Priloga 46 štv. ..Edinosti' „Slovenka" Glasilo slovenskega ženstva. Izhaja v Trstu kakor priloga »Edinosti' vsako drugo soboto. Naročnina znaša za vse leto 3 gld. ; za naročnike »Edinosti« pa 2 gld. ; posamezne številke se dobivajo v Trstu v tobakarni g. Lavrenčiča na trgu della Caserma po 12 kr. — Rokopisi naj se po- šiljajo uredništvu »Slovenke«, naročnina pa upravništvu »Edi- nosti«, ul. Molino piccolo št. 3. Vsebina 4. zvezka: Zorana: Ob spomnili — pesem. — Kranjec: Sličice z Dunaja. — R. D. : Suma bede. — Kristina : Svetišče — pesem. — Naše mlade gospodinje. — Zo- rana: Bo li meni? — pesem. — «Z.» : Dvojna mera. — Dolenec: Prevara — pesem. — Pismo « Slovenki*. — Književnost in umetnost. — Razno. — SLOVENKA GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Zvezek 4. V Trstu, 25. februvarija 1899). Letnik III. Ob spominih. stolpov mestnih pozne ure glas doni tajnostno v tihi nočni čas ; v predmestje zadnje njen odmev zveni, kjer luči svit iz okna se žari. Sedi tam v sobi žena sivih las, lepoto prejšnjo kaže nje obraz . . . se čarno zrejo temne ji oči, skrivnosten ogenj v svitu njih blesti.. . Preprosta soba kras pogreša mnog, ni dragih kipov, perzijskih preprog . . . Na stenah vencev lovorovih broj visi s trakovi obledelih boj . . . V okvirih starih zraven nekaj slik prekrasne deve skromen je pomnik. Različno slike kažejo oblast: Ta mir sladak. . a druga burno strast... Gegave pač te žarne so oči ? Oh, žene blede, ki kraj slik sedi. Sede premišlja... in le zdaj pa zdaj pogled na slike, venec vpre... Zakaj? Zakaj skrivnostno ji oči rose, ko v medlem svitu gleda slike te ? Zagrne sobo hipno mrak teman, v svetilki plamen vgasnil je mračan in slike, vence skrije črna noč, iz prsij ženi vzdih privreje vroč : »Kako ta mrak je mojemu jednak, i v žitju mojem vlada smrtni mrak ; svetilka pač brez olja ne gori, a kje je slava, ko mladost zbeži!' — Čarobni glas mi davno vzel je čas in sneg pobelil mnog na glavi las . . . Na dobo slave, dobo mladih dni spomin... spomin le v duši še živi. Ko gledam svoje slike tu blede, dejanja davna vnovič ožive . . . Oh, drag spomin je to v starosti dan r Da človek v svetu živel ni zaman! In da je dar, ki mu ga Stvarnik dal, le nesebično drugim v last dajal . . . A če pozabil svet ga je ob noč, ne peče ga, ... ko v davnost slavno zroč naslaja se v pogledu prošlih slik, sedajnost zabija pravi umetnik . . . Naj trnje vzraste mesto mu cvetic, dovolj, da zvršil vzvišen je poklic !» Umolknila je .. . Duh ji vzplaval spet je v prošle čase ... v dobo slavnih let.. * Spet stala je na odru, pevajoč v obleki bajni, kot zvezdnata noč . .. V gledišču slave ni potihnil klic, iz lož metali na-njo so cvetic ... Zdaj pada zastor ... a se dvigne vnov, ker to zahteva sto in sto glasov . . . Kako telo ji vzburjenja drhti, kako ji polje v starih žilah kri. . . Se le, ko beli je prisvital dan, vzdramila se je pevka, zginil san . . . Zorana. 74 Kranjec : Slika z Dunaja. Slike z Dunaja. Piše Kranjec. I. Oče. Bil je mrzel zimski dan. Mraz je bil tak, da je škripalo pod nogami hitrih pešcev. Postrežčeki, zaviti v težke suknje, so stopicali sem ter tja, da bi ne premrznili. Ob voglu univerze je stalo nepremično mlado dekle, kakor da ji ne more ostri mraz do živega, dasi je bila le lahno in borno oprav- ljena. Toda od mraza zarudeli obraz in — dejal bi — trdi njeni udje so pričali, da tudi njej ne prizanaša kruti spremljevalec ostre zime. In vendar, zakaj stoji tu? Prosjači li? Ne. Saj ji je ponudil stari gospod v dragem kožuhu nekaj drobiža, — toda ona ni vzela malega daru. Ne, nekaj druzega, nekaj hujšega nego je strupeni mraz mora težiti srce ubogemu dekletu, da je brezčutna proti mrz- lemu vremenu. Saj ji gleda temno oko srepo tja v daljavo in glo- boke gube na visokem lepem čelu pravijo, da prenaša mlado dekle bol, ki bolj boli, nego najhujši sibirski mraz, bol, ki ni prispodobila nobenemu telesnemu trpljenju. V rokah je imela podolgasto culo. Ne bi se bilo znalo, kaj je zavitega v gorke cunje, da se ni slišal sem ter tja tanek glasek, po- doben glasu jokajočega deteta. Potniki, ki so hiteli mimo, so se ozirali po lepem kmetskem dekletu, migali z rameni in sožaljuje odhajali. Vsega tega pa zala Čehinja ni videla. Otli zvoki vojaškega bobna udarijo na uho ; hreščeči g'lasovi medenih godal se razlegajo po široki cesti. Dekle se premakne, oči se ji zablišče, otroka pritisne tesno na prsi ter vpré pogled na ono stran, od koder prihajajo glasi vojaške godbe. (Hej, tu je vojaško krdelo s svitlimi godali . . . Kakor ranjena srna, skoči dekle proti vojakom . . . «Tu imaš dete! Ti si njegov oče, redi ga! Ti si gospod, lahko ga vzrediš; na, vzemi sina, kojega mati ne more rediti. . .» Koščena roka mestnega redarja potegne izmed vojakov ubogo dekle. Postopači, ki so spremljevali vojaško godbo, so obkrožili mlado mater . . . Vojaki so korakali svojim korakom naprej. Visok, močan vojnik se je ozrl le za hip v mlado ženo. potem pa je zopet pihal v svoj rog kakor poprej. R. D. : Suma bede. 75 Povprašal je, kaj se je zgodilo. Malce je pomišljal, potem pa je mignil ne daleč stoječemu izvoščeku ter se odpeljal z otrokom in materjo izmed osuple množice. Šuma bede. Srbska pravljica. Poslovenil R. D. Temna noč je bila, ko je neki mladenič stal ob robu gozda. Obkroževalo ga je visoko drevje in gosto grmovje a s ka- menjem posuti potje so se križali na vse strani. Skraja je mladenič korakal brzo s povešenimi očmi in globoko zamišljen. Xi opazil, da je gozd čezdalje gosteji, dokler ni konečno padel preko neke korenine. Sedaj je še-le spoznal, da je zašel in da se nahaja v strahoviti pustinji. Brzo je vstal in hitel naprej, sedaj po tej, sedaj po oni poti, da bi čim preje prišel iz gozda. Toda zaman ; blodeč po gozdu je opazil, da se bliža onemu mestu, kjer je bil najprej. Tu je legel na zemljo, moči so mu pošle in glad ga je počel moriti. Mladenič si je z rokama pokril obraz in pričel glasno vzdihovati. Ko je zopet dvignil glavo, se je stresel ; pred njim so stali trije možki, katerih ni videl prej. Prvi je imel se zlatom vezeno obleko a pas mu je bil obsut z dragim kamenjem. Drugi je nosil črno haljo, pre- pasano z rudečim pasom. Tretji je nosil plavo haljo a okolo trupla kožnat pas, v močni roki pa je držal sekiro. »Kaj delaš tukaj ?» vprašali so ga h krati vsi trije. «Umiram», je odgovoril mladenič, »usmilite se me». «Cesa želiš ?» «Zelim, da pridem čim prej iz te šume». «Izberi si jednega izmed nas, da te bo vodil». Mladeniču je najbolje ugajal oni, ki je' imel se zlatom vezeno obleko, torej, je rekel: «Tebe sem si izbral». Človek v zlati obleki se je nasmejal in mladeniču podal roko, a ostala sta izginila. Brzo je korakal mladenič za svojim vodnikom. Kmalu sta ostavila pot za sabo. No, dasiravno sta hodila že več ur, bila sta še vedno v gozdu. « Truden sem, nemorem dalje», je rekel mladenič in postal. «Pot je dolga, a tvoje noge so slabe», je rekel mož, «jaz te ne morem več spremljati. Toda za nekaj ur prijezdi tu mimo nek pot- 76 R. D. : Šuma bede. nik. Vzemi ta-le meč in prisvoji si njegovega konja, ki te ponese dalje». «Joj meni!» zavpije mladenič in razprostre obe roki. Kdo si ti, ki mi tako svetuješ ?» «Jaz sem z 1 o č i n ! » «BeZi od mene!» zavpije mladenič in se vrže na zemljo. Slišal je le še peklenski krohot in bil je zopet sam. Ko je zopet odprl oči, stala sta pred njim dva človeka. «Kaj delaš tukaj ?» vprašata ga. «Umiram, usmilita se me». «Cesa želiš ?» «Da pridem čim prej iz te šume». «Voli si torej jednega od naju, ki te bode vodil iz gozda.