Poitnina platana v gotovini. LETO V. LJUBLJANA, 23. APRILA 1927. ŠTEV. 17 Naročnina z a jvcosla-VllO ČETRTLETNO DIN 15* CELOLETNO DIN-60/ZA' INOZEMSTVO 1EDODATI POjTNlNO/OGLASI PO CENIKV/ POSAMEZNA ŠTEVILKA PO DIN* 150, POŠT. (EK. R*| 13.188 A /A\ vbedniJtvoinvprava VVČITELJJKITUICARNI/ L 'ROKOPISI JE-NE VBA-k XA)0/AN0NlMNl-D0-"k PIJIJENEPRIOBČV-k lElO/POiTNINAPLA-XAN A-V-GOTOVINI TELEFON STEV. »0&. dr. j. d, V f Da je naša Orjunaška misel baš V Sloveniji od vsega početka našla tako iskren odmev pri vseh slojih žalibog tako maloštevilnih, pravih nacionalistov, ni najzadnji razlog ta, ker smo takoj, čim smo vstopili v življenje, usmerili našo odločno in neizprosno borbo proti defetističnemu in raznarodovalnemu interna-cionalizmu, ki se je pri nas z naravnost zločinskim cinizmom oznanjeval deloma pod rdečimi, deloma pod črnimi banderi. Priznamo, da nam je bila ona prva fronta daleko ljubša od slednje, ker je bila vsaj odkrita in dosledna do svojega pogina in razsula. Borba klerikalnih brezdomovincev pa je bila dosti opasnejša, ker je bila in je še danes neodkrita, zavratna in ker temelji na odvratnih Principih, ki so se v tem taboru s Pridom uporabljali že v srednjem veku. Čim bolj smo tej zmesi avstrijskih feldvebljev, kandelaberskih hujskačev in zakrknjenih jezuitov dopovedovali nepoštenost njihovega razornega delovanja, tem bolj so hujskali na nas množice ter klicali nad naše glave prokletstvo; yse to le radi tega, ker smo si drznili trditi, da temelji suverenost našega naroda v narodu samem, da je Vatikan fašistovski in nam sovražen in da bi bilo bolje, da se naše ljudi pošilja na obisk k našim južnejšim bratom — sodržavljanom, da navežejo z njimi iskrene, bratske vezi, kakor pa da se jih vsako leto vodi v Rim onega Vatikana in Kvirinala, ki sta nam in vsemu, kar je Slovansko, v enaki meri sovražna. Ker je bila politika teh naših krščanskih internacionalcev v ostrem nasprotju z življenskimi interesi tega naroda, morala je nujno doživeti debakl; in ga tudi doživlja, dan za dnem. Gledati mora, kako vihte bič nad slovenskim delom naroda baš oni svetli vzorniki meddržavne klerikalne ekspoziture, o katerih so naši krščanski socialisti vedno s tako vnemo pripovedovali, da so personificirana naklonjenost, Pravičnost in udanost do našega naroda. Polom in spoznanje pa je tem hujše, ker je usoda odločila, da pride potom njih samih. In sedaj k stvari! »Slovenec« z dne 16. aprila 1927, štev. 86. objavlja pod naslovom »Volitve v Na-tionalrat in -v deželni zbor na Koroškem« članek, ki — dasi noče še iz gotovih ozirov udariti v polno — vsebuje strašno obtožbo nenaravnega klerikalnega internacionalizma. Članek ni podpisan, stilizacija pa jasno razodeva, da ga je pisal sicer duhovnik, vendar pa koroški slovenski duhovnik. In baš radi tega je članek zanimiv. Prepričani smo namreč, da imamo v Sloveniji žalibog malo ali pa nič takih duhovnikov, ki bi si drznili na ta način preko svojega škofa očito in brez pridržka slediti svoji nacionalni vesti, kakor je to storil gori navedeni. Člankar sporoča med drugim, da kandidira za poslanca v Nationalrat kot kandidat slovenske stranke župnik Vinko Poljanec in se sprašuje: Kdo na vsem krščanskem svetu bo nam koroškim Slovencem zameril, da gremo s svojimi kandidati samostojno v volilni boj? Pač! Kdo je? Koroški škof, prevzvišeni gosp. dr. Hefter, ki ga osebno in kot škofa vsi spoštujemo, zoper njegov politični korak pa najodločnejše protestiramo.