, ker ga zastirajo razvlečene meglice. Vreme kaže na dež in to čuti tudi župnik Ja-noš na Gorenjem Seniku, ki je že dolgo na nogah, čeprav je danes zelo težko vstal, toda nekaj ga je gnalo, kakor da mora na to nedeljo šestega septembra narediti in opraviti nekaj važnega. Nikakor se pa ni mogel spomniti, kakšen važen opravek razen rednega nedeljskega opravila ga čaka. Pri oblačenju ni bil zbran, obleko je vlekel nase hlastno, iz gole navajenosti, moral pa je kljub temu dvakrat zamenjati čevlja, ker se mu je zdelo, da hoče levega spraviti na desno nogo. Tudi pri umivanju mu roke niso prav služile in segal je vedno nekam drugam, kakor je hotel, nekam v prazno je večkrat zamahnil, da se je čudil samemu sebi, da danes tako slabo obvlada svoje kretnje. Preden je odšel iz sobe, je še enkrat z očmi preletel svojo starinsko, od črvov močno načeto pisalno mizo, omaro s starimi orumenelimi listinami in ob drugi steni svoj stari harmonij, svojega zvestega spremljevalca na vsej dolgi življenjski poti, saj je že zopet nekaj let poteklo od njegove biserne maše. Naenkrat je udarilo vanj neko napeto razpoloženje, kakor takrat, ko je zapuščal to svojo pisarno in se je moral kar na lepem preseliti globlje na madžarsko ozemlje. V petdesetih letih, ko so selili Slovence iz Porabja, so oblasti zahtevale tudi njegovo prestavitev in škof mu je poslal dekret. Šel je, toda takrat s trdnim prepričanjem, da se nekoč vrne. In se je po nekaj letih vrnil. Vse to je že več kot trideset let v preteklosti. Zdaj se sicer ne poslavlja, saj gre samo v cerkev, da opravi sveto mašo, toda obnaša se. kakor da se ne bo več vrnil: obotavlja se oditi, trikrat, štirikrat pogleda šop listov, ki jih drži v roki, ima pa občutek, da je nekaj važnega pozabil. Končno le prestopi prag in vrata zaklene za seboj, saj je sam, brez gospodinje in nikoli ne more nikomur reči Zbogom niti ob prihodu domov Dober dan ali po stari navadi Hvaljen bodi. Kosilo mu pride skuhat ženska iz vasi, vse drugo pa opravi sam, saj je še bister in kljub svojim letom okreten, tudi vidi in sliši dobro. Ko zdaj stopa po ozkem tlaku, ki vodi od vrat na cesto čez nekoliko stopnic, pa čuti, kako mu noge nekako opletajo, niso težke, ampak negotove, da se mora oprijeti debelega stebra ograje, ki jo je dal postaviti Bog ve kateri njegov prednik. No, Košič gotovo ne, to je predaleč v davnini, Geza Tuli pa tudi ne, je preblizu, morda pa Ivan Perša, ki je bil nor na mehaniko in je vedno nekaj sestavljal, saj ga ’do konca življenja ni zapustila misel, da mora odkriti »perpetuum mobile«, stroj, ki bi delal sam od sebe, brez delovanja energije. V njegovem času so se mnogo mučili s tako iznajdbo, dokler ni neki učenjak matematično dokazal, da je kaj takega nemogoče, župnika Ivana Perša pa ta dokaz ni prepričal. »Tu sem te našel in tu boš ostal in upam, da se te bodo oprijemale še mnoge roke župnikov,« je Janoš govoril stebru. »Mi pa gremo drug za drugim, saj nas tudi vedno manj potrebujejo. Velika seniška vas je 139 nekdaj štela dvakrat toliko ljudi, kakor jih ima sedaj in razen učiteljev, notarja in morda še poštarja so bili vsi Slovenci. S prisilnim izseljevanjem pa so Slovence zredčili, mladi si iščejo boljšega kruha drugod in naša vas postaja vedno bolj tiha. Gozd nas zarašča kakor kakšno Trnuljčico iz pravljice, ko pa so naši ljudje tako obzirni in občutljivi, da kljub svoji revščini, ko ima družina komaj hektar obdelovalne zemlje, niso hoteli sprejeti zemlje, ki jim jo je ponujala oblast, ko je po drugi vojni razlastila kulturbundovce. Prav imate, ljudje, ko nočete živeti iz nesreče in zaletelosti bližnjega! Ponujeno zemljo pa je država pogozdila. Kakor s temi se bo zgodilo tudi z drugimi kmetijami, ko bodo hiše prazne in zapuščene. Stoletja je Porabje ostalo slovensko kljub nasilju, kljub madžarskim šolam in uradom, tudi kljub državni meji med obema vojnama, sedaj pa smo v kratkih štiridesetih letih izgubili več kakor prej v štiristo letih, kajti meja med vojnama je bila odprta in smo z drugimi Slovenci živeli drug ob drugem, po drugi vojni pa so nas zaprli v to ozko zagozdo, nas obdali z dveh strani z minskim poljem, z bodečo žico in prekopanim zrahljanim pasom, zato ni čudno, da nam je zmanjkalo zraka in lovimo zadnji dih. Res je, da so minska polja odstranili, vsaj z ene strani so odstranili tudi žične ovire, tudi zrahljanega pasu nekaj let že ne obnavljajo, toda bojim se, da je za nas vse to že prepozno. Ljudstvu je zmanjkalo moči, kakor je primanjkuje tudi meni zlasti danes, ko se moram oprijeti tega močnega stebra. Kako so nas slovenski aktivisti pred štiridesetimi leti razvneli, ko so govorili o Jugoslaviji, predvsem pa o slovenski republiki, takorekoč o slovenski državi. Ko pa so Madžari zaprli mejo, so nas pustili popolnoma na cedilu. Pravzaprav bi moral kdaj premisliti, koliko je še družin, kjer še govorijo samo slovensko. Koliko neki bi jih naštel?« Župnik Janoš se je v mislih nekoliko sprehodil od družine do družine, toda kmalu se ni več spomnil, zakaj jih v mislih obiskuje. Stopil je na cesto in se ozrl po njej navzgor: »Tudi ta vodi samo v eno smer. Vse v tej dolini ima samo eno smer, kakor življenje, ki vedno meri v smeri groba. V drugo smer je ta naša cesta vedno ožja, vedno manj vozna in tja proti meji je ta naša lepotica, naša bela poštija, vsa obraščena z grmovjem, dokler je ne preseka težka zapornica. In prav to je krivo, da naša dolina počasi umira in se slovenska beseda vse bolj poredkoma sliši. Zaradi zaprte meje se nam godi kakor bogatinu v pogubljenju, ki mu je Abraham rekel: Nihče od tod ne more priti k vam, zato ne čakaj Lazarja, da bi ti prinesel kaplijco vode. Koliko let smo čakali teh kapljic, pa se slavski oblasti ni zdelo ne vredno ne potrebno, da bi odprla mejo, da bi, čeprav po malem, vendar stalilo curljajo nekaj slovenske zavesti od tam. Vsak obisk bi nam dal malo več poguma, vsaka slovenska beseda malo več veljave. Prihajali bi ljudje k ljudem, zdaj pa so zadnja leta prihajale samo delegacije k delegacijam, visoki so se shajali z visokimi, funkcionarji s funkcionarji, moje ljudstvo pa od tega ni imelo nič, razen nekaj praznih obljub. Da, lahko rečem moje ljudstvo, ker mi ni nihče pomagal pri tem, da se je slovenski jezik ohranil vsaj v naši cerkvi. Nihče od visokih ni ni 140 koli pogledal k meni. Zdaj pa sem sam tudi po cerkveni liniji. Moj dober prijatelj Markovič, števanovski župnik, je umrl in z njim je v tej čisto slovenski župniji zamrla tudi slovenska beseda v cerkvi. Že njegov pogreb je bil čisto madžarski, le neka drobna deklica se je s svojim presunljivim glaskom oglasila ob slovesu z Dragi naš gospoud! Zvenelo je tako proseče in tako polno obupa, da sem še jaz, preizkušen starec, takoj imel oči polne solz, kakor da sem doumel, da je to pravzaprav zadnja slovenska beseda v števanovski cerkvi. Bodo mene tudi po madžarskem obredu pokopali?« Janoš je še malo postal na cesti in se obotavljal, kakor da je v župnišču še nekaj važnega pozabil. Končno se je odločil in stopil v cerkev. Bila je še čisto prazna. Pogledal je na uro in ugotovil, da je prišel celo uro prezgodaj. Nazaj v župnišče mu ni bilo vredno iti in stopil je iz zakristije v cerkev. Dobro mu je dela jutranja luč, ki je v barvnih curkih lila skozi pisana okna. Domači svetniki na cerkvenem stropu: Ciril in Metod, Mohor in Fortunat so se držali nekam bolj slovesno kot ponavadi in napis na loku: Hvalite Gospoda vsi narodi je župnika ponovno razveselil. Nekaj časa je sedel v klopi, pa mu je postajalo nelagodno, kakor da bi se moral nekam nasloniti pa ni prave opore, zato je počasi vstal in odšel v spovednico. Komaj se je nekoliko udobneje namestil, že se je videl kot malega dečka v tišinski cerkvi, kako strmi v učenega župnika, ki je tudi doktor, čeprav nikogar ne zdravi, Franca Ivanocyja, ki stoji na prižnici in ga s kretnjami vabi, naj se mu približa, on pa ima težke noge in jih ne more premakniti, čuti pa, da ga nekaj nevidnega nosi vedno više in više, da je tišinska cerkev ostala daleč pod njim, orgle pa bučijo vedno glasneje, dokler se nekje nekaj ne razpoči in župnik Janoš udari z glavo ob leseno steno spovednice in se zbudi. »Tak sem,« si očita, »dremljem, ko bi moral premisliti še enkrat, kaj bom danes ljudem povedal. Tako čudno sem danes utrujen, samo spal bi, spal. Moram še pogledati sveče na oltarju, če so v redu, saj je nekaj ljudi že v cerkvi.« Janoš je stopil iz spovednice, toda ne s tisto živahnostjo, ki so jo pri njem vsi občudovali, ampak noge je nekako vlekel za seboj. Ko je hotel stopiti na oltarno stopnico in dvigniti nogo, ga ni ubogala. Zapletla se je in župnik Janoš je padel na oltarne stopnice, kakor da obhaja začetni obred velikega petka. Ženske so se zahahljale in vzdihnile: »Bog moj, Bog moj, star človek je pa res kakor kakšno motovilo.« Z nasmehom na ustnicah so čakale, da se župnik dvigne, se ozre k njim, se jim nasmehne in polglasno reče: »Saj nisem še nič pil. Le spotaknil sem se.« Toda župnik se ni dvignil, niti razprostrte roke se mu niso zganile, le tanki prozorni listki s slovenskimi molitvami današnje maše so mu spolzeli iz rok in se brez šuma skladali na spodnjo stopnico. Tistih nekaj trenutkov čakanja je bilo neznosno dolgih, dokler se ena izmed žensk ni znašla in rekla drugi: »Kaj pa, če so se gospod močno udarili, pa ne morejo vstati?« Ženske so oživele, se počasi vlekle iz klopi in se bližale oltarnim stopnicam. »Gospod, ne morete vstati? Vam lahko pomagamo?« 141 Župnik ni odgovoril. Bil je spokojen in z obraza mu je sijala radost. Iz čela mu je mezil droben curek krvi, ker se je ob padcu udaril ob rob stopnice. »Dvignite gospoda! Primi jih pod roko!« Dvignile so ga, toda glava je omahnila in ženske so z grozo ugotovile, da je njihov župnik mrtev. Rahlo so ga položile nazaj kakor je bil in se razbežale po pomoč. Župnik Janoš pa je spokojno ležal na oltarnih stopnicah, kakor da po starem obredu govori svojemu Gospodu: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost. Šestinosemdeset let star župnik Janoš je upravičeno govoril o svoji mladosti, saj kljub letom ni bil nikoli star, ne po obrazu ne po hoji ali kretnjah, še manj pa po srcu, ki je bilo s toliko ljubezni navezano na naše slovensko Porabje. Kakor vse življenje tudi v visoki starosti ni bil nikomur v breme in je padel spodko-šen od kapi sredi dela. Ti pa, fara seniška, ne joči za njim, saj je šel v svoj mir, pač pa po njegovih besedah in zgledu ostani slovenska in ohrani svojo lepo slovensko porabsko govorico. J. Ftičar Žalostinke za izgubljeno domovino 1. MAŠIN MUVI* DOMOTOŽNO Mesec se nagiblje že v drugo polovico, šola se pa še vedno ni začela. In mi smo v zavodu že drugi teden, po kunštnem dogovoru naših staršev in vzgojiteljev. Kot vojaki se odzivamo na zavedni zvonec, ki cinglja svojo vižo v že utečeni dnevni red. Njegovo poveljevanje je še posebej jekleno, odkar je v rokah nadasistenta Remenya. Bog si ga vedi zakaj so se mu naši gospodje tako kmalu odrekli, zvoncu namreč, in ga kar meni nič tebi nič prepustili madžarskemu vsiljencu. Bržkone ga je sam »zasedel«, po nenapisanem pravilu, da mora biti vse, torej tudi komanda, v madžarskih rokah. Je že taka božja volja, žalibog. Na začetku drugega tedna je bilo treba stlačiti perilo v platnene malhe z všito številko in jih oddati v pranje. Prvič v tuje roke. Osebno perilo sem res zbasal v malho, posteljnega pa ne. Oboje, rjuho in prevleko za zglavnik sem hotel imeti še natanko tako, kot ju je bila postlala mati. Čeprav je bil zglavnik že ves zamaščen od skrivoma potočenih solza, je le še ohranil svojega duha: blagi vonj domačega perila. In zavihek rjuhe je bil preganjen tako skrbno, kakor je to znala narediti samo rodna mati. V objemu te velike zidine nič ni bilo bolj tolažilno, kakor položiti roko na materin zavihek rjuhe in zagrebsti glavo v po-hranjeno dišavje domačega perila. Navzven sem sicer divje zavračal vsakršno zbadanje starejših gojencev, češ ali noč in dan jokcaš za mamo, ali se ciziš za materin cecek, prenekateri nas je dražil s tem, vendar se temu jokcanju v vankiš** ni bilo moč vedno ogniti. Le s skrajno * mašin muvi = mlatilnica hrumi ** vankiš = zglavnik 142 silo ti uspe zadržati srce, da ihtenje ne preide v sproščanje glasov tiste vrste, ki se mu reče jok. Vsi pa nismo bili enako mehki. Vačov Jožko, za glavo višji od nas drugih, je kar brezskrbno zamahnil z roko: le kaj bi se cmeril! Če si se odtrgal od doma, bodi samostojen, možat! Neubogljivost zastran rednega izročanja perila se menda lahko šteje za mali greh, odpustljiv tam lažje, ker bodo imele perice manj dela; sploh pa upam, da se mi ne bo sprevrgel v trajno nepokorščino. Sicer pa; kaj zlomka je bilo treba odtrgati nas od doma tako zgodaj, malodane dva tedna pred začetkom šole!? Mar bi nas bili pustili poditi se po zelenih vaških škegnjih* in tratah, nam privoščili igro do zadnjega dne! Resda jo imamo tudi tu, celo v izobilju, a kaj ko nas malčke vedno uže-nejo silaki višješolci. Ubogi Tejček leži z obvezano bučo že drugi dan, ko pa je bil »šus« premočan in ga je žoga podrla, da je telebnil vznak po dvoriščnem šodru. Da bi se mali igrali zase, ne gre: prvenčkov nas je zdaleč premalo, da bi sestavili svoje moštvo. Lepo je gledati ta vrveči živžav od daleč, nič čudnega, če se ti zazdi kot deveta nebesa, od blizu so pa stvari drugačne. Z eno besedo: ves ta direndaj tu bi takoj zamenjal za eno samo svinj kanj e** na gomilski trati! Da ne govorim o klencka-nju s sestričnami na škegnju ali pri goricah. Vse te igre tu v ograjenem dvorišču so nekam prisiljene, nenaturne, trave je vsak dan manj in vedno več goljave. In kot rečeno, vse je z ograjo zamejeno. Z močno žič-nato ograjo, nagosto prepleteno, visoko napeljano: vražje težko bi jo preplezal. Mar ti gospodje niso pomislili na to, kako neusmiljeno je zamejiti neugnane otroške srčke, ki drčejo prek škegnjev in trat, z enega konca vasi do drugega in še se ne morejo izletati. Je pa ograja včasih tudi dobrodošla. Recimo takrat, ko te ihtavost zagrabi sredi dneva in je spalnica zaprta. Zagrebeš se v tole drotovje z vsemi štirimi in skoz njegova okenčka zreš tjakaj na polja, kjer mašin domotožno muvi, in še tja čez proti Rakičanu, blizu katerega je naša senožet, mimo nje pa vozi vlak. Petkrat podaljšana razdalja odtod do Ra-kičanskega je pa že naše domovanje, v zeleno mehkobo odeta razprostranjenost rodne vasi. Kako daleč si mi, draga vas domača, in kako gorko te pogrešam! Vso tvojo širjavo, bistro mežikanje nizko čepečih hišic iz zelenega pregrinjala, pisanost tvojih njiv in trat! Blagor pticam, ki se svobodno spreletavajo nad njimi. In tam izza spleta živih mej blago tihožitje kmečkih dvorov***, sadovnjakov, gredic, sredi njih pa naši dragi domači! Tuintam še sledovi igrač, pozabljenih in razmetanih, no, Bog z njimi! — edino eroplana mi je žal, da trohni sam samcat tam vrh hruške, ves razklobotan, ker ga nihče ne maže in pa — roko na srce — orglic je škoda, da jih pustim doma rjaveti. Sicer pa — bi tukaj sploh lahko igral, v ti obljudeni osami? Lej, še mašin ne muvi tako tamle sredi soboških polj, kakor doma. Njegova zategla, enolična pesem z onim značilnim občasnim jamranjem, ko požira snope, ni le jesensko otožna, ne, domotožna je, kot da se mu toži po njegovem naravnem okolju — gumnu ali škegnju, koder ga vlačijo vaščani. * škegenj = travnik ob hiši s sadovnjakom ** svinjkanje = mladinska igra z lesno bunko in bati ** dvor = dvorišče 143 Da, tako je in nič drugače. Sprevrača se celo mati narava. To jesen očitno ne zgublja le svojega oblačila, vse razpada in postaja brezbarvno, vse tone v brezizrazno sivino mrkega vsakdana, v moro potlačenosti. Izgubili nismo le naših koč, domačega ognjišča, zgubili smo mnogo, mnogo več. In že me preplavlja množica vtisov od bliskovitega navala nemških motoriziranih čet na cvetno nedeljo, prek pogromov, ki so spremljali potek vojne čez našo krajino, do sramotnega pobega naše vojske in temu sledečega razsula države. V tej zvezi me je najbolj ganil oni krčeviti jok, v katerega so ob izgubi domovine bruhnila naša dekleta v šoli (posebno Cilka Kelenčeva). Ganilo bi te, če bi imel še tako kamenito srce. Kako bridko je bilo gledati te nežne obrazke, sicer večno nasmejane. Še na sliki se smejejo — le zakaj je nisem vzel s sabo, bi imel vsaj spomin na slovensko šolo. Kje neki je zdaj naš priljudni učitelj Miki? Ubožec se je moral čez noč naučiti madžarsko in sestaviti naša spričevala izključno v madžarščini; slovenska niso več veljala. Madžarščino je povzdignila celo cerkev, če ne verjameš, stopi v Lendavo. Tam so razpeli visoko, nad prezbiterij pantlik* z madžarsko trobojnico in bahavim napisom ISTEN HOZOTT.** Kakor da je vse to nastalo po izrecni volji božji! Le kaj ste počeli, presneti vojaki, kako ste branili svojo domovino?! Se tako streže orožju?! Kajpa, tako je najlaže, puško v koruzo in bojk!*** Kam na senik in v civilne cunje. Mi naj si pa zdaj taremo glave s tujim jezikom! Komaj smo se bili izlegli iz začetnih razredov osnovne, se naučili peti JUGOSLAVIJO OJ, VESELO NAM STOJ, že je ni bilo več. Skoroda brez strela, v manj ko mesecu dni. Kaj nam pomaga zdaj stiskati pesti in bentiti proti tuji oblasti. Še sam bi se bil moral bolj potrudili in bolj rožljati, morda bi se potlej ubežniki le ovedli svoje dolžnosti in pograbili za orožje. A po toči zvoniti... Za zdaj si lahko očitam le, da nisem privlekel s seboj več slovenskih knjig. Tale Vatomika, štorija o Indijančku, smešnica o Fižolčkih in Očenaš s slikami že ne bodo dovolj za trajno pomnenje onega omikanega jezika, ki smo se ga bili učili v šoli in smo mu rekli knjižna slovenščina. In povrhu so v učbeniku še podobe naših krajev, raztrganih zdaj na tri države. Bes jih plentaj, me bo vsaj manj skelelo. A če nisem ponesel že knjig, bi bil lahko vzel vsaj karte, razglednice. Posebno one barvaste, z morjem, ki jih je svak pošiljal moji sestri, ko je v Sušaku služil vojaka (brž mu moram napisati, naj jih poišče v kredenci in mi jih pošlje). Še jih imam živo pred očmi: živahno obmorsko mestece, okrog njega pa široko, nepregledno morje! Da, morje: imeli smo ga, zdaj ga nimamo več. Sinje Jadransko morje, mar si nam odvzeto za vedno? In tako so potonili tudi obeti, da bomo po prvem višjem razredu naredili šolski izlet na morje. Le kam si se umaknil, sinjemodri Jadran? Te ne bom nikoli videl od blizu, premeril po tebi daljo in nebesno stran? Bom lahko samo v domišljiji jadral po tvojih penečih se valovih, v resnici pa nikoli? No, če drugega ne, bom s tvojimi odsevi oblepil vsaj tole pusto kišto, ki se ji reče pult. Kako blizki, domačijsko ljubi so mi zdaj osnovnošolski zvezki! Četu * pantlik = trak ** Isten hozott = Bog te je prinesel! Dobrodošli! “ bojk = brž proč 144 di z nalomljeno abecedo in krivenčasto otroško pisavo, mi boste dragi bolj od vse te potujčene gimnazijske učenosti. 2. MALČKI ŽE, CECATNJEKI PA NISMO! »Don, don, don...!« me je ukleščenega med svoje tace krepko cukal za nos Kocenov Lojzi, tretješolec, ko sem mu prestregel žogo in ga izključil iz igre. »Drugič pa dobiš brco v rit, cecatnjek* mali!« je še besno dodal. Daši ga je asistent glasno pokaral, ni bilo videti, da bo odnehal. Zadržal ga je komaj oster medklic petošolca Matjaža, scela pa me je spustil šele na posredovanje prijatelja Vaneka; kakor vedno, mi je tudi zdaj priskočil na pomoč. Najprej je burjastemu potegonu hitel razlagati, da sem kljub manjši rasti bitje z rodovnikom in niti ne z najslabšim, a da sem od seska že zdavnaj odstavljen. Smeh je pritegnil okoliške fante, da so prenehali z igro in prisluhnili. Zdaj je Vanek pričel razgreto razkladati, kako sva z Vincijem Metčecovim že po zasedbi na ves glas prepevala na našem gumnu SAMO DA BI ZMAGALA JUGOSLAVIJA, in to v času, ko so v vasi razsajali madžarski žandarji in pretepali nekega zmikavta. In še je gosto besedil (sam se nisem maral širokoustiti), kako sva na dolnjem koncu vasi zganjala hrup, kakor da se naša vojska tam doli na jugovzhodu brani z orožjem v roki. Fantje, tudi starejši, so odprtih ust poslušali, ko je moj pajdaš nazorno kazal, kako je bobnelo po okoliških gozdovih od silnih kamnov, ki sva jih bila zmetala z Vincijem v nanovo postavljeni leseni svinjak. In potlej so se, opogumljeni od >zgovorno izpričanega grmenja topov«, vaški možaki tešili v veri, da se država le ni čisto zapustila. Vanekovo razpredanje je dalo starejšim vedeti, da prvenčki kljub svoji majhnosti nismo od muh in da zaslužimo kanček pozornosti. Matjaž pa je ob tem dodal, da je vsako poniževanje naše že tako maloštevilne skupine ne le žaljivo, temveč, kakor smo bili slišali, že v osnovi zgrešeno. Zdaj se je okorajžil tudi drugošolec Vili: politiko so nam vsilili starejši, zato je prava nesreča za našo mladost, da se ukvarjamo z njo že od svojega 9., 10. leta, odkar se je začela druga svetovna morija. Ni nam po srcu to brezmejno klanje in zatiranje mnogih narodov, nismo pa brezčutni do dejstva, da so nam Nemci in Madžari ter Italijani zavzeli domovino in nam groze odvzeti še jezik. Tačas, ko se tu na videz mirno pripravljamo na novo šolo s tujim jezikom, so Nemci zavzeli domala že pol Evrope in pridrveli stotine kilometrov v notranjost Rusije. S Hitlerjem na čelu grozijo zavzeti ves širni svet. In Madžari ter Lahi hočejo imeti pri tem svoj delež. Kdo, kateri krščan božji lahko to mirno gleda? Zato moramo združiti svoje mlade moči, da se bomo nekoč lahko uprli sovragu, ko bomo temu dorasli. To zadnje je dodal že asistent Rustec, ki se že po naravi rad »rusti«**, kakor pravi ravnatelj Gundek. Kmalu je iz gruče nastala, že pravcata četica in marsikateri od teh že polodraslih hlačmanov je ojunačen drobil, na kak način jo je bil zagodel zasedbenim oblastem. Bolj kot kdajkoli doslej se je med gojenci utrdila zavest, da smo zavodna družina, skupna in nedeljiva; pred očmi nam mora biti najvišji smoter: obramba narodne za * cecatnjek = dojenček ** rustiti se = upirati se 145 vesti. Te si ne smemo pustiti vzeti. Na povratku v zavod nam je Rustec zabičal, da se ne smemo spozabiti tako, kot je to storil naš presvetli nad-asistent, ki se je, Slovak po rodu, prelevil v čistokrvnega Ogra. Kajti temu se reče narodno izdajstvo, kar je največji greh in zanj ni odpuščanja, saj se grešnik zlepa ne zave svoje zaslepljenosti. Pod večer je ob vrtnem vogalu spet zadonela pesem, ubrana in me-lodiozna, kakor zna biti le večglasna slovenska pesem. Nam malim, ki smo se trudili v visokih tonih, je bilo še posebno všeč, da so se polno-glasno slišali tudi basi (lej si ga no, Lojzmana, kako basira zraven). Ni kaj, navzočnost teh daljših hlačmanov ima le svojo dobro plat. 3. NEPOKORŠČINA V DEVETIH NEBESIH Zastran novega jezika bi lahko rekli, da trud naših vzgojiteljev v Mar-tinišču ni obrodil pričakovanega sadu: skoraj vsi od kraja smo bili gluhi za jezik zavojevalcev. Mlajši smo prenašali ta posiljeni jezikovni dril z brezbrižnim molkom, starejši pa nemalokrat z glasnim negodovanjem: kaj hudiča bi se gulili še zunaj šole! Kdaj pa kdaj je prišlo celo do odkritega »špotanja«, ko so si brez haska lomili jezik. Kot v razdraženem panju pa je završalo po zavodu, ko je ravnatelj s konference voditeljev dijaških konviktov prenesel asistentom naročilo, naj nauče dijake »himno zmagovalcev« še pred začetkom šole. »KSTščenduš«, je zakrilil z rokami klerik Vranko, »že Bože pravde nam ni šla od srca, zdaj naj se pa gulimo še to čisto tujo in posiljujemo dijake z njo; vite, tole!« se je slinasto zaletel in ravnatelju pomolel figo. »Bog ti ne vzemi za greh, lepo pa to ni, da veš! Najmanj pa je dostojno asistenta, ki naj bi bil poslušna roka svojega predstojnika.« »Če to zahtevate od nas, se raje koj zahvalimo za čast. Ne pravim le v svojem, temveč v imenu vse svoje skupine!« je trdo pribil g. Vranko, sicer miroljuben, suhljat mož sklonjene postave. »Naročilo je naročilo«, se že iz principa ni dal ugnati ravnatelj Gun-dek. »To je kot vojaško povelje. Lahko nas pridejo inšpicirat, če smo ga izvršili in če odkrijejo zaroto, nas odstavijo vse od kraja. In potlej boste vi krivi, če gojenci dobe za asistente čistokrvne Ogre!« »Gospod ravnatelj, zavedam se tega, vem, kaj je dolžnost, toda mi je psihično ne moremo izpeljati, razumite vendar! Pregnali so nas že Nemci s Preka*, prava reč, če nas še Madžari iz Martinišča!