> Mladenič ju je pogledal in je rekel onemu, ki je nosil črno obleko in rudeč pas : «Tebe sem si izvolil». Molče mu je neznanec podal roko in ga od vedel se seboj. Po dolgem potovauju sta prišla do brezna, iz katerega je bilo slišati zdihovanje in jok. «Ne morem dalje!» je zavpil mladenič. «Za to sem te tudi privedel semkaj », mu je rekel črni neznanec ; «samo tem potom zamoreš priti iz gojzda. V tem breznu je smrt in le-ta te reši muk». «Joj meni!» zavpije mladenič. «Kdo si ti, ki mi tako svetuje ?» «Jaz sem obup!» «Proc od mene!» zavpije mladenič in pade na zemljo. Ko je zopet odprl oči, stal je pri njemu oni človek v plavi košulji se sekiro v roki, ki mu je rekel: «Pojdi z mano, mladenič; res je tvoja pot dolga in polna muk, ali kdor trpi, istemu pomaga Bog. Mladenič mu je podal roko a neznanec je šel pred njim. Se sekiro je sekal debla in krajšal pot skozi grmovje. «Déni na pleča jednega teh hlodov !» zapove mu neznanec. Mladenič ga je ubogal, dasi je bil truden in ga je mučil glad. Ko je šel dalje, počel se je gozd svetliti, on je postajal veseleji a breme se mu je dozdevalo vedno lažje, ker ga je nosila nada na svojih krilih. Slednjič sta došla na konec gozdu. Pred njima se je v blišču jutranjega solnca razprostirala velika, zelena ravan. «Zunaj sva», rekel je tujec. «Suma, skozi katero si šel, je šuma bede. Ne pozabi tega nikdar. Sedaj pa odloži breme!» Kristina : Svetišče. 77 Mladenič je vrgel hlod raz pleča in vprašal neznanca : «Kdo si ti, ki si me vodil tako lepo?» «Jaz sem delo!» je rekel tujec in izginil. Svetišče. Razdrto zrem svetišče sred tihega polja, svetnike v prah teptane, ki so krasili ga. A plamen, ki pred sveto podobo dan in noč plamtel je — v divji vihri ugasnil je nekoč. S trepetom zrem svetišče razdrto, prazno to —, oh, srce v tihih prsih svetišče je temno. — Kjegovi zlati vzori v prah zgrudili so se — prevara bridka stria, uničila jih je. V svetal pa žar ljubezni, ki v njem je plapolal, se divji piš usode je šiloma zognal. — Kristina. Reformovana obleka. Dozdeva se mi, da misel na reformo ženske obleke še ne dobi v nas rodovitnih tal. Preveč so se privadile sloven- ske oči francozkim spačenim pojmom estetike na ženskem telesu. Vso eleganco vidimo le v strogem posnemanji krojev, koje si je izmislila kaka francozka krojaška glava. In vendar so često skrajno neokusni, nelepi. Vendar jih pa občuduje ves ženski svet, ker dohajajo iz Pariza in ker so moderni. . Samo prosim, da se nekoliko pomisli kake gorostasnosti smo občudovale vže kot lepe. Kaki nestvori so bile krinoline okoli 50-ega leta. A vendar jih je posnemal ves omikani ženski svet z veliko vnemo. In to isto ženstvo je čez 2-desetletji nosilo tesne princesne obleke s tako ozkimi krili, da so ženske v njih komaj stopale. Spominjam se še izza svoje otroške dobe, kak zopern, da rie rečem oduren, je bil 78 Danica : Reformovana obleka. pogled na korakajočo damo, ko so se pri vsakem koraku, — ako se sme tako imenovati nerodno stopicanje, črtale noge po celem krilu. Moralo je biti že dovolj grdo, da je napravilo celo na otroka tak neizbrisljiv utis ! Pozneje so drapirali in omotali krilo z raznimi cunjami kakor kako portiere. In vse to je bilo lepo, krasno, nepopisno, nebeško ! Kako lepi so bili tudi ozki rokavi, ki so se rame oklepali ka- kor vliti, in vendar smo smatrale za lepe tudi one široke nestvore, v kojih je bilo blaga skoro za eno obleko. Tesne, gladke angležke taille so bile nekedaj chic, prav tako kakor pozneje ohlapne bluze. Vse, vse se nam je dopadlo, karkoli nam je diktirala moda, samo priprosta, pohlevna, vedno jednaka in vedno lepa narodna noša se ne more prikupiti našemu ženskemu svetu. Vprašam pa, kâj bi neki storile te nasprotnice narodne noše, če bi prihajala baš ta oblika iz Pariza ? Da, da, to bi bilo seveda čisto kaj druzega. Deux font le meme, ce n' est pas le meme. Potem seveda bi se vsa kranjska srca kar mahoma ogrela za to novo nošo, prihajajočo po ovinkih v našo belo stolico. Potem bi nosile naše dra- žestne gospice s ponosom in chic-om domači modric nad domačim ošpeteljnom in domača krilca. Oj, to bi bila elegantna, krasna obleka, diktirana iz francozke metropole od imenitnega Wortha et consorti. Pa le tolažite se, cenjene moje čitateljice , saj to se nikdar ne zgodi. Za nekaj desetletij vam je še zagotovljena vsakovrstna nemo- goča noša. Kralj Worth še ne misli vrniti se k naravnim, ženskemu telesu prikladajočim se krojem. Njegova bujna fantazija še išče efek- tov na bolj rafiniran način. Ne obleka naj se prilagodi "životu, am- pak život akomodiraj se gorostasnim njegovim oblekam. Ta princip bode veljal še dolgo časa v nepopisno radost malo mislečega ženstva. In vendar mora vsak razumen človek spoznati, da je reforma pri ženski obleki neobhodno potrebna. Kako dolgo prepovedujejo uže zdravniki zoper škodljivi steznik, seveda brezuspešno, ker ga pri sedanji noši ne moremo pogrešati. Brezuspešni so bili vsi ukazi, patenti in oklici, ki so se izdali v teku stoletij in brezuspešna ostane.vsa agitacija, dokler se krojenje oblek do cela ne izpremeni. Toda dokler se bodo držale nespametne ženske trdovratno bedastih ukazov neprimerne mode, tako dolgo ne smemo misliti na temeljito reformo. Gudno in nerazumljivo pa je in ostane, kako si more sicer pa- metna ženska kvariti šiloma zdravje, samo da zadostuje kapricam ne- premišljene mode. Danica : Reformovana obleka. 