Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Letna naročnina, Italija	Lir 17.000 1
I 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna inozemstvo	» 25.000 I
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo, USA dol.	30 I
I 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun: štev.	24/12410
		
n	
	
Leto XXXIII. - Štev. 48 (1681)
Gorica - četrtek, 3. decembra 1981 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Človek, od Boga poslan
Pred sto leti se je 25. novembra 1881 rodil v družini Roncalli Angelo Giuseppe, četrti od trinajstih otrok. In še isti večei je zadonel zvon župnijske cerkve, ki je oznanil njegov krst. Ta Angelo Giuseppe je bil leta 1958 izvoljen za papeža in postal po besedah Pavla VI. papež dobrote, lju-domilosti in pastirske skrbi Cerkve, papež, ki je znal ljubiti vse in ki je bil tudi od vseh ljubljen zaradi svojih značilnih potez očetovstva, vedrine, gorečnosti in rahločutnosti. Dejstvo je, da je bila nagib za njegovo tako izredno spoštovanje in priljubljenost po vsem svetu tedaj in danes njegova dobrota.
VELIK DAR BOŽJI
Stoletnice rojstva papeža Janeza XXIII. se je v sredo 25. novembra spomnil tudi njegov tretji naslednik Janez Pavel II. Najprej je v zgodnjih jutranjih urah opravil sv. mašo v bližini papeževega groba, nato pa je o njem govoril na splošni avdienci ob sredah v dvorani papeža Pavla VI. Označil ga je za velik dar božji in to ne samo zaradi sklicanja II. vatikanskega koncila — že zaradi tega bo njegov spomin večen —, temveč ker je dal čutiti glas Cerkve sodobnemu človeku. Nakazal je pot obnove na temeljih tradicije. S svojim klicem je pretresel človeštvo zaradi svoje preprostosti, neposrednosti, skromnosti in obzirnosti. Janez Pavel II. je omenil njegovo encikliko »Mir na zemlji«, ki je poziv k resnici, pravici, ljubezni in svobodi, katere morajo navdihovati odnose med ljudmi in ljudstvi. Značilna poteza pri vodenju Cerkve je bil njegov optimizem.
OBLIKOVAL SE JE V KRŠČANSKI DRUŽINI
Janez Pavel II. je tudi poudaril, da je Janez XXIII. zlasti poveličeval dve vrednoti: človeško osebo in družino. Glede tega je sedanji papež že ob svojem letošnjem obisku Roncallijevega rojstnega kraja 26. aprila v svojem govoru dejal:
Če se vprašamo, kje in kako je papež Janez XXIII. pridobil take darove dobrote in očetovstva, povezane z vedno trdno in čisto krščansko vero, bi lahko odgovorili: v svoji družini. On sam se v svojem dolgem življenju ter v neštevilnih uradnih in zasebnih spisih z ganjenostjo in hvaležnostjo spominja svojega patriarhalnega domačega ognjišča, let svojega otroštva in svojega dozorevanja, ki so potekala v neskaljenem in jasnem okolju, v katerem je bil življenjski slog božja milost, uresničevana s preprostostjo in doslednostjo; življenjsko pravilo je bil katekizem in župnijski pouk, okrepčilo je bila molitev, posebno praznična maša in večerni rožni venec; vsakdanja naloga je bila krščanska ljubezen. "Bili smo revni,” je zapisal papež Janez XXIII., "toda s svojim položajem smo bili zadovoljni, zaupajoč v božjo Previdnost. Ko se je kakšen berač prikazal pri vratih kuhinje, kjer je kakšnih dvajset otrok čakalo na skodelico mineštre, se je vedno našel prostor tudi zanj. Moja mama je gosta brž povabila, naj sede k nam.”
Družinska in župnijska kateheza je bila njegova duhovna hrana; zvestoba pobožnim vajam in cerkvenim obredom je bilo njegovo nenehno prizadevanje, ker je imel v svojih starših zgled, spodbudo in svojo prvo bogoslovno šolo. Pri polnočnici za božič leta 1959 se je z živim domotožjem povrnil v daljne čase ter je s preproščino in modrostjo začrtal poteze krščanskega nauka v družini: »Kako lepo so živeli velike resničnosti krščanske družine! Zaroka v odsevu božje luči, svet in nedotakljiv zakon ob spoštovanju štirih značilnih potez: zvestobe, čistosti, vzajemne ljubezni ter svetega strahu Gospodovega; duh modrosti in žrtve v prizadevni vzgoji otrok; vedno in v vseh okoliščinah pa ljubezen do bližnjega, odpuščanje, prenašanje drug drugega, zaupanje, spoštovanje do drugih. Tako se gradi hiša, ki se ne poruši.«
Leta 1910 je v svoj »Dnevnik duše« zapisal: »Na kolenih se zahvaljujem Gospo-
Pred
sto
leti
se je
rodil
papež
Janez
XXIII.
du, da me je sredi tolikšnega vrenja obvaroval nepoškodovanega... Vedno moram imeti pred očmi, da ima Cerkev v sebi večno mladost resnice in Kristusa, ki pripada vsem časom... Prvi zaklad moje duše je vera, zdrava in preprosta vera mojih staršev in mojih dobrih starih ljudi.«
Iz te žlahtne in prosojne vere, ki jo je v njegovo srce vlila družina, je privrela tudi njegova popolna in zaupna predanost Previdnosti, ki je bila vodilo njegovega življenja. Iz nje se je rodilo nadnaravno in onstransko gledanje na bivanje in na vso zgodovino, zato je papež Janez vedno hodil v luči »poslednjih reči« in »teologije onstranstva«.
