InVBVHl ¡■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■I ¡■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i {■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a ■ III ■Il III I I I SALEZIJ ANSKI lUESiniK ■ ■ niB a mm ■■ M^isaiaBtiaiMiiiiRaiiiBntiiiBmMRaii was? is»« ,¡4 ■ ■■ «b ^ ■ hib ■ a ■ ■ ^WSmm g ¡n nia® s mmmmmnm mm mm a » s g «m si s • ■ hmüH ■ mmmmm ■■■■■■■■■■ a » a & s» 4, a a a m » ■■'« a ■■■■■■ aa «»*»■■■ a üis m s L - a aa a asa liSsiit ■ ? njkfr m MS,tâw m sis *a*a*iaf¡t£ÍH0MM « y ■■■■■■■■■■■ IBtliliiiBlitaiiftS»» - ^ «SB ^ SALEZI JANSKI VESTNIK Glasilo salezijanske družine Leto VI. - št. 4/18 -8.9.1974 VSEBINA Rakovniškl jubilej 2 Don Boskova marijanska duhovnost 3 Tri žarišča češčenja Marije Pomočnice 5 Avantura in epopeja cerkve Marije Pomočnice 7 Kazen pri vzgoji 15 Ko prvikrat ... 16 Starši in verski pouk 18 Gaudeamus igitur 19 Misijonar Jože Kerec 21 Pomlad in . . . pomlad! 22 Mernik Janko 23 Mladi se odločajo za poklice 26 Ali ga poznate? 28 I zdaja Salezijanski inšpektorat v Ljubljani, Rakovniška6 tel. 20-363 RAKOVNISKI JUBILEJ Ureja in odgovarja dr. Stanis Kahne z uredniškim odborom Pričujoča številka našega glasila je posve_ čena 50-letnemu jubileju cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku. To cerkev so hoteli salezijanci posvečeno prav Mariji Pomočnici, ker so bili prežeti z Don Boskovo marijansko duhovnostjo. Postala je ena od Treh žarišč češčenja Marije Pornočni ce v Sloveniji: Rakovnik, Radna in Veržej. Za salezijance je bila ta cerkev prava Avantura in epopeja. Začela se je leta 1903 in se še ni končala, saj je prav sedaj v teku radikalna notranja preureditev. Kakor je bila za don Boska bazilika Marije Pomočnice dobesedno Marijin dom, iz katerega je izhajala in se širila njena slava, tako je tudi rakovniška cerkev za slovensko ljudstvo simbol vere in ljubezni do svoje Matere. Arhitekt Mario Ceradini, sicer Italijan, je s to cerkvijo hotel postaviti "spomenik osvobojenemu malemu narodu". Na I.Marijanskem kongresu v Ljubljani je bil 8.septembra 192*+ kip Marije Pomočnice okronan in Marija razglašena za Kraljico slovenskega naroda. Pred njim je škof Jeglič naš narod posvetil Mariji Pomočnici. - Potem je to šlo v pozabo... Vseeno so k Mariji na Rakovnik romale množice. Tudi cerkev je s svojo zebrasto pisanostjo vabila tako nekako, ''kakor panjske končnice vabijo čebele, da prinašajo med". Toda, več kot so prinesli, so verniki pri Mariji d_o bili: uteho, duhovno pomoč, življenjsko moč, poglobitev krščanskega življenja, spreobrnjenje... V številki so tudi članki o vzgoji: Starši in verski pouk in Kazen pri vzgoji, potem o našem letošnjem novomašniku Francu Slobodniku Ko prvikrat..., o vtisih in doživetju svojega poklica v Gaudeamus igitur ter v Pomlad in pomlad! Nazadnje še dva orisa življenjske poti dveh misijonarjev, ki sta pred kratkim odšla v večnost: Jožef Kerec, nekdanji dolgoletni misijonar na Kitajskem, in Janko Mernik, neutrudni delavec za slovensko mladino v Buenos Airesu. In še črtica iz don Boskovega življenja Kako je zidal baziliko Marije Pomočnice, ki je mati vseh salezijanskih cerkva. stk Oprema Ivan Kogovšek Tisk scena 74 SPOZNAVAJMO DON BOSKA DON BOSKOVA MARIJANSKA DUHOVNOST VLOGA MARIJE POMOČNICE V OBČESTVU BOŽJEGA LJUDSTVA Poudarek na občestvenosti je sodoben. Človek se vedno bolj čuti člana občestva v Cerkvi. Zaradi socializacije, ki je eno od znamenj časov, to občestve-nost večkrat dojema vse močneje in lažje. Že don Bosko je v uvodu svojega prvega spisa o Mariji Pomočnici dejal, da danes vsi čutimo potrebo po Marijini pomoči, in sicer ne samo kot posamezniki, marveč kot skupnost. „Katoliška Cerkev v celoti je napadena. Napadena je v izvrševanju svojega poslanstva, v svojih ustanovah, v svojem poglavarju, v nauku, v disciplini. Napadena je kot katoliška Cerkev, kot središče resnice, kot učiteljica vseh vernikov." „Od Marije Pomočnice," nadaljuje don Bosko, „bomo dosegli posebno varstvo, ker je mati vseh in pomočnica katoliškega ljudstva." Vedno, ko je bila Cerkev v nevarnosti, se je Marija izkazala pomoč kristjanov. Naslov „Por®črnce kristjanov" je nastal prav zato, ker so kristjani občutili njeno pomoč v izrednih nevarnostih pred Turki, tako v bitkah pri Lepantu 7. oktobra 1571 in pri Dunaju 12. septembra 1683. Cerkev kot občestvo kristjanov je prejela „pomoč" od Boga na Marijino priprošnjo. Nič čudnega, da jo je Pavel VI. na zadnjem Vat. zboru proglasil za Mater Cerkve in da se je v dogmatični Konstituciji o Cerkvi škofje spomnijo kot Pomočnice (C 62). DON BOSKOVA „IZREDNA" LJUBEZEN DO MARIJE POMOČNICE Da je bila don Boskova ljubezen do Marije Pomočnice „izredna", je vsakemu, ki količkaj pozna njegovo življenje, razvidno. To je izrecno zatrdila Cerkev v uradnem odloku o njegovi svetosti in čudežih. V slovenskiknjigi „Zdrava Marija, milosti polna" je dr. Filip Žakelj zapisal, da smemo don Boska brez dvoma šteti med največje apostole češčenja blažene device Marije, Pomočnice kristjanov (str. 409). Dr. Anton Strle pa pravi, daje Bog poklical „novega apostola Marije Poiročnice", namreč sv. Janeza Boska, za katerega je „apostolat med zanemarjeno mladino . . . hkrati tudi apostolat širjenja češčenja Marije Pomočnice" (Leto svetnikov II, str. 428). Salezijanci in don Boskovi prijatelji radi slišimo take izjave iz ust strokovnjakov, ki niso člani salezijanske družine. Dobro so nam znane don Bosko ve pridige, konference in knjižice o Mariji Pomočnici, ki jih je napisal kar šest. Poznani so nam tudi trije živi spomeniki, ki jih je don Bosko hotel postaviti njej v zahvalo: Družba Hčera Marije Pomočnice, Ustanova Marije Pomočnice za zakasnele poklice v duhovniški stan in Bratovščina za češčenje Marije Pomočnice. S posebnim podnaslovom se hočemo v tem članku spomniti zidanega spomenika njej v čast: bazilike Marije Pomočnice v Turinu, ki so jo tudi nekateri slovenski romarji že obiskali. Morda je pa salezijanski mariolog Bertetto še najbolj prepričljivo dokazal don Boskovo ljubezen do Poriočnice kristjanov, ko je zatrdil, da je „imel dušo in srce tako polno Marije, da je tudi ponoči mislil nanjo, o njej sanjal, jo videl". Po mnenju omenjenega mariolog^ pa je najbolj zgovoren dokaz don Boskove ljubezni do Marije „ozračje marijanske gorečnosti", ki jo je znal ustvariti v oratoriju v Turinu. V tem ozračju je vzgajal svoje fante, od katerih so mnogi imeli preroška videnja ali umirali, gledajoč Marijo, ali so se zamaknili, ko so molili pred podobo Marije Pomočnice. Nič čudnega torej, če so ljudje to njegovo izredno ljubezen do Marije Pomočnice opazili in so govorili o „don Boskovi Mariji". BAZILIKA MARIJE POMOČNICE V TURINU Cerkev