— tako pravi Sič v uvodni prilogi »Narodnim vezeninam«. — Zato mu ne moremo biti dovolj hvaležni, da se je lotil tega zelo težavnega dela v še težavnejih razmerah,
Tudi založništvo je storilo vse, da se je izvršila tudi tehnična stran kar je biloi mogoče točno in lepo; posebno prvi del učinkuje sijajno v tem pogledu, — Cena je jako nizka: sešit po 2 K, tako da bo stalo vse delo, ki je preračunjeno na 22 sešitkov, vkupe 44 K, Dosedaj je na prodaj 7 sešitkov,
Je-li treba opozarjati in bodriti k nabavi tega prvovrstnega narodnega, kulturnozgodovinskega in umetnoobrtnega dela? Menimo da ne — in zato ne zapišem semkaj niti besedice v to svrho-   M    ,
Albert Sič:  O slovenskih narodnih nošah. V
Ljubljani, 1919, Drobna knjižica z bogato vsebino je ponatis podlistkov, ki jih je priobčil pisatelj letos v »Slovenskem Narodu«. Namen mu je bil, »da se preprečijo nadaljne samovoljne kompozicije in samolastni izumi« (predgovor). Podlistke je preuredil in nekoliko izpopolnil. Tako je nastala lična in mična knjižica, ki ima v prvi vrsti praktični smoter, povedati sodobnim narodnjakom in narodnjakinjam, kaj je narodno, in varovati jih zmot. Vsebina je navzlic malemu prostoru (76 strani male osmerke) ne le bogata, ampak tudi raznovrstna, razdeljena v tri razpredelke: I. Ženska narodna noša. Obsega: 1, Slovenke iz Ljubljane in okolice ter z Gorenjske; 2, Bele Kranjice; 3, Štajerske Slovenke; 4, Slovenke na Ogrskem; 5, Koroške Slovenke; 6, Tržaške okoličanke; 7, Istrske Slovenke; 8. Beneške Slovenke, — II. Moška narodna noša (prav tako razporejena, kakor ženska), III, Podatki iz nekaterih starejših poročil (Liechtenstein, di Toppo, Valvasor, Linhart, Hacquet, Hoff, Vodnik, Korytko-Kor-desch, Eilec, Vraz, Langus), Besedilo je kratko, bistveno, jedernato; vsakomu je lahko poučiti se vobče, kaj je narodno, kaj ne in kje da je noša doma. — Je dosedaj edina knjižica, ki se bavi pregledno s to tva-rino.   Priporočamo toplo.                                          »*¦
Skrb za dojenčke. Pravkar je izšla v založbi Tiskovne zadruge času jako primerna brošura dr. Bogdana Derča: »Dojenček, njega negovanje in prehrana«.
Knjižica je pisana kot navodilo za vzgojo in prehrano dojenčka. Pisatelj razpravlja v njej o razvitku otroka, o ravnanju z novorojenčkom, hranitvi dojenčka, hrani doječe matere, o dojkah, o umetni hranitvi, o hranjenju s kravjim mlekom, o mešanem hranjenju ter o boleznih dojenčkov. Knjižico je spisal ljubljanski zdravnik strokovnjak za otroške bolezni, ki z vso vnemo zastopa mnenje, da mora vsaka mati sama dojiti svojega otroka. Svetovna vojna nam je pobrala na tisoče mlade-ničev in mož, pomanjkanje pa pomorilo mnogo mladine in starejših ljudi. Prebivalstvo1 Jugoslavije se je na ta način zelo zmanjšalo. Zato moramo skrbeti sedaj tembolj za svoj naraščaj, gledati na to, da kolikor mogoče znižamo umrljivost dojenčkov in skrbimo za njihovo zdravje in uspevanje. Iz teh vzrokov knjižico prav toplo priporočamo vsem materam, zlasti pa mladim, ki so tozadevnega pouka zelo željne,
Knjižica velja 3 K, s poštnino 3 K 30 vin. Naroča se pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, Sodna ulica 6-
240
XIV. izvestje škofijske gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano o1 šolskem 1. 1918/19. Izdalo ravnateljstvo. Vsebina: šolska poročila za leto 1918/19. Navidez suhoparno, sama imena in številke; a če pregledujemo kroniko zavoda z njegovo žalostjo in radostjo, dalje: duhovite naloge, marljiva predavanja, vidimo, da je bilo v hiši polno življenja.
Izvestje državne gimnazije v Novem mestu o šolskem letu 1918/19. Novo mesto, 1919. Po 173 letih, odkar obstoji gimnazija v Novem mestu, prvič slovensko izvestje! Velevažen mejnik! V spominu bosta gotovo  ostala  mladini  tudi  oba   govora,   v  letošnjem
Izvestju natisnjena: pozdravni govor ravnatelja J o s. Westra v dan 14. dec. 1918 ter prof. D. Maj ena slavnostni govor o Vodnikovi akademiji.
