ILUSTROVAN LIST
LEPOSLOVJE IN ZNANSTVO
ŠTEV. 6. HBH LETO Y
UREJUJE IN IZDAJE
AMPE
V LJUBLJANI,
DNE i. JUNIJA 189
TIS E K katoliške tiskarne
V LJUBLJANI.
Vsebina VI. zvezka.
Stran
1.	Janez Subic. Spisal I...................241
2.	Haj duška nevesta. Zložil A Hribar.........246
3.	Ljudska osveta. Povest. Spisal Podgoričan .......	247
4.	Kako je bil Kolenarjev Aleš za fanta potrjen. Humoreska.
Spisal I. Š..................259
5.	Dvojen spomin. Zložil M. 0............267
6.	V rodni vasi . . . Zložil M. O. .	........267
7.	Smrt — nevesta. Balada. Zložil A. M.........268
8.	Slovenska domovina.......... .	268
9.	Na jutrovem. Potopisne in narodopisne črtice. Spisal dr. Fr. L. .	274
10.	Grof Radecki, oče naših vojakov. Sestavil dr. Fr. L.....271)
11.	Naš jezik in naša književnost. Spisal Fr. S. Lekse ....	282
12.	Slovstvo.................283
A. Hrvaško. Knjige »Matice Hrvatske« za 1. 1891. Medju svjetlom i tminom. Pripovieda Josip Kozarac. — Slike iz svjetske književnosti. (Konec ) — Grte o magnetizmu i elektricitetu. Napisao Oton Kučera. — B. Ilusko. Črtice o Gončarovu in lvojaloviču. Poroča P. P.
13.	Narodne stvari................286
Učimo se jezika od naroda! Priobčuje Jos. K.
14.	Razne stvari . . .............287
Naše slike. — Znameniti grobovi.
P 1 i 3x e„.
1.	Josip Juraj Strossmayer..... ...	241
2.	Janeza Subica „Karnijolija" v ljubljanskem Rudolfinumu	245
3.	Glavni trg v Konjicah. (Po fotografiji.) .......249
4.	Miečislav kardinal Ledöchowski, prefekt Propagande	2 >5
5.	Železniki. (Po fotografiji) .............272
6.	Trebnica, rojstveni kraj Radeckega........279
7.	Spomenik Radeckega na Dunaju. (Narisal Jos. Germ.) . .	281
8.	Sveti Janez Nepomučan ...	.....285
9.	Josip Karol Tertnik, operni pevec. (Po fotografiji.) ...	288
Pri upravništvu se še dobita: Letnik II. za 2 gld., letnik IV. za 3 gld.. v Bonačeve izvirne platnice vezan II. letnik 3 gld. 20 kr., IV. letnik 4 gld 20 kr.
Cena: Za celo leto 3 gld.; za pol leta 1 gld. 50 kr. Za dijake na leto 2 gld. GO kr. Uredništvo in upravništvo je v Murijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katol. Bukvama i'


v
Janez Subic.
(Spisal I.) (Konec.)
eg teh del je dobival še druga naročila. Vlada ga je poslala v Dörnbach, kjer je prenovil dve stari go-tiški sliki na presno (Pfalz. Volksblatt, 27.Okt. 1885, Süddeutsche Presse in Münchener Nachrichten, 9. März 1886, Pfälzische Pr. 6. März 1886). Za časa Antwer-penske razstave 1. 1885. je okrasil v Antwerpenu razstavni paviljon tvrdke Stumm iz Neunkirche-na (Pfälzisch. Kurier, 1. Mai 1885, Pfälzische Presse 6. März 1886) in zvršil veliko dekorativno sliko za isti namen, predstavljajočo delavce v kovačnici. Vmes je izdelal več portretov,
„DOM IN SVET" 1892, štev. 6.
Josip Juraj Sfcrossmayer
izmed katerih je zlasti jeden ugajal na razstavi slik, katero je priredil Kolonjski »Kunstverein« v muzeju. (Pfälzische
Volksztg., 26. April 1885). Zraven
tolikega opravila pa ni zanemarjal šolskih dolž-nostij. Na vsakoletni šolski razstavi v muzeju je njegov oddelek
navadno vzbujal največ pozornosti. Tako piše na pr. » Pfälzische Volksztg.« z dne 30. mar-cija 1. 1886.: »Hervorstechend sind insbesondere die Still leben und sonstigen Studien der von Herrn Šubic geleiteten Malerschule . . .« Vse kritike pripoznavajo njegove velike uspehe in
16
čestitajo zavodu, da ima tako učno moč. Vlada mu je v priznanje njegovih zaslug od 1. januvarja 1886. 1. podelila osebno doklado 500 mark in ga imenovala pričetkom leta 1885/6. pravim in stalnim učiteljem, če tudi je bil še inozemec. V mestu je užival splošno veljavo in bil obče priljubljen. Pri vsakem umetniškem vprašanju so ga prosili sveta; bil je sploh najbolj odločilen mož v tej stroki v Kaiserslau-ternu. Njegovo imenovanje je pozdravila »Kaiserslauterner Zeitung« z dne 5. mar-cija 1886 z besedami: »Gospod slikar
v
Subic iz Poljan, mož, ki si je med svojim primerno kratkim tukajšnjim bivanjem pridobil spoštovanje in ljubezen vseh, kateri ž njim občujejo . . . Bog ohrani čislanega gospoda naši stav-barski delalni šoli in našemu mestu še mnoga leta.«
Na Monakovski razstavi 1. 1888. je
v
Janez Subic vodil vsa razstavna dela iz Renske Palacije in bival v ta namen več mesecev v Monako vem.
Vsak prosti čas pa je porabil, da je potoval po Nemškem in obiskal glavna umetniška središča. Ob reki Reni je poznal vse važnejše kraje, obiskal je Berolin in druga mesta — a pri tem nikdar ni pozabil svoje ljubljene domovine in svoje poljanske fare. Dne 26. maja 1. 1885. piše svoji sestri Mariji iz Kaiserslauterna med drugim: »Po veliki noči sem bil tri tedne na popotovanju ter zopet videl veliko novega. Imel sem naročeno sliko za razstavo v Antwerpenu, in ko je bila dodelana,
') Herr Maler Šubic aus Pölland, ein Mann, welcher während seines hiesigen verhältnismässig kurzen Aufenthaltes die Achtung und Liebe aller erworben hat, die mit ihm verkehren . . . Möge der geehrte Herr unserer Baugewerkschule und unserer Stadt recht viele Jahre erhalten bleiben.
vzel me je moj direktor seboj na potovanje. Ogledala sva si več mest. Videl sem trdnjavo Metz, katero so Nemci leta 1870. tako dolgo oblegali in nazadnje Francozom vzeli. Potem Bruselj, glavno mesto kraljestva belgiškega. To je silno lepo mesto, in pravijo, da je zelo podobno Parizu, samo manjše. Od tam sem se peljal v Antwerpen, veliko kupčijsko mesto. Tu sem imel še nekaj dela v razstavi in ostal sem tam deset dnij. Med tem časom sem se peljal v mesto Ostende; to mesto leži ob morju. Od todi je še šest ur po morju do Angleškega.
Iz Antwerpena nazaj grede sem zopet obiskal štiri razna mesta in v zadnjem, v mestu Kolinu (Köln), sem videl posebno zanimive reči. Tukajšnja glavna cerkev je izmed najlepših na svetu, in v njej so shranjene svetinje svetih Treh Kraljev. Vsa tri trupla počivajo v skrinji iz samega zlata; silno bogato je okrašena s podobami in z ornamenti. Skrinja je zaprta, samo pri vzglavju je vdelana steklena plošča, in tu skozi se vidijo glave sv. Treh Kraljev. V tem mestu počivajo tudi svetinje svete Uršule in njenih devic, katere so tukaj umrle mučeniške smrti. Ta cerkev sv. Uršule je jako stara, sedaj jo popravljajo. V posebni kapeli počiva truplo sv. Uršule v srebrni in pozlačeni skrinji, okrog je vse polno svetinj deviških mučenk. Iz Kolina sem se peljal ob reki Reni, po najlepših krajih v Nemčiji, nazaj v Kaiserslautern.«
Dne 18. septembra 1886. 1. pa piše
v
materi: »Ljuba mati! Cez teden dnij sem že na potovanju; bil sem v Bero-linu, kjer sem mnogo lepega videl, včeraj sem prišel lesem, bržkone odpotujem jutri in upam, da bodem konec tedna doma. Zelo se veselim Vas zopet videti, tako tudi sestro in brate. Ker
potujem sam, dolgčas mi je navadno zvečer brez druščine, čez dan pa čas le prehitro poteče, toliko se vidi po teh mestih «
Domotožnost se je vedno močneje oglašala pri njem. Prišel je sicer vsako leto v velikih počitnicah domov, a vsako leto se je teže ločil od poljanske doline. Naposled je bilo to koprnenje po domu že nekaka bolezen. Pisal je obupna pisma prijatelju, nameraval je pustiti službo in sijajno stališče svoje v tujini, le da bi prišel zopet nazaj v domače kraje. Kakor mladenič je sanjal noč in dan o tratah in vodah rodne vasi, o njenih lepotah in njenem ljudstvu . . . Svoji rojstveni hiši, materi, bratom in sestri je bil udan z iskreno ljubeznijo.
Da spoznamo s te strani Janeza natančneje, in da zvemo še kaj več po-samnostij iz življenja, čujmo zopet nekoliko iz njegovih pisem!
V pismu na brata Valentina z dne 30." oktobra 1. 1884. omenja, da je ob jednem poslal nekaj denarja, in naroča bratu, naj preskrbi, da se opravi sveta maša »za ljubega rajnkega očeta v kapelici na pokopališču«, da se moli zanj tudi na njegovem grobu ali pa v cerkvi.
v
»Želim tudi, da ta dan očetov grob lepo in bogato razsvetliš; sploh uredi tako, kakor smo dolžni storiti iz hvaležnosti in ljubezni rajnkemu očetu.« Sploh se spominja očeta v mnogih pismih; vidi se mu, kako ga je ljubil, pa skrbel tudi s pravo krščansko ljubeznijo najprej za srečo njegovo v večnosti.
Dne 26. decembra istega leta pa piše materi tako-le: »Ljuba mati! Pretekli teden sem se bil prehladih Mislil sem iz začetka, da ne bode tako hudo, ah nazadnje sem se le moral vleči v posteljo. Danes sem zopet toliko iz postelje, da Vam morem vsaj pisati. Pre-hlajenje mi je bilo namreč leglo na
srce in na prsi, tako da sem komaj dihal; od nedelje do danes nisem ne bral, ne pisal. Danes sem prvikrat vstal, vendar še ne vem, kdaj bodem smel iz sobe. Dasi že samo na sebi ni prijetno človeku bolnemu ležati, žal mi je še posebno, da Vam nisem mogel pisati za praznike, in da zaradi bolezni nisem mogel Tinetu poslati obljubljenega načrta. Moral sem odložiti tudi še par drugih rečij, za katere se je zelo mudilo. Tinetu pošljem do novega leta gotovo, ako mi ne bode treba zopet v posteljo iti, ker imam na načrtu dela le še za poldrugi dan. Naj mi nikar ne zameri; da bi me ne bila ta nesreča doletela, gotovo bi bil jaz izpolnil dano besedo.
Današnji dan smo že toliko let praznovali god preljubega očeta, Ali letos
—	kako je žalostno ! Ta dan sem vedno
—	če tudi nisem bil doma — mislil le na to, kako se imate doma in kako vezujete ljubega očeta. A sedaj ga ni več med nami . . . ker je že meni hudo, kako mora biti še le Vam! Kako je vse prazno in žalostno! Bog daj, da se v nebesih veseli med angeljci! Jaz ga, dasi tako daleč od doma, ne morem pozabiti, vedno mislim nanj. Dne 20. novembra sem bil tukaj preskrbel peto črno mašo zanj; jokal sem se v cerkvi, ko so peli mrtvašnice za ljubim očetom. Bog Vam daj, ljuba mati, vesele praznike in srečno novo leto, Bog daj Vam učakati še mnogo, mnogo let, Vedno me veseli, ko slišim, da se doma dobro razumete; Bog daj, da tako ostane!«
Večkrat izraža svoje veselje nad domačo hišo, vselej pa skrb za njo in vse domačine. Na srcu mu je, da bi brat dobro gospodaril, želi, da bi se tudi sestri dobro godilo. Kako je žalosten, ko zve, da je bolna! Z dne 26. maja 1885 piše sestri: »Silno sem
16*
se ustrašil žalostne novice, da si tako
v
na nagloma zbolela. Se bolj žalostno je to za-me, ker sem tako daleč od Tebe. Kako rad bi bil pri Tebi, kako rad bi Te vsaj tolažil, ako bi že pomagati ne mogel.
Koliko žalosti sem prestal pretečeno leto, in sedaj je prišlo še to ! Edino željo imam, da se Ti povrne ljubo zdravje, da Te zopet vidim zdravo in veselo, kadar pridem domov Bog daj, Bog daj in Tvoja patrona sveta devica Marija!
Težko bodem čakal odgovora. Ako že Ti ne moreš pisati, pisal mi bode Tine Bog daj, da bi me razveselil z novico, da si zopet zdrava! Brat Jurij mi je pisal iz Pariza, kako je žalosten, in da želi iz srca, da kmalu ozdraviš.«
Kadar se je dogodila doma kaka nesreča, zadelo ga je vselej bridko v srce. Bratu na domu n. pr. je bila umrla mala hčerka. Takoj mu odpiše Janez in ga tolaži, poln sočutja (iz Kaisers-lauterna, dne lo. januvarja leta 1888.): »Ljubi Tine! Sinodi, ko sem prišel domov, dobil sem Tvoje pismo. Ne vem, kako je bilo — kakor bi bilo nekaj pomenilo, kar bal sem se odpreti pismo; slutil sem, da bode nekaj žalostnega. In res, kako žalostna novica! Skoro nisem mogel verjeti. Pred dobrim tednom še le mi je Jurij pisal, da je bil v praznike doma, in kako veselje je imel z Juliko, kako je bila zdrava in čvrsta. In sedaj nam jo je vzel Bog tako na nagloma . . . Jaz imam vse domače tako rad, in zelo občutim vsako nesrečo. No, ljuba Julika je zdaj ljubezniv an-geljček v nebesih; prosila bode tam za nas, in jedenkrat se bomo zopet videli. Ona je sedaj srečna. To je pač jedina tolažba za nas, in pa zaupanje v božjo previdnost . . .«
V takih besedah se zrcali Janezovo blago srce. Iz tega lahko razvidimo,
kako ga je nepremagljivo vleklo domov, in da v tujini ni bil srečen.
Med tem časom je izdelal znano sliko, »Karnijolijo« v veži kranjskega deželnega muzeja. Ocene te krasne slike so znane iz domačih naših listov in iz knjige »Oesterreich - Ungarn in Wort und Bild«. V tem delu pravi pisatelj o sliki: »Najizvrstnejše delo Jan. Šubica je slika na stropu v novem muzeju: »Umetnosti se klanjajo Karnijoliji«. In dalje pravi isti pisatelj o Janezu: »Vzorno mišljenje in velika pomenlji-vost daje njegovim delom monumentalen značaj.«1) Lahko se reče o njej, da bocle vedno častno zastopala domačo umetnost in pričala o nadarjenosti slovenskega roda ! — Napravil je tudi več ilustracij za omenjeno domovinsko delo cesarjeviča Rudolfa: »Kmečka že-nitev«, »Prodajalec karamellija in pettoralija v Gorici«, »Hribovca s košem in mehom«, »Dvokolesni v o lovski voz«, »Kmetica iz goriške okolice«, »Furlanka pri vodnjaku«. Na počitnicah je slikal svoje sorodnike in znance, v prvi vrsti pa očeta in mater — dva portreta, ki spadata med najboljša dela rajn-cega, prava umetniška bisera. Sedaj sta na rojstvenem domu v Poljanah. Naslikal je nadalje svoje brate in sestre, izimši Jurija, katerega ni bilo doma,
v
strijca Janeza, podobarja v Skofji Loki,
v
in njegovo ženo, posestnika Cadeža v Poljanah in njegovo ženo, posestnika Visočana pri Poljanah in njegovo ženo — torej veliko število podob, ki pričajo, kako skrbno je porabil tudi počitnice za delo.
A toliko neumorno delo na jedni strani, na drugi pa ono že omenjeno
J) »Die österr.-ung. Mon. in Wort u. Bild« Kärnthen u. Krain, str. 472. Iz istega dela poda-jemo čitateljem Janezovo sliko v lesorezu posneto.
bolestno koprnenje po domu in domačih, izpodkopalo je našemu umetniku zdravje. Na nekem izletu spomladi 1. 1889. se je močno prehladil, in tedaj se ga je prijela smrtna bolezen — vročina. Najboljši zdravniki v Kaiserslau-ternu so poskušali svojo umetnost, a človeška pomoč je bila neuspešna. Dne 25. aprila leta 1889. je prejemši sv. zakramente za umirajoče mirno zaspal; njegov najmlajši brat Lojze mu je za-tisnil oči.
Pokopali so ga dne 27. aprila 1889 na pokopališču v Kaiserslauternu. Sprevod je bil veličasten. Ravnatelj umetno-obrtniškega muzeja, Karl Spatz, je imel nagrobni govor. Sklenil je z besedami :
In Ostlands Süd die Wiege stand, In deutscher Erd' sein Grab er fand, Deutsche Treu' und deutsche Lieb fürdab Schirmt im deutschen Land dein frühes Grab.
Nun schlaf in stiller Ruh',
Nur Lorbeer deckt dich zu!1)
*) T. j.: Na avstrijskem jugu mu je stala zibelka — V nemški zemlji je našel grob —
Naše črtiee bi bile nepopolne, ko bi ne označili naposled ob kratkem nravi
v	#
umetnikove. Janez Subic je bil vseskozi blaga duša, odkritosrčen in požrtvovalen prijatelj, najboljši sin in navdušen domoljub ; v družbi je bil prejšnja leta vesel in dobrovoljen, a pozneje, ko mu je bil umrl oče, in ga je mučilo koprnenje po domu, postajal je tudi v veseli družbi rad otožen in žalosten. Za svojo umetnost je bil vnet z dušo in telesom, slike je izdeloval vedno z veliko na-
v
tančnostjo in vestnostjo. Čuditi se moramo, kako je mogel ustvariti toliko proizvodov. Bil je res pravi umetnik.
Dasi je živel malo časa, umrl je star 38 let, vendar je podal domovini svoji in posebej njenim cerkvam lepe slike; a tudi med tujci je bil v slavo naši domovini, katera mu bode zato hranila hvaležen spomin.
Nemška zvestoba in nemška ljubezen ti bode zanaprej varovala tvojo zgodnjo gomilo. — Spavaj in mirno počivaj — Le lavorika te pokriva!
Janeza Šubica »Karnijolija« v ljubljanskem Rudolfinumu.
246
HAJDUŠKA NEVESTA.
H a j duška nevesta.
H^Vatica vesela Sedem zim je prela; Prejo je motala,
V	platno jo je tkala; Platno je belila, Delala si krila;
Pa še je ostalo Platna jej ne malo.
Niti njene preje Znatno so močneje, Kot predö predice, Njene sovrstnice. Katica si platno Tka močneje zdatno, Kot tik Kolpe struge Tkajo platno druge.
Ko stoje ob Kolpi
V	mnogobrojni tolpi Deklice in žene
In pero si štrene, Katica se tudi S prejo, s platnom trudi, A zavistno gleda Vsaka jo soseda.
Ko gre v praznik k maši, Zrö jo bogataši:
V	zastorju platnenem, In v opleču njenem,
V	robači so zobčki In nabrani robčki, Čarape na nogah
Vse so v zlatih progah.
Kadar mine maša, Mnog snubač jo vpraša; Ona de ponosno, Trdo, neizprosno: »Kaj so meni mari Snubci v naši fari; Grajskega snubača Čakam, ne berača.«
Kate k oknu seda In čez Kolpo gleda, Kdaj dospö Hrvati Snubit jo bogati. A pri tem vse v eno Suče se vreteno Katici v desnici, Nitka pa v levici.
Kar zazre na reki Brode: »Kdo so neki Lepi ti junaki, Vrli korenjaki? Niso pač domači! Kaj če so snubači?«
V	kotu male hiše Mizo brž pobriše.
K njej dospö možaki, Štirje so junaki
V	viteški obleki, Kdo, odkod so neki? Brž po vino teče, Kökota jim speče. Ko gosti junake, Misli ima take:
»Ali so junaki Viteški Bošnjaki? Ogrski huzarji? Hrabri Graničarji? Ali kdo bi bili Ti junaki čili —?« Da se pa ne vara, Brzo jih pobara:
»He, junaki lepi, Kakovi so sklepi Tü sem vas prignali K moji koči mali?« Družba vsa mu migne: Naj mladenič dvigne, Naj se podivani Tam na mize strani:
»»V Bosni mi globoki Grad stoji visoki, Ondi stara mama Z mano biva sama; Ona je želela, Ona mi velela, Naj dobim nevesto, Družico si zvesto.
Došel je čez meje Glas od tvoje preje, Da je platno tvoje Lepe bele boje, In da vse prekaša, Kar dekleta vaša Tu si ga natkajo,
V	doto ga imajo.
Cul sem o imenju, Tvojem bogatenju; Cul o tvojih zlatih, Krilih prebogatih; Cul sem o miloti Tvoji in lepoti — Ni mi dala mati, Več doma ostati.
Nima kdo ji presti, Moram te dovesti; Mati in grajščina Nima me za sina, Če ne vedem zvesto Sabo te nevesto — Nudbe nimaš bolje! Voli proste volje!«« —
Katica vesela, Kaj da bi začela Sama nič ne znade, Brž roko mu dade: Prstane zmenita In se zaročita. In potem so pili, Noč se vso gostili .. .
Ko že kokot poje, Ženin druge svoje Spomni brž k odhodu, Dol znesö naj k brodu, Kar nevesta vzeti, Sabo če imeti Platna in perila, Vsa najlepša krila.
Katica pa teka, Kot jej ženin reka, Shrambe vse odpira, Zlate ven pobira; Platno lepo belo Nosijo pod selo Ženinovi drugi K brodu, h Kolpe strugi.
Brod stoji ob strani, Kjer možje so zbrani, Platno in slanina, Sode tri je vina, Skrinj devet perila, Vsa najlepša krila, Vsi rumeni zlati V torbah so med svati.
Ženin brod odveže, Drugi v roko seže: »Tu po travi hodi Gor in dol ob vodi! V drugo priveslamo, Da te odpeljamo: Danes v taki gneči Bila bi ko v ječi.«
Katica zdaj todi Gor in dol mi hodi, Gaka, da jo veslo V drugo bo odneslo: Sanja o poroki, Baja že v snuboki. Sanja o sobanah. Grajskih že dvoranah.
Ko si to ustvarja, Sije dneva zarja; Ženin pa čez strugo Kliče svojo drugo: »Katica, ne plakaj, Name nič ne čakaj! Mi smo zviti čuki, Bosenski hajduki!« -
Kate pade v travo, Prime se za glavo, Bridko, bridko joče: »Je li to mogoče!« — Kate hodi k maši, Zrö jo bogataši; A nikdo ne bara, Ge ga v zakon mara?