svetega Frančiška Šaleškega je postala premajhna za vedno večjo don Boskovo družino v Valdoku. V sanjah je Marija don Bosku že 1844. leta pokazala „krasno in visoko" cerkev z napisom: Hic domus mea, inde gloria mea - Tu je moja hiša, od tod moja slava. Šele 1862 je začel javno govoriti o gradnji „lepše, večje in veličastne cerkve, posvečene Mariji Pomočnici". Z delom je začel naslednjega leta, zaključil pa pet let pozneje. Veliko težav je moral premagati: prepričati mestni turinski svet, da mu je dal dovoljenje za gradnjo, poiskati arhitekta za načrt in mojstra za zidavo cerkve, predvsem pa je moral najti denar. Za začetek je izpraznil denarnico in dal simbolično „na račun" mojstru Buzzettiju 40 centezi-mov. Vse ostalo si je morala Marija Pomočnica poskrbeti sama. Don Bosko je prepričano ponavljal, da si je Marija zgradila svoje svetišče sama: „aedifi-cavit sibi domum Maria", saj „vsak kamen, vsak okras v svetišču pomeni posebno njeno milost" (MB 9, 247). Nadškof Riccardi je cerkev Marije Pomočnice 9. junija 1868 posvetil. Nekaj mesecev pozneje seje don Bosku sam papež Pij IX. pismeno zahvalil za izvršeno delo in izrazil svoje veselje, da ima Marija Pomočnica tako lepo svetišče v Turinu. MARIJA POMOČNICA IN SALEZIJANSKA DRUŽINA Don Bosko in njegovi prvi sodelavci so bili prepričani, da je Marija „ustanoviteljica" salezijanske družine. Zanimivo je dejstvo, da se je salezijanska družba začela močno razvijati šele potem, ko so salezijanci začeli razširjati Marijino češčenje pod naslovom Pomočnica kristjanov. Kot da bi Marija sama na ta način hotela dokazati svojo pomoč Cerkvi ko jo po salezijanski družini obvaruje tolikih nevarnosti. Pavel Albera, drugi don Boskov naslednik v vrhovnem vodstvu salezijanske družbe, takole povezuje češčenje Marije Pomočnice z razvojem družbe in opisuje, kako Marija nudi prek družbe pomoč občestvu kristjanov: „Vrnimo se k svetišču Marije Pomočnice. Dejstvo je, da so se takoj po njegovem posvečenju začeli čudovito naglo množiti poklici za salezijansko družbo. V kratkih presledkih so zrasli, kakor gobe po dežju, številni novi zavodi, mladinski domovi in obrtne šole: bile so prave Noetove barke, rešilne ladje za dorašča-jočo mladino, kjer je bila varna pred pohujšanjem in brezbožnostjo. Kmalu so izginile silne težave, ki so Sveti sedež ovirale, da bi potrdil salezijansko družbo. V Ameriko so odšle številne skupine misijonarjev. Tako se je začela uresničevati Marijina napoved, da se bo iz tega svetišča širila njena slava: „inde gloria mea!" (Okrožnica 31. marca 1918). UČINKOVITOST MOLITVE „MARIJA POMOČNICA KRISTJANOV, PROSI ZA NAS!" V svoji globoki veri in zaupanju v Marijo in njeno pomoč je bil don Bosko prepričan, da je učinek tega zdihljaja - molitve vedno zagotovljen, če gre za duhovne vrednote: 0fc'^Ako kdo hoče napraviti konec kakšni trdovratni skušnjavi, ali premagati strast, ki ga usužnjuje, ali si pridobiti kakšno čednost, naj kliče Marijo Pomočnico s to molitvijo." (MB 13: 410) 0 Njena moč je „strašna" in „mogočna": „strašna" za tiste, ki se zoperstavljajo njenemu delovanju in „mogočna" za tiste, ki se zatekajo pod njeno varstvo." (MB 9: 981) 0 „Gospod in njegova božja Mati ne bosta dopustila, da bi zastonj ponavljali: Marija Pomočnica kristjanov, prosi za nas. (MB 15: 666) MARIJA POMOČNICA IN SALEZIJANCI DANES Dvajseti vrhovni občni zbor salezijanske družbe je strnil mariologjjo in marijansko duhovnost salezijanske družbe v nekaj bistvenih trditev in praktičnih smernic. Naj navedem kot povzetek konstitucij in dokumentov 20. VOZ-a nekatere od teh: 1. Salezijanec je prepričan, • da je Marija ustanoviteljica in opora naših ustanov; • da ima Marija, „vedno božja dekla in sodelavka svojega Sina, v življenju don Boska in družbe čisto posebno vlogo"; • daje čuječa mati njegove mladine; • daje tudi njegova mati; • in „zato jo don Bosko kot Brezmadežno in kot Pomočnico prav posebno časti"; • da je pobožnost do Marije Pomočnice sodobna, ker odgovarja nekaterim najglobljim težnjam današnjega človeka. 2. Prizadeva se, • da bo „njegova pobožnost do Marije hkrati nežna in moška, preprosta in resnična, nadnaravna in dinamično praktična"; • da bo Marija še naprej označevala njegovo apostolsko duhovnost in mistiko; • da bo dal pobožnosti do Marije Pomočnice globino, ki jo je nakazal drugi vatikanski zbor in jo je zahteval don Bosko; • da bo ta pobožnost vzbudila v njem in v današnjih kristjanih, kakor v don Bosku, apostolsko gorečnost v boju proti grehu in proti dojemanju sveta in človeka, ki je nasprotno Gospodovim blagrom in zapovedi ljubezni. (K 65; P 51; 20 D 105, 545 ...) R. B. TRI ŽARIŠČA TRI ŽARIŠČA ČEŠČENJA MARIJE POMOČNICE Vse kar je don Bosko bil in kar je naredil, je bilo po Mariji Pomočnici. O tej resnici je bil don Bosko sam tako trdno prepričan, kakor je bil prepričan o božji previdnosti, ki vse vodi. Marija je bila zanj božja previdnost: vedno učinkovita, celo čudežna. Misel na Marijo Pomočnico, molitev k njej, je imela zanj isti učinek, kakor magične besede v pravljicah, po katerih je tisti, ki jih je izrekel, zadobil zdravje, ozdravljal in celo obujal mrtve . . . To vero v Marijo Pomočnico je don Bosko vlil v svoje duhovne sinove in hčere. Že samo vzklik „Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas!", je imel zanje čudežno moč. Danes se pomilovalno nasmihamo tej „magični" veri naših starih salezijancev. Toda naši „stari" so dali več na to vero, kakor pa na svoje sposobnosti, znanje, strokovnost. Ta vera jim je dajala smisel življenja in dela, delala jih je polne gorečnosti, naravnost drzne, kadar je šlo za reševanje ogrožene mladine. V moči te vere se niso bali ovir niti nasprotovanja sovražnikov Cerkve in vere. Zgodovina salezijanske družbe v Sloveniji nam dokazuje, da so tudi naši „stari" imeli v veliki meri to skoro „magično" vero v Marijo Pomočnico. To vero so širili med verno ljudstvo, kjerkoli so bili in delali. V Sloveniji so tri taka žarišča pobožnosti do Marije Pomočnice: Rakovnik, Radna in Veržej. RAKOVNIK Salezijanci so prišli na Rakovnik na jesen 1901. Na svoje osebno ugodje sploh niso mislili. Prva skrb jim je bila dostojna kapelica, v kateri naj bi bil evharistični Jezus in njegova Mati, Marija Pomočnica kristjanov. V sebi so nosili nekaj don Boskove vere vanjo. Samo tako si moremo razložiti njihovo drznost, ko so se skoraj nepoznani, brez sredstev, materialnih in strokovnih, lotili vzgoje mladine, gradnje cerkve na Rakovniku, pridobivanja poklicev in navduševali ljudstvo k veri in pobožnosti do Marije Pomočnice. V tej veri so naši „stari" živeli tesno povezani z mladino in ljudstvom. Kadar je bilo potrebno, so zagrabili za kramp