« V nadaljnjem pojasnjuje, da ta škof ni dovolil, in sicer šele post fe-stum, ko je rok za spremembo volilnih kandidatov po zakonu že minil, da bi župnik Poljanec kandidiral, češ, da je kandidatura Slovenca v državni zbor »rein nutzlos«lin »za duhovnika škodljiva demonstracija«. Boga mi, človeka zasrbe roke na dlani, pa najsi bo to gospodom od »Slovenca« prav ali ne. Po vsem tem ponižanju in zasramovanju, ki ga je naš narod pretrpel v zadnjih letih, si bo drznil še celo en privan-dran bavarski škof žaliti naš narod na onih tleh, ki so od vekomaj njegova last in na katerih je znal baš napram soplemenjakom »prevzviše-nega g. Adama Hefterja« braniti svojo vero z batino v roki? Naj si g. Adam, katerega noben koroški Slovenec od sedaj naprej ne more »niti osebno, niti kot škofa več spoštovati«, zapomni, da se je naš slovenski Korošec boril ne samo z Adami, ampak celo z Golijati in Samsoni in da je še vsekdar znal proti germanski pomehkuženosti postaviti svojo barbarsko slovansko trdoživost. In naj si tudi zapomni, da bo baš Slovenec sam sebi gospodaril na Koroškem, ko bo g. Adam že davno odfrčal nazaj v svoj bavarski paradiž. Kje ste gg. župnik Eppich, Moro-cutti, dr. Kraft, ki s takim pompom govorite o človečanskih pravicah narodnostnih manjšin? In 'kje ste vsi drugi, naši klerikalni socialci in internacionalci, da izjavite besedo o početju Vašega kolege g. Adama? Kje je ona toliko hvaiisana disciplina Vaših internacionalno - klerikalnih vrst? Saj Vi ste ravnali pravilno in disciplinirano, prepovedali ste kandidaturo najboljšim duhovnikom, ki niso hoteli v Vaše neiskrene vrste — listek. Iz dnevnika Koste Pečanca. (Dalje.) Zavzetje Kuršumllje. Po poku prvih pušk pred Kur-šumlijo so krenile tja vse čete, ki so se do tedaj nahajale po okoliških selih. Ta moment hočemo očrtati točno po poročilih enega od udeležencev. »Rade Vlahovič in Andjelko Lazič sta se pojavila s svojima četama pri Stari Crkvi in se spustila po bregu navzdol k mestu. Selške čete Vlajka in Miloša so hitele k nasipu. Samokovska četa se je spustila raz Samokova k mestu. Cvetko pa je s svojo dospel v Kosanice. Djordje Koprivica je s četo dospel iz Banjške, Milivoje Raičevič pa s svojimi Seliščani iz Selišča. Kapetan Mijat Vasic je hitel z dankovičko četo po kopaoničkem ansipu h Kur-šumliji. Radonjič z obvezano roko in Vlada Stankovič sta se s svojo četo vzpela na višine nad bolnico. Bolgari so se krili na vzhodnem delu trga. Z ognjem iz strojnic so branili desno obalo Toplice in most. A vseeno so se srbske čete jako žurile in vedno bolj ožile obroč okrog Kuršumlije. Z zapadne strani je prvi vkorakal v mesto artilerijski narednik Spasoje. Razvila se je krvava poulična borba. Po ulicah so pokale puške, prasketale strojnice in grmele bombe. Sredi tega bojnega hrupa se je čulo stokanje ranjencev in peklensko vpitje tako na eni, kot na drugi strani. I na tej, i na drugi strani jih je mnogo padlo. Ar-navti so se povlekli na ostrešje mestne hiše, v kavarne in v hlev Trajka Laziča in od tam sipali krog-lje. Bolgarska vojska se je umaknila z zahodnega trga na dvorišče kavarne Milenka Aleksiča. Tu sem so se že preje skrili vsi bolgarski uradniki. Mestece je bilo že v rokah vsta-šev. Ena njihova