A. Hribar.
Ljudska osveta.
(Povest. — Sjnscil Podgoričan.)
VI.
ojan, Marko in Vid so si obrisali znoj z obraza ter se nekoliko ohladili in s čevljev strkali prah.
»Vstopimo v imenu božjem in poskusimo! Ne ustrašita se in pogumno mu glejta v obraz«, veli Bojan.
»Jaz mu jih že povem, ako se bode kaj usajal! Ne zamolčim mu pa nobene«, pravi Vid.
Bojan ga resno pogleda.
»Vid, z medvedom ni zdravo plesati, ker se ne ve, kdaj ga dobra volja mine. Ako me hočeš slušati, molči rajši pred grajščakom in pusti, da samo jaz govorim. Le jedna napačna beseda — pa
Tega ulovite špana, Denite ga u tamnico, Neka tuli, neka cvili, Nama nek se brada masti!
Narodna pesem.
pridemo vsi trije v luknjo, in potem je vsega konec.«
»No, bodem pa molčal, naj nam reče, kar hoče, ako bi pa nam vendar kdo kaj hotel, ne bodem se kar tako udal, ampak udaril bodem z vso močjo.« »Le, če se ti bode kdo dal.« Prišli so do gradu. Ozirali so se po oknih, da bi morda ugledali Alenčico ali očeta. Toda nič. Pri bližnjem vodnjaku sta dve ženski pral i, in na ka-meniti klopi je vznak ležal hlapec in trdo spal. — Ko ugledata ženski pri-šlece, ozreta se po hlapcih; ko vidi spečega, zavpije starejša, velika ženska: »Jošt, vzdigni se!«
Zaspanec se ni zmenil za klicanje, pač pa se je skozi vrata prikazal obraz drugega hlapca, menda čuvaja.
Ko ženska vidi, da se na samo klicanje neče vzbuditi, vrže perilnik iz rok, prestopi se trikrat, prime hlapca za nogo, potegne in zavpije:
»Jošt, dovolj ga imaš!«
Hlapec prestrašen poskoči, ker je mislil, da ga oskrbnik budi, kakor ga je že večkrat. Ko pa vidi žensko pred seboj, razjezi se in zavpije:
»Sto vragov! Kaj je? Ali mi ne privoščiš spanja?!«
»Vidiš, kdo je in kaj je treba!« zavrne ga ona in pokaže te tri.
Vid se je smejal.
Hlapec se še jedenkrat pošteno potegne, da so se mu kosti zravnale, za-zdehne in vpraša:
»Kaj bi radi? Kdo ste?«
v
»Želimo pred gospoda«, odvrne Bojan.
»Kaj mu pa hočete?«
»Tebi ni treba vedeti. Idi in vprašaj, ali nas sprejme«, zavrne ga Bojan.
Hlapec nekaj zamrmra in gre. Kmalu se vrne, namigne jim, pelje jih čez grajski mostič in skozi vrata na dvorišče. Tu jim veli, naj počakajo. Med tem, ko so čakali, ozirali so se radovedno po dvorišču in po grajskem zi-dovju. A kmalu stoji pred njimi Henrik sam, hlapec ostane zadaj.
»Kdo ste?« vpraša osorno in jih motri z ostrimi očmi.
Bojan se prikloni, rekoč:
»Plemeniti gospod, jaz sem Bojan Rmanov, ta je moj brat Marko, in ta je Vid Močilarjev iz Vidma.«
Oskrbnik nekoliko osupne, a hitro vpraša še osorneje:
»In česa iščete tu?«
»Milostljivi gospod in naš gospodar, prišli smo prosit za svojega očeta in sestro.«
»Kaj pa je ž njima?« vpraša nevedno.
Bojan obledi od jeze in si grize ustnice.
»Moj oče, kmet Rman iz Vidma, je tu v gradu, ker ste ga ukazali privesti sem in ste odvedli takrat tudi njegovo hčer Alenčico.«
»IIa! Ali ta uporncž, ki se mi je upiral, ta je vajin oče?«
»Da, plemeniti gospod, in deklica je najina sestra.«
»In kaj hočete sedaj od mene?«
»Očeta in sestro!«
»Kaj? — Tega uporneža, da bi izpustil sedaj, da mi spridi in pohujša vse kmete, ki so že itak uporni? Njega naj izpustim, ki me je hotel s sekiro pobiti? Ali se predrznete prositi zanj, ki zasluži dosmrtno ječo?« grozi se oskrbnik.
»Plemeniti gospod, moj oče je naj-mirnejši vaš podložnik.«
»Kaj lažeš? — Ali je to pokornost, ako ne stori tega, kar se mu ukaže? Imeti sem hotel njegovo hčer v grad, a mi je ni hotel dati. Kaj je to ?«
»Hčere ni mogel pogrešati, potreboval je je doma.«
»Ha, potreboval sem je tudi jaz, in kdo je več, jaz ali on?«
»Plemeniti gospod, vi ste brez vse dvojbe več in mogočnejši, a pomislite, da je njegova hči!«
»Hči, ali kar hoče, on bi jo bil moral dati!« seže mu oskrbnik osorno v besedo.
Bojan povesi obraz.
»Plemeniti gospod, moj oče res ni storil prav, vendar usmilite se nas in izpustite njega in deklico. Hiša potrebuje gospodarja in delavca in gospodinjo, ker mati naša je umrla radi udarca vašega konja«, pravi Bojan, naglašujoč zadnje besede.
»Kaj praviš? Moj konj naj bi ubil človeka?«
»Tako je, gospod, to priča lahko vsa vas.«
»Brzdaj svoj jezik, sicer!« . . . zakriči grajščak, da se Marko ves zgane, in
lo" rt
M O
<S
O Oh
A
cd
o
Ö o
M >
60 Ph
•r-4 >
cd
3
w\Nm\\\.
eHHI •;;,
prebledita Bojan in Vid. — Težko se je toliko časa premagoval Bojan. Vrelo je vse po njem in iskalo odduška.
»Plemeniti gospod, izpustite očeta in sestro!« reče čez nekaj hipov z jeze tresočim se glasom.
Grajščak obstane pred njimi in pravi odločno:
»Sedaj ne izpustim nikogar, ne kmeta, ne njegove hčere. Oba ostaneta tu.«
»Izpustite ja!« klikne Bojan.
Divje ga pogleda Henrik, zaškrta z zobmi in zakriči:
»Ti mi hočeš ukazovati ? Kdo pa si ? Poberite se! Kmet ostane tu!«
Toda Bojan se ni dal prestrašiti. Stal je nepremično in ponosno zrl graj-ščaka.
»Poberite se, sicer vas vržem iz grada ali pa v ječo!«
Bojan pa seže v žep, potegne opatovo pismo in je poda oskrbniku, rekoč:
»Gospod, tu je pismo od zatiškega opata.«
Osupel jih pogleda oskrbnik in seže po pismu.
»Kaj je to?«
»Pismo od zatiškega opata.«
»Poglejmo, kaj hoče ta sveti mož!
v
Čudno, čudno!« mrmra Henrik, ko odvija pismo.
Pazljivo je motril Bojan njegov obraz, da bi videl, kakšno moč bode imelo pismo. Bral je počasno in obračal pismo sem in tje.
Ni mu ugajalo. Naposled se mu stemni obraz, čelo nagubanči in s srditim pogledom se ozre na Bojana. Zmečka pismo in je vrže jezno na tla:
»Kaj ? Ta kmetavz, ta zatiški opat Glavič, ki je trgal kmečke hlače, ta hoče učiti nas, viteze, kaj je prav, kaj je napak? On, da bi nam ukazoval, kaj naj storimo ? Nikdar! Sedaj pa nalašč ne! Poberite se!«
Grajščak je bil razsrjen, ali se je vsaj delal. Vzbudil se mu je njegov zlobni duh.
»Gospod vitez«, vzklikne Bojan. »Dajte nam očeta, dajte nam sestro!«
»Dajte nam, dajte!« dostavi Vid.
»Ha, vragi, proč!« zavpije grajščak, katerega je jezila stanovitnost mlade-ničev, zagrabi dolgo poleno, ki je bilo na zid naslonjeno, in je zavihti nad njimi: »Proč! Proč!«
Ti trije se hitro nekoliko umaknejo proti vratom, Bojan pa ne odvrne očesa od Henrika.
v
»Čemu nas gonite s silo, ki smo prišli samo prosit, da nam skažite pravico? Saj je vaša dolžnost, da varujete svoje podložnike, ne pa, da jim delate krivico sami.«
Henrik ni imel uma za tak boj z besedami. Zato ga je tembolj jezilo, kadar mu je kdo kaj takega opomnil.
»Na, ti kmečko seme jezično«, zakriči Henrik in vrže močno poleno proti Bojanu. Ta je ob pravem času opazil, kaj mu žuga, zato je urno odskočil v stran. Vendar ga je oprasnil konec v desni komolec s tako močjo, da je mladenič skoro zaječal. Oba tovariša pa sta bila skoro že pri vratih. V tem hipu zabr-lizga grajščak na piščal, da je šlo skozi ušesa, znamenje hlapcem, naj se zbero. Bojan je to vedel, pa bil je tudi že pri vratih. Videl je, da nič ne opravi, in mislil samo še na to, da odide čim najhitreje. Dva hlapca sta stopila urno pred grajščaka, ki je kričal:
»Primite jih, bičajte jih, izpustite pse!« Vmes je klel, da je bilo groza.
Hlapca nista takoj vedela, kaj bi storila. Ko hočeta pograbiti kak bič ali palico, bili so oni trije že skozi vrata in čez most. Bojan se še ozre in zapreti s pestjo gradu, potem pa teko vsi po poti nizdol, da bi bili prej na varnem. Zavijejo v gozd. Ko opazijo, da jih nihče ne preganja, ustavijo se, da se oddahnejo.
»Zaman je bila naša pot, zaman vse!« izpregovori ttojan, a poznalo se je, kako polje jeza v njem.
Pritrdila sta mu brat in Vid. Bojan sede na skalo in si podpre glavo, premišljajoč, kaj je storiti. Molče sta ga zrla Marko in Vid.
»Cakajta, sedaj ne smemo mirovati, rešiti moramo oba.«
»Moramo!« pritrdita mu.
»Jaz grem v Turjak in razložim grofu, kaj se je zgodilo. Ako je še kaj pravice, on nam jo bode dal, saj je mogočen.
v
On lahko ukaže, da izpusli Cušperžan očeta in sestro.«
»Greva s teboj «
»Nikarta, opravim lahko sam, saj Turjačan baje ni tako silovit. Le škoda, da mi je ta nasilnik raztrgal opatovo pismo, katero bi me bilo sedaj brez vse dvojbe dobro priporočalo, saj je Turjačan zaščitnik našega samostana.«
»Bojan, zdi se mi, da bode tudi ta tvoja pot brezuspešna. Vrana vrani ne izkljuje očij in Turjačan ti bržkone ne bode pomagal nič. Grajščaki so si vsi na roko, kadar hočejo stiskati kmeta. Veš, kaj ti pravim jaz, pomagajmo si sami!«
»Kako misliš?«
»Ha, kako ? Lahko! Uderimo v grad in oslobodimo jetnika! Imam mnogo prijateljev, mladih, krepkih in pogumnih tovarišev, ki so takoj za menoj, ako hočem. Nekaj možakov bi pregovoril oče, mnogi bi se pa sami pridružili k nam, ker so dobri prijatelji tvojega očeta, nekateri pa grajščaka že itak ne morejo živega videti in pritisnejo z veseljem k nam. To bode lepo in povrh bodemo še grajščaka ukrotili, da bode za naprej pohlevnejši.«
Bojan pa pokaže na grad, rekoč:
»Vid, ozri se in oglej si to zidano gnezdo na vrhu! Kaj meniš, da je to kmečka koliba, ki jo prevrneš, kadar hočeš? Meniš, da se kar tako pride v grad? In kaj bi bilo potem, ako bi ne opravili nič? Gorje nam, stokrat gorje,
in vem, da bi midva nikdar ne videla svoje sestre, in ti ne neveste! Prihruli bi grajščaki iz vseh stranij s svojimi oboroženimi hlapci in gonili nas v temne, vlažne, grajske ječe, iz katerih se več ne pride na svetlo, in huje bi žvižgal valpetov bič in se opletal tlačanov.«
»Torej bodeš pustil očeta in sestro tam, kjer sta?« opomni Vid z bridkim nasmehom.
»Bog ne daj ! Ne mirujem, dokler nista slobodna; upam pa, da mi pomore Turjačan, ako pa mi reče, ... ne more . . . potem, potem, ... pa ne vem, kaj se zgodi.«
To rekši, vstane.
»Ha, potem si pomagamo sami!« vzklikne Vid.
»Morda. Idimo, vidva domov, a jaz v Turjak!«
Do razpotja so šli skupaj, a tam so se razšli, ker je Bojan krenil na Turjak. Hitro je bil storjen sklep, hitro ga je hotel mladenič zvršiti.
Upa poln, dasi žejen in lačen, hitel je po slabi poti, da bi prej rešil očeta in sestro.
Cušperžan Henrik je pa ves razljučen razgrajal po gradu, ker so mu jo ti trije tako hitro pobrisali izpred očij, da jim ni mogel nič žalega storiti. Znesel se je najprej nad okornimi hlapci, oštel jih prav pošteno, potem je pa hitro pil, da bi utopil jezo. Toda čim bolj je vlival va-se, tem bolj je vrelo po njem. Hodil je naglo po zgornji sobi, kamor je bil šel, sem in tje, od jeze pihal, pestil roki in ž njima žugal skozi okna.«
»čakajte, jaz vam pokažem, psi, kako se govori z gospodom, kaj se pravi poslušati ga!«
In obrnil se je zopet in zamahnil odločno z roko, rekoč:
»Udam se pa ne, sedaj nalašč ne izpustim ne njega, ne nje, če tudi leži
kakor gnila klada. Kaj mi le morejo? Moj grad je trden, ječe so prostorne, in v orožarni rjave meči, kopja, puške, s katerimi se hlade vroče, uporne kmečke butice!«
Se pred kosilom pridrvi grajščak k Rmanu v ječo. Ta je bil ves obupan in potrt. Malo prej mu je bil namreč Ožbolt povedal, da mu je žena umrla, da mu jo je grajščak spravil v prezgodnji grob. Nobena beseda ni prišla iz njegovih ust, niti solze niso olajšale njegove srčne žalosti, a zdelo se mu je, da oklepajo njegove prsi kovane vezi, ki mu jih stiskajo in mu ne dado sopsti. Zgrudil se je bil na stol in je topo, kakor blazen, zrl Ožbolta.
»Rman, ne obupajte«, reče mu ta in ga prime za roko. »Morda bodete kmalu prosti. Bojan je doma in prizadejal si bode, da reši vas in Alenčieo; jaz moram iti.«
»Ožbolt, to je grozno, preveč!« . . . vzdihne Rman in gre za njim, ki je odhajal. Potem se nasloni na stol, in še živeje mu stopi pred oči vsa silna revščina in nesreča. In solza je našla pot iz očij, in za njo so drkale druge po velem, upadlem licu.
Ključ zarožlja, vrata zaškripljejo, in v ječo plane grajščak.
Rman ga pogleda. Hipoma ga obide neizmerno sovraštvo do tega krutega človeka. Vstane in se vzravna.
»Kaj mi hočeš? Trinog, morilec!« vzklikne stari Rman.
Henrik osupne.
»Kaj kričiš? Kaj ti je? Ne veš li, kje si?«
»Prostost hočem za-se in za svojo hčer, ti morilec moje žene!« odvrne Rman razvnet.
»Podzemeljsko luknjo, ako ne molčiš!«
»Tako, kakor moji ženi, kaj ne? Vem, cla nimaš srca in zato si zmožen za vsako zločinstvo.«
Ostre, a resnične besede so razvnele Cušperžana, da je razgrajal in kričal:
»Le glej, kdaj prideš iz gradu! Le jezi se in grozi! Kadar še pride tvoj učeni sin v grad, utaknem ga v tako luknjo, kakor sem tebe.«
»Pomori nas, ali kar ti je drago, ali vedi, da pride čas, ko se bodeš kesal svojega dejanja«, pravi Rman.
»Molči, a pomni, da ne prideš kmalu iz teh zidin! Tvoja sinova, ki sta bila sedaj v gradu, ušla sta mi, razžalila sta me in se mi grozila, zato obdržim tebe.«
»Zgodi se volja božja!«
»In moja, da bodeš vedel, kako se krote uporni ljudje, kaj je bolje, ali storiti po mojem povelju, ali proti-viti se.«
Po teh besedah odide. Rman pa globoko vzdahne:
»Bog čuvaj Bojana, čuvaj Marka! Ne daj, da bi prišla v njegove krute roke!«
In naslonil se je ob oknu in zrl tje v sinjo daljavo, a v duši so se mu vrstile žalostne slike druga za drugo.
Alenčica je ležala v svoji sobi. Dasi je trla tudi njo huda žalost, vendar jo je tolažilo upanje, da pride kmalu domov. O materini smrti še ni vedela nič. Njena čuvarica Barba jo je kmalu jela ljubiti, ker je bila tako potrpežljiva in pohlevna. Smilila se ji je uboga deklica. »Naj ji le izkuša kaj storiti«, rekla je sama pri sebi, »potem bode že videl, kaj zna Barba.« In znala je tako umno uravnavati, da je prišel grajščak k njima le redko, in tudi, ' kadar je prišel, odpravila ga je kmalu iz sobe.
Oskrbnika je razjarilo, da je Rman zvedel, kaj se je zgodilo. Vprašal je ječarja, zakaj je povedal Rmanu. Ječar ni mogel skrivati in izdal se je, da je
dovolil Ožboltu vstop k Rmanu. Oskrbnik pa se znosi zaradi tega nad Ožboltom in ga spodi iz službe. Ni se mogel posloviti od Rmana. Pobral je svoje stvari in šel z gradu. Bil je deloma vesel, da se je iznebil tega gospodarja, a jezilo ga je vendar le, da ga je grajščak zapodil.
VII.
Skupno sovraštvo je dobra vez.
Star rek.
Bojan je opravil slabo v Turjaku. Turjačan ga ni sprejel nič kaj milostno. In ko mu Bojan pove, česa išče, zmaje grof s plemenito glavo, rekoč:
»Moj čušperški oskrbnik, vitez Henrik, je razumen mož, ki izvestno tega ni storil brez vzroka, česar ga dolžite. Jaz vam ne morem pomagati; idite domov in počakajte, da gospod vitez radovoljno izpusti očeta in sestro!«
»Plemeniti gospod, do tedaj mine še lahko mnogo dnij«, opomni udano Bojan.
»On že ve, kaj mu je storiti. Z upor-neži se dandanes itak ne sme premehko ravnati«, zavrne ga grof.
In Bojan je moral iti, ako se ni hotel zameriti tudi mogočnemu Turjačanu. Sedaj je bil uverjen, da gospoda v gradovih ne deli kmetu pravice radovoljno, ampak, da si mora kmet pravico sam priboriti, ako jo hoče imeti. S temi mislimi pa mu je ob jednem polnila dušo jeza in maščevalnost. Ni mogel več s pravo razsodnostjo premišljevati, ampak udal se je hudi sili svojih strastij. Dospevši vrh klanca, od koder zagleda potnik prvič orjaški grad na vrhu rtastega in strmega hriba, obrne se, stisne pesti in pravi:
»Zadnjikrat sem se klanjal vam, oholi vitezi in grofi, zadnjikrat sem prosil
za očeta in sestro, zaman sem iskal pravice!«
Obrnil se je in hitel premišljujoč po temnem turjaškem smerečju. Sto novih mislij, sto sklepov mu je rojilo po glavi, a za trdno se ni mogel odločiti, kako bi oslobodil očeta in sestro. To je veclel, da ja mora rešiti, ali kako? Kako?
Ko se je bližal Ponikvam, stalo je solnce že prav nizko nad večernimi gorami. Nobena sapica ni pihala, vse je bilo nekam slovesno mirno in tiho. Beli oblački so na sinjem nebu le počasi pluli na zapad. Kragulj se je še vozil visoko v zraku, iščoč si plena za večerjo. Poleg pota je šumela Rašica med kamenitimi bregovi. Bojan je bil lačen in truden; ni bil ničesar užil od zjutraj, zato si je želel jedi in počitka. Ker je bil do doma še dober kos pota, zavil je v Ponikvah v slovečo Kolenčevo gostilno. Bile so ob onem času gostilne jako redko posejane. Le ob večjih potih je bila katera, namenjena bolj tujcem, kakor domačinom.
Vendar je našel Bojan v Kolenčevi gostilni že nekaj pivcev. Pri jedni mizi so sedeli štirje kmetje, izmed katerih je Bojan dva poznal iz poslednjega časa. Bili so bolje oblečeni, in videlo se jim je, da se od nekodi vračajo domov. Pri drugi pa je sedel mož, ki je bil na videz tujec, zaraslega obraza in močne postave.
Oče Kolenec, ki se je pogovarjal z onimi štirimi kmeti in jim pripovedoval nekaj zanimivega, opazil je prišlega gosta še le tedaj, ko je ta sedel k tujcu, ker drugodi ni bilo prostora.
Kolenec Bojana bistro pogleda, in ko ga spozna, začudi se in vzklikne:
»O, o, Bojan? ali si ti Rmanov Bojan, ali si res Bojan?«
»Res, oče Kolenec«, odvrne ta. — Kolenec je bil dostikrat pri Rmanu na
Vidmu; kupčevala sta včasih kaj malega, bila si prijatelja in celo sorodnika v devetem kolenu ali kali, ako se pripovedka ne laže. No, pa če tudi laže pripovedka, istina je vendar le, da sta se Rman in Kolenec poznala, in da je ta tudi poznal Rmanovega sina Bojana.
Prinese mu pol mere vina in postavi predenj.
»Kam pa, Bojan, kam?«
»Domov.«
»No, od kod pa? Kaj se ne učiš več v Zatičini za meniha?«
»V Turjaku sem bil pri grofu.«
v
»Cesa pa si iskal ?«
»E, saj veste«, vzdihne Bojan.
»Kaj še ni očeta doma?«
v
»Se ne.«
»In dekle?«
»Tudi ta je še gori, in vražji grajščak ne izpusti ne očeta ne sestre. Zato sem šel na Turjak, da bi Turjačan našega prisilil ali pregovoril, naj ja izpusti. Pa opravil nisem prav nič. Vsi so jednaki, majhni in veliki, slabi in mogočni, vsi nas zatirajo.«
»Tako je, vsi so jednaki«, pritrdi Kolenec.
Oni štirje pivci so bili izpili svojo mero, in jeden potrka s praznim vrčem ter zavpije:
»Kolenec, svojega posla se drži, kaj blebetaš! Ali ne slišiš, da lonec zopet poje ?«
»Precej«, pravi Kolenec, obrne se in seže po praznem vrču.
Kmetje, ki so bili prej zamišljeni v vino in gostilničarjevo pripovedovanje, ugledajo sedaj Bojana, in jeden, Bezlaj iz Podpeči, ogovori mladeniča:
»Ali je res, da neče grajščak izpustiti očeta in dekleta?«
v
»Res ne. Se mene in brata je hotel dobiti v pest.«
»O, ti Rman neumni, ti, zakaj mu ni s sekiro stolkel črepinje, ko je že na-mahnil nanj, kakor govore«, pravi drugi.
