IVO TROŠT:
Ratko Lipovec.
Pripovedka izpod Krima. (Dalje.)
II. NA LOVU.
eloda, žiru in lešnikov je rodila tista jesen obilo. To živilo je tako obredilo polhe, da so se kar valili zvečer iz lukenj stoletnih debel na lov. Lipovčevi so jih imeli vsak dan cvrte na žganoih, ki so kar plavali na polšji masti. Poleg tega je spravila mati Lipaveevka polšje masti — tega izbornega mazila za udarjene rane — tri polne posode. Varno jo je spravila v najmirmejši kot na kašči, da bi kdo po neumnosti ali nesreči ne prevrnil posod z mastjo, ki je tudi mrzla tekoča kot laško olje.
Približala se je huda zima. Brez skrajne sile ni maral nobeden izpod strehe. Popravljali so Lipovčevi poljsko orodje in delali novo in si kratili čas, kakor je že kdo mogel. Ratko je celo časih zlezel na peč ter eno zažvižgal in eno zapel. Vsi domači so potrdili soglasno, da ne zna lepše noben godec na najveselejši svatbi.
V tem sklepu je soglašal s sinovi tudi oče Lipovec, samo da je on svojo misel o svatbi razpletal od lepe pesmi in lepe žvižge še tudi do bogato obložene mize z raznovrstnimi jedili zlasti z mesom treh vrst: govejim, svinjskim in z divjačino. Zahotelo se je starčku pečenega bedra skokonogega jelena ali vsaj smjaka. Svojo željo pa razodene tudi glasno in razločno sinovom. Drug za drugim so se izgovarjali, da se mora očetu pac dovoliti, naj se mu cede sline po divjačini; njegova želja pa v tem debelem snegu ne more postati meso, če neče, da bodo pametni ljudje imenovali njegovo zahtevo — blaznost. Snega je do pasu odraslemu človeku, mraz pa tak, da drevje poka ne samo v vejah, ki se lomijo pod težo zmrzlega snega, marveč tudi po deblih. Trdo spi vsa divjačina ali pa medli lačna in.na pol zmrzla v svojih duplinah in jamah, kakorkoli na gonkem.
Ti ugovori, najsi še tako tehtni in resnični, niso preprečili želje očeta Lipovca, da ne bi uhajala iz mrzlega gozda, kjer spi otrpla div* jačina, k svatovski mizi, kjer čaka vabljivo zarumenela pečenka na kupih poželjivih zob in ust, da mu uteši žgoče hrepenenje po mese* nem založaju.
Nevoljno pogleda stari Lipovec svojo družino in reče: »E, niste pa niste pravi junaki, dragi moji sinovi! Svet peša, zares peša. Mi smo
50
bili drugačni svoje dni. Ni me ugnal največji mraz, ko mi je še mlada kri — kakor vain — plala po telesu. Nobena voda ni bila pregloboka, ne skala previsoka, da ne bi prišel preko nje; tudi sneg ni bil nikoli predebel, če smo prav pod njim imeli izkopane rove po vasi od so* seda do soseda kakor krt pod zemljo. Prepasal sem kožuh z vrvjo, se zapodil v gozd, da mi je pohajala sapa, a tam sem poiskal pripravno čakališče kakor ob kopnem vrememu, pa sem zapiskal in divjačina je kar drla mimo mene, da sem jo lahko pobijal kar s preklo!«
Srnovi se začudijo vsi obenem, potem še drug za drugim. Slednjie vpraša Ratko odločrao: »A kako ste zapiskali, oče? Da bomo znaJi tudi mi; to nam je bolj potrebno kot vsa druga dediščina.«
»Kako? He! To morate vi že sami vedeti. Tega se nihče ne more naučiti. A kdor ne zna, lahko piska ves dan in vso noč zaman. Moja stara mati, he!«
»Ko bi le vedeli kako!« ugovarjajo sinovi.
»Tako, da divjačina pride. Več vam ne smem in ne morem po< vedati. E, e, že vidim: naš rod peša, oh, pa jako peša. Vidim, da vi niste in niste to, kar smo bili mi. Zato ne prifoajajo več k nam gozdne vile in celo gozdne žene, kakor so nekdaj.«
Ratko je bolj po strani poslušal te besede in prav nič mu niso bile všeč. Stopil je k očetu in se zravnal ponosno: »Tega pa že ne verjamem, oče, da smo mi toliko slabši od vas in da si jaz res ne upam na lov. Boste videli, da bo kmalu divjačina na mizi in gozdna vila tudi še pride k nam na vas prav kmalu, če le hočem. Samo lok mi dajte, oče, in pa tisto piščalko. Še danes dobite mesa, kolikor vam drago. Verjemite! Vi brafje moji pa, kdor je kaj korenjaka — za menoj!«
»Predrzne so tvoje besede, sinko!« de stari Lipovep. »Pazi, da ne ostanejo le besede. O svoji izvedenosti me nisi še dovolj prepričal, da bi ti verjel. Ker pa poznam tvojo odločno voljo, pravim samo: Pojdi in poizkusi!« Oče pogleda ostale sinove in Ratko išče med brati junaka, ki bi se odpravil z njim, toda nič. Umikali so se v kot za peč in trdili, da nima oče več tiste piščalke, ki priteče na njen klic divja* čina. Tudi lok leži kdove kje zlomljen pod streho. Puščic ni nikjer več pravih.
