OPERNE IN KONCERTNE PEVKE
PAVLE LOVŠETOVE
a)	IC. Hoffmeister: Narcisov cvei h) E,. D Albert:	Ovčarjevo veselje
c)	V.	Petrželka :	Mesečna noč
č)	R.	Trunk:	Zeivena pesem
II.
a) Dr. F. Kimovec: Ceščena Marija
b)	A.	Lajovic:	Zašlo je žarko solnce
c)	S.	Osterc :	Morska pesem
č) L. M. Škerjanc: Večer soparen bo
a) A. BoroJ in : Velika arija Jaroslavne iz.
opere »Knez Igor«
b) R. T runk:	»Nesreča*
IV.
a) H. Kjerulf: Ingridina pesem (iz »Syn=
növe Solbakken«)
b) V. Novak:	Slovaške	narodne pesmi:
1. Anička dušička . . .
2. Oliva, oliva . . .
3. Na zelenej lučke . . .
4. Dievča, dievča, čo ze /o maš?
5. Išiel Maček do Mafaciek
Pri klavirju: Lipovšek Marijan
Narcisov cvet.
(lija Georgov — A. Funtek.)
Pod noč, ko san ti sanjaš svoj,	Oh, zdi se mi,	da snežno v njem
narcis dehti iz čaše moj;	belino lic tvojih zrem
narcis mi je najdražji cvet,	in da iz vonja	tvoj mi dih
karkoli vonja kdaj jih z gred.	na krilih veje	sem lahkih.
Pod noč, ko san ti sanjaš svoj, narcis dehti iz čaše moj.
Ovčarjevo
(Iz >Des Knaben
Lepše na svetu nikdo ne živi kot ovčarji mi.
Zelene livade svobodne navade pri nas so doma.
Pri hladnih studencih ob vročem solncu sedim lahko.
Orožja ne bojim se, nikdo tu ne preganja me, ljube ovce te so lei moj gospodar.
veselje.
Wunderhorn t.)
Včasih zagodem pesem si svojo
prav iz srca,
zaplešem tudi,
zapojem iz grudi,
da odmeva z vseh gora.
Vidiš, da sreča moja največja tu je doma.
V	dolino me ne miče, le k ovcam mojim kliče me srce tu vrh gore, kjer svobodno je vse.
Mesečna noč.
(Otakar Theer.)
Mesečna noč — tak jasna noč, nikjer ni šuma slišati.
V	srebrni tajni čarna moč kliče v spomin minule dni.
Na morje mislim:
Hrepeneč zrem tja y mesečino, poljubov tvojih si želim, po duši tvoji koprnim.
Na morje mislim ...
Krik in smeh! Tam ribiči veslajo pojoč. A jaz v zidovj'u temnem mroč sem čisto sam, da sam!
Poželi smo žito, mi fantje, dekleta, zavihanih rokavov in znojnega čela. Že bliski žare, vse naokrog 8e grmi... Že rešeno je vse. Nikdo naj ne strada.
Žetvena pesem.
(C. F. Meyer.)
Med snopi prostora je komaj za smrt. Kipeče je naše življenje mlado.
Zlat iprestol imajo sredi snopov lepotice, obžarjene z bliski pa še krono zlato.
Nikdo naj ne strada! Prinašamo kruh! K hrumečemu plesu hitimo po delu — cd ust in do ust je prostora za smrt! Kipeče je naše 'življenje mlado!
Zašlo je žarko solnce ...
(Drag. Kette.)
Zašlo je žarko solnce, utihnil daljni zvon, a v naši tihi sobici še poje polifon.
In v moje srce slavček predrobni je zletel, predrobno spletel gnezdece, predrobno je zapel.
Kot ob večerih poje ob senčni stružici o svoji lahki ljubici, plahi družici.
Njegove melodije pa not nič nimajo, njegova, sladka čuvstva se nič ne rimajo.
Ni vinca tako sladkega še v Beli Krajini, kot dralžestno so ti sladki poljubčki najini.
O daj, o ljubica, saj še deset minut!