Ta vera, ki jo je v svoji najgloblji notranjosti okušal kot absolutno Resnico in kot smisel človeškega bivanja, se je z blagostjo in zaupanjem kazala v tolikerih in lepih pobožnostih, ki so skozi stoletja vzcvetele na rodovitnem deblu verskih resnic: povezanost z evharističnim in križanim Kristusom, z njegovim presvetim Srcem; pobožnost do Matere božje, do angelov, do svetnikov; nenehno spominjanje duš v vicah; in pa seveda obiski Najsvetejšega, redna spoved, molitev rožnega venca, duhovne obnove in duhovne vaje.
To je vera, ki je sicer res tradicionalna, vendar pa ni omrtvela, zamrznjena, ki bi spričo zahtevnih in nujnih sprememb časov in okoliščin skušala ohraniti vse po starem. Nasprotno, ta vera je čudovito mladostna, pogumna, odprta, daljnovidna, tako da se je iz nje porodila zamisel in pobuda za II. vatikanski koncil ter se izrazila v izostrenem razumevanju za vso težko problematiko, ki spremlja našo dobo, kar zlasti izpričujeta njegovi okrožnici »Mati in Učiteljica« ter »Mir na zemlji«.
DEDIŠČINA JANEZA XXIII.
Dediščina — nadaljuje papež Janez Pavel II. — ki nam jo je zapustil, je neizmerno bogata in dragocena. Opozoril je na nevarnosti, ki pretijo družini, ko je z bolečino v srcu dejal: »Temu svetišču grozi toliko pasti. Neka propaganda, ki je včasih kar neobrzdana, se poslužuje mogočnih sredstev tiska, gledaliških predstav in zabave, da seje zlasti v srca mladih pogubno seme pokvarjenosti. Družina je prisiljena, da se brani...« Nauk Janeza XXIII. o družini bi se dalo strniti ’v pet točk.
1. POSVEČENI ZNAČAJ DRUŽINE. Zapisal je: »Družina je božji dar, vključuje sveti poklic, ki prihaja od zgodaj, poklic, ki ga ni mogoče improvizirati. V družini prihaja do najbolj čudovitega in tesnega sodelovanja človeka z Bogom: dve človeški osebi, ustvarjeni po božji podobi in sličnosti, sta poklicani ne le k veliki nalogi, da nadaljujeta in podaljšujeta stvariteljsko delo s tem, da dasta telesno življenje novim bitjem, ki jim oživljajoči Duh vlije mogočno počelo nesmrtnega življenja, ampak tudi k še vzvišenejšemu poslanstvu, ki prvo dopolnjuje: k človeški in krščanski vzgoji potomcev.«
2. NRAVNO ZDRAVJE DRUŽINE. »Ne dajmo se premotiti, preslepiti, varati,« je opominjal s krščansko in očetovsko modrostjo, »križ je vedno edino upanje odrešenja; božja postava je vedno veljavna in s svojimi desetimi zapovedmi svetu dopoveduje, da je samo v njej rešitev za vesti posameznikov in za družine, da je samo v izpolnjevanju božje postave skrivnost ml-
Državna vera v brezbožni državi
ru in mirne vesti. Kdor na to pozablja, si bo, čeprav se zdi, da se je otresel vseh resnih odgovornosti in obveznosti, prej ali slej z lastnimi rokami zgradil žalost in bedo.«
3. ODGOVORNOST DRUŽINE. Papež ima zaupanje v vzgojno delo staršev, ki ga podpira božja milost. Materam je dejal: »Glas matere, ki spodbuja, vabi, svari, se vtisne v srca otrok in se več ne pozabi. Oh, samo Bog ve, koliko dobrega je vzbudil ta glas in koliko koristi prinaša Cerkvi ter človeški družbi.« Očetom pa je rekel: »V družinah, kjer oče moli ter ima vedro in zavestno vero, obiskuje veroučna srečanja in vodi s seboj tudi svoje otroke, ne bo viharjev in žalosti nad uporno in naveličano mladino. Naša beseda hoče biti vedno beseda upanja, vendar pa smo prepričani, da je vzroke za nekatere zaskrbljujoče pojave v življenju mladih treba iskati najprej pri tistih starših, zlasti pri družinskih očetih, ki se izmikajo nekaterim točno določenim in odgovornim dolžnostim svojega stanu.«
4. NAMEN DRUŽINE. Glede tega je bil papež jasen in premočrten: namen, za katerega se človek rodi, je svetost in zveličanje in Bog je osnoval družino za dosego tega namena. Pred dvajsetimi leti je v pismu-oporoki, napisanem ob svoji osemdesetletnici, imel v mislih vsakega posameznega člana svoje družine in je zapisal: »Več kot vse velja, da si zagotovimo večno življenje, zaupajoč v dobroto Gospoda, ki vse vidi in previdi« (v pismu bratu Ksa-veriju, 3. decembra 1961).