« »Veste kaj«, je skušal razrešiti zagato hudomušni Tinče, »predlagam, da skličemo gojence na posvet, jim sporočimo ta preklicani »paranč«** in glasujemo: če bo večina za to, da ga izvršimo, naj obvelja vaša.« Gundek se je muzal, češ, vi že veste, kdo bo vlekel kratko, se zaprl s starejšimi kolegi v kabinet in potem je utihnilo vse. Živ krst ni zvedel, kaj so sklenili tam notri za dvojnimi vrati. Do glasovanja ni prišlo, o učenju okupatorske himne v zavodu pa tudi ni bilo več duha ne sluha. Gospod Gundek pa si ni mogel kaj, da ne bi ob srečanju s profesorjem Lovakom in njegovo soprogo na poti iz župnišča dal duška svoji zadovoljnosti: * Prek = predel prek Mure, t. j. severovzhodni del Štajerske ** paranč = povelje, ukaz 146 »Veste, da mi ta nepokorščina, odkrito rečeno, niti ne seže do srca. Nasprotno. Če za zavod res sprejmem oznako kmečke ženice, da so to deveta nebesa za njihove malčke, potem sem tega »upora angelov«, da se tako izrazim, prej vesel kot ne. Čeravno se nimam za Boga v tem 'raju’«. »Ste pa le njihov bog v malem«, je smeje se vskočil profesor Julko. »Po božji volji pač, in najbrž le za določen čas«. Profesor Julko in njegova gospa sta mu v celem dala prav. Lahko je samo vesel takih gojencev, posebno tako narodno zavednih asistentov, ki ne bodo pustili potujčiti našo mladež. Naj se le z vso močjo bori, da jih ohrani pod zavod-no streho. Vedro razpoloženi ob tej dogodbi še slutili niso, kako je prav tačas nekdo izrabil ravnateljevo odsotnost, si sposloval izhod pri nadasistentu Remenyu in pohitel na Poverjeništvo za prosveto. Od tam je vest o mar-tiniški zdrahi s himno še bliskovito švignila k županu Gartnerju in na komando mesta. Štrkov Jožek S črvivega prečnjeka edne stare škrinje SPOVEDNIK BREZI ŠTOLE ELI NAŠ DOMAČI MISIJON Zdaj van ne bon več pisao nikše zviinškolske naloge, tetica, zadosta de to, ka se zgodi okoli nas. Na priliko zaj nazadnje, kak so varaški Vr-telek, naš dugoletni farni zvonar, pri nas misijon meli. To ži znate, ka so dedek zbetežali. Očo je jako skrbelo, kak bi jij na-gučali za spovid, ka ne bi sirmak mrli kak kakši pogan. Samij so jij nej mogli, te sta si pa z Vrtelekom zgučala, nej zaman ka sta bila pajdaša, ka do oni probali dedeka na pravo pot spraviti. Varaški zvonar so ži po naturi dober človik. Či što v vesi zbeteža pa nemre v nedelo k meši, pridejo uni sledkar ta pa njemi dolvdarijo cejlo predgo. Tak si najmre nišče ne zapomli predge, kak uni. Tan pri zvunci se naslonijo na stino, malo zažmerijo, roko k viihi podržijo, te njin pa cejla predga tak steče notri, kak da bi jo na grefefon gorzgrabo. Dol jo povejo tak natenci, ka šče plivanoša straj, či so nej diinoli kaj takšega, ka bi se po Vrteleki stari lidje preveč sagali. Adno zajtro so naši z dvojimi kblami odišli na 'Dubrovničko po otavo, Paranč je biio taksi, ka bi jes tudi mogeo iti, tan bi pazo krave pa njin obade šligao krej, eli san se vozgučao, ka se moren kenprle dijački nafčiti manjiištrivati. San zavohao velko dogodbo doma: to de gviišno velezanimivo, kak de krščenik krščenika spreobračao pa na pravo pot spravlao. Kak denok to vovidi? Rejsan nej bilo zabadaf: tak kuli devete prišrajajo knan varaški Vr-telek. Za palico so si vrezali eden debeli bat. 147 — Falen bojdi Jezus Kristus! Bog je fale vrejden mi pa debeloga bata — priklumajo tak pomali v našo malo ižo. — Ej oča dragi, kak ste mi kaj? Vidin, ka ste nevolni, tak van teda daj Bog svete meše tala. — Pomali sta se z dedekon v guč zala, kiinštni Vrtelek so se preči starali, ka nega očo doma pa se delali, kak da bi ži šteli povrčti, te so jij pa dedek samij zadržali, ve si pa reko bar malo odej ni, gda si ži tak daleč priklepao. Varaški zvonar so se nej dali triicati. Najprle sta prečesala svetska dugovanja, kak se za moške šika (od Avstrije, ge so začnoli soldačijo povati, nazluk regulan versajske pogodbe, pa od toga, kak šče Hitler napraviti velko Nemčijo), te so pa Vrtelek napelali guč na domača dugovanja, kak v Tornišči zidajo sirotišnico, štero do nune vodile, od pomenjkanja vdre pri mladon rodi, cildu pri dečkaj. So povedali, pa šče pokazali, kak so v nedelo g. dikan dečke ošpotali, ka se samo tan odzaja pšejo v. cerkvi, nej ka bi naprej prišli na svoje mesto pa te tan klepečejo pa dekle gledajo. Vnogi pa cilou v oštariji ostanejo pa tan Bogi čest kradnejo. — Eli da bi tej pilatušje znali, ka so zamudili, kakša vretina bože rejči se vlejvala vb z dikanovij viist! — Zdaj so stopili k dedekovoj štampeti, djali roke na špajto, kak da bi se za predganco držali, zažme-rili, te se pa samo sipavala žnjij dikanova nedelska predga, ka so dedek vse zejvali od poslušanja toga varaškoga misijonaruša. Ve šče se nama z mamcov račilo poslušati jij, tak so bilij rečlivi. Zviin toga so dikanovo predgo v našo rejč preobračali. Cejle predge van nemren dolnačebrkati, samo to glavno, kak je človik stvorjeni po božoj spodobi i glijnosti, samo ka se v paradižomi pregrejšo pa odtistijmao more trpeti, i kak je smileni Bog poslao svojega siniij šteri je s svojin trplenjon i smrtjov od-kiipo grehe človeče. Eli je človik neftraglivi v svojoj grejšnosti, nove i nove grehote si nakaple na svojo nemrtelno dušo. Zato je pa Jezuš nastavo šakramentum svete pokore, človik se pa more truditi, ka ga nuca na svoj dušni hasek. Gda so odvrteli friške potačeke svojega spomina, so si Vrtelek gutnuli štamprlin druždžene žganice pa predekivali dele. Glas se njin je troso, gda so pravili, kak gnesden pomenkava v svejti živa vora, sten pa tudi vse druge jakosti, mer pa lilbeznost v držinaj. Gda se pa v hiži na Boga pozabi pa vse dobro na nikoj spravi, te se nemer i skažlivost razšerita na soside, na faro i cejlo državo i tak se serijo velke svaje i redijo bojne. Zato pa človeštvo more nazaj zavi-noti k vretinan svete vdre, sakši more začnoti red delati v svojen duš-non Žitki... — Uj, ve se mi tak vidi, kak da bi pri mesi biio — šo se zradiivali dedek. — Ve ti, čiiješ, tildi ne falij dosta, ka bi cejlo meso odslužo. Samo bi si mogeo prnesti mešni gvant v hatižaki pa eden kelij s hoštijov, vino pa vodo pa mamo samij pa ministranta tudi. — — Vi se šengarite, oča, samo so van to resne rečij, s šterimi se nej slobodno špajsati. Gospod dikan so nan smrtno resno naračali, kak moremo vsi lidje pobiditi svojo dušno vejst, vsaki pri sebi. Znate oča, stvar van je takša: kak nan trbej od cajta do cajta zmesti lore v hiži, ravno tak niica človik tildi dušnoga lorara, ka njemi zmete od grehov zakajeno dušo,— — Taksi šent je — si zmuvijo dedek. — Po dugij lejtaj ži telko saj notri, ka se vse fklip držijo, kak smrčki v guti, gda mašin mlati.— 148 — Ja ja, oča moj dragi, zato pa trbej to nesnago zmesti — potegnejo nadebeli Vrtelek pa si sedejo k dedeki na štampet. — Joj, ve pa te dobro, ka si prišeo —, jij dregnejo dedek z otečenov nogov — samo či maš tak dugi šraklin, ka mi zmeteš mojo znatepeno dušo. Znaš, san ži dugo nej bilo v tistoj klunji, ge se grehi voraskladajo. — Vi ste prevrgli to na špajs, oča — so stepli z rokov Vrtelek — vidin, duša se van šče dobro držij tej la, node šče vujdavala vd, liki vča-si se stanje nanagloma preobrne, te je pa lej ko jako hidou. Jes van niman takše škeri za pucanje duše, mi Bog nej dao te sreče, ka bi dosegno te sveti stališ. To šker i pozvanje majo samo Kristušovi namestniki, šterin po domače pravimo popi. Eli nevola je v ton, ka nega zdaj niednoga doma. G. dikan so odišli na nikšo okrožno kancelarijo, ge s koveton vreddejvleta parcelacijo grofovske pa cerkvene zemle, g. kaplan so pa odpotiivali na večdnevno srečanje njiivoga lejtnika. Tak ka či van za silo, oča, te pozovemo šteroga gospoda s sosidne fare. Kakpa, či mate dobro volo za to. — — Ej, Štejf, nebodi denok preponizen! Ve se pa ti ži tak dugo vr-tijš v cerkvi pa oščolavleš kre svecov pa oltarov, ka si gvtišno nadebeli namočeni v milošči božoj. Čista cerkvena saga ide od tebe, zato si samo sedi eti k špajti, jes pa s toga kra, pa ti potočin vse svoje greheke, kak se šika. Ti pa Jožek idi tečas vo, pa mi nacejdi v kiinji lunček klojcove vode, man nikše stihe čobe. — Bogao san samo na pou, naročilo san prejk-dao mamci, pa si v prekliti dolseo pri dveraj, ka bi čtio spovid. — Jezuneka, ve pa znan rej san ne mislite, oča, ka bi moja nej vredna malenkost... smileni oča nebeški! Dobro znate, kakše so regule naše svete matere cerkvi: te šakramentum se lej ko spelavle samo po njeni j odebra-nij i posvečeni j služabnikaj, pa po nikon driigon na svejti. San boži sin je tak zrendao, mi nemremo sfretati kaj po svoje, kak bi nan pasalo, pa tudi nesmimo, Bog nas vari. — — Čakaj no, čakaj, pamet nticaj — so se li nej dali dolpotrejti naš betežnik, — ve ti je pa to znan v to formo, kak pri naglon krsti. Či nega popa pa dejte nevolno, ga lejko krsti štošte, sakši bogi človik, šteri je poleg, samo ga more lekaj pokrižati pa malo zmoliti kcoj. No povej, či nej tak? — Zvonar so klumali, dedek pa batrivno dele: — Na, tak more znan te biti tildi pri betežniki, gda nega popa doma. No, premisli, či nej tak! — To zaj dprvin čujen, čiravno san ži dugo v toj svetoj službi, so se počovali Vrtelek, — ve van je to niti nej tak noro mišlenje, či človik natenci spremisli pa zvaga po svojoj dušnovejsti; vrejdno bi bilo, bor-meš, ka bi mati cerkev to na znanje žela. Moren povedati g. dikani, gda domo pridejo. — Ja, ja, lejko bi se zmislo to san, ve si pa frišek, nej zaman ka si Vrtelek, pa ti drugo nej trbelo, samo adno štolo' bi dol zgrablice zeo v šegeštiji, jo zasiikno v žep pa si jo zdaj okoli šinjeka vrgeo. — — Ne špajsajte se denok s ten, — so drapnoli zvonar z baton po podi, ravno gda san stopo notri s klojcovov vodov, — ve van pa pravin jes niman te kumpetencije! Nišče drugi je nima kak gospodje duhovniki. To je tak zagvišno kak amen v očenaši!— Zdaj je eden čas vse ttio gratalo, samo mihe so muvile, kak da bi se čiidivale nej zmožnosti sporazmejvanja tej velki j stvorenj, štera telko po 149 žrejo na svejti, njin pa tak malo nahajo. Sagali so se tildi mamca; dokeč je bilo čuti močno rejč v hiži, so nej viipali notri. — Spovid, to van je adno velko dugovanje, oča, — so malo bole na-raji hapili plesti Vrtelek. — Potrejbne so trij rečij: oprvin vozgruntava-nje grehov, občinjavanje dušnovejsti, eli kak zaj po štajerski pravijo: spraševanje vesti, objokavanje eli globoko požaliivanje grehov, s trdni n nakanenjon več nej greha delati. Ob drugim sveta spovid, opravlena samo pri Kristušovon namestniki na zemli, nazadnje pa eli ob tretjin: za-dostačinejnje za grehe eli po novoj šegi povejdano-sveta pokora. Tak, pa nikak inači! — Jes pa li tak mislin, Bog mi ne zemi za grej, ka sta vtiva z našin Števanon nej tak globoko ocpbdi pod tov gospodov posvečenov: lej ko bi kaj kaj napravila v božen imeni, gda nega popov doma, či je vrajža sila. Pa tij šče bole kak naš Števan, on jako ne ftegne, sirmak, odtistijmao, kak san njemi verstvo prejkdao. — Zdaj so Vrtelek nej šteli več nikaj čuti, samo so mahali z rokami, kak da bi si obade gonili, krej, rekši vi oča nimate pravoga spoznanja pa nej prave vole pobošati se, tu je vse zabadav. So se hapili ži spravla-ti, kak da bi šteli iti. Mamca so jij kumaj stavili s cvrtinov, štero so njin z gostin trticanjon podvorili. To je očivesno spravilo varaškoga zvonara v dobro volo, močna saga po friškoj cvrtini, šče bole pa vino, tisto svetlo s tretjega lagva, goričko, štero so mi mamca dali, naj njin prnesen na sto. — Ti boš pa zdaj ži naskori šou v škole, jeli Jožek? — so me pobožali zdaj več sčista zmerjeni Vrtelek, — vište, oča, kakšnega vrloga vnu-keca mate. To van je veselje na stara lejta, nej? Ga gledan, kak je tihi pa zbrani pri oltari, nej zaman ka se vrgeo po oči. Samo škoda, ka se nej ži prle narodo, lej ko bi zaj ži novo mešo zospejvao dol pa van dušo vračo... •— — E odi —, sp zamajnoli dedek —, ve mojoj staroj žao, ka ga sili v škole, što de prej doma na grunti, vse pride v lučke roke. Sakši bogi den mi muvi, kak naš odvejtek prej de. V ton tali se ti znaš z našov sta-rov sigdar svajtivleva. Jes pravin, pa ka te, či de se školao?! Komi pa na svejti bole dobro kak popon? Pa ka te, grona či eden piklin-paklin node moo odvejtka?! Te svejt prejde, ha?! — so burdili dedek, kak da bi zdravi bilij. — E idi k strani, ded stari! — so se zagnali nad dedeka mamca — niti beteg te ne spravi k pameti! Bejži samo vij, picek moj mali, ka noš poslušao te grdostije. — Picek je bogao, se na štibličnij stubaj dblseo pa na viiha vlejkeo. Dedek pa mamca sta se čiduže bole idou mela, gda sta se pa hapila bodikaj gučati eden drugomi, so Vrtelek ftegnoli nad njima svoj debeli bat, kak gda je Kristuš zdigno roko nad pobesnelin mor j on: — Bojk k strani, tentacije šatanove, skazlivost guča nespravlivoga! Mer i liibeznost vladaj med tema krščenikoma, šteriva sta se zavezala v šakramentum svetoga hižnoga svestva! — Tetica, zdaj moren henjati, nimam več papera. Drgoč dele. 150 Pofrišana lubeznost doma, eli zbogon svetska pajdaši)a Ravno san prišeo z bunte, Krančov Miška so mi dali velki falat pak-papera. ka van lejko znapišen dele od našega hlžnoga misijona. Gda so varaški Vrtelek s čalarnov močjov svoje rejci i palice stavili sagdanešnjo svajo starejšega Štrkovega para, so njima šče mali guč držali, kak je duhovniško pozvanje ober vsej drtigij svetskij i kak trbej ravno zatogavolo štiinati sinuj, kakti mojega dčo, ka so pripravleni mene Bogi daruvati. na to spodobo kak nigda svejta očak Abraham svojega sina Ižaka. Zdaj je dedeka nikaj steplo, kak da bi jij obišla rejšnja miseo: — No, či pa tak, lidje dragi, te node nevble, — se zosmijejo tak na-raji, — te gviišno smileni oča nebeški kakšega agneca naleče našemi Števani v trnie (na priliko na Pentišicaj, tan nan dosta trnja raste); znaš stara, tak ti poven. te de tvoj picek rešeni. Samo bogzna či node namesto agneca kakša grlica v grmi sidčjla eli štrkica. Liki te de jo Joužek san otpletao vd, nej Števan, naj san kajšte.— — Izda van ide na špajs, oča, furt na furt, ka mo činili z vami?! Morete se denok strsnosti, vište ka ste betežni, ka pa či vas Gospodni Bog namesti funda? — — StrAj boj, viš ga, kak se razživo, gviišno memi vinska saga vse betege pregnala. Liki to od agneca bi lejko ži gda prle naprejpmeso, pa se ži davno ne bi grizla, — so vujali spravlivo mamca. — Tak vište, — so pograbili priliko Vrtelek. gda san stopo v ižo, jiva prijali za roke pa njima je prekrižali i zdčjnoli našelci prti nebi: — Požegnaj, Gospodne, te v tvojen imeni zmerjeni par, naj se ra-diije nad njin sveto Trojstvo, nevtepena Devica Marija i vsi šeregi na nebi! Na zemli pa naj ma dopadenje nad njima sveta mati Cerkev pa vsa naša vorna fara, amen! — — Viš Štejf, kak bi ti zdaj štola praf prišla, či bi jo voščo zeti, ka bi nama jo zastikno okoli tej brasklavij rouk! — so bardusnoli dedek Vrteleka. Zdaj so prasnoli v smej tildi naš misijonaruš, tak močno, ka so se stepali, pa se dugo nej mogli staviti. — Na, te pa trincnimo na to najino zmiritev. — so se obradiivali dedek, — Manka, natoči šče meni adno kiipico, hajda! — — Sin Davidov! — so počili vkup z rokami mamca, te pa tak na mej ko bole zospejvali kak povedali: — Kak dugo si me nej ži po imeni pozvao. Vanček moj! — Erkoč so dali svojemi muževi kupico vina, čiglij ne bi smeli piti. Te so pa trincnoli tak silovito, ka je preči vina vbpelis-nolo. Gda so se odžejali od pijače sprave, so varaški zvonar nadaltivali svoje visiko poslanstvo: — Ne otriijaimo se veseliti! Eli seadno ne pozabimo, zakoj smo se zebrali vkiiper. Oča moj dragi, zdaj mate dosta zlatoga časa, šteroga leiko hasnovito poniicate za pobožno premišlavanje pa molitev. Jes van lejko pošlen stare molitvene knige, takše z debelimi slbvami. Ščete? — — Zafalin, jij mamo zadosta, za edne telige, — so zamajnoli dedek z levov rokov. Bole so se branili, bole so Vrtelek vrtali vnjij pa naračali, naj se li zrisnijo za božo volbu pa nahajo vso svetsko pajdašijo. 151 — Ujuj, jes san te pa ravno šteo prositi, ka bi ednin mojin pajdašon glas dao, ka san zbetežao. Te pa nikaj nou s toga? — pitajo dedek. — Bole ka nej, oča. Taksi lagoji vrstniki vas samo odvajajo od vsega, ka po cerkvi dišij. Ravno ta vaša svetska kortešija je kriva, ka ste vojznoli sirmak v golo posvetnost, se odvrnoli od vsej pobožnij bratovščin i farnoga občestva. Ste njin preveč vomi bilij, pa so vas zmejšali. — — Tak misliš, tak štimaš? Te pa križi-boži moja svetska pajdašija, je-libar? — skoro jočič spravili s sebe dedek. — Tak tak, oča, križi-boži. Zdaj je čas za molitev, nej za pajdašijo. V molitvenij knigaj najdete vse potrejbne molitvi za betežnike, takse pa ovak-še, samo si vse to poiščite. — — Nej mi ravno vola šče očij mantrati poleg vsega driigoga betega. Liki či de mi slabše, te mi moja Manka kaj vbsprečte, eli moja sneha. Ve ti neven, či me kaj gene, da se mi znaš dušica nikak jako na te svejt zgrabila, čiglij ka si ga nej poživejla kajsi. — — Ravno zatou de trbelo napnoti vse sile, ka jo odvrnemo od lago-je vole i vsega skušavanja, stresimo žnje vse ka je posvetno pa jo napu-nimo s poželenj on bože lubezni, ka se nigdar več od nje ne odkapči pa ka po svestvi pokore vso božo miloščo goriprime. Znate oča, srce trbej zravna krejftrgnoti od toga zblojenoga svejta pa ga narendati...— — Ej, ne muvi mi donok duže te viže, kak da bi ži dušo voptišcao! Jes man šče močno volo zvračiti se pa tečas moren zdraf biti, ka mi Ba-lažov stari torbo zakrpa, ka se potočin šče parkrat tanta. prti Ludbregi i Čakovci. Stare šege nemre človik samo tak tanahati, zvonarek moj dragi! Ti me denok raj z vupanjon napuni, z viipanjon ozdravlenja, nej ka me sagaš, ti balaš! — so se vse zalecali nazadnje dedek. Vrtelek so si zdejnoli, se počovali po pišlivoj glavi, malo v eden kraj klumnoli pa atak odvrnoli: — Bog me Gospodni vari, ka bi vas sagao, oča. Samo van bi rad na srce položo to, ka se za vašo starost dostaja. Gda ži človik tak dugo na svejti kak vi, te si nemre misliti, ka de ga šče ne ven kak dugo klačo. Pa ka bi obračun z Bogom odlagao na zadnjo voro, či pa ne vejmo, gda pride. Zato moremo biti prpravleni v sakšen megnjenji svojega Žitka. .. — — Dojde, dojde, bačkamadenok! — so breknoli dedek pa se pošiknoli gor s cejlin tej Ion, ka je pbstela zoškripala, — ve mi lekaj glava poči. — — Uj, Bog vari, oča, toga pa nej rad biio kriv, — so se zosagali varaški zvonar, segnoli v pruslek, poluknoli na voro, rekši dobro, ka ste me opo-mejnoli, sila mi je iti poudne zvonit. — Tak je, viš, svoje vdre nesmiš zamiditi. Za sebe pa tak mislin tak štiman, ka moja vora šče nej prišla. Znabiti je najna zmiritev prestinola milostivnoga Boga, ka mi malo žitek podugša... — — Bog daj toj rejči hasek, — so djali kcoj Vrtelek i zeli bat. — Bon probao šče edndk pozvati telovnoga vrača na pomoč, pa či nikak node šlo žnjin, te va si dele gučala. Zaidnok nama pa dojde. Bog ti plati za tvojo nezgriintano skrb i poseo, pa ka si me zmero z gingavov polovicov najnoga hižnoga svestva i pofrišao najno šajtravo zavezo. — Erkoč si dedek predenejo zglavnik, se zglednejo prti razpetji na štej ni pa zdejnejo pobožno: — Tak, zdaj odpusti svojega služabnika, Gospodne, ar so vidile moje oči tvojega Zveličitela i moja viiha poslunola tvojo blagovejst, — so se 152 zglednoli poškao k Vrteleki, ka rekši jes tudi šče nikaj znan, naglas pa so d j ali kcdj: — čiravno so preveč kosmata, pa bon bogme nucao srpa-čo, ka to kosminje dolposejkan. — — Tak, ja, samo porežte pa božo reje poslunite. Bog je fale vrejden, mi pa nikaj drugo kak... — so zružili z baton, — no, oča, zdravi bojte pa zbogon stante! — i že so se pošiknoli vo s hiže i zapustili svojega nej ravno nevolnoga betežnika. Jes san se ži tildi navolo pisati, eli san rad, ka so nas pohodili bogaboječi varaški zvonar. Kelko lejko sprevidin s svojimi dičinjimi očmij, je dedeki valalo, čilo po dtišnoj strani, zavolo šterc so očin pajdaš prišli. Samo me straj zanjij.. . Molite tudi vi za to, ka bi se dušno i telovno zvra-čili pa nas šče dele kaj v dobro volo spravlali. Se van priporača i vas pozdravla Jožek Marko Matjaš pa Miška sta gnala telico f Čakovec Kak je Mariča prišla k iži, se je vertstvo naglo zdigavalo, prignala je s Polane kravo pa tele. To je bila njena herbija zviin njive na Škrben-tovici. Tele so podkrmili pa je z njega postala lepa telica. Gda je bila za odajo, so se nej mogli odločiti, kumi jo odajo. Peneze njim je jako trbelo za kukurčnjak pa novi jarem. Benko je slabo plačuvo, Kemej Marko v Soboti pa je zviin penez šče dao porcijo kisile župe, špricer pa šče kakšo drobovino. Najbouše je plačao Vajda f Čakovci, či si prignao k njemi v klavnico. Pa ženta f Čakovec, njima da tanač Mariča. Bogala sta jo. Friško njima je oprala šorce. Miška je moo naprsičnjek, Matjaš pa na tracline, ka si je samo odzaja zvezao. Tisto noč so nej mogli zaspati. Miška je večkrat odo gledat f stalo, či telica preživle. Matjaš pa je že večer prneso od Brglezovij bikoski lanc, ka ta jo ležej strahovala, či de kaj bisnela. Nekaj časa de jo gnao eden te pa drugi, ka samo ednoga preveč zmantra. Nej sta znala, ge je Čakovec. Večkrat sta čula pripovidavati stare lidij, ka so ftiston časi, gda so trnoslini zreti, romali f Čakovec na den svetoga Prcinkola (porcijunkola). Mislila sta ka je to fčasi ge za Gibi-nov. Pa sta si pogučala, ka ta spitavala Nečmurce, ve se po pitanji daleč pride. Zajtra so fsi šli f štalo. Mariči so skuze silile v oči, lepa telica pa njena herbija ide od iže, pa ka si moremo, penezi so nam jako potrebni. Naročala jima je, naj pazita na sebe pa na pejneze. Ve se spom-lita ka so Jiirjov Marko pripovidavali od tovajov, ki so v logi bluzi Čakovca napadali lidij pa njim poneze krej jemali. Fčasi so se fsi trije spomnili tiste zgodbe: Nikši torjanski šujster, lekaj je to bio Tkaočov majster, se je san pelao s Čakovca s senja. Bila je krnica. Vetrni lampaš je meo z motvozon prvezani za ročico na pravon kraji. Samo idnok skoči odzaja na koula edna gospa pa ga prosi, či se smej z njim pelati. Ka si je drugo znao, ka njoj dovoli. Sejla si je polek njega pa sta se lepo pogučavala. Šujster je z ednin okun furt pazo, kak se obnaša ta čudna gospa. Mela je mali ce- 153 krec, v njem pa je f pamet vzeo nekaj takšega kak dugi nož f capo zasukani. Rosa ga je obišla od straha, gda je tudi po guči spoznao, ka ta gospa nej ženska, liki moški, oblečeni v ženski gvant. Šujstri so bili čedni lidje, tildi te se je friško znajšeo, nakla je pusto bič, stavo kunje m gospo proso naj stopi dol pa gor zeme bič, ka on kunje nesmi pistiti. Gospa je bogala. Gda je stopila na putač je šujster ciikno kunje, tak ka je putač leto po gospej, kunji pa so bejžali kalop skoro do Strukovec. Lidje, šteri odijo na romanje f Čakovec pravijo, ka šče lekaj tisti plantavi touvaj žive. Pred cerkvenimi dverami prosi miloščino pa liden pripovidavle, ka so njemi tovaji nogo potrli. Ništerni njemi vorjejo, drugi pa nej. Skoro fsakši pa njemi vrže te nevalani pejnez, šteri je dober samo za šterce pa za šparavec f cerkvi. Ta zgodba je jako mantrala fse tri, gda so se ločili. Mariča je šče pravila: znabiti se nikdar več nomo vidili pa je Matjaša ktišnola, Miška pa se je krej obrno. Srečno sta prignala telico do broda. Na brodi se je jako sagala. Stala je raškoračeno in gledala šumečo vodo pod seof, drgoč pa špulo, šte-ra je škripala po železnon vouži. Gda so prišli na drugi breg Mure, te je pa tak skočila z broda, ka sta jo komaj zadržala. Matjaši je žamaten, zdavanjski krščak spadno v Muro. Nej sta mogla niti pitati brodara, kelko trbej plačati. Ve sta tildi nej mela nikaj pejnez. Nekaj časa je šla zmerno samo obadje so jo jako mantrali. Čiduže bole je postala trudna, pa tudi Matjaž in Miška sta že odila raskoračeno in noge vlekla, bila sta žedniva in lačna. F Strukovcaj pri prvoj iži sta prosila mesto f štali za telico pa tildi njeva bi spala v štali, vert njima je dao to, ka sta prosila. Fsi trije so tak naidnok zaspali. Zajtra sta rano stanola, ka bi kak najdele prišla stelicof šče za lada. Bijla je šče krnica f štali. Telico sta odvezala pa sta jo komaj v6 spravila. Tak sta larmala ka se je vert zbii-do pa samo f spodnij lačaj vo pribežao z lampašon v roki pa začno kričati pa kunoti, gda je vido ka Matjaš njegovo telico vo vleče. Nej sta jo štela fkradnosti, f krnici sta nej ločila, štero sta njeva prignala in štero je vertova. Vert jima je fsefele božno zgučao, fsega sta niti nej razmila. Matjaši je