četa je zasedla hišo Koste Joksimoviča, ki je stala v neposredni bližini hiše, ki so jo zasedli Bolgari. Za zadnja vrata so poslali Magdo, ženo Krste Stojčiča. da pozove Bolgare k brezpogojni pa dasi so zvesti sinovi našega naroda, čemu pa naenkrat ta dvojna mera, ki jo je uvedel g. Adam Hefter. Ali naš koroški župnik Poljanec morda ni dober duhovnik? Kolikor ga poznamo, trdimo, da je, in sicer najmanj toliko, kot njegov predpostavljeni in prevzvišeni g. Adam. Toda župnik Poljanec ni samo dober duhovnik, on je tudi dober Slovenec. In prav radi tega je bila njemu kandidatura prepovedana, dočim župniku Eppichu ni bila delana pri nas v Kočevju nikaka ovira. Marsikaj nam je zopet sveže v mislih, ko študiramo ta slučaj. Afera Bartolomasši-Karlin, dr. Sedej in druge. Najbolj hudo nam pa je, kadar se zmislimo na grešnost jugoslo-venskega naroda, ki je tako velika, da mu očetovsko čuteči Vatikan pri najboljši volji ne more priznati niti enega kardinalata, dočim jim priznava pobožnemu narodu fašistov in tretjerednikov D’Annunzijevega tipa kar 33. Naši bratje onstran Karavank naj se zastran g. Adama ne vznemirjajo. Pokazal jim je pot, katerega se bodo znali — o tem smo prepričani — vedno izogibati. Pokazal pa je pot tudi nam. Naj se gg. Eppich in Mo-rocuti in Kraft zahvalijo pri svojem prijatelju Adamu Hefterju, če bi mi jugoslovenski nacionalisti prihodnjič smatrali vsak samostojen nastop naših itak maloštevilnih Nemcev za »rein nutzlos« in obenem za »schadliche Demonstration«. Iskreno bi želeli, da bi se naši krščanski internacionalci iz tega slučaja kaj naučili. Za enkrat dvomimo. Ravno zadnje dneve in tedne so namreč zopet zastavili vse svoje plemenite sile v preganjanje nas nacionalistov ; to je sicer za enkrat še precej nehvaležno delo, vendar pa smejo prej računati na plačilo — od naše strani. Misli o novi vladi. Političnim časnikom je lahko pisati o novih vladah, njih stališče je opredeljeno že v naprej. Ce pride v vlado njih partija, potem je vlada dobra in »mora ostati, pa naj se zgodi kar hoče.« Ce pa njih partija ni zastopana v novi vladi, potem je treba pač kričati in prorokovati pogin države itd. Mi, nacionalisti, imamo pri tem mnogo težje stališče. Nismo partija, nimamo torej interesov za ministrske stolčke in opazujemo vsled tega padanje in porajanje vlad lahko bolj mirno in objektivno. Toda baš zato mora biti naša sodba mnogo bolj premišljena in tehtna. , Kaj smo torej pridobili oziroma izgubili z novo vlado? Ugotoviti je treba, da je ta nova vlada nastala, da je vlada sestavljena in da je začela poslovati na neparlamentaren način. O vzrokih se mnogo šušlja, toda take govorice so vedno subjektivno pobarvane in niso zanesljive. Eno stoji: Nova vlada je posledica krize našega parlamentarizma. Smo navdušeni pristaši demokracije in parlamentarizma, a baš vsled tega moramo priznati, da sta se pri nas obe instituciji kompromitirali do kosti. Kdo je kriv? Predvsem naše partije, ki so nasilno ubile idejo in visoki pomen parlamentarizma med narodom. Če se govori danes o poslancih le kot o »dijetarjih««, če ljudstvo v parlamentu ne vidi svoje reprezentance in v državni upravi edino odločujoče instatucije, če vidi ono v parlamentu le gostilniško omizje dobro plačanih izvoljencev, ki se za mesečnih 9000 Din med seboj prepirajo in psujejo, so krive temu naše