KLIC TRIGLAVA
•	KAKO JE TITO KOMPROMITIRAL JUGOSLOVANSKO ZUNANJO POLITIKO
•	ALI BO ŽEBOTOVA "SLOVENIJA" BESTSELER V LJUBLJANI?
•	EKONOMSKI PREGLED JUGOSLAVIJE
•	ZGODOVINSKI KORAK SLOVENSKIH ORLOV
338
IULII 1967
ugias—	. ...........—----------------------------- '	---
V spomin profesorja Lamberta Ehrlicha je ob 25-letnici njegove smrti izšla knjiga univerzitetnega profesorja DR„ CIRILA ŽEBOTA
SLOVENIJA VČERAJ, DANES IN JUTRI
Knjiga» ki obsega 12 poglavij z 12 dodatki» je izvirna razprava o evoluciji življenja» gospodarstva in državnosti v Sloveniji po prelomu 1. 1945.
KNJIGA JE IZŠLA V ZALOŽBI AVTORJA PRI MOHORJEVI DRUŽBI V CELOVCU (Viktringer Ring 26), KJER JO JE MOC KUPITI ALI NAROČITI PO POŠTI. NAPRODAJ JE TUDI V SLOV. KNJIGARNAH V TRSTU IN V GORICI.
Naroćila sprejemajo:
U.S.A. M.Resman, 1089 E. 68St., Cleveland, Ohio, 44103 KANADA V.Mauko, 1115 Bay St,, Toronto 5, Ontario ARGENTINA Simon Rajer, C.Uruguay 743, Buenos Aires AVSTRALIJA Zvone Hribar, 970 Coorlew Crs, Albury - N.S.W.
Cena knjige je: za Evropo: 30 avstrijskih Šilingov za USA. Kanado in Avstralijo: 3 dolarje

Za novega jugsolovanskega veleposlanika v USA je bil postavljen Bogdan Crnobr-nja, dosedanji glavni tajnik predsednika republike. * Koncem junija sta bila oba predsednika slovenskih koroških političnih organizacij sprejeta na Dunaju pri premierju dr. Klausu; Ob navzočnosti zunanjega in prosvetnega ministra so ugotovili, da manjšina ne more nikdar pristati,vda bi marijSino bilo treba najprej Sele "ugotavljati". JCončno so sklenili ustanoviti stalni odbor strokovnjakov za uveljavitev 7, člena državne pogodbe, ★ V celovški bolnišnici je umrl dr Karel Piuk, lektor slovenščine na dunajski univerzi, v Ljubljani pa univ . profesor dr. Janez Fabijan in stolni župnik kanonik France Glinšek.
PRED ZAKLJUČKOM LISTA	NAŠ DOMOVINSKI SODELAVEC piSe:
Imam vtis, da je poslednja izraelsko*rarabska afera nekoliko pretresla tudi vrste Zveze komunistov Jugoslavije, ker člani Se zdavnaj niso bili zadovoljni, da je Tito tako hitro skočil v vodo in so za njim morali poskakati tudi drugi. O celi zadevi še zmeraj veliko govore. Srbsko predsedstvo in izvršni komite sta 10. julija sklenila, da bodo preiskali odmev "agresije" Izraela med člani in da se bodo bolj posvetili zunanjepolitičnim problemom v delu s člani Tudi v skupščini so istega dne razpravljali o isti zadevi, pa je Nikezič spet podal zelo pristransko poročilo. Zadeva doma še zdavnaj ni mrtva. PriSla je baS v trenutku, ko so doma reorganizirali upravo, utrdili samoupravljanje, zvečali moč skupščine in reorganizirali Zvezo komunistov, kakor so sami rekli. Ravno potem, ko naj bi enakopravni sa~ moupravljalci imeli več besede pri ustvarjanju državne politike tudi v zunanjih zadevah, Tito skoči v zrak, kot bi ga nekje pičilo in s svojo izjavo - ne da bi koga vpraSaU - kompromitira celotno jugoslovansko zunanjo politiko. In cela ZKJ in država mu vdano sledita, ne da bi en sam pisnil proti. Piskali so že in godrnjali, toda niti črka tega ni bila objavljena v tisku. Prav to daje vsej tej aferi večjo zanimivost.
PRISPEL JE II.del JURCECOVIH SPOMINOV "LUCI IN SENCE". Na razpolago samo nekaj izvodov Se.Vez: 28/-,broširano 24/6, Kogar zanima, naj pohiti.
POLITIČNO
NEODVISNI
LONDON, 15. JULIJA 1967.
LETO XX. ŠTEV. 338.
ZABLODA
MIROLJUBNA3 napredna, nevezana, načelna zunanja politika, ponos Jugoslavije, je šla po gobe. Kar se ni posrečilo imperialistom, so dosegli komunisti Poteptali so vsa lepa načela v tistem trenutku, ko je Tito ob izraelskem napadu na Arabce ogorčeno zarjul, ker so njegovega prijatelja Naserja kresnili po nosu. Načelo miroljubne politike se je razblinilo v nič, ko so jugoslovanski komunisti slepo in neomejeno podprli Arabce ter se tako v sporu, kjer sta kriva dva in nobeden ni nedolžen, postavili na stran vojnih hujskačev, ki žele v krvi utopiti Izrael; arabskih nacistov, ki samo v Egiptu vzdržujejo in se okoriščajo z izkuš njami Hitlerjevih nacijev, ki jih je po verodostojnih virih moč šteti za šibko divizijo. Sirijci so čez mejo pošiljali teroriste. Naser, pri komur so palestinski e-migrantski politiki našli zatočišče, je brcnil sile Združenih narodov iz dežele in grozeče pripeljal vojsko na mejo. Kako naj ga Jugoslavija podpira, če se zavzema za mir? Podobno bi bilo, če bi podpirala nacistične revanšiste in jim dajala potuho pri zahtevah po starih mejah Rajha.
Drugič so poteptali načelo, da podpirajo napredne sile v svetu. Niti nosu ni treba pomoliti na Srednji vzhod, da bi vedeli, kje je napredek; v skrbno obdela -nem in marljivem Izraelu ali v fevdalnih, zanikrnih in revnih arabskih deželah. Izrael ima edine uspešne komunistične kmetijske zadruge na svetu; v deželi ima jo svobodo in demokracijo in v njej deluje komunistična partija. Na arabski strani imajo diktature vojaških klik, primitivno gospodarstvo in komunisti tiče v zaporih, kolikor jih je še živih. So krvoločni šovinisti. Koga naj podpira Jugoslavija, če bi rada bila napredna?
Tretjič so prelomili načelo nevezane politike in se Sovjetom obesili na rep. Sovjetska zveza ima na Srednjem vzhodu svoje račune in to so cinični računi velesile. Podobne račune je imel Stalin, ki je pohitel, da je med prvimi priznal I-zrael, račune, ki so vključevali podreditev Jugoslavije. Takrat, ko je jugoslovanskim komunistom šlo za kožo, so se ločili od sovjetskega bloka in se odločili za nevezano politiko. Zdaj pa so se spet vključili v blokovsko politiko, ko je Tito letel v Moskvo in so skupaj z drugimi evropskimi socialističnimi deželami pdopisali moskovsko izjavo proti Izraelu. Kot sovjetski podrepniki bodo izgubili še tisti ugled in vpliv v svetu, kar ga imajo.
To se ne pravi, da zagovarjamo imperialistično in neokolonialistično politiko proti Arabcem, pač pa smo mnenja, da so veliko nadlog arabskemu ljudstvu nakopali voditelji sami. Od srca se nam smilijo palestinski begunci, katere so
preko UNRWA prehranjevale Združene države Amerike, Anglija in Kanada, domači politiki pa so jih izrabljali v svoje namene. Smilijo se nam nedolžni ljudje, ki so trpeli v vojni. Smilijo se nam tisti, ki zaradi zaostalosti trpe pomanjkanje. Smilijo se nam ljudje, ki trpe zaradi neodgovornih demagoških politikov šovinističnega kova, kakršne poznamo tudi na Balkanu in v emigraciji in katerim je širokoustenje glavni politični opravek.
Zagovarjamo trezno in neodvisno politiko, ki bi vodila k miru. Rumunski komunisti so v marsičem žalosten zgled, a vtem primeru se postavijo daleč pred jugoslovanskimi. Niso se pridružili moskovski obsodbi Izraela, niso potegnili z Naserjem, niso pretrgali stikov z Izraelom, pač pa so obema stranema povedali, da bi bilo trajno pobotanje zaželeno. Celo jugoslovanski diplomaciji, ki ni preveč bistra, mora biti jasno, da trajne rešitve ne bo, če bodo tuje sile podpihovale sovraštvo in željo po maščevanju na eni strani, kot je ne bo, če bi podpirale zavojevalske načrte na drugi. Namesto da Jugoslavija daje potuho vojnim hujskačem, naj bi vodila trezno politiko pomirjevanja. Pomaga naj beguncem, a ne poraženim vojskam, da bi spet začele rožljati z orožjem. Če ima Tito kaj vpliva pri Naserju, naj mu svetuje pomirjenje, priznanje Izraela in posvetitev gospodarskim nalogam pri izgradnji dežele. Predvsem pa naj Tito pazi, v kakšno družbo zahaja in kakšne prijatelje si izbira, če misli, da mora državna zunanja politika podpirati vsakogar, s komer se treplja po ramenih. Ni si težko predstavljati, kako bi Tita nadrl Moša Pijade, če bi bil še živ. In prav bi imel, kajti uradna politika ob vojni na Srednjem vzhodu je bila nespametna zabloda.
POMOČ ARABCEM
Nekam nesramno je, da jugoslovanski voditelji molzejo delovno ljudstvo za pomoč Arabcem. Je že res, da je precej Arabcev revnih, toda tudi po nekaterih krajih Jugoslavije ljudje še hodijo bosi. Je že res, da je precej Arabcev lačnih, toda tudi po nekaterih krajih Jugoslavije so razširjene bolezni, ki so posledica nezadostne prehrane. Obvezno pritrgovanje v takih razmerah je nesramno. Med Arabci je nekaj tistih, ki so bogatejši od te ali one socialistične republike. Naj prispevajo tisti, ki hočejo in ki morejo. Naj prispevajo dobro plačani voditelji ; naj si pritrgajo pri weckend hišicah in počitnicah ob morju. Toda naj ne prispevajo kolektivi, ki nato odtrgajo od osebnih dohodkov.
