OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
i o v: mja izročila), je njegova komparativna analiza prepričljiva. s a | temelji na izjemno poglobljenem in širokem poznavanju pisemskega gradiva in temeljnih motivov v ju ž nos lovan.sk i (nekoliko manj lo velja za neslovansko balkansko pesemskodediščino) in evropski pesemski dediščini ("ljudskem pesništvu"). Takšna analiza na eni strani učinkovito razblinja naivne predstave o "na.Šosti" in "tujosti" lolk ¡ornega gradiva in razkriva nepredvidljive tokove in transformacije zmeraj živega izročila (pogosto ne tako starega, kot se zdi), čeprav obenem v enem od bistvenih sklepov naloge opozarja, da so razlike med slovensko in "srbohrvaško* poetiko iu glasbo v glavnem vendarle takšne, da so prepletanja nled njima zaradi nekompatibililosti jedra izročila pravzaprav majhna (120). Kljub temu pa je toliko pomembnejše spoznanje o tem, kako tovrstna dediščina v resnici bogati celoten "nacionalni" kulturni prostor ali pa omogoča vsaj nastanek relativno samosvojega belokranjskega kulturnega prostora ( Uri), za katerega so značilne povezave in prepletanja različnih tradicij.
Kljub navdušenju nad opravljenim delom pa ostaja nekaj pripomb Glavna pripomba ne zadeva avtorja, temveč oblikovalca, ki se je odločil za format knjige, ki ga je težko držali v rokah, še posebej pa nam je branje otežila raz.metanost gradiva. Tako najdemo - poleg glavnega besedila - na enem mestu opi>mbe, na drugem citirano literaturo, na Ireljcni pa pesmi, kijih avtor anali žira. To je tudi zli najbolj p< >irpežl|ivega bralca zelo naporno. Pri izdaji, ki nosi pečat ZRC SAZl". bi vsekakor pričakovali nekaj manj jezikovne površnosti (Bela
krajina je celo na naslovnici knjige zapisana narobe!).
Nekaj pripomb zadeva terminologijo. Nisem prepričan, da je izraz "ljudsko pesništvo" najustreznejši, saj nas preveč aso dira na "stihoklepstvo" brez petja. Nekaj terminološke povi šnosti kaže dosledna uporaba izraza "običaj', ki smo ga v zadnjih desetletjih etnologi nadomestili z d\ ema terminoma, "šege in navade".
Sklepna pripomba bi zadevala 1 kIiios med poljedelci in živi norejci (pastirji), ki naj bi bil posebej značilen za ohranjanje kulturne identitete pribegov lin transformacijo pastirjev v obrambne vojščake v Y< >jni krajini). Čeprav drži, da je bil v elik del tis koških pi ibegov prav< >skiv ne v ere pastirjev, njihovo etnično izhodišče večinoma bržkone ni bilo srbsko, saj je bilo na osrednjem Balkanu veliko staroselskih balkanskih etničnih skupit i (rotnaniziranih in tudi ne romaniziranih), ki sL v času turških vpadov še niso asimilirale v večinskem slovanskem prebival stvu Vprašanje je, če se je etnično srbsko prebivalstvi i ukvai jalo samo ali predvsem z živinorejo oz. pas t ¡rs t v< >m
Bistveno ¡1.1 je. da tolklo listič ne raziskave, kakršna je izvrstna raziskava o uskoškem pestmskem izročilu v Beli krajini, dokazujejo, da nobena kultura etnična skupnost, narod, lokalna ali regionalna enota ni samostojen otoček v svetu temveč |e živo vpeta v bližnjo in tudi daljnjo okolico ter je neprestano podvržena procesu vzajemne izmenjave izročila". ki ga v veliki meri transformira \ značilno lokalno živo tradicijo, z vsemi p< >zabami, .spominom in ustvarjalni >stjo vred
Raj ko Muršič
ANDREJ STUDEN, STANOVATI V LJUBLJANI.
Studia humanitatis, Apes, 4, Institutom studiorum humanitatis, Ljubljana 1995. 226 str.
ISBN 961-6085-10-7
()hra njene poplsnice štetij prebivalstva v l.jubljani. ki obse 11 >bd< ibje druge polovice prejšnjega si< tlel ¡a vse do I sve tovne vojne, so neprecenljivo gradivo za raziskovanje vsakdanjega življenja Kot Opaža avtor, mu gradivo omogoča -stoletje kasneje - vstopiti v posamezne hiše in stanovanja ter sknzi opise popisovalcev "uzreti'' podobo takratnih stanovanj, se seznaniti z bivalnimi in gmotnimi razmerami v posameznih gospodinjstvih, do določene mere lahko sklepa tudi o duhovnem stanju prebivalstva (gre za vprašanja o konfesio-nalnosti in z rezervo vzeta o občevalnem jeziku), povrhu vsega pa se prek zapisov lahko seznani malodane z vsakim posameznih! prebivalcem posebej, četudi ne iz <>či v < >či
Mukotrpno vnašanje in obdelava teli podatkov za določene predele l.jubljanc. pravzaprav za določene ulice in stani >vanj-ske liiše, se na koncu obrestujeta s plastičnim prikazom podobe življenja v določeni dobi ter z dokaj verodostojno rekonstrukcijo sprememb na "banalni " ravni vsakdanjega
74
GLASNIK SED 36/1996, št. 4
OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
življenja.