»Prav bi bil storil, dobro delo, saj naposled mu mora vendar kdo tisto bučo odbiti«, vpije tretji.
»Za Rmana bi bilo jednako: zaprt je tako ali tako. Kdo ve, ali pride kdaj zopet na dan, ali nikoli«, pravi četrti.
Kolenec jim je namignil, naj ne govore tako hudo, in pokazal na tujca pri mizi.
Ta pa zapazi migljej, nasmeje se in izpregovori:
»Ne bojte se! Govorite, kar hočete, jaz vas ne izdam. Grajščako sovražim bolj, kakor vi.«
»Od kod pa- ste?« vpraša Kolenec.
Tujec nekoliko pomisli, na to reče:
»Z Brega.«
»In kam greste?«
»V Dolino.«
Kolenec je sedaj vedel toliko, kolikor prej; no, to je vendar spoznal, da se tujec neče razodeti.
Bojan je pil, lomil kruh in jedel.
»Bojan, pa ti grajščaku glavo odbij!« vpije Bezlaj, katerega je vino navdajalo s pogumom in zgovornostjo.
Zakrohotajo se njegovi drugi, in tujec se nasmehne.
Bojan ga ostro pogleda.
»Storite to, ako morete«, pravi mu tujec, opazivši čuden pogled Bojanov.
»Ne poznam vas in ne vem, kaj mislite«, odvrne Bojan.
»Bojan, ne poslušaj drugih ljudij, katerim ni to nič mari! Sam premisli dobro in stori, kar veš, da je najbolje«, seže v besedo oče Kolenec ter jezno in dvomljivo pogleda tujca, kakor bi mu prav ne zaupal.
»Prijatelj«, pravi tujec Bojanu, »prvič se vidiva danes, pa vendar vam rečem: Slušajte me! Gadu stopite na glavo,
ne na rep, da vas ne piči! Ako vam pa vse izpodleti, bežite iz tega kraja, ker grajščak ima dolge roke!«
»Kaj pa Močilarjev, ali kaj joka?« vpraša Bezlaj.
v
»Čemu bi jokal!«
»No, jaz tako pravim, ker pripovedujejo, da se je ženil pri vas.«
v
»Ženil se je res, pa joka vendar ne!«
Med temi pogovori je bilo postalo polagoma temačno v sobi z malimi okni, in mati Kolenka prinese gorečo trsko, da prižge ž njo precej visoko svetilnico. Skrbno jo osnaži, potegne kvišku stenj, potem jo pa prižge ter vošči gostom dober večer.
»Mater ste danes pokopali, kaj ne? Prišel bi bil rad k pogrebu, pa nisem imel časa«, pravi Kolenec Bojanu.
»Pokopali smo jo — žalostna smrt! To pa je najžalostneje, da oče in Alenčica o tem niti ne vesta.«
Tudi Kolenka je spoznala Bojana in že imela pripravljeno vrsto vprašanj, a mož jo je opomnil, da mora pripraviti večerjo delavcem, ki pridejo vsak čas domov.
»Kako je pa vendar bilo? Ljudje toliko pripovedujejo, pa dva ne jed-nako«, vpraša jeden izmed kmetov.
»Ali jo je res presekal čez pol, kakor so povedali pri nas?« oglasi se drugi kmet, ki je bil iz Smolarije, kakor ga je izdajala govorica.
»Presekal je ni, ampak konja je dregnil, da je poskočil in mater udaril tako močno in tako nesrečno, da se je zgrudila in čez nekaj dnij umrla.«
»Huda smrt!« opomni kmet.
»Nesrečna; umreti tako hitro je žalostno«, pravi Bezlaj.
»Take smrti ne želim nikomur, samo
v
oni krutež tam gori na Cušpcrku naj okusi še hujšo smrt!« vzklikne Bojan. »Koliko sem dolžan?«
»Pol mere je dva krajcarja, in pol kruha jeden krajcar, skupaj tri krajcarje«, sešteje Kolenec.
Bojan plača in vstane.
»Dober večer in lahko noč vam vsem«, zakliče Bojan.
»Tudi tebi, pa skoro reši očeta in sestro!« odvrne Kolenec.
Bojan gre.
Kmetje so ugibali sedaj o Bojanu in grajščaku. Tujec vpraša Kolenca, od kod je Bojan.
»Iz Vidma, majhno uro od tukaj.«
Zatem tudi tujec plača in odide.
»Bog ve, kaj ta išče todi«, pravi gostilničar kmetom.
»Bog ve res, od kod je in čemu se klati po teh krajih. Najbrže je jeden izmed onih, pred katerimi zapiramo vrata«, odvrne Bezlaj.
In sedaj so po stari kmečki navadi tujca natančno pretehtali in presodili.
Bojan je hitel po samotni poti od Ponikev na Videm. Na obeh straneh so se razprostirali temni hrastovi gozdi, vspenjali se polagoma v hrib, kjer se je začenjalo bukovje. Se dandanes so na tistem prostoru senčnati hrastovi logi.
Spešil je korake, da bi dospel prej domov. Po poti je bilo še nekoliko svetlo, a mrak se jo vedno bolj umikal temi.
Ni bil še čez polovico pota, ko za-čuje za seboj žvižganje. Osupne nekoliko in se ozre. Zdi se mu, da je za njim nekdo, ki hitro hodi.
»Kdo ve, kaj mi hoče? Težko je kaj prida človek — ali ga počakam — ali mu uidem —?« tako premisli v naglici. Potem se obrne in gre svojo pot.
Njegov zasledovalec zažvižga še glas-
v
neje in zavpije: »Stojte! Čakajte!«
»Kaj mi hoče-li povedati? Kdo je pač?« govori Bojan sam s seboj in
vedno počasneje koraka, a naposled se ustavi in obrne.
Po kratkem času ga doide neznance.
Bojan seže pod obleko, da bi imel pripravljen nož, ko bi mu oni hotel kaj zlega.
»Hitri ste pa, hitri! Takoj sem šel za vami iz gostilne, toda vas že ni bilo nikjer. Hitel sem na vso moč, da sem premočen, in če bi se ne bili ustavili, ne bil bi vas dohitel. Pozna se, da ste še mladi in krepki«, izpregovori neznanec, katerega je Bojan sedaj spoznal. Bil je tujec i ž Kolenčeve gostilne.
»Kaj mi hočete?« vpraša Bojan nekoliko vznemirjen.
»Nič, samo vprašati sem vas hotel, kaj ste imeli z grajščakom?«
»Jaz vas ne poznam in ne morem povedati kar tako meni nič, tebi nič, ko niti ne vem, ali nameravate kaj slabega ali dobrega«, pravi nezaupljivi Bojan.
»Prijatelj sem vaš, to je vendar dovolj ?«
»Toda sedaj še nikakor ne vem, kdo ste in kaj hočete«, pravi Bojan in stopi korak naprej.
»Stojte!« reče tujec in prime Bojana za obleko.
»Torej, kclo ste?«
Tujec nekoliko pomisli, nato pa reče :
»Jaz sem — Ferdinand Strüp.«
Bojan osupne.
»Ali se me bojite ?«
»Ne, saj ste vi oni Strup, ki je bil nekdaj tu gori na gradu?«
»Sin tistega.«
»In kaj mi hočete ?«
»Pomagati vam, ako vam je treba pomoči.«
Bojanu se je zdela čudna ta ponudba.
»In kaj vas priganja, da hočete ravno meni pomagati ?«
»Usmiljenje do vas in sovraštvo do onega, katerega sovražite tudi vi.«
»Ali je morda tudi vam storil kako krivico ?«
»Ha, ha! Vi vprašujete? Jaz ga ne sovražim? Veste-li, kaj je storil z mojim očetom ?
»Slišal sem večkrat, ko so pripovedovali.«
»Ali mislite, da morem pozabiti, v kako nesrečo, v kako sramoto je pahnil našo družino? Ali mislite, da mi ne razjeda srca, kar mi je pravil v tujini rajni oče, ko je bil na smrtni postelji? Vem, da je treba odpustiti storjene krivice, a tudi vem, da moramo za-branjevati nove krivice. In sedaj vidim, da sem prav po sreči prišel v domovino, v kateri me že toliko let ni bilo, prav sedaj, ko potrebujete pomoči. Pa povejte vendar, kaj vam je storil hudobnež !«
Tudi sovraštvo je vez, pravi star pregovor. Bojanu je izginil ves sum do tujca, in vesel je bil, da je našel človeka, ki mu je pripravljen pomagati.
»Idiva!« pravi Bojan. Gredoč mu je pripovedoval natanko vse, kar se je bilo zgodilo.
Ferdinand Strüp je pozorno poslušal njegovo pripovedovanje; sem in tje mu je ušla zamolkla kletvica iz ust.
Ko Bojan konča, izpregovori Ferdinand :
»Nesrečni prijatelj, kaj nameravate sedaj? Očeta in sestro morate čim najhitreje rešiti, zakaj — saj veste . . .«
»Vem, njemu ni nič svetega. Rešiti ja hočem, ali kako? Dva poskusa sta mi izpodletela!«
»Z lepa se pri takih ljudeh ne opravi nič, to ste izprevideli; poskusite drugače!«
»S silo, kaj ne?«
»Pregovorite svoje ljudi, da se upro taki sili in udarijo v gracl.«
»Tikajva se, saj sva prijatelja!« pravi Bojan, ko spozna, da je Ferdinand odkritosrčen, in mu poda roko.
»Dobro, prijatelja vsigdar!« vzklikne Ferdinand in mu stisne roko.
»Vidiš ti, Ferdinand, pripraviti narod do upora je prav lahko : saj ječi in se zvija pod bičem grajščakovim ; a gradu se polastiti — ne moremo, ako vstane tudi ves narod v dolini in po gorah do poslednjega moža. Utrjen je grad in skoro nepristopen; ako hoče grajščak, lahko se ustavlja navalu mnogoštevilnih tlačanov. In ko bi nas premagal, tedaj bi se nam ne godilo bolje, nego sedaj. Poobesili bi nas na najbližja drevesa tam, kjer bi nas zajeli.«
»Istina je, kar govoriš. Neokretni kmetje si ne morejo naravnost osvojiti gradu; loda ali bi ne mogli doseči z zvijačo, česar ne moremo s silo ?«
»Na to še nisem mislil.«
»Saj bodem pomagal jaz.«
»A — če vendar le izpodleti?«
»Bojan, ako bodeš tako premišljeval in tako malo zaupal sreči, vzdihoval bode tvoj oče še dolgo, dolgo v gradu, zaman bode hrepenela tvoja sestra po ljubem domu.«
Bojan se nekoliko zamisli. Ferdinandove besede so se mu zdele le pre-resniČne. »Nekaj je treba storiti, treba je začeti z drznostjo, ker se z lepa nič ne opravi«, rekel je sam pri sebi. Nekaj časa korakala molče.
»S kako zvijačo bi se pa prišlo v grad, kaj praviš?« izpregovori Bojan.
»Tega še ne vem, a v kratkem ti povem natanko. Jutri se oglasim v gradu za službo; nadejam se, da jo dobim, in potem smo na konju.«
Bojan ga pogleda.
»Res, v grad grem; spoznati me ne more. Samo to me skrbi, ali me bode tudi potreboval. A, upam, da. Delal se
„DOM IN SVET", 1892, štev. 6.
bodem za tujca, in tujec velja pri takih ljudeh mnogo več nego domačin.«
»Ali nisi preveč predrzen?«
»Kaj predrzen! — Le pogumen sem. Brez poguma pa se najbolje skriješ v krtovo deželo. Meni se le čudno zdi, kako more biti mlad človek omahljiv, ako ga kličejo na delo take dolžnosti, kakor tebe. Ali nečeš osloboditi očeta in sestre?«
»Hočem!« klikne odločno Bojan. Povrnila se mu je srčnost in odločnost, Ferdinandove besede so ga oživile. »Hočem, ako je treba, iti tudi v smrt.«
»Vidiš, tako je prav! Ali smo za to rojeni, da bodemo krivico trpeli in samo molčali? Ali nismo tudi ljudje? Ali nimamo duše in pameti, kakor jo imajo naši zatiralci ? Sedaj je čas, da si pomagamo. A povej mi, kako misli ljudstvo o grajščaku?«
»Kako misli? Da je vrag in še hujši ko vrag. Sovraži ga in proklinja.«
»Dobro, to je za naju ugodno«, reče Ferdinand. »Saj sem isto slišal že od drugih. Kaj misliš, ali bi šli nad graj-ščaka, ako bi jim kdo velel?«
»Vsi, do poslednjega!«
»Torej ti treba samo odločnosti in poguma. Otresi se vseh pomislekov in dvomov. Predno se mesec premeni, sloboden bode tvoj oče, slobodna tvoja sestra.« — Dospeta iz gozda.
»Vidiš, tam-le na onem hribu je tri-nogovo gnezdo!« reče Bojan in pokaže na levo, kjer se je še nekoliko videl v ozadju, za prvim grebenom, na ostrem
v
vrhu, Cušperk.
»O vem, kje je.«
»In tam-le je moj dom«, pokaže pred-se. »Saj greš z menoj ?«
»Grem, ako lahko prenočim s teboj.«
»O lahko, in jako rad bi, da greš z mano, saj si mi prijatelj, dolžnost mi je, prenočiti te in ti postreči.«
17
Korakala sta hitreje.
Doma je pa Marko nestrpno pričakoval brata. Vedel je, da se težko vrne pred solnčnim zahodom, a da se je toliko zakasnil, to ga je vznemirjalo. Tudi Vida je močno skrbelo, da toliko časa ne pride, in stari Močilar je zmajeval z glavo, češ, to ni nič dobrega, da mladeniča ni nazaj. In nekateri — saj je bilo na večer mnogo ljudij pred Rmanovo hišo — so mu pritrjevali, češ, da preganja res nesreča Rmanove, ker je pograbila menda še starejšega sina. Bilo je šumno okrog Rmanove hiše; radovednost ljudij je bila tolika, da so hoteli čakati še v noč.
Ko so bili skoro že obupali, da se povrne nocoj Bojan, začujejo se blizu hiše trdi koraki. Vsi umolknejo, da bi slišali bolje. »Da, on je, hvala Bogu, prišel je«, reko drug drugemu. Res, bil je Bojan, in zraven njega Ferdinand, katerega so zapazili še-le, ko je prišel bliže.
»Kaj je? Kako si opravil? Kaj je dejal?« vprašajo vse križem in vsi hkrati.
»Nič ni, nič, čisto nič; tudi Turjačan me je zapodil,«
Nezadovoljno mrmranje in glasno groženje se zasliši med navzočimi.
»Gorje nam, gorje kmetu! Nikjer ni več pravice.«
»In kaj storiš sedaj ?« vpraša nekdo Bojana.
»Ne vem še prav, ker ne vem, ali bi mi vi pomagali, ali ne.«
»Radi pomagamo, kadar hočeš«, odgovore skoraj jednoglasno.
In pove jim, kako je bilo v Turjaku, in omeni tudi tujca, ki ga je privedel seboj. Ni pa povedal, česa išče todi in kdo je, da ne bi se zvedelo prehitro in brez potrebe.
Sedaj pa je bil Bojan pogumnejši, tolika množica ljudij pred njim mu je užgala srce; postal je mahoma govornik in ljudski voditelj. Skoči na klop pred hišo in zakliče : »Dragi rojaki moji, poslušajte me! Vi vsi ste videli, kako se je godilo v poslednjem času z našo hišo. Brez usmiljenja je pridrl grajščak kakor volk nad nas, ki mu nismo storili nikoli nič žalega. Videli ste, kako je v bolečinah umrla mati, in sedaj pa oče vzdihuje gori v temni ječi. Kdo ve, kako ga pretepajo in stradajo! In mojo ubogo sestro, ki je bila nedolžna kakor angelj, drži sedaj ropar v svojih krempljih. Ali naj pustimo, da tako počenja z nami ? Ali ni dolžnost, da rešimo jetnike in branimo nedolžnost? In kar se je zgodilo naši hiši, to se bode tudi drugim, to se bode tudi vam, saj veste, da postane zver le še bolj divja, krvoločna in nevarna, ko je okusila človeško meso. Rojaki, v vašem imenu in v vašo srečo vas prosim, pomagajte mi! Kaj ne, da ste pripravljeni braniti sebe in mene, kadar bode treba?«
Navdušenost je. prevzela može, ko so slišali te odločne besede. To jim je tlelo vsem v prsih, toda nihče si ni upal tako povedati, kakor je govoril Bojan. Iskra je padla na pripravna tla. Ferdinand pa je šepnil Bojanu, naj ne govori dalje, češ, da je dovolj in bi utegnilo biti tudi nevarno Povabi jih pa, naj pridejo prihodnji večer zopet sem posvetovat se, kaj bi bilo najbolje storiti.
Polagoma so se ljudje razšli, in ostala sta samo še Rmanova sinova z Vidom in Ferdinandom. Pogovarjali so se v pozno noč, in marsikaj je dozorelo, kar se je pripravljalo ta dan. Bili so mladi ljudje, ki so delali sklepe, a sklepe odločilne za bližnjo bodočnost. (Dalje.i
Kako je bil Kolenarjev Aleš za fanta potrjen.
(.Humoreska, — Spisal Iv. Š.)
I.
r Lipovem so praznovali Vidovo nedeljo. Samo ob sebi se umeva, da se je mlado in staro veselilo tega slovesnega dne. In ne zastonj, zakaj radosti je užil to nedeljo vsakdo toliko, kolikor že leto dnij ne. Nekako na sredi Lipovega, pod Cekinčkovo lipo, je vladalo največje veselje. Tuje namreč točil Cekinček, jedini gostilničar lipov-ski, svoje precej kislo vino, katero so poznali Lipovčani kot najizvrstnejšo kapljico, ki se sploh da piti. To pa zato, ker si po navadi niso privoščili druge pijače, kakor studenčnico; to jim je dajal brezplačno bližnji hribček, na kateri se je naslanjalo Lipovo. »Na Vidovo nedeljo se pa že spodobi kaj rdečega v kozarcu«, tako so se hrabrili celo
v
stiskači lipovski. Čudno torej ni, ako je bil ves moški svet popoldne po lita-nijah pri Cekinčku. Možje so posedli v hiši okrog miz, mladeniči pa so se zabavah rajši pod milim nebom pod košato lipo. Marsikateri kozarec so že bili zvrnili ti junaki, in precej tobaka jim je že bilo zgorelo v pipah, kratko: prišel je bil čas, da so bili vsi prav židane volje. In kako tudi ne? Solnce se jim je smejalo na vedrem , nebu in se že (vsaj nekaterim se je tako videlo) nekoliko vinjeno hotelo nasloniti na najvišje gorske vrhove, vetriči so pihljali med listjem lipovim, tiči so pa ž njimi
Stoji, stoji tam lipica, Pod lipo hladna senčica, Pod lipo miza kamnata, Na štiri vogle rezana. Stolov okrog dvanajst stoji, Na njih sede fantje mladi.
Narodna.
vred prepevali fantovske na vejah Ce-kinčkove lipe. Sicer pa kmečki mladenič, če ima šopek za klobukom in le nekaj okroglega v žepu, nikoli ni otožen.
Pa še nekaj prav posebnega so imeli to nedeljo pivci pod Cekinčkovo lipo. Starosta mladeničev ali »prvi fant«, Slapov Janče, je bil že pred cerkvijo povedal, da se bode pilo danes vse zastonj, ker bode »krst«. »Krst?« po-praševalo ga je v prijetni iznenajenosti več ust. »Kdo pa bode dal zanj ?« A to je moralo ostati začasno še zakrito. Popoldne pa jim je bilo takoj jasno. Zakaj devetnajstletni Kolenarjev Aleš, ki doslej še ni zahajal v fantovsko družbo, bližal se je, v obraz rdeč kot kuhan rak, proti njihovi mizi.
Kaj pa je ta »krst« v jeziku lipov-skih fantov? Saj jih poznate, nerodneže! Kaj je, in koliko težav je pri njem, vse to ve najbolje Kolenarjev Aleš sam. Devetnajst let je izpolnil, večkrat je že bil lasan in uhan pa tepen, in drugega je že poskusil dokaj, a vse to ni nič v primeri s fantovskim »krstom«. Prvič je treba plačati petak novim tovarišem. A dasi precej bogatega očeta sin, imo-vitega strica stričnik, dasi je njegov boter v nekem trgu prodajalec najboljših sladkarij, vendar dolgo ni mogel Aleš privabiti tolike vsote v svoj žep. Sem ter tje je pač ujel kak krajcarček,
a kaj je to proti petaku! Zraven je pa on še modro mislil, da ni dovolj vreči oni petak na mizo, marveč da mora ostati tudi njemu samemu nekoliko drobiža. Pobiral in prodajal je ježice, hranil je kosti in stare cunje za cunjarja: a kaj, ko so mati tako na redko vrgli kaj mesnega v lonec in ko so tako neradi zavrgli kako obleko, dasi je bila že vsa obnošena in oguljena! Ako so oče prodali tele ali žrebe, odletela je že še kaka desetica, a kupček pri takih razmerah raste počasi, počasi, to ve naš Aleš. Opomogel in končno si je pa odrinil pred pustom tistega leta, o katerem govorimo. Tedaj se je namreč omožila njegova sestra. Aleš se je kot najmlajši in jedini doma ostali otrok vsedel (kakor je to običaj) na njeno skrinjo trdno, kakor bi bil pribit; pri tej priliki mu je odštel starašina dva goldinarja. Pozneje je vozil svate ter spravil še nekaj cesarskega od ženina sestrinega. Njegov zaklad na dnu skrinje je že šestkrat zacvetel — tako je on zaznamoval število goldinarjev — in se pripravljal že za sedmi cvet.
v
Zeljo, katero je gojil že par let, na-merjal je sedaj uresničiti. A nove sitnosti ! »Drugim, ki imajo starejše brate«, tožil je včasih Aleš žalostno samemu sebi, »lahka je pač stvar! Brat reče besedo, pa je. Ali jaz, komu naj se priporočim? Onegavi bi se mi smijal, onegavi tudi — vsi po vrsti.« Toda videč nedeljo za nedeljo, kako so fantje korakoma stopali proti cerkvi, sklenil je za trdno, naj bode, kar hoče, storiti na Vidovo nedeljo odločilni korak. Največ je zaupal Slapovemu Jančetu; temu je strahoma povedal svojo prošnjo in željo. In glej, zlomka, čemu se je neki tako bal? Saj je prijazen — ta Slapov Janče. Kar pokimal mu je in obljubil, da bode na Vidovo nedeljo
vse v redu, naj le pride na večer k Cekinčku in prinese petak seboj.
Imenovano nedeljo je stiskal Kolenarjev Aleš ves dan svoj denar v žepu tako, da je bil petak čisto zmečkan, desetice z ostalim drobižem pa gorke in potne, kakor bi bile v kropu. Pri sebi pa je mislil in mislil, kako bi jo izvil popoldne, da ne bi doma vedeli o njegovi nameri. Naposled se je vendar ojunačil, klobuk pomaknil na stran in stopal proti Cekinčku, od začetka počasi, pozneje pa urno, videč, da ga nihče ne opazuje. Vroče pa mu je prihajalo, kakor tedaj, ko so mu bili ukazali gospod učitelj, naj nastavi palici roko ali hrbet.