79 ' Kaj niso lepe, krasne orijentalke v svojih ohlapnih, nagubanih oblačilih, ki pač niso delani »en taille« ; ali ne ugajajo Evropejcem tudi Japonke v svojih gladkih, priprostih, oblike zakrivajočih oble- kah ; — pa bi bila edino le moderna ženska samo tedaj lepa, če sé stisne v trd, okoren steznik, ki ji ne da še dihati ? Omenila sem uže enkrat žensko družtvo v Berolinu, ki namerava doseči popolno reformo v ženski obleki. Glavno pozornost obračajo tam na spodnjo obleko, dočim skušajo obdržati za zgornjo obleko oblike, ki jih predpisuje današnja moda, v kolikor je to pač mogoče. No, pa me, zakaj bi se me ne naslanjale na tako lepe obleke narodne naše noše ? Cenjene čitateljice me pač ne umejo prav, meneč, da propagi- ram za popolno posnemanje narodne obleke. Bog ne daj ! Saj ti kroji nikakor niso taki, da bi jih smeli postaviti v izgled kot ideal vsega krojenja. . Pa vsaj v obče damo svoji obleki lahko značaj slovenske, ali če rajši hočete, slovanske narodne noše. V kroju seveda treba veliko premeniti. Saj današnja noša zopet zahteva gladke taille, kojih vendar ne moremo nositi brez steznika. Obleka bi se preveč podala po životu, natezala se in vgubančila, kar vendar ni lepo. Glavni pogoj so tedaj ohlapne, nagubane bluze ali iz goste tkanine izgotovljeni in z moč- nim platnom podstavljeni modrici, kakor jih nosijo n. pr. Hrvatice. Tak modric se ne poda tako po životu ter si ohranja lepo, gladko obliko, vendar pa nikakor ne ovira in ne tišči, če ni naravnost pretesen. Za okraske obleke naj nam bi rabili toli lepi slovanski motivi, ki nikakor ne ovirajo, da ne bi izgledala naša obleka fina, elegantna in okusna. Se prav nasprotno. Nad krajšimi krili se nam pa ni treba spodtikati ; saj nosijo Parižanke celo — pantalone, pa ne samo na kolesu, temveč . tudi kot cestno obleko, ker so vesele, da se morejo odkrižati dolgih, prah pometajočih kril. Zato pa priporočam cenjenim čitateljicam, naj stvar dobro pre- mislijo. Morda »iztuhta« koja izmed njih kak novi, vsem higijeničnim in estetičnim zahtevam zadostujoči kroj ter nas reši s tem iz zagate. Morda se sprijazni potem celo gosp. »Z.« z mojo toli hvalisano na- rodno nošo. Jako bi nam koristil v pospeševanje tega preperečega vpra- šanja tudi ženski splošni shod, na kojega programu bi morala biti jedna glavnih točk seveda reforma obleke. 8o Zorana : Bo li meni Zagovornica te stroke bi morala seveda demonstrirati ob skrbno izdelanih modelih, da bi se naše dame prepričale tudi očividno o okusnosti, primernosti in eleganci propagiranih oblačil. Danica. Bo li meni ... ? Josipino Turnogradsko si me v šali ti nazival, ker na vrtu si med cvetjem drobne pesnice dobival . . . Govor vnel tedaj se nama je o doma tožnih časih, in mladenki, ki pevala že takrat je v naših glasih. Žal, da smrti diti ledeni, nežno cvetko je zamoril, ko ji svit ljubezni srečne jedva v žitju se zazoril . . . Pri spominu tem, bolestno pa mi duša je vzdrhtela : Bo-li tudi meni sreča kot nji kratko le trpela . . . Zorana. Naše mlade gospodinje in in pohištvo. opozoriti hočem naše gospodinje na neko napako, katero zagrešajo zlasti mlade gospodinje, ki si še le ustanavljajo svoj dom. Dozdeva se mi pa, da mladim gospodinjam pomag"ajo grešiti tudi starejše t. j. mamice mladih —, in ako se v tej zadevi o njih ne motim, sprejmô naj prijazno moj dobrohotni opomin in ako bodo imele še kedaj priliko (t. j. ako bodo še kako hčerko možile), popravijo naj drugič svojo napako. Toda, ako se prepričam, da jim delam s svojimi besedami krivico, rada potresem v znak ke- sanja svojo glavo s pepelom. Prepričana sem — menda s tem nazorom nisem in ne ostanem osamljena —, da mora biti resna dolžnost mladim in starejšim go- spodinjam, ki mladim pomagajo, da ne mislijo pri opravljanju stano- vanja samo na njegovo zunanjo skladnost, ampak tudi na to, je li oprava primerna stanu in premoženju tistih, za katere se stanovanje pripravlja. In na to se pri ustanavljanji novih domov pozablja vedno bolj in sicer le na škodo tistih, kateri naj bi v njih našli svojo srečo. Naš mladi svet tekmuje kar križem, da drug' druzega prekosi v ,,Ž. s.": Naše mlade gospodinje in pohištvo 81 neumestnem, dostikrat prav neukusnem lišpu svojih stanovanj, da razumen človek kar obstane ter si ne more dati odgovora na vpra- šanje: »Cemu vse to?« Mislim, da ima to nekaj sličnega z onimi časi, ko so začeli prejemati od višjih in premožnih krogov pretirano parado tudi srednji in nižji krogi, opuščajoč v svojo lastno škodo priprosto, toda ukusno nošo. Kakor je pretirana parada žen in hčera v družinah, kjer dohodki prav za prav ne zadostujejo za tako parado, čestokrat vzrok, da si morajo odtrgavati od ust velikokrat na škodo zdravja, prav tako zahteva tudi neumesten lišp v pohištvu svoje žrtve, in še vse druge nego je s pomanjkanjem oslabljeni želodec. Nikakor pa ne mislim s tem govoriti nekako proti umetnosti, kajti baš od tega lišpa, o katerem govorim, je prava umetnost jako daleč. Moje besede merijo proti lišpu, katerega si mnogi nabavljajo ne iz ljubezni do umetnosti, ampak zaradi lišpa samega, ker je ta lišp prišel v modo, modo popolnoma brezobzirno, kakor je brezobzirna vsaka druga moda. Ali se vse to vsacemu spodobi, na to se nikdo ne ozira, istina je le, da marsikateri, zlasti pa marsikatera, zaigra zaradi mode vse, večkrat tudi pogoje svoje pričakovane sreče. Tajiti se ne da, da se vse vsacemu ne spodobi. Tudi lišp ne pristuje vsacemu ; kakor bi nas neprijetno iznenadila čisto priprosta jednoličnost pri znanem bog_atašu, tako napravi tudi čuden vas na človeka, ki pozna socijalne razmere, zunanji blišč in bogastvo tam, kjer se o bogastvu in premožnosti niti od daleč ne more govoriti. Bogato opravljeno stanovanje nepremožne družine obudi sicer lehko občudovanje neskušenih, naivnih ljudi, toda normalno razumni ljudje se gotovo trpko nasmehnejo ter pomajajo z Llavo. Ako so hudega jezika, lehko ti še veter donese na ušesa njih besede, s katerimi te odhajajoči obsojajo. Res ne bi škodilo, ko bi zlobni jeziki o tej stvari več govorili, toda ne za hrbtom, temveč naravnost v oči in o pravem času, ko se da preprečiti še marsikatero zlo. Kajti verjetno je, da bi si dala marsikatera gospodinja-začetnica dopovedati, ako bi se jej razložilo, da njena bodoča sreča ne obstaja v tem, da bode imela prav tako bogato ali še bogatejše napravljeno stanovanje, kakor je ima nova gospa komisarjeva ali kaka druga njena že omožena prijateljica. Morda bi bilo tudi v podlago njeni varčnosti, ako bi pametni oče in mamiea pred svatbo rekla: »Napravimo ti priprostejše pohištvo nego je ima N-ova Anka, zato ti pa damo hranilno knjižico s 300 gld., da bodeš imela kam seči, ko pride potreba«. 