»Pojdem sam!« zavpije Ratko in si zaone navezovati na noge široke krplje, da bi se mu ne udiral sneg. Bratje ga gledajo pomilo* valno in ga dražijo: »Pojdeš do prve tepke ob gozdnem robu, tam pa se ohladi tvoj pogum, kmalu za njim zmrzneš tudi ti, bahač predrzni!«
51
Ratko ne reče na to ničesar. Ko naveže še drugo krpljo, stisne ob sebi kožuh, za pas pa vtakne sekirico, povezne kučmo na glavo, da mu je skrila ušesa in segla na obrvi, pa odide. Zunaj na dvorišču pograbi močan kol in se opira nanj v gozd v strašni metež, da ni videl pet korakov pred seboj.
»Sam sili v svojo pogubo,« so rekli bratje in mati, ki je opomnila, da se kmalu vrne, ker je vreme res prehudo, ko spozna, da je tudi močan človek le slabič v boju s silami božje prirode. Ratko je bil pa tudi grozen v tej opravi: s kolom se opiraje v sneg, je stopal široko, da se je za njim odpiral sled kakor bi Krajinčan gnal par težkih volov. Dih se mu je strjal v gosto meglo kar na btadi in na brčicah; celo kučme se je oprijemalo ivje.
Takšen prilomasti v gozd. Vse tiho kakor ponoči v cerkvi. Toda s snegom obložene smreke so komaj nosile snežene kožuhe, in stoletne bukve so trepetale mraza v tem veličastnem prirodnem hramu. Prav nebeško lep je bil gozd v zimski krasoti, toda mrzel, mrzel kot smrtni dih. Ratko je obžaloval, da se ne utegne muditi ot> tej krasoti. Pre« mišljal je rajši, kaikšna je bila očetova žvižga, da je privabila gozdno žival v njegovo bližino, kjer jo je lahko kar pobijal s preklo. Ta misel ga je motila, da je pozabil na mraz, na gozd in celo na sneg pod seboj. Kol je čutil v roki, sekirico za pasom in vroče čelo pod kučmo. Brada, brke in lasje so se prijele kožuhovine in scedile ob ustih v samo eno kepo, padobno vhodu v podzemeljsko jamo. Njegova glava s kučmo je bila kmalu ena sama silna gruda z rtiečo piko spredaj, kjer je tičal Ratkov nos. Ooi niso mogle vselej prodirati meglenega diha, čeprav so se svetile kakor risu v mladostni samozavesti.
Kakor močan medved se je pomikal Ratko vedno globlje v gozd, vedno v slovesnejšo tišino in debelejši sneg. Skoro nevede kdaj, pri* haca v podolgasto dolino, kjer je z očetom in brati veokrat lovil in podil srne in zajce, celo volka in medveda. Danes je bila dolma praizna, niti sledu nikoder kake stopinje divjih živali. Pusto je bilo tam, kakor da je stroga zima tukaj razgmila na ponudbo ves svoj dolg čas, vse svojfc neskončno mrtvilo. Ratiko je vedel, da ima divjačina na drugem komcu doline pod skalovjem svoja zimska bivališča. Toda kako naj jo privabi na plan? Ali naj gre — nepovabljen gost — sam k njej v goste?
Potegne izza pasu sekirico, da si odseče v bližnjem grmu nekoliko sežnjev dolgo preklo, ki bi si iz nje napravil vabilno piščalko. Top! Kakor bi mahnil v led, tako mu je odletela sekmca, a prekla je ostala v grmu, zakaj vse drevje je bilo zinrzlo in se lomilo kot ajdova slama.
»S tem ne bo nič,« obupuje Ratko. »Z mojo divjačino ne bo tudi nič. Stari so le znali loviti, a mi ne znamo. Mari bi slu§al mater in
52
brate, pa bi se vrnil. Vse mi že nagaja. Še medveda bi bilo treba in medvedke, ki bi mi pomerila hlače! To bi bil konec moje nesreče. A ta dva spita na gorkem. Volka se ne bojim, divjega moža tudi ne; saj se pozmava. Kakor mi9lim, tako poizkusim žvižgo. Mogoče bo le prav. Saj stari tudi niso bili modrejši od mene, a močnejši — kdo ve!«
»Kra-kra*kra!« zavpije vrana na vrhu visoke smreke in se preleti na drugo stran doline. Vrh drevesa se je zmajal pod njo, z vrhom pa so se zmajale tudi bližnje veje spodaj. In sneg se je vsul na lovca brez orožja pod streho, da je prestrašen stopil izpod drevesa in otresal sneg s kučme, z nosa, z ram in izza kožuha okolo vrata.
»Slab začetek, presneto piškav!« se tolaži Ratko ter zavpije na konec doline: »Ho«hop!« Od tam mu odmeva samevajoč »ho*hop!« mrtvo in votlo, kakor da je glas onemoglo zamrl v mrazu in tišini. Potem dene v usta dva prsta in zapiska, kakor da posnema srnjakov glas, ko vabi za seboj družino iz nevaraosti. Nato zavpije vnovič: »Ho« hop! Hcxb.op!« Zdelo se mu je, da celo glas zamira na ivju okolo njega in ne more v mrazu skozi goščavo. Vse ostane na njegovih brkah. Ob tretjem »ho«hop!« se nekaj zgane na onem koncu doline med nižjim drevjem. Ratko tleskne z jezikom in zadovoljno prikima samemu sebi v spodbudo, češ: Saj nismo tako za nič, ne! — Nato zopet posnema z brlizgom srnjaka, potem prav čudno spači glas in posnema hripavi lajež, ko pes p.odi zajca lovcu pred puško.                            (Dalje.)