pravo ti vrak prekmurski, Miški pa ti tovaj. ka te tak v rit brsnen ka v Zagrebi dol spadneš, či se fčasi ne pobereta, odvežen psa, ka de vaj tako gnao, ka ta za pou vore f Čakovci. Žalostniva sta zapustila Strukovce pa tudi pošteno lačniva. Tildi telica je nej več preživala, nej je mejla kaj, zato sta jo nekaj časa pasla po cestnon robi sama pa jela gibico. V fsej tej navolaj sta mela srečo, ka sta nej srečala žandarof, nej sta mela pašoša za telico, pa nej penez za sebe, či bi jiva kaštigali. Pri Vajdi sta friško opravila. Telico njima je dobra plačao pa jiva tildi opitao, či bi se splačalo v Gomilicaj odpreti mesnico, ka lidje ne bi tak daleč mantrali maro pa sebe. Pravila sta njemi ka ta doma pitala Maričo pa soside pa te pošleta glas po romaraj na den svetoga Prcinkula. V roke so si segnoli pa sta odišla naravnoč v oštarijo, ka si privežeta dušo k tejli. V oštariji sta si naročila gulaš, bio je masten ele jako tečen. »Šče fsakšemi endo porcijo pa dvej pivi«, je naročo Matjaš. Gda sta se najela, sta veselo odišla proti domi. Spomnila sta se tovajov, zato sta si pe-neze razdelila fsaki pou in je skrila v lače. Nej sta dugo odila pa jiva 154 more, obišče domovino vsako leto. Letos sta se s soprogo udeležila med drugim nove maše ženinega sorodnika v ljubljanski nadškofiji. Lojze je tudi velik ljubitelj in širitelj Stopinj. Naj navedem še spored Kuzmičevega kulturnega večera. Pevski zbor je za uvod zapel Račičev prekmurski napev očenaša. Sledila je recitacija Baševe pesmi »Sen od Mure«. Prekmurskega pozvačina v narečju je predstavil Štefan Ritlop. Odlomek iz Š. Kuharjeve knjige »Narodno blago vogrskij Slovencof« je prebrala Agata Žoldoš. Na sporedu je bil tudi odlomek iz knjige Jožefa Smeja »Po sledovih zlatega peresa«. Uvodno besedo na prireditvi je imel L. Žižek. Lojze je spregovoril tudi o kulturno-slovstvenem pomenu M. Kuzmiča. Prebral je še odlomek »Evangeliom Sv. Mataja vu XXV. tali« iz Kuzmičevega prevoda evangelijev. Z recitacijami in branjem sta sodelovali Elizabeta in Rosemarie Fotivec ter Vilko Čekut. Za povezavo med posameznimi deli prireditve sta poskrbela Miha Zakojč in Jože Hozjan. Tonski zapis Kuzmičeve proslave so mi poslali Žoldoševi. Poslušal sem ga večkrat in moram reči, da je bila proslava nepozabno lep kul-turno-umetniški dogodek. Za uspelo proslavo' in uspešen nastop izvajalcev se je na koncu v imenu številnih poslušalcev zahvalil superior Ivan Plazar CM. Tej lepi proslavi bi smele veljati besede prezgodaj umrlega kulturnika in znanstvenika mednarodnega slovesa dr. Štefana Barbariča,- »Malokdo ve, da je naša deželica tudi lepa; sodeč po številnih kulturnikih preteklih časov pa je Prekmurje tudi kulturna slovenska dežela. Ni kultura prišla sem, temveč je tu nastajala«. Slovenska cerkev Marija Pomagaj, Manning, Toronto 159 Vilko Novak Naša pokrajina v delih Lojzeta Kozarja Ob pisateljevi osemdesetletnici Prvi je uvedel v slovensko slovstvo prekmursko pokrajino, predvsem Goričko, belokrajinski rojak Matija Malešič s povestjo KRUH (najprej v Finžgarjevi Mladiki, v knjigi 1927). Toda tu nastopajo v glavnem le nekatera krajevna imena, omenja borove gozdove in skopo ilovnato zemljo, zaradi katere hodijo Goričanci na sezonsko delo. Potem ko je Miško Kranjec postavil dogajanja svojih spisov na svoje Dolinsko, je Goričko s Porabjem dobilo svojega pisatelja v martinjskem rojaku Lojzetu Kozarju. Bil je od detinstva in rane mladosti ves prevzet od življenja narave in njenih lepot, kakor pripoveduje v razgovoru: »Gorički svet je zares čudežno lep, zlasti, če ste tam doma in poznate vsako drevo na obzorju, izza katerega ali za katerim je danes vzšlo ali zašlo sonce; če ste kdaj od blizu slišali, kako klokota in cinglja voda v potočku, ki se preliva in vijuga med zlatimi potočnicami; — če ste doživeli sto tisoč drobnih lepot, ker ste imeli odprte oči, predvsem pa srce.« Ta opis bi bili radi brali že v kateri njegovih prvih knjig, ko se je nekako izogibal navajanja imen krajev. V prvi natisnjeni povesti Taksen prag (1962) imenuje le Monošter kot konec obzorja nekaterih ljudi in šolo v Martinju. Našteva pa ledinska in hišna imena iz domače vasi, priimke in krstna imena, s čimer ustvarja krajevno vzdušje. Ko opisuje sliko sv. Janeza Krstnika na svodu farne cerkve, uganemo, da je to na Gorenjem Seniku, pisateljeva nekdanja župnijska cerkev. Med trpljenje in borbe ljudi postavi pomladne breze in bukve, smreke in bore, zadiši smola in brinje. Ker se Pajkova mreža (1968) v glavnem dogaja v tujini, živi domači svet bolj v spominu glavne osebe. Vendar pa že začenja povest v domači pokrajini: »V vasi pod Srebrnim bregom so večeri nenavadno tihi... zvon, ki visi sredi vasi na pokončnih hrastovih tramih...« Hiše so do slemena pogreznjene v belino cvetočega drevja, borov gozd objema vso vas, odkoder so vidni obrisi daljnega Pohorja in Graških planin, — »proti Rabski dolini je sivkast mrak«, tam je hrib s cerkvico svete Ane v Boreči, tam je »ta Gorički svet«... Zdaj je že natanko omejil svet svoje povesti, omenja tudi mejo, ki so jo potegnili od Radgone čez Srebrni breg proti Hodošu, omenja tudi Vrbno ob Rabi (v Avstriji). In junakinja povesti Veronika piše iz tujine: Ponoči... hodim nekje iz Doličev proti Martinju... Vrstijo pa se tudi pesniški opisi zemlje okoli vasi. S povestjo Materina ruta (Celovec 1971, Koper 1973) pa je pisatelj že živo uvedel pokrajino in čas dogajanja v knjigo. Opis vaškega življenja na obmejnem Goričkem med prvo svetovno vojsko in v mesecih po njej imajo kar zgodovinski značaj. Prepletajo se tudi že obmejni avstrijski kraji, s katerimi je naša krajina imela od nekdaj tesne stike. Nastopa vas Velika ob Rabi, Borinje (Fehring), od Vrbna sem se slišijo zvonovi, pa tudi od Gorenjega Senika, na Straži, martinjski ali trdkovski, od po-rabskih Veric ali Svetice v Avstriji. Oglaša se ura v zvoniku na Gore 160 njem Seniku, ko so še iz Martinja pokopavali, na tamkajšnjem pokopališču. Na delo hodijo v Ženavce in Gradec. Pisatelj sledi cesti po lepi slikoviti dolini, vidi smiselnost v vijuganju steze, prikazuje borov gozd in na pobočju med grmovjem so goste jagode kakor »rdeča ponjava«... Ob deževju se utrga plast zemlje, huda zima v letih 1918 in 1919 prinaša pomanjkanje in še bolj občutijo vse težke izgube v vojski. Pisatelj nakaže politične spremembe z madžarsko republiko, z boljševiškimi sveti, ko agitatorja prisilijo v vasi, da govori slovenski, ko odpeljejo na cvetno nedeljo moške in župnika iz cerkve. Z obširnim zgodovinskim romanom Licenciat Janez (dva dela, Celje 1975) nas Kozar ni popeljal le v prekmursko zgodovino 17. stoletja, marveč v mnoge goričke kraje, kakor je v spremni besedi h knjigi zapisal Jože Smej: »... v knjigi zaživi z vso prvinskostjo ves gornji del Prekmurja s Porabjem, predvsem kraji Modinci, Dobra, Jurij, Grad, Petrovci in Sobota«. Zato je prav, da je na začetku knjige zemljevid, ki prikazuje mnoge, večini bravcev neznane kraje. Prizorišče tega romana je v glavnem isto kot v Materini ruti, le da so kraji bolj natančno predstavljeni. V prvem poglavju vidimo cerkev sv. Jurija, Ledavo z njeno vijugasto strugo, v razgovoru so našteti sedeži župnij in v ospredju je avstrijska sosedna Dobra, dokler hodi Janez tja. V živahnem razgovoru med starejšim Vogrinčičem in opatovim slom našteva domačin kraje od Grada (tedaj Gornje Lendave) in Boreče skoz Šalovce in Čepince ter skoz porabske kraje do Monoštra. Omenja pa tudi madžarske kraje v njegovi bližini in še dalje, predvsem Modince (avstrijska Mogersdorf, madž. Nagyfalva), kjer je potekala bitka s Turki. Kraji so vpleteni v pripoved tudi ob opisu poti v Dolence, predvsem Boreča z zgodbo o zidanju njene starodavne cerkve. V drugem delu je natančno predstavljen stari grad v Gornji Lendavi, ki jo je ljudstvo tudi po njem kot glavni krajevni značilnosti poimenovalo (»pri Gradi«, doma »od Grada«). Zvemo tudi marsikaj o Pe-trovcih in njihovi nedelski cerkvi (poimenovani tako po sv. Nedelji — posvečeni sv. Trojici). Označeni so Šalovci s tržnimi pravicami in mnogimi gostilnami ter kot sedež sodišča. Glavno dogajanje pa se odvija v Dolencih in okolici, saj tu deluje licenciat Janez. Razmere pojasnjuje razgovor med čepinskim župnikom in licenciatom, prizori v dolenski cerkvi. Marsikaj izvemo o župnijah Petrovci, Hodoš, o Selu, posebno nazorno pa so pokazane verske razmere z opisom zborovanja cerkvenih in veleposestniških zastopnikov v soboški cerkvi, kjer so imenovani tudi vsi kraji do Gornjega Senika, ki jih zastopajo njihovi župniki. Ob licen-ciatovi poti na Dobro pa spoznamo tudi porabske kraje: Verice, Ritka-rovce, Gorenji Senik, ki jih popotnik vidi le od daleč. Ni sicer najdrobnejših opisov goričkih krajev, ob njihovem ponosnem imenovanju, ko so povezani z raznimi dogodki, pa se bravcem vtisnejo v spomin. S temi knjigami je Lojze Kozar, bi dejali, zapustil svoje Goričko, kamor se bo, upamo, še povrnil s kakim novim delom. Ker že desetletja živi in vsestransko deluje kot duhovnik, ustvarjalec dveh cerkva v Odrancih, kot pisatelj in urednik naših Stopinj — na Dolinskem, je dodobra spoznal tudi življenje tukajšnjih ljudi in njihove kraje. To vidimo v njegovi povesti Vezi in zanke (Mohorjeva družba, 1979), v kateri je še bolj teme- 161 Ijito in obširno prikazal zdomsko življenje naših dni, kot nekoč v Pajkovi mreži pred vojno življenje naše delavke v tujini. Dogajanje na domačih tleh je postavil v kraje ob Muri in že v prvih stavkih knjige govori o »otroški vojni« na Bistrici. Murin rokav Močilnik nas spomni na Cankarja, imena Tjaš, Geta in druga pa so doma na Dolinskem. Omenjene so tovarne perila v Soboti, pletilstvo v Beltincih, kjer ženske iz teh krajev delajo. Ker se večina dejanja odvija v Nemčiji, živi domača pokrajina ali v spominih •— npr., kako je s hrasta ob Muri kot otrok opazoval reko — ali pa ob povratkih zdomca v domači kraj. Tako je omenjen potok Črnec, Petrov izstop iz avtobusa v Odrancih, njegova pot »dobre 3 kilometre proti Muri« in vse tri Bistrice... In v spominu se mu prebuja: »Pri nas pa so taka lepa domača imena: V Gaji, v Sloporci, na Kamencaj, na Listovnjaki, v Krčej, Napole...« Tudi v tem okolju nastopi Goričko, ko pravi dekle: z Goričkega sem, iz Markovec... In oživi domača pesem, ko si zaželijo: Zapojmo še tisto: Bistrica je mala... Ltibica Itiblena, nej se mi jokati... In ko gre nesrečni zdomec Drašek od Beltinec proti domu, med Odranci in Bistricami, se je na peterokrakem križišču zmedel in ni našel prave poti proti domu... Tudi Lendava, Petišovci in »naftno področje« kot najbolj »svetovljanski« del Prekmurja, srečamo v povesti. Na zadnji poti domov pa Tjaš zavije iz Beltinec proti Turnišču, v Genterovcih je prišel na cesto proti Lendavi in po ovinku čez Melince k Muri, k njenemu mrtvemu rokavu. Ko vrže bombo v vodo, zasliši pesem lupačev: Ne de mi več rasla travica... — in ko utone, utihne pesem: Pred oltar pelati, — roko ti podati... V romanu Premakljivi svečnik (1985), ki je zavoljo svoje pereče sodobne vsebine vzbujal tako zanimanje pri bravcih (poleg prve objave v Družini še dve izdaji v knjigi) — sicer niso imenovani ne prekmurski ne drugi kraji, vendar po imenih nekaterih nastopajočih oseb uganemo, da so to ljudje iz naših krajev, čeprav je dogajanje tako, da bi se moglo dogajati povsod na Slovenskem. Vendar pa v knjigi spoznamo našo sodobno mladino, njene težave, njeno mišljenje in ravnanje. In podobno je v pisateljivi zadnji knjigi: Kamen in srce (1986), v kateri so zbrane nekatere starejše krajše povesti, nekaj je pa v njej tudi novega. Čeprav v teh povestih ni imenovan skoro noben kraj, čutimo, da se dogajajo v naši krajini ali da nastanejo v njih naši ljudje, kot npr. duhovnik, premeščen med zasedbo na Madžarsko. Posebno pa se ustavimo in zamislimo ob prvem spisu v tej knjigi: Korenine mojega življenja... V njem spoznamo pisateljeve korenine v domačem kraju, v njegovem otroškem doživljanju narave, kar tako pesniško opisuje: kako leži v travi, vsrkava vse vonje okoli sebe, kako ga strmenje v nebo zanaša v vsemirje, odkoder se vrne v vsakdanjost — in vse zapoje v njem in vse poje okoli njega. Nato doživlja barve neba, oblakov, cvetlic in vsega okoli sebe, tako da se danes pisatelj izpove: »... zdi se mi, da sem vse, kar sem globokega doživel, doživel že v svojih otroških letih«. Lepota stvarstva se je vpila vanj — na domači zemlji otroških in mladih let — »V tem pa je že slutnja večnostne onstranosti, slutnja duha« — in »Iz teh bistvenih korenin se razvija moje življenje« — 162 veri, upanju in ljubezni, o posvečevanju Gospodovega dne, o skrbi za zdravje, o smrti, o odrešeni spolnosti, o resnici in o laži. Tretji del postavi človeka v dnos do drugih ljudi, do skupnosti. Zato avtor priročnika govori o ljubezni in pravičnosti, o družini, državi in Cerkvi. Pretresa gospodarsko-socialna vprašanja, s katerimi se srečujemo kristjani. Ovrednoti politiko, mir in vojno. Na koncu pa spregovori še o kulturi in odgovornosti do okolja. V priročniku so predstavljene tiste moralne vrednote, brez katerih ni srečnega in človeka vrednega življenja. Priročnik ne želi v prvi vrsti »učiti«, temveč hoče predvsem vzgajati srce in vest. Lojze Kozar ml. Marija Kremenšek (roj. Glavač): ZGODOVINA 4, ZGODOVINA 1 Če že notiramo dela naših pesnikov in pisateljev, ne bo morda odveč, če zabeležimo tudi druge duhovne stvaritve naših kulturnih delavcev, na primer znanstvena in pedagoška dela. Med zadnja spadajo tudi učbeniki; od teh dva, izišla v zadnjem času, nosita ime Marije Kremenšek, rojene Glavač iz Beltinec v Prekmurju, dolgoletne profesorice zgodovine na gimnaziji in srednjih šolah. V sodelovanju z zgodovinarjem Štefanom Trojarjem je že pred leti izdala učbenik Zgodovina 4; v njem je napisala v 1. delu zgodovinski oris stare Jugoslavije (pod naslovom Bistvene značilnosti razvoja naših narodov po združitvi), v 3. delu knjige pa sestavek Boj nove Jugoslavije za samostojno razvojno pot. Leta 1987 je učbenik izšel že v ponatisu. Pred kratkim pa je Državna založba Slovenije izdala Zgodovino 1, učbenik za prvo stopnjo srednjega oziroma usmerjenega izobraževanja. Izida te knjige, ki je njeno samostojno delo in jo je Svet za šolstvo SRS izbral po razpisanem natečaju, pa avtorica ni več dočakala (umrla je oktobra 1988). Naj bo torej zaznamek o izidu knjige pokojni avtorici naš dolžni in hvaležni spomin. ZGODOVINA 1 prinaša troje osrednjih poglavij: Prazgodovino, Stari vek in Prehod v srednji vek. Prvo poglavje končuje s kratkim orisom naših krajev v prazgodovini, z navedbo arheoloških najdbišč v Sloveniji. Stari vek sklene s sestavkom o Rimljanih v naših krajih, medtem ko zadnje poglavje zaključi z opisom prvih političnih tvorb pri Južnih Slovanih in s kratkim orisom Makedonskih Slovanov ter Zahodnih in Vzhodnih Slovanov. Namesto navedbe virov in literature prinaša Zgodovina na koncu poglavij in podpoglavij pregledno uokvirjena vprašanja iz obdelane snovi, za utrjevanje znanja učencev. Oba učbenika prinašata dokaj pestro slikovna gradivo, prva knjiga (Zgodovina 4) celo dokumentarno zanimive slike iz predvojnega življenja v dolinskem delu Prekmurja. J. Ftičar Ferdo Godina: NADA, VRNI SE! — Roman o življenju na podeželju v Pomurju po drugi vojni; izšel v redni zbirki Prešernove družbe za leto 1989. 169 Osnovna tematika pripovedi je zdomstvo, ki poraja na vasi perečo socialno in moralno krizo. Oboje se zrcali v izkoreninjeni in razbiti družini, ki ji komajda uspe izogniti se tragičnemu koncu (usoda Nade in Mirka Kreslina). Vzporedno z vodilno zgodbo oziroma v prepletu z njo poteka druga, ki prikazuje zraščanje podeželskega življenja z mestnim (usoda Nadine sestre Sonje) in pušča za sabo prav tako razrvano življenje, ne-potešenost in nemir. Skupna poanta obeh življenjskih sredin je iskanje materialno zagotovljene eksistence; to iskanje pa v razmerah naše povojne stvarnosti preide v skrajno popredmetenost, ljudje se docela zma-terializirajo, dovzetni so le še za čutne užitke. Kot protivesje temu pisatelj postavlja že izumirajoče patriarhalno življenje na kmetih (usoda dveh stark, babice na Dominkovem gruntu in tete Treze); le-to je kljub obrobnosti likov pripovedno močneje izrisano. Najbolj pa se je avtor približal objektivnemu slikanju naše stvarnosti v usodi razočaranega re-voluconarja Tomca; ta je v imenu neke ideologije žrtvoval vse revoluciji, Velikemu bratu (po Orwelu) in ostal na koncu praznih rok. Ta lik je izrisan tako plastično, kakor bi imel pisatelj pred očmi določeno osebo iz vrst svojih kolegov revolucionarjev, tu in tam ima morda celo avtobiografsko ozadje. To zadnje bi pripisali delno tudi liku mladega časnikarja Danijela, ta je sit utrujenih herojev in vse njihove ideološke navlake: ne mara se obremenejvati z njo in si zagreniti življenja. Kljub enoplastnosti podajanja starosvetnega in novodobnega sveta v pokrajini ob Muri in sociološko ne dovolj izčiščenemu razmerju kmečkega in malomestnega življenja je roman snovno dovolj zanimiv, pripovedno razgiban in v svojih z blagim humorjem in podomačenim besedjem začinjenih izrisih na moč berljiv; do neke mere je celo nevsiljivo poučen. J. Ftičar SLOVENSKI KOLEDAR 1989, Letopis za slovensko narodnost na Madžarskem, izdala Demokratična zveza Južnih Slovanov na Madžarskem, tiskano v 1000 izvodih v Sombotelu. Slovenski koledar za Porabje ima 144 strani. Na naslovni strani je slika gornjeseniškega pevskega zbora »Avgust Pavel« s 16 pevkami in šestimi pevci ter z voditeljem zbora, v ozadju je seniška cerkev; na zadnji strani ovitka pa je stara kmečka hiša z Gorenjega Senika. Navedeni so člani uredniškega odbora: Marija Bajzek-Lukač, Irena Barber, Feri Bartakovič, Elizabeta Bedi, Laci Domjan, Karel Gadanji, Karel Krajcar, Irena Pavlič (urednica). Koledarski del je opremljen z mnogimi slikami, večinoma posnetki iz šolskega življenja v Porabju. Pozdrav bralcem je napisal dr. Marin Mandi?, generalni sekretar Demokratične zveze Južnih Slovanov na Madžarskem in v njem izraža željo: »Upajmo, da se bo na podlagi odlokov 10. kongresa naše Zveze še naprej krepila identiteta Slovencev.« Erika Bajzek Glanz, podpredsednica DZJS in ravnateljica gorenje-seniške šole, je prispevala članek: Ocena preteklega petletnega obdobja, v katerem našteva pridobitve glede ciljev, med drugimi tudi »negovanje materinega jezika in kulture v materinem jeziku«, kajti temu vprašanju -bo treba v prihodnje nameniti še več pozornosti... Kot korak nazaj, kot 170 izguba pa se kaže znanje, ki ga otroci prinesejo iz rodne hiše... Treba je prebuditi zavest roditeljev o tem, kakšen zaklad izgubljajo na ta način.« Ne samo iz tega članka, ampak tudi iz drugih sili na dan resnica, da je za izgubo slovenske narodne zavesti DANES kriva predvsem družina, ki je izgubila svoje korenine in se naravnost trudi čim prej potrgati še tiste, ki so še ostale. Toda če smo pravični, moramo priznati, da slovenske družine v Porabju danes ne morejo ravnati drugače, saj že skoraj petdeset let nimajo stika z matično deželo in jih je naša stran popolnoma zanemarila, ko kljub tolikim slovesnim obljubam v vseh teh letih našim politikom ni uspelo odpreti mejnega prehoda v Martinju. Že dva rodova sta od slovenskega zaledja popolnoma odrezana, trejti pa mejnega prehoda ne bo več potreboval, ker se bo prej potujčil. Irena Pavlič je v članku: Madžari in Slovenci lepo osvetlila položaj naših Porabcev, slika bi pa bila še ostrejša, če bi podrobneje primerjala razmere, v katerih živijo Madžari v Prekmurju z razmerami v Porabju. Ista avtorica je prispevala v koledar tudi pogovor s predsednikom Narodnega odbora Železne županije Imrijem Meszarosem, ki z veliko pohvalo govori o lepem sodelovanju med raznimi odbori, na tej in oni strani meje, kar je lahko res, vendar so to pogovori funkcionarjev in njihovi prijateljski stiki, ljudstvo v Porabju pa od vsega tega nima čisto nič. Ibolya Dončec se pogovarja z razseljenimi porabskimi Slovenci in vsakemu sogovorniku postavi vprašanje, kako je z materinim jezikom: ali ga še govori sam in njegovi otroci. Mnogi odgovori so razveseljivi. Ne moremo navesti vseh člankov, ki so pisani v narečju, deloma v narečju ali v knjižni slovenščini, naj zadostuje ugotovitev, da iz vseh diha velika ljubezen do slovenskega jezika. Učiteljica Marta Sukič toži: »Velika težava je v tem, da najmlajši že zelo slabo poznajo domače narečje. Česar ne morem povedati v knjižnem jeziku, bi lahko povedala v narečju, če bi ga znali. Tako bi bilo delo uspešnejše. Na roditeljskih sestankih to zelo poudarjamo in prosimo starše, naj učijo otroke narečje.« Poleg že omenjenih naj navedemo še nekaj avtorjev: Irena Barber, Eva Krajcar, Štefan Lukač, Elizabeta Bedi, Margit Makoš, Feri Bartako-vič, Feri Kranjec, Katarina Hirnok, Karel Krajcar, Klara Fodor, Janja Horvat, Tereza Kranjec, Ilona Bartakovič in dugi, že njihovi priimki veliko povedo. Lojze Kozar Marija Kozar — Mukič: GORNJI SENIK, Način življenja Slovencev v dvajsetem stoletju, Szombathely — Ljubljana 1988, Porabska rojakinja, znana kulturna delavka in zavedna porabska Slovenka, Marija Kozar, poročena Mukič, ki je po rodu doma z Gorenjega Senika, njeni starši pa so se preselili v Budimpešto in se je Marija tudi tam šolala, v Ljubljani pa je študirala etnologijo in slovenščino, je avtorica monografije, razprave o svojem domačem kraju Gorenjem Seniku. Predgovor v knjigo je napisal dr. Slavko Kremenšek, predstojnik Oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predgovor v knjigo pa je napisal tudi dr. Imre Grafik, ravnatelj železnožupanijskih muzejev. 171 Knjiga je dvojezična, prvi del je v madžarščini, drugi pa v slovenščini, ki pa je pestrejši od madžarskega, ker je v njem mnogo pripovedovanj v domačem narečju in prav v tem je čar knjige, ki je sicer polna podatkov, stvarnih in dognanih, življenje pa jim vdihnejo vmesna pripovedovanja, da iz knjige znova in znova zazveni lepa melodična porabska govorica, tega pa seveda v madžarskem delu ni mogoče oživiti. Najprej naj pripomnimo dve stvari: Niti na Seniku niti v okoliških vaseh ne rečemo Gornji in Dolnji Senik, ampak domače je vedno bilo Gorenji in Dolenji Senik. Prav je, da se tudi mi držimo ljudskega poimenovanja. V teh krajih pravimo tudi na Seniku in ne v, kakor nekateri napačno pišejo, saj tudi avtorica dosledno piše na: »Mi smo na Gore-njon Sinijki. ..