partije, je krivo predaji s pridržkom, da se jim pusti življenje. Ako na to ne bi povoljno odgovorili, bi bili vsi uničeni z bombami. Končno so se po kratkih pogajanjih Bolgari predali in so se morali pod stražo čete Joče Filipoviča podati v Prokuplje. Na pobudo nekaterih bolgarskih uradnikov pa so med potom prevarili stražo in so ušli k Vla-ni, kjer so hoteli priti preko meje na avstrijski teritorij. V selu Poljakovu so zadeli na neko selsko četo, ki jih je ustavila. A. mesto, da bi se ustavili so navalili na prve četnike, da bi jim iztrgali orožje. Ti pa so vse pobili.« * Napočil je veder in hladen zimski večer in z njim tista čarobna tišina, ki se spusti na krvave poljane vedno po težki bitki. V blesku bledih mesečenih žarkov so tako čudno blestele ulice, pokrite s snegom, ki je bil ves okrvavljen. Tu in tatn so ležala razprostrtih rok telesa žrtev, ki so padle v današnji borbi. To svečano tišino prekine tu in tam vzdih onemoglega temu delovanje, ki ga razvija »za narodov blagor« velika večina naših parlamentarcev. Odgovornost za vse to pa nosimo vsi volilci, ki v času volitev ne storimo svoje dolžnosti. Kako se vrše volitve, ki naj bi bile svobodne in dale izraza ljudski volji ter poslale v narodno zastopstvo res le najboljše naše ljudi, ki uživajo popolno zaupanje svojih volilcev? Kateri kmet pozna do dobra naše poslance, kateri kmet je volil te poslance iz osebnega prepričanja in zaupanja! Dobili so potrebno število kroglic vsled diktata partije, kar znači za Slovenijo diktat škofa in duhovščine. Ti zaupniki klera nastopajo kot zaupniki in predstavniki ljudstva, ki jih je volilo le na povelje svojih dušnih pastirjev in iz strahu pred večnim pogubljenjem. To velja za našo SLS, velja pa v drugi obliki tudi za ostale partije. Partija postavi kandidatno listo in jo diktira svojim volilcem, ki kljub notranjemu odporu mečejo kroglice v skrinjico, češ; saj je vse eno, koga volim, koristil itak ne bo nihče. Naš parlament vsled tega ne predstavlja naroda, marveč le partije in to predvojne partije z zastarelimi načeli in okostenelimi voditelji, ki vidijo edin cilj svojega delovanja v zasedenju ministrskih foteljev in store vse, da dosežejo ta cilj. S tem sistemom je treba pomesti čimprej, kajti partije bodo ostale klikarske institucije, dokler ne bodo odstranjene s silo, dokler jih ne bo ljudstvo vrglo tja, kamor spadajo. Kako se naj to zgodi? 2e dolgo se išče izhod iz tega kaosa in nova vlada predstavlja en tak poskus. Z ozi- Pravoslavnim bratom želimo vesel in srečen Us kr s. UREDNIŠTVO ORJUNA. rom na način, kako je ta nova vlada sestavljena, pa žal ne moremo preveč upati, da bo ta poskus uspel. Otvoritev parlamenta do 1. avgusta t. 1. ni parlamentarna, vendar drža-,vi ne bo škodovala, če bo vlada ta čas prikrite diktature izrabila pametno. y tem času bi bilo treba položiti temelje prenovljeni upravi, odstraniti nesrečno partizanstvo, ki vidi svoje delo le v odstranjevanju političnih nasprotnikov in nameščanje somišljenikov ne glede na njih sposobnost. Doba treh do štirih mesecev zadošča, da se sestavi štab vodilnega uradništva po zgolj objektivnih vidikih in ustvari s tem možnost za ozdravljenje naše državne uprave. Če ima nova vlada resno voljo, mora to storiti, če tega nesto-ri, je le nova izdaja partizanske vlade, ki bo s svojo absolutistično gesto razmere le