82 ,,Ž. s.": Naše mlade gospodinje in pohištvo. Ali bi ne storil tak pameten sklep marsikatero mlado gospodinjo tudi v priprosto prirejenem stanovanju srečnejšo nego je ona, katera se kreta med dragim pohištvom, hodi po mehkih preprogah ter se ogleduje v visocih zrcalih, katera si pa mora po dobro sestavljenem mesečnem proračunu kupiti suknjo ali kak drug potreben del svoje obleke na obroke ali celo na dolg ? Kako more veseliti tako gospo- dinjo lišp okrog nje, ko se pri njem tem bolj kažejo drugi nedostatki, in ko je tako rekoč porogljivo spominja njene bedastoće, da je za nakup tega nepotrebnega blišča izdala marsikateri groš, za katerega bi si bila lehko nabavila kaj primernejšega, ki bi jej delalo trajnejše veselje. In ko se jedenkrat vzbudijo v nas neprijetni občutki, posta- nejo nam gostje, tem pogosteje, čim večkrat imamo pred očmi njih prouzročitelja. Tako si lehko svojo zadovoljnost uničijo tisti, ki žrtvujejo brez premisleka, samo zaradi brezglavne mode in iz neumestne častihlep- nosti, da bi prekosili svoje znance, pri ustanavljanju svojega doma marsikateri goldinar, ki so jim ga mogli dati starisi za dvomljivo veselje, da. se bode moglo o njih govoriti, kako imajo krasno oprav- ljeno stanovanje, krasnejše nego ta ali ona bogata g"ospa. Dasi tudi je velika neumnost, da, lahkomiselnost, vlagati vso doto samo v pohištvo in morda v balo, ter pozabljati tako nepriča- kovanih potreb vse ostale bodočnosti, vendar bi se dal najti še kakov, četudi precej šepav izgovor za tako početje. Toda nikakor se ne dajo opravičiti dejstva, ki se od leta do leta bolj množe, in o kojih bi mogli naši mizarji in izdelovalci preprog kaj veliko povedati. Mislim namreč te slučaje, ko stopajo v zaroko ljudje brez vsacega premoženja, odkazani k večjemu na stalno mesečno plačo — včasi prav skromno — kateri v svojej nerazumljivej prevzetnosti, ali prav za prav' beda- stoći, pozabljajo razmer, v kojih so vzrastli in v kojih jim bode tudi dalje živeti ter se hočejo, nakupivši si dražega pohištva in k njemu spadajočih luksurijoznih predmetov, mahoma mnogo više povspeti, neg-o jim morejo zadostovati njih dohodki. In nasledki tacega brezumnega početja? Lehko jih je uganiti. Le izvolite malo poračuniti. Na letni dohodek 1200 gld. naročili so si na obroke pohištva in druzih po- trebščin za 600 gld. Zopet drugi so si dali na letni dohodek 1800 gl. prirediti stanovanje za 1000 gold, tudi na obroke. Rada bi poznala matematika, koji bi izračunu, v kako velicih in v kolicih obrokih ti ljudje svoj dolg izplačajo. Jaz sama nisem še nikoli skušala tacili račenov, pač pa sem brez računanja videla že nekoliko nasledkov tacega gospodarjenja. Običajno je prišlo do eksekutivne dražbe, kojo so si izposlovali neizplačani zalagatelji nepotrebnega blišča. Koliko Dolenc: Prevara. 83 radosti užijejo lastniki take njim neprimerne prevzetnosti od početka do javne dražbe in pozneje, to se se številkami težko izračuni. To bi moral sam doživeti, kdor bi hotel o tem natančneje poročati. Tega pa nikomur ne želim. Po mojem menenju je večja sreča, živeti priprosto in jednostavno pa zadovoljno, nego v zunanjem blišču pa v finančnih stiskah. Lišp sam na sebi, sosebno pa v zvezi s pravo umetnostjo, je sicer prav lepa reč, toda le za tiste, ki imajo sredstva zanj ; oni pa, ki nimajo, sredstev in se vendar obdajajo z luksusom, pletô si sami sebi zanjko, v katero zadrgnejo najprej sami sebe ter se tako pogube. Naše babice in prababice so si pač utrpele za potrebno pohištvo, ali nepotrebne prevzetnosti v njem — niti pri premožnih — niso marale. Po njih naj bi se vzgledovale naše mlade gospodinje v lastno korist in srečo. ( ( Prevara. 'Iv o t ptič na perotih iskren, sem plaval ob vodi šumeči. Konjiček pod mano jeklen ni vedel, da plaval sem k sreči Da plaval sem tje pod drevo, kjer čarobna deva sedeva; kjer biserno njeno oko potrto mi dušo ogreva. In pil sem omotno sladkost, pozabljal sem muke vsakdanje, A ostre puščice mi ost /grenila nedolžne je sanje. V slovo sem ponudil roko, kot sestrici brat jo ponudi. Kot ptič zapeljan, obstreljen sem plaval ob vodi šumeči. Konjiček pod mano jeklen ni vedel o,moji nesreči. Pavel Dolenec. 84 ,,Z".: Dvojna mera. Dvojna mera. Spisala Gospod doktor, prosim, nekdo stoji zunaj in pravi, da želi g-ovoriti z vami — je naznanil natakar doktorju Baldichu, ki se je ravno pripravljal, da prične z lepo županovo hčerko kvadriljo. «Cesa pa hoče?» je vprašal ne baš prijazno doktor in gledal, kako so polag"oma stopali plesalci s plesalkami v vrsto. «Nekova delavka je baje zbolela.» «A tako, potem naj počaka, da splešem kvadriljo.» Natakar je izginil, gospod doktor pa je stopil s hčerko župa- novo v vrsto. Aj, saj to je res nezaslišno, da ga kedo moti nocoj, ko je ves v svojem elementu. Ti godci so v resnici vredni pohvale, tako lahko se pleše po njih polnih tonih, tako lehno drsi noga po gladkem parketu in oko v bujnem veselju počiva na teh vrtečih se postavah, teh izrezanih oblekah, lepih obrazih, okroglih ramah! To lehno šu- menje kril in ta fini vonj parfemov, kdo bi res zamenil vse to z za- duhlo bolniško sobo ... Plešimo. aj plešimo ! Mej vrati se je zopet prikazal natakar, takoj za njim pa je ril širokopleč delavec v priprostem a čednem vsakdanjem oblačilu. Snel je klobuk, da mu je svitloba kandelabrov padala naravnost v obraz in osvetljevala žalostni izraz lica. Obstal je mej vrati in temno meril vso to razposajeno družbo. Ravno je priplesal dr. Baldich mimo, de- lavec je z hipnim sklepom stopil predenj ter ga s tem zaustavil v plesu. «Gospod doktor, prosim, moja žena umira», zaprosil je in pro- seče uprl oko vanj. Doktor je postal za hip rudeč same jeze a premagal se je ven- dar, da je samo siknil : «Prezdrznost !» Nato je pomignil delavcu, da stopita v predsobo. «Kaj ne morete priti o drugem času», je dejal jezno, ko sta bila sama. «Gospod doktor, saj sem bil že predvčeranjem pri vas.» «Da, da, te dni sem imel toliko opravila s pripravljanjem te veselice. Sicer sem vam pa dal recept. » «Ah, gospod, ali nič ji ni bolje, bojim se . . -> ,,Z." : Dvojna mera. 86 «Niéesar se ni treba bati! Taki ljudje ne umro tako hitro. Ce bom mogel, pridem pozneje, sedaj ne morena». & Gospod doktor, prav lepo bi vas prosil ...» «Ah kaj! Ne morem, pa basta! Z Bogom !» Delavec je odšel s težkim srcem venkaj v noč, dr. Baldich pa se je vrnil nazaj k družbi. «Kaj pa je bilo?» je šepetala županova hčerka koketno. «Ah, nek delavec hoče, da bi šel sedaj ž njim*. «Moj Bog, kakovi so ti ljudje! Ta drznost! Lepo je bilo vendar, da me niste zapustili», dejala je pol izzivajoče in se mu ljubko za- smejala. «Ah, gospica, kako bi bilo pač to mozno», vzdihal je in delavec mu je izginil iz spomina. Do jutra je plesal dr. Baldich neumorno. Pri tretji črni kavi, proti peti uri, s katero je dušil duhove šampanjca se je sicer spom- nil na delavca a potem vendar odšel proti stanovanju, mesto venkaj proti tvornici. Malo predpoludnem se je zbudil ter šel h kosilu. Ravno je za- zvonilo poldne, ko je vstopil v gostilno, kjer ga je že čakalo par tovarišev. «No, sili dobro spal ?» «Ali te maček zelo tare?» « Grozno me glava boli!» Taki pozdravi so mu leteli nasproti. Sedel je in izpraševal ru- dečelično natakarico, ima li kaj za njegov oslabeli želodec, potem pa si je naročil cvička in kisle vode, nalil si polno kupo ter naenkrat izlil v sé. «Ah, toje fino!» pohvalil je in vprašal kaj li zvoni tako dolgo. «0, nekdo je umrl». «Kdo pa?» «Delavceva zena». «Tako?!» dejal je malo zategnjeno, potem pa malomarno za- mrmral pred se: «E ne bo take škode !» ter mignil natakarici, naj mu vendar hitro prinese jedi. Gospod doktor Baldich je obiral kos srne — okusen ostanek prejšnjega večera ter razkladal prijateljem, kako zelo je lačen vselej kadar kroka, ko je vstopila glavarjeva hišina in se obrnila k njemu. «Prosim, naši milostivej je slabo. Gospod so mi ukazali, da vas pokličem.