« stran 98, 92, 94 in drugod. V tekstu je več napak, kar gre deloma na račun stavcev, ki niso vešči slovenskega jezika, nekaj pa se je vrinilo tudi stvarnih napak, predvsem zamenjav Martinja z Markovci pri madžarskem imenu Marokret. Tudi Trdkova ni Magasfok, ampak Ma-gasfok je skupno ime za vasi Trdkova in Martinje skupaj, ko sta obe vasi prišli pod skupno upravo in dobili novo ime, seveda madžarsko. Trdkova sama se je imenovala Turke, Martinje pa Martinya. Na kratko naj navedemo vsebino knjige, monografije. Prvo poglavje obravnava zgodovino Gorenjega Senika. V tem poglavju bi si želeli natančneje število prisiljeno izseljenih prebivalcev v letih 1950 do 1960, saj je takratno izseljevanje gotovo vzrok, vsaj eden izmed mnogih, za asimilacijo in sedanjo naglo madžarizacijo porabskega slovenskega prebivalstva, kajti ko se med ljudi naseli strah, so potrebna dolga leta, preden se ga je mogoče znebiti. Drugo poglavje govori o naselju in družbi in podrobno navaja ledinska imena. Največ je slovenskih imen, 76 % in jih avtorica obravnava po geomorfoloških oblikah, po hišnem imenu ali lastniku, po legi ali po nastanku. Ozemlje Gorenjega Senika meri 24 kvadratnih kilometrov. Hiše se združujejo v krošeo m vsaka skupina hiš ima svoje ime in sicer v ženski obliki: Vancarin, Č)nzin, Čameštarin krošeo, ipd. Gorenji Senik leži na desetih gričih, ki ne dosezajo nadmorske višine 400 m. Del vasi takoj poleg cerkve se imenuje Sobota, cesta, ki vodi od cerkve proti Martinju pa se slikovito imenuje Cigajna gausli. V tem poglavju obširno obravnava gospodarsko stanje nekoč in danes, sezonstvo in obrtništvo, ki je bilo najbolj razvito v letih okrog 1930, ko je vas štela 21 obrtnikov, zdaj pa jih je le še 10. V naslednjih dveh kratkih poglavjih so podane spremembe v poklicni strukturi in na tabeli vidimo, da se je s kmetijstvom leta 1960 ukvarjalo še 1047 ljudi, leta 1980 pa že samo 377. Poglavje Demografske spremembe kaže v zadnjih sto letih najprej nagel porast prebivalstva, nato pa močan padec. Leta 1869 je bilo na Gorenjem Seniku 1169 prebivalcev, 1941 pa 1612, to je najvišja številka, potem je v desetih letih padlo skoraj za 300 in leta 1986 jih je bilo samo še 864. Avtorica pravi, da je število prebivalcev v zadnjih 116 letih — (da katastrofa ne bila tako očitna?) — padlo za 20 odstotkov. To je res. Toda v zadnjih petinštiridesetih letih je padlo za 46,4%, se pravi, da je po drugi vojni ostalo na Seniku komaj nekaj več kot polovica prebivalcev. »V prvi vrsti iz gospodarskih in političnih razlogov«, pravi Kozarjeva, vendar bi bilo zelo zanimivo zvedeti, koliko je bilo enih in koliko drugih. Morda za odgovor 172 na taka vprašanja še ni pravi čas. Dejstvo je,, da je število prebivalcev leta 1949 bilo 1603, leta 1960 pa že samo 1319. Ta razlika v tako kratkem času vpije. Poglavje pod naslovom Življenje na kmetiji ima podnaslove: Hiša, Kuhinja, Noša, Soba in v ta razdelek vstavi Svatbo in Smrt. Pod podnaslovom Gospodarstvo obravnava kmečki koledar in poleg raznih opravil navaja še šege in navade v zimskem času, ki sega od 30. novembra do pepelnice, razna vedeževanja, praznoverja itd., prav tako pa govori tudi o praznovanjih in verskih navadah. Pomlad je od velike noči do sv. Ivana, poletje od sv. Ivana do sv. Lovrenca, 10. avgusta, nato nastopi jesen do sv. Andreja. Zadnje poglavje ima za naslov izrek Cirila Zlobca: Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko! To poglavje ne obeta nič dobrega za naše Porabje, toda kaj bi pomagalo, če bi tiščali glavo v pesek. »Ko bo v Porabju stari slovenski rod izumrl, se bodo njihovi potomci — ki več ne govorijo slovensko — popolnoma pomadžarili,« pravi Vendel Mukič, zaveden Slovenec, ki dobro ve, kaj se v Porabju dogaja. Na koncu knjige so Opombe, Viri in literatura, našteti so Informatorji, domačini od Djagarske Nanec, do Kolarinoga Djaužina. Sledi še 48 prilog raznih skic, seznam ledinskih imen, hišne skupine, hišna imena, tabelske pogostnosti priimkov in osebnih imen ter vzdevkov, sledijo še fotografije krajev in dogodkov. Na koncu je še dodan slovarček narečnih izrazov, ki bo pomagal pri branju in razumevanju porabskega narečja, zapisanega fonetično, ki pa v resnici še daleč ni tako oddaljeno od drugih slovenskih narečij, kakor se v fonetičnem zapisu zdi. Marija Kozar je s to knjigo izvršila veliko delo, ki bi ga morali poznati vsi, ki jim je naše Porabje zares pri srcu. Lojze Kozar Jakob Šešerko: ABELOV DAR, Maribor 1988 V samozaložbi je izšla druga zbirka pesmi Jakoba Šešerka, pesnika, ki s svojimi pesmimi že vrsto let polni in bogati naše Stopinje. Spremno besedo je napisal dr. Jože Smej, ki nam priporoča: Vzemi in beri! Iz tega Abelovega daru se usiplje v tvoje srce zrno, ki bo tam vzklilo, se izlije kaplja, ki bo mehčala tudi »kamen«. Zares, nekatere Šešerkove pesmi v tej zbirki so po svoji obliki svetopisemsko preproste, ko pa jih pazljivo in s premislekom preberemo, so polne vsebine in globine. Vse pa so usmerjene v presežnost, vse merijo v onstranost, ali kakor bi s pesnikom rekli: v navpičnost; »Nekoč se povzpnem najvišje... in se ne vrnem.« Kajti nekoč pač pride in »človek /učuhne/ kot spomladi /krompirjev/ reženj v zemlji — /da znova vzbrsti«. Pesniku je ves čas navzoče minevanje, odhajanje, vendar ga to ne vznemirja, čeprav »Gibi hrepenenja /grabijo v prazno./ V steni skale ni prostora /za stopinje«, saj ve, da »ko bosta umrla čas in prostor/, Sno-vavec ne bo ostal/ praznih rok...«, bolj ga skrbi in boli, da sodobni člo vek beži od resnične notranje lepote in hlasta za zunanjo lupino ter pri tem nenasitno uničuje božje stvarstvo. 173 Kako lepo so molili nekoč: »Lučko bomo v hramu prižgali, /kruh na mizo črvivo dali,/ V naši leseni koči /bo toplo ponoči./ Postlali Ti bomo na slami... /Ostani pri nas, Gospod!« Danes pa bi hladno rekli: »Prenočiš lahko pri nas, Gospod! /Na kavču./ Si za kavico?/ Televizijo gledamo do enajstih./ Jutri Te sinek s fičkom potegne./ O. K.?« Pesnik je uporabil samo nekaj besed, razgalil pa je vso našo sodobno revščino, ko ne zmoremo nobene domačnosti več. Seveda pesnik včasih tudi v sebi čuti brezvetrje, toda ne ostane pri tem: S trni divje slive bom pripel svojo hrapavo dušo na luknjo scefranega jadra moje jadrnice: Božji dih se bo uprl v jadro in jadrnica bo zaplula. Pesniku Šešerku želimo, naj mu božji dih še dolgo napenja njegova pesniška jadra, dokler ne pripluje v nebeški pristan, kjer ga »Božajoče božje dlani /po gnetenju pretepene duše/ zamesijo v novo testo /in na razpokanem ognjišču/ znova zažari žerjavica; svež kruh zadiši /večno/ kakor Abelov dar...« Lojze Kozar Vilko Novak SLOVAR STARE KNJIŽNE PREKMURŠČINE (POSKUSNI SNOPIČ) Izšel je poskusni snopič Slovarja stare knjižne prekmurščine; le-tega pripravlja v okviru Komisije za historične slovarje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti prof. dr. Vilko Novak. Gre za doslej najobsežnejši in prvi znanstveno obdelani slovar prekmurskega knjižnega jezika, kakršen je zapisan v literarnih delih naše pokrajinske književnosti 18. in 19. stoletja. Obsežno slovarsko delo je avtor pripravljal ob sodelovanju redakcijskega odbora (F. Jakopin, F. Novak in S. Suhadolnik) dobrih deset let (1977—1987). V tem času je bilo izpisano gradivo iz 25 najpomembnejših del in zatem redakcijsko obdelano. Tako je nastala kartoteka s 160.000 izpisi ter izdelan seznam gesel z 21.000 gesli. Za poskusni snopič, ki je izšel konec 1988, je bilo izbranih 124 gesel in sicer glede na pomensko, oblikoslovno in skladenjsko-stilno tehtnost besed in njihovih medsebojnih zvez; to so najznačilnejše prekmurske besede, popestrene tu in tam z narodopisnimi izrazi in od drugod prevzetimi besedami. Gesla so obdelana po sodobnih leksikografskih načelih, opremljena z razlago in ponazarjalnim gradivom, z natančno označbo, kje vse so v knjigah zapisana. Opremljena so z naglasi, slovničnimi navedki in pomenskimi različicami. Poskusni snopič že v malem kaže, da bo pripravljajoči se Slovar stare knjižne prekmurščine eno najpomembnejših del našega rojaka, ki celovito zaokroža eno njegovih temeljnih interesnih področij — skrb in ljubezen do rodnega narečja. S pregledno natančnostjo obdelave in bogato sporočilnostjo bo hvaležen pripomoček za znanstveno preučevanje prekmurskega knjižnega jezika. J. Ftičar 174 Jože Zadravec FOTOKRON1KA Svetogorski ljubitelj — 450. obletnico romarskega svetišča na Svieti gori pri Novi Gorici — je počastila tudi mariborska škofija, v soboto, 22. julija. Romanja se je udeležilo okrog 4500 ljudi, na čelu s škofom Francem Krambergerjem ter 80 duhovniki. Nad 40 župnij mariborske škofije je romalo na Sveto goro že pred skupnim romanjem vse škofije. Mariborska škofija je hkrati prišla tudi na grob svojega rojaka Jakoba Missie. Večja skupina naših prekmurskih rojakov se je v nedeljo, 2. julija, udeležila tradicionalnega srečanja izseljencev v Dolenjskih toplicah. Že več desetletij je znano to srečanje kot »Srečanje v moji deželi«. Prvič v povojnem času se je zgodilo, da so prireditelji vključili v spored prireditev tudi orgelski koncert, festival cerkvenih pevskih zborov ter nedeljsko mašo, ki jo je v župnijski cerkvi sv. Ane v Toplicah imel ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Prekmurci so nadškofu darovali umetniški izdelek »prekmursko štorkljo«; na Gozdno jaso, kjer je bila glavna nedeljska prireditev so prišli v prekmurskih narodnih nošah — skupaj s pozvačinom, ki je slovesno pozdravil ter ponudil iz svoje steklenice dobrega vina naj višjim predstavnikom družbeno političnih in cerkvenih oblasti. Slika na naslednji strani 175 Nekateri kraji ob Muri, predvsem pa slovenske Haloze, so letos zaradi razbesnele ujme spet utrpeli veliko škode v prvih julijskih dnevih. Stotine hektarov njiv s pšenico, koruzo, krompirjem, vinsko trto je bilo uničenih v slovenskih Halozah. Razdejane so bile ceste, ponekod porušeni mostovi, prizadeta so bila gospodarska poslopja, hlevi, stanovanjske hiše, mnogo družin je bilo vsaj prvi teden ob kruh, pitno vodo, oblačila in obutve 176 Cerkev v Sloveniji je v letu 1989 prejela 34 novomašnikov, med temi mariborska škofija enajst. Pred obredom mašniškega posvečenja, 29. junija, je škof Kramberger posvetil tudi pet svojih bogoslovcev — ter enega iz minoritske redovne skupnosti — v diakone. 177 Slika na prednji strani: Vseslovensko srečanje bolnih, invalidov, ostarelih, v soboto 24. junija, v brezjanski baziliki Marije Pomagaj, je tudi letos privabilo množico romarjev. Prekmurci so tudi letos bili zvesti tej tradicionalni poti v narodno svetišče. Evharistično slavje je vodil ljubljanski pomožni škof msgr. Jožef Kvas, z njim pa je somaševalo 65 duhovnikov. V torek, 27. junija se je na Ljubljanskih Žalah ob Lipi sprave zbralo okrog 2500 ljudi k spominskemu slavju na vetrinjske žrtve. Žalno slovesnost so oblikovali naši znani pesniki in kulturni delavci s svojimi pesemskimi in proznimi prispevki. Nastopili so pesniki? Stanislav Klep, Veno Taufer, Dane Zajc, Tone Pavček in drugi. Dvatisočglava množica — med njimi veliko število naših rojakov iz zamejstva — je na koncu v čudovitem sozvočju glasov zapela pesem Lipa zelenela je, zatem pa so se spontano porodile tudi Marijine in druge cerkvene pesmi. Vse se je izlivalo v prošnjo: Bog daj vsem žrtvam naših zmot, vsem, ki počivajo v nezaznamovanih grobovih in grobiščih po slovenski zemlji, tisočem naših sonarodnjakov, domobrancem, njihovim svojcem, somišljenikom, vsem, ki so v maju konec zadnje vojne v Vetrinju na Koroškem bili izročeni našim oblastem ter na svoji — naši in njihovi — zemlji mučeni in pobiti — Bog daj vsem večni mir in pokoj. 178 Med ljubljansko-mariborsko teološko fakulteto in Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani je bil v ponedeljek, 19. junija, podpisan protokol o medsebojnem sodelovanju. Teološka fakulteta — najstarejša znanstvena celica slovenske univerze — je bila izločena iz sklopa Univerze v letu 1951, sedanji protokol pa pomeni prvi korak k ponovni vključitvi teološke fakultete v univerzo. V Prištini, srcu Kosova, že nekaj let dušnopastirsko deluje tudi naš 179 rojak iz Melinec, salezijanski duhovnik Anton Maroša; pomaga albanskemu duhovniku Zefu Gashiju. Delo v tem vznemirljivem košču jugoslovanske zemlje, kajpada, ni lahko, kljub dobri volji in duhovniški vnemi. Pri-štinsko katoliško cerkev sv. Antona Padovanskega je zgradil naš rojak iz Bratonec, Jože Bakan. V Prištini in okolici živi okrog 300 katoliških družin, vseh katoličanov skopsko-prizrenske škofije pa je 66.300. V Hočah pri Mariboru je na prvo junijsko nedeljo škof Franc Kramberger blagoslovil orglarsko delavnico. Vodi jo mojster mag. Ludvik Bračko ob pomoči drugih strokovnjakov za restavriranje starih in kvalitetni razvoj novih mehanskih orgel. Na dan blagoslovitve je bil v mariborski stolnici tudi uspešen koncert — dveurna orkestralna glasba, v katero so se občasno vključevali veličastni zvoki orgel, zborovski glasovi iz 250 grl. Ta nedelja je bila namreč hkrati zahvala Bogu za vsa gradbena dela v škofiji. Na praznik prvakov apostolov Petra in Pavla, 29. junija, se je v Ptuju, starosti slovenskih mest, začelo praznovanje 750. obletnice minoritskega samostana. Obdan z očeti minoriti, duhovniki, bogoslovci in semeniščniki ter množico vernikov, je mariborski škof Franc Kramberger posvetil prenovljen bogoslužni prostor, gotski prezbiterij nekdanje cerkve sv. Petra in Pavla. Slika na naslednji strani. 180 Dekan in nadžupnik v Laškem pri Rimskih Toplicah, Jože Horvat, doma iz Velike Polane je začetek Slomškovega triletja na edinstven način zaznamoval: v majskih in junijskih sobotnih večerih ter nedeljskih popoldnevih je družno s 65 mladih pripravil Pasijonske igre — ali »igre o Kristusovem trpljenju«. Predstava je bila v naravnem okolju zaprtega župnijskega dvorišča v Laškem. Pred slovenskim občinstvom se je laška mladina uspešno predstavila s pasijonom pod vodstvom Ljudmile Treven. 181 Več skupin prekmurske mladine se je v soboto, 20. maja, udeležilo srečanja mladih v cerkvi Kristusovega učlovečenja Ljubljana-Drav-Ije. Vezilo srečanja je bilo »Za svobodo«. V cerkvi je nastopilo 30 skupin pevcev in instrumentalistov, v stari cerkvi so se ves dan vrstile molitvene skupine, v župnijskem domu so bila predavanja in pogovori, v veroučnem prostoru pa filmi Ben Hur, Misijon, Mojzes, Starec in morje. Nova župnijska cerkev v Mariboru 182 Župnik pri Sv. križu v Mariboru Anton Maje, doma v Kuzmi na Goričkem, končuje novo župnijsko cerkev na Ertlovi ulici v Mariboru. Nova cerkev je postala okras in znamenje verujočega občestva na področju, kjer živi okrog 10 000 ljudi, od katerih se vsaj 500 redno udeležuje maše ob nedeljah in praznikih, k verouku pa prihaja okrog 360 otrok. V ponedeljek, 8. maja, se je na Trgu osvoboditve, pred uršu^nsko cerkvijo v Ljubljani, zbralo 15 000 ljudi k »protestnemu zborovanju« — shod so imenovali tudi »razširjena seja slovenske mladine«. Vrstilo se je veliko govornikov, ki so pred javnostjo razgrnili, kar žuli današnjega slovenskega človeka. Spregovorila sta tudi zastopnika gibanja, ki se je oklicalo za »krščansko socialno gibanje«, Franc Miklavčič in Viktor Blažič. Prvi je v svoj temeljiti pretres naše družbene stvarnosti v preteklosti in sedanjosti vključil tudi dejstvo prvih povojnih političnih zapornikov, med katerimi je bilo tudi veliko duhovnikov in redovnikov — »bili so v ječah za prazen nič«. 183 Petdnevno ekumensko romanje po sledeh zibelke maloazijskega krščanstva, ki se ga je udeležilo 167 naših rojakov iz matične in zamejske Slovenije, na čelu z 12 duhovniki in slovenskim metropolitom, je doseglo svoj vrh v četrtek opoldan, 27. aprila, ob srečanju s carigrajskim patriarhom Dimitrijem I. Srečanje je bilo znamenje hotenja po edinosti vseh kristjanov, kakor ga v našem času čuti in oznanja vesoljna Cerkev — Vzhodna in Zahodna. Zbor mariborske škofije, v soboto, 22. aprila, je zbral v slavnostni škofijski dvorani 223 zborovalcev — duhovnikov, redovnikov, pastoralnih delavcev ter izvedencev za zakonska in družinska vprašanja. Delo zbora so spremljali tudi zastopniki drugih škofij m pastoralnih služb — nad 20 gostov. V svojem pozdravnem nagovoru je škof Kramberger med drugim dejal: »Po vas je v dvorani navzoča vsa naša krajevna Cerkev, po 184 185 vas se bodo oglasile vse župnije, vsi stanovi, na neki način vse družine! Naš zbor bo razpravljal o zakonu in družini. Če je družina Cerkev v malem, domače svetišče Cerkve — in to tudi je — potem mora o njej spregovoriti naša krajevna Cerkev, v kateri so vprašanja o zakonskem in družinskem življenju zelo pereča — bolj kot v drugih dveh slovenskih škofijah. Če je družina korenina, iz katere raste narod, družba — in to tudi je —, potem bi se izneverili svojemu poslanstvu, če ji ne bi posvetili s čutom odgovornosti naj večjo pozornost in ji pomagali, da bo postala to, kar mora biti. Prav to želimo storiti z našim škofijskim zborom, ki ga skupaj z vami odpiram v božjem imenu.« Prekmurski kulturni večer v srednji verski šoli v Želimljem pri Ljubljani je bil v petek, 7. aprila, ob svetovnem dnevu zdravja. Večer, posvečen prekmurski besedi in slikovni govorici, je privabil nad 200 mladih in odraslih iz Ljubljane in okolice. Osrednja pozornost je veljala razstavi umetniških fotografij prof. Mirka Anželja, doma iz Tropovec pri Tišini. V sporedu kulturnega večera je sodeloval tudi oktet »Avtoradgone«. V vezno besedilo je študent Bernard Goršak, doma iz Beltinec, vpletal poučne in humoristične odlomke iz prekmurskega ljudskega izročila. V uvodni besedi je dijak Matej Križanič, doma iz Beltinec, med drugim poudaril: »Naši predniki so na svoj način častili Boga ter izpovedovali skrivnost svoje vere. Prekmursko versko ali cerkveno pesem so peli predvsem v cerkvi. Toda Prekmurci smo radi peli tudi ljudske ali posvetne pesmi. Tudi danes moramo vzljubiti pesem svojih dedov in pradedov, kar pa nas ne odvezuje od dolžnosti, da ustvarimo tudi kaj svojega in novega. Toda, za božjo voljo, ne uničujmo svoje pevne duše s popevkami, uvoženimi z vseh koncev sveta.« 186 Spomladi, od 6. do 10. marca, so se v Šolskem centru v Ergenzin-genu pri Rottenburgu v ZRN zbrali k 64. sestanku duhovniki in pastoralni sodelavci, ki dušnopastirsko delujejo med našimi rojaki na Švedskem, Nizozemskem, v Belgiji, Angliji, Avstriji, Franciji in Nemčiji. Med njimi je tudi naš prekmurski rojak Martin Horvat, doma iz Hotize, ki deluje med našimi rojaki v zahodnem Berlinu. Osrednje predavanje je imel jezuitski pater Tomaž Podobnik iz Ljubljane. Govoril je o pojavih »nove duhovnosti« ali »nove dobe«. Svetovnega romanja miru in sprave v Parizu se je za novoletne 187 praznike udeležilo 33 000 mladih iz vse Evrope, med njimi skoraj 3000 mladih iz Slovenije ter 2000 iz Hrvaške in drugih delov Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi veliko prekmurske mladine. Najštevilnejši so bili Ita lijani, veliko je bilo tudi Nemcev in Špancev, na četrtem mestu po številu so bili Slovenci. Kdaj bo ideja ODPRTE MEJE postala resničnost tudi na tromeji Avstrija-Madžarska-Slovenija? Na Primorskem — slovensko-italijanski meji — je ta ideja že vrsto let nekaj povsem samoumevnega — vsaj za EN DAN! Nad dolino Glinščice, v Marijini cerkvici na Pečah, se je dan odprte meje začel z mašo za italijanske in slovenske vernike; mašo sta vodila koprski škof msgr. Metod Pirih in tržaški škof msgr. Lorenzo Bellom!. Zbralo se je veliko število ljudi, ki so predvsem molili za MIR. Oba škofa sta potem pozdravila številno ljudstvo obeh sosednjih narodov v Boljuncu. Dan »odprte meje« je ob navzočnosti škofov obeh krajevnih Cerkva bila popolnejša »tradicionalna zdravica mirnemu sožitju« ter vsem oblikam aktivnega prijateljstva. Ob vsem tem je toliko grenkejša naša izkušnja, da do danes niso odprli mejnega prehoda med našim Martinjem in Gorenjim Senikom, kjer bi se lahko vsaj svojci z ene in druge strani kdaj obiskali ter med seboj utrjevali prijateljske in sorodstvene vezi. 188 Konec januarja je salezijanska družba sklenila DON BOSKOVO LETO — stoletnica smrti sv. Janeza Boška, ustanovitelja salezijanske družbe ter Hčera Marije Pomočnice. V Ljubljani je bilo sklepno slavje v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku, v nedeljo, 29. januarja. Z zborom 35 duhovnikov je vodil mašo beograjski metropolit in nadškof dr. Franc Perko. Slovenski salezijanci so to jubilejno leto zaznamovali s posebnim simpozijem ter drugimi prireditvami. Leto za letom se vrste ekumenska srečanja in pogovori v našem Prekmurju. Letos so bili ti pogovori v Bodoncih na Goričkem, v soboto in nedeljo, to je 15. in 16. julija. Letošnja osrednja tema je bila: Cerkev in bolniki. Osrednje predavanje je imel v nedeljo popoldan dr. Vinko Škafar, kapucinski pater iz Ptuja, sicer pa doma iz Beltinec. S pesmijo in glasbo so popestrili srečanje mladi Ptujčani. Slika na naslednji strani 189 Važnejši dogodki župnij pomurskega pastoralnega področja POMURSKO PASTORALNO PODROČJE — Pastoralni tečaj leta 1968 je dal prvo močno spodbudo za medžupnijsko in meddekanijsko sodelovanje. Posamezni duhovniki so začeli v smislu koncilskih naročil (D 7,8) iskati nove poti za sodelovanje. Nastajala so nova pastoralna področja po vsej Sloveniji. V mariborski škofiji se je izoblikovalo šest področij: mariborsko, ptujsko, pomursko, koroško, savinjsko in zasavsko. Ne bi mogel trditi, da so se vsa navedena pastoralna področja ohranila do danes, še danes pa obstaja Pomursko pastoralno področje in obsega dekanije Ljutomer, Mursko Soboto in Lendavo. Med skupne naloge v našem področju moremo šteti: tečaje za pripravo na zakon; srečanja in duhovne vaje za ministrante ter mladino; študijske tečaje in molitvena srečanja za župnijske svete; molitvena srečanja za duhovne poklice; romanja; področni tisk (Stopinje); zadnje leto še duhovne vaje za duhovnike. V začetku veroučnega leta imamo že mnoga leta pastoralni tečaj za duhovnike in pastoralne delavke in sicer v beltinskem Župnijskem domu. Lanski pastoralni tečaj je obsegal dvoje predavanj. P. Miha žužek je imel referat o poteh in ciljih organske pastorale, p. Maks Klanjšek 190 pa je v svojem predavanju naglasil, da more le skupinsko delo postati uspešna pot v pastorali. Od adventa do postnega časa 1988/89 so bili v več župnijah področja tečaji za pripravo na zakon. Predavali so duhovniki in dipl, teologinja iz domačega področja. Dolgoletnemu voditelju teh tečajev, Antonu Fakinu, izrekamo priznanje in zahvalo! Stalni predzakonski tečaj v Župnijskem domu v Murski Soboti je namenjen tistim pripravnikom na zakon, ki niso mogli doma obiskovati rednega tečaja. Vsakih nekaj let imamo področni plenum. Letos je bil v Župnijskem domu v Beltincih 1. februarja. Plenuma se je udeležil tudi škof-ordinarij dr. Franc Kramberger, ki je ob uvodnem besednem bogoslužju podal duhovno misel. Glavni predavatelj je bil p. Štefan Bažačic. Njegovo predavanje je imelo naslov: »Evangeljske vrednote v družini«. O dejanskem stanju vernosti v naših družinah je spregovoril msgr. Lojze Kozar. Obe predavanji, nekoliko skrajšani, sta objavljeni v tem letniku Stopinj. Razgovor je tekel seveda tudi o pastoralnem delu v področju. Referenti so poročali o dosedanjem delu. Večina dosedanjih referentov je bila znova potrjena, na izpraznjena mesta so bili izvoljeni novi. Na plenumu je bilo tudi dokončno odločeno, da bo Duhovni center za Pomurje v Kančevcih. Po veliki noči je bil v soboškem Župnijskem domu že ustaljeni teološki tečaj s sledečimi predavanji: Sodobni človek in odpoved (dr. Vinko Potočnik); Od pogreba stare do krsta nove kulture (dr. Ivan Štuhec); Kristjani pred jutrišnjim dnem (dr. Drago Ocvirk); Konec filozofije — začetek modrosti (dr. Edi Kovač); Kriza in upanje slovenske družine (skupina zakoncev) in Človek, gora in transcedenca (p. Miha žužek). Na ta predavanja so vabljeni vsi, ki jih zanimajo verska vprašanja. Običajno je velika predavalnica polna udeležencev. Področje priredi vsako leto, navadno prvo sredo v juniju, skupno romanje vseh duhovnikov, da se v bližini obletnice duhovniškega posvečenja Bogu zahvalimo za dar duhovništva. Sedmega junija smo to leto romali na Gorenji Senik v Slovenskem Porabju. Romanje je vodil pom. škof dr. Jože Smej. Spotoma nam je pripravil lepo premišljevanje in v gorenjeseniški župnijski cerkvi je vodil somaševanje. Po maši smo obiskali grob pokojnega zlatomašnika in dolgoletnega tamkajšnjega župnika Janoša Kuharja. Pokojnik je vse do svoje smrti, pa naj je bilo prilično ali ne-prilično, opravljal bogoslužje v slovenskem jeziku. Kdo bo zapolnil vrzel, ki je nastala s Kuharjevo smrtjo? Sedaj imamo na Gorenjem Seniku bogoslužje in verouk samo v madžarščini! V razgovoru z domačini smo začutili njihovo bolečino. Mnogi so izrazili srčno prošnjo: »Dajte nam slovenskega duhovnika!« Vprašanje glede slovenskega bogoslužja na Go renjem Seniku je bilo postavljeno sombotelskemu škofu-ordinariju ob priliki birme v Lendavi. Škof Konkoly je pokazal mnogo razumevanja za gorenjeseniške župljane. Meni pa, da ne vidi druge rešitve, kot da pošlje tja mariborski škof svojega duhovnika. Izrazil je prepričanje, da bi dala dovoljenje tudi civilna oblast. Študijski tečaj za župnijske pastoralne svete imamo sicer ločeno po dekanijah, vendar je v vseh treh dekanijah isti predavatelj, ki povsod predava isto snov. Bogoslužje pred predavanjem oblikujejo člani vseh župnijskih svetov. Po maši je predavanje, nato razgovor v skupinah in 191 končno je še skupni razgovor. Srečanje sklenemo s prijateljskim pogovorom ob malici. Naslov letošnjega predavanja je bil: »Nedelja v moji družini in praznovanje Gospodovega dne«. V vseh treh dekanijah je predaval p. Štefan Balažič. Študijski tečaj za lendavsko dekanijo je bil v nedeljo, 2. julija, v črensovski župnijski cerkvi. Soboška dekanija je imela to srečanje sredi avgusta na Cankovi, ljutomerska pa meseca oktobra v Apačah. V Murski Soboti je že nekaj let katehetsko-pastoralni tečaj. Namen tega tečaja ni samo šolanje katehistov oziroma katehistinj. Obiskuje ga lahko vsakdo, ki si želi pridobiti temeljitejše versko znanje. Vodstvo tečaja je prevzela dipl, teologinja Marija Sraka. Tečaj je ob petkih in sobotah v soboškem Župnijskem domu. Od 12. do 14. julija 1989 so bile na ravni področja duhovne vaje za duhovnike. V Župnijskem domu v Beltincih jih je vodil župnik Stanko Zver. Duhovnih vaj se je udeležilo 9 duhovnikov. Naše področje sme biti ponosno na številne jubilante — zlatomašnike. Dosedanjim sta se letos pridružila gg. Jožef Gjuran, nekdanji bogojanski župnik, sedaj v pokoju v Gomilicah in bivši salezijanski župnik v Veržeju Martin Maroša SDB. V Bogojini je ponovil svojo zlato mašo še Jože Gutman, bogojanski rojak in dolgoletni župnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Čestitkam in dobrim željam se pridružuje tudi Pomursko pastoralno področje! Letošnji jubilanti so povečali častitljivi zbor zlatomašnikov na našem področju. (Čeprav zadnja leta niso vsi na PPP, jih vendar imamo za svoje!) Prejšnja leto so obhajali zlatomašni jubilej še: Ivan Camplin, Ludvik Duh, Alojz Gabor, Janez Gregor, Rado Junež, Martin Jurčak, 192 msgr Lojze Kozar, Janko Škraban, Štefan Tratnjek in Štefan Zver. Naj veljajo vsem čestitke prosto po Gregorčiču: »Cvetic prepoln je svet, a ni na njem krasnejše, ni meni je milejše, ko ZLATI MAŠNIK TI...