Zbrani lipovski fantje so ga vabili prijazno k sebi, stiskajoč se drug k drugemu. Toda Slapov Janče ga prime za roko, posadi na svojo desnico ter šepne v uho: »Kar tiho bodi in mene glej! Vselej ti namignem, kadar bode treba kaj storiti.« Potem so trčili s kozarci ter pili Alešu na zdravje.
Govorili so vse križem: ta dva sta hvalila drug drugemu svoji rdeči za-vratnici, oni se je srdil na sosedne Glinčane, Mihovčev hlapec pa je pravil, da se bode kmalu ločil od njih, ker misli zapustiti sedanjega gospodarja. Samo Aleš ni vedel, kaj naj bi zinil. Zdelo se mu je, da se tu ne govori, kakor s pastirji na paši, marveč kakor z umnimi ljudmi. Iz zadrege mu je pomogel Slapov Janče, ki je privlekel iz notranjega telovnikovega žepa neki papir, slovesno ga položil pred-se ter jel govoriti:
»Lipovski fantje! No, ker je danes Vidova nedelja, in ker smo vsi tukaj zbrani; vprašam vas, če vam je všeč, da vzamemo Kolenarjevega Aleša med-se; z drugimi besedami, če se vam zdi vreden, da ga potrdimo za fanta?«
Vsi so kimali z glavami ter klicali: »Kajpada, le vpiši ga na polo!« To so bile Alešu všečne besede; takih še ni čul! Janče pa je nadaljeval:
»No, ker ste vsi jedne misli, dobre misli, pišem Aleša, Kolenarjevega sina, na našo skupno polo in mu ob jednem izročam vse pravice ter nalagam dolžnosti, kakoršne ima vsak fant v Lipovem. Sedaj je, no kako bi že rekel — •— najmlajši in zadnji, sčasoma pa bo dospel više.« In namignil je Alešu, naj dene petak na mizo, sam pa je učeno narisal na polo številko 15, kateri je pristavil nekaj kljuk; to vse naj bi pomenilo hišno številko in ime Aleševo.
Potem se je obrnil k Alešu ter mu velel, naj prime kozarec: stoje so zvrnili pijačo. Vmes pa je Janče v znamenje fantovskega »krsta« nekoliko po-kropil Aleša, z vinom. Tega bi sicer ne bilo treba iz več vzrokov, pa tudi zato ne, ker je nekdo Aleša po neprevidnosti dregnil s komolcem, da je polovico svojega vina zlil po novem nedeljskem telovniku. Vsi so se smijali, češ, dobro znamenje, dobro!
Ko se je smeh nekaj polegel, dejal je Slapov Janče nasproti sedečemu tovarišu : »Luka Kodranov, star fant si v Lipovem, dobro veš, kaj se sme in kaj ne, zato ti kot starosta naročam, da razložiš tukaj-le Alešu dolžnosti in pravice novega stanü.«
»Saj res, Luka naj kaj pove«, silili so tudi drugi, le Aleš ni mogel spraviti ničesar iz grla.
»I, kaj bi pravil«, pričel je Kodranov Luka, »nekdaj smo tako rekli: Kdor je fant v Lipovem, ta sme zavriskati po dnevu in po noči, na sredi vasi ali kjer hoče. Vidiš, Aleš, tako-le se vsa-komu lepo zdi.« In je privzdignil ter ob jednem malo nagnil glavo na levo, da se je zalesketal zlati »murček« v
desnem ušesu, stresel majhno goste kodre ter tako krepko zavriskal, da so se vsi od veselja smijali. Sploh je bil Kodranov Luka na glasu, da zna najlepše zaukati.
v
»Ce bo znal Aleš v dveh letih na pol tako, pa je tič«, opomnil je nekdo.
»I, zakaj ne, saj moje grlo tudi ni bilo tako čisto«, nadaljeval je Luka, »dokler ga nisem jel spirati s fantovsko pijačo. Toda čemu me motite? Čuj Aleš! V cerkev smeš obuti črevlje na škrip, za klobuk brez skrbi lahko vtakneš krivčke in potem z nami v korak hodiš od danes vedno in povsocli. Ako boš pa videl koga, ki nima pravice uživati teh prednostij in si jih vendar-le prisvaja, kaznuj ga po svoje: ali mu pokaži, kje je doma, ali kakor hočeš. Ej, pijmo malo, pijmo!«
Predlog so sprejeli brez ugovora, in Luka je zopet učil Aleša, kateremu se je kar samo smejalo, da je dosegel toliko pravic. »Aleš, sedaj pa še bolj poslušaj, kaj ti pravim: Kadar bomo postavljali prihodnje leto o sv. Telesu mlaje, moraš priti pomagat. Ravno tako boš dal tiste krajcarje, ki jih bomo takrat potrebovali za smodnik.«
Kodranov Luka je povedal Alešu še marsikaj, in tudi drugi tovariši so postajali čimclalje bolj zgovorni. Aleš pa je videl vedno več zvezd na nebu, in dasitudi mu niso bili položili pri tem fantovskem »krstu« soli na jezik, vendar je govoril vedno modreje. Ob desetih, ali kaj je že bila ura, vstali so naši znanci, da bi vsakdo poiskal svoje ležišče. Pred razhodom pa so še zapeli tisto: »Stoji, stoji tam lipica«. Proti koncu pesmi so se sprijeli za rame ter jo nadaljevali po cesti skozi vas lipov-sko. Kodranov Luka pa je večkrat vmes zaukal, da je razločno odmeval izza bližnjega hriba trozložni »juhuliu«.
II.
Uno noč smo fantje zbili Se pod lipo zeleno.
Narodna.
Ponedeljek po Vidovi nedelji je Slapov Janče tudi še praznoval. Zjutraj nekako ob šestih je zapustil svoje ležišče pod Cekinčkovim »plaščem« ') in za hip pomislil, kam bi jo udaril. Brž se je nekoliko pomenil in pošalil pri Ce-kinčku, potem pa je dejal: »Saj vem, da stalne druščine ne bo nikjer drugodi, kakor pri krojaču Tomažku ali pri na-bijalcu Priclniku. No, ker pa zadnji utegne popoldne iskat iti kake trte, šibice ali obročev, Tomažek pa ostane gotova doma, stopim najprej do Prid-nika.«
Ako kdo v ponedeljek praznuje, kakor v nedeljo, ni nič prida človek. A tudi Slapov Janče je bil nekdaj drugačen. Dokler so živeli še njegovi stariši, bila sta z bratom Petrom najgorša korenjaka v Lipovem. V onih časih je tudi dospel do časti vaškega staroste. Toda neka zima mu je pobrala očeta, starega Slapa*, ki sicer že več let ni prišel izza peči zaradi bolnih nog» a glas in besedo je imel ohranjeno še tako dobro, da so se ga bali vsi domači. Slapovka je šla tudi kar nagloma takoj prihodnjo pomlad za možem. Dom je sedaj prevzel Peter, Janče pa je imel izgovorjenih par sto za doto. Ker je bil še premlad in se mu ni ljubilo čakati celi dve leti, prodal je Cekinčku za poldrug sto svojo doto. In na to je začel pridno razmetavati : novo, čedno obleko si je omislil in pa k Cekinčku je hodil v vas. Ob letu dnij si je brez laži lahko rekel, da za svojo doto ne ve nič. Dobro živeti pa ni nehal. Za kake krajcarje je rad
x) »Plašč« imenujejo na več krajih oni pokriti prostor pri kozolcih, kamor zapeljavajo vozove o slabem vremenu.
cepil in očedil pomladi mlada drevesca ali sploh prijel za kako majhno delo, sicer pa je pohajkoval, da le ni trpel prevelike lakote. Pa tudi s to se je moral sem ter tam seznaniti. Veljalo je o njem ono, kar poje narodna pesem:
Pojeda klobase, — pojeda meso,
Časi pa strada, — da smil' se Bogu.
Brat Peter ga ni bil nič kaj vesel; vendar, če je prišel spat v domače svisli, proč ga ni gonil. Jančetova sreča in najboljša dota pa je bila ta, da je za-solil ljudem zmerom katero kratkočasilo in vse v smeh pripravil. Zato so mu vselej radi naklonili kak zaslužek.
»Dobro jutro bi ti voščil, Pridnik!« tako je pozdravil Janče še nekoliko zaspanega nabijalca Pridnika imenovanega ponedeljka zjutraj, »pa si tako nekam zamišljen. Pa ne, da bi ti bili dali kak poln sod v popravo, in da sedaj ne veš, kako bi ga izpraznil?«
»Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sabota, nedelja«, računal je sam s seboj Pridnik; zakaj Janče je bil navadni njegov gost, in zato mu ga ni bilo treba pozdravljati posebno prijazno.
»Kaj pa bode potem, ko potekö vsi ti dnevi?« vprašal je ves radoveden Janče.
»I, no, potem bo pa zopet ponedeljek.«
»Saj sem dobro vedel, da ne boš povedal nič posebnega. Le rajši mene poslušaj, bodem ti jaz kaj povedal. Včeraj, prav za prav sinoči, je bil Ko-lenarjevega Aleša »krst«. Pozneje so
v
pa Zabovega Florijana malo nakresali, ker je zložil neko zabavljivo pesem, v kateri nas obira vse po vrsti, tebe in tvoje obroče tudi.«
»Beži, zlomka! Kako pa pravi?«
»Tisto boš že zvedel, in še takrat ti bode prezgodaj. Jaz se ti nečem lagati, kar pa v resnici pravi tista pesem o tebi, tega si ne upam povedati, potlej
bil bi naposled še na-me hud. Veš, moram ti malo vzbuditi radovednost!«
»Samo dražiš človeka, drugega tako ne znaš. Ako hočeš, da še ostaneva prijatelja, daj mi tobaka, da si natlačim pipo«, dejal je dobrovoljno Priclnik.
»Zadnje peresee sem dal včeraj zjutraj Kodranovemu Luki. Danes nimam nič več te dobre travice. Zloživa za nov zvežič; ti daj samo tri krajcarje, jaz pa primaknem vse drugo, da bodo štirje.«
»Kaj pa, če bi narobe naredila?«
»A veš, le pusti, kakor sem rekel; bodeš pa ti drugič- več dal, in jaz manj.«
»No, saj krajcarji res niso goldinarji!« In Pridnik je dal tri, Janče pa jeden krajcar.
»Skočim pa jaz k Cekinčku ponj, ker imam bolj urne noge«, dejal je slednji že odhajajoč.
Kmalu po Jančetovem odhodu je prinesel Kolenarjev Aleš Pridniku dva po-mijaka in jeden čeber v popravo. Na-bijalec ga je brž malo podražil, češ, ali ni pretepel precej v začetku svojega
v
fantovanja Zabovega Florijana?
Alešu se je neznansko dobro zdelo, da ve že Priclnik o njegovi najnazadnje doseženi časti. Da bi bil prejšnji večer kak pretep, tega se sicer ni spominjal; vendar se je samozavestno in bahato pohvalil: »Malo sem mu poravnal kosti, saj ni za nič. Toda korenjak tak ali tak, kadar me prime jeza, ne bojim se nikogar!« Potem pa je zasukal pomenek ter dejal: »Do petih popoldne morate popraviti, oče Pridnikov!«
»Ne vem, kako bo šlo, ne vem; po--glej, onegava kad dela tu napotje že štirinajst dnij, pa druge zastarele stvari leže tukaj, vidiš?«
»Naj pa še malo počaka, ko je že tako dolgo. — Toda sedaj moram pa
kar hitro iti v Javornico '); nekaj sena je še treba podreti. Ob petih vzamem mimogrede te posode; popravljene morajo biti: kaj se bodete! Teh par obročev bodete menda že pritrdili, ne?«
Aleš je odšel, Pridnik pa je klical za njim, naj le pride poprašat.
»Pa naj še kdo reče«, togotil se je ob svojem po vratu od Cekinčka Slapov Janče, »pa naj še kdaj kdo reče, da je ljudem kaj verjeti! Predno sem danes zjutraj prišel k tebi, pravili so mi, da so Zabovega Florijana stepli; zdaj so mi pa povedali, da se je sam pobil, pa še prav nevarno pobil. Lezel je namreč na skedenj spat, srečno prišel že vrh lestvice, tu pa mu je nakrat zmanjkalo tal — lop! telebil je na spodaj nastavljeno orodje, pobil se pO glavi in si menda še roko izpahnil. Ravnokar so ga odpeljali v bolnišnico.«
»Tobaka mi daj brž, da si natlačim pipo«, bile so nato poročilo prve Prid-
nikove besede. »Mislim, da sem še stari
• • tj
Pridnik, toda samo mislim, gotovo tega ne vem. Vse križem lažete: Prej si dejal: stepli so ga zaradi pesmi. Kolenarjev Aleš je bil sedaj-le pri meni in se ustil, da ga je on namahal. To clvoje bi se še vjemalo. Ali zdaj prineseš zopet drugačno novico.«
»Le mirno zapali pipo, jaz ti v kratkem oči odprem; prepričal se bodeš, da se da zjediniti vse trojno pripovedovanje.
—	Ali ti gori ? Daj še meni malo ognja!
—	Oni hrup o tepežu so zagnali ljudje, ker je Florijan v resnici zložil neko zabavljico. Voz sem pa sam videl, ki je odpeljal ranjenca v bolnišnico, njegov brat pa mi je pojasnil vso nezgodo. Torej v tem ni nobene težave več. A kar se tiče Aleša, ta se je samo bahal
»Javornica« se je imenovala Kolenarjeva senožet, ker je rastlo v mejnem grmovju mnogo javorjev.
in ustil. E, pojcli no ! Kaj bi revše naredilo Florijanu! Saj je bilo sinoči tako, kakor muha!«
Pridnik je po tej razlagi do pičice razumel vso stvar. Nejasno se mu je zdelo jedino to, kaj je gnalo natrkanega Florijana na skedenj. »Kadar vidim«, razlagal je, »da v nogah nisem več dovolj trden, in kadar mi vse pleše po glavi, ne upam si nikamor visoko. Tudi jo sekam po sredi ceste, pa še bi človek kmalu zašel v cestni jarek.«
Tako sta prerešetavala stvar na drobno in tanko, in ker sta imela tobak, kupljen za skupni denar, obljubil je Janče, da popoldne zopet pride pomagat pušiti. »Za to pot« — tako je trdil, »imam še mnogo opravkov.«
»Kajpada, kajpada«, dražil ga je Pridnik, »do Cekinčka je daleč, in pitje tudi ni lahka reč, zlasti če kdo nima denarja ! Kako misliš Janče, ali ni res tako ?«
»Rekel sem, da imam dovolj opravkov, pa jih imam.« In je odšel.
III.
V težavi sem neznani, To mi beli pač glavo.
Narodna.
Ivolenarjev Aleš je premišljal med potjo v Javornico preteklo nedeljo, zanj tako važni dan. Po čemer je tako hrepenel, dosegel je srečno. Vznemirjala pa gva je misel na novico, katero je bil ujel pri Pridniku, in misel na nepremišljene besede. Da bi se bil s kom pretepal? Ničesar se ni mogel domisliti. Tudi ni mogel določiti ure, kdaj je prikolovratil domov. Kaj bode, če sem Florijana res kaj poškodoval ? Taka in jednaka vprašanja so ga motila v veselju nacl lantovstvom.
V Javornici je delal po svoji navadi pridno; domačih ni nihče slutil,
kaj se godi v njegovi duši, tudi še niso vedeli ničesar o Florijanovi nesreči. Na tak način je potekel dan za Aleša srečno do četrte popoldanske ure. Takrat je šel domov po konja in voz, da bi potem naložili seno. Spotoma je stopil, kakor je bil zjutraj naročil, k Pridniku po pomijak in čeber.
Vse je bilo nabito, in Aleš je mislil hitro oditi s posodo proti domu, da bi bil prej z vozom na senožeti. Toda Slapov Janče, ki je bil tudi pri Pridniku, ustavi ga nenavadno resno: »Aleš,
v
če si otepel Zabovega Florijana ali ne, jaz ti svetujem, nikar ne hodi domov. Orožniki te iščejo. Glej, tu sem prinesel s tvoje postelje tvojo krvavo obleko, da ne bodo iztaknili dokaza samega. Tukaj le v tisti sodček jo bom potlačil, in ne bodo je našli.«
Kakor strela iz jasnega je zadela ta
v
novica Aleša. Cesar si skoro misliti ni upal do cela, grozi mu v resnici! V svoji pijanosti je počenjal take nerodnosti ! Kar besedice ni mogel odgovoriti.
Pridnik ga je tolažil, češ, da Florijanu nemara ni take sile, dasitudi so ga peljali v bolnišnico.
»Kaj, v bolnišnico?« zavzame se Aleš še bolj. »Kaj bo, kaj bo? Svetujta, po-magajta mi!«
»Pst, tiho«, sikne v tem hipu Janče ter pokaže na cesto, kjer sta se lesketali v solnčnem svitu puški dveh orožnikov^ ki sta stopala uprav mimo Kolenarjeve hiše. — »Po-me gresta«, de obupno Aleš, a ne ve, kaj in kam bi.
»Pst, tiho, pravim, da te ne opazita«, ukazuje Janče šepetaje. »Moja skrb je, da te rešim. Pridnik, zasloni za trenotek duri! — Aleš, urno v to-le veliko kad!«
Prej, kakor bi si bil kdo mislil, bil je preplašeni mladenič v velikanski kadi, ki je bila do polovice napolnjena z vodo; v njej je namreč Pridnik namakal
trte, da je ž njimi povijal obroče. Prav nič se ni bal Aleš vode, marveč najrajši
bi se bil skril pod njo. Gospodar pokrije kad z velikim pokrovom, potem
Miečislav kardinal Ledöchowski, prefekt Propagande.
pa se začneta z Jančetom pogovarjati, o Cekinčku, da leto in dan ne bode prav kakor bi se ne bilo nič prigodilo, stočil toliko, kakor je na Vidovo nedeljo.
Orožnika sta prišla med tem skozi vas in prikorakala prav do Pridnikove delalnice. Jančeta sta dobro poznala, zato sta se nekoliko uslavila pri vratih. »No, brez krvi se pa ni mogla končati Vidova nedelja. Ne vem, kaj bo s Flori-janom; nevarno rano ima na glavi.« Tako je pripovedoval prvi izmed orožnikov.
»Kaj se hoče«, odvrne mu Janče muzaje se, »nesreča ne počiva nikoli: sedaj jo je iztaknil Florijan, drugič pa utegne doleteti koga drugega.«
»Ti praznuješ še danes, ker si tako vesel«, de prvi mož pravice; njegov tovariš pa pristavi: »Sedaj dopolnjuje včerajšnji dan.« Potem pa sta naprej korakala. Janče in Pridnik sta težko zadrževala glasen smeh. Ko sta se onadva skrila za prvo hišo, tolkel se je Janče z obema rokama ob kolena, tako dobro se mu je zdelo. Toda, da bi se ne izdal Alešu, govoril je vmes: »O ti spak ti — od prahu, koliko se mi ga nabere v hlače, kar ven ga ni spraviti!«
Kadar se praznuje tak dan, kakoršen je bila Vidova nedelja, gode se po noči rade kake nerodnosti. Zato sta prišla orožnika iz sosednjega, kake pol ure oddaljenega trga še ponedeljek popoldne pogledat v Lipovo. Tudi sta hotela preiskati, kako je bilo s Florijanom. Ustavila sta se pri Cekinčku, kjer se je naj-lože zvedelo kaj takega. Slapov Janče je to že naprej slutil in brž porabil priliko, da bi jo Alešu zagodel. Skrivaj se mu je posrečilo že dopoldne prikrasti se do njegove obleke, katero je pri Pridniku nalašč potresel s prahom rdeče opeke. Pridniku — tega ni treba posebej poudarjati — povedal je vse, kako namerava ostrašiti Aleša. Sodil je pa tako-le: Danes skoro gotovo prideta tudi orožnika. Ako ne prideta, tedaj bodem pa tako govoril, kakor da hodita
po vasi in nekoga iščeta. Aleš pride, kakor je rekel, ob petih po posodo k nabijalcu. Jaz ga hočem spraviti v Prid-nikovo kad — tako ali tako. Rdeča obleka bode pomagala.
Kako se mu je naklep obnesel, culi smo ravnokar. Tudi pogovor se je slučajno tako izvrstno razpletel, da je Alešu gotovo kropa prilival: mislil je namreč, da vse nanj meri.
Ko sta zarotnika mislila, da se je Aleš dovolj pokoril za svoje nepremišljeno bahanje, odkrijeta kad ter mu velita, naj gre ven, češ, nevarnost je za sedaj minula. A jetnik v kadi si ni upal na dan, dasi je bil ves moker, nekaj od vode, v kateri je čepel, nekaj od potu, ki ga mu je napravljal strah.
»No, Aleš, dovolj si ,krščen'«, dajal mu je Janče poguma; »nobeden v Lipovem še ni bil tako. Le ven na svetlo! Vidiš, obleko sem že otresel. Sicer pa nič strahu! Florijan se je sam pobil, saj ga nisi ti! Kako ti pa na um pride, da bi ga bil ti stepel? Ali morda nisva šla sinoči skup domov?«
Zopet je stal Aleš kakor okamenel v kadi, a venkaj si še ni upal.
»Zjutraj si se prehitro ponašal«, pristavil je Pridnik, »zato je sklenil Janče, tvoj sedanji prednik, da te bode primerno kaznoval. Ker sta po naključju prišla orožnika v vas, posrečilo se mu je prav izvrstno. Kaj si pa tako lahkoveren? Tebe nista iskala, saj si slišal, da te ni vzel nihče v misel. Torej hajdi ven iz kadi!« — Aleš si je oddahnil, poskočil iz kadi — a vse je teklo od njega.
»Kakor mokra miš«, krohotal se je Janče ; Pridnik tudi ni mogel drugega ; naposled se namuzne še Aleš, saj to mu je kazalo v tem slučaju še najbolj.
»Ta clva clneva bom pa pomnil«, pristavil je, »vaju pa še bolj. Janče, Janče! ti si zares vseh muh poln! Kako jo je
izvil la nepridiprav! Toda sedaj pa brž po konja in urno v Javornico, oče bodo že gledali!«
»Ali si kaj hud?« popraša ga Janče.
»Kaj bom zlomka hud«, odvrne Ko-lenarjev sin, jezeč se sam na-se, »in čemu bom jezen? Saj sem dovolj nespameten, da se baham s stvarjo, o kateri nič ne vem. Dvakrat pa si lahko rečem prismoda, ker vse brž verjamem, kar mi kdo natveze. O ti preklicana reč ti, danes sta me pa dala! E, naj bode, haha'« — In brž jo je s pomijakom in čebrom zavil proti domu.
v
»Čakaj!« dejal je Janče, »grem še jaz s teboj, da nesem obleko nazaj.
Kar pa se je tukaj zgodilo, ostane med nami; na to se lahko zaneseš!«
»Med nami!« pritrjeval je tudi Pridnik.
Alešu je bilo čimdalje lože pri srcu, samo moker je še bil. Janče mu je napregel voz, sam pa se je preoblekel, kakor bi bil kvišku pogledal.