Poleg tega se postavlja vprašanje, komu je pomoč namenjena in za kaj bo porabljena. Bilo bi lepo delo krščanskega usmiljenja, če bo pomagala beguncem in oškodovanim, katerih je predvsem v Jordaniji zelo veliko. Toda kaj bo počela s pomočjo sirijska vlada? Ali jo bo razdeljevala pristašem režima, da bodo bolj vneto kričali njemu v prid? Ali pa bo pitala svojo vojsko za povračilni napad na Izrael? In kaj bo počela s pomočjo egipčanska vlada? Ali naj zavoženo jugoslovansko gospodarstvo vleče iz blata še bolj zavoženo gospodarstvo Združene arabske republike? Ali naj jugoslovanski delavec prispeva za tp, da si bo Naser kupo val nova letala in tanke ?
Končno se postavlja vprašanje, kaj si zadolženo jugoslovansko gospodarstvo sploh lahko privošči. Na srečo bi bila humana pomoč mogoča tudi brez zategovanja pasov. Po skladiščih se kopiči staro blago, katerega ni mogoče prodati. Veliko je tekstila in obutve. To bi bilo kot nalašč za begunce. Te zaloge naj bi poslali v arabske dežele. Ubili bi dve muhi na en mah. Pomagali bi revežem in
znebili bi se nekurantnih zalog, ki delajo preglavice podjetjem. Pas pa naj si zategnejo tisti, katerim so v zadnjih letih grdo zrasli trebuhi.
TO BI BILA PRILIKA
O vlogi emigracije je bilo in bo še veliko govora. Mnogokrat slišimo, naj bi nudila "alternativo" komunističnemu režimu ali da naj bi delovala kot demokratična opozicija. Kakršnakoli taka vloga pa ni mogoča, če politiki v emigraciji ne slede dogodkom in ne nudijo alternativnih rešitev v konkretnih primerih. Tak primer je sedanja zabloda v jugoslovanski zunanji politiki; takih primerov je bilo v preteklosti že več, in dokler se misli Tito vtikati neposredno v zunanjo politiko mimo ali proti nasvetu poklicnih diplomatov, bo takih primerov še več.
Smer, kakršno so ubrali komunisti glede Arabcev in Izraela, ni namreč nič kaj popularna. Ni všeč inteligentnim ljudem, ki se zanimajo za zunanje zadeve in berejo tuje časopise ter imajo odprte oči. Čeprav niso nujno prijatelji Izraelcev, tudi niso prijatelji Naserja samo zato, ker sta s Titom skupaj lumpala. Misliti jim daje dejstvo, da levičarsko mnenje v svobodnem svetu podpira Izrael. Tudi v jugoslovanskem časopisju se je opažala nejevernost ob arabskem pretiravanju in zadrega ob hujskanju na vojno. Narodno mencanje Jugoslavije v generalni skupščini Združenih narodov, kjer je začela z ognjevito obsodbo agresije in končala z umerjenim pozivom k umika čet, ti ljudje niso prezrli. Preprostim ljudem, ki se za zunanje zadeve sicer ne zanimajo, ni všeč, da so jih spet enkrat molzli in iz njih iztiskali takozvane prostovoljne prispevke. Iz žepa gre ne — rado, posebno še za namen, ki se človeka ne tiče. Se ob zbirkah za Skopje je bilo precej godrnjanja. Tudi v časopise je prodiralo pritoževanje, da bo pomoč a — rabskim deželam škodovala reformi v jugoslovanskem gospodarstvu. In malokdo je prezrl, da so zasuk v zunanji politiki skuhali na vrhu in ga nato z vsemi propagandnimi sredstvi tlačili ljudem v goltance, kljub temu, da govoričijo, naj bi samoupravljalci odločali tudi o državni politiki.
Ker je torej politika nepriljubljena in tudi nespametna, kot razlagamo v prvem uvodniku, bi imela vsaka pametnejša politika sijajno priložnost, da se uveljavi. Emigracija je imela priliko, da doseže nekaj vpliva in žanje nekaj uspeha, če bi kaj pametnega zinila. Svetovali bi emigrantskim politikom, da si pritrgajo nekaj časa od medsebojnih prepirov, da puste preteklost in se ozro v sedanjost.
Emigrantski izgovor, češ da emigrantskih politikov nihče na zapadu niti ne registrira kaj pa šele posluša, drži le do neke mere. Prvič je treba ločiti med vplivom, ki bi ga emigracije rade imele na zapadne vlade, in vplivom, ki ga morejo imeti na zapadno javno mnenje. Emigrantska nemoč v drugem primeru je v gotovi meri posledica molka, v nekem oziru pa posledica nazadnjaštva in ekstremnosti idej, ki so jih leta nazaj nekateri propagirali. Seveda so še drugi razlogi, toda navedene je brez dvoma treba upoštevati. Ni namreč mogoče trditi, da je tuji tisk vedno molčal ali preziral emigrantska dejanja, zlasti tedaj, kadar so bila ta storjena v privlačni ali senzacionalni obliki; takih dejanj ta tisk ni obsodil, kadar niso bila povezana s terorizmom ali z razdirajočo politiko. 'Da pelje pot do vpliva na javno mnenje preko tiska, tega menda ni treba naglašati.
Toda ni samo Zapad. Mi imamo danes v tujini na tisoče sezonskih delavcev iz domovine, do katerih je pot odprta, - ki pa je ne znamo ali ne moremo ali pa *
SOKOL V MONTREALU
Od posebnega dopisnika
SOKOLSTVO v svobodnem svetu je postavilo s sokolskim zletom 1. in 2. julija v Montrealu nov mejnik v svojem razvoju in delovanju. Uspeh zleta je tem večji, ker je bilo spričo razdalj, slabega vremena in raznih drugih priredi tev v tistem času na različnih mestih mnogim Sokolom nemogoče priti v Montreal. Zletni spored je obsegal tekmovanja, zletni nastop in večerne prireditve. Napor je bil za udeležence dosti velik, ker se vse prireditve niso vrSilev istem kraju, čeprav je običajno zletni nastop vrhunec vsega pričakovanja tako za nastopajoče kot za občinstvo, nudijo le tekmovanja pravo sliko dolgotrajnih priprav in resnične sposobnosti telovadcev rn vaditeljev. Na teh triurnih tekmah v soboto 1. julija dopoldne so se posebno izkazali naraščajniki in naraščajnice, v orodni in talni telovadbijta kega podmladka bi bila resnično vesela vsaka kulturna organizacija.
V nedeljo popoldne pa se je potem vršil glavni sokolski nastop na samem razstavišču svetovne razstave. Kot velikokrat v preteklosti, smo bili tudi na tem zletu deležni posebnega blagoslova. Hud naliv obilnega dežja nas je dobro premočil in preplavil telovadišče. Kljub temu pa se je vsa prireditev odvijala po programu. Glavni pohod na telovadišče in pričetek nastopa je bil zaradi zakasnitve nekaterih skupin manjšega obsega. Toliko bolj pa se je potem stopnjevalo navdušenje občinstva nad izvajanjem posameznih skupin. Tu so malčki - moška in ženska deca - doži -veli buren aplavz, ko se niso zmenili za luže ampak so korajžno legali vanje, če je prosta vaja tako zahtevala...
Toda za stare telovadce je bil nastop članov in članic na orodju brez dvoma višek, češki Sokoli na bradlji,članice in naraščajnice pa na dvovišinski bradlji, člani in naraščajniki na drogu. In tu je pokazal svojo spretnost Slovenec ing.Grmek, član torontske Slovenske telovadne zveze, ki je po spretni sklopki in obratu z veletočem in vratolo mnim odskokom žel buren aplavz občinstva, škoda je, da Jugoslovani niso nastopili niti v prtjstih vajah kot skupina ampak le posamič v okviru drugih narodnostnih skupin.
^■enostavno nočemo izkoristiti. Srca in glave teh sezonskih delavcev so odprte, sprejemljive za vsako zdravo in pametno idejo, nikakor pa ne za kako neumnost ali skrajnost. Vsaj do teh bi morala emigracija najti pot in dolgoročno preko njih vplivati na razvoj v domovini.
In le tako bo emigracija nekaj pomenila. Poučne zgodbice ob zgodovinskih obletnicah so zadostne in zadovoljive le, če so odbori "politične emigracije" nekakšna zgodovinska in pogrebna društva.
ORLI na sokolskem zletu
Kar se menda ni nikdar dogodilo v domovini, se je pripetilo v emigraciji: Slovenska telovadna zveza v Torontu, ki jo je moč smatrati kot naslednico Slovenskega Orla, in ji načeljuje inž. Grmek, odličen orodni telovadec, je že mnogo let gost kanadskega Češkoslovaškega Sokola, ki ji je dal na razpolago svojo telovadnico, katere Slovenci ne zmorejo. Pred sokolskim zletom v Montrealu, o katerem objavljamo zgoraj krajše poročilo, so slovenski Orli dobili povabilo k zletni udeležbi. Telovadna zveza je to povabilo sprejela, deloma da se pokaže na ta način hvaležno zaradi uporabe telovadnice, deloma pa tudi iz simpatij,kot nam je bilo povedano. Če bi odklonili to povabilo, bi jim bilo težko zameriti spričo -slovenskih tradicij. A ker so ga sprejeli, s tem ustvarjajo zgodovino.
K tej odločitvi in uspehu iskreno čestitamo našim Orlom. To je pot, po kateri naj hodijo slovenski telovadci v bodoče, daj Bog, da nekoč spet v domovini, kjer je zdaj slovenska telovadba, nekdaj ponos slovenstva, na psu in telovadnice spreminjajo v skladišča. Čeprav bi bilo želeti, da bi Slovenci imeli samo eno telovadno organizacijo, ne bo popolnoma nič narobe, če bosta dve, ki se bosta v plemeniti, bratski in strokovni borbi merili in tekmovali, politiko pa enkrat za vselej pustili politikom in političnim organizacijam.
UREDNIŠTVO.
MIRO CERAR je na jugoslovanskem državnem prvenstvu v gimnastiki v Leskovcu v Srbiji 21. maja v moški konkurenci zasedel desetič prvo mesto in spet postal državni prvak. S tem je upravičil vroča slovenska pričakovanja.
ZMALIČENOST JUG. GOSPODARSKE STRUKTURE
Od gospodarskega sodelavca
Jugoslovansko gospodarstvo se Se nadalje bori s posledicami pretekle nepremišljene investicijske politike iz časa namernega vlaganja v panoge, ki so marksistom posebno pri srcu, in iz kasnejšega razdobja inflacije, ko so vedno novi tokovi denarja in kredita prikrivali zmaličenost obstoječih proizvodnih kapacitet in novih investicij. Restriktiv na kreditna politika se kaže v tem, da se je celotna denarna masa letos v prvih treh mesecih zmanjšala za 5 odstot kov, medtem ko se je lani v istem času povečala za 7 odstotkov.