« Vsem, ki se kakorkoli trudijo na področni ravni, bodi izrečena zahvala tudi prek Stopinj. Upravičeno bi smeli našteti vrsto imen duhovnikov in tudi laikov, ki imajo znatne zasluge, da je naše področje zaživelo in da še živi. Toda vsi ti niso delali in tudi danes ne delajo za priznanje in čast, ampak za božjo čast in dobro našega vernega ob-murskega človeka. Zato naj velja njim in ustanovi Pomurskega pastoralnega področja srčna želja: VIVANT, CRESCANT, FLOREANT — NAJ ŽIVIJO, RASTEJO IN CVETEJO še mnogo let! Franc Tement Ob osemdesetletnici življenja Vilka Novaka so v študijski knjižnici v Soboti pripravili razstavo, ki je prikazovala njegovo življenje in delo. Razstavljenih je bilo čez 140 izvodov knjig, revij, listov, ki so nam predstavili življenjsko delo tega neutrudnega raziskovalca in znanstvenika. Obiskovalci razstave so najprej spoznavali Novaka kot urednika, pesnika in pisatelja. Sledil je osrednji del: Novak kot etnolog in etnograf. Vrstili so se razstavni panoji z naslovi: Polemik, Kritik, Ocenjevalec; Literarni zgodovinar; Jezikoslovec; Bibliograf; Prevajalec. Razstavo je bogatilo 50 fotografij, ki so prikazovale Novaka kot mladega fanta v Bogojini, doma, pa kot zrelega moža med njegovim raziskovalnim in znanstvenim delom. Res je, kar so zapisali soboški dijaki: »Razstava bogati naš odnos do prekmurskega naroda«. Premalo poznamo svoje korenine, premalo poznamo sebe. Razstava del Vilka Novaka pa nam je želela odgrniti okno v svet iz katerega rastemo, da bi tudi sami znali lepše in bolj polno živeti. BAKOVCI — Kristus je dejal: »Ogenj sem prinesel na svet in kako želim, da se razplamti«. Ta Jezusova beseda mi prihaja na misel, ko se oziram nazaj na osem let dolgo prehojeno pot mlade bakovske župnije. Takrat na začetku je bilo veliko tega božjega ognja in navdušenja, tako pri otrocih, mladini in odraslih. Vedno pa obstaja nevarnost, da se prvo navdušenje poleže in plamen gori počasneje. Tega se dobro zaveda tudi dušni pastir, pa tudi osveščeni verniki. Zato je treba iskati vedno novih idej in pastoralnih zamisli, ki bodo pojemajoči ogenj na novo razplamtevale. V preteklem letu je bilo nekaj takih poizkusov, ki naj bi poživili pastoralno delo v naši župniji in mu dali nov zagon. Priprava na Škofijski zbor je precej zainteresirala zlasti člane. ŽS, ki so se aktivno vključili v to delo in spoznali pomembnost poslanstva družine v današnjem času. Drugi tak poživljajoči plamen je bila priprava na drugo birmo v župniji. Birma je bila 21. 5. 1989. Priprava nanjo pa se je začela že jeseni 1988. Na prvo srečanje s kandidati za birmo in njihovimi starši je bil povabljen g. škof birmovalec dr. Jože Smej. Birmanska skupina se je g. škofu predstavila, staršem pa je g škof povedal, kako naj v tej 193 Množica ob sv. birmi v Bakovcih Otroški pevski zbor: Bakovci, Martjanci, Tišina, Turnišče na izletu pri Sv. Trojici 194 pripravi sodelujejo in skupaj z botri ustvarij-o ugodne pogoje, da bo sveta birma res poglobitev vere in odločitev za zrelo krščansko življenje, ne samo za birmance, ampak za vso župnijo. Delo s starši in botri se je potem nadaljevalo ob vsakomesečnih srečanjih. Tudi na srečanju z gospodom škofom pred birmo, je bila navzoča razen birmancev tudi večina staršev in botrov. Birmska slovesnost je bila zunaj pred cerkvijo. Za bakovsko župnijo je bilo posebno doživetje, ker je sveto birmo opravil škof Smej, nekdanji dušni pastir te župnije. Nekaj olja k poživitvi tega božjega plamena je brez dvoma prispevala tudi ustanovitev otroško-mladinskega pevskega zbora v naši župniji. Pater Paskal Prša je znal z njemu lastno dobroto in ljubeznivostjo zbrati okoli sebe mlade, jih navdušiti za lepo pesem in nekaterim tudi pomagati h glasbeni izobrazbi in igranju. Nekaj uspešnih nastopov so verniki navdušeno pozdravili. GOSPOD ŠE NAPREJ POŽIVLJAJ OGENJ BOŽJEGA DELOVANJA V NAŠI ŽUPNIJI! BELTINCI — Takoj na začetku pastoralnega leta nas je dobro zaposlil verouk. Poučujemo ga trije kateheti po vseh šestih vaseh naše župnije. V različne veroučne skupine je vključeno okrog 1200 otrok in mladine. Že v prvem tednu smo povsod imeli tudi srečanja s starši veroučencev. Verouk povezujemo z bogoslužjem v cerkvi. Ta povezava se poleg nedeljske maše kaže pri otroški maši, ki jo imamo enkrat na mesec, in sicer v soboto popoldne pred otroško nedeljo. Otroško mašo namreč pripravljajo otroci in pri njej tudi pridno sodelujejo. Prav tako pošolska mladina oblikuje enkrat na mesec nedeljske maše, in sicer v nedeljo, ko imamo skupno srečanje vseh šestih veroučnih skupin v župnijskem domu. Kip sv. Teodorja pred namestitvijo na steber 195 Doma na obisku smo imeli hkrati štiri naše misijonarje: salezijanca Jožka Mlinariča in Gustija Horvata, ki po pregnanstvu iz Burundija sedaj delujeta v Ruandi v Afriki, jezuita Janeza Mu j driča, ki deluje v Zambiji in Micko Sreš, ki deluje v revnih predelih Indije. V domači župniji so si načrpali novih moči za svoje misijonsko delovanje. Med nami pa so s svojo navzočnostjo in pridigami poživili misijonsko zavest. Domača župnija jih je po svojih močeh tudi gmotno podpirala. Sicer pa so bili misijonarji tudi gostje radia Murska Sobota in Pomurskega vestnika, kar se je na veliko veselje vernih prvič zgodilo v našem okolju. 13. novembra je pomožni škof Jože Smej pri nedeljski maši blagoslavil kip sv. Teodorja. Nov kip z zmajem, ki stoji na stebru na cerkvenem trgu, so nam naredili v škofijski delavnici v Mariboru. Stari kip, ki so ga dali narediti grofje Zichyji leta 1890 v Benetkah, je dotrajal. Suhi hrastov les je daroval tesarski mojster Ivan Mertiik, ki je kip tudi namestil na steber. Pri namestitvi mu je pomagal in daroval veliko ploščo belega marmorja mojster Marjan Erjavec s svojimi delavci. Za božično praznovanje so nas pred polnočnico duhovno uglasili naši mladinci, ki so pod vodstvom kaplana pripravili igrico z naslovom Spreobrnjenje v družini. Pri. novoletni statistiki je vidno naraščalo število krstov otrok iz izvenzakonskih skupnosti in iz samo civilno poročenih zakonov. Vzrok številnih pogrebov (98) je bila na prvem mestu kap (49), na drugem pa rak (14). V mesecu januarju smo imeli po vaseh srečanje s člani rož živega rožnega venca. Imamo 96 rož. Po duhovni misli smo se seznanili tudi Novomašnik Franc Maršič s starši 196 s pravili za člane. Rože živega rožnega venca so v naši župniji pravi duhovni zaklad, saj se posebno v teh družinah ohranja tudi družinska molitev. Prav tako je tudi marsikateri duhovni poklic zrasel iz molitev članov živega rožnega venca. V polletnih počitnicah je mladina imela duhovne vaje na Rdečem bregu, imeli pa smo tudi redni tečaj o pripravi na zakon, ki ga je obiskovalo 95 fantov in deklet. Na veliko noč, na škofijski zbor, ki je govoril o zakonu in družini, na veliko spoved smo se v postnem času pred peto postno nedeljo pripravljali s tridnevnico, ki jo je vodil salezijanec Mirko Simončič. Tema razmišljanja je bila družina. 16. julija smo imeli novomašno slovesnost salezijanca Franceka Marčiča iz Melinec. Ker so nove maše postale redkost, smo se nanjo pripravljali z daljno pripravo. Vsak mesec so se vrstili salezijanci in v pridigah, pri srečanjih z mladino, z zakonci in otroki govorili o veri in duhovnih poklicih. Neposredna priprava je potekala na Melincih. Imeli smo tridnevnico, sestre Hčera Marije Pomočnice pa so imele tri dni tudi pester program za otroke. Nova maša je bila zunaj. Vse mašne uvode in prošnje je zelo dobro pripravil salezijanski bogoslovec Peter Štumf — ceremonier. Zbralo se je nekaj tisoč ljudi. Tudi cerkev je bila polna predvsem starejših ljudi, ki so lahko sedeli in spremljali novo mašo preko videa na televiziji. Ozvočenje smo si sposodili na Rakovniku, zato se je glas slišal daleč naokrog. Pridigal je salezijanski inšpektor Stanislav Hočevar. Poudarjal je misel, da morajo duhovniki in prav tako zakonski možje zopet prevzeti dejavno vlogo očeta po vzoru Boga Očeta. Pogovor o novi maši, slovo od doma in odlomki nove maše so bili tudi v oddaji radia Murska Sobota. V začetku avgusta je bil v župnišču na obisku štiri dni nadškof Giovanni Moretti — vatikanski nuncij. Po materi je Slovenec, saj je bila mati doma v župniji Brestanica. Do sedaj je kot nuncij služboval v Kairu, sedaj pa odhaja za nuncija v Belgijo in Luksemburg. Nadškof je poosebljena dobrota in preprostost. Spoznali smo se preko naše gospodinje Rezike, ki je dolga leta gospodinjila na župnišču v Brestanici. Na obisk je prišel tudi iz pastoralnih razlogov, da spozna Prekmurje in bolj celostno vso Slovenijo. 6. avgusta smo imeli na Melincih proščenje in slovesnost zlate maše salezijanca Martina Maroša. Slovesnost je izzvenela v prošnjo za nove duhovne poklice, saj vas Melinci nimajo več nobenega semeniščnika ali bogoslovca. Ob tej priložnosti smo postavili v kapelo tudi dve veliki sliki na platnu, in sicer sv. Cirila in Metoda, ter sv. Janeza Boška. Narisal ju je domačin salezijanski brat pomočnik in slikar Ciril Jerič. V počitnicah smo začeli tudi s prenovo notranjosti župnišča. Dotrajala je elektrika, odvodi in vodovod. Prostori v pritličju so bili zelo vlažni in plesnivi. Po dobrih treh mesecih trdega dela smo glavna dela že končali. Naredili smo zidno izolacijo (prežagali vse zidove) in talno izolacijo, novo električno napeljavo, nov vodovod in delno novo centralno kurjavo. Prav tako smo posodobili tudi bivalne prostore s sanitarijami. Vsa dela smo opravljali po načrtih dipl. ing. Aleksandra Šmidlehnerja. 197 BOGOJINA — »... Njegovi so vsi časi...«; in s čim »dobrim« smo posodo časa zadnjih nekaj mesecev napolnili v naši župniji? Novo pastoralno leto smo začeli z župnijskim romanjem na Svete gore. Kar s štirimi avtobusi smo poromali. Na katehetsko nedeljo smo, kot že običajno, slovesno sprejeli v krog ministrantov nove. Zelo lepo je bilo letos število prvoobhajancev (27); kar 32 osmošolcev pa je pred župnijskim občestvom obljubilo, da se bo trudilo živeti po veri. »Obiskovalce« mladinskih veroučnih srečanj smo zaradi povečanega števila morali razdeliti v tri skupine. Precej mladih in ministrantov je bilo tudi na duhovnih vajah. Mladina se je udeležila tudi svojega srečanja v Stični; romali so na Ptujsko goro in se v lepem številu udeleževali mesečnih molitvenih srečanj v Beltincih. Pevci so romali k Mariji Bistrici. Oktobra prejšnje leto smo imeli lepo slovesnost ob 200-letnici rojstva duhovnika in prvega posvetnega prekmurskega pisatelja Jožefa Košiča. Slovesnost: recital na temo: »Hvaliti hočem vrle može...«, obogaten s pesmimi domačega zbora in s predavanjem pom. škofa dr. Jožefa Smeja, je oplemenitila tudi razstava Košičevih literarnih del, krstne knjige in literature o Košiču. B,azstavo sta pripravila prof. Jože Vugrinec in prof. F Kuzmič. Večkrat nas je obiskal rojak pom. škof. Vsakega njegovega obiska smo veseli, saj na vsako njegovo besedo klije vera in molitev. Posebej pa smo bili veseli, ko je v svetišču narave, na obronkih »bogojanskih goric« blagoslovil znamenje odrešenja — križ —, umetniško delo kiparja Stanka Jarma. Križ je dal postaviti s svojimi domačimi g. škof. Bog Blagoslovitev novega križa 198 plačaj! S tem je področje župnije bogatejše še za eno znamenje božje ljubezni do nas. Z veliko mero hvaležnosti je 27. 7. veliko število vernikov pospremilo bivšega župnika kot zlatomašnika k oltarju Marije pod Logom v Turnišču. Hvaležni smo Bogu zanj, saj je našo župnijo vodil 40 let in veseli, da rad prihaja pogosto med nas. Samo teden dni pozneje si je plašč zlatomašništva ogrnil rojak Jožef Gutman, žpk. pri Lovrencu na Dravskem polju. Polna cerkev vernikov je tudi v sedanji čas odmevala s sporočilom, da slovensko ljudstvo še ceni duhovne poklice, ki pa se je tudi spreminjalo v prošnjo: Gospod, duhovnikov nam daj... Obema duhovnikoma želimo, da se jima zlati sijaj spremeni vsaj v bisernega. Lepi in duhovno koristni so bili »misijonski« večeri in srečanja z rojakom Janezom Puhanom, misijonarjem na Madagaskarju, ki je bil doma na dopustu in misijonarko Marijo Sreš. Kot pripravo na misijon, ki bo v župniji marca prihodnje leto, potujejo od hiše do hiše po vaseh župnije, kot znamenja sprave, spodbude k molitvi, ter življenja po veri, misijonski križ in sv. pisma. V namen priprave na misijon se končuje tudi obnova verskih znamenj po župniji. Kapela Marije pomočnice v Filovcih je letos obhajala 50-letnico. Slovesnost ob obletnici je vodil škofijski ekonom Mirko Krašovec. Oktobra lansko leto pa je tudi obnovljeno župnišče začelo služiti svojemu namenu. Le plašč fasade mu bomo še morali nadeti. Za skoraj vsako opravljeno slovesnost oziroma delo v župniji gre tudi iskrena zahvala novoizvoljenemu župnijskemu svetu. V preteklih mesecih se je v večnost Petdeset let kapele v Filovcih 199 preselilo tudi precej zaslužnih članov župnijskega občestva. Takorekoč samo nekaj tednov po odhodu misijonarja Janeza nazaj na Madagaskar, sta v kratkem časovnem presledku odhitela k Stvarniku oba njegova starša: Ana in Janez Puhan. Po večno plačilo je odšel tudi Izidor Časar, dolgoletni pritrkovalec v župniji. Sledila jim je dobra žena in mati Ana Varga iz Strehovec, življenjska sopotnica bivšega zidarskega mojstra Ivana. Omenjeni, kot tudi vsi ostali, rajni iz župnije nam naj bodo priprošnjiki. CANKOVA — Delo v župniji (sv. maša, verouk, mladinski verski razgovori, delitev zakramentov, pastoralni obiski, obiski bolnikov, študij, oznanjevanje, delo v pisarni, skrb za cerkvene stavbe in drugo) popestrijo posebni dogodki v župniji, škofiji in celotni sveti Cerkvi. Ti dogodki poživljajo versko življenje župnije. Skozi vse veroučno leto je na župnišče prihajal učit igranja na harmonij p. Pashal Prša iz Martjanec 6 verou-karjev; štirje so vztrajali do konca in upam, da bodo študij harmonija nadaljevali v drugem letniku. Verjetno jim bo še kdo sledil! Izvolili smo novi Župnijski pastoralni svet. Nekaj članov je iz prejšnjega, nekaj pa jih je popolnoma novih; tako smo ga precej pomladili, saj je v njem veliko mladih, kot zastopnikov mladine iz posameznih vasi. Sedaj šteje Župnijski pastoralni svet naše župnije 24 članov. Kaj bi župnija brez ŽPS? Bila bi taka reva, kot je človek brez desne roke. 25. 10. 1988 je bila molba oltarnega Svestva, župnijski praznik, ki zbira ves dan v cerkvi starejše in mlajše vernike. Na ta dan je oznanjal božjo besedo Andrej Zrim, takrat še kaplan na Tišini. Polnočnica je gotovo posebno doživetje za vernike iz Zenkovec, ki pridejo peš k polnočni sveti maši. Sicer pa imajo verniki iz tistih krajev sveto mašo in šolarji verouk vsako nedeljo popoldne, razen v veliki zimi in nekaj poletnih nedelj. Postni čas so poživili poleg križevega pota tudi postni govori. Premišljevali smo sedem Kristusovih besed na križu. Farno proščenje je bilo na cvetno soboto, 18. 3. 1989. Slovesnost je vodil p. Stefan Balažič iz Martjanec. Slovesnost prvega svetega obhajila, izpoved vere osmošolcev, vizitacija in skušnja otrok pa so dogodki, ki se globoko vtisnejo v dušo mladega človeka in govorijo, da je v resnici lepo biti kristjan. Mladi so romali v Stično, skupaj s pertočkimi fanti in dekleti; romali smo tudi na Sveto goro pri Gorici in Kostanjevico ter bili lepo sprejeti in postreženi v kmečkem turizmu, ki ga ima Stojan Remec, Vitolje 68 pri Šempasu. Duhovno smo se obogatili tudi na romanju na Ptujsko goro in Puščavo. 16. 7. 1989 smo imeli za god svete Marjete skupno bogoslužje v Pu-ževcih. Udeležili so se ga duhovnik iz Puconec s svojimi pevci ter duhovnik iz Cankove s pevci in verniki iz obeh župnij. Tudi v letu 1989 so imeli v župnijski cerkvi na Cankovi operni pevci iz Ljubljane orgelski koncert. Dela klasičnih mojstrov so izvajali Zlata Ognjanovič, Marcel Ostaševski in basist Dragiša Ognjanovič; na orgle pa je igral profesor Hubert Bergant. 27. 8. 1989 pa je bila naša župnija gostiteljica Župnijskih pastoralnih svetov naše dekanije. Kot del škofije pa je tudi naša župnija spremljala škofijske prireditve in slovesnosti (Slomškova nedelja in drugo). Posebej pa je miselno in 200 pogovorno razgibala župnijo priprava na Škofijski zbor naše škofije. Pri sveti maši in po družinah smo molili za njegov uspeh; po razgovorih z raznimi skupinami vernikov in posameznikov pa smo poslali pripravljalnemu odboru Škofijskega zbora pismena poročila in predloge. Razume se, da smo spremljali tudi dogodke v celotni Cerkvi, kot papeževa potovanja, mladinsko srečanje v Parizu (eden iz naše župnije se ga je tudi udeležil) ter drugo. Tudi družinska slavja ali preizkušnje in žalosti vplivajo na duhovnost celotne župnije. 26. 10. 1988 smo na cankovskem pokopališču položili v družinsko grobnico žaro z ostanki pokojnega Hanza Voglerja, ki je dolga leta živel na Dunaju; tam je tudi umrl, tam so ga upepelili in od tam so z velikim spremstvom pripeljali žaro z njegovim pepelom v rodno Cankovo, kjer je hotel biti pokopan. Zato je dal tudi elektrificirati zvonove cankovske župnijske cerkve z željo, da bi mu lepo zvonili ob njegovem pogrebu. Zlato poroko smo imeli samo eno. Zlatoporočencema je mariborski škof poslal posebno plaketo z naslednjo vsebino: Mariborsko-lavantinski škof dr. Franc Kramberger izreka zahvalo in priznanje ter čestita ob zlati poroki Janezu in Jožefi Šinko iz župnije Cankova za dolgoletno, zvesto in nesebično sodelovanje v domači župniji in podeljuje svoj blagoslov. V Mariboru, dne 18. 2. 1989 in podpis. O gradnji in blagoslovitvi nove kapele v čast Svetemu Duhu so poročali že naš pomurski Vestnik, Družina in radio Murska Sobota. Zato naj na tem mestu izrazimo samo zahvalo vsem, ki so sodelovali. Zahvala gre najprej Bogu, od katerega prihaja vsaka dobra misel in Po blagoslovitvi kapele 201 vsako dobro delo. Vso pohvalo in zahvalo si zaslužijo vsi vaščani Ko-rovec, ki so žrtvovali največ, da imajo sedaj novo, lepo kapelo. Želeli so jo imeti že pred prvo svetovno vojno. Vendar obe vojni sta gradnjo preprečili. Načrte za kapelo je izdelal diplomirani arhitekt Aleksander Šmid-lehner iz Murske Sobote; prisrčna mu hvala. Nekateri »modernisti« so izrazili začudenje, zakaj ni kapela grajena bolj v sodobnem stilu. Vendar moramo poudariti, da so vaščani hoteli imeti kapelo v tem stilu, kakor je sedaj in predvsem z zvonikom, kamor so lahko obesili 167 kg težak zvon, delo Ferralita iz Žalca. Zahvala gre gradbenemu odboru s predsednikom Dragom Gederjem in delovodjem Ferdinandom Pintaričem na čelu. Vsi so iz Korovec. Gradbena dela je izvajal »Temelj« iz Cankove, kleparska dela pa delavci mojstra Ludvika Šinka iz Skakovec; pleskali pa so Branspergerjevi iz Murske Sobote. Velika zahvala tudi Viktorju Voršiču, predsedniku Krajevne skupnosti in Betki Osojnik ter vsem drugim iz Krajevne skupnosti Cankova; enako velja tudi za predstavnike oblasti v občini Murska Sobota, ki so posredovali potrebna dovoljenja in se udeležili tudi blagoslovitve nove kapele. Kapelo je ob veliki udeležbi vernikov in drugih krajanov blagoslovil mariboski škof dr. Franc Kramberger v soboto, 29. 4. 1989. Prisotni so bili verniki iz vseh 13 vasi, kjer smo z občinskim dovoljenjem pobirali prispevke za gradnjo kapele; za katero so darovali tudi evangeličanski verniki. Vsem naj bo Bog bogat plačnik. Ob priliki posvetitve so se predstavili tudi otroci, ki bi naj v letu 1990 sprejeli zakrament svete birme. V jeseni 1988. je naše župnišče dobilo novo fasado; bilo je v letih 1985—1988 temeljito obnovljeno; lahko bi rekli iz starega novo. Zidano Množica pri blagoslovitvi kapele v Korovcih 202 je bilo leta 1754. Načrte za prenovo je izdelal arhitekt Jože Požauko iz Maribora. Bog mu povrni. Spomladi 1989 pa je zelenjadni vrt dobil novo ograjo iz betonskih stebrov in žične ograje, delo mojstra Rudija Kereca iz Korovec. Lepo je biti v župniji, kjer si ljudje med seboj pomagajo tako v duhovnem, kakor tudi v materialnem oziru. Obnovljeno župnišče CEZANJEVCI — Slovesnost prvega svetega obhajila smo imeli v nedeljo, 30. aprila 1989. Bilo je 23 prvoobhajancev. 1. maja 1989 je bila v naši župniji sveta birma. Birmoval je pom. škof, dr. Jožef Smej. Imeli smo slabo vreme. Birmanih je bilo 121 otrok. Rokovo nedeljo — dan farnega zavetnika — smo obhajali v nedeljo, 20. avgusta 1989. Imeli smo lepo sončno vreme. Rano sv. mašo in govor je imel župnik od Male Nedelje, Branko Ogrizek, pozno sv. mašo in govor pa je imel letošnji novomašnik in kaplan pri Sv. Juriju, Janez Gorgner. , Letos smo končali dela pri obnovi župnišča. Zidarska dela je opravil Jože Vrbnjak, zidarski mojster iz Logarovec, kleparska dela pa kleparski mojster Milan Kodba iz Veščice. Ostala dela so opravili domačini. Vsem dobrotnikom se iskreno zahvaljujemo. Župnijska cerkev je dobila novo — sodobno — spovednico. Vaščani Vogričevec so lepo, znotraj in zunaj, obnovili vaško kapelo, posvečeno Brezmadežni Devici Mariji. Vsem, ki so pri obnovi sodelovali, iskren Bog plačaj. 203 Birma v Cezanjevcih Prvoobhajanci v Cezanjevcih 204 ČRENSOVCI — Dva dogodka sta letos: razgibala našo župnijo in njeno versko življenje: LJUDSKI MISIJON in NOVA MAŠA. NAŠ MISIJON. Med 3. in 12. marcem je imela naša župnija misijon, ki sta ga požrtvovalno in uspešno vodila škofijska duhovnika Martin Panič, župnik in dekan pri Sv. Petru pod Svetimi gorami ter Janez Nanut, župnik v Senovem. Misijon smo vernikom razglasili že dobro leto pred njegovim začetkom in tudi priporočili molitev za njegov uspeh. V pridigah in ka-tehezah smo pojasnjevali pomen te verske prireditve in tudi skupno z verniki molili za uspeh. Družinam smo razdelili tiskani program misijona. Vse smo nagovorili in povabili na misijon, tudi tiste, ki so se od Cerkve oddaljili. Vabilo smo podkrepili z nekaj besedami svetega očeta. Na koncu brošure smo dodali nekaj pesmi, ki so se med misijonom pogosteje prepevale. Uvodna pobožnost je bila v petek popoldne — 3. marca, sklepna slovesnost pa 12. marca pozno popoldne. Sporedno z misijonom v župnijski cerkvi je potekal še nekak mali misijon v cerkvi na Gornji Bistrici. V župnijski cerkvi so bile vse dni misijona po tri maše z govori in vsaj še po en stanovski govor. Na Gornji Bistrici je bila po ena maša z govorom, na dan celodnevnega češčenja dve maši in dva govora. Misijonarja sta imela nad 50 govorov. K stanovskim govorom v župnijski cerkvi so prihajali tudi verniki iz Gornje Bistrice. Fantom in dekletom sta misijonarja govorila 4-krat, posebej očetom in možem vseh starosti, ženam in materam (bile števično najbolj zastopane!), vdovcem in vdovam, mlajšim zakoncem, starejšim zakoncem, šolarjem (nad 400 prisotnih!), ministrantom in raznim ožjim sodelavcem v župniji (članom ŽPS, pevcem, bravcem, organistu, zvonarju itd.) Župnija šteje okrog 4.300 vernikov, od katerih je opravilo misijonsko spoved nad 2.500 faranov. Med misijonom je bilo razdeljenih nekako 11.500 obhajil. Misijonarja sta obiskala vse bolnike v župniji in ni znano, da katera hiša z bolnikom misijonarjev ne bi povabila. Spravni dan proti koncu misijona je bil posebno doživetje. Upamo, da se je v tem času poravnal marsikateri nesporazum med ljudmi. Tudi marijanski dan predzadnji dan misijona, nam ostaja v nepozabnem spominu. Sklenili smo ga z lurško procesijo okoli cerkve in s petjem litanij ter številnih Marijinih pesmi. Goreče sveče v dvignjenih rokah navzočih so dale pobožnosti poseben čar. Misijonarja sta zopet in zopet priporočala poživitev molitve v družinah, poživitev in pomladitev molitvene bratovščine živega rožnega venca (ta je na naše veselje in po zaslugi pokojnega č. kanonika Jožefa Klekla še vedno številna!) Toplo sta priporočala pogosto prejemanje zakramentov, spoštovanje nedelje ter še in še. Med uspehe misijona bi smeli šteti tudi veselo dejstvo, da se je eden letošnjih osmošolcev odločil za semenišče. Po naših opažanjih in številnih odmevih vernikov je misijon lepo uspel. Pokazala bo bodočnost. Za lep misijon smo v prvi vrsti hvaležni Bogu, ki nam ga je dal doživeti, misijonarjema, ki sta se trudila do izčrpanosti in vsem, ki so kakorkoli pomagali, da je šlo vse gladko. Vse številne žrtve in žrtvice naj dobri Bog poplača! 