in lopato, da bo dom za mladino prej in manj drago pod streho, da bo imela mladina športno igrišče, teater, godbo, pevske zbore, zimski šport. Tako so navajali to mladino, da je vse to delo Marije Pomočnice, ki ima njo izredno rada, prav tako kakor svojega Jezusa. Zunanji izraz globoke vere v Marijo Pomočnico so marijanska slavja in še posebej procesije Marije Pomočnice, predvsem na njen praznik 24. maja. Romarji so zadnja leta v stalnem porastu. Seveda jih privlačijo lepo organizirane pobožnosti tako podnevi kakor ponoči, višek pa je v procesiji z lučkami k lurški votlini na predvečer praznika, na praznik pa procesija s kipom Marije Pomočnice prav tako k lurški votlini in nazaj v cerkev s slovesno zahvalno pesmijo in evharističnim blagoslovom. Vse je v geslu: po Mariji k Jezusu! Z Marijo k maši, k evharističnemu Jezusu, ki je naš Odrešenik! Ko nam naši pastirji, ki vsako leto vodijo marijanska slavja, razlagajo božjo besedo, nam dejansko osvetljujejo to veliko resnico: po Mariji k Jezusu. RADNA Drugo žarišče Marijanske pobožnosti je bila Radna pri Sevnici. Že od leta 1902 so v gradu namesto graščakov zavladali proletarski salezijanci. Bil je poln življenja samih mladih ljudi, ki so se pripravljali za don Boskovo poslanstvo med mladino. Njihov največji praznik je bil seveda god Marije Pomočnice. Spet romarji iz vasi tostran in ostran Save. Vse do nemške okupacije leta 1941. Preden so nacisti zasedli zavod na Radni, so salezijanci v slovesni procesiji med petjem litanij odnesli iz zavodske kapelice kip Marije Pomočnice in ga postavili na častno mesto v cerkvici na Logu. Tako so postali Ložani varuhi kipa, Marija Pomočnica pa njihova tolažnica in varuhinja. Kakor so bile pred vojsko na Radni veličastne proslave s procesijami na praznik Marije Pomočnice, tako so se po vojski obnovila ta slavja na Logu. Marija Pomočnica se je tako zasidrala v svoje ljudstvo in tako pognala v njem korenine, da tega praznika ni moglo več pozabiti. Prof. Stane Okorn pripoveduje: „Ko sem bil letos za to slovesnost na Logu, sem videl, kako so prihajali ljudje iz Sevnice, Boštajna, Loga ... Ko so otroci v slovesni recitaciji pozdravili Marijo in smo jo na nosilih dvignili za procesijo, seje orosilo marsikatero oko, dobro vedoč, da Marija ne stopa med nami samo v procesiji, ampak vsak dan, posebno pa v težkih dneh življenja." stk 6 VERŽEJ Tretje žarišče češčenja Marije Pomočnice je Veržej. Kar več kot sto let se Veržej ponaša s kamnitim stebrom, na katerem je lep kip Marije Pomočnice. Pred njim so tržani iz Veržeja sprejemali svoje nove dušne pastirje in odličnejše goste. Ko so don Boskovi sinovi leta 1912 dogradili zavod Marijanišče in uredili kapelo, so naročili lep kip Marije Pomočnice iz salezijanske strokovne šole v Barceloni. Češčenje Marije Pomočnice je tako dobilo v tem trgu in za daljno okolico nove pobude in razcvet. Za to prvo slovesnost je prišel tedanji mariborski škof dr. Napotnik. Pred stebrom na trgu je dejal: „Tamle stoji kip Marije Pomočnice, ki je vedno varovala Veržejski trg. Tukajšnji prebivalci so zvesti Marijini častilci." Salezijanska kronika v Veržeju opisuje leto za letom Marijine praznike: romarji so prihajali in še vedno prihajajo iz vasi tostran in onstran Mure. Cele procesije, da se vse zlijejo v eno samo procesijo s kipom Marije Pomočnice. Na tem svetu smo vsi romarji v Očetov dom. »VANTURA POPEJA CERKVE MARIJE POMOČNICE Cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku je v slovenskem prostoru nekaj enkratnega. Ta izjava sama po sebi še ni nikakršna pohvala. Je samo ugotovitev. Podobno bi lahko rekli tudi o našem preprostem ljudstvu, če bi ga primerjali z velikimi narodi slavne zgodovine in visoke kulture. To cerkev in to ljudstvo prav gotovo vežejo tri dejstva: nista taka po svoji lastni volji, zrasla sta iz revščine, ponavadi sta bila prezirana in zaničevana. Prav zato ju ima Mati božja rada! Edini pisatelj, ki se je spomnil rakovniške cerkve, je Jože Javoršek. V svojem Vodniku po Ljubljani se takole „laskavo" izraža: „Če se od observatorija na Golovcu spustiš v dolino, prideš do izredno lepe jase, ki se rada koplje v večernem soncu. OB ROBU TE JASE STOJI RAKOVNIK ali cerkev sv. Zebre. To ime bi ji lahko s pridom dali zaradi tega, ker so salezijanci pozidali to cerkev tako, da je čisto polna zaporednih lis - kakor kakšna zebra. Do te čudne pisanosti so prišli iz natanko iste preračunljivosti, ki je gnala slovenskega kmeta, da je panjske končnice živahno poslikal zato, da so čebele rajši hodile v svoj domek. Natanko tako kot so slovenski kmetje bili vajeni v panje vabiti čebele, so s pisanostjo svoje cerkve vanjo vabili pridne krščanske čebele, da bi nanosile med, najsi bi bil abstrakten ali pa lepljiv. — Položaj te cerkve pa je edinstven: ozadje ji ustvarja Golovec s svojimi spreminjajočimi se skladi barv, leži pa na nekakšnem naročju matere zemlje, ki ima sijajna in dolga krila, razvešena v obliki travnikov in njiv proti Barju. — Tisti četverni oziroma osmerni stolpiči rakovniške cerkve, ki se hočejo kakor pritlikavci potegniti v nebo, pa se ne morejo . .. zato rakovniška cerkev ne učinkuje na obiskovalca s svojim umetni-štvom, temveč samo s svojim neokusnim metafizičnim sejmarstvom." mo90909omomomomomomomomo%omomomo%omomomomom AVANTURA.. . Salezijanci so bili na Rakovniku komaj leto dni, in že so 8. decembra 1902 ustanovili društvo za gradnjo kapele, potem pa cerkve Marije Pomočnice. V ta namen so dali tiskati podobice, ki so bile obenem sprejemnica v društvo. Razdeljevali so jih dobrotnikom, ki so kaj prispevali za gradnjo. Salezijanci so iz hvaležnosti obljubili dobrotnikom, da bodo opravili sveto mašo zanje vsako prvo soboto, zanje bodo molili gojenci in salezijanci. To še danes velja V veliki skrbi za ubogo slovensko ljudstvo je že naslednje leto maja meseca med drugim zapisal tedanji Slovenski narod: „Pobožni salezijanci hočejo zgraditi na Rakovniku pri Ljubljani cerkev — seveda ne s svojim denarjem, ampak z groši vernega ljudstva . .. Najbolj so se vrgli na delavstvo tobačne tovarne, kjer njihovi podprepniki baje z največjo vsiljivostjo nabirajo med revnimi delavci in delavkami milo-darov .. . Naše mnenje je, da imamo v Ljubljani in okolici že itak dovolj cerkva. Če pa hočejo salezijanci na Rakovniku novo cerkev, naj si jo pa zgrade sami, saj imajo dovolj denarja, naše ljudstvo pa naj puste pri miru. Ako bodo ti tuji menihi še nadalje beračili, naj jim vsakdo odločno pokaže vrata!" Vse zaman. Odbor meščanskih gospa je priredil dobrodelno prireditev v sedanji Ljudski kuhinji v korist salezijanske cerkve. Na prireditvi je bil med drugimi tudi ljubljanski škof Jeglič. Nastopili