POVECAVANJE ZALOG
Leta 1966 je družbeni proizvod zrasel za okoli 8 odstotkov, toda to je bilo v glavnem posledica izredno dobre letine, medtem ko je industrijska proizvodnja povečana le za 4.3 odstotka. Letos je bila industrijska proizvodnja nad lansko celo za manjši odstotek, v prvih treh mesecih le za 1.4%. "Ekonomska politika" z dne 24. junija celo omenja, da se po podatkih za prvih pet mesecev celotna gospodarska dejavnost z izjemo kmetijstva giblje na isti ravni kot lani.
Kljub zmanjšanju stopnje rasti, so zaloge blaga tudi v letu 1966 naglo rastle. Po podatkih "Jugoslovenskega pre gleda" za marec 1967 so v tem letu zaloge narasle po obsegu - ne vrednosti - za 25 odstotkov. Ce vzamemo skupaj leti 1965 in.1966, so v teh dveh letih zaloge narasle celo za 56 odstotkov, medtem ko je industrijska proizvodnja zrasla skupno za 14 odstotkov. "Pregled" poudarja, da so se 1.1966 najbolj povečale zaloge gotovih proizvodov, in sicer za 34 odstotkov, medtem ko so zaloge sirovin zrasle za 23 odstotkov in zaloge proizvodnih sredstev za 12 odstotkov. Nizek porast zalog te zadnje kategorije pa ni znak, da ta panoga posebno dobro posluje, nego je posledica vedno večjega zmanjševanja produkcije. Medtem ko je bila proizvodnja "sredstev dela" 1.1965 za lOodstotkov več ja kot 1.1964, je bila 1.1966 povprečno samo za 2 odstotka večja kot 1.1965, v zadnjih treh mesecih 1.1965 pa celo za 6 odstotkov manjša kot v ustreznem razdobju 1.1965, tako da je očitno padla nazaj skoro na raven leta 1964. Spričo tega ni čudno, da so bile kapacitete v tej panogi izredno slabo izkoriščene.
Kolikšne so spričo takega razvoja zaloge v Jugoslaviji? O tem so podatki vse prej kot enotni: "Borba" 6.maja po roča iz Skupščine, da so zaloge ob koncu leta znašale okoli 52 milijard din, medtem ko je po poročilu "Borbe” 18. aprila Kiro Gligorov izjavil, da se zaloge že približujejo vrednosti 80 milijard dinarjev. Res se njegova številka na naša verjetno na čas, ko je to govoril, vendar so se po podatkih "Ekonomske politike" 3. junija v razdobju januar-april povečale za 20 odstotkov, tako da bi morale znašati nekaj nad 60 milijard novih dinarjev. Kaj je torej prav? Najbolj verjetno je, da sploh nihče ne ve, koliko natančno znašajo in kako se kopičijo. Vedo le, da so zelo velike oziroma bolje rečeno prevelike.
Ker se normalno računa, da zaloge morajo znašati za redno poslovanje okoli petmesečno produkcijo ali nekaj nad 40 odstotkov narodnega dohodka, zaloge v vrednosti 52 milijard novih dinarjev ne bi bile niti tako pretirano vi šoke v primerjavi z lanskoletnim narodnim dohodkom približno 100 milijard din. Ce se je vrednost zalog povečala na 80 milijard dinarjev, se je stanje s tem občutno poslabšalo, ker letos narodni dohodek le počasi raste, tako da zaloge znašajo okoli dvakrat toliko, kot bi bilo treba pričakovati. Se slabše je to, da sestav zalog seveda ne ustreza potrebam in da je skoncentriran v industriji, kjer so torej zaloge več kot dvakrat prevelike, medtem ko so v dru gih panogah ravno prave ali celo prevelike.
Neugoden sestav zalog poudarja v pismu "Ekonomski politiki" od 24. junija neki Pavle Kneževič iz Beograda, da si ne pove, odkod črpa svoje podatke. Podčrtava, da najbolj rastejo zaloge gotovih proizvodov, med njimi pa zalo ge proizvodnih sredstev. Opozarja tudi na to, da so doslej vedno menili, da ravno nezadostne zaloge povzročajo ne stabilnost, toda da zaloge, ki sedaj naraščajo, niso tiste, ki bi jih gospodarstvo potrebovalo za stabilizacijo, marveč so sedanje zaloge samo simptom problemov, ki so se nabrali v preteklosti. Reforma je samo povzročila, da so se pokazale vse one pomanjkljivosti, ki so bile doslej skrite.
OMEJENO POVPRAŠEVANJE IN ZALOGE
Kdo bi utegnil reči, da zaloge nastajajo, ker restriktivna kreditna politika po reformi omejuje povpraševanje.
Na to namiguje na nekem mestu celo poročilo o 1966 v "Jugoslovenskem pregledu" marca 1967, ko pravi, da je pov praševanje v celoti razen v krajšem razdobju sredi 1966 zaostajalo za naraščanjem proizvodnje. Toda malo naprej pravi poročilo, da je vzporedno z naraščanjem zalog prišlo tudi do pomanjkanja nekaterih proizvodov na domačem tržišču, kar kaže da se industrija ni dovolj prilagodila spremenjenemu povpraševanju, ki je posledica reforme. Pov-
praäevanje po investicijskih dobrinah se je zmanjšalo, povečanje cen kmetijskih pridelkov pa je razen tega premaknilo povpraševanje v to smer.
Malo naprej poročilo Se bolj pobija samo sebe: pravi namreč, da so cene 1.1966 narasle za ll^o, kar gre deloma na račun reforme cen 1.1965, na tako gibanje cen pa je predvsem vplival pritisk visoke kupne moči ob nezadostnih blagovnih fondih kakor tudi strukturna neusklajenost na posameznih blagovnih sektorjih. Ponudba blaga hi ustrezala niti po količini, niti po kakovosti, niti po cenah. Da je bilo povpraševanje vse prej kot nezadostno, kaže tudi dejstvo, da je v primerjavi z letom 1965 1.1966 uvoz povečan za 21 odstotkov, izvoz pa le za 15 odstotkov, kar je privedlo med drugim tudi do deficita plačilne bilance, ki je znašal 32 milijonov dolarjev v primerjavi s prvim povojnim suficitom 19 milijonov dolarjev 1.1965.
V začetku 1.1967 je restriktivna kreditna politika - t. j.omejevanje količine plačilnih sredstev -priSlo še bolj do izraza, toda kljub temu je bil do konca aprila uvoz večji za 10.7 odstotkov, izvoz pa le za 2.3 odstotka kot prejšnje leto. Maja je sicer uvoz padel za 11.3 odstotka, vendar je tudi izvoz zmanjšan za 6.3 odstotka, tako da je bil končno uvoz Se vedno večji od izvoza in je bil v prvih petih mesecih letošnjega leta deficit blagovne izmenjave s tu jino za 16 odstotkov večji kot lani. To ne kaže ravno na pomanjkanje povpraševanja. Lahko pa seveda kaže na to, da je tečaj 12.50 novih dinarjev za en dolar že prenizek, kar pa uradni krogi najodločnejše zanikajo.
Kakor piše "Borba" 12.maja se pojavljajo glasovi, naj bi jugoslovanskemu gospodarstvu dali novega poleta s tem da bi znova dovolili povečano emisijo denarja, ki bi pomagala povečati ptoizvodnjo, izvoz in hitrejšo prodajo zalog. "Borba" pravilno pripominja, da je v preteklosti taka politika sicer pomagala spraviti stopnjo industrijske rasti na pr. 1.1964 na 16 odstotkov, toda da je obenem znašal tudi deficit plačilne bilance 250 milijonov dolarjev. Doda ti bi bilo treba, da je ta burna rast komaj služila kakemu koristnemu namenu, temveč je v glavnem pomagala inve stirati v kapacitete, ki danes v veliki meri stoje neuporabljene.
NEIZKORIŠČENE PROIZVODNE KAPACITETE
Po poročilih iz Jugoslavije že nekaj let industrija dela le s 70 odstotkov kapacitete; strojna industrija, ki so jo ko munisti najbolj forsirali, celo s pod 50 odstotkov kapacitete. To ni le posledica dejstva, da niti domačini niti tujci niso pripravljeni kupovati izdelkov nekaterih industrij po cenah, ki jih lahko nudi, vsaj ne ob kvaliteti, kakršno lahko doseže. V veliki meri je nizko izkoriščanje kapacitet tudi posledica preteklega investiranja, ko je bilo za komuniste glavno graditi nove stavbe in instalirati najmodernejše stroje, medtem ko se nihče ni pobrigal, da bodo na razpolago tudi potrebne sirovine in strokovnjaki. V že omenjenem poročilu pravi "Jugoslovenski pregled", da se je obseg nedovršene industrijske proizvodnje 1.1966 povečal za 17 odstotkov med drugim zaradi pomanjkanja sirovin, dru gega pomožnega materiala in rezervnih delov. Vse to ne glede na že itak nizko izkoriščanje kapacitet.
Oglejmo si nekaj proizvodnih panog, v katere so šle v preteklosti največje investicije:
Orodni stroji - "Ekonomska politika" 17. junija 1967: Proizvodnja manjša za 14 odstotkov, prodaja manjša za 34 odstotkov, izvoz manjši za 30 odstotkov in zaloge povečane za 67 odstotkov. To je groba slika situacije, v kateri se nahajajo producenti orodnih strojev po štirih mesecih letošnjega dela. Perspektiva do konca leta ni mnogo boljša, pričakovati je nadaljni padec prodaje na domačem in tujem tržišču, torej zmanjšanje produkcije teh podjetij, ki že sedaj izkoriščajo kapacitete samo 50-odstotno.
Železniški vagoni - "Ekonomska politika" 10.junija: Skupne kapacitete znašajo 9.000 tovornih vagonov. Celotna proizvodnja lansko leto je znašala 4.242, kar pomeni, da so kapacitete izkoriščene le 47-odstotno. V prvih štirih mesecih letošnjega leta je produkcija padla za okoli 25 odstotkov brez upa, da bi se med letom stanje izboljšalo. Proizvajalci tirnih vozil so imeli zelo ambiciozne načrte na podlagi blagovnih list izmenjave z deželami Sveta ekonomske vzajemne pomoči (Comecon), toda izmenjava se ni uresničila.
Poljedeljski stroji - "Ekonomska politika" 24.junija: Lani so proizvajalci uporabljali 60 odstotkov kapacitet, letos se je produkcija zmanjšala za 19 odstotkov, tako da je izraba kapacitet padla na pod 50 odstotkov. Ze lani so se zaloge povečale za 25 odstotkov. Celo državna posestva rajši kupujejo uvožene stroje, ker imajo boljši u-činek.