205 Misijon v Črensovcih — blagoslov otrok Omenjeno naj bo še, da nam je ves čas misijona vreme bilo izredno naklonjeno. Če je ta ali oni zamudil prelepo priložnost božjega obiskanja, potem prav gotovo ne na račun vremena! NOVA MAŠA. Misijon smo načrtovali že za kako leto prej, odločili pa smo se za letošnje leto, da smo se tako duhovno pripravili na novo mašo, na katero smo čakali celih 10 let. Naš letošnji novomašnik Ivan Kranjec, doma iz Žižkov, se je 29. junija pridružil 15 še živečim duhovnikom, rojakom te župnije. Številčno stanje glede na vasi je sedaj takole: Črensovci — 3, Žižki — 5, Trnje — 2, Gornja Bistrica — 4 (frančiškan Prša, o katerem smo bili prepričani, da je že v večnosti, se je lani javil iz Južne Amerike!), Srednja Bistrica — 1 in Dolnja Bistrica — 1. Letošnji novomašnik je po vrsti šestnajsti. Mašniško posvečenje je prejel 29. 6. v Mariboru iz rok škofa dr. Franca Krambergerja skupaj s še 12 diakoni. Mama se žal sinovega posvečenja ni mogla udeležiti. Zaradi hujše poškodbe pri delovni nezgodi je bila te dni v bolnici. Zdravstveno stanje se ji je v naslednjih dneh toliko izboljšalo, da je mogla doživeti srečo matere ob sinovi novi maši, čeprav na vozičku. Nova maša, v nedeljo 9. julija, je bila veličastni dogodek, ne samo za našo župnijo, ampak tudi za sosede, V zadnjih nekaj letih se prav gotovo ob nobeni priložnosti ni zbralo toliko vernega ljudstva v cerkvi in okoli nje, kot tokrat. Po slovesu na domu, se je novomašna procesija odpravila v cerkev. Že k sami slovesnosti nove maše je prihitelo lepo število duhovnikov, še več se jim jih je pridružilo popoldne na novo-mašnikovem domu. Novomašniku je pridigal rojak Matija Hajdinjak, župnik pri Sv. Bolfenku v Slov, goricah. Slavnostni pridigar je imel novo mašo na dan pristanka ameriške vesoljske ladje na Luni! 206 Procesija od novomašnikovega doma v cerkev Po slovesnosti v cerkvi se je novomašniško slavje nadaljevalo na novomašnikovem domu. Proti večeru so bile slovesne večernice pri obnovljenem križu med Črensovci in Žižki. Obnoviti so ga dali vaščani Žižkov. Blagoslovil ga je ob tej priložnosti novomašnik. Za letošnja tradicionalna novomašna slavja sta naša škofa napisala posebno pismo. Med drugim opominjata domače in njihove dušne pastirje: »Poskrbite, da se novomašno slavje ne bi zavleklo pozno v noč ali celo do naslednjega jutra. Nikakor naj ne traja prek polnoči.« Novomašnik Ivan Kranjec je s 1. avgustom nastopil kaplansko službo v Gornji Radgoni obenem z novim župnikom Andrejem Zrimom. Božji blagoslov naj spremlja novomašnika na njegovi duhovniški poti, ki naj ga pomagajo izprositi naše skupne molitve. V nedeljo popoldne, 25. junija, je na Rakovniku prejel diakonat salezijanski bogoslovec Štefan Krampač, doma na Gornji Bistrici št. 168. Takoj po našem misijonu je eden od naših osmošolcev izrazil željo, da bi postal duhovnik. Odločil se je za semenišče v minoritskem redu. Obiskoval bo redovno srednjo šolo v Želimljem' (tam se šolajo tudi minoritski gojenci). Pomožni škof dr. Smej je 31. maja sklenil pri nas majniško pobožnost. Po končani maši je bila skušnja verouka in še naddekanova vizi-tacija. Škofovega obiska se vsako leto veselijo mladi in starejši. Cerkev na Gornji Bistrici je dokupila zemljišče, ki je tik ob dosedanji njeni meji. Za nizko ceno je parcelo odstopila cerkvi Marija Meglič, roj. Tibaut, doma v Tržiču. 207 Somaševanje z novomašnikom Ivanom Kranjcem Novomašnik blagoslavlja obnovljeni križ 208 Gornjebistriški stolp je postal bogatejši za novo uro. Izdelal jo je znani strokovnjak za stolpne ure mojster Ivan Marič iz Beltinec. Ob pokopališču na Gornji Bistrici so pričeli graditi novo mrliško vežo. Manjšo tako vežico je dobila pred tremi leti Srednja Bistrica, letos pa še Dolnja Bistrica. Tam so uredili še lep dostop in ploščad za pogrebe s parkirnimi prostori. Tudi v Črensovcih stoji že nekaj časa večja, okusno urejena mrliška veža. Ob proščenju na Dolnji Bistrici, dne 4. junija 1989, je bil blagoslovljen križ, ki ga je dal obnoviti Franc Horvat. Križ stoji na njegovem dvorišču, Dolnja Bistrica št. 39. Lastnika je treba pohvaliti, ker je v obnovo križa vložil lastna sredstva. Pomoči ni iskal pri vaščanih. Sedaj, ko je na voljo orglarska delavnica v Hočah, smo se odločili, da damo obnoviti črensovske orgle, ki že 30 let niso uporabne. Leta 1968 smo nabavili pri nemški tvrdki Ahlbom v Heimerdingenu elektronske orgle, ki sicer dobro služijo svojemu namenu. Vendar čutimo potrebo, da dobi izredno prostorna črensovska cerkev močnejši glasbeni instrument. Upamo, da se nam ta naša skupna želja v doglednem času izpolni. Spomnimo se še dveh jubilejev naših cerkva. Po treh letih gradnje je leta 1860 posvetil črensovsko cerkev sombotelski škof Szenczy Ferenc. Naša župnijska cerkev obhaja torej leta 1990 130-letnico posvetitve. Skromnejši jubilej obhaja letos cerkev na Gornji Bistrici: v leto 1969 sega začetek njene gradnje. Leta 1972 jo je posvetil pokojni škof dr. Maksimilijan Držečnik. Od rojakov, ki prihajajo na dopust v domovino in od domačih vernikov, ki obiskujejo svojce v tujini smo izvedeli najprej iz Toronta, da je nevarno zbolel Jože Žoldoš. Njegova dobra družina je nudila v svojem domu gostoljubje številnim obiskovalcem Kanade, tudi duhovnikom. Hvala Bogu, njegovo zdravje se je po težki operaciji znatno izboljšalo. — Okoli novega leta 1989 je ponovno resno zbolela naša rojakinja Gizella Hozian, nosilka številnih odlikovanj, tudi odlikovanja »Za zvesto služenje« naših škofov. Dva dni pred Marijinim praznikom, 6. septembra 1989, je po težki bolezni umrla. Bog ji je naklonil 78 let zemeljskega potovanja. Zadnjih nekaj let je prebivala v udobnem stanovanju v chicaškem predmestju Des Plaines. Pred dobrimi 61 leti je odšla z Gornje Bistrice v Chicago. Med slovenskimi izseljenci je postala izredno prizadevna in uspešna narodna, kulturna in socialna delavka. Imela je izostren čut za sočloveka in njegove stiske. Sorojakom je bila simbol skupne matere. O njenem delu glej Stopinje 1989, 93. Pokojni Gizeli ni bilo dano, da bi dočakala tisti veliki dan, ko bi zavetniku gornjebistriške cerkve sv. Antonu smeli dodati še ime Martin, tisti dan, ko bo Slomšek dosegel čast oltarja. Naj počiva v miru in se s Slomškom večno veseli v nebesih! DOBROVNIK v Prekmurju — Za vsako župnijo, še bolj pa za župnika, je nekaj zelo veselega poročati o dosežkih in napredovanjih, tako v duhovnem kot v materialnem pomenu besede. To bi naj bil nagib še za nekaj večjega v nadaljnjem življenju župnije. Čeprav manj kot lansko leto, se je tudi letos nekaj dogajalo. Na prvo adventno nedeljo smo imeli sprejem ministrantov v ministrantsko 209 Sprejem novih ministrantov Dobrovniški osmošolci 210 službo. 24 jih je pristopilo k oltarju in obljubilo zvestobo v poklicu (na sliki vidite samo nekatere). Gotovo je ta podmladek tako za župnika kot za vernike vesel dogodek. Februarja letos smo zopet hvaležni Bogu pozdravljali kar pet zlatih parov v župnijski cerkvi: 1. Jožef Sekereš in Helena Bot, 2. Julij Vegi in Irena Somi, Štefan Kovač in Terezija Kovač, 4. Janez Kovač in Ana Trajber ter 5. Janez V61gyi in Rozalija Somi. Žal, nekateri med njimi niso začutili potrebe, da bi se zahvalili Bogu tudi v cerkvi. Naj Bog vse ohrani še naprej zdrave in čile! Ne morem pa izraziti dovolj veselja ob dejstvu, da je letos naša župljanka iz Radmožanec končala triletni teološki tečaj s katehetsko specializacijo. Gotovo se Žužana Nyakaš niti ne zaveda, kako veliko uslugo dela župniji, pa tudi župniku, saj biti v pomoč pri katehizaciji otrok ni majhna naloga. Iskrena ji hvala za ta korak, mi pa bomo prosili Vsemogočega, naj ji podeli moč, da bo svoje pastoralno delo zvesto opravljala. Kar devetnajst osmošolcev smo pospremili, in se od njih poslovili, na novo pot življenja z lepo slovesnostjo v cerkvi, kjer smo vsi skupaj izpovedali vero in prosili nadaljnjega božjega varstva in pomoči v življenju. Tudi tokrat se jim zahvaljujem za reden obisk pri verouku, kjer so gotovo nekaj pridobili! GORNJA RADGONA — Naše malo mesto ob Muri ima vedno več prebivalcev. V tovarne naše industrijske cone prihajajo uslužbenci tudi iz okoliških krajev, mnogi pa se naseljujejo v tukajšnjih blokih ali pa si gradijo svoje domove. V pastorali je vedno bolj žgoč problem, kako množice teh priseljencev pritegniti v življenje župnije. V septembru 1988 smo ob veliki zagnanosti kaplana Karlija lepo in temeljito obnovili fasado na župnijskem domu. Tisti župljani, ki so nam vsa leta pri obnovitvenih deli radi pomagali, so se tudi ob tej priliki izkazali za odlične župljane v vsakem oziru. Žalostni smo bili in sočustvovali s starši, ko sta se 21. septembra 1988 z »birmskim« mopedom smrtno ponesrečila učenca Denis Mulec in Marko Recek. Pod prenovljeno streho kapele na pokopališču smo tudi v tem letu obhajali bogoslužje Vseh svetih ob množičnem sodelovanju vernih. Na naše veliko veselje in zadovoljstvo je naš veliki rojak dr. Trstenjak to leto prejel AVNOJ-evo nagrado in priznanje. Profesor graške univerze dr. Wolfgang Gombocz je v dneh 11. do 13. novembra 1988 organiziral že drugi mednarodni kolokvij o našem rojaku filozofu dr. Francetu Vebru v Radkersburgu in Gornji Radgoni. Nabavili smo nove tepihe za zimski pod v cerkvi. Duhovniki pomurskih občin smo imeli takozvani novoletni sprejem to leto v Gornji Radgoni. Ob neprisiljenem prijetnem vzdušju smo si z zanimanjem ogledali tovarno Elrad-Gorenje in tovarno šampanjca, združeno s poskušnjo vin. Za Škofijski zbor je naš Župnijski svet poslal vrsto vprašanj in predlogov. Stoletni Alojz Adanič, rojen 13. 6. 1988 je umrl 19. 2. 1989. Na eno nedeljo 26. 2. smo krstili osem dojenčkov. 211 Za sveto tridnevje so zagoreli reflektorji, ki od tedaj vsako noč osvetljujejo našo cerkev. Na Sveto goro smo ob njenem jubileju romali z avtobusom 28. 4. Obiskali smo tudi novo cerkev v Novi Gorici in Kostanjevico. Ob praznovanju 25-letnice katehetskega tečaja v Mariboru 20. maja je prejela naša pastoralna delavka in katehistinja Marija Cimerman priznanje in zahvalo za 24-letno službo. Lucij evi v Orehovskem vrhu, Kocbekove! v Rodmošcih in Gederjevi v Podgradju so lepo prenovili svoje versko znamenje — križ. V nedeljo 30. julija so se župljani poslovili od priljubljenega kaplana Karlija Pavliča, ki odhaja na novo službeno mesto v Turnišče, pa od župnika Franca Puncerja, ki po 43 letih župnikovanja in 44 letih pastoralnega dela v tej župniji odhaja v pokoj in še od katehistinje Marije Cimerman, ki po 24 letih službovanja prav tako odhaja v pokoj. V nedeljo 6. avgusta pa smo v isti župnijski cerkvi pozdravili nova dušna pastirja župnika Andreja Zrima in kaplana Ivana Kranjca. GRAD — Težko je govoriti o kakih uspehih na duhovnem, kakor tudi na materialnem področju, ker je leto hitro naokrog. S tem pa ni rečeno, da se v župniji ni nič dogajalo. Na 29. navadno nedeljo (16. 10. 1988) je opravil pri »grački Mariji« svojo zahvalno daritev ob srebrni maši, t.j. 25-letnici duhovništva nekdanji kaplan pri Gradu Feliks Strniša. Ob češčenju Sv. Rešnjega Telesa je nudil Izpoved vere osmošolcev 212 duhovno pomoč p. Štefan Balažič OFM Cap., župnik pri Sv. Benediktu in soupravitelj v Martjancih. Božičnico so tokrat pripravili naši ministranti. Kratek prizor »Luč je prišla na svet« je za to priložnost priredila s. Mirjam. Tečaja priprave na zakon se je redno udeleževalo 36 fantov in deklet iz cele župnije. Na binkoštno nedeljo, 14. maja 1989, je 35 otrok pristopilo k prvemu svetemu obhajilu. 18. junija pa se je okrog oltarja zbralo 25 osmošolcev, ki so izpovedali svojo vero. Za »velko mešo« 1989 je prišel med nas p. Lavrencij Anžel, OFM, župnik pri sv. Mariji v Mariboru in nam nudil duhovno pomoč. V spovednici je bil ves čas na pomoč Alojz Gabor, župnik v pokoju pri Sv. Juriju. Po srečno dokončanih obnovitvenih delih pri cerkvi se nadaljujejo še druga dela. Ko so pred 31 leti obnavljali župnijsko cerkev, stropa cerkvene ladje niso izolirali. Zato smo pred zimo na strop v cerkvi položili na PVC folijo dvakrat po 5 cm debelo stekleno volno — Novoterm — to je 423 m2. V kurilnici v župnišču smo pred zimo morali zamenjati dotrajano peč za centralno kurjavo. Nabavili smo dve manjši peči — trajnožareči kotel STF 50 —, ki sta medsebojno povezani, da ob hudem mrazu lahko obe grejeta. Prav tako smo v tem letu uredili vhode v cerkev. Stopnišče pred glavnim vhodom in stopnišče pred lurško kapelo je obloženo z rezanimi granitnimi ploščami (Jablaniški granit, 3 cm debele plošče). Na novo je narejen tudi podest pri vratih na južni strani cerkve. Delo je opravil domači kamnosek Štefan Bunderla, Grad 64, s svojimi delavci. Istočasno smo zamenjali tudi dotrajana zunanja vrata vhodov v cerkev: glavna vrata na zvoniku, ženska vrata na južni strani cerkve in vhodna vrata v lurško kapelo. Načrte je naredil ing. arh. Jože Kregar iz Ljubljane. Vsa vrata je izdelal domači mizar Anton Fujs, Motovilci 53. Vrata na južni strani cerkve so iz mehkega lesa, prevlečena s patinirano bakreno pločevino. Pasarska dela so bila opravljena v škofijski pasarski delavnici v Mariboru, ostala vrata pa so masivna, iz hrastovine ter naravno polakirana. Pri prenovitvenih delih se je izkazala darežljivost mnogih faranov. Njihova pripravljenost in skrb za lepoto božje hiše naj dobi s tem tudi priznanje in zahvalo. Druge pa naj opomni, da tudi oni po svojih močeh darujejo za vzdrževanje svoje župnijske cerkve. Ohranjevanje kulturne in verske dediščine naših prednikov ni skrb le nekaterih, ampak vseh župljanov. V redovni hiši Usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega v Istanbulu v Turčiji, je 8. avgusta 1987 umrla SESTRA HONESTA, MARIJA BUKOVEC. Rojena je bila 6. avgusta 1904 v Motovilcih« župnija Grad. Sledila je božjemu klicu in vstopila leta 1927 v samostan v Gradcu. Po redovnih zaobljubah je bila nastavljena v državni bolnici v Gradcu. Na željo svojih predstojnic je leta 1931 odšla v misijone v Turčijo. Njeno novo delovno mesto je bilo v šoli Sv. Gregorija v Istanbulu, kjer je poučevala mlada dekleta. Med drugo svetovno vojno so bile v Turčiji ukinjene vse šole. Sedaj je bila s. Honesta, tako kot mnogo drugih, postavljena pred odločitev: vrniti se v domovino ali iti v taborišče. Ostala je zvesta svojemu misijonskemu poklicu, zato je raje šla v taborišče. Z mnogimi drugimi 213 taboriščniki se je znašla v taborišču v Corumu. Tu je ostala 18 mesecev. Ni bila brez dela, saj so jo klicali k bolnikom po vsej okolici Coruma. Rada je šla pomagat in potrpežljivo stregla in negovala bolnike, zato so jo imenovali »angel iz Coruma«. Ljudje so ji bili hvaležni za njeno pomoč, zato so jo tudi mnogokrat obdarovali. S. Honesta je velikokrat s polnimi torbami hrane prihajala s takih obiskov pri bolnikih. Z darovi dobrih ljudi je lahko vsaj nekoliko izboljšala borno taboriško hrano. V teh težkih časih je vedno čutila dobrotno božjo roko, ki je ni nikoli zapustila. Sestra Honesta, Marija Makovec V januarju 1946 je prišla v bolnico Sv. Gregorija v Istanbulu. Tu je z veliko potrpežljivostjo opravljala svoje delo pri bolnikih in se zanje žrtvovala vse do svoje bolezni leta 1985. Ko ni več mogla delati v bolnici, je bilo njeno glavno poslanstvo molitev. Rada je molila za svojo skupnost, za bolnike in za vso Cerkev. Dolge ure je prebila v tihi molitvi pred tabernakljem. Nato je večkrat prišla in vprašala: »Ali je moja molitev že pomagala? Lahko sedaj molim za druge namene in potrebe?« Tudi mi upamo, da bo s. Honesta še naprej naša velika priprošnjica pri Bogu. Posebej naj prosi za nove duhovne poklice iz naše župnije. HOTIZA — Zgodovina je učiteljica življenja. Preteklost je zaklad, ki bogati sedanjost in usmerja v prihodnost. Življenje župnijskega občestva je vedno razgibano: je včasih v rasti, včasih v zastajanju, ali celo v umiranju. Vedno se nekaj dogaja. Naše župnijsko občestvo je v zadnjih dveh letih pokazalo smisel za skupnost, župljani so se vedno odzvali in zavihali rokave. Župnišče je bilo potrebno temeljite obnove. Zamenjati je bilo treba okna in prenoviti zunanjost. Vse je šlo gladko, brez zapletov. Zbirali smo denarna sredstva, kar po hišnih številkah. Odzvalo se je 175 hiš, vas pa ima okoli 200 hiš. Po današnjih cenah so vsa dela veljala okrog dvesto milijonov dinarjev. Pri obnovi župnišča je potrebno posebej omeniti dva naša župljana. Zidarski mojster Franc Šumenjak je velikodušno žrtvoval čas in material, da je bila obnova cenejša. Mizar Štefan Kolarič je z minimalnimi stroški izdelal okna in druge lesene predmete tako v župnišču, kakor v cerkvi. Tako smo lahko s skupnimi močmi v nekaj dneh končali obnovo in preureditev župnišča. 214 Precej naših faranov dobiva zadnja leta pokojnino iz Francije ali od drugod. Tako jim je lažje v jeseni življenja. Tako je Terezija Hozjan, Hotiza 90, darovala v letu 1988 za izdelavo paramenta — neba 1,500.000 din. Sestre v Mali Loki so izdelale prečudovit parament, ki smo ga blagoslovili na veliko noč. Agata Balažič, Hotiza 7, pa je prav tako darovala v letu 1988 500.000 din, da so sestre v Mali Loki izdelale novo bandero, zastavo. Seveda je bilo še veliko darovalcev, ki so prihajali domov iz Kanade ali iz Francije in so darovali za potrebe cerkve. V tem letu smo obnovili vaško križno znamenje. Bilo je že dotrajano in križ se je že nagibal. Matija Horvat, Hotiza 9, je podaril hrastovino, ki jo je obdelal mizar Kolarič. Sam korpus in Marijin kipec je obnovila restavratorska delavnica v Mariboru. Vsi župljani so prispevali denarna sredstva za obnovo križnega znamenja. Posebej naj omenim Terezijo Hozjan, ki je darovala 500.000 din in Ivana Ritlopa, ki je daroval 300.000 din. Znamenja smo blagoslovili na veliko noč, ko je šla vstajenska procesija po vsej vasi. Na veliko noč je bila zbrana takorekoč vsa župnija pri vstajenski maši in procesiji. V avgustu smo tudi prepleskali župnišče. Pleskarji so bili iz Gornjih Slaveč in so celo župnišče prebelili v dveh dneh. V septembru se je začelo birmansko leto. Učenci 5., 6., 7. in 8. razreda bodo letos prejeli zakrament svete birme. Birmanci se pripravljajo, da bodo zavestno, z željo in hrepenenjem sprejeli dar Svetega Duha. Tudi župnijsko občestvo se bo na to slovestnost vsestransko pripravilo. Temeljite obnove je potrebna cerkvena streha. Kljub težavnemu gospodarskemu položaju in velikim odrekanjem naših župljanov upamo, da bomo to veliko delo izpeljali, kakor vse doslej. Ob vsem zunanjem življenju se pravtako obnavlja in krepi naša duhovnost. Človek ni samo zemeljsko bitje, ampak predvsem nebeško, božje. Zato je vse usmerjeno v to, da se oznanja Kristus in se delijo zakramenti in božje milosti. Temu pa se župljani velikodušno odzovejo in sodelujejo pri oblikovanju bogoslužja in drugih liturgičnih opravilih. Predvsem otroci in mladi. KANČEVCI — Naša župnija je številčno majhna, po obsegu pa ena največjih v Prekmurju in zajema 21 vasi. Majhna smo torej čreda, vendar želimo postati živo občestvo. Z namenom, da bi kot župnija postajali živo občestvo, smo uvedli v župniji dve nedeljski maši. Obe sta povezani z veroukom. Nekateri otroci so hodili redno k veroučnim srečanjem, drugi so se pokazali bolj redko, nekateri pa se še niso vključili v veroučne skupine in župnijsko občestvo. Se bodo prihodnje šolsko leto? To bo najbrž odvisno od vsega župnijskega občestva. 3. septembra je kolesarila po naših krajih ljubljanska prekmurska študentska skupina in si ogledovala njihove znamenitosti. Med temi so si ogledali znano rotundo v Selu. 11. septembra nas je obiskal misijonar v centralnoafriški republiki kapucin Placid Prša. V Selu je maševal in nam govoril o Afriki in njeni kulturi, misijonih in misijonskem delu. S tem nam je pomagal razširjati misij onskost našega krščanstva. 215 Oktobrsko pobožnost smo vključili v nedeljsko bogoslužje in sicer tako, da smo po maši molili rožni venec in na ta način častili ter se priporočali nebeški in naši materi Mariji. V postnem času smo poskušali gojiti duha spokojnosti in k rednemu bogoslužju ob nedeljah dodali še pobožnost križevega pota. Višek postne spokomosti je bila velikonočna spoved. Velikonočno veselje pa se je zlilo v velikonočno pesem ob vstajenjski procesiji. Letos praznuje Marijino božjepotno svetišče na Sveti gori 450-letnico obstoja. Zato smo poromali v ta Marijin kraj tudi mi in Mariji izročili svoje zahvale in prošnje. To je bilo 29. aprila. Spotoma smo si ogledali še cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici ter samostan Janeza Sveto-kriškega v Vipavskem križu. Na seji ŽPS dne 28. maja, je zaradi starosti, dal odpoved mežnarske in zvonarske službe dosedanji zvonar Cifer Janez iz Ivanovec. To službo je opravljal pri šestih župnikih. Člani ŽPS so njegovo odpoved sprejeli. Za njegovo delo in skrb smo se mu zahvalili, kar storimo še enkrat tukaj v pisni obliki. Sedaj opravlja to službo družina Čahuk. Kančevci — duhovno središče Novo župnišče z duhovnim centrom za Pomurje. Za novo stavbo so pridobljena vsa dovoljenja v zelo kratkem času. V lastni režiji smo opravili rušenje dosedanjih stavb in izkop gradbene jame. Zbrane so ponudbe možnih izvajalcev ... Do zdaj je vse na najboljši poti, da bi pomursko pastoralno področje lahko dobilo duhovni center, t.j. prostore za versko poglabljanje, duhovne vaje, predavanja, srečanja, itd., kar smo do sedaj močno pogrešali, če... Ja, če bomo zmogli zbrati za to potrebna sredstva. Ker je ta hiša namenjena v prvi vrsti našemu pomurskemu pastoralnemu področju, je prav, da to postane skupna skrb nas vseh. Zato naj vsak na svoj način in po svojih zmožnostih prispeva tisto, kar more. Sredstva lahko oddate svojemu župniku ali na župnijskem uradu Martjanci, kjer je sedanje bivanje duhovnika za Kančevce. 