so notranji gojenci, med njimi je Janko Valjavec z velikim uspehom pel znanega „Bebe". Prireditev je zelo uspela. Slovenski narod je zapisal: „Dobrodelna prireditev ni našla pri občinstvu narodno-napredne stranke simpatij, in to po pravici. Kakor posnemamo iz uradnih poročil salezijanskega reda, je ta red še pred kratkim daroval papežu 12.000 kron. Red ima torej denaija v izobilju, saj bi sicer ne dajal takih darov papežu, ki ima itak nešteto milijonov na razpolago ... To je eden od vzrokov, da se po naši sodbi •» narodno napredno meščanstvo ne more udeležiti nameravane prireditve. Drugi vzrok pa je razmerje med narodno naprednim meščanstvom in med škofom ter njegovo duhovščino. To razmeije je po krivdi škofa in njegove duhovščine postalo tako, da narodno naprednemu meščanstvu osebna čast prepoveduje kakorkoli sodelovati pri prireditvi v korist duhovniškemu redu in njegovemu podvzetju . .." Cerkve ni bilo še nikjer, pa toliko naprednega prahu. Dobri ljudje pa so dajali svoje groše, tako daje bil tedanji rakovniški ravnatelj Angel Festa ves navdušen in je dal izdelati pri arhitektu Ceradiniju iz Albertinske akademije v Turinu načrt za veličastno cerkev in zavod zraven nje. Pa so mu dejali, da bo tako veličastje predrago in težko izvedljivo na tem prostoru, zato je naredil bolj skromen načrt, ki je z nekaterimi popravki glede cerkve ostal in se uresničil. Toda ne takoj. Leta 1904 je 8. decembra katoliški svet praznoval 50-letnico verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Za to slovesnost naj bi Slovenci postavili Mariji Pomočnici lepo svetišče. „BISAGA ZOPET STRAŠI" Temeljni kamem je bil položen, toda gradnja cerkve se je vedno bolj zavlačevala zaradi raznih komisij, ki naj bi dale svoje mnenje, preden se izstavi odobrenje za delo. Medtem je salezijanec Alojzij Valentin Kovačič organiziral nabiranje sredstev, predvsem izven Ljubljane, ker so istočasno frančiškani gradili cerkev sv. Antona na Viču in so imeli v mestu nad 12.000 svojih tretjerednikov. Slovenski narod je v članku z naslovom Bisaga spet straši imenoval salezijance „rafinirane virtuoze v beračenju". Dejansko je ravnatelj Festa dal tiskati v Milanu razglednice bodoče cerkve v šestih različicah, ki so se v velikih množinah razpečavale med ljudstvom po vsej Sloveniji. Blagoslovitev temeljnega kamna TEMELJNI KAMEN Delo z načrti in odobritvami se je zavleklo. Šele 2. junija 1904 na praznik Rešnjega telesa je bila slovesnost blagoslovitve temljenega kamna. Blagoslovil ga je škof Jeglič. Na slovesnost je prišel tudi don Boskov naslednik Mihael Rua, sedaj blaženi. Na prostranem dvorišču in na pobočjih gričev se je zbralo ogromno število ljudstva. Pod lepo okrašenima šotoroma, pripoveduje kronika, so bili dostojanstveniki in s svojo navzočnostjo večali slavnost. Med drugimi so bili deželni nadzornik kot zastopnik vlade, zastopnik deželnega poglavarja, zastopnik vojaških oblasti, zastopnik magistrata in veliki dobrotnik salezijance v, prelat Smrekar. Godba 27. pešpolka je zaigrala uvodno skladbo. Slovesnost je odprl knezo-škof Jeglifi z govorom o salezijanskem delu in njegovem pomenu za slovenski narod. Potem je pristopil k blagoslovitvi. Listina, ki je bila vzidana v temeljni kamen, je bila napisana v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Vzidani so bili tudi kovanci iz tistega leta, in še fotografije cesarja Franca Jožefa L, papeža Pija X., knezoškofa Jegliča in Mihaela Rua kot vrhovnega predstojnika salezijanske družbe. Nazadnje je spregovoril tudi Mihael Rua. Tedaj že slaboten starček je preprosto in ginjeno pozdravil navzoče ljudstvo in se zahvalil dobrotnikom za vse, kar so storili v človekoljubne namene. PREIZKUŠNJE BLAGOSLOVITEV CERKVE Končno je 1. junija 1905 deželna vlada dovolila zidati novo cerkev. S tem pa so se začele nove težave in zapreke. Zdelo se je, da seje nekaj zaklelo proti tej cerkvi. Dela so se že začela, in že so se ustavila zaradi stavke zidarjev: zahtevali so boljšo hrano in plačo. Potem je delo ustavila nenadna smrt rakovniškega ravnatelja Angela Festa. Na njegovo mesto je stopil Al. Val. Kovačič. Zidarji so že začeli zidati obok pod cerkvijo, ko se je 16. oktobra zvečer nenadoma zrušil. Komisija je delo ustavila in zahtevala taka popravila, da bo stavba stala. Gradnja se je spet nadaljevala šele 10. maja 1906. Delo je prevzelo ljubljansko podjetje Treo. Potlej je delo ustavil tifus v zavodu na Rakovniku Ko so 14. julija prišli delavci na gradbišče, so videli na vsakih 10 metrov okoli in okoli Rakovnika zabite kole z napisi na tablicah: Legar-Typhus. Zapora je trajala do 13. septembra, začelo se je jesensko deževje, dela na gradbišču so zamrla, podjetje je moglo le še prekriti zidovje pred snegom in mrazom. Cerkev se še ni dvignila iz temeljev. Denarja ni bilo več. Don Bosko je ob podobnih preizkušnjah dejal: „Bog hoče preizkušati mojo stanovitnost in je dal hudobnemu duhu popolno prostost, da zavira delo. Duh teme ve, koliko dobrega obljublja naše delo ..." Tako so ugotavljali tudi salezijanci na Rakovniku in so se še bolj pogumno vrgli na delo. Podjetje Treo je zaradi zavlačevanja moralo odstopiti. Delo je prevzelo podjetje Ast. Zidanje se je nadaljevalo po 24. avgustu 1907, in šele 18. septembra so bili oboki pod cerkvijo končani. Potem so se začeli dvigati zidovi. Ko so prišli do polovice predvidene višine, so sklenili tako nastalo cerkveno ladjo pokriti s streho, da bi jo ob varovali pred zimo. Naslednjo pmlad 1908 so delavci urejevali prostor okoli cerkve in v cerkvi, obenem pa so zidali novi zavod za gojence, sedanja Angora, ki je bila prva železobetonska stavba v Ljubljani. Salezijancem se vedno mudi in so nepočakani. Ker je zmanjkalo denarja, so sklenili naj cerkvena ladja s svojo provizorično streho služi za bogoslužje. Nameravana blagoslovitev naj bi bila 8. decembra 1908, a dela so se zavlekla in je bila šele 20. decembra. Blagoslovil jo je ljubljanski generalni vikar Janez Flis. Cerkev je bila lepo okrašena. V prezbiterij so postavili oltar iz prejšnje kapelice, nad njim pa se je dvigal kip Marije Pomočnice, ki je še sedaj v cerkvi. V tej napol dograjeni cerkvi je delil Kristus milosti vernemu ljudstvu po svoji Materi še celih petnajst let, preden se je cerkev pognala kvišku in dobila dokončno zunanjo obliko. ZASTOJ Narodno-napredno časopisje je seveda spet dvignilo alarm, češ da so dela ustavljena, ker da se cerkev podira. Deželna vlada Kranjske je zato 24. aprila 1909 izdala listino, v kateri je potrdila, da je provizorična cerkev na Rakovniku brez pomanjkljivosti glede gradbenih del in je uporabna za javno bogoslužje. Razlog za zastoj pa je bil le v pomanjkanju