« 86 „Z". : Dvojna mera. «0 takoj, takoj » hitel je, vrgel servieto od sebe, pustil jed in pijačo ter pograbil klobuk. «Za Boga, saj ne gori, kosila vendar ne boš pustil», je klical sodni avskultant za njim, a dr. Baldich ga ni več slišal. Na trg'u se je zaletel v debelega davčnega kontrolorja Pipko. «Gospod doktor, kaj se svet podira, da tako letite.» «Oh prosim, glavarjeva gospa . . . hiteti moram . . .» «Na zdravje, gospod doktor !» pozdravil ga jemalo dalje trgovec Kegler, ki je bil tudi v pripravljalnem odboru za veselico, «kam pa kam, tako hitro ?» «Servus!» Pardon! . . . glavarjeva gospa . . . bolna je . . . ne utegnem !» in že je bil trgovec sam. Skoro brez sape je pridirjal zdravnik h glavarju, kateri ga je že čakal v salonu. «0, gospod doktor, kako sem vam hvaležen. Hišina mi je po- vedala, da ste bili ravno pri kosilu. Dovolil si bom vas potem ne- koliko oškoditi !» . . . «0 prosim, gospod okrajni glavar, zdravnikova dolžnost je...» «Da, da, vem, ali vsak pač ni tako vesten. Naš okraj vam mora biti res hvaležen !» «0 prosim, dolžnost . . .» • Vem, vem, dolžnost vam je sveta, pa vendar! . . . Toda pro- sim, če se hočete potruditi k soprogi ...» «Storim, kar je v moji moči!» * No, milostiva gospa pl. Mendlich, soproga okrajneg-a glavarja, — šetala se je pod večer po drevoredu . . . Pismo „Slovenki". Mslim, da v naši dobi ni treba še le dokazovati, koliko je vredna kultura v življenju narodov. Dandanes se ne more več tajiti, da je življenje boj ; kamor se ozremo, ugledamo borbo, mej posamezniki, mej narodi, mej stanovi, mej slojevi, mej rasami, mej spoli itd. Zmaga pa se priklanja vedno na ono stran, kjer je večja moč. To je železni zakon narave, katerega nam tolmači moderna prirodoslovna veda in modroslovje, katero se postavlja, Pismo >Slovenki« 87 osvobodivši se puste špekulacije, na realno podlago dejstvenih po- javov. Že to spoznanje pomeni velik napredek, kojega niso deležni samo posamezniki, temveč pride v prid vsemu t. z. civilizovanemu človeštvu, neizravno pa tudi — vsaj deloma — še barbaričnim rasam. Iz tega nepobitnega dejstva izvirajo razne posledice, katere mora vpoštevati, kdorkoli je deležen boja — in to je dandanašnji vsakdo. Najvažnejše spoznanje, izhajajoče iz skalnotrdnih premis je pač to, da mora vsak resni bojevnik vse storiti, da pridobi moči, večje moči, nego je nasprotnikova. To velja brez dvoma tudi v na- rodnem boju. Ne tajim, da mi je nacijonalna borba v marsičem skrajno zo- prna. Oblike, v katerih se razvija narodni boj v Avstriji, so včasih ako divjaške, da zbujajo gnjus v človeku, ki ima količkaj estetičnega, okusa. Pogostoma služi tudi narodnost in njena skrajna potenca : šovinizem, samo kot krinka za prikritje druzih namenov, često povsem egoističnih in neplemenitih. Toda boj, kateremu je namen narodna jednakopravnost in svoboda, neodvisnost in napredek, nima z onimi nelepimi izrastki ničesar opraviti in je lahko tako plemenit, kakor njegovi cilji. A tudi v tem boju ne odločuje načelo, pravica ali vzor, temveč moč. In brez visoke kulture ni moči. To je moment, s katerim treba tudi Slovencem, sosebno primorskim, računati. In v tem oziru bi se menda lahko storilo še marsikaj. Važno se mi zdi, da imajo tržaški Slovenci v «Slovenki» svoj belctrističen list, ki je pač v prvi vrsti namenjen ženstvu, vendar pa lahko izpolnjuje naloge, dotikajoče se celega naroda. Ta list in nje- govo uredništvo bi moralo postati nekako kulturno središče tržaških Slovencev; tu bi moral biti nekak vir našega duševnega življenja; odtod bi morala prihajati inicijativa za nova umna dela. Res je, da je Trst trgovsko mesto, a to bi nas ne smelo pla- šiti. Mesto, v katetem lahko izhaja leposloven list, mora imeti podlago za duševno življenje. Toda to se pri nas še vse premalo pokazuje. Nedvomno se nahaja tu nekoliko pisateljic in pisateljev, kateri bi lahko dokaj lepega in dobrega zvršili, ako bi bila mej njimi kaka realnejša zveza. A to primanjkuje. Za «Slovenko» bi bila ustanovi- tev kakega literalnega kluba gotovo lepa zadača in z dobro voljo bi se lahko mnogo doseglo, kar bi koristilo ne le tržaškim Slovencem, temveč slovenskemu narodu sploh. Brez kulturnega središča ni kulturnega življenja in dokler ni tega, bode naš napredek vedno polžev. Osnujte torej tako duševno središče ! nn. 88 Književnost in umetnost. Književnost in umetnost. «Rokovnjaci». Roman spisala J u r č i č in Kersnik, dramati- zoval Fr. Govékar. (K primijeri 7. februvarja.) O tej premijeri piše Aškerc v «Slov. Narodu«: Vsa čast geniju Schillerjevemu, vsa čast! Toda toliko je go- tovo, da njegovi «Razbojniki» ne bodo več streljali na slovenskem odru. Sinoči so jih premagali naši «Rokovnjaci!» Bila je to prava pravcata zmaga! Slovenski razbojniki so pre- magali nemške. Slavna intendanca lahko mirne vesti vrže v peč vse vloge in rokopise Schillerjevih «Razbojnikov» ; rokopise in vloge Jurčič-Krsnikovih-Govekarjevih «Rokovnjacev» pa naj shranjuje na imenitnem kraju v svoji pisarni, da se ne poškodujejo, ker jih bode še večkrat rabila! Saj, če že hočemo gledati razbojniško romantiko na današnjem modernem odru — nekateri ljudje tudi mej Slovenci imajo tako ^nežne» živce, da ne morejo gledati realistično-naturali- stičnih dram a la «Trhli dorn» itd. — čemu bi iskali romantike po tujem, ko je imamo dovolj doma?! Pa zakaj omenjam baš Sehillerjeve «Razbojnike?» Ali sta si snovi tako močno podobni? Tu in tam si snovi in prizori morajo biti nekoliko slični, saj oboji so — razbojniki — nemški in slovenski. Drugače so pa naši «Rokovnjaci» čisto izvirni, so čisto naši! In odkrito rečeno : naši rokovnjaci so nam veliko, veliko simpa- tičnejši, ljubši, nego pa nemški. Ne vemo natanko, kolike dejanske podlage imajo nemški «Razbojniki.» Ne utegnemo se več pečati s takimi «ucenimi» preiskavami, tičočimi se starejše nemške literature ; saj imamo vendar že sami s seboj dovolj posla, in mi sami si moramo biti vendar bližji, nego tuja literarna vprašanja . .. Toliko pa vemo, da so naši «Rokovnjaci» zgodovinski, mi vemo, da sta Jurčič in Krsnik svoj imenitni roman osnovala na historični podlagi. Rokovnjaci so na Kranjskem v resnici razsajali — tako ali drugače. Resnica je, da so jih Francozi ukrotili, in celo nekatera imena rokovnjaška so «zgodovinska !» To je bila folija, na katero je bujna fantazija Jurčičeva zasnovala klasične svoje «Rokovnjace», ki jih je bil objavil prvi letnik « Ljubljanskega Zvona». «Rokovnjaci» nas tudi spominjajo zanimive francoske dobe, spominjajo nas sim- patičnih Francozov, ki so nekdaj vladali osrednji del naše Slovenije in ki so bili naši narodnosti vsekdar pravični. .. Književnost in umetnost. 