»Dobro poženi, da ne bo ta čas seno odjenjalo; no, sicer pa še ni tako pozno.«
»Iii, šareč!« — in Kolenarjev Aleš je podil, da se je vse kadilo za vozom. Po potu pa mu je vedno šumela po glavi narodna:
Res, pijanost je nemarnost, Oh. nikoli prav ne st'ri!

Dvojen spomin.
akitil s sliko drago stan Oskromni svoj sem neki dan.
Spomin na daljni dom in rod Dramita mi, Ciril-Metod! —
Neštetokrat poslej mi vid Do slike spe na beli zid.
Nebröjen se od srca tih Utrga mi ob sliki vzdih.
Na dom spomin sta mi in rod, Ciril svetnik, svetnik Metod.
Spomin sta mi na tujih tleh Zvestobe skalne do obeh!

M. O.

&
V rodni vasi
^gpi čuješ, srce moje?
T Sredi ljudstev, zemlje tuje Glasno pesem aleluje Človek in priröda poje.
V cvetje pesem svet odela, Stvarstvo vse nje glas pretresa, Dom so večna ji nebesa, K nam od zgoraj je prispela.
Na perötih se nagnila K zemlji pesem - tolažnica, Da solze otre ji z lica, Materinski jo vzljubila.
Tešit boli, rane lečit V zemske je prišla domove, Rešit iz okov robove, Ves človeški rod osrečit. —
Kvišku torej, duša moja, Sredi ljudstev, zemlje tuje! Pesem bödi aleluje Sreče pesem tudi tvoja!
Kličem ... v prsih zopet glasi Mlada, srečna se mi duša: Ne v tujini — ona sluša Alelujo — v rodni vasi . . .
M. O.

Smrt
nevesta.
Balada.
taj gledaš sanjavo, deklica zala? Veselo zalivaš gredice, to vem!
Na tihem ugiblješ, katere cvetice Najbolj se prilegajo črnim lasem.
»Šivilje ti šivajo krilo poročno, Že tretji te čaka v cerkvi oklic.
A jaz ti povem: ne bodeš nosila Ni krila ni venca iz teh cvetic.«
»Tvoj ženin je včeraj v visoko planino Odvriskal z grajščakom drznim na lov.
Tam gori je našel drugo nevesto, V dolino ne bode ga več domov.«
Kri šine dekletu v nežna lica, Neverno pogleda ženo in de:
»Jaz dobro poznam družice planinke, In mene poznajo dobro one.«
»Kar ti govoriš mi, bleda neznanka, Tega ne verjamem, to grda je laž.
Ti nisi hodila po naši planini In mojega ženina ti ne poznaš.«
»Planinka sem včasih in zopet dolinka, Po mestih hodim in gorskih vaseh,
Pri starih in mladih, ubožnih, bogatih In znana sem tudi pri — lepih ljudeh.«
e
»Hitela sem davi na vašo planino In tam poljubila njemu obraz.
Kaj mari je meni tvoja zvestoba:
Od danes njegova nevesta sem — jaz.«
Zasmeje se glasno deklica ženi:
»Kako naj te ljubi moj ženin, kako?
On naše vasi je najgorši mladenič, A tvoje obličje je bledo, suho.«
Izgine, ko trenil bi, bela žena,
Nevesto objame prečudna žal . . . Grajščinski lo^dr ji pride povedat, Da davi nje ženin je v brezdno pal.
A. 31.
Slovenska domovina.
ljubi gnezdo, v katerem je izvalil, zver ljubi ležišče, katerem se je vzgojila, in človek ljubi svoj dom. Dom ljubiti veleva nam srce, veleva pa tudi narava.
Domoljubja v obče ne pogrešamo pri Slovencih. Zlasti v naših bridkostih, v naših bojih, v naših težavah se nam je
Bridk"a žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
S.Jenko.
očistilo domoljubje, kakor zlato v ognju. Vendar ni vselej še dovolj živo in krepko, pa tudi ni vselej u m n o.
v
Cim manj je vojakov v boju, tem pogumnejši morajo biti, da dobe zmago. Nihče se ne bode trudil za naš dom, ako se nečemo sami. Zatorej moramo sami pridobiti in priboriti domovini to, česar ji treba. Posebno važno je, da bi imeli
velika in koristna domača dela, ali — kakor jim po navadi pravimo — podjetja
v
v svojih rokah. Zal, cla nimamo Slovenci za to dovolj poguma ali morebiti ne dovolj denarja, cla bi sami gradili si tvornice, da bi sami našli in odprli novih virov domačemu bogastvu. Tujci prihajajo k nam, dobe bogate zaklade, porabijo jih v svojo korist in domačine privzemajo k večjemu za delavce. Vsakdo ve, kako je n. pr. z našimi stavbami : večino naših stavb zvršujejo Lahi, domačini pomagajo le pri nižjih delih. Prav, naj žive tucli Lahi, ker jih je Bog ustvaril! A bridko je, da domačini silijo v tujino, v Ameriko, za tako težavni in
v
nevarni kos kruha. Ziveje in umneje bi morali ljubiti domovino, da bi ne delali za druge in stradali sami.
Kakor gmotno, tako smo tucli duševno le preveč v oblasti tujstva. O tem bi se dalo mnogo pisati. Ne rečem, da moramo duševno tuje blago povsocli izpodrivati, mnogokrat nam je lahko v korist. Toda pazljivi moramo biti, da ne zaduši tuja rastlina domačega cveta. Tuje duševno blago moramo rabiti tako, dejal bi, kakor rabimo palice za vinsko trto ali za fižol : bodi nam v podporo, nikakor pa naj se ne košati in vlada!
Ljubezen clo domovine nas mora siliti, da ji pridobimo spoštovanje tucli med tujci. Zato jo pa moramo sami poznati in spoštovati. Kar je domačega in res dobrega ali veljavnega, tisto spravimo na dan, popišimo, naslikajmo, da vidimo sami, pa cla vidi tucli svet. Dasi smo majhen narod, vendar imamo od Boga obilo darov, katere je treba le umno porabiti. Slovenec je v obče zdrav in krepak po telesu, kar se mu vidi na čednem licu in vitki rasti. A tudi dežela njegova je lepa, večinoma rodovitna. Gore in planjave, reke in morje, vinske gorice in žitna polja — vse
imamo. Koliko razlik je tudi po slovenskih deželah v značaju in govorici ljuclij! Od Murskega polja pa do Jadranskih bregov — koliko raznih šeg, navad, govoric! To je za nas jako ugodno, to nam je namestu večjega števila. Saj ne odločuje samo velikost narodova. Ali je tiček kraljiček manj vreden, kakor
v
veliki jastreb ali debeloglava sova? Ce smo tudi majhen narod, pa imamo vendar naroden značaj, narodne posebnosti in prednosti, narodno inclividuval-nost, in to je odločilno. Treba je, da se tega zavedamo, da spoznavamo sami sebe, da razvijamo in izpopolnjujemo, kar imamo, da napredujemo po svojo na katoliški podlagi, vedno pa branimo vso svojo last proti nasprotnikom: ako tako delamo, tedaj zvršujemo svojo narodno dolžnost, tedaj ljubimo svoj rod umno.
Torej na dan, kar je v naši domovini lepega in zanimivega! Iščimo, nabirajmo, spravljajmo! A učimo se tudi ceniti! Ni zato slabo, ker je naše, ampak prav zato je dragoceno.
Namenili smo se, da bodemo opisovali in proslavljali slovensko domovino v posebnem oddelku našega lista, da tem bolje izrazimo njegovo načelo, delati za cl o m. Ozirali se bodemo na vso domovino slovensko, bodisi v katerikoli deželi, cla izrazimo s tem njeno skupnost in jedinost. To je tem lože, ker smo malone vsi Slovenci v jedni državi, in se torej tem lože izraža medsebojna vez in naša skupnost pod žezlom našega presvetlega cesarja. Prav zato lahko preziramo, da smo Kranjci, Štajerci, Primorci in Korošci, ker se zavedamo, da smo Slovenci in se veselimo, da smo Avstrijci.
Obrnimo se najprej na prijazno ze-
•• V	. *	jI j. .« '	. < ;	. " .
leno Štajersko!
1 ' ŠC ■
Uredništvo.
Konjice.
Miserere Feistriz,
Ora pro nobis Gonobiz,
Cilli heißt aber a nix.
Stara pesem.
Konjice, nemški nekdaj »Ganowitz«, sedaj »Gonobitz« imenovane, so zal trg ob bregovih blagonosne Dravinje v južnem vznožju košatega Pohorja. Deželni zbor štajerski je sklenil, da že letos zgradi prvo železnico z ozkim tirom od Poljčan (ob južni železnici) do Konjic. Morebiti se pa še premisli ter izvoli navadni široki tir in napravi železnico vsaj do Vitanja, če ne še naprej proti Koroškemu. Tako bi se nekoliko zacelila globoka rana, katero so vsekali Konjicam oni kratkovidni sebičneži, ki so nekdaj z velikimi žrtvami odrinili južno železnico daleč proč od Slovenske Bistrice in od Konjic, jedinih poštnih postaj med Mariborom in Celjem. Saj so Konjice1 in Slovenska Bistrica skoro v premi (ravnil črti med Celjem in Mariborom; železnična proga mimo obeh trgov bi bila krajša, kakor je sedanja. Res, da se Konjice lepo razvijajo, a koliko bolj bi cvetle, da bi jih bila južna železnica že pred 46 leti objela in pritisnila na svojo stran, kakor Maribor in Celje! Naša slika (na str. 249.) kaže nam glavni trg konjiški, in sicer od severa proti jugu. Tako ga vidiš, ako se pripelješ iz Slovenske Bistrice in jo zayiješ na desno po senci mimo »Jelena« proti Celju. Po glavnem trgu prideš na »cerkveni trg«, na katerem stoji nadžupnijska cerkev sv. Jurija. V njej je prejel poleg drugih odličnih rodoljubov premil. gosp. dr. Mihael Napotnik, knez in škof lavan-tinski (dne 20. septembra 1850) sv. krst.
v
Ze po vitkem zvoniku, ki gleda visoko črez vse hiše, sklepaš, da je ta hiša božja tudi znotraj lepa. Nepozabni nad-
župnik Jože Rozman, in hkrati njega darežljivi župljani so storili neizmerno veliko za umetelno prenovljenje te starodavne gotiške cerkve. Za cerkvijo stoji šestrazredna ljudska šola, vštric nje pa jednonadstropna kapelanija z vrtom. Nekoliko više na južno stran se vzdi-guje nadžupnijski dvor, ki že od 17. febr. t. 1. žaluje po svojem poslednjem gospodarju, po Rozmanovem in Ulagovem nastopniku, po rajnem g. nadžupniku in dekanu Francu Mikušu.
Ako jo ubereš s cerkvenega trga naravnost proti Konjiški Gori, ki ti na podobi kaže svoj vrh, prideš do gostoljubnega gradu svetlega kneza Hugona Verijanda Windisch-Grätz-a. Na podobi se pa ne vidi grad in tudi ne uradniško poslopje. Nekdaj je bil ta grad last »belih menihov« kartuzijanov, ki so imeli onkraj Gore svojo najstarejšo naselbino v našem cesarstvu, staroslavni »Zajcklošter«. Od nadžupnijskega dvora
v
proti vshodu gre okrajna cesta v Ziče,; kjer se združi s svojo sestro, ki pride skozi Tepanje iz Oplotnice in Čadrama. Obe cesti skupaj vežeta gornjo dravinjsko dolino s Poljčanami, Slatino in po najkrajši poti koroško s hrvaško zemljo. Ako ogleduješ* stavbe na levi strani slike, zapaziš cerkvi nasproti visoko hišo, kije bila lastnina rajnega dra. Dragotina Prusa, zdravnika, rojaka in iskrenega narodnjaka konjiškega. Sedaj je last njegove tete, gospe Jozefme Prusove, vdove po ravnotako prerano zvenelem odvetniku dru. Anionu Prusu. Ta je imel svoj dom v stranski ulici zadaj za Dragotinovo hišo. V onem dolgem	»
poslopju s štirimi zidanimi okni na strehi so spravljene pisarne c. kr. okrajnega sodišča in c. kr. davkarije; okrajni zastop konjiški shaja se pa v poleg stoječi občinski hiši, nad katero se le-skeče trški grb s konjičkom belcem v
sredini. V občinski hiši ima tudi »okrajna hranilnica« konjiška svoje blagajnice, med tem, ko nadepolna »Posojilnica« posluje mestni hiši nasproti, v hiši okoličanskega župana. Kar posebno diči Konjice, to je lepo obzidani in z akacijami obsajeni potok, ki izvira tik konjiškega gradu ter preskrbljuje ves trg z najboljšo pitno vodo. V najnovejšem času so obnovili Konjičani vitko soho brezmadežne Device Marije na cerkvenem trgu in nad trškim potokom umetelno sestavljeno znamenje sv. Florijana, katerega Konjičani od nekdaj goreče častijo. Poprejšnja leta so dajali Konji-čanom njihovi obširni vinogradi lepih dohodkov, sedaj dobivajo svoj živež večinoma z jako rodovitega polja in pa od vsestranske kupčije, ki se utegne še bolj oživiti, če bode nova železnica zvezala Konjice s svetovnimi cestami. Prijateljem domače zgodovine naj še naposled povem, da je stal Tattenbachov sloviti grad na zapadni strani trga, visoko nad podružnico sv. Ane, kjer je skupno grobišče, in kamor nosijo Konjičani svoje drage rajnke k poslednjemu počitku.
J. Voh.
v
Železniki.
Lepi, potapljajoči se ladij i, kateri prete sovražni valovi morja, zdi se mi podoben trg Železniki na Gorenjskem. Oddaljen je od Škofje Loke kake tri ure hoda. Razteza se po ozki dolini v vznožju mogočnega hriba Pečane ali Rakitovca skoro četrt ure na dolgost ob reki So vri. V njem prebiva bistroumno, delavno in bogaboječe, toda zadnji čas zaradi neugodne mu osode večinoma ubožno ljudstvo, ki se peča z železarstvom. Čisti, ostri zrak, bistre vode in bližnji svetlozeleni bukovi gozdi privabijo poletu včasih kakega odličnega tujca v tihi gorski kraj. Pozimi
je pa todi bolj žalostno, ker mnogo hiš tri mesece ne vidi solnca.
v
Dele se Železniki v tri dele: Rä-covnik, Trnje in Gorenji Konec. Ves trg šteje 135 hiš, ki so večinoma zidane, bogatejše so pokrite s ploščicami. Prebivalcev so našteli nedavno le dober tisočak. Najlepši je srednji del: todi je baje rastlo v starih časih samo trnje, a dandanes ga krasita dve cerkvi, namreč župna cerkev sv. Antona puščavnika, katero nam kaže natančna slika v tem listu, in podružnica svetega Frančiška Ksav. na Logu zraven Trnja. Räcovnik in Gorenji Konec je pa vredno ogledati si zaradi velikih fužin in plavžev.
v
Ze v starodavnih časih so ljudje to-
v
pili rudo blizu Železnikov, kar pričajo
v
kupi stare žlindre na Stalici. O železniških fužinah nam pa prvo poročilo govori še-le iz 1. 1348. Pri njih so se naselili Frijulci: Jacomo, Zhab, Muron in Monfiodin, ki so prišli, kakor trdi ljudska pripovedka, iz Palmenove in tu sezidali prvo hišo, Palmado, kakor se še sedaj imenuje. Slučajno nam prav to hišo prvo predstavlja slika: stoji ob vodovodu. Kup hlodov kaže, da je zraven nje tudi žaga. Motil bi se pa, kdor gleda na sliko, če bi menil, da cerkev leži više, kakor ta hiša. Obe sta na ravnem v dolini. Vidi se zaradi tega cerkev, kakor da bi stala na višavi, ker je bila napravljena fotografija, po kateri je posneta slika, z višega kraja, najbrže z brega nad Palmado.
Pred letom 1348. zastonj iščemo v
v
zgodovini sledu o Železnikih. Urbarij loškega gospostva frizinških škofov, pod katere je spadala v najstarejših časih vsa okolica, molči 1. 1318. o njih še popolnoma. Kmalu potem so se pa Železniki zaradi rudnikov in plavžev naglo dvignili in razširili. Škofje so obsipali Železnikarje s pravicami in
sloboščinami. Tudi ko so v 16. veku
v
Železniki dobili cesarja za svojega gospodarja, ni se jim godilo slabo. Zasloveli so daleč po svetu po železu in žebljih. Govore naj številke. Delalo se je v dveh fužinah, dveh plavžih, petih fužinicah in kovalo po mnogih vigencih pri IlOješah. Gro-deljna napravili so po tri, in železa po štiri tisoče centov na leto. Barigljic žebljev se je izvozilo vsako leto okrog štirih tisoč komadov, in zanje priromalo denarja do blizu sto tisoč goldinarjev. To so bili za Železnike zlati časi, od katerih prebivalcem ni ostalo drugega, kakor nekoliko vro-jenega ponosa in mnogo spominov na srečne dni. Ko so postavili na Laškem visoko carino in posebno, odkar so se začeli izdelovati žični »Štifti«, pojenjala je kupčija s kovanimi žeblji, in propadati je jel kranjski železarski obrt. Še celo nekdaj tako živa žeb-ljarska trgovina na Turško, in v Srbijo je opešala. Zadeli so ti denarstveni udarci
v
Železnike tako bridko, da so od 1. 180Q. do danes izgubili tisoč prebivalcev, to je polovico. Domačini hite za kruhom iz doline. Nekaj si jih je že dobro opomoglo drugodi, ker so se bili doma
pri trdem kladivu navadili pridnosti. V Trstu, Reki in Ljubljani se je udomačilo in obogatelo že lepo število veljakov, ki so bili krščeni pri krstnem kamenu sv. Antona na Trnju.
Omenimo naj še, da so radi dajali Zeleznikarji, dokler jim je šlo bolje,
Železniki.®(Po fotografiji.)
svoje sinove v šolo. Nekateri so dospeli do odlične stopinje, n. pr.: nj. vzvišenost Anton Pfleger vitez pi. Wertenau je bil c. kr. državni konferenčni svetnik na Dunaju, dalje je znana cela vrsta dvornih in sodnih odvetnikov, kakor: Gašpar Levičnik vitez pl. Glomberg,
dr. Semen, dr. Homan, dr. Eberl, dr. Cro-bath in dr. Globoenik. Rodovini Glo-bočnikov in Levičnikov štejeta še danes svoje zelo častne zastopnike med višjimi stanovi.
v
Jedini kraj, kjer nahajajo Zeleznikarji tolažbe v sedanjih hudih časih, sta njihovi lepi cerkvi. Podružnica sv. Frančiška na Logu je bila sezidana 1. 1730. Okrog nje leži pokopališče. Se lepša, v resnici veličastna je pa farna cerkev sv. Antona, ki je bila po načrtu stav-barskega mojstra Faleschinija dodelana 1. 1874. ter posvečena od škofa Vidmarja
v
na ,žegnansko nedeljo' istega leta. Cast, g. župnik Jakob Mrak si je zaslužil s to zgradbo venec slave. Caral je skoro, da je nabral zanjo v nemilih časih nad sedemdeset tisoč goldinarjev. Seveda so ga podpirali domači in tuji dobrotniki. Krasni, vitki zvonik, dvigajoč se nad lepim pročeljem, nosi troje ubranih zvonov. Skoda, da na naši podobi še niso napravljene vse olepšave pročelja, ki so se dovršile v poslednjih letih. V dolbinah nad trojnim vhodom stoje kameniti kipi, ki predstavljajo Zveli-čarja sveta in ss. brata Cirila in Metoda. Umetelno jih je izklesal kipar Zajec. Vstop v ladij o človeka nenavadno pre-sune zaradi mogočne cerkvene višave, ki meri 8 sežnjev; zaradi tega je ta hiša božja izredno veličastna. Cerkev je 18 sežnjev dolga in 10 široka. Lepe klopi, novi stranski oltarji, okrašene orgije in mnogi kori ob straneh ji dajejo nekako gosposko lice. Na Kranjskem ni dobiti na kmetih lepše cerkve — tako sodbo izrekajo njeni obiskovalci. Nad vse jo krasi tabernakelj iz belega kararskega marmorja z vrati, pozlačenimi v ognju. Izdelal ga je po vseh predpisih umetelnosti znani mojster Vurnik iz Radovljice. Nad njim
visi med kipoma sv. Petra in Pavla velika in izvrstna slika sv. Antona pu-ščavnika. Z vršila jo je Wolfova spretna roka. Svetišča stene in svod pa je lani poslikal s podobami na presno akade-mični slikar Grilec. Pač bodo hodili vedno z veseljem v to cerkev ob nedeljah in praznikih, kakor doslej, domačini in kmetje tudi iz sosednih vasij.
Na levo pred cerkvenim pragom zakriva šolsko poslopje tretji vhod v lopo ; malo pred njim stoji župni dvorec. Nad šolo, tik cerkve, čepi kapelanija na griču, ki se imenuje »Kok« (znabiti bolj prav Kovk ali Kolk). Sezidal jo je sedanji mengeški župnik J. Zoreč.
Precej nad kapelanijo se vidi vas
v
Skovine, katera se je pred šeststo leti imenovala Sovrske Njive. Spada pa že v selško župnijo.
v
V Železnikih so ustanovili župnijo še le 12. februvarja 1. 1622. Po mnogem trudu in brezštevilnih potih je dobil zanjo dovoljenje fužinar Jurij Plaveč od patrijarha v Vidmu. Pravijo, cla je moral po Sovri jahaje prinesti domov ustanovno pismo, da ga niso zasledili in ubili sovražni Selčani, ki bi bili radi
v
obdržali Železnike v svoji župniji.
Upajmo, da se v kratkem zopet za-
v
sveti nekdaj slovečim Železnikom dan sreče in procvita, in da jih ne bode popolnoma uničilo pogoltno tekmovanje neugodnih razmer v naših clneh. Morda bode kdaj znal in hotel kak bogat rojak (ali pa država) porabiti izvrstne vodne
v
sile in pridne roke Zeleznikarjev, in sezidati na tem kraju druge tovarne. O, da bi dobili dobri ljudje zopet potrebnega zaslužka, da bi se jim zve-drilo tužno lice! Samo tega nas varuj Bog, da bi te moje želje ne uslišala židovska lakomnost! Bogati rojaki, ne
v
zabite Železnikov !	A. Koblar.
„DOM IN SVET" 1892, štev. 6.

18
Na jutrovem.
(.Potopisne in narodopisne črtice. Spisal dr. Fr. L.)
(Dalje.)
leksandrija je dandanes mesto večinoma mladega lica. Hiše, naprave, zavodi, svetišča — so narejena po novi šegi. Ostankov iz preteklosti je jako malo. In vendar je doživelo to mesto nekdaj zlato clöbo, kakor malo drugih mest, in zapisano je v listih svetovne zgodovine z debelimi, pomenljivimi črkami. Nikakor ne nameravam pisati njega zgodovine, pač pa bodo zanimale čitatelje nekatere značilne črtice iz dogodeb, ki so se vršile v tem mestu.