5. ZGLED KRŠČANSKE DRUŽINE. Papež Janez XXIII. je toplo spodbujal krščanske starše in otroke, naj bodo v sodobnem svetu zgled vere in kreposti, po vzoru svete Družine. »Skrivnost pravega miru, medsebojnega trajnega soglasja, uč-ljivosti otrok, razcveta žlahtnih navad je v nenehnem in velikodušnem posnemanju miline, skromnosti nazareške družine.« Papež je prepričan, da iz takih vzornih družin kljub težavnim časom lahko izvirajo številni in izbrani duhovniški in redovniški poklici.
To je kratek povzetek nauka velikega in ljubeznivega papeža o družini, nauka, ki zveni kot odkrita obsodba teorij in praks, naperjenih zoper družinsko ustanovo. Dobrodušna in smehljajoča se podoba papeža Janeza XXIII., ki je vsem tako pri srcu, naj pripomore, da v dušah ponovno pride na površje tisto bogastvo dobrote in vzajemnosti, značilno za narod, ki hoče življenje in ne smrt človeka, dvig in ne uničenje družine.
Objavljamo nekaj misli iz daljšega poročila kot ga je podal v obliki intervjuja za list »L'Alternative«, št. 9/1981 (strokovna revija za demokratične pravice in svoboščine v vzhodni Evropi) Anatolij Emanui-lovič Levitin, s psevdonimom Krasnov, znani ruski disident, ki sedaj živi v Švici, potem ko je bil v Sovjetski zvezi štirikrat aretiran in obsojen na več let ječe in taborišč, ker se je zavzemal za človekove pravice. F Rusiji je pravoslavni diakon in profesor cerkvene sodobne zgodovine.
POLJSKA IN RUSKA CERKEV
Za uvod pripominja, da je povsem nemogoča primerjava položaja Cerkve na Poljskem in v Sovjetski zvezi, ker gre za povsem različen pojav v preteklosti in v sedanjosti obeh Cerkva.
Za Cerkev na Poljskem je predvsem značilno, da je bila vsaj zadnjih dvesto let vedno v najbolj tesni zvezi s poljskim narodom. Bila mu je v središču vsega dogajanja in obenem njegova branilka. Igrala je vedno veliko vlogo v bojih za narodno osvoboditev, tako proti carski Rusiji kakor proti Nemcem. Poljski revolucionarji, za razliko od ruskih, so bili vedno verni ljudje.
RUSKA CERKEV IN DRŽAVA
Ruska pravoslavna Cerkev pa je bila vedno neke vrste državna Cerkev. Bila je tesno povezana s carističnim režimom, tako da bi bilo težko si predstavljati to Cerkev brez carja in obratno. Saj se je car smatral za njenega starejšega sina in jo kot božji izvoljenec branil in podpiral. Zato je pa doživela zlasti prva leta po komunistični revoluciji pravo ponižanje in bilo osovražena pri ljudstvu, zlasti pri delavcih.
In danes? Tega nasprotovanja Cerkvi ni več, kar pa še ne pomeni, da je narod veren. Uživa pač pri mnogih, zlasti starejših ljudeh, neke simpatije že zato, ker jo oblasti preganjajo. Pri mlajših generacijah pa vzbuja tudi radovednost, ker je zanje nekaj novega in jo komaj poznajo. Zato je tudi med sinovi komunistov in celo policistov veliko krščenih, ki so se za ta korak odločili povsem samostojno in v zreli dobi.
Kar se tiče razmerja pravoslavne Cerkve do komunističnih oblasti, je znano, da je bila vse do druge svetovne vojne deležna hudega preganjanja. Položaj se je spremenil leta 1943, ko ji je Stalin vsilil svoj konkordat. Znano je, da so bili pravoslavni škofje kar sredi noči pozvani, naj kratkomalo podpišejo dogovor, po katerem so se Cerkvi vrnili razni bogoslužni prostori. Tudi verska dejavnost je bila do določene meje spet dovoljena. Odprli so se samostani. Obnovila se je cerkvena hierarhija, ki je bila prej skoraj povsem uničena, saj so ostali pri življenju samo štirje škofje. Največja pridobitev so bili brez dvoma cerkveni prostori, saj je na celotnem ozemlju Sovjetske zveze ostalo odprtih le kakih sto cerkva. Sedaj je bilo sprejeto načelo, da se odpre ena cerkev na vsakih 50.000 vernikov.