216 KAPELA —• Lepo poje pesnik o Kapeli in njeni cerkvi: Kapela, ti prekrasni dom si moj, venček zal spleta hribčkov ti roj, mošt sladak ti gorice dajejo, a tvoj čar je hrib z belo cerkvijo. Kapela, mati dobrih si ljudi, radostna, kadar trta nam rodi, žalostna, kadar grom stresa nebo, prosi »Bog, naj nas varje milostno. Kapela, gledaš doli na ravan, blag čuvaj, vabiš vse ljudi v svoj hram, kot nekdaj dom odpiraš na stežaj, da še zdaj najdejo pri tebi raj. Kot drugod, so tudi kapelski župljani podvrženi tegobam in problemom našega časa. Mnogi so dobri, požrtvovalni, globoko in praktično verni, drugi pa mlačni, povprečni, ali celo neverni. Eno pa jih vse združuje: ljubezen do kapelskega vrha in do cerkve, ki se ogleduje kot nevesta nad okoli stoječimi hribčki, posejanimi z vinogradi in ljubkimi hišicami, ter nad pomursko ravnino. Obnovljeno župnišče, gospodarska poslopja, cerkev in okolje lepo urejeno, vabijo in navdušujejo domače in tuje turiste in romarje, ki občudujejo lepoto tega majhnega slovenskega raja. Zlatomašnik Martin Maroša, Franc Petek z Ognjene zemlje in njegov brat 217 Župljani se radi zbirajo v svoji cerkvi in župnišču, ki je vedno odprto za vse ljudi dobrega srca in to ne samo ob nedeljah in praznikih, ampak vsakikrat, ko je potrebna njihova pomoč ali pa sami potrebujejo pomoči in nasvetov. Tu se res čutijo doma. Župnijsko življenje je bilo tudi letos razgibano. Slovesno smo praznovali trojno žegnanje, božič in veliko noč. Izredno lep je bil dan prvih obhajil, romali smo na Sveto goro pri Gorici, na Ptujsko goro in na Brezje, mladina, ministranti, bravci in pevci so pridno sodelovali pri bogoslužju, cerkev pa so pridne roke neutrudne Kristine, s pomočjo sodelavk, artistično krasile za nedelje in praznike. Dobri Bog naj bogato poplača vsem, ki so kakorkoli sodelovali. Izredni dogodek za župnijo je bila zlata maša dolgoletnega misijonarja Martina Maroša, ki je od lani duhovni pomočnik pri Kapeli. V Čilu je misijonaril celih 45 let, od teh 25 na Ognjeni zemlji in 20 let v glavnem mestu Čila Santiagu, kjer je ustanovil veliko župnijo v revnem predmestju za 50.000 ljudi, z osnovno šolo za blizu 2.000 otrok. Na Ognjeni zemlji se je srečal z zadnjimi ostanki indijancev Onas, Alakaluf in Yagan, jo prepotoval večkrat, kakor tudi otok Dawson, večinoma na konju. Ta dva otoka sta večja od Slovenije. Vzgojitelj in mladinski voditelj, profesor in glasbenik, organizator krožkov K. A. in župnik, se je ves daroval vsem, posebno duhovno in materialno najrevnejšim. V Punta Arenasu je poleg vsega drugega dela skrbel za številne dalmatinske priseljence in poučeval v tamkajšnji jugoslovanski šoli, v Santiagu pa je skupaj s slovenskimi usmiljenkami bil soustanovitelj slovenskega doma, skrbel za slovenske priseljence in zanje izdajal glasilo Slovenija. Vrnivši se v domovino je Srebrna maša Feliksa Strniše pri Kapeli 218 župnikoval v Sevnici in Veržeju, pridigal duhovne vaje in tridnevnice. zdaj pa že eno leto pomaga, kot duhovni pomočnik dinamičnemu kapelskemu župniku Cirilu Koštricu. Njegovi domači Melinci so mu priredili veliko slovesnost 6. avgusta, Veržej 1. oktobra, Kapela pa 26. novembra, obletnica njegovega mašniškega posvečenja in praznik Kristusa Kralja. Konec lanskega leta je tudi pri nas daroval svojo srebrno mašo Feliks Strniša, domačin iz Hrastje Mota. V cerkvi, kjer je postal božji otrok in je pred 25 leti imel svojo prvo mašo, se je skupaj s sorodniki in farani zahvalil Bogu za dar duhovnega poklica in prosil za nove duhovne poklice. Že dolga leta z veliko pastoralno vnemo župnikuje v Šentvidu pri Planini. Obema slavljencema so župljani zaželeli veliko božjega blagoslova in milosti, posebno, da bi se uresničila njuna vroča prošnja, da bi namreč Bog obudil v naši župniji več novih duhovnih poklicev. KOBILJE — Čeprav v sorazmerno hladnem začetku meseca janurja, je prišel iz Bistrice ob Dravi v Avstriji Giinter Novak s svojo družino, da je že 2. I. začel z obnovitvenimi deli na glavnem oltarju naše cerkve. Obnovil in pred nadaljnjim razpadanjem je zaščitil tudi vse druge lesene kipe v cerkvi. Ves glavni oltar je tudi pozlatil na način kakor je bil pred obnovo. Na pomoč so mu priskočili tudi nekateri župljani. S tem velikim delom smo zaključili urejevanje naše cerkve. Letos smo se v naši župniji 6. VIII. spomnili tudi 600-letnice navedbe imena duhovnika Benedikta s Kobilja. To ime je zapisano v listini, ki govori o delitvi zemljišč takratnih lendavskih grofov 3. III. 1389. Ob tej priliki smo po nekaj letih imeli mašo na griču Svetega Martina, na mestu, kjer je nekoč stala stara kobiljanska cerkev. Mašo in pridigo je opravil domačin, sedanji lendavski kaplan Janez Ferencek. Zbralo se je okrog 1200 ljudi od blizu in daleč. Ljudje so bili nadvse zadovoljni in so izrazili željo, da bi naj na tem mestu bila maša vsako leto enkrat. Na predvečer maše pri svetem Martinu smo imeli v cerkvi lep nastop naših pevcev ob sodelovanju dveh trobentačev ansambla Finese in soboškega organista Frančeka Zvera. Truda je bilo veliko, pa se je izplačal. Letos je preteklo tudi 50 let, odkar je prvi kobiljanski duhovnik po obnovi župnije, Ivan Koren, začel z gradnjo sedanjega župnišča. Vrsto let so si naši ljudje želeli poromati k Mariji v Vasvar na Madžarskem. Letos se nam je to posrečilo in sicer prav na visoko obletnico v zgodovini naše župnije, ki je povezana s tem krajem, kajti omenjeno delitev zemlje v Lendavi je zastopal dekan iz Vasvara. Med romanjem smo se ustavili tudi v Bucsuszentlaszlu, božji poti, ki so jo nekateri naši ljudje spoznali v času okupacije. Naša zadnja točka romanja je bila ob obali Blatnega jezera, v Keszthelyu. V tem letu smo imeli tudi dve zlati poroki, 14. L Lovrenc in Marija Vugrinec in 28. L Dezider in Irena Vugrinec. Komaj smo končali z deli, ki sem jih na kratko opisal, se že po tihem pripravljamo na birmo prihodnje leto in 20-letnico našega pevskega zbora. 219 KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — Z vsem, s čimer smo začeli lansko leto in obstali marsikje šele na začetku, smo nadaljevali letos. Prostore gospodarskega poslopja, ki jih namenjamo poučevanju verouka, smo znotraj že uredili in novo veroučno leto smo že začeli v njih. Zunanja podoba je še nespremenjena, vendar upamo, da naslednje leto ob birmi ne bo več kazila okolice cerkve. Tri februarske vikende smo po nekajletnem premoru obogatili s predavanji za mlade, ki nameravajo skleniti zakon. Udeležilo se jih je 125 fantov in deklet, predvsem iz naše župnije. Vsa predavanja so bila v cerkvi zaradi prostorske stiske, kar pa ni pokvarilo prijateljskega vzdušja in neposrednega stika s predavateljem. Pobude, naj bi se lotili obnove vaških znamenj, so letos naletele na rodovitna tla. Tako je domači župnik Štefan Vinkovič blagoslovil v poletnih mesecih kar pet obnovljenih križev in eno kapelo. Franc Stajnko se je obnove domačega križa lotil kar sam. V Dobravi je blagoslovitev Bohančevega znamenja bila združena s ponovitvijo nove maše Janka Gorgnerja od Lenarta. Heričev križ v Kokoričih je bil deležen blagoslova nekaj dni pred smrtjo njegovega gospodarja Stanislava. Dva križa v Lukavcih sta prav tako bila temeljito obnovljena, eden zaradi dotrajanosti, drugi pa zaradi roparjev. 20. avgusta smo se namesto običajnega srečanja v župnijski cerkvi ob deveti uri, zbrali nekaj sto metrov stran v Borečih ob obnovljeni kapeli. Dolgoletno prizadevanje krajanov je bilo kronano z uspehom. Lepo prenovljena, pred vlago zaščitena in mimoidočim v očeh, bo odslej vsem Blagoslovitev obnovljene kapele v Borečih 220 v ponos. Priznanje za ves trud so vaščanom izrekli vsi, ki so se v velikem številu zbrali pri tej slovesnosti. V juliju, mesecu novih maš, smo tudi mi bili deležni koščka teh dobrin. Novomašnik od Lenarta nam je orisal svoje videnje duhovništva in vlogo nas vseh v prihodnosti. Žal v bližnji prihodnosti z novo mašo v naši župniji ne moremo računati, morda pa je Božja volja vendarle drugačna. Tega bi bili vsi veseli. Vsa naša prizadevanja pa tudi odslej gredo v to smer. KUZMA — Kakor je domači dom za vsakega človeka nekaj svetega, je cerkev za vsakega kristjana sveti kraj, kjer se počuti doma in ima zavest, da je to naš skupni duhovni dom, kjer smo si vsi bratje in sestre. 1. To se je pokazalo 30. 11. 1988 na dekanijski konferenci soboške dekanije. Ob tej priliki so verniki čestitali častnemu kanoniku Janezu Gregorju, župniku na Tišini, Martinu Poredošu, dekanu soboške dekanije ob imenovanju za častnega konzistorialnega svetovalca in ne nazadnje našemu duhovniku Andreju Zrimu za god. 2. Dvojni praznik sv. Kozma in Damijana, župnijskega zavetnika in posvetitev cerkve, je opravil kanonik Vilijem Pangerl iz Maribora. Naša župnijska cerkev je bila prebeljena in les zaščiten. 3. V letu 1989 so bile tele glavne slovesnosti: 28. maja 1989 je bilo prvo sv. obhajilo, ko se je pet prvoobhajancev prvič v polnosti udeležilo evharističnega slavja. Eden od teh je bil iz gračke župnije. Druga slovesnost je bila sv. birma 25. junija. Vseh birmancev je bilo 71, od tega šest iz drugih župnij in iz tujine. Slovesnost sv. birme je opravil pomožni Obnovljena kapela sv. Cirila in Metoda v Trdkovi 221 škof Jože Smej. V soboto pred birmo je gospod škof imel srečanje s starši, birmanci in botri. Škof je prišel med nas s prevozom Ernesta Horvata, ki mu je bil šofer in »tajnik« v Markovcih in Kuzmi, ter ga srečno odpeljal nazaj v Maribor. 4. V soboto, 24. junija je bilo izredno neurje! Škof Jože Smej je želel videti obnovitvena dela pri kapeli v Trdkovi. žal je neurje preprečilo prevoz skozi Matjaševce, zato smo obiskali Trdkovo po robu čez Mar-tinje. Naš duhovnik Andrej Zrim nas je vozil s svojim avtom. Obiskali smo na pokopališču v Doliču grob njegove matere, potem pa na pokopališču v Martinju grob matere župnika Štefana Kuharja in si potem ogledali obnovitvena dela v trdkovski kapeli. Obnovljeni križ v Matjaševcih 5. Neurje ni prizaneslo tudi naši župniji. 18. 5. 1989 je strela uničila križno znamenje v Matjaševcih. Kristus na križu je bil razklan na treske, podoba matere Božje je ležala nekaj metrov vstran na cesti. — »Totov križ« so domačini obnovili, kar se vidi na posnetku. 6. V juniju 1989 je bilo glavno obnovitveno delo kapele sv. Cirila in Metoda v Trdkovi. Priložena slika priča o skrbi vernikov kuzmijske župnije za kapelo. 7. V žalosti se spomnimo dobre in plemenite žene Terezije Žohar, ki se je poslovila od nas 29. avgusta 1988. Zadnje ure svojega življenja je preživela pri svojih dragih v Doliču, kjer jo je Gospod življenja odpoklical na isti dan kot Štefana Bunderla. Pokojna Terezija, »Zrimova Treza«, je bila v naši cerkvi kot kakšna prerokinja iz stare zaveze. Bog ji bodi plačnik za vse dobro! 222 LENDAVA — V lanskem poletju nas je obiskal naš rojak Molnar Istvan, ki živi v Calgaryju. Pomagal nam je predvsem ob proščenjih, ko je pridigal in vodil sveto mašo. Na polju pri vasi Kot je blagoslovil novi križ. V minulem letu nam je na pomoč priskočil tudi bivši lendavski župnik Štefan Zver. Več kot en mesec je prihajal iz Maribora in pomagal v dušnem pastirstvu. Kapela svete Trojice v goricah je že lepša. V minulem letu smo obnovili fasado in prekrili zvonik z bakreno pločevino. Pri tem delu so veliko pomagali: zidarski mojster Laci Gerenčer, pleskar Jože Kuplen ter ing. Roman Pibernik in Slavko Krajačič, ki sta obnovila križ na vrhu zvonika. Pet mladih iz naše župnije se je udeležilo srečanja evropske mladine v Pečuhu na Madžarskem. Ta srečanja pripravljajo in vodijo bratje iz Taizeja. 11. junija je bila v naši župniji birma. Birmovalca sta bila: mariborski pomožni škof Jožef Smej in sombotelski škof Konkoly Istvan. Maša je potekala v slovenskem in madžarskem jeziku. Zakrament svete birme je prejelo 192 birmancev, ki so se vse leto pripravljali na ta slovesni trenutek. Mnogi od teh so tudi po birmi ostali zvesti Bogu, še prihajajo k verouku in k sveti maši. Blagoslovitev križa 223 Sveta birma v Lendavi LJUTOMER — Lani smo zapisali, da delamo in živimo v upanju, da se bomo letos veselili našega uspeha in božjega blagoslova, ki naj rosi na to, kar smo delali. Štiri leta smo se trudili, ko smo obnavljali stari, razpadajoči skedenj, pa ne zato, da bi imeli še naprej skedenj za slamo in krmo živini, ampak da bi iz njega naredili veroučne učilnice. To je dogodek leta in veselje nad uspehom, ko vidimo kaj se da napraviti, če ljudje stopimo skupaj. Načrte za preureditev je napravil arhitekt Joško Motoh iz Ljubljane s svojimi kolegi, ki jih je zbral Andrej Kopač, župnikov sošolec iz gimnazijskih let. Naše delo so z veseljem spremljali. Vse delo smo napravili farani — domači mojstri — in pridne roke dobrih ljudi. V ta dom smo vgradili nad 5.500 prostovoljnih delovnih ur. Župnik je prepričan, da nihče ni bil prisiljen pomagati niti ene ure in da nihče ni bil primoran niti dinarja darovati. Zato smo temu domu dali ime MOJ DOM. Vsak, ki prihaja k tej hiši, naj bi bral ti dve besedi in v sebi gradil razpoloženje, da prihaja v hišo, ki je del njegovega doma, da tu najde svojo srečo, svojega Boga, svojega duhovnika in svojega brata in sestro. V tem domu bo imel vsak priliko posredovati svojemu bližnjemu, kar nosi v svojem srcu, naj bo star ali mlad. Zato je ta dom namenjen otrokom za srečanja pri verouku, mladim, katerim smo namenili posebno sobo, za njihova srečanja, da bi gradili plemenitost, vedrino in svojo trdno vero. Vsej župniji pa je namenjena dvorana, kjer bi se naj zbirali starši za svoja srečanja, da bi poglabljali svoje 224 starševsko poslanstvo. V to dvorano bomo vabili otroke, da bi zopet doživljali srečo Miklavževega večera. Povabili bomo starejše, da se ne bi počutili tako zelo osamljene in jim bomo podarili trenutke veselja. Povabili bomo predavatelje od drugod, da nam bodo pomagali rasti v zdrave osebnosti. Sem bomo povabili zakonce, ki obhajajo okrogle jubileje, da bodo poživljali milost zakramenta sv. zakona in gradili trdnost družine, ko se rahljajo temelji innogim družinam. V tej dvorani bomo imeli priliko si ogledati filme z versko vsebino, ki nam jih žal ni mogoče videti v kinematografih. Marsikaj pa nam bo še prišlo na misel, ko bomo pridobivali nove izkušnje. Tu bomo uživali tudi ob glasbenih večerih lepe pesmi ali ob koncertih naših glasbenih delavcev in otrok, ki obiskujejo glasbeno šolo. MOJ DOM smo potrebovali, zato smo ga tudi gradili. Nihče nam ga ni podaril, ampak le pomagal nam ga je graditi. Zato se tudi ob tej priliki prisrčno zahvaljujemo vsem dobrotnikom, ki so darovali svoj dar, ali pa s svojim delom pomagali. Vsem tistim, ki so svoje trpljenje darovali v blagoslov, da nam je bolj gladko šlo delo od rok, ali pa so v ta namen molili. Hvala Krajevni skupnosti za posluh, ki ga je imela do našega dela, kajti če ima človek posluh, lahko poje dvoglasno in pesem je bogatejša in lepša. Hvala Mladinski organizaciji, ki nas je s svojim darom presenetila in s tem pokazala, da smo dobro delali, ko smo MOJ DOM gradili. Prav zato pa ta DOM ni namenjen izključno naši verski skupnosti, ampak ga bomo radi »posodili«, če ga bo kdo želel uporabiti v dobro človeka in medčloveških odnosov. Zato smo bili veseli, da so se »Moj dom« — nove veroučne učilnice 225 Notranjost »MOJEGA DOMA« z nami veselili ob blagoslovitvi in skupnemu kosilu tudi predstavniki družbenega življenja. Posebna zahvala naj velja članom Župnijskega sveta in ključarjem za plemenito zavzetost, da smo tako srečno in uspešno to veliko delo opravili. Ko pa mislimo naprej, je pred nami tristoletnica naše župnijske cerkve. Radi bi obnovili notranjost cerkve, kolikor bo mogoče, da bo prihodnje leto cerkev očiščena in naše duše prenovljene, zato bomo imeli pred božičnimi prazniki misijon. Iskrena hvala skupini mladih, ki so pomagali oblikovati program in so pripravljeni pomagati še naprej, da bo naše versko in kulturno življenje bolj bogato in pestro. Med drugim je cerkveni ključar Ivo ob blagoslovitvi MOJEGA DOMA povedal: »Generacije so skozi stoletja izpolnjevale svoje obveznosti, za kar smo jim danes hvaležni. Kakor veriga so se vrstili členi, ki niso smeli izostati. Kaj bi bilo, če bi po požaru 4. maja 1688 vrgli puško v koruzo? Ali bi to danes lahko nadoknadili? Členi verige povezujejo zgodovino naše cerkve in naša generacija pridno kuje svoj člen verige, zgodovino naše cerkve.« MARTJANCI — V pastoralnem letu 1988-89 je martjanski zvonik, ki je po mnenju prof. Marjana Zadnikarja eden najlepših gotskih zvonikov pri nas, dobil novo bakreno obleko. Delo sta opravila brata Babnik iz Ljubljane in to v pičlih štirinajstih dneh. Ljudje skoraj niso mogli verjeti, da je bilo prekovan jr zvonika in strešne kritine na 226 cerkvi končano v tako kratkem času. Mnogi so občudovali pridno »Babnik ovo ekipo«, drugi so z veseljem priskočili na pomoč, ko je to bilo potrebno, tretji so spraševali, če se bo petelin na vrhu cerkvenega zvonika zopet vrtel in nakazoval smer vetra. Ob koncu del, smo ljudem delili spominske razglednice. Uredili smo prostor pod zvonikom z novimi talnimi ploščicami ter lepšim dostopom v cerkev. Pred božičem smo nabavili za cerkev nove kokosove tepihe in bogoslužni prostor začeli ogrevati s termoakumulacijsko pečjo. Ko so ljudje prihajali v cerkev na nedeljo župnijskega 'zavetnika sv. Martina, so pod zvonikom s presenečenjem ugotavljali, da ni vrvi za zvonjenje, čeprav so zvonovi peli svojo pozdravno melodijo. In res, od martinove nedelje so naši zvonovi elektrificirani in ni potrebno niti pritisniti na gumbe, saj vse to opravi ura. Zvonove je elektrificiral mojster Mirko Majcen iz Hajdine pri Ptuju. Tla cerkve so bila prekrita s plastiko. Ker tak material ne sodi v častitljivo starost in slog martjanske cerkve, smo plastiko odstranili. Lepilo so pridne roke postrgale z veliko potrpežljivostjo centimeter za centimetrom. Sedaj so zopet vidne lepe talne kamnite plošče. Še več pozornosti, kot zidovom in stavbam, smo posvetili duhovni podobi živega občestva. Župnijsko romanje nas je popeljalo na Gorenjsko, kjer smo v čudoviti cerkvi v Crngrobu pri Škofji Loki imeli sveto mašo, V Škofji Loki smo si ogledali knjižnico v kapucinskem samostanu, v Ljubljani novo cerkev na Žalah in Štepanjo vas. V Marijini božjepotni cerkvi v Pet- Božični koncert 227 rovčah smo z litanijami pozdravili Marijo in se pod njenim varstvom vračali proti domu. Vsak mesec smo imeli roditeljske sestanke za vse starše. Vsak drugi mesec se je zbiral na svoje redne seje ŽPS. V tešanovski kapeli smo imeli vsak prvi četrtek sv. mašo z molitvijo za duhovne poklice. Zimske mesece smo izkoristili za predavanja in versko izobraževanje odraslih. Vsako tretjo nedeljo smo se zbirali v veroučni sobi in se s predavanji in pogovori pripravljali na škofijski zbor s problematiko o družini. K najmlajšim v župniji je prišel na obisk »ta pravi« Miklavž in otroke obdaroval s sladkarijami in slikanico Babuška. Tudi božična devetdnevnica je bila tematsko ubrana na škofijski zbor. V njej smo obravnavali tematiko družinskega življenja. Vsak večer je bila cerkev skoraj tako polna, kot navadno ob nedeljah. Otroci so ves adventni čas zbirali denar za misijone in lačne otroke. Svoje darove in prihranke so prinesli s seboj in jih oddali pri darovanju na praznik Gospodovega razglašenja. 15. januarja smo imeli v župnijski cerkvi božični koncert. Nastopili so martjanski moški, tišinski in martjanski otroški zbor ter domačin citraš Miško Baranja. Pred koncertom so mladinci iz Tišine pokazali igrico Oslek in volek v priredbi pisatelja msgr. Lojzeta Kozarja. Postno spokornost s premišljevanjem križevega pota in velikonočno spovedjo smo zaključili z velikonočno procesijo po vasi in ob spremljavi godbe. Krst treh otrok iste družine 228 Množica med misijonsko pridigo 231 pesmi: O sv. Barbari in Edna ptička priletejla. Žal smo letos izgubili dobrega pevca basista Jožeta Kocipra, ki je nenadoma umrl od srčne kapi. Naj sedaj veselo prepeva v nebesih! Izgubili smo tudi očeta dveh duhovnikov Franca Antolina. Naj mu sveti večna luč! Najvažnejši dogodek preteklega leta pa je bil misijon v naši župniji. Nanj smo se pripravljali eno leto z molitvijo, premagovanjem in dobrimi deli. Otroci so svoje molitve in dobra dela domiselno in z veliko domišljije predstavili na risbah v obliki krogov in drugih geometrijskih likov, stopnic, razvejanih dreves; kolikor otrok, na toliko različnih načinov. Ob misijonu so bili njihovi lepi izdelki razstavljeni v cerkvi. Misijon sta vodila p. Lojze Markelj DJ in p. Tomaž Potočnik DJ. Ob misijonu sta imela 22 govorov za vse, 5 govorov posebej za mladino, 4 za mlajše zakonce, 3 za starejše zakonce, 1 za ovdovele, 1 za rože ŽRV, 4 za otroke, 1 za male skupine in 1 za bolne in ostarele. Misijonarja p. Tomaž Potočnik DJ in p. Lojze Markelj DJ Obisk je bil zelo dober in je bila cerkev dvakrat na dan polna, zlasti zvečer, ko so bili navzoči tudi otroci in delavci. Velika večina ljudi je bila vseh devet dni vsak dan pri maši, nekateri dvakrat. K temu je pripomoglo tudi izredno ugodno vreme, saj ni bilo ne snega ne mraza. Mladina se je udeleževala svojih srečanj skoraj stalno v istem številu: 132, prav tako mladi zakonci zvečer okrog 130 in naslednjega dne kakih 20 tistih, ki so bili prejšnji večer na popoldanski izmeni. Razdeljenih je bilo 7.300 obhajil. 232 Veter nam je podrl križ ob cesti proti Lipi. Novega je dala postaviti družina Štefana Kavaša, temelje zanj pa je na svoje stroške postavil zidarski mojster Martin Kociper. Obema in vsem, ki so pri tem sodelovali, Bog povrni! V avgustu je bila doma naša misijonarka s. Agata Kociper, ki deluje v Braziliji. O svojem delu nam je govorila v cerkvi, na soboškem in vatikanskem radiu. Pričakujemo še obisk naše drage misijonarke s. Milene Zadravec, ki deluje na vročih tleh Libanona. PEČAROVCI — Na koncu poročila za našo župnijo v lanskih Stopinjah je bilo med drugim zapisano tudi to: Bog daj, da bi ostali zvesti svoji obljubi, le tako bomo lahko v prihodnje uresničili še mnogo pastoralnih načrtov. Letos se vprašajmo, kaj smo od tega uresničili, kar smo načrtovali? Za vsako župnijsko skupnost in dušnega pastirja je poročilo o važnejših dogodkih v župniji kot neke vrste izziv; daj odgovor o svojem skrbništvu, kaj si naredil, da ne boš odstavljen od skrbništva. Namerno sem se polastil svetopisemskih besed, ker so te vedno najbolj resnične in prepričljive. Tudi v tem preteklem letu nismo lenarili v naši krajevni skupnosti in naši župniji. Če bi kdo hotel brezbrižno »zaspati«, bi ga iz spanja Osmošolci in prvoobhajanci v Pečarovcih 233 ali dremavosti zbudila preglasna župnikova beseda. Župnijskega romanja sicer res nismo imeli, ali smo zaradi tega manj pobožni? Za sebe vem, da ne, drugi bodo sami presodili. Bilo je premalo zanimanja. Pri cerkvi in župnišču smo opravili nekaj prenovitvenih del, ki so bila potrebna. Sicer ne delamo nič tistega, kar ne bi bilo potrebno. Če bi preveč mirovali bi res »zaspali«. Toda, če bi prenavljali samo stavbe, ne pa tudi svoje duhovne podobe, bi bilo tako ravnanje lahko tudi zgrešeno. Že z novim pastoralnim letom smo začeli opravljati molitev za uspeh misijona, ki ga bomo imeli od 21. do 29. aprila. Torej sklenemo ga na našo »toplo proško«. Če bo takrat misijon uspel, potem bo to znamenje, da smo največ naredili po načrtih največjega »arhitekta«, to je Boga, odličnega »tehnika« patra misijonarja in tudi »delovodja« samega dušnega pastirja. Misijonski zvon bo moral biti glasnejši, da ga bodo slišali vsi župljani vseh 11 vasi naše sebeščanske župnije. Kaj si lahko bolj želimo, kot to, da bi ta pomladna setev dobro vzklila in obrodila bogate sadove ter za več let napolnila naše »kašče«, v katerih je morda že veliko pomanjkanje duhovnih »pridelkov«. Prvo obhajilo in izpoved vere osmošolcev v naši župniji, ki ni ravno velika, lepo združimo na isto nedeljo, kar prikazuje pričujoča slika. Druga pa naše prvoobhajance v veroučni učilnici pri bratski mizi, ko ponovno doživljajo srečo in veselje, ki so ga doživeli ob prvem srečanju z Jezusom v svetem obhajilu. Prvoobhajanci pri bratski mizi 234 PERTOČA —• Pred petindvajsetimi leti je Pertoča dobila novo cerkev. Dotedanja majhna hribovska cerkvica se je takorekoč umaknila bogoslužnemu prostoru. Od stare je ostal le prednji del (prezbiterij) z oltarjem in zvonik. Za svoj srebrni jubilej je nova cerkev dobila svojevrstno darilo. To je obnovljena notranjost. Stene, prej ometane na grobo in razpoke ob stičišču starega dela (zvonik) in novega dela (glavna ladja), so sanirane, popravljene in prekrite s finim ometom. Delo je izvajal zidarski mojster A. Madjar s Pertoče. Veliko prostovoljnega dela so prispevali tudi ostali verniki. Stene so prebarvane v rjavih odtenkih. Barvanje pa je prevzel mojster Kuzmič z Gornjih Slaveč. Star križev pot se je umaknil novemu. Pleterski menih p. Wolfgang Kogler je v žgani glini upodobil štirinajst postaj Jezusovega trpljenja. V petnajsti pa vstalega Kristusa srečamo kot zmagovalca trpljenja. Križev pot ob priliki župnijskega proščenja, buče, je blagoslovil rojak kapucin Gabrijel Recek. Važnejša od obnove cerkve je obnova verskega življenja. Molitev, maša, zakramenti, verski pogovor, branje verskega tiska in Sv. pisma, romanja... so stebri vere. Vsaj na zunaj smo te stebre ohranjali. Mladi so se udeleževali duhovnih vaj za mladino in mašne sodelavce, sodelovali pri srečanju mladine v Stični, poromali v Maria Zeli. Več kot petdeset vernikov se je udeležilo romanja in verske prenove v Medjugorju. S tremi avtobusi smo poromali na Sveto goro. Nov križev pot na Pertoči 235 Med številkami iz statistike verskega življenja pa izstopa podatek o šestih zlatih porokah. Med njimi sta tudi zakonca Madjar iz Večeslavec-»Zlata« nevesta Irma je v cerkvenem zboru še vedno vodilna pevka. Statistika ne more mimo smrti. 