Ime našega mesta vzbuja nam spomin njegovega ustanovnika. Aleksander Veliki, kralj macedonski, je prišel v Egipet, pridobil mahoma deželo in ukazal, naj se sezida mesto poleg egiptovskega kraja Rakotisa 1. 332. pr. Kr. Zidal je je Deinokrates umno, spretno in veličastno. Prvotno mesto je bilo nekoliko bolj proti jugu, nego je sedanje, zakaj polagoma so zasipali morje ob bregu, in tako se je pomikalo mesto proti severu, kakor se je umikalo morje. Ko je umrl Aleksander Veliki 1. 332., dobil je oblast v Egiptu njegov poveljnik Ptolemej, sin Lagov. Ta je izbral Aleksandrijo za glavno mesto svojega kraljestva. Odslej so egiptovski kralji, Pto-lemejci ali Lagidi, povzdigovali in poveličevali svoje prestolno mesto, da je bila Aleksandrija res kraljica morska, kakor v poznejšem času Benetke. Gradili so krasne palače, templje, stavbe ob pristanišču; napravili so v mestnem delu Bruchion-u velikansko knjižnico, ki je obsegala 700.000 zvezkov. Ulice po mestu so bile ravne, kar priča iz-
kopavanje, velik je bil trg (emporionj, nekak čudež pa je bil svetilnik na otoku Faros, ki je bil neki — kakor pravijo — visok 180 m. Potemtakem bi ga izmed stolpov presegal samo Eiffelov stolp v Parizu. Tedaj so se Aleksan-drijci zabavali po raznih veseliščih, hkrati pa se pečali z vedami, zlasti z modro-slovjem, računstvom, zemljemerstvom in zvezdoznanstvom. Redkokdaj je bila kaka vlada tako udana in prijazna znan-stvu in učenjakom, kakor so bili Ptole-mejci v Aleksandriji. Poleg knjižnice je bil »muzej«; to je bila velikanska naprava za učenjake. Tukaj so imeli skupne obede, tukaj so bivali v posebnih oddelkih, tukaj so predavali o vedah vpričo mladeži; celö kralji sami so jih hodili poslušat. Za druge reči jim ni bilo treba skrbeti, kakor za znanstvo. Tako je bil muzej nekak raj za učenjake in pisatelje.
Zato je pa veda v Aleksandriji zares napredovala in cvetla. Kdo ni že slišal o računarju ali matematiku Evklidu, ki je živel o. 1. 300 pr. Kr. ? Prav tako je tudi imeniten Apolonij iz Perge. Znani Arhimed, ki je znal tako dobro ceniti prirodne sile in dognal marsikatero resnico, učil se je v Aleksandriji. Er a to sten je bil imeniten zemljc-merec in računil, koliko meri obseg zemlje; naredil je zemljepisno karto cele zemlje, kakoršno si je mislil sam, skoro na tak način, kakor jih izdelujemo dandanes. Ari star h je bil raču-nar in zvezdoslovec; hotel je izračunati, kako daleč je solnce od zemlje. Nad vse sloveč zvezdoznanec pa je bil Hip ar h (Hipparchos); on je naredil natančen popis zvezda, preračunil je pravo dolgost
leta in spoznal veliko izprememb, ki se gode vedno na nebu. — Zraven znanstva je cvetla tudi umetnost, če tudi ni bila tako krepka in živa, kakor nekdaj pri Atencih.
Potemtakem ni čudno, da so imeli v Aleksandriji tudi grško prestavo svetega pisma stare zaveze. Posebno kraljevo poslanstvo je šlo v Jeruzalem, da bi dobilo od velikega duhovnika pravo sveto pismo. Veliki duhovnik Eleazar je poslal 72 Judov v Aleksandrijo, ki so tukaj preložili celo sveto pismo na grški jezik. Marsikaj pripovedujejo, kako čudovito je bil dovršen ta prevod; iz-vestno je pa to, da so ga jako cenili, skoro tako, kakor pravo sveto pismo v hebrejskem jeziku.
Mnogo drugega bi se dalo še povedati o tej zlati dobi aleksandrijskega mesta. Toda prišli so tudi žalostni dnevi, ki so je pahnili v nesrečo.
Res so skrbeli Ptolemejci za Aleksandrijo, a mnogi so "bili tudi malovredni vladarji, in zlasti v poznejših časih so bile na dvoru velike homatije, in vladala je popolna razbrzdanost. Rimljani, ki so bili takrat jako mogočni, posegli so takoj v zmešnjave in postavili kralja Ptolemeja XII. pod rimsko varstvo 1. 52. pr. Kr. Izmed tedanjih imenitnih oseb je skoro najbolj znana egiptovska kraljica Kleopatra, rojena 1. 69. pr. Kr. Ta ženska je bila pravi vzor zapeljivosti, ženske poželjivosti in hkrati zunanje lepote. 17 let stara se je omožila s svojim bratom Ptolemejem Dijonizijem in potem ž njim, ali bolje nad njim vladala. L. 48. pr. Kr. v jeseni jo prišel v Aleksandrijo največji rimski vojskovoj , Julij Cezar. On, ki je zmagal brez števila sovražnikov na zapadu in vshodu, bil je premagan od Kleopatre in zašel kakor pijan v njene mreže. Slavni vojskovoj je bil čisto v njeni
oblasti in se klanjal njeni lepoti. Ko je padel Kleopatrin prvi mož in brat v boju, postavil jo je Cezar za neodvisno kraljico egiptovsko, dal ji njenega mlajšega brata za moža in sovladarja, a sam živel ž njo nikakor ne častno in pošteno. Tudi v Rim je vleklo prevzetno kraljico, toda tukaj ni bilo zanjo pravega življenja, zlasti ne, ko so Cezarja umorili. Svojega drugega moža je bila kmalu sita in ga umorila s strupom. A še bolje si je znala postreči.
Po raznih bojih so si razdelili med-se tedanji rimski svet trije možje: Okta-vijan, Antonij in Lepid. Antonij je dobil vshodne dežele. Bil je ta mož sicer nadarjen vojskovoj, toda lahko-mišljen. Ko si je utrdil svojo vlado, hotel je uživati in stiskal brez mere svoje podložnike, da je dobil od njih denarja za zapravljanje. Ivo je bil v Aziji, klical je Kleopatro na odgovor, zakaj ni poprej dovolj podpirala v vojski treh oblastnežev (triumvirov). Kleopatri je bila ta prilika ugodna; šla je v boj z mogočnim vladarjem vshoda in ga hotela premagati. Kako? V prekrasni ladiji, katera se je lesketala od zlata in srebra, peljala se je proti njemu v mesto Tarz; bila je oblečena kot boginja Venera, slonela je pod čarobnim zagrinjalom, okrog nje so igrali ljubeznivi mali bogovi in mične vile; tako je bila divno lepa, da je vse hitelo gledat to prikazen. Kmalu je bil Antonij popolnoma ujet: pozabil je samega sebe, zanemaril vse opravke, popustil delo in hitel za zapeljivo kraljico v Aleksandrijo. Tu se je pa začelo življenje, za moža sramotno in poniževalno, o ka-koršnem le redkokrat poroča zgodovina.
v
Citatelji bi utegnili misliti, da si izmišljujemo, ko bi jim pripovedovali vse, kar nam poročata dva zgodovinarja o življenju na Kleopatrinem dvoru, o
sladki sužnosti mogočnega Rimljana, o potrati, s katero sta uničevala dohodke vzdihajočili poclložnikov, in o razkošnosti, v kateri sta se topila v raznih veselicah in zabavah. Ošabni ženski je bilo jako všeč, da je gospodovala nad Antonijem; v resnici udana mu ni bila nikdar, kakor sploh tak značaj tudi ne more biti udan nikomur. Antonij je imel v Rimu odlično ženo, krepko Fulvijo, in ko je ta nagloma umrla, poročil se je z blago Oktavijo, sestro Oktavijanovo. Kajpada se ni zanjo brigal. — Kako je zapravljala Kleopatra, kaže n. pr. to, da je raztopila dragocen biser in napila s tako pijačo, češ, kako drago zna gostiti svoje goste.
Ko je Antonij tratil čas v Aleksan-driji, zbirali so se nad njim pogubni oblaki, saj večna pravičnost nikomur ne prizanese. Oktavijan napove Kleopatri, seveda s tem tudi Antonij u, vojsko. Antonij je zbral veliko vojno, Kleopatra pa je dala mnogo denarja in 200 ladij. Pri Akcij u (Actiunij sta se zgrabila nasprotnika leta 31. pr. Kr. Kleopatra je hotela, da se boj vrši na morju. Dolgo so se bojevali, Kleopatra sama je bila blizu boja. A kar hipoma zbeži s svojo ladijo iz boja proti domu, ker je imela menda občutljive živce, in Antonij — za njo. Kaj takega menda še ni doživel svet. Vojskovoj, ki mora biti na čelu vojske, kateremu je najlepše umreti, ako ne more zmagati, beži iz boja, beži — za žensko. Oženjeni vojaki gledajo brez strahu smrti v obraz, a naš meh-kužnež hiti za svojo strastjo in pusti, da krvave njegovi vojaki. Proti Aleksan-driji je plula ladija kraljičina, valovi so šumeli, kakor šume še dandanes, pač tudi v nevolji nad grozno sramoto. Antonij dohiti Kleopatro, sede na zadnji del njene ladije, zakrije svoj obraz z rokami: ni besede ni joka ni iz njegovih
prsij, le strast pluje v njih. Njegovi vojaki pa se bijejo in umirajo zanj. Ko je bila bitka na morju odločena in za Antonija izgubljena, stala je njegova druga vojna na suhem in pričakovala povelja od Antonija za boj, pričakovala, da se povrne njen vojskovoj. Sedem dnij so čakale legije, vedno pripravljene, da se udarijo: a Antonij je moral biti v Aleksandriji pri važnejših ženskih opravkih. Naposled se je udala zapuščena vojna zmagovitemu Oktavijanu.
Prav tukaj v Aleksandriji, kjer je leta preživel v sramoti, doletela ga je zaslužena kazen. Blizu mesta se je ustavil sovražniku, ki je šel za njim; a bil je premagan, vojaki so ga zapustili in se udali njegovemu nasprotniku. Vse je bilo zapravljeno: čast, imetje, veselje do življenja. Spoznal je, da ravna Kleopatra ž njim izdajalsko, in sedaj se ga je lotilo kesanje. A bilo je prepozno, pogum je bil potlačen že davno od ženske noge. Kleopatra se ga je hotela iznebiti z lepa in mu dala sporočiti, da je usmrtila samo sebe. Ko je to zvedel, ni maral zaostati za njo, marveč pokazati je hotel jednako srčnost: meč si je pahnil v telo. A ni bil hitro mrtev. V hudih bolečinah je zvedel, da se kraljica ni usmrtila, ampak še živi. Takoj se je dal prenesti k njej in potegniti na vrveh v njeno utrjeno bivališče. Tukaj je umrl vpričo nje, ki je bila kriva vse njegove nesreče.
Kleopatra, ki je bila premagala že dva rimska vojskovoja, upala je, da bode še tretjega, Oktavijana. Potrudila se je z vsemi zvijačami in porabila vso svojo zapeljivost, da bi ga ujela, toda Oktavijan je bil vedno hladen in se ni menil za njene nakane. Tu ji celo pove neki rimski častnik, da jo hoče Oktavijan prepeljati v Rim, kjer bi morala iti med premaganimi in ujetimi
sovražniki med slavnostnim obhodom. To ji je podrlo poslednje upanje, sklenila je usmrtiti samo sebe. Ivot kraljica oblečena je pritisnila na prsa strupeno kačo, ki jo je umorila s smrtnim strupom 1. 30. pr. Kr. Tak je bil konec poslednje egiptovske kraljice, ki je bila nenavadna oseba po svojih prirodnih darovih, a tudi sijajen vzgled ženske ničemernosti in zapeljivosti. Prav zato sem se pomudil dalje pri njej, ker nam žalostna njena in Antonijeva zgodovina priča, kako nesrečnega store človeka strasti ali prirodni nagoni, če jih ne kroti in uravnava pamet. In vendar se proglaša neprenehoma načelo, naj se da človeški naravi prostega duška, naj dela, naj hlepi in teži slobodno po svojem veselju. Še dandanes kažejo ono mesto, kjer je bila Kleopatra poslednji čas; celo grob njen so iskali, o katerem pa ni nikakega sledu.
V	teh bojih je tudi mesto veliko trpelo. Ivo je bil Cezar v Aleksandriji, in so se mu upirali meščanje, zgorela je velika knjižnica v muzeju. Zato je dal Antonij dragoceno knjižnico iz mesta Pergama prenesti v Aleksandrijo.
Po Antonijevi smrti je bil Egipet v rimski oblasti; rimski cesarji so skrbeli za veliko mesto Aleksandrijo, pa mnogokrat so meščane tudi kaznovali, kadar so se jim zamerili. Cesar Hadrijan (117—138 po Kr.) imenuje v nekem pismu Aleksandrijce lahkomiselno in vetrnjaško ljudstvo, ki je malopridno, zabavljivo in uporno.
V	tej dobi, in sicer že v prvem stoletju po Gospodovem rojstvu, je prišlo krščanstvo v Aleksandrijo, kjer se je kmalu utrdilo in celo zacvetlo. Znano je, da je sv. Marka, učenec sv. Petra, učil v Aleksandriji, ustanovil aleksan-drijsko cerkev s škofovskim sedežem in tako postavil podlago za pozneje tako
imenitni patrijarhat aleksandrijski. Kakor je bila nekdaj Aleksandrija slavna kot egiptovsko glavno mesto, tako se je sedaj odlikovala po svojih škofih, krščanskih učenjakih in mučencih. V Aleksandriji se je razvila sloveča krščanska šola, v kateri so učili glasoviti učitelji modroslovje, zlasti pa sveto pismo. Tu bi bila prilika, da bi govoril o znamenitih in zanimivih možeh, kakor o Origenu, ki je bil nepresegljiv vzor pridnosti in vnetosti za sveto vedo, o slepem Didimu, ki je pa imel bistro duševno oko, celo o učeni ženi ali devici bi lahko govoril, o svetnici Katarini, ki se je poskušala z najboljšim uspehom s lilozofi: pa skoro bi se utegnilo zdeti odveč čitateljem, zato treba prezreti tudi ošabnega Arija, ki je iz Aleksan-drije raztrosil med tedanji svet pogubno krivo vero. V obče rečemo le to, da je Aleksandrija po vnanje propadala, kakor je hiral ves tedanji svet, da so jo nekateri cesarji, zlasti Dijoklecijan, hudo stiskali, in da je zaradi tega naposled zatemnela njena veljava. Cesar Dijoklecijan n. pr. jo je oblegal, kakor pravijo, osem mesecev, premagal in potem ukazal moriti meščane tako dolgo, dokler bi njih kri cesarjevemu konju ne segla do kolena. Po sreči se je njegov konj izpodtaknil, padel in pomočil koleno v krvi. Zato je neki ukazal ustaviti grozno morijo. Dasi je to samo pripovedka, vendar nam kaže, da ravnanje cesarjevo ni bilo milostno.
Odkar je bilo razdeljeno rimsko cesarstvo v dve polovici (od 1. 395. naprej), pripadal je Egipet grškemu ali vshod-nemu cesarstvu. Grški cesarji so storili kaj malo za Aleksandrijo; 1. 619. jo je vzel perzijski siloviti kralj Kozroa, 1. 641. pa so se je polastili Arabci, katere je vodil Amru, vojskovoj Omarjev, in s tem se je začela za mesto najžalost-
nojša doba. Izgubilo je vse, kar je imelo znamenitega : knjižnico, omiko, večinoma krščansko vero in življenje, in islam — Mohamedova vera — je odslej gospodaril; na mestu križa se je zasvetil na svetiščih polmesec. Na jugu pa se je kmalu potem dvignilo drugo mesto, Käjira, ki je bilo odslej egiptovsko glavno mesto, in Aleksandrija je do cela propadla. Ko se je v novem času, v 15. veku, odprla kupčiji druga pot okrog Afrike, in ko so Turki dobili Egipet v last, ponehala je vožnja mimo Aleksan-drije.
Se-le v sedanjem veku se je vzbudilo Aleksandrovo mesto iz tisočletnega spanja. Umni in srčni turški namestnik v Egiptu, Mehe me t Ali, je hotel otresti turški jarem in postati samostojen vladar egiptovski. Zalo se je potrudil, da je povzdignil svojo deželo, zlasti je skrbel za Aleksandrijo. In napravil je oni ,Mah-mudije-Kanal', o katerem smo že govorili, ki je bil glavni vir za razvoj mesta. Razvila se je kupčija, prišli so bogati kupci, zidali hiše, turška sila — jednaka mori — je odlegla, in ko so 1. 1869. odprli sueški prekop, utrdil se je obstanek Aleksandrije, kupčija se je razvila, in zato se ji obeta srečna bodočnost.
Se v novejšem času je imela Aleksandrija dva stara spomenika, izmed katerih je bil posebno jeden sloveč, imenovan igla Kleopatrina. Bila je pa ta »igla« 21 in pol metra visok obelisk ki je stal na nekem dvorišču blizu morja. Zraven njega je bil na tleh drug obelisk, toda precej manjši od prvega. Oba sta bila stara: neki mestni poveljnik ja je bil dal 1. 19. pr. Kr. pripeljati tu sem. Toda manjšega so odpeljali leta 1877.
') Obelisk se imenuje štirivoglat, proti vrhu zaostren steber.
Angleži v London, večjega pa celo Američani v New-York 1. 1880.
A kaj bi govorili o tem, česar ni več v Aleksandriji, ozrimo se rajši zopet v sedanje lice nekdaj tako slavnega mesta! Na severno-vshodni strani je kolodvor železnice, ki gre proti Ramli in Rosetti. Potovaleč ne zamudi rad prilike, da si ne bi ogledal vsaj bližnje Ramle, kamor se prav lahko in po ceni vozi. Ob delavnikih gre vsako uro vlak v Ramlo, ob nedeljah pa vsake pol ure.
,Ramlehl se pravi po naše peščeni kraj. Res je svet ob morskem bregu od mesta proti jutru peščen, toda pridnost človeška si je znala pomagati in napravila todi lepe palače za poletno bivanje, prijazne vrtove in zelene zasade. Z železničnega voza vidi potnik zlasti kraljevski grad, kije pa neki zanemarjen, vidi stare podrtine, potem pa razne palače, med njimi veličastne palme. Svet ima vse drugačen značaj, kakor smo ga vajeni v Evropi, zato se nam tako čudno in novo, vendar pa lepo zdi to, kar vidimo. V mali družbi sem bil v zavodu »Sijonskih sester«, to je nekega francoskega reda, ki ima tukaj šolo in zavod za bogate deklice. Kako lično, čedno in lepo je bilo vse, kar smo videli! Vidi se zavodu, da ni namenjen revnim otrokom. Francoski jezik, francoski živelj ima tukaj največ veljave: to se je lahko videlo na prvi pogled, dasi smo govorili z dvema Nemkama. Sklepal pa sem tucli iz zavoda, da mora biti katoličanstvo po imenitnejših družinah še dokaj trdno, ker sicer bi se ne mogla ohraniti taka naprava. Posebno mi je ugajal vrt. Seveda je treba mnogo delati, zlasti neprenehoma namakati tla, toda rast je res divna. Kdor bi imel tukaj obilno vode, on si ustvari lahko raj iz osušenih tal. (Dalje.)
Trebnica, rojstveni kraj Radeckega.
Grof R a d e c k i,
oče naših vojakov.
(,Sestavil dr. Fr. L.)
unak, katerega spomin žele slaviti te vrstice, ni bil Slo-
v
venec, ampak Ceh; pač pa je njegovo ime nam Slovencem, zlasti Kranjcem, tako znano, kakor malokatero drugo. Ko sem bil mal deček in nisem umeval niti kaj je vojska, niti kaj je vojskovoj, slišal sem Radeckega ime tolikokrat, da mi je bilo čisto vsakdanje. In tako je ne samo v jednem kraju, ampak po vsem Slovenskem: Radecki je nam Slovencem prav narodni j lina k. O njem peva naša narodna pesem, kakor o Lavdonu, o njem se pomenkuje stari vojak, učitelj pripoveduje deci v šoli, pridigar ga stavi na prižnici za vzgled zvestega katoličana, in stara mamica se spominja z veseljem njega, ki je bil v vojski očetovski varih njenemu sinu, saj je bil grof Radecki res oče našim vojakom.
Ne samo za nas Slovence je znamenit Radecki, marveč za vso Avstrijo: saj jo je branil, saj ji je pridobival slavo, saj je bil njen do smrti zvesti sin. Saj so o njem veljale besede, kakor o nadvojvodi Karolu: »V tvojem taboru je Avstrija«.
Zato ni čudno, da se ga je domovina vedno hvaležno spominjala. Češka mu je postavila v svoji prestolnici velik bronast spomenik — kot svojemu najboljšemu' sinu. Ljubljana ga je vštela med častne občane in mu postavila leta 1860. v »Zvezdi« prav lep doprsni kip na ličen podstav, pocl Tivolijem pa je njegov celotni kip, ki posebno zaljša to priljubljeno sprehajališče. In sedaj ima tudi Dunaj spomenik Radeckega: odkrili so ga jako slovesno 24. aprila t. 1. Ta spomenik je postavljen junaku nekako v imenu cele države, zakaj stoji pred poslopjem c. in kr. državnega vojnega ministerstva na Dunaju.
Z veseljem se tudi mi spominjamo tega dogodka, ki je nam Avstrijcem v ponos in vspodbudo. Najbolje pa lahko razvidimo njegov pomen iz besedij, katere je govoril nadvojvoda Albreht, naslednik Radeckega, glede na službo in glede na slavo njegovo, ob tej slovesni priliki, vpričo cesarja samega:
»Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko veličanstvo, naj milosti vej ši gospod ! Po smrti nepozabnega maršala grofa Radeckega je bila splošna želja, posebno onih, ki so se pod njim bojevali, da se mu postavi spomenik
na Dunaju. Neugodni nemirni časi so ovirali, da se ni zvršila, med tem pa so bile čimdalje redkejše vrste onih veteranov; še-le pred šestimi leti sta resno pričela delo konjeniški general princ Taxis in fem. baron Schönfeld.
Od mene poklicani odbor se je navdušeno lotil naloge. Ker je Vaše veličanstvo premilostno dovolilo, da se ta spomenik postavi le s prostovoljnimi doneski, dali ste vsem Svojim zvestim podložnikom priliko, da pokažejo svoja domoljubna čustva v bratovski zlogi.
Iz vseh pokrajin širne države so dohajali nešteti doneski, od bogatih in revnih, starih in mladih, vojakov in občin, tako, da so bili v kratkih mesecih troški popolnoma pokriti. Dunajski mestni zastop je poleg lepega daru dal na izbero prostor za spomenik. Naglašati moram posebno uspešno delovanje ožjega odbora, v katerem je člen gospodske zbornice, Dumba, neutrudno delal v upravnem in denarskem oziru, mojster Zum-buseh pa se je z vso ljubeznijo in vsemi svojimi močmi lotil izročene mu naloge.
Spomenik zvestega služabnika petih vladarjev, junaka in domoljuba, očeta svojih vojakov, osivelega zmagovalca v odločilnih bitkah, je sedaj tu dogo-to vi j en ter j e ob jednem s p o m e n i k hvaležnosti in požrtvovalnosti pod žezlom Vašega veličanstva združenih narodov. Radeckega spomenik naj vsakoga spominja, da je božja previdnost šeststo let avstrijski vladarski hiši v najhujših stiskah vedno naklonila može rešilnih dejanj, ki so hrabre in zveste vojne vodili h končni zmagi, dočim je domoljubje narodov žrtvovalo največje žrtve.