Ivo Vojnovič: Imperatrix. Misterija Ostrva Zaboravi u 5 pojava, Naslovni list izradio J o s o K1 j a k o v i č. Zagreb.  Izdanje  »Književnog Juga«.
Misteriji (in ne misterij, kakor je označeno na reklamnem listku) dramatične Vojnovičeve novosti iz leta 1914. in znane iz obelodanjenja v letu 1918., po-menjajo gotov višek Vojnovičevega pesniškega izraza in gotove lastne mu m a n i r e. Če je že od »Dubro-vačke trilogije« rastel v lirizem režijskomiljejnega orisa z očividno samozavedno tehnično nadrastjo in v tem navidezno postranskem delu dramatične tehnike naravnost užival sebe v svojem aristokratičnobaročnem slogu in okusu, je v »Carici« ta svoj slog še stopnjeval in postavil miljejnost režijskih orisov kot enakovreden element poleg dramatičnosti pesniškega dialoga. Pri teh sceničnih orisih in glosah ni Vojnoviču samo do tega, da bi izčrpno izrazil gotovo eksp.resivnost plastike in  scenične  luči,  Vojnovič  hoče  pokazati  z  množico
bogatega eksotičnega rekvizitstva ves svoj okus, svoje umetniško gurmanstvo, ki je vešče uživanju etrurskih. vaz, seicenta, Tiepola itd,, vse doli do vzdušja Klin-gerjeve, Bocklinove in Meštrovičeve tehnike. Kakor njegovi slavni predniki XVII, stoletja je vzrastel tudi Vojnovič pod rahlimi vplivi italijanskega sosedstva, razkošnega formalizma, V »Carici« se je zavedel predvsem kot tak v svoji snovnosti: v svetu tradicionalne imaginarnosti »Otoka Pozabljenja« nekake jugoslovanske Utopije in Arkadije obenem, katero je oblekel z bogastvom svojega marinističnoizkičenega sloga v barve in vonje alegoričnega vzdušja vse od tišine helenskostrogega sloga pa do ditirambske, olimpijske p e a n i k e južnega solnca z lovorjem in kulturnostjo cipres, Ustvaril je nekako opernosijajno razkošje »u punome uživanju prefinjene umjetničke intencije« (str, 61). V to ozadje, ki zavzema prostorno polovico knjige, je vglasil pesem svoje dramatične ideje s simholno-alegoričnimi lici. Ta so ali poosebljeni tipi idej, katere je Vojnovič celo nekam tradicionalno e k s p o -niral v načinu tipične imaginarnosti Daudet-jevih »Rois en Exil«, ali pa operna lica, statisti, koristi v nekakem Aishilovem slogu (Tri djevojke, Omladina), Korni spev sam je ali ženska srbska rajalna pesem ali pa klasicizem Homerjevih spevov z rahlo romantičnim filozofizmom in vzdušjem Goethejanskega občutja (Matere!), Sredi med vizionarnost je potisnil realizem, podobno kakor Dostojevski patologijo v realizem, (Inkvi-zitor — Kancelar). V licu »Carice S no v a« (Žena — Majka — Osveta — Prošlost — Pravda) je jasno opaziti vidno rast poglobljenega filozofizma, ki se razodeva v nekaki »katharsi« in končno v prizoru anta-gonizma med Carico in macchiavellskim Kancelarjem v precej jasnem političnem programu (str, 123), s termini: plebiscit, ravnopravnost, samoodločba i, p,, ki morda še niso stali v prvem osnutku leta 1914,,, Nekaj dramatične plastike diha »S t a r i V r 11 a r« s koso, ki se v zmislu herojstva žrtvuje bogovom. Manj določen je »V i 1 e n j a k«. Zares dramatičen je edini »Kancelar«, ki pa stoji baročno nesoglasujoče sredi v liriki in simbolnosti vse dramatske zgradbe. Ta ni v bistvu nič drugega, kakor slovesen rodoljuben ditiramb, ka-koršne sta v podobnem občutju pisala pred Veliko vojsko Italijanom D'Annunzio in Francozom Rostand, Smeri svoje misli je označil Vojnovič s tem, da je s trovrstnim tiskom izrazil važnost podčrtanih simboličnih besed (Amaranthus ruber [sanguineus] — Guillo-tina), aforističnih tem (Hristos zarobi ropstvo) in idejnotemeljnih lirskih naglasov (str, 71, 74), ki vsi skupaj tvorijo filozofijo in čustvenost teh »predvidje-nja« Vojnovičevih, Vsebinsko ni povedal Vojnovič nič drugega, kakor kar je pred njim Tolstoj v delih o »vojni in miru«. Povedal pa je to po svoje, v blesteči ritmiki svojega sloga, kjer se uveljavlja poleg domače pesmi vpliv zapadnih ekspresionistov in (skoro bi dejal) celo nekaj Župančiča, »Imperatrix« se mi zdi oblikovnopre-ciozna umetnina brez zrele harmoničnoenotne misli, Opaja a utruja, proži vprašanja, ki jim odgovor komaj diplomatskonejasno sluti. Posamezna mesta (v I, in V. dejanju) so sijajna dramatika, drugo zopet tone v li-rizmu Vojnovičevega ambicioznega glosatorstva in re-miniscenčnosti (n, pr, ne najhujša o Macbetovih čarovnicah str, 92, 93), ki bi ji bilo treba malo komentarja podobno kakor je rabila   »Trilogija« šest strani s 1 o -