Vse te spremembe je treba razumeti tako, da je hotela komunistična oblast vse družbene sestavine vključiti v narodnoobrambno vojno z Nemci. Torej naj bi tudi pravoslavna Cerkev dala svoj prispe-
Osebna papeževa poslanica Reaganu in Brežnevu
V ponedeljek 30. novembra so se pričela v Ženevi (Švica) ameriško-sovjetska pogajanja o evroizstrelkih. Ameriško delegacijo vodi Paul Nitze, sovjetsko pa Juli Kvi-cinski. Sv. oče Janez Pavel II. je smatral za umestno, da pred začetkom teh pogajanj pošlje voditeljema obeh velesil Reaganu in Brežnevu osebno poslanico. Množici vernikov, ki se je preteklo nedeljo zbrala na trgu sv. Petra za molitev angelskega češčenja, je dejal;
»Na vigilijo tega srečanja sem poslal najvišjima predstavnikoma oblasti obeh držav osebno poslanico, v kateri sem izrazil željo po uspešnem izidu teh pogovorov, ki jih milijoni ljudi spremljajo s tesnobnim pričakovanjem. Obenem z željami sem izrekel tudi besede opogumljenja, da se ne bi zavrgla ta priložnost in bi prišlo do takih sadov, ki bodo utrdili upanje po bodočnosti, prosti groženj možnega jedrskega spodada.«
vek k zmagi in svoje ljudi navduševala za narodni odpor proti tujemu okupatorju. Saj so v istem času rehabilitirali razne caristične generale in uvedli v vojski nekdanje stopnje (čine) carističnega režima. Ves narod naj bi tako sodeloval v patrio-tični vojni.
Vendar je pravoslavna Cerkev plačala za le ugodnosti zelo visoko ceno. Pogoj in posledica konkordata je bila popolna odvisnost Cerkve od režima. Ustanovljeno je bilo novo upravno telo; Svet za zadeve pravoslavne Cerkve, na čelo katerega je bil postavljen čekist, ki je postal resnični šef Cerkve, Noben duhovnik ni mogel biti posvečen brez pristanka tega sveta, ki je mogel v vsakem trenutku odstaviti od službe škofe, duhovnike in diakone.
Nastal je dokaj čuden položaj; državna Cerkev v brezbožni državi, ki deloma še vedno obstaja. Nekoliko spominja na Napoleonove čase, vendar s to razliko, da Napoleon sam ni nikoli resno mislil uničiti Cerkve, ampak jo samo podvreči svojim absolutističnim namenom. Na ta način je ruska pravoslavna Cerkev prišla v službo komunistične države.
Po Stalinovi smrti so se razmere kmalu spremenile in je zlasti Hruščov obnovil boj proti Cerkvi. To je imelo brez dvoma tudi svoje pozitivne učinke, da je Cerkev vsaj nekoliko odvrnil od neposrednega služenja komunistični državi kot ga je uvedel Stalin.
SEDANJI POLOŽAJ PRAVOSLAVNE CERKVE
Režim si vsekakor prizadeva, da obnovi prejšnje stanje, kakor je bilo pod Stalinom. Vendar ne gre brez težav. V Cerkvi se je med tem marsikaj spremenilo. Hierarhija je v glavnem ostala še naprej suženjsko razpoložena do države. V sami Cerkvi pa so se pojavila gibanja, ki se borijo za njeno svobodo. To je bil čas okrog šestdesetih let, ko se je prvič pojavil tako imenovani »Samizdat«, h kateremu so se pridružili poleg vernih intelektualcev tudi nekateri mlajši duhovniki, kakor Dudko, Jakunin in Echelman, ki so celo pisali protestna pisma pravoslavnemu patriarhu in zahtevali večjo svobodo za Cerkev.
Ti duhovniki so bili pozneje suspendirani, kot je dobro znano, in na vse načine jim je bilo onemogočeno, da bi imeli kak večji vpliv na ljudi. Nekaj dobrega pa so le storili ti ljudje, kljub temu da so se bolj ali manj junaško umaknili pod pritiskom cerkvenih in državnih oblasti; saj je samo Dudko v času svojega službovanja krstil čez 15.000 odraslih.
KRŠČANSKE LOČINE V SOVJETSKI ZVEZI
Nekatere verske ločine (sekte) so na ruskem ozemlju prisotne že stoletja. In se jim ni nikoli dobro godilo. Tudi carska Rusija jih je hudo preganjala ter jih množično preseljevala v Sibirijo. Nič drugače ni danes. Ni enega samega taborišča v Sovjetski zvezi, kjer ne bi bili zastopani člani takih verskih skupnosti. Ponekod v Sibiriji so nastala že cela naselja iz deportiranih sektašev.