22. septembra 1989 smo se pertoški verniki poslovili od dolgoletnega župnika Štefana Tratnjeka. Pogreb ob sodelovanju mnogih duhovnikov je vodil škof Kramberger. Naš dolg pokojnemu župniku pa bo težko poravnati. Od leta 1941 do 1988 je vodil župnijo. Gradnja nove cerkve, župnišča, gradnja župnijskega občestva, ob tem pa še molitev, pesništvo in skromno osebno življenje so spomeniki, ki bodo imeli več povedati kot kamniti nagrobni spomenik. Zadnje leto je sicer živel v Mariboru, v domu za ostarele duhovnike. Toda duhovno, v molitvi je bil povezan s svojo Pertočo. Bog mu povrni v večnosti! PETROVCI—NEDELA — Tudi naše vernike je razžalostila nenadna smrt biseromašnika Franca Horvata v Ameriki, saj je bil naš dober sosed župnik v Dolencih. V sredo 5. septembra 1988 je tudi naš župnik z mnogimi duhovniki iz naše škofije somaševal v Št. Andražu v Avstriji. Za novi svetek 27. oktobra 1988 je imel slovesno sveto mašo pri Nedeli p. Štefan Balažič, žal zelo slabo obiskano. Na praznik vseh svetih sva skupaj z evangeličanskim pastorjem blagoslovila nagrobnik Ivanu Hozjanu. Božična polnočnica pri Nedeli je bila izredno dobro obiskana: 85 navzočih. 236 V zadoščenje za film »Zadnja Kristusova skušnjava« smo po naročilu naših škofov v nedeljo 22. 1. 1989 v Martinju molili litanije Imena Jezusovega, pri Ani litanije predragocene Krvi, pri Nedeli litanije presv. Srca Jezusovega. V nedeljo 29. januarja 1989 pri Nedeli po maši ob 10.30 so naši veroučenci odigrali prizorček o Don Bosku iz Mavrice »Znaš žvižgati?« Pri majniški pobožnosti smo vsak dan čitali. iz knjige p. Krajnik, Marijina hiša. Tudi naš župnik je v sredo 7. junija z drugimi prekmurskimi duhovniki pod vodstvom škofa Smej a poromal na G. Senik na Madžarskem, da bi tam utrdili naše brate v zvestobi do Boga in naroda. Slovesnost 1. sv. obhajila je bila pri Nedeli v nedeljo 11. junija. V nedeljo 18. junija je naš župnik v kapeli sv. Vida ob Bukovniškem jezeru vodil ob 9. uri madžarsko, ob 10. uri pa slovensko mašo. Na Anino nedeljo 23. julija je imel v Boreči odlično pridigo župnikov sošolec Janko Škraban. Na praznik Marijinega slavnega vnebovzetja je v Turnišču naš župnik ob 8. uri vodil madžarsko mašo. Od 21.-30. avgusta sva z gračkim župnikom obiskala Francijo. Prvo sveto obhajilo pri Nedeli SV. JURIJ V PREKMURJU — Letos obhaja župnijska cerkev 60-let-nico posvetitve. Od stare cerkve je leta 1925, ko je bila prizidana nova cerkev, ostal le prezbiterij in zvonik. Ta naj bi bila stara 600, po nekaterih virih pa celo 700 let. Zato so se farani že več let pripravljali 237 na prenovo cerkve. Žlebovi so dotrajali, tudi fasada je bila večinoma poškodovana. Bil je skrajni čas, da se ta cerkveni biser Goričke obnovi. ŽPS je lani sklenil, naj se takoj začne z delom. Prosili smo in dobili dovoljenje za nabiranje prostovoljnih prispevkov po župniji. Z zbranim denarjem smo lani nabavili eternit za kritje cele cerkve in baker za žlebove. Zaradi raznih težav smo z delom začeli letos maja. Zidarsko delo je prevzel Matija Horvat iz Bankovec, kleparsko pa Ludvik Šinko iz Skakovec. Nadzornik vsega dela pa je arh. inž. Aleksander Šmidleh-ner iz Sobote. Dela napredujejo. Verniki pomagajo z delom in denarjem. Ta teden bo fasada na cerkvi narejena, manjka še pleskarsko delo. Tudi stolp je potreben prenove in je zdaj na vrsti. Upajmo, da do takrat, ko boste Stopinje čitali, bo že vse prenovljeno. Dobri ljudje, odprite srca in roke, ter pomagajte, da se to delo srečno konča. Novi župnik pri Sv. Juriju. Na lastno željo je bil upokojen dosedanji župnik Alojzij Gabor. Ta je deloval tu že 47 let. Obenem je bil s 1. 8. t.l. imenovan župnik Martin Vereš, doma iz Bratonec. Dne 6. 8. pred mašo so se farani poslovili od bivšega župnika in sprejeli novega. Najprej je dosedanji župnik pozdravil novega in mu zaželel dosti božjega blagoslova in uspeha pri njegovem delu. Izročil mu je križ, štolo, evangelijsko knjigo in ključ od tabernaklja in na to navezal svoj govor. Nato so se zahvalili bivšemu župniku in pozdravili novega. Član ŽPS Karel Mihalič, šolarka Marija Buček in Zoran Zorkovič, nato še mladinci: Melita Recek, Suzana Bokan in Ivan Recek. Nato je sledilo somaševanje obeh župnikov. Tudi v Fikšincih, kjer je bilo isti dan proščenje Marije Snežne, je pred mašo bila podobna zahvala in pozdrav kakor v župnijski cerkvi. Obnova cerkve sv. Jurija v Prekmurju 238 SV. JURIJ OB ŠČAVNICI — Blagoslovitev obnovljene cerkve sv. Jurija ob Ščavnici in župnišča. Na praznik Posvetitve cerkva je škof Franc Kramberger ob asistenci duhovnikov blagoslovil obnovljeni zgradbi. Obe stavbi sta iz daljne preteklosti, zgodovinsko pomembni. S pomočjo žup-Ijanov in dobrotnikov so delo opravili domači mojstri. G. škof je pri pridigi navezal misli na napis pred cerkvijo: Cerkev je zares hiša božja, vrata nebeška in naš skupen dom. Obred je spremljalo pritrkovanje zvonov, pri sv. maši pa je slovesnost povzdignil naš mladinski zbor. Pri župnijski cerkvi in pri podružnici so bila montirana nova stolpna okna. Šola na Stari gori se je ukinila, zato so vsi prvoobhajanci iz šole na Vidmu. V župnijski cerkvi se pripravlja v prezbiteriju prostor za postavitev oltarja, tabernaklja, ambona in krstilnika. Prvo obhajilo pri Sv. Juriju ob Ščavnici 239 Obnovljena cerkev sv. Jurija ob Ščavnici TIŠINA — Antonija Jug, sestra Cirenija, misijonarka, rojena 5. maja 1909 v Gederovcih, je umrla 29. novembra 1988 v Parizu. Leta 1935 je odšla v misijone na Japonsko v mesto Osaka, kjer je ostala 3 leta. Od tod je šla v Šanghaj na Kitajsko in tu misijonarila 12 let. Potem zopet na Japonsko do leta 1957. Tam je zbolela in se vrnila v materino hišo v Pariz, kjer je stregla starim in bolehnim sestram. Na obisk v domači kraj je prišla večkrat. Tudi v zadnjem letu življenja je nameravala priti, pa zaradi težke bolezni ni mogla. Iz Gederovec je tudi sestra usmiljenka Ivana Edšid (Ema), rojena 13. aprila 1912, sedaj v Raki. Tudi Lidija Vučina (Ema), rojena 14. 5. 1936 v Gederovcih, je po končani kuharski šoli vstopila v red Notredamk (to so Uboge šolske sestre naše ljube Gospe). Naredila je tudi izpite za hatehistinjo. Sedaj je v Novem mestu na kapitlju (župnijska cerkev). Iz Edšidove družine v Gederovcih je bil tudi brat Herman pri lazaristih v Celju. Žal pa iz vasi Gederovec že dolgo ni bilo nobenega duhovniškega poklica. Radi molimo ob četrtkih pred prvim petkom v župniji — tudi v Gederovcih, da bi Bog poklical katerega dečka v duhovniško, redovniško ali misijonarsko službo. Pred leti smo imeli 12 živih duhovnikov iz naše župnije, sedaj so še samo 4 in eden bogoslovec, ki bo za 2 leti novomašnik. Ob povišanju naročnine za Družino smo se bali, da bo število naročnikov v župniji znatno padlo. Pa ni. Večina jih je ostalo zvestih. Tako imamo v letu 1989 — 435 naročnikov. Samo 11 jih je manj kot v letu 1988. Naročnikov Ognjišča je pa več kot leta 1988. Letos jih je 432. 240 Romi pri prvem sv. obhajilu Pevski nastop na Tišini 241 Naročnikov Misijonskih obzorij je 82. Stopinj smo prodali 270. Mohor-janov je 102. Tudi v bodoče jih bo toliko. Slovesnost prvega obhajila smo imeli 11. junija. Letos je bilo tudi 36 Romov pri prvem sv. obhajilu. Osemnajst od teh jih je bilo tudi pri birmi v M. Soboti. K verouku so radi prihajali in se pridno učili, prav tako tudi k maši ob nedeljah in praznikih. Vabili smo jih, naj tudi po obhajilu in birmi vztrajajo. Slovesna izpoved vere je bila 18. junija. Vseh osmošolcev je bilo 52. Vsako leto imamo tečaj o pripravi na zakon. V letu 1989 smo ga tudi imeli tri tedne zaporedoma. Vseh udeležencev je bilo 16. — Romali smo 15. junija na Sveto goro v treh avtobusih. V nedeljo 25. junija popoldne ob 17. uri je bilo v naši cerkvi srečanje mladinskih pevskih zborov: Bakovci, Martjanci, Tišina in Turnišče. Pod vodstvom p. Pashala so lepo in navdušeno prepevali in tako pokazali, da so se med letom pridno udeleževali pevskih vaj. Prav je, da se tudi mladi znajo žrtvovati. Namestili smo tudi nova vhodna vrata v zakristijo in v »baračko« hišo. Letos 8. januarja je umrla Alojzija Škalič, dolgoletna zvonarica v kapeli Jezusovega Srca v Gederovcih. Na Petanjcih smo 13. februarja pokopali Marijo Gabor, rojeno na Petanjcih. Dolga leta je gospodinjila bratu župniku Alojzu pri Sv. Juriju v Prekmurju. Tri mesece po smrti Marije je umrl njen brat Franc Gabor na Petanjcih, star 80 let. Bil je zgleden krščanski mož. V Vanča vasi smo 23. decembra 1988 spremili na zadnji poti Alojza Seršena, člana župnijskega sveta. Dolga leta je bil težko bolan, več časa je potrpežljivo trpel v postelji in prejemal obhajilo na prve petke. Četrtega septembra smo se na Petanjcih poslovili od Jožefa Ribaša, dobrega očeta in zglednega kristjana. Njegov brat Janez Ribaš je bil jezuitski brat misijonar, ki je umrl 10. oktobra 1944 v Hazaribagu v Indiji. Njegov predstojnik je ob njegovi smrti povedal, da je izgubil najboljšega brata v misijonu. Naš kaplan Andrej Zrim je bil s prvim avgustom imenovan za župnika v Gornji Radgoni. Za kaplana na Tišino je prišel Marijan Fesel. Br. Janez Ribaš DJ 242 TURNIŠČE — Novo katehetsko leto smo začeli drugo nedeljo v septembru. Srečanja za starše šolarjev so se zvrstila po kapelah. Blizu 400 staršev je prišlo na srečanja po vaseh v šestih skupinah. Nato smo se srečavali vsako nedeljo ena skupina, en razred. Glavna misel, ki smo jo vse leto poglabljali, je bila priprava župnije in družin na škofijski zbon Družina varuh življenja in vere. Kako so potekala srečanja? Po kratkem uvodu, molitvi, največkrat psalmov iz nedeljskih hvalnic, so udeleženi starši pismeno razmišljali o molitvi, o maši, o zaupanju, o problemu, kako imeti čas drug za drugega in za otroke, o vrednotah družine nekoč in danes o glavni stiski, ki tare njihov zakon in družino, o pogovoru med zakoncema. Večina si je odvezala dušo in s prepričljivo izpovedjo napisala lep sestavek o »soncu in sencah« zakona in družine danes. Tako so napisali več kot 400 pismenih sestavkov. Največkrat je bila ena ura prekratka, da bi se lahko še kaj več pogovarjali. Ugotovitve: Stare vrednote skoraj izumirajo, nove se težko porajajo. Zakon in družina je tudi v naših razmerah v krizi, človeški in verski. Mnogi mlajši zakonci si ob vseh stiskah veliko prizadevajo za poglobitev zakonskega življenja. Mnogi so v svojih družinah na novo odkrili moč skupne molitve. Te velike človeške in verske vrednote niso imeli niti v svojem otroštvu, v družini svojih staršev, na novo jim jo je uspelo utrditi v svojih družinah. Glavno vprašanje današnjih zakonov je, kako v vsem delu, prezaposlenosti, hitenju najti čas za sozakonca, otroke, molitev, mašo. Vprašanje časa je končno vprašanje ljubezni. Ljudje imamo čas za tisto, kar imamo radi. Ali more reči mož, da ima ženo rad, če nima nikoli za njo čaša, da bi jo poslušal in obratno? Pogostitev prvoobhajancev v Turnišču 243 V mesecu septembru in oktobru smo bili tudi romarska cerkev. Poln avtobus mladine se je udeležil tradicionalnega srečanja mladih v Stični, na kvatrno nedeljo smo z dvema avtobusoma poromali k Sveti Trojici, oktobra pa smo poromali še na Svete Višarje. Tudi nekaj manjših del smo opravili na cerkvi. Namestitev strelovoda na staro in novo cerkev. Na Miklavževo nedeljo je 200 predšolskih in malih otrok obiskal Miklavž. Sploh je to najbolj množično zbiranje mladih družin pri maši in pritegne tudi tiste, ki so »daleč«. Z novim letom smo se odločili za večja obnovitvena dela v prezbiteriju: obnovitev in novo pozlatitev glavnega oltarja, pleskanje prezbiterija in položitev marmorja. Dela so potekala od marca do septembra. Tlak so položili mojstri Komunalnega podjetja »Sobota«. Prezbiterij sta pleskala naša mojstra Flisar in Ružič. Odre je postavil domači mojster Koznicov, zahtevna restavratorska dela je zavzeto opravila škofijska restavratorska delavnica pod vodstvom mojstra Polnerja. Tako se Marija obdana z angeli in svetniki vsa sveti v zlatu. Tudi plačilo in stroški so »zlati«, to je cca 30.000 DEM, ki smo jih v glavnem poravnali z darovi domačih vernikov. Ob skrbi za lepoto božje hiše in oltarja pa nismo pozabili za skrb in obnovo živih svetišč. V zimskih počitnicah je bilo 50 šolarjev iz višjih razredov na duhovnih vajah: Želimlje, Ljubljana, Bled in Brezje. Tečaj priprave na zakon je opravilo 55 fantov in deklet, 84 prvo-obhajancev se je prvič srečalo z evharističnim Kristusom. Pri sloves- Otroški zbor v Turnišču 244 nosti je pel 50-članski nov otroški zbor, ki ga z veliko ljubeznijo vodi p. Prša. Dva fanta in ena deklica so uspešno končali prvo leto orglarske pripravljalne šole. Tako je upanje, da petje pri bogoslužju ne bo umrlo. Zadnjo nedeljo v maju je 70 osmošolcev sveto obljubilo zvestobo Bogu in Cerkvi. Škofijskega romanja na Sveto goro se nas je udeležilo 100 romarjev. Priprave na romarske in župnijske slovesnosti za Veliko mašo smo začeli z doživeto duhovno obnovo, ki jo je vodil p. Karel Gržan, kapucin iz Ptuja. Posebej velja omeniti lepo pripravljeno srečanje mladine. Dve-urno razmišljanje, molitev in pesem. Mladi so prišli skupaj s svojimi duhovniki, srečanje za zakonce, množično bedenje vso noč, molitev in pesem, ki ni utihnila niti za trenutek. Glavno slovesnost je vodil škof ordinarij dr. Franc Kramberger. Na začetku maše je blagoslovil obnovljeni oltar in nam vsem zaželel, naj tako sveti naša vera kot se sveti oltar. Še prej smo v mesecu juliju opravili veliko slovesnost zlate maše Jožefa Gjurana, upokojenega bogojanskega župnika, ki je po 40 letih župnikovanja v Bogojini priromal v domačo župnijo, kjer nam že nekaj let vsem služi v službi sprave. Želja nas vseh je, da bi naš zlatomašnik mogel to službo sprave še vrsto let opravljati med nami. Zlatomašni pridigar je bil škof Jožef Smej. Več kot 3.000 zbranega božjega ljudstva domačih in Bogojančarov se je z daritvijo in pesmijo Bogu zahvaljevalo za vse dobrote, ki jih je Bog delil po zlatomašniku. »Stopil bom k božjemu oltarju« 245 Množica pri zlati maši S 1. avgustom je župnija dobila novega kaplana Karla Pavliča. Naj ga spremlja božji blagoslov. Tretjo nedeljo v juliju pa se je po 4 letih vnetega služenja in oznanjevanja poslovil kaplan Marijan Fesel. Od Marije Vnebovzete je odšel k Marijinemu rojstvu. Naj ga še naprej spremlja nebeška Mati. VELIKA POLANA — Veseli in manj veseli dogodki se vrstijo v našem vsakdanjem življenju. Nekateri so trajnega pomena. Tako je tudi v župnijskem občestvu. Naj bodo vsaj nekateri tu omenjeni, ki smo jih doživljali v polanski župniji v pastoralnem letu 1988/89 — Mladina je bodočnost naroda in Cerkve. Zavedajoč se tega, se tudi v polanski župniji trudimo, da bi mladi rod čimbolj vzgojili v ljubezni do Boga in bližnjega. Mladi se radi udeležujejo raznih srečanj. Doma lepo prihajajo k sv. maši in zakramentom, 28 pa se je skupaj z drugimi iz sosednjih župnij udeležilo Srečanja slovenske verne mladine v Stični. Za božič pa so pripravili skupaj s šolarji lep Božični večer. Takoj po novem letu jih je 47 doma opravila predzakonski tečaj. — — V januarju smo imeli v gosteh tercet ansambla »Slovenija«. Dvakrat so nastopili z lepimi božičnimi pesmimi, tudi nekaj narodnih so zapeli, vse ob spremljavi starih slovenskih glasbil. Najbolj je vse navdušila komaj 7-letna pevka Katarina. V zimskih počitnicah se je lepo število fantov, v glavnem ministrantov, udeležilo tridnevnih duhovnih vaj pri kapucinih v Ljubljani. 246 V nedeljo 30. aprila sta obhajala v cerkvi in na svojem domu zlato poroko Anton Sep in Ana roj. Antolin iz Male Polane št. 121. Pred 50. leti sta se poročila v Nemčiji kot sezonska delavca. V zakonu se jima je rodilo 9 otrok, 7 jih še živi. Vsi imajo družine. Vsi so prišli na zlato slavje, razen hčerke, ki živi v daljni Kanadi. Takoj po veliki noči je bila narejena fasada na prizidku, kjer so: zakristija, veroučna učilnica, župnijska dvorana in sanitarije. Delo je prevzel in vestno opravil, mladi in podjetni zidarski mojste Jože Padar iz sosednjih Žižkov. Njemu in vsem, ki so v ta namen prispevali: iskren Bog plačaj! Polanski prvoobhajanci 1989 Že kar 7. maja smo imeli slovesnost prvega sv. obhajila. Prvoobha-jancev je bilo 17. Slovesnost je bila zelo lepa. V maju je bil odsoten naš g. organist Ciril Žerdin. Bil je na obisku pri svojem bratu-dvojčku Metodu v Ameriki. Doma ga je ta čas pridno nadomeščal Miro Prša iz Male Polane, ki je sičer še v 8. razredu, voditelj ministrantov, obenem pa učenec orglarske šole p. Pashala. Gospod organist je v Ameriki nabral lepo vsoto za popravilo orgel. Njemu in vsem darovalcem, posebno še našim dragim izseljencem: Bog plačaj! Proščenja so letos v župniji vodili pp. kapucini: Srca Jezusovega p. Karel Gržan iz Ptuja, malopolansko p. Placid Prša, rojak in dolgoletni misijonar v Afriki, sedaj je nastavljen v Celju. Donatovo pa je vodil p. Angel Kralj iz Vipavskega Križa. 247 Zaključek veroučnega leta z izpovedjo vere osmošolcev smo imeli v nedeljo 18. junija pri prvi sv. maši ob 8. uri. Kar 28 osmošolcev se je Bogu, staršem, katehetom in župniji zahvalilo za pomoč pri rasti v veri, ter obljubilo, da bodo vztrajni in zvesti. 22. julija je bila krščena Danijela Hozjan iz Velike Polane 142a. Krščenka je osmi otrok zakoncev Alojza in Marije roj. Matjašec. Trinajst let sta poročena. Tri leta na začetku zakona nista imela otrok, v naslednjih 10. letih se jima je rodilo 8. Vsi so zdravi in veseli. So delavska družina, v službi je samo oče. Na Krištofovo nedeljo, 23. julija, smo imeli pri obeh mašah blagoslov vozil. Odziv je bil lep. 5. avgusta sta se v Veliki Polani poročila: Štefan Balažič in Marija Žalik, oba iz Male Polane. Oba pa imata v sorodstvu tudi duhovnike, ki so bili tudi navzoči. Ženin ima v sorodstvu strica p. Štefana. Nevesta pa kar dva strica — duhovnika: p. Placida in p. Pashala. Novoporočenca izhajata iz dobrih in številnih krščanskih družin. Bog daj, da bi tudi njun zakon bil trden in rodoviten. Tudi romali smo: na začetku julija s pevci preko Radenc na Kapelo. Župnijsko romanje pa smo imeli skupaj z verniki iz Hotize na Svete gore ob Sotli. Ustavili smo se še v Olimju, Rogaški Slatini in na Ptujski gori. Med veselimi trenutki pa so tudi manj veseli, nekateri kar žalostni, posebno še, ker božja dekla — smrt letos ima v polanski župnniji obilno žetev. V januarju je umrla najstarejša župljanka Katarina Vuk iz Male Polane stara 92 let. Zelo rada je hodila vse do preteklega božiča redno v cerkev. Tako je zapustila lep zgled vsem. Bila je tudi dolga leta članica živega rožnega venca. t Verona Vuk V marcu, na začetku • pomladi, na praznik Gospodovega oznanenja je od srčne kapi umrl TdžeČiležonja iz Male Polane. Posebno rad je častil Marijo. Več kot ^O-trat je v svojem življenju poromal k Mariji Lovreti — Sv. Juraj na Bregu pri Čakovcu. Bog naj mu bo na Marijino priprošnjo za vsa romanja,•-ki jih je organiziral in vodil, bogat plačnik! 248 V maju se je poslovila Marija Žalik iz Velike Polane 129. Dolga leta je bila priklenjena na bolniško posteljo in odvisna od domačih, ki so lepo in potrpežljivo skrbeli za njo. V juniju se je nenadoma poslovila Verona Vuk, roj. Ritlop, po domače Merkanjova iz Velike Polane. Z možem Jožefom sta v februarju dočakala 50 let zakonskega življenja. S sv. mašo sta se Bogu zahvalila za ta lep jubilej. Zunanjo slovesnost pa sta preložila na julij, ko bosta prišli hčerki iz Kanade. Leta in leta sta prihajala skupaj tudi ob delavnikih k sv. maši. Toda Bog je obrnil drugače. Hčerki sta prišli, a dobra mama je bila že na polanskih »Ogradih«, kjer čaka dan vstajenja. Še bolj boleče pa je odjeknila smrt še komaj 55 let stare Ane Matja-šec, po domače Žaligove Ančke iz Velike Polane, ki je umrla v soboto po veliki maši, ko se je vračala iz vinograda v Lendavskih goricah. Bila je zvesta žena, dobra mati in odlična dolgoletna cerkvena pevka. Povsod jo bomo pogrešali, doma in v cerkvi. Pogreb je pokazal, kako je bila priljubljena v domači župniji in okolici. Za vsa dobra dela, posebno še za lepo petje, naj jo Bog nagradi z večno slavo. t Ana Matjašec Tz Avstrije je prišlo sporočilo, da je na praznik sv. Rešnjega Telesa umrla v samostanu šolskih sester v Gradcu s. Kazimira Žalig v starosti 77 let, rojena v Mali Polani. S. Kazimira je večino svojega 54 let dolgega redovnega življenja preživela v tujini, vendar je rada prihajala domov. Pokopana je v Gradcu. Naj počiva v miru! Sedaj ima polanska župnija enako število živih duhovnikov in redovnic. Vsakih je 7. Bog daj, da bi se to število povečalo! .454889 y 249 Kazalo Dr. Franc Kramberger: Uvodna beseda ................................. 3 Koledarski del ...................................................... 5 Jože Smej: Slomškovo triletje ...................................... 19 P. Štefan Balažič: Evangeljske vrednote v družini .................. 22 P. Štefan Balažič: Praznovanje Gospodovega dne ..................... 27 Zadravec — Novak: Obtoži krivca, ne njegove žrtve .................. 30 Lojze Kozar: Anketa o družinski molitvi v Pomurskem pastoralnem področju ...................................................... 35 Jože Zadravec: Eno s spominom v prelesti dežele .................... 37 Mirko Bužič: Naše bogastvo ....................................... 48 Tone Ciglar: Rekviem na bregovih Mure .............................. 52 Slavka Nerad: Odkrivajmo sebe in Boga .............................. 56 Irena Šavel: Poselitev pokrajine ob Muri v kovinskih obdobjih ...... 58 Metka Fujs: Madžarska in nemška revizionistična dejavnost v Prekmurju med vojnama ............................................. 61 G. S.: Slovenci v Porabju umirajo in — živijo! ..................... 65 Ivan Camplim Od tromejnika do Atlantika ............................ 69 Boganjčan Trije v Parizu ........................................... 73 Vilko Novak: Aleksander Mikola, fizik in matematik ................. 76 M. K.: Brezimnost v izseljenstvu ................................... 80 Inž. Feri — Miki Mikola: Pristanek stratosferskega balona v Ženavlju 82 Jože Zadravec: Nobenega spomenika kmetu! ........................... 88 Jože Smej: Krona Missievega leta .................................. 91 Štefan Vinkovič: Dr. Jakob Missia .................................. 93 Stanko Zver: Ko se korenin zavemo .................................. 95 Štefan Vinkovič: Župnija Sv. Križa na Murskem polju — Križevci pri Ljutomeru ................................................... 97 Jože Smej: Meditacija ob treh zlatih mašah ........................ 105 Jože Smej: Zlatomašni soneti — 1989 ............................... 109 Beltinčar: Kartuzija .............................................. 110 250 Miroslav Slana — Miros: V zvoniku otroštva ......................... 113 Jakob Šešerko: Pesmi: Božična noč, Igra narave, Hodil sem po sebi, Iskanje, Petdesetletnica, Kaj bo botra rekla, Bomo preživeli?.. .. 114 Stanislav Koštric: Pesmi — Cvetoče akacije, Nasilna umirjenost, Na prvi pogled, Pomladni dan, Potem ................................... 115 Ivan Camplin: Pesem Slovenske krajine .............................. 117 Avgust Pavel: Poletij dvajset mi brez pesmi, Z zvestobo obremenjeni soljudje ........................................................... 117 Terezija Luk: Smreka ............................................... 120 Janez Maroša: Dve pesmi — V poletni dan, V polju ................... 120 IPI :Moj dom ....................................................... 121 Franc Puncer: Iz nenapisanega dnevnika ............................. 121 Lojze Kozar ml.: Čeljusti in krila ............................... 127 Stanislav Koštric: Senca široke reke ............................... 130 Lojze Kozar: Oslek in volek ........................................ 132 Valter Dermota: Klopotci ........................................... 137 Lojze Kozar: Porabski steber ....................................... 139 J. Ftičar: Žalostinke za izgubljeno domovino ....................... 142 Štrkov Jožek: S črvivoga prednjega edne stare škrinje .............. 147 Marko: Matjaš pa Miška sta gnala telico f Čakovec .................. 153 Lojze Kozar: Jožetu Zadravcu ob njegovi petdesetletnici življenja .... 156 Lojze Kozar: Slikarka Marija Zrim .................................. 157 Franc Tement: Mura, drag spomin, vse blagoslove tebi ............... 158 Vilko Novak: Naša pokrajina v delih Lojzeta Kozarja ................ 160 Vilko Novak: V spomin dr. Ivanu Pintariču .......................... 163 V. N.: V spomin Miroslavu Kokolju .................................. 164 Joško Vinkovič: Štefan Tratnjek, dolgoletni pertoški župnik ........ 165 Knjige naših ljudi in o nas ........................................ 168 Jože Zadravec: Fotokronika — Moja in tvoja Cerkev .................. 175 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja ........... 190 251 POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA 252