poslabšala. Govori se tudi o ustvarjanju nove partije. Kakšne? Vukičevičeve? Pri bolestni domišljiji naših politikov je vse mogoče. Elementi, ki ne morejo priti na krmilo niti pri eni, niti pri drugi partiji, se združijo in ustvarijo novo, seveda izboljšano partijo. Račun je lahek: s sredstvi vlade bo ta nova partija lahko dosegla znatne uspehe pri eventualnih volitvah, kajti razpolagala bo s celotnim državnim aparatom in mase so zbegane tako, da vržejo kroglice v ono skrinjico, ki ima največ izgleda na uspeh. Vprašanje je le, če bo imela od tega kaj dobička država. Treba je jasne besede, nova vlada mora na dan s svojim programom in mora ta svoj program tudi dosledno izvajati. Če bo program nepartizanski in res državotvoren, potem ne bo nobenega ugovora proti novi vladi. Naša rešitev leži le v odstranitvi partizanstva iz državne uprave, odstranitvi korupcije potom nameščenja prvovrstnih strokovnjakov brez ozira na njih politično pripadnost. Tem strokovnjakom jč treba zasigurati hrbet, da bodo svoj program lahko izvedli ne glede na eventuelne spremembe v vladi. Država je zdrava, narod je dober !in požrtvovalen, dajte mu le dobro, nepristransko in od partij neodvisno upravo, in Jugoslavija bo v najkrajšem času sila, ki si je ne bo upal izzivati niti Mussolini. To so misli nacionalistov pri nastopu nove vlade. Stroji za špičenje svinSnikov. THE REX CO., Ljubljana. ranjenca. Sneg škriplje pod koraki straže, ki išče še preostale ranjence Srbe, Bolgare in Arnavte. V borbi okrog Kuršumlije je padlo mnogo naših ljudi. Težko je vse prešteti. Od znamenitejših so padli kapetan Mijat Vasič, Miladin Pavlovič, Otaš Lukič, Joco Tomič, Cvetko Košanovič, Periša Besevič, Jordan Radovanovič, Milivoj Milenkovič iz Kuršumlije, Periša Krstovič iz Samokova, Košara, žena Jačima Miletiča, Kata, žena Koste Atanaskovi-ča, Mitra, žena Rake Simiča, Jovana, mati popa Joče Rakiča, Milica, hči popa Pavla Popoviča. Arnavti so se pred večerom vdali pod pogojem, da se jim pusti orožje, a so okrog polnoči izkoristili to okolnost in se uprli. S precejšnjo muko je uspelo vstašem pobiti jih. Od triinpetdeset Arnavtov, ki so služili v bolgarski žandarmeriji, je uspelo pobegniti samo njihovemu vodji Seči iz Mirovca in še dvema od njih. Bolgarski komandant Harizonovv je že tri dni pred zavzetjem Kuršumlije z močnim oddelkom vojske odšel k Žitnemu Potoku na pomoč majorju Popovu m kapetanu Gavri-lovu, komandantu Žitnega potoka. Ko pa je čul, da so vstaši zavzeli Kuršumlijo, se je z Popovom in Gav-rilovom in s četo, broječo okrog štiristo mož, podal 15. februarja po pogorju Sokolovice-planine h Kur-šumliji. Organizovane selske čete so ga pričakovale ob potu. Prvi spopad je bil pri vasi Tovrljani, a glavna bitka se je vršila pri selu Gabro-vice, pet kilometrov od Kuršumlije. V tej bitki so sodelovale vse čete, ki so se udeležile zavzetja Kuršumlije. Po triurni vroči borbi se je vdal komandant Žitnega potoka kapetan Gavrilov s svojimi vojniki, major Popov pa je že v začetku borbe pobegnil. Komandantu Kuršumlije Ha-rizonevu se je posrečilo priti preko Toplice in se zateči na avstrijski teritorij. Pri selu Poljakovu pa so ga zajele selske čete Vlajka Iliča in Miloša Miloševiča in ga prisilile, da se je z ostankom svojih čet predal. V času teh borb pri Tovrljanu in Poljakovu so Bolgari izgubili veliko število