89 Schillerjevi « Razbojniki* so sami ob sebi res lepo delo, čeprav so to prvenci posnikove muze. Toda, pomislite, kakšen je jezik v teh (Razbojnikih!* Kakšna bombastična, frazasta, prisiljena, afektirana dikcija! Za našo realistično dobo so ti ^Razbojniki* naravnost nev- žitni ! Mi takšnega jezika ne razumemo več, tem manj, ker nismo Nemci. Kakšen pa je jezik v «Rokovnjacih !» To je naš izvirni slo- venski jezik, to je realistična govorica našega preprostega ljudstva. Robata je, včasi celo surova in cinična ta govorica — toda posneta je iz življenja. In Jurčič je razumel to ! Kdo je poznal bolj dušo našega kmeta, nego prerano zvečneli Jurčič ? Koliko klasičnih tipov nam je ustvaril v svojih povestih! Kako se ti tak tip, tak značaj vtisne v dušo, da ga ne pozabiš več ! — Takih značajev je tudi polno v «Rokovnjacih». Krepko risan je nesrečni Nande, ta žrtva hudobnega Brnjača. Takisto plastične prikazni so Blaž Mozol, Polonica, «Rajtguzen», črevljar Boječ, dr. Bürger i. dr. Smrt je po «rokovnjasko» napadla ubogeg-a Jurčiča;; ko je pisal svoj roman, mu je vzela pero iz roke, predno je dokon- čal svoje delo. Dovršiti je moral začeto povest takisto duhoviti Krsni k . .. «Rokovnjace» pa smo paznali dosedaj samo iz Jurčič-Krsniko- vega romana. Mej romanom in pa mej dramo pa je precejšen raz- loček : od povesti do drame je še daleč ! To se pravi : stališče dra- matičnega pisatelja je drugačno, nego stališče romanopiščevo. In roman «Rokovnjaci» spraviti na oder, ni bila baš lahka stvar, kakor dramatizovanje kake povesti sploh ni igrača. Pisatelj , ki namerava kak roman dramatizovati, ima pred seboj dve poglavitni poti : Ali vzame iz romana samo snov in tisto snov potem po svoje čisto samostojno obdela in predela v dramo ; ali pa se tesno drži romanopisca, tako da kopira kolikor mogoče doslovno vse dialoge in sprejema v dramo vse prizore .iz romana, povesti, iz novele. Morebiti bi bila možna še nekaka srednja pot; toda prvi dve imenovani poti sta gotovo poglavitni. Katero pot si je izbral gospod G o v e k a r, ki nam je dramati- zoval «Rokovnjace?» Kolikor se spominjamo romana, moramo reči, da je izbral drugo pot. Saj je pridržal v drami premnoge dialog"e,, posnel ali prepisal je originalno dikcijo Jnrčičevo-Krsnikovo, pridržal skoraj vse tipe in osebe in skoraj vse prizore iz romana. Natančnejšo analizo in paralelo mej romanom in mej dramo ter generični porod drame iz povesti poda gotovo kak strokovni kritik. 90 Književnost in umetnost. Brez pretiranja pa smemo in moramo reči, da seje dramatizovatelju delo v obče sijajno posrečilo. Sinoči smo gledali in poslušali na odru pristne slovenske ro- kovnjače. Ves tisti razbojniško-romantični milieu je dobro prenesen iz romana na oder ; gledali smo tragično njegovo smrt : poslušali smo klasično robatega Blaža Mozola, komičnega Bojca, karakteristič- nega Rajtguzna, videli smo dra. Burgerja, brata Nandctovega, Po- ljaka, nežno Polonico i. dr.. .. % & «Rokovnjaci» so zbok svoje dramatičnosti kar izzivali spretno roko, da jih spravi na oder. In g. Govekar je imel, to se more pri- znati, spretno roko, ki se je lotil vprizarjanja. Saj lahko delo ni to, toliko oseb postaviti v dramatično scenerijo, toliko prizorov spojiti med seboj v harmonično celoto — tako, da se vidi vse motivirano. Gotovo je gosp. dramatizovatelj sinoči že sam opazil tu in tam kak nedostatek, kako scenično hibo. Take pomanjkljivosti se zapazijo naj- lože pri resnični vprizoritvi. In potem se lahko še kaj popravi in popili, skrajša ali dostavi. V celoti pa so imeli «Rokovnjaci» sinoči izboren uspeh ! Vsak akt ima resničnih dramatičnih prizorov ! Pravi sejm je v prvem dejanju. Vse živo in resnično. Veledra- matičen je prizor v III. dejanju, ko Mozol naznanja bratu Nande- tovemu, da je vjet glavar rokovnjaški. Narsvnost pretresljiv je prizor, ko zagleda Poljak svojega uklenjenega brata Nandeta, in ko ga ta prosi, naj ga oprosti in izpusti. Kako se ob tem v oskrbnikovi duši borita dolžnost in sorodna — kri ! Pravi biser je prizor, ko Nande dobi v pest svojega sovražnika Brnjača ! Kot nežen kontrast stoji tem groznim scenam nasproti ljubavni sestanek Nandetov z ljubico Polonico. Tu si gledalec oddahne, ko vidi pred seboj samo človeka Nandeta. . . In če je resnica, da konec venca delo, potem je Govekarjev konec, sklepni prizor, res na pravem mestu. Dočim v romanu Nande in Polonica pobegneta, završil je dramatizator dramo tragično. Nande pade od krogelj svojih zasledovalcev zadet, baš v trenotku, ko stoji «na pragu sreče«, ko misli s svojo ljubico pobegniti v svobodni daljnji svet. Kako nas presune obupni vzkrik Poloničin ! — Dramatizovatelj je vpletel na nekaterih mestih tudi petje. Čeprav to ni bilo strogo potrebno, moramo reči, da je to petje povsod na mestu, da povišuje dramatičnost samo. Naravno je, da pojo pivci na sejmu, naravno je, da pojo kamedijantje. In če pojó tako lepo, kakor so peli sinoči pivci, kakor so peli dražestni vojaki v prvem dejanju. Književnost in umetnost. 