Takšni so rezultati komunistične investicijske politike, ki se je dolga leta ravnala po predsodku, da se mora težka industrija razvijati hitrejše od celotne industrije, v njenem okviru pa posebno hitro strojna industrija, ne glede na to, kaj so bili v Jugoslaviji sposobni proizvajati v potrebni kvaliteti in po sprejemljivih cenah.
Kaže, da je vladajoča stranka to končno razumela in da skuša investicije omejiti, ker je komaj vredno investira ti zato, da bodo kasneje podjetja delala s kako polovico kapacitete ali proizvajala blago, ki ga nihče noče. Videti
je, da je udeležba gospodarskih investicij v narodnem dohodku padla s kakih 25 odstotkov pred reformo na 18 ali 17 odstotkov.
Seveda prav ta premik povzroCa težave. Zvezni sekretar za gospodarstvo Jelič je pravilno opozoril, da je razvoj zelo neenoten, tako da se skriva za povprečjem, ki kaže na stagniranje, ogromna razlika med različnimi industrijskimi vejami, od katerih nekatere dvigajo svojo produkcijo tudi do 15 odstotkov, v drugih pa - kar Jelič ni omenil -proizvodnja očitno pada. "Stagnirajo predvsem tiste panoge, ki se naslanjajo na investicije, one, ki so izgubile notranje tržišče, pa še niso osvojile tujega, " je izjavil Jelič.
"Osvojiti tuje tržišče," je seveda laže reči kot storiti. Videli smo, kakšne težave imajo podjetja pri izvozu. Te težave so verjetno v dobršni meri posledica slabe kvalitete ali visokih cen, kar seveda podjetja nerada priznajo. Izvoz delno zaostaja tudi, ker jugoslovanska podjetja nimajo sredstev, da bi prodajala opremo, vozila itd. na kredit. Z vseh strani pritiskajo na vlado, naj bi povečala sredstva, ki so za to na razpolago. Pozablja se, da je taka sredstva treba od nekod dobiti bodisi s prihranki, bodisi z davki, bodisi z novo inflacijsko emisijo denarja. Dodati bi bilo le, da je pomanjkanje sredstev za kredite, kolikor je mogoče določene proizvode izvažati samo na kredit, še nov dokaz, da se država, ki takih kreditov ne zmore, ne bi smela spuščati v njihovo proizvodnjo. Kajti krediti tudi ne padajo z neba, marveč so investicija, ki si jo neko gospodarstvo lahko privošči ali pa tudi ne.
Med jugoslovanskimi ekonomisti jih je nekaj, kot npr. Bajt, profesor v Ljubljani, in Horvat, ravnatelj ekonomskega instituta v Beogradu, ki pravijo, da ni bilo nobene potrebe investicij tako radikalno omejiti, temveč bi jih bi lo treba le preusmeriti, če bi bilo to mogoče, bi bilo seveda sijajno, toda izkušnja kaže, da je mogoče dobro inve stirati določen odstotek narodnega dohodka. Ko investicije presežejo mero, za katero je dovolj sposobnih organizatorjev, se začne razmetavanje, ki pogosto vpliva celo na investicije, ki bi bile sicer v redu, tako da nastane popol na zmeda, kot jo imamo sedaj v Jugoslaviji.
NEPRILAGODLJIVOST
Po vsem tem za sklep lahko rečemo, da je reforma doslej le spravila na dan ogromne napake in neskladnosti v gospodarski strukturi, ki jih je zakrivila prejšnja leninistično-stalinistična gospodarska in predvsem investicijska politika. Ni pa reforma še veliko prispevala k odpravi teh napak in neskladnosti, ker je očitno pod sedanjim sistemom jugoslovansko gospodarstvo silno togo in se ne more prilagoditi dejanskim razmeram. Celo tako preprostega pravila, kot da je treba znižati cene blagu, ki se nabira v zalogah, če se ga hočeš znebiti, - kolikor ni seveda povsem neuporabno -, se ne zna poslužiti ali pa se noče, ker še vedno upa, da bo končno država vse plačala, najsi bo proizvod n ja koristna ali ne.
Medtem ko se je 1.1966 število zaposlenih v družbenem sektorju zmanjšalo za 96.000 ali 2.7 odstotka, se je Ste vilo zaposlenih v privatnem obrtništvu dvignilo za 21 odstotkov. Ta številka ne daje samo up, da bo privatni sektor lahko zaposlil vsaj del delavcev, ki jim družbeni sektor ne more dati dela, temveč je tudi znak, da privatni obrtniki z lahkoto najdejo področja, kjer je povpraševanje večje od pobudbe in kjer je vredno razširiti produkcijo, medtem ko družbena podjetja tavajo v krogu, kopičijo zaloge in organizirajo vedno nove neuporabne kapacitete. V druž benih podjetjih je kljub dosedanjemu odpuščanju še vedno preveč nekvalificiranih in premalo strokovno usposobljenih, tako da po mnenju Popovskega, zveznega podtajnika za delo, družbeni sektor 1.1967 ne bo mogel nanovo zapo šiiti več kot 20.000 do 30.000 delavcev, medtem ko upajo, da jih bo kakih 70.000 do 80.000 odšlo na delo v tujino. Skrbno negovanje obrti in uslužnih dejavnosti in blažja davčna politika do privatnih gostincev in določenemu delu poljedeljcev so 1.1967 glavno upanje sekretariata za delo, da bo le mogoče zaposliti nekaj več novih delavcev, kot kažejo statistike, če bi bili komunisti že pred leti mislili malo več na te možnosti kot pa na svoje gigante in predsodke, bi bila mogoče danes jugoslovanska gospodarska struktura nekaj manj zavožena.
POD ČRTO: Iz ljubljanskega "DELA"...
Švicarski turist si je kupil na otoku Krku osla za spomin in ga odpeljal v Švico. Zanj je plačal 15.000 starih dinarjev in kupčija je bila sklenjena v četrt ure. Za doku mente pa je plačal 30.000 dinarjev in potreboval je 15 dni, da jih je zbral. Zdaj ima doma za spomin ne le žival, ampak tudi oslovski dokument naše birokracije...
Vživeti se moramo v dejanski položaj, v poplavo državnih zakonov in izvršilnih predpisov, v nenehne sprejmem be in dopolnjevanje leteh. Od 1.marca letos je iz
šlo 81 dodatnih zveznih in 13 republiških predpisov k te meljnemu zakonu o delovnih razmerjih, varstvo pri delu pa ureja 62 splošnih zveznih in 90 dodatnih tehničnih predpisov. Zaradi tega je pogosto zadušena samoupravna iniciativa. (20.junija 1967.)
Rudarski inštitut v Beogradu je prodal "Trepči" elaborat za ventilacijske naprave v rudniku. Inštitut je dobil zanj 7,800.000 starih din. Isti elaborat pa je inštitutu pred tem prodal eden izmed inženirjev iz Trepče. (2.fe bruarja 1967.)
ZMEDA v domovini
'Neue Zuercher Zeitung1 od 25, junija 1967 prinaša dopis svojega vzhodnoevropskega dopisnika iz Beograda, v katerem popisuje skrbi, ki jih imajo v Jugoslaviji zaradi možnih gospodarskih posledic srednje vzhodnega spopada, nato pa nadaljuje:
"Stališče do Titove politike je zelo različno. Njegovega potovanja v Moskvo in njegove izjave dne 5. junija (ko je menda obsodil Izrael) ne odobravajo povsod. Pri tem krožijo različne verzije, kar je posledica nezadostne informacijske politike vodstva. Nekateri trdijo, da je Tito ravnal tako iz sentimentalnosti do Naserja. Hotel se je izogniti najhujšemu - zmagi reakcionarnih sil v arabskem svetu. Drugi so mnenja, da je namerno prevzel vlogo v posredovanju med Moskvo in Kairom, da bi mu Sovjetska zveza morala biti hvaležna. Spet drugi pravijo, da je hotel vzeti veter iz jader domačim konservativnim silam, nekdanjim pristašem odstavljanega Rankoviča,
Toda slišati je še bolj svojevrstna stališča: Tito bi se moral postaviti na lastno stališče in bi se bil lahko skupaj z drugimi majhnimi državami uprl super silam. Ta različna mnenja kažejo, da ostareli vodja partije ukrepa na lastno pest in da se komaj zaveda, kakšna zmeda nastaja v javnosti o motivih njegovega ravnanja. Različnost se kaže tudi med uradnimi parolami in poročanjem v tisku,, Z izjemo ostrih izjav v sarajevskem tisku, ki so pač posledica številnosti tamošnjih muslimanov, in sedanje kampanje v prid Arabcev na radiu in v osrednjih časopisih, je tisk v zahodnih republikah, posebno na Hrvatskem in v Sloveniji, pokazal presenetljivo objektivnost. Neredko človek naleti na priznanja Izraelu.
Pravo senzacijo je izzvalo poročanje hrvatskega tesnika 'Vjesnik u srijedu'. Objavil je na dveh straneh drugo poleg drugega dve poročili, eno iz Kaira, drugo iz Tel Aviva. Poročevalec iz Egipta je podrobno opisal, kako se je med Arabci razpoloženje spreminjalo od čustvene zmagoslavnosti do popolnega obupa in razočaranja nad Sovj eti. Njegov kolega iz izraelskega glavnega mesta je prav tako izčrpno poročal o židovski pripravljenosti na žrtve in organizacijski sposobnosti. Pri tem je v posebnem poglavju orisal domneve izraelskega prebivalstva, da so k zmagi v važni meri pripomogli bivši jugoslovanski partizani židovskega porekla. Tako na pr. pri zavzetju vjoda v Tiranski zaliv in Gaze. Arabci so se baje v Gazi vdali generalu po rodu iz Zagreba, medtem ko je vrhovni poveljnik izraelskih padalcev menda Banačan. . . "	•
Daši je seveda razveseljivo, da se v Jugoslaviji kažejo tako različna mnenja in niti časnikarji več ne slede uradnim parolam, je vendar obžalovanja vredno, da se jugoslovansko prebivalstvo ne v zunanji politiki ne na. drugih področjih ne more dokopati do enotnejših pogledov. Popolne enotnosti seveda ne more biti, toda odzivi bi vendar vsaj pri večini lahko bili bolj vsklajeni. Kaže, da so komunisti skoro popolnoma izgubili vpliv, medtem ko se vodstvo še ne kaže z nobene druge strani.