Bog obvaruj tudi v prihodnje vladarsko hišo in njeno avstro - ogrsko monarhijo.
Bog ohrani Vaše veličanstvo do skrajne človeškega življenja meje!«
Nato je izpregovoril presvetli cesar sam navdušene besede ter izrazil svoje veselje nad tem plemenitim delom, iz-
rekel odboru zahvalo v imenu vojne in pa zaupanje, da bode ta spomenik oznanjal še poznim rodovom slavo tega junaka. Zagrinjalo je padlo od spomenika, vojaki so streljali, in vojaški škof ga je še blagoslovil. Naposled ga je odbor izročil dunajskemu mestu v varstvo.
Tako je bil odkrit spomenik, ki nam je nekaka tolažba v sedanjih nemilih časih. Saj je bil res vzoren junak on, katerega slavo oznanja bronasta podoba. Pa, ker bodemo govorili o junaku pozneje, povemo najprej nekoliko o spomeniku ! Radecki je vpodobljen na konju, kakor bi gledal na bojno polje, kjer se bije njegova vojna. Njegov obraz kaže ono starost, v kateri je pridobil največ zmag in bil svojim vojakom »oče Radecki«. Junak s konjem stoji na visokem in lepem podstavu. Spredaj pred pod-stavom razprostira velikanski dvoglavni orel svoje peroti, kakor bi hotel vzleteti. V krempljih ima strelo — znamenje moči. Ta orel znači našo skupno vojno. Nad orlom je v zlatih črkah napis: »In deinem Lager ist Oesterreich«, to je: »V tvojem taboru je Avstrija«. Na dveh podolgastih straneh sta dve vdolbeni sliki ibasrelieva): na levi strani junakovi je vpodobljen on sredi svojih generalov, na desni pa sredi svojih vojakov, ko se je dne 12. marca 1. 1849. zopet pričel boj, in so ga njegovi vojaki s silnim navdušenjem pozdravili ter mu deli na pokrivalo lovoriko. Poslednja — krajša — stran ima kratki nemški napis: »Maršal grof Radecki, rojen 2. novembra 1. 1766, umrl 5. januvarja 1. 1858.« Ves spomenik je visok 10'4 metra; kip jezdecev je visok pet metrov in pol. Torej se sme imenovati res veličastno delo, ki je dostojno za svoj namen. Spomenik je izdelal Kašpar vitez pl. Zumbusch.
(Konec.)

Spomenik maršala grofa Radeckega na Dunaju. (Narisal Jos. Germ.)
Naš jezik in naša književnost
(Piše Fr. S. Lekše.) (Dalje.)
»Pegam in Lambergar.« Zabavna knjižnica Matice Slovenske. — 1891.
Prejmer začenjam, naj povem, cla si tu nikakor ne prisvajam zadnje besede. Tudi ni moj namen, opozarjati samo na jezikovne hibe, temveč povedal bom svoje misli, drugi pa sodite. Škodilo to po moji pameti nikomur ne bo, niti pisatelju, niti čitatelju teh vrstic. Morebiti še koga drugega potaknem — in to je tudi moj namen — da se loti tega dela in dene tudi naše časnike na jezikovno rešeto.
Začnimo s peto stranjo.
«... in po Viru in Dobu so ljudje komaj jezili vodo, ki jim je vhajala v hiše.« Meni se zdi, da pri nas »ki« ni povsod na mestu, kjer stoji, in tako tudi tukaj ne. Jaz bi bil za »katera«; potemtakem: »so . . . jezili vodo, katera jim je vhajala v hiše«. Zakaj »ki« je nov in prvi in četrti padež moškega spola od »ki, ka, ko«, katero zaime ni več v navadi v ženskem spolu. Kajpada se ne bi tudi glasilo »ki«, ampak »ka«. »Dendenes«, piše Šuman (Slov. Slovnica str. 112), »se rabi »ki« za-se kot oziralno zaime v imenovalniku, v ostalih sklonih se mu pridružuje kazalni jb v dotičnem sklonu: »mož, ki smo mu dali; mož, ki smo ga videli; mož, ki smo pri njem bili itcl.« Tu ne navaja nobenega stavka z ženskim spolom. Ljudstvo navadno tu govori: »keri, kiri«, in v navedenem stavku bi reklo: »vodo, kera jim je vhajala«. Kdor se želi še bolj natančno o tej besedi in sploh o nekih zaimkih vpoznati, njihovo etimologijo vedeti, čitaj Skrabčeve platnice »Cvetje« VI. 10, VI. U. » . . . Dobre četrt ure od Doba na poti protiv Kamniku se skriva za drevjem grad Crnelo, ki se sme prištevati najstarejšim na Kranjskem« . . . »sme se prištevati« je pač germanizem »dürfte«. Zakaj ne: «... ki se lahko prišteva«, ali pa samo »ki se prišteva«, ali še bolje
»katerega prištevajo . . .«? (Glej »Dom in Svet« 1891, str. 229 »smeti«.) — »V tem času, ko se vrši naša povest, bil je močno utrjen; obdajalo ga je debelo zidovje . . .« To se mi ne zdi po domače povedano. Bolje bi najbrž bilo tako: »Bil je (t. j. grad) močno utrjen tedaj, kadar se je godilo to, kar tu pripovedujemo , obkoljevalo (okroževalo) ga je debelo zidovje . . . »Obdajalo« je pri nas že tako zastarela nemčizna, da je večkrat ne čutimo več. Kar se tiče besede »kajti«, pisal je že o njej ta list (»Dom in Svet« 1890., str. 85.) » . . . kajti se je bal, da ga bode še drago stal spor s silnim vojskovodjo . ..«, »drago stal« je tudi po nemškem zasukano »theuer zu stehen kommen«. (Glej »Dom in Svet« 1890.) Ne pišimo: »Bilo je lepega popok^dne meseca sušca, ko je razkazoval Krištof prijateljema nove utrdbe«, ampak po mojih mislih: »Bil je lep popoldan meseca sušca. Krištof je razkazoval prijateljema nove utrdbe.« — »Njegova veljava in zgovornost sta zmagali«, rekli bi »zmogli«. Tako še pišejo naši predniki, Trubar, Dalmatin i. dr., in dobro bi bilo zopet udomačiti te oblike. Zato tudi ne »peklenska vrata ne bodo premagala« ampak »premogla«. »Vodje« in »vojskovodje« — kaj porečemo? Veliko se je že o tem govorilo, tudi pisalo. Po naših glaso-slovnih zakonih je le »voj« in »vojsko-voj« opravičeno. (Glej »Slovan« 1884. in Miklošič Etym. Wörtb. Wien 1886, str. 276. »ved — asi. veda . . . nsl. vesti . . . voj dux . . . « ) — » . . pri Vito vci . . .« Kar se pa tiče mestnika, bilo bi najbolje, da se povsodi popri-memo jednake pisave, ali u ali i. O tem je že pisal ta list večkrat. Tu naj še samo navedem, da je o tem pisal dr. V. Oblak v svoji izvrstni razpravi ponatisnjeni iz »Archiva« I» Zur Geschichte der nominalen Declination im Slo veni sehen. Separatabdruck aus clem Archiv. Leipzig 1890«, str. 36—50).
Na str. 7. je »dečak« najbrže tiskarska pomota — za »deček«. »Kajti se je bil grozil Ostrovrhar proti vojvodi Albrehtu«, rekli bi: »Zakaj, ker se je bil grozil O. zoper vojvodo A « Treba, da razločujemo v slovenščini »proti« in »zoper«. Zakaj »proti« se rabi v prijaznem zmislu, »zoper« pa ima sovražen pomen. — »Terjati« se pri nas rabi n. pr.: »koga za denar«. Tu omenjam samo, kar je pisal o tej besedi Fr. Levstik v svoji slovnici (»Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen): »Terjati fordern, betreiben, bedrängen; terjati koga za kaj ist richtig, und falsch das in der Schrift vorkommende terjati (statt ho-teti, zahtevati) kaj od koga.« — »Ranj-cega« je popolnoma kriva pri nas jako razširjena oblika za »rajni, rajnik«. (Glej »Dom in Svet« 1890, str. 86.) Potemtakem bi rekli: »Ta zahteva za se grofijo kot nečak rajnega grofa.« Kakor je »ranjcega« kriva oblika, takisto je tudi »po ranjkem grofu« str. 8. — »Tra-
gičen« je tujka, katero lahko zamenjamo z »žalostno«. — Namestu : »a kakor zdaj stoje reči, važna osoba je Vitovec«, reklo bi se: »a kakor so zdaj reči . . .«
»Jaz se bojim Vitovca. On ima obširna zemljišča po Ogrskem . . .«, namesto »Po Ogrskem in H. ima obširna zemljišča . . .« Pri nas le prepogosto rabimo »on«. To je po duhu nemškega jezika. Saj je tisti »on« že v glagolu, zato ga ni treba pisati posebej. Kolikokrat se nepotrebno piše in govori »on«. Treba, da pazimo na to nevede v slovenščino zaneseno tujčevanje.
Str. 10. »Prihiteli sta mati in sestra in oba gosta in pozdravljanja ni hotelo biti ne konca ne kraja.« Ne tako! Zakaj »ni hotelo biti« je po nemško rečeno. (Glej »Dom in Svet« 1891, str. 229.) Saj je lepše in kračje: » . . . pozdravljanja ni bilo konca ne kraja.« Jednako se da oni »hoteti« še drugodi izraziti lepše in bolje.	(Dalje.)
Slovstvo.
rvaško slovstvo.
Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1891.
(Dalje.)
»Medju svjetlom i tminom« pripovieda J. K oz ar a c. Zab.knj. »M. Hrv.« CXXXIX—-CXLI. Str. 161. Cena 75 kr. — Kdaj zasine Slavoncu pro-sveta? »Kedar bo gospodar svoje žene i sluga svoje zemlje.« — »Krilata — ali kod nas još nepoznata i malo cienjena rieč, i dokle god ju ne upoznamo mi svi: od orača, koji ju ore, do dostojanstvenika, koji njome ravnaju, dotle čemo tumarati po ovoj polutmini.« Pisatelj riše slavonsko življenje od slabe strani. Vse tava pa taplje po temi. Glavna oseba v povesti je Jakov Ivlarič, mož, ki je veliko izkusil, veliko popustil, le sebičnosti ne. Lastna sreča, naj si že pride do nje kakorkoli, ta mu je čez vse. V četrti šoli je padel, poskušal je, kdo ve, kaj vse, naposled postane pa načelnik v »Žabarskom boku«, pa vereti izpolnjevalec vladnih migljejev. Po temi tava vsa družba. Njene zastopnike označuje pisatelj precej ostro. Kakor Gogoljev Ci-
čikov, hodi Jakov Klaric od hiše do hiše; kar se je pa pogovarjal tu ali tam, sporoča nam pisatelj v začetku povesti, ter nikomur ne zanese, ne župniku, ne polkovniku, nikomur ne.
Gospa Malvina zastopa v povesti popačeno ženstvo. Ta žena je sleparila moža leta in leta; mož jo zapodi, družba pa jo sprejme ter se ji klanja, občuduje njeno lepoto; kar ona reče, velja. Gospem pa gospodičnam je Malvina vzor. Kakor se smehlja Malvina, tako se izkušajo reg-ljati tudi one; kakor govori Malvina, tako hočejo tudi one krčiti ustnice. Njej se klanja vse moštvo, staro in mlado, oženjeno in prosto. Vzor njenih sužnikov pa je zdravnik Otokar Vencelj Drapal, rodom Čeh. Govori pa čudno mešanico, nekaj nemški, nekaj hrvaški, nekaj pa češki; glavni jezik pa je sivemu starčku jezik ljubezni, ki mu ne da miru ne pokoja. Dasitudi pod oblastjo svoje ostre soproge, vendar se da pregovoriti od sitnega amorja, da piše nemško pismo na: innigst hochschätzbarste Malwine. s podpisom Ihr hochschätzbarer und liebender V. O. D. Tako je društvo v »Žabar-skom boku«, taki so odličnjaki; pa narod? Neveden je: kdor več obeta, njega se oklene.
»Sluga svoje zemlje, krilata rieč!« Značaji so izvrstno, določno narisani, pač pa se ne da zagovarjati, da se pisatelj premalo ozira na svoj zmoter, da je celota v povesti raznesena, ali da je prav za prav še niti ni ne. Tudi to je pisateljeva slaba stran, da svoje nazore premalo poudarja; vse kaže, da je zatopljen bržkone V dramatiko.	Severus.
»Slike iz svjetske književnosti.«
(Konec.) Jednakih nekoliko čudnih stvarij bi mogli še več navesti. Pisatelj je pokazal sam s svojim vzgledom, da je tuji duh hkrati čuden in neumeven duh, ki ne prija domačemu okusu.
Vendar trdimo, da je treba za razvoj domačega slovstva ozirati se tudi na tuja slovstva, a previdno. Treba je iz tujih proizvodov skrbno izbirati, čistiti, treba jih je vsaj nekoliko podomačiti, potem se obogati domače slovstvo. Pred vsem treba gledati, ali so dela pisateljev tudi v nravnem zmislu dobra, ne po-hujšljiva. Bodi lepa pisateljeva oblika, ako je pa vsebina izpodtakljiva in kvarljiva, rodoljub in človekoljub je ne more priporočati nikomur, najmanj svojemu narodu in njega mladini.
Naj se sklicujejo na »nove ideje«, »nove struje«, napredek, slobodo itd. kolikor drago: nikdar nas ne smejo omamiti s tem, da so nove. Dovolj je znano, da je prav ona struja, katero pisatelj tako vneto govori, prinesla Evropi mnogo zla, mnogo nesreče. O tem bodemo še pisali.
A kritika je že preveč narasla. Nismo hoteli grajati opisovanja »svjetske književnosti« v obče, ampak opozarjati smo hoteli, da v takem duhu pisana zgodovina ne more koristiti narodu. »Hrvatska Matica«, ki izdaje knjige v toliki množini, naj bode izbirčna in pazljiva v takih početjih. Ona nnj goji domače slovstvo, podpira naj izvirna dela, in če sprejme ali priporoča kaj tujega, naj bode tisto dobro po vsebini in obliki. Zato dal Bog, da bi se zvrševala v pravem duhu ona misel, katero izraža predgovor: »,Matica Hrvatska' želi, koliko bude mogla, i toj nevolji doskočiti izdavanjem znamenitih pjesničkih djela modernih u hrvatskom prievodu.«	Dr. Fr. L.
»Črte o magnetizmu i elektricitetu. <
Napisat) Oton Kučera. Sa 196 slika. 8°. Str. 381. Gena 2 gld. 80 kr. — Ta knjiga je 16. v vrsti »poučnih knjig« »Matice Hrv.« Nekatere izmed dosedanjih knjig so res vzorna dela v poljudnem znanstvenem slovstvu. Isto smemo reči tudi o teh »Črtah«. Pisatelj sam pravi, daje tu »učinjen pokus i najeksaktniji dio prirodne znanosti — fiziku — zaodjeti ruhom toliko popularnim, da se na rezultatima njezinim može nasladjivati svaki naobraženi čovjek, ako mu i nije bilo prilike, da se odprije bavio to m naukom.« Čisto vedo torej spraviti v poljudno obliko — za to se je trudil pisatelj, in sicer trudil z najboljšim uspehom. Obdelal je v obširni knjigi vse važne pojave, priprave in stroje, v katerih deluje mag-netična ali električna sila. Pa vse razkladanje in pojasnjevanje je vseskozi umevno in lahko, hkrati še mično, ker je pisatelj prav umno vpletel razne drobnosti, zgodovinske podatke in celo šaljive opazke, ki so kakor sol v celotnem
spisu. Da čitatelj, ki nima v roki knjige, vsaj nekoliko spozna njeno razredbo, podajemo tu glavne oddelke: I. Heraklov kamen, elektron i umjetni magneti. II. Zemlja kao magnet. III. Temeljni električni pojavi. IV. Električni strojevi i Leydenska boca (steklenica). V. Elektricitet u zraku. VI. Veliki obret Galvanijev i Voltin. VII. Učinci galvanske struje (galv. toka.). VIII. Današnja vrela (izviri) galvanskih struja. IX. Električna razsvjeta. X. Električni telegraf. XI. Telefon i mikrofon. XII. U galvanoplastičkoj radio-nici (delalnici). XIII. Elektricitet namjestnik pare. XIV. Razne uporabe elektriciteta.
Kako vrlo je ustregla Matica Hrvatska svojim členom s to knjigo! Kdo ne ve, da si je dandanes električna sila skoro izmed vseh sil — razven parne sile — pridobila največ veljave in da bode skoro gotovo v bližnji prihodnosti do cela preustrojila naša navadna orodja, zlasti razsvetljavo in pa gonilne stroje! Za telefonom se nam napoveduje še telefot, t. j. priprava, s katero se bodo svetlobni učinki dali prenašati in sporočati v daljavo tako, kakor dandanes človeški in muzikalni glasovi. Vsak izobraženec, ki ni strokovnjak, želi kaj vedeti o električnih pojavih in strojih. Gospod Kučera je pa tudi do cela kos tej nalogi, m le želimo, da bi se lotil na jednak način obdelovati še druge prirodo-slovne stroke. Omenjamo naposled, da je oblika knjige elegantna, da so tudi slike večinoma prav lične, in kar je glavno, jasne in poučne. Toliko zadostuj o tej knjigi! Naj nam nihče ne zamerja, ako ne govorimo o posamnostih.
j^.usko slovstvo.
črtice o Gončarovu in Kojaloviču.
(Poroča P. P.)
V poslednjih mesecih preteklega leta je izgubil ruski narod več mož, ki so se odlikovali v leposlovju in znanosti. Natančneje opišemo pisatelja Gončarova in učenjaka Ivojalo-viča. Ako nam ni prezreti plodovitega znanstvenega delovanja Kojalovičevega na zgodovinskem polju, koliko bolj moramo opozoriti na Gončarova, ker je s tem pisateljem izgubil ruski narod jednega izmed zadnjih zastopnikov starih romanopiscev!
Izmed živečih ruskih pisateljev sta vzbujali v zadnjih letih posebno zanimanje dve imeni, Tolstoj in Gončarov, ki sta bila ruskemu narodu prava genija; narod upa, da bodo nadomestili pokojnega priljubljenega pisatelja »Oblomov-a« nov[ novelisti, kakor Cechov i. dr.
Število slovstvenih proizvodov Gončarovovih sicer ni veliko; vse pa, kar je spisal, bilo je dragoceno in temeljito, polno mislij ter je pričalo o natančnem opazovanju; vnanja oblika je bila popolna, njegov zlog je pisateljem vzor, zato pa tudi vsakdo z veseljem čita njegova dela.
Vendar lahko po pravici trdimo, da daje razmerno največ užitka izmed vseh spisov »Li-teraturnyj večer«. Ta spis ne vzbuja zanimanja le onemu, ki se natančneje bavi z raznimi tokovi v slovstvu, temveč istotako zanima vsakaterega, ako je njegovo znanje tudi le poprečno ter čita knjige le iz veselja do branja. Omenjeni spis
ne obsega sicer nobenega romantičnega dogodka, marveč je razprava, kjer razlaga pisatelj svojstva dobrega novelista sploh; toda oblika, v kateri to snov razpravlja, je tako gladka, mična in prosta, da umovanje v razpravi niti najmanje ne oplaši čitatelja.
Pripovest »Literaturnyj večer« je tudi zato pomenljiva, ker podaja nekakšen vzorec, po katerem se je Gončarov ravnal v svojem slovstvenem delovanju. Da ni ostal v resnici, v svojih spisih, vedno popolnoma isti teoretik, kakor govori tako mično v osebi glavnega junaka omenjene povesti, bilo je pač razlog težko izpolnjevanje teorije v dejanju. Mnogo je pa potrjeval tudi v dejanju, izkušal vedno risati plastične, istinite slike in pred vsem ohranjevati jednoto idej v vsakem romanu. Pa oglejmo si ta pisateljev »literarni večer!« Pri nekem častilcu lepih umetnostij, Petroviču Uranovu, zbrala se je na povabilo ne preobilna družba, da bi čitala roman, ki še ni bil natisnjen. Zbrani so bili večinoma znanci pisateljevi, členi raznih krogov. Med njimi je bil tudi neki Krjakov, nov gost v tej družbi.
Pisatelj je hotel roman sam pre-čitati. Zato se razvrste gostje okrog njega, in on jim čita. Ker pa temu Gončarovovemu spisu ni namen ta roman, zato so opisani le glavni prizori. Ko prečita pisatelj svoj roman, poslovi se od družbe, drugi gostje pa ostanejo ter gredo v drugo dvorano k večerji. Pri mizi se prične razgovor o prečitanem romanu, to je bil glavni namen spisa. Poglavje »Užin« je torej glavni del Gončarovove povesti.
Med tem razgovorom pri večerji imajo vsi gostje svoje oko obrnjeno na gosta Krjakova, ki jim je bil doslej neznan. V svojih razgovorih se razodeva brezpogojnega nasprotnika sentimentalnosti, laskave hlimbe in bombastične aristokracije. V družbi preči-tani roman je bil sestavljen popolnoma, kakor vsakdanji romani. Uloge imajo sami grofje in komtese, napolnjen je bil z raznimi ljubovanji, rotitvami: francoski izrazi »Ou done? Merci« itd. so bili nakopičeni. Nekatere gospiee onega kroga so bile seveda kar očarane od čitanja; romana niso mogle dovolj hvaliti, le »c'est joli, tres joli!« so ponavljale. To je bilo resnicoljubnemu Krjakovu naposled le preveč; brez ovinkov je pričel posmešljivo častitati salonskim damam, češ, da imajo tako dober in natančen okus za slovstvo. Vsi so se sedaj zanimali za Krjakova. Segli so še drugi v pogovor. Razna mnenja so se razodevala o tem, kaj je bistvo romana, kako je sestavljati dobre povesti, kako izbirati snov.
Kip sv. Janeza Nep. v Loki. Izdelala I. Grošelj in L. Tratnik. (Po fotografiji.)
Krjakov odgovarja in vprašuje včasih osorno, govori vedno naravnost ter se ne hlini nikomur. Nekaterim gostom to pač ne ugaja, ter se izražajo o njem — v tuji francoščini —: »Dieu! Voilä un ours mal leche!« (Bog! To je slabo izvežban medved!)
