35
ŠEPET  NJEGOVIH   UST
A d a   Š k e r 1
Nevidno v svilo mojih sanj si vtkana iti z vsakim dnem postajaš dražja vezenina, vendar boliš me kot globoka, tanka rana, kot vzdih, ki zataji prevar ga bolečina.
Vztrepeče  včasih luč, ki s  tvojim srcem vžgana nekoč je v meni buknila v pogoltni kres. Vztrepeče luč. A zdaj, le v solze razsejana, odpleše želj  neizrečenih trudni ples.
Nevidno v svilo mojih sanj si vtkana, ki oneme le v uri mojega pogreba kot rdeči krik umirajočega galeba na valujočih prsih oceana.
Si vzdih, ki zataji prevar ga bolečina in me boliš kakor globoka, tanka rana. A z vsakim dnem postajaš dražja vezenina, ki nežno v svilo mojih sanj je vtkana.