PROTEST JUGOSLOVANSKIH SOCIALISTOV Dr. Živko Topalovič je v imenu Socialistične
stranke v izgnanstvu in Socialno-demokratske skupnosti Jugoslovanov izven domovine naslovil na Socialistično internacionalo v Londonu odločen protest, v kate— rem obsoja vmešavanje jugosl. komunistične vlade v spopad med Izraelci in Arabci, češ da je to enostransko vmešavanje na strani Arabcev v nasprotju z željami jugoslovanskih narc !ov, ki hočejo pravičen in varen mir na Sr. vzhodu
Ob Žebotovi ‘Sloveniji’
"Upam, da bo ta iskrena slovenska misel iz širnega sveta dosegla Slovenijo z enako prostostjo, kot jo tam že uživa neslovenski zunanji tisk," zaključuje dr, Ciril Žebot uvod v svojo knjigo "Slovenija - včeraj, danes in jutri", ki je izšla pred kratkim v Celovcu v avtorjevi samozaložbi. Formalno teh avtorjevi želji ne bo ugodeno, ker je pristojni zvezni urad v Beogradu "izdal prepoved vnašanja v našo državo in razširjanja tega pamfleta v njej in sicer na osnovi člena 52. in 72. zakona o tisku in o drugih oblikah informacij. Vnašanje ali razširjanje tega prepovedanega pamfleta je kaznivo tako po samem zakonu o tisku in o drugih oblikah informacij kot tudi po kazenskem zakoniku", kakor obvešča in komentira ljubljansko 'Delo' dne 22. junija tl.
Formalno pravim, stvarno pa so jugoslovanski komunisti s tem svojim odlokom naredili tako reklamo za Zebotovo knjigo, da se je sam profesor nikdar ne bi mogel zamisliti niti privoščiti. Ob tem se zares vsiljuje vprašanje, če se zadaj za to neortodoksno reklamo ne nahaja nekje v Ljubljani prikrita želja gotovih krogov, da s tem namerno dajo knjigi publiciteto in s tem legalno - vsaj v partijskih višjih krogih, ki morajo brati take reči - omogočijo politično razpravo o dr. Zebotovih idejah.
Ta knjiga postaja zaradi komunističnega napada in prepovedi danes, vsaj v Sloveniji, najbolj iskana politična razprava sodobnosti, ki utegne doseči na knjiž ni črni borzi izredno visoko ceno.
Dinamit
In knjiga to zares zasluži. To ni suhoparna strokovna razprava profesorja primerjalnih gospodarskih sistemov na Georgetown univerzi v Washingtonu. To je politični dinamit, ob katerem se bodo miselno hranili novi slovenski rodovi v domovini še dolga leta. Kar predvsem odlikuje knjigo, je njen resni, dopovedujoči in prepričujoči ton, ki ne napada, ne obsoja v tri dni, ampak iz dejanske ljubezni, včasih že kar občudovanja, do rodne grude in rodu analizira skorajšnjo minulost in sedanjost slovenstva v domovini ter nakazuje pot iz tragičnega položaja. V knjigi boste zaman iskali statističnih podatkov, ki naj bi na primer opravičili samostojno slovensko državo ali razbitje Jugoslavije, vsled česar je postalo profesorjevo ime notorično slavno v emigraciji. V knjigi tudi ne boste našli napihnjenih gesel in vi s okoz venečih zahtev po likvidaciji režima. Enako ne smete pričakovati protisrbskih izpadov zaradi kakega sovraštva do Srbov. Vsega tega v knjigi ni. Avtor je zasnoval svoje več ali manj zaključene razprave na neka terih obče sprejetih dejstvih, na ne prepogosto ali utrujajoče citiranih komunističnih virih ali izjavah, na poročilih nekaterih zapadnih komentatorjev višjega kalibra. Vse to je z lastnimi informacijami in študijem komunističnega tiska povezal in v razumljivi, preprosti obliki pokazal na vrsto vprašanj, ki jih bosta po vsej politični in zgodovinski nuji morala slejkoprej odgovoriti slovenski narod in skupnost jugoslovanskih narodov.
Prof. Žebot še vedno smatra slovenske komuniste kot Slovence, kot rodne brate, in temu primerno tudi z njimi razpravlja. Daši so pretekli potoki prelite krvi, čeprav gredo grobovi v deset tisoče, avtor ne dviga rok od slovenske na-
rodne sprave, marveč jo brani, zahteva in nakazuje možno pot do nje. To je posebna odlika tega "pamfleta" v čigar oceni v 'Delu' je neki M. v 52 vrsticah besedila kar sedemkrat ponaredil dr. Žebotove citate,, tako zavidno visok nivo tiska vzdržuje režim v Ljubljani in tako nezavidno visoko mnenje ima o vladanih, ki jih mora pitati s takimi falzifikati..
Kot rdeča nit se vleče skozi knjigo avtorjeva ideja o formalni in stvarni ločitvi Socialistične zveze delovnega ljudstva od Zveze komunistov; ideja, ki omogoča v osbtoječem ustavnem in družbenem okviru miren politični razvoj v domovini. (Tu se ne bi strinjal z domovinskim sodelavcem Klica Triglava, ki je idejo sicer priznal prof. Zebotu, a jo je v izvirniku nekako pripisal prof. Mihajlovu; KT 337. Dvomim, če je moč reči, da jo je prof Mihajlov kdajkoli postavil tako konkretizirano.) Ta zamisel je sicer nezdružljiva z emigracijsko politično koncepcijo, kot jo poznamo, a je v dani stvarnosti v domovini, ki zaenkrat edina kvoti-ra na politični borzi, resnično stvaren predlog, ki ga je moč uresničiti takoj in brez kakega večjega političnega pretresa Čeprav se zdi gotovo, da se bo vladajoči razred temu upiral z vsemi štirimi, je tak predlog za politično misleče Slovence v domovini dovolj konkreten in dovolj perspektiven, da bodo o njem lahko razmišljali in razpravljali,. Skratka;: ni utopija ali nemogoča zahteva na povratek v leto 1945 ali 1941, ampak izhaja iz konkretne stvarnosti in danosti..
Kdo je proti lastni državi?!
Jugoslavija je sicer še vedno kritična točka celega Zebotovega koncepta - a s to veliko razliko v primeru z 20 leti nazaj, da je razvoj doma močno krenil v osveščeno in prebujeno slovenstvo z zahtevo po dejanski samoupravi in samovladi. Po drugi strani pa kaže, da je tudi dr. Žebot postal mnenja, da bi bilo nepolitično razbijati neko obstoječo skupnost za vsako ceno; da to vendar nima smisla, če obstoja možnost to skupnost reformirati. To pa je srž vsega slovenskega vprašanja - in ne ali imamo Slovenci pravico na lastno državo ali pa je nimamo. Ne morem si predstavljati slovenskega rodoljuba, ki bi odklanjal slovensko samoupravo in zagovarjal kuratelo tujcev. Torej ne more biti debate o slovenski državi. Kaj potem torej ostane? Kako slovensko državnost vključiti v širši okvir, ako tako narekujejo geopolitični, mednarodni, gospodarski in strateški razlogi. O tem je treba govoriti in o tem bomo govorili vse dotlej, dokler taka širša skup nost ne bo zadovoljila slovenskih koristi do optimalne mere. Kajti vsaka skupnost izgubi svoj smisel obstoja, ako ne zadovolji onih, ki tako skupnost sestavljajo, kot je v pogledu Jugoslavije zapisal tam nekje v petdesetih letih llija Jukič. Po -dobno, kot ne more biti noben režim uspešen, ako ne zna zadovoljiti političnega nagiba ljudi, ki jih vlada, kot je prejšnji dictum dopolnil zdaj prof Žebot.
Vse to kajpak ni nobena limonada in v politično idejni suši, ki ji je podvržena domovina, so take ideje za avtoritarni režim sila nevarne. Tem bolj nevarne, ker raste število onih, ki niso neposredno prizadeti od državljanske vojne, onih, ki so videli tujino, onih, ki se ob stalnih režimskih napakah vprašujejo po vzrokih teh napak in jih nobeno sfrizirano dialektično izgovarjanje več ne zadovolji.
Se je potem še moč čuditi, da je režim smatral potrebno, postaviti prof .Ze-botovo "Slovenijo" na politični indeks? In s tem napraviti zanj takšno reklamo!
Dilema je morala biti resnično huda. , .
D. Pleničar
Tresla se je gora, rodila se je miš. Tako bi lahko o-značili teze o "nadaljnem razvoju” ZKJ, ki jih je objar vila komisija CK ZKS. O "nadaljnem" razvoju ni ne du ha ne sluha, a sodeč po razlagi Franca Popita, sekretar“ ja izvršnega komiteja CK ZKS, ZKJ ni našla nobenih o-riginalnih odgovorov na zahteve časa. Ko je zasedal Popitov položaj še Stane Kavčič, smo od časa do časa slišali dokaj pametnih misli, Popit pa očividno nima ničesar drugega nuditi kot zdrajsano lajno o tem, da ZKJ u-smerja množice s tem, ' da predvideva dogajanja", "da odkriva zunanje in notranje nevarnosti za socializem", "da daje družbeno diagnozo vzrokov, posledic in poveza nosti med njimi". Skratka, ZKJ je neke vrste delfijsko preročišče, h kateremu se vsi zatekajo po nasvet, dobi- i jo pa odgovore, katere si lahko tolmačijo tako, kot jim | je najbolj všeč. Toda ZK ni odgovorna - kot ni bilo od- | govorno delfijsko preročišče - ako je bil nasvet pretol-mačen "napačno". Po starem načelu: partija ima vedno j prav. Mar se je potem čuditi, da inteligentni člani par | tije raje molčijo in da reagirajo, kot trdi Popit, šele ko dobijo "znak z višjega mesta"?
Kar nerodno je moralo biti inteligentnemu človeku po slušati Popitov referat na 8.seji CK ZKS spričo takšnega ; ignoriranja dejstev, ki kažejo, da je ZK s svojo politiko pognala skoro vse "revolucionarne pridobitve" na boben.
A to predvsem zaradi domišljavosti voditeljev, ki so vsiljevali svoje napol skuhane teorije in rešitve. Toda Popit še vedno vztraja pri tem, da je ZK "koncentrat" dru žbene misli in idejnih pogledov, čeprav v isti sapi trdi,
P/5/nA uredniku.