Navadno je njih življenje izredno vzorno: čudovito si med seboj pomagajo ter imajo odprto srce in roke tudi do vseh drugih ljudi. V njih je neka skrivnostna moč, ki jih povezuje in krepi v trpljenju in preganjanju. Zato pa imajo veliko privlačno moč zlasti na mlajše rodove, medtem ko pravoslavje mnoge odbija, bodisi zaradi dolgih in skrivnostnih obredov, ki jih današnji ljudje ne razumejo več, bodisi zaradi že omenjene povezanosti z oblastjo.
Med temi ločinami, ki žanjejo največ uspeha so najbolj delavni zlasti baptisti, ki v glavnem odklanjajo hierarhijo in se bolj neodvisno združujejo in posvečajo molitvi in branju božje besede. Zato jih pa tudi bolj preganjajo. Množijo se tudi binkoštniki in drugi, ki so prav tako deležni neprestanih šikaniranj in arestov, ki se navadno končajo s preseljevanjem v sibirska taborišča.
ADVENTNO BOGOSLUŽJE
Preteklo nedeljo smo začeli adventni čas. V adventu nas najbolj zaposluje misel na Jezusovo rojstvo v betlehemski votlini. Pripravljamo jaslice in ob kipcih nam uhajajo misli k Mariji v trenutku spočetja in na njeni poti v hribe k Elizabeti, k njeni devetmesečni skrivnosti in nepričakovanem odhodu z Jožefom v Betlehem, k neobičajni rodnji sredi noči v osamljeni votlini, pa istočasno k veselemu oznanilu angelov preprostim pastirjem v njihovi okorni dobroti.
Adventno bogoslužje nam z berili riše poslednji Kristusov prihod na koncu sveta. S krepkimi barvami starozaveznih prerokov slika padajoča nebesna telesa, mogočne oblake in angele s trobentami, na sredi pa križ in Sina človekovega. Zdi se, kot bi bil namen teh podob, prikazati nasprotje prvega Kristusovega prihoda: kakor je bil Kristus v jaslih nebogljen, tako bo na oblakih neba mogočno veličasten.
Vendar bi samo pogled v preteklost, v Betlehem in samo pogled v prihodnost, na konec časov, ne izpolnila našega adventa. Od obeh pogledov mora biti črta potegnjena v sedanjost, v neprestano prihajanje Boga v nas sedaj, v tem adventu, za ta božič, šele s tem bo smisel adventa dosežen.
Adventno bogoslužje nam kaže v to smer. Spominja nas, da smo grešniki. Iz te zavesti svoje revščine naj bi zahrepeneli po Bogu. Zato nas vabi k premišljevanju božjih načrtov in k zbranosti, k potopitvi v Boga. Oba ostala Kristusova prihodal naj nam bi pri tem pomagala: prvi s tem, da nam njegovo stalno prihajanje v nas odene v čutne oblike in barve, v zgodovinsko določeni datum ali kraj, v žive osebe in resnično okolje; drugi pa s tem, da nas opozarja, da se Kristusov dokončni prihod neizprosno bliža in da bo za slehernika neki advent zadnji. - 1. š.
Kocbek in slovensko oporečništvo
BRUNA PERTOT
Dokler marelice zorijo
Ob smrti Edvarda Kocbeka je pisatelj Boris Pahor rekel, da je šel z njim v grob slovenski Saharov, to se pravi glavni in prvi slovenski disident. Ob tej trditvi in ob Kocbekovem liku se mi zdi prav, da se vprašam, kakšno je sploh stanje slovenskega oporečništva. Na splošno je dandanes vse v krizi, pa naj gledamo na gospodarstvo, na vero, na šolstvo, na zaposlitev ali karkoli. V Sloveniji pa je v krizi tudi oporečništvo, medtem ko drugje po svetu vsaj to cveti, ko gre vse drugo rakovo pot.
Kocbek je v slovenski zgodovini dvajsetega stoletja središčna osebnost, kot je to izjavil Boris Pahor. Vendar se mi zdi, da v politiki le ni bil tako genialen kot v slovstvu in v filozofiji. Spomnimo se le na Kocbekovo vlogo v politiki, ko s'i je privoščil molk za skoraj 25 let potem ko so ga izključili iz vodilnih mest javne uprave. Do leta 1975 je molčal o političnih zadevah Slovenije, ki jih prav gotovo ni odobraval, čeprav je sam odločilno pomagal pri uveljavitvi komunističnega režima. Šele leta 1975 je dal znani razgovor za tržaški »Zaliv«, a tedaj je bil že bolan in izmučen ter ni več zmogel večje polemike.
Zakaj ne Kocbek ne noben drug Slovenec ni znal do sedaj prevzeti vodilne vloge v nekakšnem slovenskem disidentstvu? Zakaj Slovenci nimamo svojega Saharova ali Walese? Vsekakor je treba poudariti, da je komunistični režim v Jugoslaviji v nekaterih ozirih milejši kot drugje na Vzhodu; vemo pa tudi, da 'ima Jugoslavija oporečnike in tako občasno slišimo o obsodbah, o izjavah in polemikah. Vedno pa gre le za osamljene pojave, ki so prav zaradi tega obsojeni na propad.