svojih vojnikov, izgube naših četnikov pa so bile le neznatne. (Dalje prihodnjič.) Stran 2. Ste v. 17. SVETLA GLAVA PECE DrOETkER- jeviaa backinom Najboljše in preizkušene recepte pošilja na ieljo brezplačno in poštnine prosto Dr. OETKER, d. z o. z. MARIBOR. Kronika. Korupcija. V zadnjih časih se je v ljubljanskih časopisih namigavalo na razne nepravilne manipulacije z državno imovino pri železnici. Govorilo in pisalo se je o izrabi službenega premoga v zasebne svrhe, ravno tako o izrabi delavskih moči, ki so plačan« od države, dalje o raznih izdelavah hišnega pohištva v idlržavnuh delavnicah itd., itd. Prizadeti da so pri tem mnogi uslužbenci, kot n. pr. razni načel-iniki postaj, kurilnic, progovzdrže-valnih sekcij, delavnic ter njihovi namestniki z raznimi poslovodji, delovodji, strojni in progovni nad-ziratelji itd. Tudi sedanji direkcij-ski organi, ki delajo nekako politično gonjo s temi korupcijonistič-nimi aferami, baje piso tozadevno popolnoma čisti. Imajo tudi oni razne grehe iz sedanjosti in bližnje preteklosti. Izgleda, da gre tu za običaje, ki so bili, so in menda še ostanejo v rabi vsedotlej, dokler se bo partizanstvo 'uveljavljalo v državnih službah. Vedno smo bili, smo in ostanemo za red in disciplino, posebno pa v državnih uradih. V tem oziru ne poznamo niti ozira napram samemu sebi, vedno smo pa tudi za to. da se korupcijo preganja objektivno in da se ne dela izjem, niti z visokimi činovniki, niti z agitatorii raznih partij. Iz službenih ozirov naj sc v prvi vrsti vedri pri visokih činovnikih, kajti tam je začeiek vsega korupcionističnega zla. lijiiiuiiiiiiiniiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiinii Najboljša krema za čevlje dejo v Rimu pravega odmeva in da se na to iskreno željo vseli katoliških Jugoslovenov o vsem tako do-4 bro informirani sveti oče prav nič ne izrazijo. Vsi ste že bili Jugosloveni! »Slovenec«, ki vse pozabi, kar se tiče njegovega včerajšnjega delovanja, rad trdi, da je jugoslovenstvo samo megjena koncepcija prebujne domišljije mladih ljudi. Dejstva pa pričajo, da so Jugosloveni bili leta 1918. tudi prav odlično naši vrli slovenoborski klerikalci, katerih Peter Klemen v »Jugoslovanu« bi mogel s Korošcem, ere deklaracije mirne duše med saradnike in povornike Orju-ne. Jugoslovenstvo je fantazija in vendar se ga nista oprijela samo Pribičevič in Ljuba Mrav, nego celo za nekoliko časa pokojni sedi premier Pašič. Celo sam grešni Radič omenja pogosto jugosiovensko ideologijo, kot povsem mogočo zadevo, ki ima samo to napako, da ne vleče, kakor njegovi »šlagerji«. O Trum-biču in pokojnem Lorkoviču, ki sta 'šele naknadno premenjala jadra, niti ne govorimo. Sicer pa smo globoko uverjeni, na bodo naši bogu-dopadljivi gnadljivi zastopniki še prav lepo prijadrali v jugoslovenski pristan, kakor so ždeli v velesrbsko radikalnem, čim bo le barometer kazal na »jugosiovensko vreme«. Sveti oče se v Rimu po informacijah zelo zanimajo za način proslave sv. Cirila in Metoda v Jugoslaviji in poveličujejo živo vero obeh slovanskih apostolov. Katoličani smo spričo tolike pozornosti svetega očeta zelo vzradoščeni, vendar pa nam to krščansko veselje nadvse moti dejstvo, da naše zahteve piJ slovanski službi božji ne naj- Slovenoborci so povsod enaki. V Gorici je izdala Goriška Matica par dobrih knjig. Med njimi i Bevkovo: »Brat