CRNO-BELA PRISEGA:
G i uredniki - Polkovnik Glušič je s svojim prikazom "Da chau pred dvajsetimi leti" ogromno prispeval k poznava nju nekaterih medvojnih dogodkov in zadržanja gotovih posameznikov in organizacij, zlasti še ker jim je bil sam priča. Dejstva so dejstva, pojasniti pa se jih da seveda na razne načine - kakor je komu pač v interesu in vkolikor je pač kdo neposredno prizadet. Teh pojasnil je ! v emigraciji sedaj že zelo veliko, nekateri pa še vedno molčijo kot grob, bodisi ker menijo, da so nad narodom, bodisi ker imajo preveč masla na glavi. No, odgovornosti se s tem ne bodo znebili. Vprašanja se bodo postav- j Ijala še naprej kot nadležne muhe.
Pač pa se mi zdi, da je polk.Glušič postavil vprašanje prisege nekoliko nerodno. Ne strinjam se z njegovim vrednotenjem prisege kot splošnega činitelja v določanju politike. Po njegovi logiki so bili člani jugoslovanskega kluba v cesarskem parlamentu na Dunaju dejansko izdajalci, če pa polk.Glušič misli na prisego, ki so jo
"da smo že ob reorganizaciji CK govorili o tem, da ZK ni edino žarišče progresivne misli". Kje so ostala? Zlasti še, če je dolžnost članov ZK, da infiltrirajo tako So-cialistično zvezo kot sindikate, samoupravne in predstav niške organe, kulturne organizacije, itd. in se tam bori jo za "najbolj napredna stališča", ki se bodo morda že jutri izkazala za zgrešena? Kdo se ima tako korajžo bla mirati za račun nepogrešljivih Kardeljev, Ribičičev, Ma rinkov, Kraigherjev - in Popitov? Mar je res tako težko razumeti, zakaj so "oživeli razni emigrantski obveščevalni centri v zamejstvu in se opogumile klerofašistične in reakcionarne težnje znotraj države"? Zakaj za "laži in dezinformacije" skrbi kar "desetina radijskih po staj Evrope in Amerike, ki oddajajo v slovenščini"?
In edini siromašen odgovor, ki ga more ZK najti v tej situaciji, je še večje zatiranje svobodne besede in misli. Celo zabavEi tisk pride pod udar - ljudje se niti smejati ne smejo lastnim neumnostim 1 Ker so neumnosti, ki jih je skuhala ZK? Očividno, zakaj sicer taka rahločutnost? Namesto naprej gre razvoj nazaj v stalinizem, kajti kaj naj bi sicer pomenila "angažiranost", "politizacija držav ne uprave", ankete o pripadnosti ZK med učitelji in zah teva po zoprstavljanju "tako imenovanemu neangažirane mu tisku, tako imenovanem objektivnem pisanju in poro Čanju"? Mesece in mesece že poslušajo ljudje propagando o ločitvi ZK od oblasti in kako morajo tisk, radio in televizija nehati biti zgolj "transmisija” odločitev organov ZK, pa smo dobili "teze" o "nadaljnem razvoju", ki ne predstavljajo niti enega koraka naprej, ampak tri nazaj - nazaj v soljenje pameti s teorijami, s katerimi se noben inteligenten človek več ne strinja.	M.P.G.
položili domobranci na ljubljanskem stadionu, je pa to nekaj čisto drugega, črno-belo sklicevanje na prisege, ki so jih recimo državljani primorani polagati tudi v dik taturah, bi dejansko onemogočilo vsako borbo za demokracijo in politične kombinacije. - ALOJZ ZUPAN (Anglija)
SKUPNI ORGAN STRANK:
G.uredniki - V junijskem KT ste objavili proglas Narod nega odbora za Slovenijo ob 50-letnici Majske deklaracije. Po podpisih sodeč imamo torej opraviti po eni stra ni z Narodnim odborom, po drugi pa s tremi strankami, ki so se z izjavo Narodnega odbora solidarizirale. Tu ne kaj ni v redu. Te tri stranke sestavljajo NO, pa se zato ne morejo z njegovimi izjavami še posebej solidarizirati. Ni mi namreč poznano, da je NO neka inštitucija treh ljudi - dr.Mihe Kreka, Miloša Stareta in dr.Ljube Sirca, s katero se te tri stranke solidarizirajo ali pa tudi ne. Edino pravilno bi bilo seveda, ko bi proglase podpisovali bodisi voditelji teh strank bodisi Narodni odbor kot organ teh strank - saj kaj drugega itak ni. - JANKO GRUDEN (Nemčija)
KULTURA IN OMIKA
SOLS TV O: Med debato o štipendijah in podobnem, ki so jo imeli študenti medicine in stomatologije na ljubljanski univerzi, so prišli na dan zanimivi podatki o "delavsko-revolucionami strukturi" študentov prvega semestra: 15% jih je iz delavskih družin, 5% iz kmečkih in 69% iz "uslužbenskih". Vzrok za takšno strukturo je dejstvo, da je štipendij čedalje manj in da še tiste, ki so, so prenizke. Naši dični slovenski novinarji doma, ki govorijo o reformi, dosledno ignorirajo blagodeti, ki jih je Titov režim prinesel ravno delavskemu razredu in so pre skromni, da bi jasno povedali, da so vrata univerze odprta prav vsakomur, ki ima kaj cvenka v žepu, da pa to nima nobenega opravka s socializmom. Pa ne da bi jim Visoka šola za politične vede v Ljubljani, ki je sedaj po stala tudi šola za novinarje, zmešala pojme? Bolj verjet no bo držalo to, kar so rekli na koncu junija na občnem zboru društva novinarjev Slovenije, da so novinarji med intelektualci dosegli zelo visoke plače, katerim se ne bo do odpovedali. Ni dvoma, da je režim pripravljen plača ti visoke plače ljudem, ki vodijo narod za nos. Oni, ki so si drznili povedali celo resnico, so bodisi za zapahi bodisi med brezposelnimi.
Velika večina 42 absolventov srednje kmetijske šole v Rakičanu pri Murski Soboti ne ve, kaj jim bo prinesla bo dočnost. Zelo malo se jih je vpisalo na višje in visoke šole, še manj pa je takih, ki so dobili zaposlitev. Pravijo, da se na vrtnarijah v Avstriji potegujejo za slovenske kmetijske tehnike - toda čemu potem šolati mlade fante in dekleta, če se lahko zaposlijo edino kot sezonci v tujini?
Na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem bo letos opravljalo maturo 104 slovenskih dijakov in dija kinj. Tudi oni si bodo morali poiskati kruh v tujini, žal.
STIKI S TUJINO:	Na plenumu zastopnikov društev
za kulturno sodelovanje med Jugoslavijo in Francijo so udeleženci ugotovili, da je v zadnjem času spet porastlo zanimanje mladine za francoščino V letošnjem evropskem natečaju Alliance Francaise v pisanju francoskih nalog je iz Jugoslavije sodelovalo 337 dijakov, od tega 156 iz Slovenije. Med onimi, ki so prejel, prvo nagrado, potovanje, v Pariz, so bili tudi štirje dijaki iz Jugoslavije, od katerih trije iz Slovenije.
V Trstu je umrl 79-letni italijanski slavist in prevajalec Umberto Urbani. Do 1.1958 je bil predavatelj za srbohrvaški jezik in literaturo na tržaški univerzi. Zelo se je zanimal tudi za Slovence in drugo knjigo svoje zbirke "Scrittori jugoslavi" (Zader, 1936) je pretežno posvetil slovenskim pesnikom. Slovenski književnosti je posvetil tudi knjigo "Piccolo mondo sloveno". Med drugim je pre vedel Tavčarjevo "Visoško kroniko".
KNJIŽNI TRG: Upravni odbor slovenskega republiškega sklada za pospeševanje založništva je razdelil ves denar, ki ga je imel letos na voljo. Poročila o razdelitvi denarja na prvi seji nisem videl, na drugi seji sredi maja pa je dal približno en milijon novih dinarjev za Časopise in okoli pol milijona za revije. Pomagal bo izdati Do-brovoljčevo knjigo "Cankarjev Album” in drugi del Slovenske književnosti 1945-1965, čigar avtorji bodo Kmecl, Koruza in Zadravec (glej potočilo v junijskem KT). Iz rezerve je dodelil tudi 30,000 Ndin Cankarjevi založbi za pet zvezkov "Knjižnice za mlade". Upravni odbor je ugotovil, da je dotok denarja prepočasen glede na skladove obveznosti.
Založba Mladinska knjiga je začela izdajati novo knji žno zbirko "Naša beseda" po istoimenski pesmi Otona Žu pančiča. Namen zbirke je zajeti zaklade slovenskega du ha od Trubarjevih časov do današnjih dni. V načrtu je o-krog 80 knjig s povprečno 240 stranmi na knjigo. Predsed nik uredniškega odbora zbirke je Josip Vidmar, člani pa so Franc Zadravec, Franček Bohanec in Janko Kos. Prvih pet knjig zbirke bodo "Dela Otona Župančiča". Sledilo bo sedem knjig "Izbranega dela Ivana Cankarja". V pri-hodnjem letu upajo pripraviti 14 do 15 knjig, ki bodo ob segala dela Ivana Tavčarja, Ivana Preglja, Alojza Gradnika, Kersnika, Levstika in drugih. Da bi napravila knji ge dostopne čim širšemu krogu bralcev je Mladinska knji ga ustanovila Klub bralcev Naše besede. Oni, ki se bodo naročili na vsaj enoletno zbirko, bodo plačali približno 20 ND za posamezno knjigo, medtem ko bo cena v knjigarnah 26 ND. (ND = novi dinar)
V zbirki Kondor Mladinske knjige je izšel izbor iz slovenske futuristične in ekspresionistične poezije. Izbor je pripravil dr. Franc Zadravec, ki je knjigo tudi uredil in zanjo napisal spremno študijo.
Založba Obzorja v Ma-iboru je izdala prvo knjigo Izbranih del Stanka Majcna. Izbor je pripravila Marjana Borštnikova.
RADIO IN FILM: Iz relejne postaje ljubljanskega ra dia se je v Murski Soboti razvila lokalna radijska postaja z dvojezičnim programom: obširnim slovenskim programom štirikrat na teden in polurnim programom v madžarščini vsak dan, Medtem ko so za slovenski program zagotovile denat občine Murska Sobota, Radgona in Lendava, pa postaja financiranje programa v madžarščini če dalje bolj pereče, Ptizadeti žele, naj bi tudi ta program v jeziku narodne manjšine dobil ustrezni status in finanč no podporo.
