Krompir Ona sadi zdaj krompir tam pod Stolom na jalovini, večer je in še ga sadi, svita se že in še je na njivi. Čudna je v tihi, sivi koži jutra, v rokah ima koso z rezilom iz mojih spominov. V hipu naslutim, da sem njen zadnji gomolj in da pome prihaja, posadila me bo v tople zemeljske nedri, kjer vse spet nastaja. Sliši se, kako odlaga seme - belo kal, 1140 Pavle Zidar I II 1141 Krompir bosa drobi korake, za njo se vije kopast val. Nekakšen skupen grob krompirjastih tisočev, ki bodo ozeleneli in dali od sebe deset in deset tisoče. Med njimi bom tudi jaz, čisto droben, bel, nekdo me bo pobral in v košek del, sadež je zgoščeni čas, je sončna zel. III To pot pa mi ne bo pisala, čeprav bo nekaj dni prosta. Sla bo na planšarije, kjer je mesečni teden. Hoče se napasti bogve česa. Nekega nevidnega nakita, ki sije ob poteh, morda rose ali šuma dne, ki dehti pregret iz smrečja. Ali kake svoje skrite misli na kaj. Ženska je in se mora pritajiti; ona mora čisto drugače loviti. IV Saj razumem to, kajne? A tam bo stopila v plitvo vodno oko, ker to so zadnji metri filmskega traku, ki še teče, teče in snema nebo, ptičje klice v njem, tipanje žarkov... To je čista ljubezen do vsega iz zornega kota snemanja in do tega, kar sem jaz, in ona skupaj z mano. Ne, ne... Preveč je rekla. Hotela je čisto nekaj drugega. Ah, kako zbeže besede, ne dobiš jih več nazaj, prej denar, prej zgubljeni korak, ki ga je naredila davno, davno -besede pa se res ne vrnejo več. Res ni mislila, kakor je rekla: ona skupaj z mano. Saj je poročena in ima listine; naj ji oprostim, ona je - žena. Sem razumel tisto o ženi? Ki je dobra in zvesta? Ne, to tudi ona ni. Nič na zemlji ni dobro 1142 Pavle Zidar v VI 1143 Krompir ne zvesto, še senca lastna te zapusti in se ne vrne, zavrže te mož in žena se otrese moža, potihoma sredi noči odide v mislih, v mislih, ki so dejanja, in potem strmiš v odsotnost sebe, strmeč v sebe. VII To niso sanje, da sadi krompir da je sredi prašne zemlje bosa in da je nad njo žareč večer, iz katerega izletavajo čebele naproti, drobne, črne, živčne pike ... V bradi na panju potem zapojo. Ali slišim njihov šum dišeči? Vidim njo, naslonjeno na motiko, ko se nasmiha, kakor vse ženske, zame nevidni, a zanjo vidni sreči? VIII A preden je odšla sadit krompir tja gor k mami, je bila tu, pri zalivu svetega Jerneja, kjer umirajo soline, deset stoletij stare; sivi saten ila se je bleščal z dna kavedinov, otožno sivi, kakor golob. In vse je bilo odeto v molk, brinje, fazani v osrčju pinij - morje. Napolnil jo je vdih, a preglasno srce ji je pognalo na lica pivnik iz krvi. IX Potem sva še obiskala pokopališče sredi Istre, bilo je bukolično, a sredi cipres, v senčnem plesu dopoldanskih ur. Tam je spal neki Anton in Bepa ter drugi, na vršičku gloga pa je slavček pel. Petje ga je pozibavalo, ne veter, ona pa je molče stopala in mislila na krompir, . ki so ga že pripravljali za vkop... Nehote je stopila na grob. X Naglo je izstopila, rekoč: zdaj vem, zakaj nočete od tu. Ne nočem, ne morem, sem ji odvrnil... 1144 Pavle Zidar 1145 Krompir Tu so me triinosemdesetega in štiriinosemdesetega hoteli... Vselej me hočejo, kjerkoli sem. Pod Stolom - če sem tam, na Dolenjskem, ob Nadiži. Celo v Bilčovsu triinšestdesetega. Pogledala me je resno in žalost svetlega pogleda so ji izpili kamniti križi. IX Tulipani so krvaveli, polni sončne krvi, enako so na gori Tabor, na šipah, pelikani živeli. Izstopila sva ven, na stezo, in zaprla železne dveri, predirno so zaškripale in prebudile mrtve ... Antona, Bepo, celo Sergio je vstal in hodil za nama, kakor da greva v Emavs in sva eden, ne dva iz večnega spanja poklicana. To je neopisljiva tesnoba. XII Zdaj krompir že dozoreva, a zaliv svetega Jerneja pa preplavlja plima... Sedim na obali in poslušam 1146 - prisluškujem tišini, ki je kot zatega pasu, vse ožja in ožja, razrahljan sem od miru, misli svoje sejem na blizu in na daleč... O Itaka rodna, moja Istra mrčava, po tebi toliko ženskih skrivnosti tava, tava! XIII Kakor maternica si, polna zvokov svetlobe. Ali kot torbica njena, nabita od drobnih reči... Ona tačas nekje spi, sanjajoč očeta, ki prihaja z one strani in mi podaja roko ... Drugače je živ, kot je bil nekoč - vse ve in vidi na konec, kamor midva šele prideva; sedi pri mizi v neki sobi, ki je večja od njene doma. Pavle Zidar