Frančišek«. Računajoča na nestrpnost blagih krščansko mislečih konkurentov, je poslala to knjigo vidirat najvišji cerkveni oblasti v deželi —* knezoškofijskemu ordina-rijatu v Gorico. Ta je dai svoj im-primator in podelitev le tega i pismeno potrdil. Jedva pa je »Brat Frančišek« dobro izšel, že je dvignila proti njemu klerikalna »Goriška straža svoj anathema in konstatirala, da Je pisan 'v čisto panteističnem brezverskem duhu. In tako je klerikalni list nadmo-dril cerkvenega cenzorja in cerkev, ki ni našla v »Bratu Frančišku« prav ničesar zoper vero ali krščansko nravnost. Dopisi. edino pri FRANC BAR, Ljubljana. Za Žicov fond so darovali: Tone Javornik, Ljubljana 20 Din. Franjo Murovec, Ljubljana 10 Din. Tonče Satler, Ljubljana 10 Din. 1. Lovša, Ljubljana 5 Din. I. Haljen, Ljubljana 5 Din. F. Primec, Ljubljana 5 Din. Anton Kuclar, Ljubljana 5 Din. Tone Smole, Ljubljana 5 Din. Anton Lo- kar. Ljubljana 5 Din. Štefan Romih, Ljubljana 10 Din. I. Vehar. Ljubljana 5 Din. Josip Herman, Ljubljana 5 Din. Z. Šetina, Ljubljana 5 Din. Ivan Pogačar, Radovljica 20 Din. Fanika Prinčič, Radovljica 10 Din. Ciril Pezdič, Radovljica 20 Din. Janko Rožai. Radovljica 10 Din. Ivan Testen, Radovljica 10 Din. Franc Jevšinek, Radovljica 10 Din. Viljem Kabel, Radovljica 5 Din. Henrik Hrovatin, Radovljica 10 Din. Srečko Koman, Radovljica 10 Din. Mirko Železnik, Radovljica 5 Din. Vladimir Krištof, Radovljica 10 Din. Franc Debevc, Radovljica 10 Din. Franc Razinger, Radovljica 5 Din. I. Dotovec, Radovljica 10 Din. Dr. Dobrovec, odr., Radovljica 30 Din. Notar N. N., Radovljica 20 Din. Notar N. N., Radovljica 10 Din. Dr. Mirko Triller, odv., Radovljica 20 Din. N. N., Radovljica 5 Din. N. N., Radovljica 5 Din. N. N., Radovljica 5 Din. Franc Jaklič, Radovljica 10 Din. Matej Wergles, Radovljica 10 Din. Jakob Špicar, Radovljica 10 Din. I. Jeran, Radovljica 10 Din. I. Savnik, Radovljica 10 Din. J. Luznar. Radovljica 10 Din. Mestna Orjuna Šoštanj 100 Din. Rado Pezdir, Ljubljana 20 Din. Češek, Rajhenburg 5 Din. Martin Mirt, Rajhenburg 10 Din. Anton Klun, Rajhenburg 20 Din. Lojze Ge-hert, Rajhenburg 2 Din. Franc Hercog, Rajhenburg 4 Din. A. Presker, Rajhenburg 10 Din. Ferluga I., Rajhenburg 10 Din. B. Jeriček, Rajhenburg 10 Din. Sakoper I., Rajhenburg 5 Din. A. Kušer, Rajhenburg 2 Din. I. Kokol, Rajhenburg 10 Din. N. N., Rajhenburg 10 Din. Gajšek 1., Rajhenburg 0.50 Din. A. Š., Rajhenburg 10 Din. Herman Šolar, Ljubljana 20 Din. Od preje 1200 Din. Skupaj 1843.50 Din. Zakaj niso vstopili klerikalci v novo vlado? Zato, ker je bila sestavljena na Velikonočno nedejijo, ko se noben rimsko katoliški Slovenec ne lofi kakršnegakoli dela, kaj šele sestavljanja vlade. Zagorje ob Savi. Naši najboljši prijatelji, ki s pomočjo dvajsetih tigrov preganjalo iz ljubezni do bližnjega ubogo državno uradništvo, so zopet zamahnili z repom po zagorski dolini. In tako se je zgodilo, da je moral br. Pivk, tukajšnji učitelj nemudoma po službeni potrebi iz Zagorja v Dole. Huda mora biti ta potreba, da že težko bolan učitelj nima več pred njo miru. Najbrže je šlo gospodi na živce to. da je br. Pivk odločen nacionalist, in da je kot tak na dosedanjem mestu imel veliko zaslug — največja je pa ta, da je kot odločen Orjunaški in Sokolski delavec vedno porazno deloval proti starim in omahljivim Zagorjanom, ki so vpisani v različne