Potem bo slavčka vzdignila iz gnezdeca
perut...
Morska pesem.
(Cvetko Golar.)
Da sem Jezus, šel na morje bi široko, z vetrom, plugom božjim, v prsi izorano, stopala bi noga po gladini sinji ne ugreznilo bi morje se ped mano!
Sam pod svojim Bogom, daleč za vodami naokoli večnost in samota tajna, zarja sklanjala bi name svetlo lice, v dušo mi zvenela melodija bajna.
Da sem Jezus, k nebu dvignil svojo roko in k očetu molil bi molitev vneto:
Glej, sejalec sem, ljubezen seme sveto, daj mi klasja, zrelega pod srp visoko.
Zašlo je žarko solnce, utihnil daljni zvon, utihnil tudi davno že pojoči polifon.
Večer soparen bo...	
(Mihajlov	— Aškerc.)
Večer soparen bo... ’ Noč bo viharna in neobuzdani in Jaki	
črni oblaki... ko nas zagrebö. z	gromom in ognjem in dežjem borili se bodo oblaki.
Blisk bode švigal, šumela bo reka,	
dobrava ječala bolno. A nad gomilami našimi radosten dan oznarijaje	
mavrico jutro razpne pod nebom cd kraja do kraja.	
Arija Jaroslavne ia	opere »Knez Igor«.
Ah plakam zdaj, grenke solze teko, k dra-	Poloviečkih, širiš svcjo strugo globoko.
gemu tja	Ti si ladje Svjatoslava do Kobjakov nesel
naj hite kot| turobni moj pozdrav!	zmagoslavno 'naše, ti moj ljubi, dobri
Rada s tiči bi letela k Donave bregovom	Dnjeper, globoki Dnjeper.
Bobrov ta rokav bi v Rajale rada namočila	Vrni zopet mi soproga, vsahni vrelec mojih
burnih valovih.	solz,
Rane bi krvave, ljubi, rada ti izprala.	ki pošiljam ljubemu jih kot turobni svoj
Ah, ti divji, divji veter, ki strašiš po stepi	pozdrav.
vse si zanesel krogle sovražne v vrste naših	Solnce zlato, solnce na nebu, svojo toplo luč
junakov.	siplji
Kaj nisi mogel nam prizanesti, vihar li	na nas, daj nam spet vesele dneve, solnce
strašan?	jasno,
Oblake ali ladje bi gonil raje!	čuj me! Daj nam srečo, solnce!
Ah, ti divji, divji veter, ki strašiš po stepi,	Ah, zakaj si z 'žgočim strupom žgalo junakom
Kam si mojo srečo razpihal daleč tja po stepi?	našim rane? Zakaj si strelcem našim hrabrim
Ah plakam zdaj, grenke solze teko, k dra-	zveste njih oči slepila z žarki? V groznih
gemu tja	mukah
raj hite kot moj turobni pozdrav.	tega boja kneza zapustilo? Zakaj?
Oh ti Dnjeper, širni Dnjeper, skozi skale	
prodiraš v kraje	
»Nesreča.«	
(Margarete	Beutler.)
Mama, oh, mama, čujte me,	Zdaj pa valovje podi jo že
kaj se je zgodilo,	daleč tja k mlinu v dolino.
tamkaj ob vodi, poglejte le,	Mama, oh, mama, kar strah me je,
prala sem perilo.	kaj bi se lahko zgodilo!
Velik je val odnesel proč	Tam na kolesu morda visi!
srajčko najlepšo mojo.	— misel me ta bo strla —
To se zgodilo je kar gredoč,	joj, če moj jo Alel dobi,
komaj da vem, kje 'mam glavo.	bi od sramote umrla.
Ingridina	pesem.
(Bj. Björson.)	
Na trati zajček veselo skače, se solnca veseli	Še! meni veselje v žilah vre, juhe! mi v
tam pod grmom zvita pa lisička čaka ne-	žilah'- vre.
strpno, na plen preBL	Na trati solnčni ujet tam zajček naenkrat
Oh svet je lep tako zelo,	milo zaječi,
ko solnce sije na trato vso!	zvita pa lisička izpod grma brezsrčno se
	smeji:
Lisička smeje se, zajčku pravi:	Zakaj si silil na solnce tja? Norček mali,
Vesel si danes ti prav res,	zdaj pa imaš!
skači le po trati zajček, po trati solnčni skači.	