Dijaki neke ljubljanske osemletke so protestirali proti cenzuri filma "Ben Hur", ki so ga nedavno prikazovali v Ljubljani. "Res je nekaj prizorov, ki idejno ne u-strezajo," so rekli, "toda to so zgodovinska dejstva . Bilo bi bolje, ko bi filma sploh ne odkupili in predvajali, kot pa da so ga predvajali za skoraj tretjino skrajšanega." Objektivna mladina v neobjektivnem okolju'.	SPECTATOR
Od meseca do meseca:
PLAMENI OB TITOVEM REŽIMU
Tito je 9. junija v Moskvi podpisal izjavo s Šestimi drugi mi evropskimi socialističnimi državami, ki je obsodila izraelsko agresijo kot "rezultat dogovora določenih imperialističnih sil, predvsem ZDA, proti arabskim državam" ter "v celoti in popolnoma" podprla pravično borbo Arabcev in jim obljubila vso pomoč. Albanije na se-
stanku ni bilo, Rumunija pa izjave ni podpisala.
Za resolucijo nevezanih dežel v Združenih Narodih, ki je zahtevala brezpogojen umik izraelskih čet in jo je predlagala Jugoslavija, sta med 53 državami glasovali tudi Grčija in Španija. Resolucija ni bila sprejeta. Spi-Ijak je rekel, da ni bila sprejeta na pritisk ZDA.
Na 7.seji centralnega komiteja ZKJ 1. julija je Tito dejal, da so najnovejSi dogodki na Srednjem vzhodu pretresli ves svet in zbudili zaskrbljenost zlasti v majhnih neodvisnih deželah. "Menim, da bi bilo naivno misliti, da je i-zraelska agresija lokalna zadeva, " je rekel Tito. "To je pravzaprav del daljnosežnega in velikega načrta, katerega cilj je bil, da bi na Srednjem vzhodu, v Afriki in Aziji po možnosti odstranili napredne režime in na razne načine postavili take režime, ki bi bili povsem pod vplivom imperialističnih sil."
Neuspehi so imperialiste napotili, da so svoje akcije razširili še na druga področja, je nadaljeval Tito. "Stališče Francije glede atlantskega pakta je prekrižalo njihove račune in prav nič se niso obotavljali na drugem krilu storiti odločne ukrepe za okrepitev svojih pozicij. V tej luči je treba presojati tudi nedavne dogodke v sosednji Grčiji." I-zrael, ki je nastal kot umetna tvorba, je bil "instrument politike imperialističnih sil" in je "nastopil provokativno, kjerkoli je mogel in napovedoval je celo kazenske ekspedicije" po volji tistih, ki so ga hrabrili. Arabske dežele spri čo tega niso mogle priznati Izraela in po krivdi Izraela ni bila nikdar sklenjena mirovna pogodba. Blokado Akabske-ga zaliva, ki je izvirala iz vojnega stanja, so vzeli kot povod za izraelsko agresijo. Za opravičevanje agresije so ci tirali tudi "posamezne izjave", ki so jih kdaj pa kdaj dajali v arabskih deželah. Toda nihče nima pravice začeti a-gresije na podlagi propagande. Albanija že dolga leta kriči in obrekuje Jugoslavijo, toda to ne daje pravice, da bi jo napadli. "Prav tako je nedvomno, da arabske dežele niso nameravale napasti Izraela in da je bila izraelska agresija uspešna zato, ker arabske dežele niso bile dovolj pripravljene na vojno." Arabske dežele so doživele velik pretres in treba jim je pomagati, ker je šlo za napad na nevezane dežele. "Zato smo sodelovali tudi na sestanku vodite Ijev socialističnih dežel v Moskvi, na katerem je bila sprejeta skupna izjava, ki se pravzaprav ujema z izjavo, ki sem jo dal že prej v imenu ljudstva in vlade Jugoslavije. O našem sodelovanju na moskovskem sestanku smo slišali razna ugibanja na Zahodu, pa tudi pri nas ponekod o tem, da se je Jugoslavija vključila v varšavski pakt in temu po dobno. To so seveda neumnosti. Stvari stoje čisto drugače. To posvetovanje je bilo koristno in prišlo je ob pravem času. Sklepi moskovskega sestanka pričajo o razumevanju pomena in potrebe pomoči in podpore politiki nevezanosti in nevezanim deželam." Bilo je nujno potrebno, da dajo arabskim deželam vso pomoč, da bi odstranile posledice ar gresije in da bi se okrepile in znašle v enakopravnem položaju.
STRAH IMA VELIKE OCl
Tito je poudaril, da se morajo izraelske čete umakniti z okupiranih arabskih ozemelj, ker bi vsako vezanje umi ka s pogovori o priznanju Izraela in popuščanjem v pogledu plovbe pomenilo popolno kapitulacijo arabskih dežel — "Tako bi Izrael postal še močnejša opora političnih sil v tem delu sveta_Vse to, kar se je zdaj odigralo na Sred-
njem vzhodu, je del politike pritiska, ki so mu kdaj pa kdaj izpostavljene tudi druge dežele Sredozemlja. Očitneje, da služijo temu vojaške baze in močna koncentracija pomorskih sil. To je seveda velika nevarnost za svet in proti njej je treba organizirati vse napredne sile v skupnem boju za mir. Nas čaka nadaljnji boj proti načrtom imperialistov, ki bi radi uresničili svoje cilje. Spričo tega moramo krepiti lastne sile in obrambno sposobnost naše dežele, kaj ti samo tako, predvsem z lastnimi silami, lahko zaščitimo neodvisnost dežele." Pokazalo se je, da so lokalne vojne mogoče, ker obstaja ravnotežje med velesilami z atomskim orožjem, katerega nobena ne želi uporabiti. Da bi dose gli gospodstvo, so se imperialisti zatekli k lokalnim vojnam kot v Vietnamu, če bi dopustili, da se ta metoda obdrži, bi to pomenilo nevarnost za mir v vsem svetu.
Zaradi sedanjega položaja, je rekel Tito, so potrebni veliki napori tako na zunanjepolitičnem torišču kakor tudi v notranji graditvi dežele in krepitvi obrambe. "Vse naše ljudstvo ve, za kaj gre in kaj bi ga moglo doleteti, če ne bi bilo pripravljeno. Dolžnost komunistov je, da ljudstvu položaj pojasnjujejo. Zavedati se moramo nevarnosti, ki grozi tudi nam." Predvsem pa je treba storiti vse, da do nevarnosti ne pride in zato je treba razvijati sodelovanje z vsemi miroljubnimi deželami. Nabiranje pomoči za arabske dežele priča, "da naši narodi enodušno podpirajo politi ko naše vlade in Zveze komunistov in da razumejo, da je boj vsakega naroda za svobodo in proti agresiji hkrati tudi njihov lastni boj." Povsod na svetu pa niso razumeli, da gre "za boj med silami napredka in reakcije" in socialistične stranke v Evropi so se postavile na stran Izraela, ker se v takšnih položajih socialdemokratske stranke nagibljejo h kapitalističnim interesom.
"Hkrati je ta agresija povzročila, " je izjavil Tito, "da so se na primer v Grčiji in Italiji začele Siriti govorice tudi na račun Jugoslavije. Začeli so govoriti, da zbiramo vojsko na naših mejah. To pa ni res. Rekel sem: če ima mo tam milico, bi lahko poslali Se nekaj milice, ker nam za opravljanje policijske službe ni potrebna vojska. Nismo se dali torej živčno spraviti iz ravnotežja, nobene vojske nismo poslali, toda tudi spali nismo.” Tudi v prihod nje si bodo prizadevali ohraniti dobre odnose z vsemi sosednimi deželami, vključno Italijo in Grčijo, čeprav se sedanji grSki režim ne obnaSa prijateljsko. "Ob naSi meji so na grSki strani prav v tem času imeli manevre." Tito je zaključil, da je nadaljnja aktivizacija nevezanih dežel bistvena in da pod aktivno miroljubno koeksistenco razume tudi boj proti imperialistični politiki, proti agresiji in sleherni politiki s pozicij sile.
Zvonko Brkič je na plenumu povedal, da bodo z ladjami poslali v arabske dežele približno 40.000 ton blaga, vrednega osem milijard starih dinarjev. Delovni ljudje se zavedajo, da je agresija proti Arabcem "sestavni del širšega načrta imperialistov in nadaljevanje agresije v Vietnamu." Ali Sukrija je dejal, da so ljudje izpričali svojo pripravljenost, da krepe obrambno moč države. Bogdan Osolnik je navedel podatke iz anonimne ankete centra za proučevanje javnega mnenja v Ljubljani: ljudje so potrdili obsodbo agresije in menili, da je jamstvo za varnost v aktivni politiki miru in v krepitvi jugoslovanske socialistične samoupravne skupnosti. Samo 1.2% anketirancev je videlo pot za uresničevanje ciljev v krepitvi države. Svetozar Vukmanovič je dejal, da je treba pri pojasnjevanju političnih dogodkov nenehno imeti pred očmi propagandna gesla iz imperialističnih virov, kot npr. tisto, da so se s podporo Arabcem postavili na stran fevdalcev, ali da so arabske dežele hotele vreči Izrael v morje. Taka gesla zamegljujejo stvari v očeh tistih ljudi, ki ne razumejo, da pomeni spopad na Srednjem vzhodu boj med imperiali zrnom in naprednimi silami.
Plenum je izvolil predsednika ZK Slovenije Alberta Jakopiča za člana predsedstva CK namesto umrlega Borisa Kraigherja. Mitja Ribičič je bil kooptiran v CK in izvoljen v izvršni komite.