Zgodovinar Andrej Sluden nam v delit S!trnova!i v Ljubljani (s sramežljivo skritim podnaslovom Socialnozgodgvinski oris stanovan jske kulture Ljubljančani»,' fired prvo svetovno Hoj no) prikaže posamezne skice iz življenja takratnih Ljubljančanov pii teurer njegovo pripoved dodatno poživijo tudi posamezni sodni spisi i/ tistega Časa. ki - posredno ali neposredno
zadevajo bivalno kulturo Ljubljančanov in Ljubljančank. Statistična analiza podal k< >v je le nujni i ogrodje, na katerega avtor pripne prikaz vsakdanjega življenja in nekatere pikantne I"« idrobnosii
Andrej Sluden nas vodi otl kratkega, a izčrpnega prikaza »testa Ljubljane v obrav navani dobi. prek analize popisnic kolikor zadevajo poselitev, do posameznih ulic. Iiis in siano-varij Tam na elementarni ravni vsakdanjega življenja, ga zanimajo higienske razmere (v prvi vrsti ureditev sanitarij I, pri katerih avtor spretno kombinira vire iz popisnic. objav ljene statistike in memoarje tei arhivsko gradiv< > v zv ezi s si idnimi in
inšpekcijskimi postopki v takratni Ljubljani, potem se loti so-dalnozgodovinske analize izbranih gospodinjstev (ta zadeva velikost stanovanj. Število stanovalcev skupaj s podnajemniki, sorodstvene vezi, velikost posameznih družin, socialno razslojenost prebivalcev 1er položaj žensk e v družini), stanovanjske kulture in njenega spreminjanja pri posameznih družbenih slojih, na koncu pa nam postreže še s pikantnostmi v zvezi z medsosedskimi odnosi in kaljenjem nočnega miru ter prosi in ici jo. 1'oleg lega najdemo na koncu tu tli pregledne tabele s konkretnimi podatki, tako da lahko že meti branjem pripovedi pokukamo v katero od tabel, tla ne pozabimo, na čem temelji pripoved, napisana v zelö sočnem slogu.
Stanovati v LJubljani je priv lačna pripoved o delčku v sak tla njega življenja naših prednikov, s kateh) smo dobili Še eno sodobno tlelo, ki se umešča med sodobna prizadevanja po obravnavanju majhnih" vsakdanjih tem, s pomočjo katerih tako Zgodovinopisje kol druge družbene in humanistične vet le uspešno preskakujejo medsebojne plotove
Studia humanitatiS
Giovanni
LEVI
Nematerialna dediščina
v
Življenjska pot piemontskega
eksorcista iz XVII. stoletja
žkuc Filozofska fakulteta
Mikrozgotlov inska Študija je nekakšna etnografija brez te renskega tlela, je empirični prikaz življenja neke določene skupnosti ljudi, kakor se pač kaže po preostalih pisnih virih. Kadar se ti viri, posebej to velja za pričevanja pred sodišči, dotikajo različnih v idikov vsakdanjega življenja, je mogoče prikazati veliko "vsakdanjih" podrobnosti, kijih globalno zgodovinopisje. usmerjeno v zanimanje za "visoko" [x>liliko, ne zazna.
giovanni levi,
nematerialna
dediščina:
v
Življenjska pot piemontskega eksorcista iz xvii. stoletja.
Studia humanitatis, Itistitutum studiorum humanitatis, Ljubljana 1995. 237 str.
ISB!\ 961-6085-12-3
vlikroz<3gqdovinska študija italijanskega antropološko usmerjenega zgodovinarja navdušuje zaradi pripovedne svežine in skoraj neverjetno izčrpno prikazanega življenja v majhni Piemontski vasi Santena. (Jbzgodbi lokalnega eksorcista (iz-ganjalaca zleli duhov) in oztli avilclja. ž,Upnika vikarja Giova-na Ha 11 ista Chiessa. ki ¡e ostala zapisana v sodnih spisih ob procesu zavoljo njegov e dejavnosti meti letoma 1694 in 1697, nam Giovanni Levi mojstrsko razgrne zgodovinski okvir, znotraj katerega je mogoče razumeli konkretno Zgodbo in deleek življenjske usode glavnega junaka, Ta okvir, utemeljen ua izčrpnem preučevanju dokaj bogatili arhivskih vi rov iz 17 stoletja Za širše območje Vasi Santena, ponuja t Ive perspektiv i. v katerih se kaže v zpostavljanje novoveške državne uprave na nekem konkretnem območju. Prva zadeva širša razmerja moči, ki se kažejo v premikih in načinu vodenja lokalne oblasti. druga perspektiva pa kaže konkretne načine prilaga-Mti]a na te vzvode moči s strani posameznikov v določenem k 'kalnem okolju. Prav te neoprijemljive silnice delovanja "I'lasti oz. načine ohranjanja določenih razmerij moči v lokalnem okolju imenuje Levi "nematerialna dediščina".
GLASNIK SED 36/1996, št. 4
75