denarja, saj so istočasno gradili salezijanci nov zavod za gojence (sedanja Angora). In še, prva svetovna vojna. Češčenje Marije Pomočnice vseeno ni prenehalo. Vsako leto so bile procesije za Marijin praznik 24. maja. Čeprav cerkev ni bila končana, je že postala romarska cerkev SPET NAPREJ . . . Z nastopom novega rakovniškega ravnatelja, dr. Franca Wallanda, 5. sept. 1922, se je akcija za dozidavo cerkve spet premaknila z mrtve točke. Zbiralno akcijo sta podprla oba slovenska škofa, ljubljanski in mariborski. Knezoškof Jeglič je zapisal v priporočilu: „Ker je potreba resnična in se cerkev na čast Marije Pomočnice mora dozidati, prošnjo g. Sale- Rakovniški grad proti koncu 16 stol. zijancev iskreno priporočam. Anton Bonaventura, 24. nov. 1923." Mariborski škof Karlin pa: „Prispevajmo kar moremo, da se ta mogočna stavba Mariji Pomočnici na čast more dograditi. Kazala bo še poznim rodovom ljubezen Slovencev ob hudih povojnih časih do Brezmadežne, Andrej, 28. nov. 1923." Brez težav tudi to pot ni šlo. Niso bile samo finančnega značaja. Neskončne sitnosti so povzročale razne komisije, potrditev načrtov, nestalnost povojne valute, itd. Dela so bila spet poverjena podjetju Treo. 24. junija 1923 na praznik Srca Jezusovega je bilo zadnjikrat bogoslužje v nedovršeni cerkvi. V soboto 3. novembra so zidarji že dosegli strešno višino, 17. novembra je bila končana streha, 20.pa so jo pokrivali med snežnim metežem. Cerkev med prvo svetovno vojno ZADNJI NAPORI IN SKRBI Leto 1924 je bilo razglašeno za sveto Marijino leto. Za salezijance na Rakovniku je bilo leto veličastnih skrbi, ogromnega dela, silnih ovir in reličastnih Marijinih zmag, kakor je zapisal kronist, dr. Walland. Cerkev je bilo treba opremiti znotraj. Do konca januarja so bile že sklenjene pogodbe z raznimi podjetji za dekoracijska, kiparska in rezbaiska dela. V Carrari je bil naročen marmor za stebre glavnega oltarja. Posebno zgodovino imajo okna. Načrt za barvna okna je izdelal arhitekt Ceradini, a je potem odstopil, češ da ni slikar. Njegov načrt so dali potem v izdelavo ljubljanskemu steklarju Sušniku v Šiški. Mesec dni je mečkal, potem pa je priznal, da tega ne zmore. Potem je šel ravnatelj Walland na Dunaj, da bi poiskal nekega umetnostnega profesorja, a je zašel k nekemu drugemu, ki mu je nasvetoval prof. Andryja kot najboljšega slikarja za umetniška okna iz dunajske Umetnostne akademije. Z njim se je dogovoril za okna in za rezbarska dela na baldahinu. Ko je prišel 17. julija 1924 pogledat cerkev škof Jeglič in je videl, koliko je še dela, je zmajal z glavo in dejal, da cerkev ne bo pripravljena za posvetitev 8. septembra. Kmalu nato so bile dozidane stranske kapele. Tedaj so z grozo opazili, da zgornji del zidu nad oboki kapelic skoro popolnoma zakriva velika stranska okna. Morali so ga znižati in utrditi. Šele avgusta so začeli prihajati deli umetnega kamna za velikanska stranska okna, a se niso ujemali z okvirjem in odprtino, in še, spodnji stebrički so bili za meter prekratki. Pri izdelavi so zamenjali mere. Dva dni pred posvetitvijo še ni bilo barvnih oken z Dunaja Od stebrov, ki nosijo baldahin sta bila dva stebra lesena, ker se je marmornata klada pri prevozu iz Italije prelomila, drugega pa so prelomili ob postavljanju. Baldahin iz lesa pa je še vedno visel v zraku. Odri zunaj in znotraj cerkve so še vedno stali, prostor okrog cerkve še neurejen. Na pomoč so poklicali klerike z Radne. Teh 60 rok se je lotilo pospravljanja in snaženja ter urejevanja. Ves popoldan do večera 6. septembra so postavljali stopnice pred cerkvijo. Drugi so vdevali pravkar došla okna v okvire, ki pa se niso popolnoma prilegali. Skoraj vso noč so podirali opaž. Cerkev je bila vso nedeljo 7. septembra zaprta in se je delalo v njej z vso paro. Baldahin so postavljali na stebre cel dan do štirih zjutraj 8. septembra. Prav tako barvna okna. Ravnatelj dr. Walland je to noč imenoval „grozna, težka noč". Ob svetlobi električnih žarnic, ki so nekaj časa žarele, nato pa popolnoma ugasnile in spet zažarele - električni motor je namreč nagajal kot še nikoli — in bledi mesečini, se je sukalo v cerkvi in okrog nje na stotine postav. Po vseh kotih, na kolih, zidovih in oknih so gorele sveče in svetilke in za silo razsvetljevale delovni prostor. Počasi so izginili še zadnji odri okrog cerkve in v cerkvi, zravnali so se kupi in napolnile jame okrog cerkve. Na vseh krajih se je čistilo, pospravljalo in krasilo. Kdor je videl cerkev v soboto in potem v ponedeljek, ni mogel verjeti svojim očem. „Naredili ste čudež!" , so govorili ljudje. „Tu je pomagala Marija", so jim veseli odgovarjali salezijanci. Ko se je v ponedeljek zjutraj ob 6. pripeljal nuncij, da bi posvetil cerkev, je bilo vse nared. V cerkvi je bil tlak ves položen in očiščen. Veliki oltar popolnoma v redu, dva provizorna lesena stebra pri baldahinu sta bila komaj opazna. Obhajilna miza je bila narejena, prižnica tudi, le mozaikov še ni bilo na njej. Tri velika okna so imela v spodnjem delu že barvna stekla, drugi deli so ostali še odprti. Svetišče je bilo okrašeno s cvetjem in venci. Ob poti in pred cerkvijo so stali mlaji in napisi. EPOPEJA Med tem se je v Ljubljani od 6. do 8. septembra odvijal I. Slovenski Marijanski kongres z govori, zborovanji, akademijami. Salezijanci pri tem niso imeli nič, vsi so bili preobloženi s skrbjo za svojo cerkev. Pobudo za ta kongres je dal kanonik Alojzij Merhar na V. Katoliškem shodu, ki je bil prejšnje leto v Ljubljani. Prvi hip zamisel ni bila sprejeta, potem pa se je vseeno uresničila. Rakovniški ravnatelj dr. Walland je Škofu Jegliču predložil, naj bi bil zaključek kongresa na Rakovniku ob posvetitvi nove cerkve. Škof je dejal: „Vidim, da bi bilo to obojestransko koristno. Bomo videli". Sedaj je bolj razumljiva ihta salezijancev, da bi se posvetitev cerkve ne prelagala na kakšen poznejši datum. Kronanje kipa M. Pomočnice v Križankah Na slovesnost je prišel kot papežev legat salezijan-ski kardinal, 87-letni starček, Janez Cagliero, ponižen in preprost kakor njegov učitelj don Bosko. Na Rakeku in v Ljubljani je imel slovesen sprejem cerkvenih in civilnih odličnikov. V zahvali je med drugim dejal: „Zdaj sem med Slovenci, zd vedrina duha tudi v najtežjih okoliščinah, gorečnost za širjenje evangelija in prisrčna ljubeznivost z vsakim človekom, zlasti z malimi m nepomembnimi l judmi. stk 21 Pomlad in... pomlad „Živele počitnice!", je odjeknflo po šoli in že smo se razpršile na vse strani, kakor da bi hotele dobro prav po počitniško izkoristiti že naslednjo minuto prvomajskih dni. Tudi meni se je mudilo domov . .. „Bog ve, če so že vse zbrane? Koliko jih bo? Kaj nam še manjka? Kitara