tretje in ne vem še kake rede, ki so se dosedaj pokazali krščanske samo takrat, kadar bi imeli kaj dobiti od naše napredne javnosti. Tudi »Edi-naš« je Pivk in tudi znana afera na občnem zboru UJU v Ljubljani za srez Litijo je veliko vplivala na nujno službeno potrebo. Popolnoma Vas razumemo — hoteli ste se rešiti naprednega čuvarja. Najbolj pa itak boli gospoda, ki operira s službenimi potrebami to, da smo jim prekrižali z bratom Pivkom račune ob marsikaterem momentu. Pa še jim bodemo. Brate Pivk, veruj, kmalu pride naš dan in takrat bode šele nastala velika službena potreba, ne samo /po § 71. ampak še tudi po drugih §§. Še drugo kot ubogo učiteljsko paro bodemo pošiljali v plombiranih vagonih »nach Wien und Roma«. Interesantno je edino to. da je ubogi režim, v katerem so bili tigri zopet potegnjeni, tako hitro poslal tebe v Dole in popravil napako, ki jo je sam naredil Tvoji prednici. Natančen roman še itak napišemo o vsem, kadar boš Ti sam na pristojnem mestu dokazal svoje. Šolstvo. Slovanski otrok pod Italijo ne samo da ne sme uživati pouka v materinščini, v šoli sploh ne sme slišati domače govorice. Šolskim otrokom je celo prepovedano govoriti med seboj v odmorih slt>-venski. Ker drugega jezika ne znajo ali nočejo govoriti, so povečini nemi kakur mumije. Gorje jim namreč,1 ako izpregovore slovensko besedo in če jih sliši italijanski učitelj. Tako je morala mala deklica v Mirnu i pri Gorici dve uri klečati samo zato, ker je govorila ded odmorom s so-učenko slovenski. In zopet bo vstal minister Fe-deie in bo zagovarjal uspehe svoje šolske politike v obmejnem ozeml’-' in pel slavospeve prošlulemu šolskemu skrbniku Reini v Trstu. Ker je bil brat Verbič tekom tedna nujno zadržan v Beogradu po važnih organizacijskih poslih, smo bili prisiljeni izdati to Številko „Orjune“ le na 2 straneh. UREDNIŠ1VO. Odvetnik dr. Vladimir Knaflič se je preselil in ima sedaj svojo pisarno na Miklošičevi cesti 16-11 (Bambergova hiša, kjer je Delniška tiskarna). Telefon štev. 26-11. »i Spectrum'* d d. 1L, tvornica ogledal in brušenega stekla LJUBLJANA VII. Medvedova ulica 38. Telefon 755. Zagreb, Beograd. Osijek. Središnjica: ZAGREB. Zrcalno steklo portalno steklo mašinsko steklo 5-6 mm, ogledala, brušena v vseh velikostih in oblikah, kakor tudi brušene prozorne šipe, izbočene plošče, vstekle-vanje v med. Fina, navadna ogledala. PEUGEOT svetovnoznani osebni avtomobili 12, 28, 35, 55, 65 --------------------HP. - - - Tovorni avtomobili OEST. AUTOMOBIL FABRIKS A. G. vorm. AUSTRO FIAT — tovorni avtomobili 1750, 3000, 5000 kg — požarne brizgalne — avtobusi. AJS svetovnoznani angleški zmagovalni motocikli. EXCELSlOR HENDERSON amer.neprekosljivi motocikli Glavno zastopstvo O- ŽUŽEK, LJUBLJANA, Tavčarjeva 11. IVAN REBEK CELJE. Tovarna vseh vrst tehtnic in kija* čavnlSarskih del ter koncesijonirana inštalacija vodovodov. Prejema tudi vaa v to stroko spadajoča popravila. lieln! Postizava se najsigurnije upotrebom originalne II 99 FRANCOSKE VINOVICE. Dobiva se svuda. ZLATO vsebuje v Vaši roki se nahajajoče ZLATOROG-terpentinovo milo! V vsaki tisočeri komad se vpreša en zlatnik za 10 frankov. Poskusite, kupite komad pristnega ZLATOROG- terpentinovega mila in prepričajte se o njegovi neprekosljivi kakovosti. Mogoče, da najdete pri pranju je nalmodernejie urejen* ter lzvrtaje m tlskarnlšks