Krjakov je po svojem govoru demokrat, zahteva resnici primerno opisovanje prizorov v noveli, nasprotnik je vseh sanjarskih in sveto-bolnih povestij in prijatelj zatirancev. Sčasoma spoznajo gostje njegovo odkritosrčnost, radi česar ga tudi drugače sodijo, pri slovesu se celo lepo pomenkujejo ž njim. Brez pomena tudi ni, kako se je poslavljal od deklice Liline, ki se je tudi vtikala kot njegova nasprotnica v razgovor. »Zdravstvujte, gospica«, pravi Krjakov, »tudi na vas nisem hud; glejte, kako sem dober! Izkažite sedaj tudi vi svojo naklonjenost! Podajte mi roko v slovo! Brez strahu, saj ne grizem!« Vsi so ja pogledovali zvedavo in smehljajoč se. Lilina položi boječe svojo roko nanjegovo dlan, posebno, ko ugleda, kako je fina njegova roka in kako je bila lična naročka, ki je bila pod rokavom. »Torej niste hudi name?« pravi Krjakov, držeč njeno roko v svoji. »Ne, niti najmanje«, odgovori ona. — »Prav! Pa kako dična je, gospica, vaša roka! Tako pravilna, lična ... Le preveč pomehkužena! . . . Jaz poznam roko, ki je tudi taka, le da ni videti tako nežna; ta tudi dela z iglo, včasih tudi kuha, ima opravka z otroki!« — »čegava je torej ta srečna roka?« pozvedava Lilina. »Moje žene«, odgovori Krjakov in zapusti dvorano. — Različno se izražajo sedaj o njem. »Kakšen je! A!« čuti je od vseh stranij. »Mais c' est une horreur! c' est une peste!« — »Nasprotno, krasno!« misli drugi. — »L'ours! Ah, quelle horreur!« — »Meni se pa zdi, da je prav možak«. — »Kako omikan !« — »Izgubljeni sin!« — »Zame skrivnost!« pravi zopet drugi. — V tem okvirju je povest »Liter, večer«. Ni težko spoznati, da je opisan Gončarov sam v osebi Krjakova.
Ivan (Aleksandrovič) G on čar o v je bil rojen 1. 1812. v Simbirsku. Njegov oče je bil bogat kupec. Ker je umrl v tretjem letu Ivanovem, bil je sin nadalje odgojevan pod nadzorstvom materinim. Pozneje je bil poslan v zaseben zavod blizo Simbirska, kjer je imel priliko natančneje seznaniti se z ruskim in vnanjim slovstvom. L. 1831. se je vpisal za slušatelja modro-slovnega oddelka na moskovskem vseučilišču. Tu je poslušal predavanja slavnih profesorjev, kakor Pogodina, Nadježdina, Kačenovskega i. dr., kar ni malo vplivalo na njegov razvoj. (Konec.)

Narodne stvari.
Učimo se jezika od naroda!
(.Priobčuje Jos. K.) (Dalje.)
Gnilav, i = gnilo sadje; z e 1 e n j ä v , i = nezrelo (še zeleno) sadje; praz-njav, i — praznota, praznina.
Samosvoj ec, j ca = »sam svoj« človek, kateri se za druge ne meni dosti, nego le sam zase; odurnejša beseda za isti pojem je: »sam or o, a«.
Zinolklina, e = zmolklost, hripavost: zmolkel sem; ne vem, kako bi pregnal zmolklino.
Prepit, a, o: ves prepit je, ko preveč pije, pijanec! zato je tudi hitro pijan. — »Prepita« je tudi cev pri pipi: vsa napita moče.
Kazen, kazän, zna, o = skvarjen; n. pr. krompir, kostanj.
Skok, skoka: »debela kratka kača, kakor kak oselnik, zelo huda; brlizga; kamor se nameri, če kak voz ali kaj drugega pride mimo, ne ustavi se, ampak kar naravnost skozi gre. Rdeč greben ima.« Nekateri govore, da bi bil to modras.
Gladiti, im: materina mati je zelo »gladila« in otroke stradala === bila je »gladovna«, »silna« (gov. siuna) = skopa.
Kuha, e = i. kar se kuha za ljudi: Prinesel sem v malin »za kuho«, a jutri prinesem »za kruh« — prinesem »kru-hovec« = meh žita, iz katerega moke bomo spekli kruh; 2. kar se kuha za živino: zlasti repa in korenje: nimam nič več kuhe za svinje; 3. kuhanje žganja: mati so pri kuhi = ali samo so tam, kjer kuhamo žganje, ali pa je sami kuhajo. (V Črnem Vrhu nad Idrijo pomeni »kuha« zelje, repo in korenje [ne krompirja] tudi kot človeško jedilo. Uredn.)
Stan, a: srajca ima »rokava« in stan; a krilo (kiklja) ima nad pasom samo stan.
Krivci, ev = pera, per = kriva peresa za klobukom, s katerimi mladeniči kličejo »na korajžo«.
Motičica, e = pralica, orodje, katero potrebujejo plevice pri pletvi.
Želrnik. a = mal sveder, s katerim prej prevrtaš desko itd., da lože zabiješ potem vanjo žebelj.
Stavek, vka (prosa) = deset prosenih snopov skupaj: kakor »kopa« = štiri bobi itd.
Vejnik, a: hrastom in nekaterim drugim drevesom, ki imajo za to pripravno listje, obsekajo se drobnejše veje, povežejo se v snope in posuše, da jih po zimi smučejo in listje zrežejo mej reza-nico za živino. (V Črnem Vrhu pravijo »vejnik« butari, ki se nese v cerkev na cvetno nedeljo, in pa stroju, s katerim se veje žito. Uredn. 1
Tolkač, a = kol, spodaj precej debelejši nego zgoraj, s katerim se mečka in tolče kuhana repa itd. za prašiče.
v
Črnilo, a = tekočina, s katero se črnijo in snažijo črevlji.
Pri polti odrezati vejo — prav pri deblu ; pri polti odsekati drevesce = prav pri tleh (izgov. se: prpöud).
Opletje, a — kar je spletenega pri košu.
Köbel, köbla = konec črešnjeve vejice z vejčicami in listjem, polne črešenj.
v
Cešulja, e: isto, kar köbel, samo brez sadu. »Češulj mi ni treba metati doli; vrzi mi rajši kak kobel!«
M likovni k, a = branilo, s katerim se maha med jedjo nad skledo, da ne silijo muhe vanjo.
Ograd, ada = prostor poleg hiše (»na manjših durih«), kamor se mečejo smeti in druga taka »šara«.
Jabolčnik, a == neka jed: dado se kuhati olupljeni jabolčni krhlji; ko zavre, »pristavil se moka, t. j. odlije se nekoliko kropa, in na vrh se da nekaj moke ; potem se še malo pokuha, potlej zmečka, daje nekaka »medli« podobna jed (malo manj gosta, nego je »mesta«-); »hrü-ševec, vca« : če dadö kuhat namesto jabolk hruške, »češpovec«: če češplje (pri nas jim pravijo »češpe«), a »zvižgo-vec«: če »češpovci« (= neka vrsta
češpelj, katerih meso se prav pečke drži); a »čežana, e« = zmečkani kuhani jabolčni krhlji brez močne primesi.
Zvrhan, a, o: posoda je zvrhana = »zvrhano polna«, če je tako polna, da stoji vsebina više nego nje stranice, še malo vrh nje.
Prekopa, e = »vodotoč«, po katerem je voda napeljana, n. pr. na kak malin.
Mesarica, e = sekira, s katero pobijajo živino.	(Dalje.)
Razne stvari.
Naše slike. Josip Jura j Strossmayer (str. 241). Slavni djakovski škof, hrvaški domoljub in mecenat je našim čitateljem vsaj po imenu dobro znan. Morebiti objavimo o drugi priliki obširen življenjepis, za sedaj omenjamo le ob kratkem glavne podatke iz njegovega življenja. Rodil se je 1. 1815. v Oseku, tukaj hodil v gimnazijo, stopil v djakovsko semenišče, v Budapešti postal doktor bogoslovja in modro-slovja, deloval v dunajskem Avguštineju in bil imenovan 1. 1850. škof djakovski. Hrvaški domovini je storil za prosveto toliko, da so skoro vse novejše ustanove (akademije, vseučilišče) njegovo delo. Strossmayer je tudi v tujini veljaven mož, na katerega se ozirajo največji sedanji državniki. —Miečislav kardinal Le-döchowski (str. 265). Tu podajemo čitateljem sliko Slovana, ki je v cerkveni časti sedaj prvi za svetim očetom, Poljaka, kardinala Ledöchow-skega, prefekta Propagande. Propaganda se imenuje oni oddelek v najvišji cerkveni vladi, ki se peča z razširjanjem svete vere in vodi katoliške misijone. V Propagandi so kardinali in prelati in imajo za misijonske dežele skoro popolno in vso cerkveno oblast. Iz tega razvidimo, da je sedanji poljski kardinal res nekak mali papež, in veseliti nas mora, da je sveti oče na tako odlično mesto postavil moža, ki ni Lah po rodu, ampak Slovan, s čimer je počastil h krati slovanske narode. — Sedanji predstojnik Propagande se je porodil dne 29. oktobra 1. 1822. v Sedomirskem, v vasi Gorki pod Klimontovim. V 18. letu je oblekel v varšavskem semenišču duhovsko suknjo, dve leti potem šel v Rim, kjer ga je papež Gregor XVI. sprejel v duhovsko diplomatično akademijo (Accademia dei nobili ecclesiastici). L. 1845. je bil nastavljen za ka-pelana v lateranski baziliki. Tukaj se je bavil med drugim tudi s poučevanjem revnih in zanemarjenih otrok. Papež Pij IX. ga je imenoval za svojega domačega prelata in poslal 1. 1851. kot avditorja nuncijature v Lizbono. Tu si je pridobil toliko zaupanje svojih prednikov, da ga je poslala rimska stolica v republiko Santa Fe
de Bogota, kjer so bili začeli stiskati katoliško cerkev. Dasi je bil mladi Ledöchowski v smrtni nevarnosti, vendar je vstrajal tam pet let. Po-vrnivši se v Rim, bil je 1. 1861. povzdignjen v škofovsko čast, z naslovom nadškofa tebanskega, in poslan kot nuncij v Belgijo. L. 1866. pa je bil imenovan za nadškofa gnezenskega in po-znanjskega na pruskem Poljskem. Ko so oholi Prusi po zmagah nad Francozi s silo postopali proti katoliškim duhovnikom, moral je Ledöchowski celö v ječo. A sveti oče ga je imenoval za kardinala 1. 1875. in odtlej biva v Rimu. Kot kardinal je opravljal važne službe, dokler ga ni po smrti kardinala Simeoni-ja postavil letos sveti oče za predstojnika Propagande. Naši čitatelji pozdravljajo pač z veseljem ljubeznivega 701et-nega starčka na tako odličnem mestu in mu žele, naj bi se njegovo misijonsko delovanje razširilo daleč na vse strani sveta. — Železniki (str. 272). Kakor Konjice in Železnike, tako bodemo opisali še razne druge slovenske kraje. Vljudno prosimo, naj nam pošljejo prijatelji tega domoljubnega dela slike slovenskih krajev itd. in nam preskrbe natančne pa mične opise. — Trebnica (str. 279). Ta sličica je posneta po sliki v neki knjigi; zaradi tega nima lepše oblike, kakor bi jo lahko sicer imela. — Sv. Janez Nepomučan (str. 285). Naša slika nam kaže soho sv. Janeza Nepomučana, katero je oskrbel za olepšavo loškega mesta vneti loški mestni župnik, g. Iv. Tomažič. Postavili in blagoslovili so soho v nedeljo, dne 15. p. m. prav slovesno. Zvršil jo je po modelu znanega spretnega po-dobarja I. Grošlja iz Selc na Gorenjskem domači izdelovalec cerkvenega orodja, g. Leopold Tratnik, iz pobrakrenega cinka jako natančno in lepo. Visočina sohe je l-60 m, s podstavkom pa nad 3 vi. Slovesnost blagoslovljenja se je vršila ob^epem vremenu prav sijajno; pobožnega ljudstva iz Loke in okolice se je kar trlo, tudi iz Ljubljane in druzih krajev je dospelo nekaj občinstva. — Z veseljem pozdravljamo in čitateljem kažemo delo obeh domačih mojstrov. Prosimo prijatelje, naj nam vselej poročajo o takih delih.
Josip KarolTertnik se je porodil 1. 1867. v Ljubljani. Že zgodaj je vzbujal s svojim krepkim glasom občno pozornost, zato so mu vsestransko svetovali, naj se posveti opernemu petju. Tertnik je pričel pevske študije ter se je najprej nekaj mesecev šolal pri prof. Gerbiču v Ljubljani, potem pa dve leti in pol (1888—1890) pri prof. Levu v Pragi; v tamošnjem »Nar. divadlu« je tudi z najboljšim uspehom 2. novembra leta 1890. prvikrat javno nastopil kot »Manrico« v Verdijevi operi »Trubadur«. Začetkom 1. 1891. pa je šel naš rojak na Dunaj, da se ondi nadalje izobrazi v svoji stroki in izpopolni pri slavnem laškem tenoristu in komornem pevcu F. Mancio-tu; velikodušen podpornik mu je bil znani mecenat grof Nik. Esterhäzy. Tertnik ima izredno krasen junaški tenor, jako močan in obsežen, ter ga tudi obvlada s čudovito spretnostjo in umetniško dovršenostjo ; posebno pa moramo omeniti, da se je naš pevec na Dunaju priučil onemu predivnemu »bel canto «, ki ga dandanes žal nahajamo le še malo-kje. Lahko torej trdimo, da Tert-nika dičijo vse one lastnosti in sposobnosti, po katerih bode lahko slovel kot pevec in umetnik ne samo v svoji ožji domovini, marveč tudi daleč po širokem svetu. Na Dunaju je naš rojak prvič javno nastopil 4. januvarja 1.1. pri koncertu svojega učitelja v Bösen-dorferjevi dvorani. Naš umetnik je dosegel ob tej priliki krasen uspeh; tudi ostri Dunaj čani so se izrazili o Tertniku jako pohvalno in laskavo, imenujoč njegov glas na pr. »einen glänzenden Schatz«, »phönomenale Kraftstimme« itd. Dne 12. marca t. 1. pa je Tertnik pel pri koncertu »Glasbene Matice« v Ljubljani. Bil je to njegov prvi javni nastop v domovini, odkar je šel na sedanjo umetniško pot; nam vsem pa je še v živem spominu veliki uspeh, ki ga je tudi tukaj dosegel s svojim zares krasnim petjem. Ne samo, da je njegov glas jako obsežen, marveč tudi nenavadno
Josip Karol Tertnik, dvorni (Po fotografiji.)
krepak. Čudili smo se, da se ni utrudil s petjem, ko občinstvo ni nehalo s ploskanjem pozivati ga zopet in zopet, naj doda še kak spev temu, kar je bil ravno dovršil. Živo smo uverjeni, da mu bode še lepa bodočnost. Tertnik je stopil sedaj s preugodnimi pogoji v dvorno gledališče velikega vojvode badenskega v Mannheimu. Naše najboljše in najsrčnejše želje bodo spremljale mladega pevca-umetnika vsigdar tudi po daljni tujini!
Znameniti grobovi. Dne 19. decembra
pret. 1. je umrl v Dunajskem Novem Mestu nagle smrti
Radivoj Poznik,
c. kr. inženir. Porodil se je v Kropi 1. 1849. Dovršivši odlično ljubljansko realko in tehniko v Gradcu je vstopil 1. 1873. kot prakti-kant pri stavbenem uradu c. kr. deželne vlade kranjske v Ljubljani. Kmalu potem je bil premeščen v Krško, a za časa nemško-liberalne vlade je moral, ker ni hotel zatajiti svoje narodnosti, iz domovine v Krems, od-todi na Dunaj in potem v Dunajsko Novo Mesto. Bil je vse svoje življenje navdušen narodnjak. V Gradcu je osnoval literarno zabavno društvo » Vendija « , kateremu je bil prvi predsednik. Leta
1879. je izdal »Slavjanski Almanah«, zbirko slovstvenih del v vseh slovanskih jezikih. A že drugi letnik je bil zaplenjen, in Poznik je radi tega mnogo pretrpel. Naperjena je bila proti njemu celo disciplinarna preiskava radi neke narodne malo-ruske pesmice. Nabral je baje tudi mnogo slovenskih narodnih pesmij, katere so pa še v rokopisu.
26. januvarja t. 1. je umrl v ljubljanski civilni bolnišnici Ivan Zeleznikar, urednik »Slov. Naroda« in »Brusa«. Porodil se je 28. dec. 1839 v Stiški Vasi pri Cerkljah na Gorenjskem. Pisal je za razne časnike leposlovne in poučne spise; izdal je »Pesmarico« in I. zv. »Zarnikovih zbranih spisov«. — Našemu listu je bil oster nasprotnik in ga popri-jemal šaljivo in resnobno. Bog mu daj večni mir!
operni pevec.
Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.
Slovenskim pisateljem in bralcem.
(Dalje.)
Ivo sem govoril poprej o vsebini, zdelo se je, da mi je oblika le postranska stvar. Naj povem zatorej poleg poprejšnjih razlogov še nekatere druge, iz katerih se razvidi važnost oblike.
Morebiti je dobra in resnična misel, ki jo imamo v glavi, a lepa je še-le poleni, ko smo ji dali obliko. Vsebina sama za-se niti biti ne more, treba ji je oblike, kakor tudi oblika ne more biti sama za-se brez vsebine. Oblika se združi z vsebino tako tesno, da se premeni tudi misel ali ideja sama, ako se premeni njena oblika. Oblika naznanja, je-li vsebina važna, potrebna, znamenita, ali ne; oblika jo priporoča, ali ji pa škoduje; oblika lahko hvali vsebino, ali jo pa graja. Oblika dela vsebini pot do čitatelja, odpira pri čitatelju vrata uma in srca, pripravlja in vnema ga za vsebino, dela mu vsebino okusno in prijetno, ali pa narobe. Oblika stori tudi, da ostane vsebina spisa čitatelju lože in bolje v spominu in v srcu, da, v nekaterih ozirih je vsebina popolnoma odvisna od oblike, in sicer zato, ker je oblika vsakomu takoj očitna in vidna, vsebina pa se »povzame še-le polagoma iz nje.
Iz tega je pač jasno, da je oblika v vsakem spisu res bistvena stvar, in da greši torej zoper bistveni red, kdor zanemarja obliko. Pojasnimo to z vzgledom! Duša je neumrljiva: ta misel, ta resnica je vsekako lepa vsebina za kak spis. A vsebini treba oblike. Recimo, da bi
jo obdeloval pesnik — kar bi se dalo storiti — obdeloval pa v suhih, slabih, mrtvih kiticah, v nerodnem jeziku: koga bi razveselila, koga bi prepričala taka pesem ? Ali postavim, da bi kdo spisal modroslovno razpravo v trdem, po nemškem duhu prikrojenem jeziku, da bi bilo treba spis sproti prelagati še-le v nemščino, ko bi ga hotel umeti, in potem pri vsakem stavku misliti še četrt ure, kaj se je zljubilo pisatelju izreči: koliko materijalistov bi izpreobrnil tak spis? Ali bi ne dajal pisatelj svojemu predmetu samemu slabega spričevala, ali ne bi vsak citatelj mislil slabo o trditvi, ki ima tako nerodne razloge ali zagovore ?
Drug vzgled! Dva pisatelja pišeta povesti : prvi piše pošteno in poučne stvari, katere bi lahko blažile srce in razširjale spoznanje, drugi pa nenravne in malovredne izmišljotine, ki dražijo čutnost, hude strasti in zatirajo plemenito mišljenje čitateljev. Toda prvi piše v dolgočasni obliki, njegovi junaki govore več strani dolge govore o krepostih in njih vrednosti, jezik je vrhu tega ne-opiljen, pisava zastarela; a drugi zna pisati zanimivo, rabi dobre primere, laska se čitatelju, rad porabi nepričakovane skoke, dobro se mu podajo dov-tipi — skratka, prijetno je, kadar čitaš njegove spise, ako tudi nisi zadovoljen z vsebino. Zato segajo kupovalci knjig po spisih poslednjega in ne prvega pisatelja.	(Dalje.)

»Prodana nevesta.« V 8. dan majnika se je predstavljala v »narodnem divadlu« v Pragi v dvestotič Smetanova znana opera »Prodana nevčsta«. Prva predstava je bila 1. 1866., stota 1882. 1. »Prodana nevesta« je najpriljubljenejša češka opera; in gotovo je umestno, da seznanimo slovensko občinstvo vsaj nekoliko s skladateljem in njegovim delom.
Friderik Smetana se je porodil dne 2. marca 1. 1824. v Litornislicah in se pokazal že v zorni mladosti izbornega pijanista. Dokon-čavši teoretične glasbene nauke, postal je koncertni vodja cesarja Ferdinanda, šel pozneje kot voditelj filharmotiičnih koncertov v Gothenburg, postal 1. 1866. prvi kapelnik deželnega gledališča v Pragi. Doletela pa ga je ista nesreča, kakor velikega glasbenika Beethovena,— oglušil
je popolnoma ter bil radi tega prisiljen, da je odložil voditeljstvo; odtlej je živel v Pragi kot skladatelj muzikalnih del. Umrl je dne 13. maja 1. 1884. Njegove skladbe so se priljubile Cehom, razširile pa so njegovo slavo tudi po vsem izobraženem svetu. Najznamenitejše njegove opere so razven »Prodane neveste« še: »Branibofi v Gechach«, »Dalibor«, »Hubička« (Poljub) in »Libuše«.
»Prodana nevesta« je komična opera v treh dejanjih. Obseg je na kratko ta: Marenka Ivru-sinova ljubi Jenika, vrlega mladeniča, o katerem pa nikdo ne ve, odkodi je prišel v vas; a sedaj jo snubi Kecal za Vašeka, mlajšega sina stat-karja Miclie; saj so jo Mafenkini stariši zaobljubili Michinemu sinu, a to more biti le Vašek, zakaj starejši sin se je izgubil že pred
Stare maloruske noše: 13. in 14. Plešoči maloruski ženski. — 15. V zimski opravi.
več leti od doma. — Marenka se snide s slaboumnim, jecljajočim Vašekom ter mu pripoveda, kako ga ljubi neka neznanka, tako, da se Vašek odreče nevesti Mafenki. Kecal pa odkupi od Jenika Mafenko za 300 zlatov ter dobi od njega pobotnico, da jo je prodal kot nevesto Michinemu sinu. — V vas pridejo glumači. Služabnik, ki je imel predstavljati medveda, opil se je do nezavesti, ter tako onemogočil glavno točko vsporeda. da je ni prevzel Vašek, ki misli, da je glumačica Esmeralda ona neznanka, ki ga ljubi. Marenka, užaljena od Je-nikove kupčije, utolaži se še-le, ko se ta izpriča za Michinega sina, ter mu poda roko, a Vašek se je osmešil, zbežavši v medveda preoblečen in oplašivši vso vas. ter onemogočil za ženina.
Krasna godba, polna narodnih motivov čeških in bogata uprizoritev, operi prideljeni trojni balet,
ki pa je z njo v bistveni zvezi, vse to združeno z istinito dobrim libretom, je pripomoglo, da se je razširila ta opera. Vendar je bila iz početka zložena le kot spevoigra, še-le od 1. 1871. sem se predstavlja v novi obliki (prvič v Petrogradu 1. 1871.), kjer se je proza povsod umaknila vezani besedi, ter opera sploh bila pomnožena z novimi spevi in v obče predelana.
Izvestno ni zamudil noben Slovenec prilike, ako je obiskal praško razstavo v prošlem letu, seznaniti se s tem delom. Letos bode prvi teden v juniju v gledališki razstavi dunajski igralo osobje »narodnega divadla« ter poleg drugih oper predstavljalo tudi »Prodano nevčsto«. Priporočali bi svojim rojakom, ki nameravajo obiskati to razstavo, da, ako mogoče, uravnajo svoj odhod tako, da jim bo mogoče prisostovati češkim predstavam.	Prostoslav.
.ac.OA