je, boben imamo, obleke so pripravljene - tista ogrlica bi bila morda lepša za ,Genovefo', za čevlje bo že kako - kaj pa za na glavo? - A, že vem: ,gospej Vicunji' bo najlepše pristojal tisti rdeči klobuk . .." Imele smo namreč v načrtu tudi lepo predstavo življenjepisa Laure Vicu-nje, čilske deklice trinajstih let, ki že stopa po poti proti „svetniškemu siju". Ko sem hitela po stopnicah, sem že uganila iz pomnoženih glasov, da nas bo precej. Bilo je vse pripravljeno. Odhod ob 14. uri. - V prijetnem pričakovanju in kramljanju nam je čas v avtobusu hitro potekel. Ob izstopu je vsaka najbolj skrbela, da bi njen instrument ne ostal na kakšnem sedežu. Bližale smo se našemu cilju pojoč ob spremljavi različnih glasbil. Večina naše slovenske mladine se je tedaj zbirala ob prvomajskih kresih. Tudi me smo ubrale isto pot. Naša skupina aspirantk, hrvaških in slovenskih in nekaj podobno usmerjenih deklic se je zbralo na Bledu z namenom, da prižge svoj „kres" ob ognju Kristusove ljubezni, v okviru duhovnih vaj. Gospod Ivan Zupan nam je z izkušenostjo magistra novincev osvetljeval temeljne točke redovne posvetitve, medtem ko je prikazal Boga-Ljubezen kot izhodišče in konec vseh človeških poti. Pri popoldanskem svobodnem razpravljanju s s. Magistro smo dobile prepričljive odgovore in bogate dokumentacije na mnogoštevilna vprašanja glede vrednosti, sodobno- sti in zahtev redovne posvetitve v današnjem času ter se pobliže seznanile s celotnim delovanjem naše Družbe tu in v svetu. Hvaležnost in navdušenje je prišlo do posebnega izraza ob diapozitivih iz misijonskega polja naših dveh misijonarjev: g. Kramarja in g. Mlinarica ter nekaterih naših misijonark. Globoko smo občutile resničnost Tagorjevih besed: „Služil sem in razumel, daje v službi prava radost!" Darovati se za soljudi, pozabljati nase in na lastne malenkosti, to je v tistih dneh okrepilo temelje našega poklica in vnemalo v nas neugasljivo željo po popolni predaji Kristusu v Njegovi službi doma ali pa morda tudi v daljnih misij onih. Tudi pomlad je s svojo idilično stvaritvijo dala svoj doprinos k naši duhovni pomladi. Razne igre in sprehodi po cvetočih livadah niso bile le čas odmora in zabave, pač pa so blagodejno pripravljale našega duha za nadaljnje poglabljanje. Turisti, ki so pluli po jezeru proti blejskemu otoku, bi nas lahko ocenili za raztresene in razposajene izletničarke, ko smo jim mahale v pozdrav iz daljnega griča, medtem ko smo občudovale „otok blejski, kinč nebeški", nam pa je duša plamtela od sreče in zahvale Bogu za vse, posebno za dar poklica, ki je danes resda le še „pomladni cvet". „Gospod, osvojil si me, osvojil, do dna duše!" tako je odmeval v nas trden sklep, ko smo se poslavljale od Bleda. In ta odmev, ki je postal glas: močan glas, močnejši od šolskega zvona, močnejši od hrupa mestnega vrveža, napolnjuje vso mojo notranjost, da osvojena priznavam: „Ti si Pot, Resnica in Življenje; moja nepreklicna Ljubezen! Zate se splača tvegati vse, tudi mlado življenje šestnajstih let! Aspirantka M. 22 t Janko Mernik V nedeljo, 19. maja 1974, se je za vedno poslovil od nas po dolgi in mučni bolezni salezijanski duhovnik, velik prijatelj mladine, Janko Mernik. Njegov bivši gojenec v Buenos Airesu takole pripoveduje: Ob njegovi krsti v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji v predmestju Buenos Airesa, sta se zbrala dva svetova, stari in novi slovenski naseljenci, slovenska in španska govorica, tri generacije, tisoč ljudi. Vse nas je družila hvaležnost do dobrega vzgojitelja, skrbnega dušnega pastirja, dragega sobrata in iskrenega prijatelja. Ob njem smo bili njegovi gojenci izpred trideset let, bivši člani mladinskih domov iz tavorišč, člani mladinskega doma, ki ga je ustanovil v Ramos Mejiji. Spremljali so ga verniki njegove sanjuške fare, in od vseh teh otroci. V mladih letih nas je vzgajal, v zrelih letih nas je vodil, nas poročal, nam krstil otroke in otrok otroke. Vedno znova za vse. Zbrali so se gojenci in bivši gojenci Don Boskovega zavoda v Ramos Mejiji, kjer je skoraj dvajset let poučeval in zbiral slovensko mladino. Spremljal ga je krog njegovih salezijanskih sobratov slovenskega in argentinskega porekla. Mnoge izmed njih je ravno on pripeljal v don Boskovo družbo. Prihitelo je veliko število njegovih slovenskih duhovniških sobratov. Oboji so združeni pri somaševanju molili skupaj z nami za pokoj njegove duše. Kljub solznim očem pa ni bilo žalosti med nami, saj je rajni Janko Mernik dovršil življenjsko nalogo, za katero bi mnogo drugih uporabilo več življenj. Leta in leta se je gnal za delom, kot bi vedel, da mu bo zavratna bolezen ohromila oči in telo. V vsej dolgoletni bolezni pa se je z jasnim razumom spominjal na vseh in je svoje trpljenje daroval za nas. Zdaj je utrujeno telo našlo zasluženi počitek. Njegove oči so končno zagledale luč, po kateri so tako dolgo hrepenele. Njegov zgled bo nadomestil glas njegovih zadnja leta ohromelih ustnic. Prepričani smo, da bo zdaj svoje delo nadaljeval na višji stopnji kot naš priprošnjik v nebesih. Gospod Janko Mernik je bil rojen 1. marca 1914 pri Sv. Juriju ob Ščavnici na Štajerskem. Študiral je na salezijanski gimnaziji v Vežeju, bogoslovje pa na Rakovniku v Ljubljani, kjer je bil posvečen v duhovnika leta 1944. Kot mlad duhovnik je začel vzgojno delo na Rakovniku med mladino, ki si jo je znal pridobiti s svojim preprostim, veselim, vendar odločnim načinom vzgoje. V vsakem mladem človeku, s katerim je prišel v stik, je zapustil neizbrisne sledove, ki so ga spremljali vse življenje. Ob koncu vojne se je z mnogimi begunci umaknil na Koroško. Tam je prišla do izraza njegova organizacijska sposobnost. Takoj je ustanovil mladinski dom za fante in dekleta. Z živahnim delovanjem, z igrami in drugimi kulturnimi prireditvami je tako zaposlil mladino, da ni čutila vse grenkobe begunskega življenja. Ti fantje in dekleta iz begunskih let so se ga hvaležno spominjali in so mu iz vseh delov sveta pomagali v najtežjih trenutkih njegovega življenja, ko je šlo za potrebe slovenske mladine. Iz taborišč na Koroškem je spremil veliko število beguncev v Argentino. Tam so mu njegovi predstojniki določili delovno mesto v salezijanskem zavodu v Ramos Mejiji, predmestju Buenos Airesa. Njegovo delovanje med mladino se je razmahnilo v dve smeri: med Slovence in med domačine. Najprej je poskrbel mnogim našim fantom in dekletom mesto po salezijanskih zavodih, da so lahko nadaljevali študije Vzbudil je mnogo duhovniških in redovniških poklicev. Najmanj 10 fantov je požrtvovalno vodil in spremljal do oltarja in več deklet do redovniških zaobljub v družbi Hčera Marije Pomočnice. Ustanovil, zgradil