NE KLICI HUDIČA
Na 8.seji centralnega komiteja ZK Slovenije 20. junija je Mitja Ribičič dejal, da je napad na arabske države vznemiril javnost. "Tudi v Sloveniji smo v množicah začutili strah, da bi se vojaške in druge napadalne akcije pro ti neodvisnim in nevezanim deželam razširjale dalje ter se končno spremenile v svetovni spopad in atomsko katastrofo. Občutili pa smo tudi nemir, ker so se grozeči oblaki pritiskov in zapletov pomikali proti Evropi in socialistični Jugoslaviji." Ljudje so pravilno povezali vojaški puč v Grčiji in neuspel poskus desnih nacionalističnih sil v Italiji, da bi zavrli gospodarsko sodelovanje z Jugoslavijo, in "začutili v protiarabskem pohodu tudi napad na našo državo." Ribičič je zavrnil pomisleke "na terenu", da so se "prehitro in preveč zavezali in zapletli varabsko-izra elski konflikt" ter tako odstopili "od načel nevezanosti in koeksistence... Naslednji pomislek, ki ga srečujemo na terenu, je v tem, da bomo z našimi ukrepi, z angažiranostjo, z energično materialno in moralno pomočjo arabskemu svetu priklicali 'hudiča' tudi k nam. Zelo odločno se moramo upreti taki miselnosti, ki jo zahodna propaganda zelo skrbno neguje z raznimi teorijami o 'evropskem miru', o 'parcialni koeksistenci' in podobno. Največji zaveznik imperialistične ofenzive na oporišča nevezane politike je pacifizem in nevtralnost za vsako ceno, mün-chensko razpoloženje in naivnost." To razpoloženje "pljuska prek odprtih meja zlasti v našo republiko Slovenijo." Pri tem ne gre samo za tendenciozno propagando desnih in reakcionarnih krogov, ampak tudi za dejstvo, da evrop ske delavske stranke niso doumele bistva in ozadja spopada. V nekaterih partijah so začutili celo korak nazaj in zapuščanje že doseženih izvenblokovskih pozicij. Kljub temu ne bi smeli zavračati stikov in zvez z obema kriloma zahodnoevropskega delavskega gibanja, ampak bi si morali prizadevati, da bi tudi v Evropi razumeli jugoslovanske korake v zvezi s Srednjim vzhodom, je rekel Ribičič. Boris Mikoš je povedal, da komunisti in celotna javnost še nikoli niso bili pod takim psihološkim pritiskom kakor ob dogodkih na Srednjem vzhodu. Prve dni so poli tič ni delavci prepočasi delovali in šele po štirih dneh agresije se je razvila široka politična aktivnost.
Na zvezni konferenci Socialistične zveze 28. junija je govoril Lazar Koliževski o zaskrbljenosti občanov Jugoslavije ob dogodkih na Srednjem vzhodu, ko je zarota proti enakopravnim in demokratičnim odnosom v svetu dosegla višek. Socialistična zveza bi morala biti bolj aktivna in organizirana v spremljanju mednarodnih gibanj, tako da bi delovni ljudje samostojno presojali bistvo mednarodnih dogodkov. Bogo Gorjan je opozoril, da se morajo državljani vključevati v "proces formiranja zunanje politike" in da morajo biti zategadelj pravočasno in zadostno informirani. "Mlajše generacije, ki niso obremenjene z minulostjo, so dovzetne samo za argumente, prilagojene njihovemu dojemanju stvarnosti." - Za predsednika zvezne konference je bil izvoljen Ra to Dugonjič, Beno Zupan čič pa spet za generalnega sekretarja.
Za časa arabsko-izraelskega spopada so bili na obiskih v Jugoslaviji predsednik bolgarske vlade in prvi sekretar bolgarske komunistične partije Todor Živkov, predsednik Alžirije Huari Boumedien, sovjetski predsednik Nikolaj Podgorni in rumunski zunanji minister Corneliu Manescu. Glavni predmet razgovorov je bil kajpak Srednji vzhod.
Za časa obiska Todorja Živkova so izrazili zaskrbljenost glede dogodkov Grčiji in preučili nekatere aspekte makedonskega vprašanja. Pri tem so dejali, da so Titovi razgovori z Živkom in pogovori, ki jih je imel Crven kovski v Sofiji o makedonskem vprašanju, Ustrezali inte resom obeh držav in utrditvi odnosov med njima.
Svet narodne obrambe je imel 7. junija sejo, kateri je predsedoval Tito. Obravnavali so mednarodni položaj v zvezi z dogodki na Srednjem vzhodu. Na Titov predlog so izvolili armadnega generala Ivana Goänjaka za name stnika republike v poslih predsednika sveta. Tito mu sedaj lahko zaupa opravljanje nekaterih zadev z delovnega področja vrhovnega komandanta.
Republiški zbor skupščine Slovenije je imenoval svet narodne obrambe, v katerem so Stane Kavčič (predsednik), Slavko Furlan (sekretar za notranje zadeve), Vinko Hafner, gen. polk. D joka Jovanovič, Albert Jakopič, Sergej Kraigher, Franc Leskošek, Ivan Maček, Franc Po pit, gen. ppolk. Janko Sekirnik, Janez Vipotnik in Rudolf Hribernik (sekretar za narodno obrambo). Za predsednika vrhovnega sodišča SRS so izvolili Lojzeta Piškurja, za predsednika višjega gospodarskega sodišča pa Jožeta Per nuša.
GOSPODARSTVO: 1.julija so v Beogradu podpisali nov jugoslovansko-italijanski trgovinski sporazum, ki bo veljal do konca 1969 leta. Pogajanja so se začela 9. januarja, a so bila prekinjerta enajst dni kasneje iz političnih razlogov. Obnovili so jih 26. junija.
Predsednik zvezne vlade Mika Spiljak je v Moskvi od pri razstavo jugoslovanskih gospodarskih dosežkov, pred vsem potrošne robe. Zadnji dve leti zavzema Sovjetska zveza prvo mesto v jugoslovanski zunanjetrgovinski menjavi kljub nepovoljni bilanci v škodo Jugoslavije. Prvo mesto je popreje zavzemala Italija. Lani so s Sovjetsko zvezo podpisali dolgoročni sporazum, ki predvideva, da bo blagovna menjava dosegla do konca 1.1970 2.5 mili jarde dolarjev.
Pričakujejo, da bo Mednarodna banka za obnovo in razvoj sredi julija odobrila 10.5 milijona dolarjev kredi ta za financiranje modernizacije industrijskih podjetij v Jugoslaviji. Med drugimi naj bi tudi mariborska tovarna avtomobilov dobila dva milijona.
Zmogljivosti jugoslovanskih železarn so bile letos iz-riščene z 80%, hkrati pa se je uvoz jekla v prvem poletju povečal za 25% v odnosu na isto obdobje lani. Letos so uvozili 250.000 ton.
Tuji kapital v raznih vejah jugoslovanskega gospodarstva bo lahko dosegel 49% vrednosti, v nekaterih pa celo več, kar pomeni, da bodo lahko prišle pod tuje nadzorstvo.
Zvezna vlada je sprostila cene za razne vrste blaga, ki zajemajo skupno 44% skupne industrijske proizvodnje. Trgovina bo lahko samostojno oblikovala prodajne cene po položaju na trgu za vse blago, za katero proizvajalci prosto oblikujejo svoje cene, vključno kmetijsko.
Ob robu
Politični vodniki zelo radi izgovarjajo fraze, s katerimi želijo pokazati ljudem, kako zelo jim je demokracija pri srcu. Komunisti niso pri tem nobena izjema. Že dlje časa bi radi prepričali naše ljudi doma, da so ljudje oni, ki "formirajo" jugoslovansko zunanjo politiko - ne pa organi ZK po svoji ideološki opredeljenosti. Toda medtem ko je Tito že prvi dan arabsko-izraelskega spopada govoril v i-menu narodov Jugoslavije in nato brez vednosti skupščine podpisal moskovsko izjavo, je bila javnost vse prej kot e-nodušna v presoji dogodkov. Komunisti so še enkrat vsilili ljudem svojo formulacijo in razlago spopada in se požvižgali na to, da ljudje sami "formirajo" zunanjo politiko... Sicer pa, kako naj bi jo "formirali", ko pa na čelu druž-beno-političnih, sindikalnih in kulturnih organizacij sedijo Samo člani ZK? A člani ZK ne bodo dezavuirali lastne ga šefa, kot ga niso takrat, ko je trdil, da je kot sekretar ZK odgovoren tudi za kulturo. Za kaj je potem raja sploh odgovorna? Samo za napake in poraze, ki so rezultat nepremišljenih akcij ZK? Ni čudno potem, da postaja ljudi strah, kaj bo iz vsega tega nastalo.
Na občnem zboru zveze novinarjev v Ljubljani je podpredsednik Milan Pogačnik ganljivo govoril o tem, da je že "minil čas, ko so sredstva množičnega obveščanja ime la zgolj vlogo transmisije državnih in političnih forumov" in kako velika je vloga novinarjev, "kadar družba še ne zavzame stališča do dogodkov". Nedvomno je bilo za nje ga lažje ob arabsko-izraelskem sporu, da je Titova izjava prišla še predno je "družba" zavzela svoje stališče...
Na istem občnem zboru pa je le nekdo postavil vprašanje, ki očividno razjeda vest marsikaterega našega novinarja doma: Kdo naj odgovarja za objavljene podatke, ki jih je novinar slišal na kakšni obravnavi, ki pa se izkažejo pozneje za nenatančne ali celo neresnične? To so problemi, je rekel govornik, zaradi katerih vlada v redakcijah napetost in negotovost, s tem pa tudi neaktivnost.
Nedvomno je res, da so danes viri informacij odprti, ni pa res, da naj služijo samo za opravičevanje stanja. Toda je že tako, da prave svobode tiska v Jugoslaviji hi, kajti če bi bila, potem bi lahko čitali vsaj en članek ali komentar, ki bi branil Izraelce. Pa ga ni bilo, niti enega sa mega pisma uredniku ne. Brez ozira na to, ali je stališče - uradno stališče Jugoslavije pravilno ali ne, dejstvo ostane, da je bil arabsko-izraelski spor, ki je sprožil eno od najbolj vročih polemik v vseh deželah, še ena ilustracija profesionalne in moralne strahopetnosti in ideološkega bu-talstva slovenskih in ostalih novinarjev v Jugoslaviji.
Sijajen primer je Franc Šetinc, ki je 30. junija v rubriki "Pogovor z bralci" objavil odgovor upravnika ljubljanske carinarnice, zakaj je med cariniki v Sloveniji toliko ne-Slovencev in če se Slovenci za službo ne zanimajo. U-pravnik je rekel, da se za vsako razpisano mesto prijavijo številni Slovenci. Naslednjega dne je Šetinc to zanikal v poročilu s seminarja ZK "Socializem in narod'>.I.STANIČ
HOTEL BLED
RIM ITALIJA
VIA S. CROCE IN 6ERUSALEMME 40 ROMA (Telefon 777-102)
Lastnik: VINKO A. LEVSTIK
HOTEL BLED
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102
HOTEL DANIELA Roma - Via L. Luzzatti 31 Tel. 750-587
- OBIŠČITE NAS -
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MI D D X Tel.: ENFitid 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.C.I.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:		Finska:	13.-	Nemčija:	16.-
Anglija:	1.10.0	Francija:	15.-	Švedska:	20.-
Argentina:	650.- ( 1300.-)	Italija:	2500,-	Urugvaj	60.- (120.-)
Avstralija:	$A4 ($A 7)	J. Afrika	4-(R7)	U.S.A.:	5.00($ 8.50)
Avstrija:	50.-	Kanada:	5.00 ($ 8.50)		
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Inglebum, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Printed by PIKA PRINT UMITE0. 76 Graeme Road. Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda. London W.C.t.