Italijanski psihoanalist Ancona z univerze v Rimu je objavil pred časom v reviji »Prospettive nel mondo« študijo o pojavu disidentstva in predvsem o tem, zakaj ves slovanski svet tako pasivno sprejema totalitarne režime, predvojne in sedanje; kot da bi šlo za neke vrste kolektivni mazohizem, pravi omenjeni avtor. Ugotavlja tudi, da se je zahodni svet kmalu otresel raznih nacizmov in fašizmov, medtem ko komunizem ostaja krepko na oblasti.
Ancona pravi v omenjenem članku, da je več vzrokov za tako stanje. Najprej so važni zgodovinski vzroki: že več stoletij je slovanski svet pod oblastjo napol božanskih vladarjev, ki so redno razglašali nekako očetovstvo nad svojimi podložniki — in ti so bili vdani otroci. Pomislimo na ruskega carja in na avstrijske cesarje; kasneje pa na osebnosti kot Stalin ali Tito, ki so očetovski mit radi nadaljevali.
Važna komponenta v komunističnih režimih je tudi izredno močna težnja k prilagajanju zaradi težkih kazni, ki so predvidene za prestopnike. O tem nasilnem zatiranju beremo lahko še in še v delih ruskih disidentov. V. Bukovski pravi, da samo ruski človek, ki je bil že od rojstva podvržen nasilni vzgoji, grožnjam in manipulacijam more razložiti na videz pasivno zadržanje do režima.
Ob vsem tem se lahko samo čudimo silni moči in prepričanosti v lastne ideje ruskih disidentov. V teh primerih ne gre samo za izgubo službe, ampak tudi za življenje in za izgubo razsodnosti pod vplivom prisilne uporabe težkih psihiatričnih zdravil. In še bolj se lahko čudimo, da v Sloveniji ni organiziranega disidentstva. Pomanjkanje svobode, slabe plače in razne krivice so v Jugoslaviji dejstvo, pa vendar skoraj vsi molčijo in skrbijo le za svoje zasebne zadeve.
Čudili smo se mnogi ob lanski Dragi, ko je dramatik Ivan Mrak izjavil, da je v Jugoslaviji dovolj svobode in da so Slovenci preveč zanikrni, da bi jo izrabili.
Ne morem verjeti, da bi se človek kot on na stara leta hotel prilizovati režimu. Bolj se mi zdi, da je hotel reči: imamo toliko svobode, kolikor si jo s svojimi žrtvami zaslužimo.
Sicer pa ni treba iti v Jugoslavijo, da opazimo slovensko prilagodljivost in hlapčevsko vdanost. Tudi med nami v zamejstvu so taki, ki slepo ponavljajo, kar jim ukažejo od zgoraj, čeprav to škodi obstoju naše narodnostne skupnosti.
Zakaj ni hotel Kocbek postati slovenski Saharov? Je bil tudi sam onemogočen zaradi prastarega slovanskega spoštovanja do oblasti? Ali pa je bil vse preveč umetnik in premalo pripravljen za spopad z vsakdanjostjo? Morda nam bodo bodoče študije mogle razkriti to senco, ki leži nad njegovim spominom. S svojim ravnanjem v politiki ni zadovoljil ne komunističnega režima ne svojih nasprotnikov. Oboji trdijo, da v politiki ni imel vedno »srečne roke« kot je izjavil uradni govornik ob njegovem pogrebu. Oboji pa priznavajo njegov velikanski pomen v slovenski kulturi.	B.	Š.
Ob 50-letnici smrti nadškofa F. B. Sedeja
28. XI. 1931 28. XI. 1981
I.
Ni vstala še iz razvalin krivične vojne nadškofija, ko videl si, kako se zvija pod bičem zla — z njo ti trpin.
A bil si knez in sin planin, postal junak si — dasi zmija krivic in groženj kot harpija bila izvir je bolečin.
Za čredo bil si zvest pastir in ljubil vse si brez razlike, vsem milost si delil in mir.
»Zapusti čredo...« Prevelike mu vsekal rane je rapir spletkarske, brezobzirne klike.
II.
Užaljeno srce je umrlo, prenehalo za svet je biti — a duh ni mogel dopustiti, da vse bi s smrtjo se razdrlo.
Pogrebcev tisoči in vrlo krščansko ljudstvo ni moliti prestalo, da je pri častiti Mariji Skalni grob zaprlo.
Med vencem Alp, ravnine, Krasa, ob svitu zvezd, bleščav Jadrana tvoj duh bedel bo vse do časa,
da bo vsa tvoja čreda zbrana in ob zvenenju trombe glasa v veselje večno prepeljana.