in opremil je velikanski mladinski dom za argentinsko in slovensko mladino. Samo tisti, ki ga je videl stalno obleganega od množice fantov, more razumeti, kakšno ljubezen in spoštovanje si je znal pridobiti. Zanje je bil pravi don Bosko. Kakor don Bosko je tudi on pretrpel mnogo nerazumevanja, saj je bil vedno daleč pred svojim časom. Vsa nasprotovanja je tiho in potrpežljivo prenašal. Za bivše gojence in njihove družine je reorganiziral in povečal športni klub, dom je obogatil s kapelo, dvorano, športnimi prostori. Pod njegovim spretnim vodstvom se je mladinski dom razvil iz prejšnjih finančnih stisk v cvetočo organizacijo. Poleg vsega je bil tudi prvi župnik za slovensko središče v San Justu in duhovni vodja tamkajšnjega slovenskega društva. Pri vsem svojem delu je pozabil nase. Ko se je zavedel zavratne sladkorne bolezni, je bilo prepozno. Šel je iskat zdravja v domovino, kjer je njegov brat z družino storil vse, da bi mu olajšal trpljenje. Že skoraj slep in hrom se je vrnil v Argentino, kjer so zorela njegova najlepša dela. Samo popolna vdanost v božjo voljo in velika sila njegovega duha sta ga toliko časa obdržala pri življenju. Šele po petih letih hudega trpljenja se je slep in skoro nem, vendar pri jasni zavesti, poslovil od tega sveta. Naj mu bo Gospod obilen plačnik! M. Pograjc s Sredi junija je naš novi misijonar, saiezijanec-pomočnik, Janko Hribar, prejel iz Rima uradno dovoljenje, da lahko gre v misijone na Filipine. Ob tej priliki sem ga obsul s kopico vprašanj. Misijonarjevi odgovori bodo gotovo zanimali prijatelje salezijanskjh misijonov. Dragi Janko, čestitam ti k sreči misijonskega poklica! Dovoli mi nekaj vprašanj: Najprej bi te rad predstavil širši salezijamski družini v Sloveniji prek Vestnika. Zato bi te prosil za nekaj tvojih osebnih podatkov. - Rojen sem bil v Šmarci pri Kamniku, dne 25.9.1954. Naredil sem osem razredov osnovne šole in en letnik poklicne šole za kovino-strugarja. Moj prvi stik s salezijanci je bil leta 1968, ko je prišel domov na oddih salezijanski pomočnik misijonar Joško Kramar. Ori me je navdušil za misijonski poklic, o katerem sem pa že prej marsikaj premišljeval. Zelo rad serri namreč bral zgodbe o misijonarjih. Zato sem se leta 1970 odločil, da vstopim v salezijansko družbo v upanju, da bom tako lahko uresničil svoj misijonski poklic. Sprejeli so me v salezijanskem zavodu v Zelimljem, kjer sem opravil pripravno dobo za tri mesece. Nato so me poslali v Italijo, kjer sem se še sedem mesecev pripravljal na noviciat, ki sem ga dokončal 8. septembra 1972 v Pinerolu. Še isti dan prvih zaobljub sem moral v domovino na vojaško službo, ki sem jo odslužil v Makedoniji. Kaj ti pomeni misijonski poklic? Misijonski poklic mi pomeni zelo veliko. To je sen mojega življenja: postati misijonar. Z božjo pomočjo upam to tudi doseči. doma pri delu. Branili mi niso, pač pa sta mi starša resno dejala, naj dobro premislim, preden se dokončno odločim. Toda jaz sem že vse premislil. Kaj ti ob novici, da greš v misijone, pravijo sobratje in prijatelji? — Večinoma nimajo ničesar proti moji odločitvi. Nasprotno, od večine prijateljev sem slišal celo vzpodbudne besede glede na misijonski poklic. Si naletel na kako nasprotovanje? — Da, tudi tega je bilo nekaj, toda od takih ljudi, katerim je vse samo bogastvo, ne vidijo pa bratov in sester v potrebi v nerazvitih deželah, katerim lahko misijonar veliko pomaga. Zakaj hočeš iti ravno na Filipine? Preprosto zato, ker je tam misijonar Jožko Kramar. Pa tudi zato, ker sem zvedel, da je tam še veliko revščine in ogromno mladine, ki pričakuje od misijonarja strokovne izobrazbe in vere. Koliko časa misliš ostati v misi-jonih? — Zaenkrat vsaj pet let; potem bom pa še videl. Kakšni so tvoji neposredni načrti v misijonih? — Najprej se bo treba priučiti jezika. Med tem pa se bom skušal izučiti kovinostrugarstva. Istočasno bom morda mogel tudi kaj pomagati Jožku Kramarju v delavnici. Kaj bi rekel za slovo svojim sobratom, prijateljem in sotrudni-kom? — V prvi vrsti se vsem priporočam v molitev, da bi mogel postati dober delavec v Gospodovem vinogradu. Prosim pa tudi pismene stike, da me bo spomin na domovino in na drage podpiral v misijonskem delovanju. Kaj mislijo o tem poklicu tvoji domači? Ni jim bilo vseeno, ko sem jim razkril svoj namen. Oni so pač pričakovali, da bi jim pomagal Najlepša hvala, Janko, za prijazne odgovore in za tvoj lep zgled misijonske zavzetosti! Mislim, da ti lahko v imenu vse slovenske salezi-janske družine obljubim molitve in prijateljski spomin. /. Zupan Sotrudnica za 50-letni jubilej naše cerkve TOLE NAM PIŠE ZVESTA SOTRUDNICA ZA 50-LETNI JUBILEJ NAŠE CERKVE: Pišem v zahvalo Mariji Pomočnici, da sem dočakala to veselo leto 50-letnico posvetitve rakovni-ške cerkve. Spomnim se, kako je moja rajna mama zbirala denar za cerkev na Rakovniku. Stanovali smo v Trbovljah v rudarski hiši. Takoj, ko so prišli prvi salezijanci v Ljubljano, so prišli v Trbovlje. V cerkvi je gospod salezijanec s prižnice prosil, naj bi ljudje pomagali in zbirali denar za cerkev na Rakovniku. Naša mama se je takoj prijavila za sotrudnico. Nabrala je kar precej denarja, saj so bili ljudje v Trbov- ljah radodarni, kadar je šlo za kaj dobrega. Kmalu so tisti gospod salezijanec pisali moji mami, naj pridejo na Rakovnik k blagoslovitvi temeljnega kamna za cerkev. Tudi jaz sem šla z rajno mamo na Rakovnik k blagoslovitvi temeljnega kamna. Videla sem, kako so ga blagoslovili. Gospodje salezijanci so pripravili za sotrudnike nekaj slovesnosti z igrico in zakusko. Tedaj je prišel na Rakovnik tudi gospod Rua. Bil je zelo prijazen, menda je vsem podal roko. Tudi jaz sem se zrinila do njega in mu podala roko. Ko sem 72. leta v Družini zagledala tega svetnika, sem se spomnila, da sem ga že videla nekje, in sem se spomnila, da sem ga videla na Rakovniku. Kako sem bila vesela, rekla sem: ,0, ti, ljubi svetnik, moli v nebesih zame, saj me poznaš. Če sem jaz tebe spoznala, moraš tudi ti mene!' Še smo zbirali denar za cerkev na Rakovniku. Ko sem že jaz dorasla, sem tudi nabirala tam, kjer sem delala. Pri rudniku so ženske prav rade dajale za cerkev. Včasih sem nesla kar sama na Rakovnik denar: po 80 goldinarjev, včasih več, včasih manj, kakor sem nabrala. Ko je bila posvetitev cerkve, sem bila tudi navzoča. Takrat sem prinesla nekaj dinarjev. Potem pa nisem več zbirala denarja, ker sem se preselila v Rajhenburg. Tako sem srečna, Marija me je vodila povsod varno in je dopustila, da sem dočakala to lepo jubilejno leto. Tisočkrat ji bodi hvala! Prav rada bi se udeležila tudi jaz slovesnosti pri Mariji na Rakovniku, pa si ne upam na pot, ker sem že 83 let stara. Če je božja volja, me bo Marija pripeljala na Rakovnik, če pa ne na Rakovnik, pa v nebesa . . ." A. T. Mladi se odločajo za poklice Skozi vse leto nas spremlja vezilo ali duhovna misel, ki naroča članom velike salezijanske družine in vsem prijateljem don Boska, da bi: iskali in oblikovali apostolske poklice skrbeli posebej za duhovniške in redovniške poklice pomagali pri delu za salezijanske poklice. Vsi smo odgovorni, da pomagamo mlademu človeku odkriti pravi poklic v Cerkvi in družbi. Starši, vzgojitelji, učitelji, duhovniki, poklicni usmerjevalci in vsi, ki imajo stike z mladimi, morajo vsak na svoj način pomagati mladim na razpotju življenja in odločanja. Besede in nasvete, ki jih dajemo mladim, naj spremlja tudi naša MOLITEV. Bog, ki nas je poklical v življenje in nam določil poti, po katerih se k njemu vračamo, bo dal rast in dopolnilo našemu prizadevanju in vzgoji mladine. 