Pesmi
Življenje ni jerihonska roža, ki dežja obliv jo obudi iz navidezne smrti.
Toda bila je mrtva.
Nečutna za svoj dih,
nevedna v plesu pustinjskega vetra.
Odtujena ljubezni oranžnega ščipa.
Trkanje peska na njeno steblo je ne zdrami. ..
A s prvim poljubom vode, se prebudi v življenje. Kot biblijski Lazar vstane iz sarkofaga.
Le lačne kamele in ognji
so ji resnični grobar.
A ljudi preganja tisoč smrti.
Mnogo znanih in neznanih rabljev!
Človek ni JERIHONSKA ROŽA!
JERIHONKA
Rudi
Miškot
809
810                                                                                                                             Rudi Miškot
IMPRESIJA    Sejalca zvezd, ki na večer pripotuje, ne vidiš.
V zarjah se pripelje — in molči...
Je nem.
Zato le sam posluša svoje misli.
Veter je njegova dlan,
ki te poboža.
S peščico iskrečih se, bodljikavih semen, ti ošvrka lice!
Zdrzneš se
od čudnih sanj .. .
Ljubezni veličino slutiš: SEJAVCA, ki z nočjo prihaja — in molči!
KES    Kes je tista sova, ki pride z nočjo po storjenem dejanju.
Oglasi se z zavitim pritajenim glasom. Narašča v votlini zamolkle piščali.
Je kost od kosti,
ki se ponuja,
da jo poglodaš do konca,
da jo kot prah použiješ.
In piš, ki najraje odnaša malotežne stvari, ne ve, če ne raznaša prahu usahlega metulja ali česa neznansko višjega.
811                                                                                                                                       Pesmi
Kes se zbistri ponoči. Pred živimi in mrtvimi se obtožuje. Za dan, ki jim ga ne more več vrniti. Poraja se po zgrešenih dejanjih. Najčešče prepozno!
TVOJA TROJA    Iz ruševin je vstala tvoja Troja! In zemlja ti je vrnila vse mrtve konje:
Kako hrzajo,
izpod ruš se vzpenjajo!
Demoni noči
si na skalah razbili so čela. S praprotjo venčani dan, sinjo nadel si je krono.
Groze glasnik je utihnil.
Rog trobače
se je v molk povesil.
Zavriskali so tvoji konji. Obnovila se je tvoja, do smrti porušena Troja!
Spet zelenijo vrbe ob vodah. Lipe cvetijo!
Še bojo sinovi ter vnukov vnuki — napajali črede tisočerih sanj!
TVOJA TRTA    Te obiščem, dobra tolažnica! Vidim, da še vedno tu ležiš, kjer s senco mi podoba tvoja je bila poslana.
V večno tihi drži kot nirvana — v polnočni čas molčiš . . .
812                                                                                                                             Rudi Miškot
Izpod lahno priprtih vek
s sinjim odsvitom brinjevih cvetov,
otožna, mi nazdraviš! —
Sem tvoja jagoda — vse bolj in bolj zoreča, sklanjam se do tvojega srca. Tvoj sad objameš, neizmerno zvesta!
Ne kraj ne čas
zdaj nima več imena.
Vse zliva se v dan in v eno noč . . .
Po sončni mavrici spomina —
tvoja trta k meni se privija!
ODPISNICA    Ni jim zavidati,
ker vidijo in slišijo preveč. Tistim, ki s slutnjo zalotijo strelca:
Zločestega tujca v okrogli školjki — stolpa njegovih nakan.
Zameriti ni onim.
ki trpkost izsuje
jim grenic iz ust človeških.
O njih krivo soditi bi bilo,
ko jim nevolja vplameni mrakotnice v očeh! —
Ce le za raplamtelim besom
ne skriva se lisjak mastit;
če za loputami srca stemnelega,
se ni potuhnila volkulja krvoločna.
Ne obsoditi onih,
ki jim kolesa kamnatega mlina
drobe ostrico plevnatega zrnja:
Da spremeni se jim v dobri kruh —
ne v pogačo!