Venceslav Sejavec
Gorica, 29. novembra 1981
Bogoskrunsko dejanje v Postojni
V	sredo 11. novembra v prvih popoldanskih urah je bil v cerkvi v Postojni storjen hud zločin. Vlomilec je z železnim predmetom odprl tabernakelj ter odnesel ciborij z nekaj več kot 200 hostijami. Zločin je bil odkrit tik pred večerno mašo, nakar so bili obveščeni varnostni organi. Poskus prstnih odtisov je pokazal, da je vlomilec nosil rokavice. V nedeljo 22. novembra na praznik Kristusa Kralja se je opravila v Postojni in v vseh župnijah postojnske dekanije spravna pobožnost za tolikšno svetoskrunstvo nad evharističnim Bogom.
Katastrofa slovenskega letala
V	torek 1. decembra v dopoldanskih urah je blizu mesta Ajaccia na Korziki strmoglavilo izletniško letalo družbe Inex-Adria, ki ima svoj sedež v Ljubljani. V letalu je bilo 171 potnikov in sedem članov posadke. Velika večina so bili Slovenci. Izletniki so nameravali preživeti en dan na Korziki in se nato na noč vrniti. Nesreče ni nihče preživel. Do nje je prišlo, ker je letalo zadelo v pobočje gore, ki je 50 km oddaljena od Ajaccia. Seveda je huda nesreča imela zlasti v Sloveniji globok odmev in povzročila splošno žalost.
UTRIP CERKVE
Novi prefekt Kongregacije za verski nauk
Ze pred dvema letoma je sedanji prefekt Kongregacije za verski nauk kardinal Franjo šeper zaprosil sv. očeta, naj ga razreši te odgovorne službe v kongregaciji, ki je ena najvažnejših v sestavu rimske kurije. Sedaj mu je papež ustregel in na njegovo mesto imenoval miinchen-skega kardinala Josepha Ratzingerja, dolgoletnega bogoslovnega profesorja v Regensburgu na Bavarskem.
Novi prefekt ima sedaj 54 let. Za časa zadnjega koncila je bil teološki izvedenec ter svetovalec kardinala Fringsa v Kolnu. Sv. oče si je že nekaj časa prizadeval, da bi ga pritegnil v Rim, toda kardinal si je pomišljal sprejeti ponudbo. Sedaj se je odločil.
Protest severnoameriških škofov
Severnoameriški škofje so protestiral, pri poveljstvu mornarice, ker je eno izmed podmornic na atomski pogon imenovalo Corpus Christi (Kristusovo telo). Škofje pravijo, da je bogokletje, če se vojna enota tako imenuje. Corpus Christi pa se imenuje tudi obmorsko mesto v zvezni dr žavi Texas v Mehiškem zalivu. In po tem mestu je vojno ministrstvo hotelo imenovati podmornico, zato o kakem zavestnem bogokletju ne more biti govora. Je pa naziv podmornice gotovo neprimeren.
★
■ V Meranu se je zaključil 30. kongres južnotirolske Ljudske stranke. Za njenega predsednika je bil ponovno izvoljen dr. Silvius Magnago. 01 1.523 oddanih je prejel kar 1.423 glasov. Magnago vodi stranko že 24 let. V svojem zaključnem govoru je podčrtal, da bo stranka odločno in nepopustljivo vztrajala na vseh zahtevah, ki jih smatra za upravičene in uresničljive. Še v teku tega meseca bo Magnago zahteval od ministrskega predsednika Spadoli-nija, da se sreča z njim. Obenem bo zahteval tudi, da dunajska vlada posreduje pri italijanski za dokončno izvedbo obveznosti, ki jih je Italija prevzela z dogovorom De Gasperi-Gruber.
■ Predsednik italijanskega senata Fanfa-ni in predsednica parlamenta Jotti sta poverila Tino Anselmi, ki pripada DC, da prevzame predsedstvo parlamentarne komisije, ki naj bi raziskala delovanje tajne prostozidarske lože P-2. Tina Anselmi je znana kot odločna žena. V zadnjih letih je bila dvakrat minister: enkrat za zdravstvo in enkrat za delo.
■ Pri nadomestnih volitvah v Angliji je 54-letna Shirley Williams, soustanoviteljica nove socialdemokratske stranke, ki se je odcepila od laburistov, v okrožju Crosby z veliko večino premagala tako konservativnega kot laburističnega kandidata. Zanjo je glasovalo 49,1 %, za konservativca 39,8 %, za laburista komaj 9,5 %. Naj pri tem omenimo, da je bil okraj Crosby od leta 1918 trdno v rokah konservativne stranke. Vse kaže, da britanski volivec ne zaupa več niti konservativcem niti laburistom in si želi nekaj novega. To naj bi bila ravno socialdemokratska stranka. Ta ima v parlamentu trenutno 24 poslancev.
■ V eni zelo obljudenih mestnih četrti v Damasku, prestolnici Sirije, je eksplodiral pred stavbo vojaške policije močan peklenski stroj, ki je bil skrit v nekem avtomobilu. Strahovita eksplozija je terjala nad sto mrtvih, okrog 150 oseb pa je bilo ranjenih. Odgovornost za atentat si je privzela »organizacija za izgon tujcev iz Libanona«.