26 MLADENIČ NA RAZPOTJU: Postoj in premisli! Odločiti se moraš! Prepričan sem, da mladi želijo biti srečni v življenju. To srečo jim bo prinesla prihodnost, ki jo pa gradijo v sedanjem trenutku odločanja za poklic. Ker ni lahka odločitev, ti svetujem, da se v važnem trenutku svojega življenja in odločanja resno zaustaviš. Zamisli se v svoje življenje, poklic in prihodnost! Na razpotju življenja moraš poglobiti tudi svojo vero, s katero boš moral živeti tudi svoj krščanski poklic. PRIPOROČAM TI molitev za razsvetljenje in tudi dneve zbranosti v duhovnih vajah ali druga srečanja. Vse to ti bo pomagalo, da boš laže spoznal svoj poklic in smisel življenja. Neki mladenič je po duhovnih vajah zapisal: „Do teh duhovnih vaj mi vera in Bog nista veliko pomenila. Zdaj pa mislim drugače." Če hočeš imeti jasen pogled na življenje, pojdi na dneve srečanja. Mogoče bodo prav ti dnevi za tebe nova usmeritev v življenju. Globlje boš dojel svoj poklic, če ga boš spoznal v zbranosti in razmišljanju. V zbranosti in razmišljanju boš spoznal: „Najboljša pot, da najdemo sebe, je pot, ki vodi k Bogu." PRIJATELJ: ,JVe umiraj v čakalnici bodočnosti!" Kristus te kliče, da se odpreš nalogam in odgovornostim, kijih prevzemaš danes za jutri. Radi bežimo v preteklost, v spomine, ali v bodočnost, v sanje, pozabljamo pa sedanjost in tako zamujamo življenje. „Kuj me življenje, kuj! Če sem kremen, se zaiskrim, če jeklo, bom pel, če steklo, naj se zdrobim." (O. Župančič) 27 MLADINA: Po žilah tvojih teče zdrava kri, nedolžno, jasno sije jo oči. Mladina, ti budiš nam upe zlate, srce nam dvigajo pogledi nate. Gojimo te v ljubezni in v skrbeh; sadov prineseš nam v bodočih dneh, če nikdar ti iz srca ne 'zgine, ljubezen do Boga in domovine. (A. Medved) Vsakdanjost nas dostikrat usužnjuje, zatira in vara. Izprezi za kratek oddih in se v duhovnih vajah zben, zamisli in odloči! Veliko poguma pri odločanju in sreče v življenju in nato v poklicu ti želi vedno, ko razmišljaš o prihodnosti - prijatelj Janko Novak B I ET ali ga poznate Črtice iz don Boskovega življenja 19 KAKO JE DON BOSKO ZIDAL CERKEV MARIJE POMOČNICE V TURINU Bazilika Marije Pomočnice je bila don Boskovsen, dobesedno sen. Videl jo je v sanjah neke oktobrske noči 1. 1844. Don Bosko je pripovedoval: „Mati božja mi je dejala: poglej!' in pred menoj je zrasla veličastna cerkev in iz nje so se razlegali ubrani glasovi. Njena notranjost je bila okrašena s čudovitimi belimi okrasi, na katerih so bile zlate črke, ki so sestavljale napis: ,Hic domus mea, inde gloria mea' - Tu je moj dom, od tod moja slava." Don Bosko bi moral gradbenemu mojstru plačati tri tisoč lir. Odšteti bi mu jih moral še tisti dan, a ni imel niti beliča. Po kosilu je vzel klobuk in šel ven. Kam naj gre? Še sam ni vedel. Brez cilja je krožil po turinskih ulicah. Toda nekdo je usmerjal njegove korake. Ko se je bližal mestni četrti Porta Nuova, ga je ustavil neki livriran služabnik: „Gospod, ali ste morda vi don Bosko? " „Da, kaj pa je? " „Sam Bog vas pošilja! Moj gospodar je bolan in vas prosi, da ga pridete obiskat." „Pojdem. Je daleč? " „Ne. Tista palača tam čez je njegova." Bolnikova žena je vsa objokana sprejela don Boska. „Tolikokrat smo vas iskali," je potožila, „pa vas nikoli nismo našli doma. Zdaj pa je, žal, prepozno. Moj mož umira. Zdravniki so se posvetovali in . . ." „Se je njihovega posveta udeležila tudi Mati božja? " ji je segel v besedo don Bosko. „Če ni bilo Matere božje, posvet ni bil popoln. Manjkal je glavni zdravnik. Kaj pa je vašemu možu? " „Bolezen se je kazala v različnih oblikah, pred nekaj meseci pa se je sprevrgla v vodenico. Že večkrat so ga operirali, toda zdaj si ga ne upajo več dotakniti, saj pravijo, da bi ponovne operacije ne preživel." „Veste kaj," je dejal don Bosko, „če ste vi pripravljeni pomagati Materi božji pri gradnji njene cerkve, bom jaz skušal posredovati pri njej, da ozdravi vašega moža." „Oh, don Bosko!" je vzkliknil bolnik, brž ko ga je zagledal. „Te postelje me lahko rešite samo vi! Že tri leta strašno trpim in še ganiti se ne morem!" „Bi se radi sprehodili? " „Še vprašate! Pa dobro vem, da ne bom nikoli več stal"na nogah. Vem, da me bodo le še odnesli iz te sobe." „Če hočete," mu je zagotovil don Bosko, „se boste sprehodili še danes s svojimi nogami in s svojo kočijo." „Vesel bi bil, če bi si vsaj malo opoirogel. Potem bi storil marsikaj dobrega tudi za vaše zavode." „Gospod, še nocoj potrebujemo tri tisoč lir." „Še nocoj ... tri tisoč lir je lepa številka! Kje naj najdem kar takoj toliko denarja? Doma ga nimam toliko. Nekdo bi moral iti na banko, zamenjati obveznice . . ." , Zakaj pa ne bi Šli na banko? " „Kdo? " „Vi." „Jaz? Šalite se! Tri leta se nisem ganil s postelje. To je nemogoče!" „Nemogoče je za nas, ne pa za Boga. Dajva, poskusiva!" Don Bosko je poklical v sobo vse domače in vso služinčad ter z njimi zmolil nekaj molitev k Jezusu in njegovi Materi. Potem je bolnika blagoslovil in ukazal služabniku, naj mu prinese obleko. Ko se je bolnik oblačil, je prišel eden njegovih zdravnikov in začel nanj vpiti: „Kaj vendar delate? Ali ste ob pamet? " Toda bolnik se je počutil dobro in ukazal je zdravniku, naj molči. Pripravili so mu kočijo, mu prinesli nekaj jedi in s tekom je pospravil hrano, ki je že več let ni smel jesti. Potem je sam, oprijemajoč se za ograjo, stopil po stopnicah. Don Bosko ni pustil, da bi mu kdo pomagal. V kočiji so ga odpeljali do banke. Tam je odštel tri tisoč lir v roke don Bosku in se popolnoma zdrav vrnil domov. # # • Ko je bila bazilika Marije Pomočnice dokončana, jo je don Bosko pregledal in oči so mu zalile solze. Slišali so ga, kako je šepetal: „Vsak kamen te cerkve je čudež Matere božje!" E. Bianco-C.De Ambrogio (gl. Ukradli ste mi srce, Ognjišče)