91 ali kakor je pela značilno svojo pesem lepa Nona . . . no, pa že radi poslušamo ! Saj je ta igra prava ljudska igra. Petje v taki razbojniški igri tudi ublažuje burni, surovi in robati ton razbojniškega življenja ; in zato je gotovo vsak slušatelj-gledalec to petje z veseljem pozdravil... Da so imeli «Rokovnjaci» sinoči tak krasen uspeh, zato se imamo zahvaliti pa tudi vsemu igralskemu osebju, ki je svoje uloge prav lepo reševalo. Imen ne imenujem, ker ne pišem kritike o predstavi sami. Moramo pa reči, da so bile vse poglavitne osebe v dobrih, ne- katere v izvrstnih rokah. Odlikovali so se moški in ženski igralci. Če je bil kje kak nedostatek, to se gotovo popravi pri nadalj- nih predstavah . . . Gledališče je bilo sinoči do zadnjeg-a kotička razprodano, nota- bene: pri drami razprodano! Kam bi človek to zabeležil, da se ne pozabi ? Dosedaj se kaj takega pri drami pač še ni prevelikokrat pripetilo. Ali smemo to smatrati za ugoden «omen» ? Ali smemo upati, da se naše občinstvo resno zanimiva za domačo dramatično umet- nost, za izvirne drame ? Bog daj, da bi bilo res tako! — Saj naše gledališče je vendar namenjeno v prvi vrsti izvirni *.. slovenski drami. To gojiti, pospeševati je njegova prva naloga. Našega gledališča naloga je : vzpodbujati slovenske pisatelje, da se lotijo dramatičnega vstvarjenja, ker s tem bogate domačo knji- ževnost, ki je bistven del naše narodne kulture . . . Upajmo, da bode naše cestito občinstvo še večkrat hotelo gle- dati «Rokovnjace». Ta igra je kakor ustvarjena zlasti za širje sloje. Gosp. Govekarja naj pa sinoćnji vspeh vspodbudi k nadaljnemu delu. Naj nam dramatizuje še več drugih slovenskih povestij. Hva- ležno delo bi bilo n. pr. dramatizovanje nekaterih Tavčerjevih povestij. Saj, če dramatizujejo svoje povesti Francozi in drugi narodi — zakaj ne bi smeli mi svojih ? ! — Sinoćnja navdušenost za slovensko dramo naj vzpodbudi pisa- telje naše, da se poprimejo izvirne dramatične produkcije. Hrvaške slikarice. Čitateljice Vašega lista utegne zanimati, da je v »Umetniškem domu« v Zagrebu bilo razstavilo pretekle mesece svoje umotvore tudi šestero dam*). *) S tem člankom bodi popravljena zmota, ki se mi je vrinila v februvarski štev "Zvonovi« glede števila hrvaških slikaric . : . 92 Književnost in umetnost. Najplodovitejša med temi umetnicami je gluhonema Slava Raškaj, ki je razstavila 6 dražestnih akvarelskih studij. Leopoldina Auer-Schmidt ja portetistka. Ti dve slikarici živita v Zagrebu. Na Dunaju bivata : Z o r a pl. P r e r a d o v i ć , hči slavnega pesnika hrvaškega in pa baronica Anka M a r o j č i ć - L 5 \v e n t a 1. 'Kakor Raškaj, tako slika tudi Preradovič najraje akvarele; razstavila je čvetero prav lepih pokrajinskih slik. Baronica Marojčić pa je raz- stavila neko »radirbo«, predstavljajočo njenega učitelja v slikanju. V Pragi živi Pavla Dvorak S p u n - S t r i ž i č. Razstavila je portret čednega belega — psička. In Jelka S t r u p p i je poslala na razstavo par izvrstnih »studij«. Ta umetnica živi v Monakovu. Gotovo je to veselo znamenje, da so se med Hrvati začele pe- čati s kistom in paletoj tudi ženske, in, kakor kaže zagrebški »Salon«, ne brez vspeha. Tudi naše Slovenke, ki so podale domači književnosti že par talentiranih novelistinj, menda niso brez slikarskega daru. To potrjuje pripoznana izvrstna umetnica, Ivana Kobilica. Upam pa, da se skriva med nami še kje kak ženski slikarski talent. . . . Chopinov preludij. Spisal grof Lev Tolstoj sin. Sin slav- nega Tolstega je spisal kakor za odg'ovor svojemu očetu na njegovo «Kreutzerovo sonato» knjigo «Chopinov preludij». Za moto tej knjigi je vzel besede iz sv. pisma: «Zato bo mož pustil očeta in mater ter se pridružil svojej ženi, da bodeta oba jedno.» Ob kratkem je sujet knjigi nekako ta-le : Krivkov, dvajsetletni dijak, rojen plemič, se zaljubi v malo Sonjičko, pa se želi ž njo poročiti. V Rusiji niso neobične takove ženitve. A ker je Krivkov siromak, mora se tej ženitvi odreči. Želi si torej v glasbi vtopiti svoje spomine. Morda mu Chopinovi zvoki olajšajo bolečine njegove? Posebno petnajsti preludij, ki je tako nežen in tih, ali sledeči presto con fuoco z divjo močjo in veselo nado . . . Toda glasba deluje baš nasprotno. Boj v njeg'ovi duši postaja le večji. Da si olajša dušo, hiti k svojemu prijatelju Komkovu, filozofu, ki je jako bistre glave in se je oženil pred mesecem dni ter živi srečno. V tem Komkovu govori pisatelj sam. On je oduševljen apostelj ženitve, osobito rane ženitve. On razlaga, da je ženitev po- trebna, jus naturale v Rimljanih. Tudi Zenda Avesta sta smatrala coelibat za greh. Ako so tedaj Budda, Schopenhauer, Hartmann in še nekov četrti, neimenovani, koji obdeluje isti problem v zelo Književnost in umetnost. 93 razširjenej noveli proti zakonu, ker ga smatrajo za nekaj živinskega, tedaj, pravi Komkov, ti ljudje gresé proti elementarnim in opravi- čenim zahtevam prirode. Samo hitra ženitev spopolnuje bistvo člo- veka. Ta Komkovljeva razlaganja raztužijo Krimkova še bolj. Ves zmešan beži pozno v noči domov. Tedaj se ga prvikrat v življenji polasti izkušnjava v podobi Matruške, služkinje, ki mu odpira vrata v lahkej spalnej suknji, Kakor se ga slučajno dotakne njeno toplo telo in kakor pogleda v njen drzni, nečisti pogled, zastane mu kri v žilah. Reši se s tem, da zbeži. Sedaj razumeva Komkova. On sam je skušal opasnost prirodne moči. Hoče ostati čist. Ostavi tedaj učenje in postane nižji uradnik zato, da oženi Sonjičko. In v pusto nočno tihoto zvene zopet akordi onega Chopinovega preludija, polni nade in odločnosti ter hrepenenja. Znano je, da je oče Tolstoj vzel za moto svojej «Kreutzerovi sonati» tudi besede iz sv. pisma in sicer: «Kdor pogleda ženo po- željivo, je že grešil v svojem srcu*. Oče Tolstoj je pesimist, mladi Tolstoj pa optimist. Stari je ne- gacija, mladi pozitivnost. Oba sta antagonista ali oba se zlagata v tem, da vporabljata novelo za zunanjo obliko svoje tendencije. Tolstoj sin ni pesnik, ali njegovo delo se bode čitalo še dolgo. Nam se zdi, da nima prav niti oče, niti sin. Istina je med obema ekstremoma. Po «Prosvjeti». Prosvjeta. List za zabavu, znanost i umetnost. Ta najlepši ilu strovani list bratov Hrvatov izhaja dvakrat na mesec ter stane s pošto vred za vse leto 7 gl. Naročnina se pošilja : Upravništvu »Pro- svjete«, Zagreb (rajeva ulica, br. 7. 4. Zvezek tega krasnega lista ima sledečo vsebino : Kozarac Josip : Oprava, psiholožka studija (nastavak). — Safvet Mirza : Iztočno cvieće, pjesma. — Dragošić Higin : Kroz more jada, roman iz hrv. prošlosti (nastavak). — Sienkiewicz Henryk: Quo vadiš? pripoviest iz dobe cara Nerona, preveo dr. Harambašić (nastavak). — Badalić Viktor: Zimska jutra, pjesma. — Petravić Ante: O «Simbolizmu» (nastavak).-— Seger Mate: Zašto je propalo rimsko carstvo? — Barlo Janko: Povjest župe sv. Ivana Krst. u Novoj vesi u Zagrebu. — Brodsky Lj. dr.: Pod Velebitom. — Podravski M. : Zimska noč, pjesma. —Listak. — Slike : Spatz Willy : Isukrst uskrisitelj. —Brand J. : Na paši. — Pogled na Velebit. — Slapovi rieke Gacke kod Svice. — Bugarske narodne nošnje. — Skramlik Ivan vitez: Pohod. — Podravski M. : Zimska noć. — Kraljevića Gjuru postavljaju za kretskog guvernera. — Družtveni dom u Sarajevu. Naše Slovenke naj bi mesto ilustr. nemških listov čitale raje »Prosvjeto !» 