Anička, dušička, kde si bola, ked’ si si čižmičky zarosila?
Bola som v hajičku, Ižiala som travičku duša moja, duša moja.
A Ja som po tri dni travm kosil, ešte sem si čižmy nezarosil.
A ja som hrabala teba som čakala duša moja, duša moja.
2,
Oliva, oliva listoček zlatusky, nežen sa šuhajko, ešte si mladusky.
Čo ti zvitazili, Bo sa poženili? ako tie hüsatkä kriela ovesili.
Nežen sa šuhajko, netreba ti ženy, polož si za klobuk rožmarin zeleny. Barg ja si položim za klobuk ružičku, predsa ja nenechäm tu moju Aničku.
3.
Na zelenej lučke šuhaj pase, koničkv mu vrane zima trase.
Z okienečka sa mu mila diva, a jeho srdiečko o nej snlva.
Anica, dušica, kje si bila, da si si škornjičke orosila?
Bila sem v gozdiču, žela sem travico duša moja, duša moja.
Jaz pa sem tri dni travo kosil, in si nisem škornjev orosil.
Jaz sem pa grabila, tebe sem čakala, duša moja, duša moja.
Oliva, oliva, listič zlati,
ne ženi se, fantič, si še premlad.
Kaj so oni pridobili, ki so se oženili? Kot gosem so jim krila ostrigli.
Ne ženi se, fantič, ne rabiš žene, za klobuček pripni si rožmarin zeleni. Pa makar za klobuk si rolžo pripnem, vendar svoje Anice ne zapustim.
Na zeleni loki fantič pase konjičke vranje pa mu zima trese.
Z okenca dekle na njega gleda njegovo srce o njej sedaj sniva.
Zavrat’ ženi, milä, konicky sem nech že neturbujü moj sladky sen. Čožj bych ti ja kone zavračala, možne, by som neskor banovala.
Vrni mi, mila, konjiče sem, naj ne motijo mojega sladkega sna. Zakaj naj bi ti konje vračala, mogoče, da kmalu bi se kesala.
Dievča, dievča čoKe to maš?
»Ružu, rimi.« Komu ju daš?
»Tebe, tebe, šuhajičku, našla som ju na chodničku.«
Dievča, dievča bielej tväri čo tu hladaš kolo fary?
Hladäm teba, šuhajička, bo som tvoja frajerečka.
Dievča, dievča biely anjel, kde ja teba večer najdem?
Najdeš ty ma v zahradočke pod jablonov na lavičke.
Išiel Maček do Malaciek šošovičku
mläcic,
zabol si on cepy) doma, musel on sa
vräcic.
Hej! Macejko, Macejko, ko, ko, ko, ko, zahrajj mi na cenko, ko, ko, ko, ko, na tli cenkii strunu, nu, nu, nu, nu, hej, dzunu, dzunu, dzunu, nu, nu, nu, nu.
5.
Dekle, dekle kaj pa tu imaš?
»Rožo, rožo.« Komu jo daš?
»Tebi, tebi, fantič moj, našla sem jo na stezici.
Dekle, dekle, bel’ga lica kaj pa iščeš tu pri fari?
Iščem tebe, fantič moj, saj sem tvoja ljubica.
Dekle, dekle, beli angel, kje zvečer te najdem?
Najdeš ine na vrtu, na klopici pod jablano.
Šel je Maček v Malacke lečo mlatit,
doma cepec je pozabil, moral se je
vrnit.
Hoj! Maček, Maček, ko, kot, ko, ko, zaigraj mi na tenko, ko, ko, ko, ko, na to tenko struno, nu, nu, nu, nu, hoj, dzunu, dzunu, dzunu, nu, nu, nu, nu.
n.
(Mk*us Krova/in.;