varčkovih, »Imperatrix« (ki bi imela v Cankarjevi »Lepi Vidi« sorodnico), je in bo ostala knjižna drama (kar Benellijevi spevi n, pr, niso ostali!), in bo kot taka dragocenost svoje vrste in kras jugoslovanskih salonov: nekak kozmopolitičen epilog k »Smrti Majke Jugoviča«, Ta epilog bi bil kot prolog v Svetovno vojsko postal senzacija prve vrste. Tako pa je izšel žalibog le bolj samo kot subjektivnointimen pesnikov doživljaj, ki se odteguje pažnji in umevanju občinstva, vzbudivšega se v realnosti novih potreb in novega okusa.                                    Dr ; p/^e/y
Vlah o Bukovac : »Moj život«. Za štampu pri-redio Božo Lovrič. Zagreb. Izdanje »Književnog juga«. Tisak nadbiskupske tiskare u Zagrebu. Knjižarska cena 8 K, za predplatnike »Knjiž. juga« 7 K.
Četrta publikacija, katero je izdala založba »Književnega juga« v Zagrebu, je lastni životopis jugoslovanskega umetnika profesorja na akademiji umetnosti v Pragi Vlaha Bukovca. Robinzonada ali Odiseja v jugoslovanski obleki ali kakor hočeš imenuj ta spis, bral ga boš v eni sapi do konca ter boš ž njim oplodil svojo dušo in srce, kakor bi bival na otoku srca. — Na »Otok srca«, newyorško poboljševalnico za mladoletne zločince, ga pošljejo ljudje brez srca, ko mu nenadoma umrje stric, ki je llletnega dečka privel v Ameriko. »Otok srca« ni bilo mesto za dečka, ki je bil poln srca, cela njegova osebnost slična otoku srca, kamor so se zaman zaganjali valovi življenja. Naslovni list na knjigo je umetnik sam narisal. Narisal je nanj ladjo jadrnico na razburkanem morju. Ladja jadrnica, katero žene nadzemska sila, je za umetnika ideal morske vožnje, a obenem simbol neuničljivega umetnikovega idealizma. Enkrat je malo hibilo in jadrnica bi se bila prevrnila, ker je bila baje v trebuhu premalo založena, toda ladja umetnikovega idealizma ni nikdar omahnila, četudi mnogokrat ni bilo potrebnega balasta za želodec, ker je kot pravi umetnik večkrat pozabil na pri-mum vivere ter mislil, da ima človek samo glavo in srce, srce, ki živi samo od ljubezni, od ljubezni do umetnosti, do domovine, do rodbine in prijateljev. Z eno besedo: splošni vtis knjige je roman umetniškega srca. — Posamezna poglavja boš pa v polni meri šele užival, ako se v duhu podaš v šolski atelier na akademiji umetnosti v Pragi. V globokem basu je končal profesor Bukovac korekturo — odmor — model skoči točno ob 6, uri raz podium, učenci obstopijo mojstra, učenec, ki si je izprosil od kolega cigareto, šibice pa ima sam, prižge mojstru cigareto, mojster salutira in začne poglavje oi Parizu, poglavje o Ameriki, poglavje o Angleški, poglavje o Carigradu in najljubše poglavje o dalmatinskem solncu; poglavje o umetnosti, o Caba-nelu in Meissonieru, poglavje o Salonu, o priznanjih in odlikovanjih; poglavje o kraljevih dvorih, o bajnih pojedinah in zlatih gradovih, poglavje o umetniški bedi, o nevarnostih na morju, o nevarnostih na suhem, o nevarnostih med lažnjivimi brati, poglavje o dobrih srcih in poglavje o grdih srcih. Vse to pa boš čul v tako hrvatski češčini, da se boš, ako si Čeh, ob njegovi če-ščini naučil hrvaščine. — Knjiga je torej v prvi vrsti draga vspominka njegovim učencem, ki bodo našli v njej dokumentirano to, kar so doživljali v kroigu svojega ljubeznivega profesorja. — Knjiga je izrecno posvečena »ženi i djeci svojoj,  gnijezdu svome«, posve-
241