94 Razno. Razno. Izza kulis našega upravništva. Mislim, da bode nekaj podatkov izza kulis našega upravništva zanimalo naše čitateljice in čitatelje vsaj tako, kakor razni izkazi o ženskih slušateljicah v Svici ali tudi kje bliže. Saj so ti podatki fotografija našega lastnega napredka, naše požrtvovalnosti, omike in še mnogo druzega. Toda naj začnem i brez dolzega uvoda. Koliko nas je Slovencev? — Čez 1,200.000! In med temi 1,200.000, koliko nas je ženskih ? — Gotovo čez 700.000 ! In med temi sedem sto tisoči, kaj mislite, koliko je tacih, ki bi se zavedale, na narodnih veselicah, ne samo radi lepšega pri raznih društvih, ampak res na- rodnih, zavednih, pametnih Slovenk?! No, na to odgovorim prav hitro, samo prej še nekaj številk, suhih, pustih a za probujo našega ženstva jako imenitnih številk. Gotovo bo vsako našo naročnico zanimalo, koliko naročnic ima naš list in kje. Evo toraj : Vseh naročnikov našega edinega ženskega lista je — čudite se ! — samo 508 ! Reči moram, da slovenskemu ženstvu to številce ni baš v čast. Moj Bog 508 med vso ogromno maso našega ženstva! In da bi vsaj teh 508 bile same ženske ! — Toda o tem pozneje. Da se vidi navdušenje in požrtvovalnost ženstva posameznih dežel v pravi luči, podajem ta le pregled : Naročnic in naročnikov je : Na Primorskem .........217 ., Kranjskem..........203 (!) ,, Štajerskem..........61 ,, Hrvatskem.......... 9 „ Koroškem 5; ., Dunaju........... 5 .„ Ruskem . . : s- . ž „ Tirolskem . . ¦........ 2 ,, Češkem........... 1 „ Moravskem........ . . . 1 v Ameriki........... 1 .. Italiji............ i Skupaj torej celo sijajno, ogromno število : . . 508 (!) Povedano bodi, da je izmed teh 508 naročnikov, možkih 140, društev 61, ženskih torej samo 307 (!) Kazno. 95 V Ljubljani, kjer je vsa inteligenca v veliki večini slovenska, imamo inclusive vsa društva 44 naročnikov, a v Trstu 65 ! Mislim, da tem številkam ni treba komentara . . . V našem imeniku bi zastonj iskali marsikako ugledno, spošto- vano in uplivno narodno damo in našli bi marsikatero prav onih uplivnih, uglednih in notabene bogatih zastopnic našega ženstva, katere ime se je moralo črtali, ker ni plačala — naročnine! To je prežalostno ! Moja skromna oseba misli, da je dolžnost, moralna dolžnost vsake zavedne Slovenke, da podpira n ašo žensko literaturo. Menim, da mi vsak pošten človek pritrdi, da je to prav tako koristno in narodno, kakor nabirati in darovati prispevke za razne spomenike ali vdeleževati se raznih narodnih plesov in veselic. Dobro vem, da se vsakemu v vsakem oziru ne more ugoditi nikdar ; kakor tega ne dosežejo drugi listi, tako tega tudi naš list ne doseže. Usojam se pa vprašati : ali je naša «Slovenka» res tako slaba, da bi se je morali sramovati, ali ne daje v svojih šestindvajsetih številkah na leto toliko vrednega gradiva, da bi se ne mogli žrtvo- vati oni trije goldinarji naročnine ? ! Komur je preskromna, premalo elegantna, naj vendar vpošteva, da je treba za vse to tudi materijalnih pripomočkov. Slaba narod- nakinja pa je ta, ki vrže naš edini slovenski list v koš, češ, za ta denar, ali par krajcarjev več, dobim eleganten, ilustriran «Familien- blatt» — nemški seveda, ali to konečno ni taka nesreča, — ki se lepše poda na mizo v salonu, nego «Slovenka.» Morda poreče kdo, kdo da je smel trditi, da vsaka zavedna Slovenka, ki ni naročena na naš list, ne razume ali noče razumeti svojih dolžnosti napram svojemu narodu. Jaz pa sem o tem uverjena in z menoj vsak pametno misleč rodoljub. Tu ni za reklamo kacega trgovinskega podjetja, tu je za ugled našega ženstva. Tristo in sedem naročnic med vsem našim ženstvom, to je jasen dokaz, kako hladno je isto kljub vsem napitnicam in govorom, s katerimi se pri besedah in veselicah hvali njihova požrtvovalnost in navdušenost. X. pr. recimo Ljubljana. Stiriinštirideset naročnikov suma su- marum ženske, možke in društva! Sedaj pa prosim, naj se kedo, ka- terega bi taka statistika zanimala, informira pri raznih knjigarnah, koliko slovenskih družin je naročenih na «Interessante Welt», «das Buch für Alle», «Ueber Land und Meer», «Gartenlaube» in kakor se že vsi tisti tuji listi imenujejo, ki imajo pri nas toliko več ugleda, nego naši domači. Čudil se bode in srce ga bode bolelo, če ima le količkaj čuta za slovensko stvar. Mnogo bi jih dobil čez 44 ! Tuji kulturi se klanja vse, domača se gleda čez ramo. Žalostno, ali resnično ! 96 Razno. Slovenke, ne bodite vendar tako grozno apatične do vsacega pojava na našem literarnem polju ; podpirajte svoj list, naročajte se nanj, ker le tako mu bode možno vspevati in napredovati! Vsebina našega lista je dovolj raznovrstna, da najde vsaka kaj za se. Pesmi, povesti, članki, razni sveti za gospodinjstvo, dobri pedagogični spisi, razne zanimive notice, kritike, moj Bog, ali ni to tudi nekaj ! Kateri ni všeč to, ugajalo ji bode ono; katerej ne ugajajo članki, zanimale jo bodo povesti. In pred vsem naj pomisli vsaka, kateri je Slovenka preskromna, na naše razmere in na to, da delujemo za napredek vsega ženstva. Podpirajo naj nas in naš list bode uspeval in na- predoval. Kadar bodemo imeli zadostno gmotno podlago, bode lažje pridobivati dobrih sotrudnic in sotrudnikov. Gotovo nihče ne piše iz sebičnosti, ali primeren honorar je v našem praktičnem času tudi za literate jako koristna in naravnost potrebna zaslomba. Vsak se mora še dalje naobraževati, citati ugledne pisce, študirati življenje, kar je vse prav težko, ako se mora boriti pcsebe še za vsakdanji kruh. Primerna nagrada za njegov trud mu te težkoče ne le olajšuje, ampak ga tudi bodri za daljne delo. Na delo torej Slovenke ! Lepo bi pač bilo od naših dičnih Kranjic, da se bolj zavzamejo za naš list, posebno še drugače tako napredne in narodne Ljubljančanke naj se ogrejejo zanj. Malo agi- tacije bi ne škodilo nikjer. Naše sotrudnice in naročnice še posebej vabimo, naj list priporočajo svojim prijateljicam in znankam ! In zdaj še nekaj resnih besed našim naročnicam in naročnikom. Letos se je vpisalo zopet nekaj novih, gotovo vesel pojav, ko bi jih ne bilo nekaj tudi '-— izstopilo iz našega kroga. Žalostno je, da niso izstopile morda take, od katerih bi bilo misliti, da so jim tisti letni trije goldinarji, kolikor tolika žrtva, ampak da so izstopile dame, premožne dame, od katerih bi človek ne pričakoval ekono- mičnih pomislekov. To je žalostno in njim samim nikakor ni v čast. Tudi se je primerilo par slučajev, v katerih so naročnice odklonile nadaljno dopošiljatev našega lista, toda ne da bi poravnale svoj za- stanek na naročnini. In zopet so bile to — dame in ne morda kaka slabo plačana poštna odpraviteljica. Želeti bi bilo, da se taki slučaji več ne ponove, ker niso nikakor pripravni povzdigniti ugled našega ženstva. H koncu opozarjam še na nakaznice, ki so se poslale vsem na- ročnicam in naročnikom, ki so zastali sc svojo naročnino. Nadejati sc je, da isto točno poravnajo, da ne bode upravništvo primorano s pri- hodnjo številko ostaviti jim lista. „Z.", upravnica „Slovenke".