■ Po desetih letih vojaških vlad bo imela srednjeameriška država Honduras zopet civilnega predsednika. Na nedeljskih volitvah je namreč zmagal 54-letni Roberto Suazo Cordova, voditelj liberalne stranke, ki je do ZDA prijateljsko razpoložena. V vodstvu države bo nasledil generala Poli-carpa Paz Garcia 27. januarja prihodnjega leta.
Drugo redno knjigo Goriške Mohorjeve družbe za leto 1982 je prispevala tržaška kulturna ustvarjalka Bruna Pertot. Dose-daj je objavila pesmi, sedaj pa v svoji knjigi prozo. V tej novi publikaciji gre za nekaj posebnega, svežega, mladostnega m optimističnega. Naslov knjige se nadaljuje tudi na naslednji strani in ga pojasnjuje: Dokler marelice zorijo, bo zorelo upanje človeštva.
Pisateljica se je zazrla v čudo narave in njenega ustvarjanja. V naravi in njeni ekološki čistosti je rešitev človeštva. Cio vek živi v naravi in z naravo. V njej se spočije in nabere novih moči za življenje. Narava z vsem svojim čudom je največja prijateljica človeka.
Knjiga vsebuje trideset opisov raznih cvetic in nekaterih dreves, ki človeka razveseljujejo. Razdelili bi jo lahko kot jo je avtorica na tri dele. V prvem piše o tistih rastlinah, ki so lahko cvetice in obenem rodovitne na sadežih; v drugem delu piše o rastlinah, ki jih predvsem uživamo kot sadeže; v tretjem delu pa piše o drevesih,
Belgijec - flamski redovnik p. Weren-fried van Straaten je v letu 1947 začel z organizirano pomočjo za begunce iz vzhodne Evrope, ki je sčasoma zavzela vedno večji obseg. Opozarjal je na težave, v katerih živi Cerkev v teh deželah in na nevarnosti brezbožnega komunizma. Prosil je za pomoč po širnem svetu, govoril na zborovanjih in izdajal listič, v katerem še danes dokazuje, kako komunizem dejansko preganja vero in verske ustanove. Ta njegova akcija nosi sedaj ime »Pomoč Cerkvi, ki trpi« in ima svoj sedež v nemškem mestu Konigsteinu pri Frankfurtu. V Rimu ima svojo postojanko, kateri pošiljajo svoje prispevke ljudje iz naše dežele. (Lun-gotevere Ripa 3/A, 00153 Roma).
Pomoči so deležne predvsem katoliške ustanove v vzhodni Evropi (duhovniki, posamezne krajevne Cerkve, tisk, dušnopa-stirsko delo med izseljenci); v zadnjih letih pa predvsem dežele Tretjega sveta. Lani je pater razdelil 60 milijard lir.
Ze v poletnih mesecih je sam povedal, da bo materialno vodstvo ustanove prepustil mlajšim močem, sam pa ostal še nadalje duhovni vodja te tako zaslužne »svetovne pomoči«. Vatikanski radio je povedal, da je pater ta korak že storil. Za njegovega naslednika je bil izvoljen nadškof Henri Lemaitre, Belgijec po rodu, trenutno papeški nuncij v Ugandi.
Slovenci smo bili tudi ponovno deležni patrove pomoči. Zelo smo mu hvaležni. Naj ga Bog še dolgo ohrani!
Iz Slovenije
Pred 50 leti je umrl dekan v Komnu Bogomil Nemec
Ko se te dni Primorska spominja 50-let-nice smrti nadškofa F. B. Sedeja, ne bi bilo prav, če bi obšli neko drugo 50-let-nico, namreč 50-letnico mučeniške smrti dekana Bogomila Nemca.
Bogomil Nemec je bil eden tistih čeških duhovnikov, ki so ob koncu preteklega stoletja in v začetku sedanjega v lepem številu prišli v goriško, tržaško in puljsko škofijo, kjer je bilo takrat občutno pomanjkanje duhovnikov, na Češkem pa jih je bilo veliko. O teh čeških duhovnikih, ki so se pri nas in v Istri popolnoma udomačili, je pred leti pisal koledar GMD.
Eden teh je bil Bogomil Nemec. Kot duhovnik je od leta 1907 do 1922 služboval
v	Zgoniku in šel nato v Komen za župnika, ko je Ignacij Valentinčič odšel v Gorico za stolnega kanonika. Bil je goreč in vesten duhovnik. Vodil je Marijine družbe
ki so lahko okrasna in obenem nudijo sadeže.
Pisateljica je na izviren in lep način odstrla zastor narave, da se lahko čudimo bogastvu rastlinskega sveta, ki ga čestokrat ne poznamo ali celo od njega bežimo v prazno vsakdanjost. V harmoniji stvarstva ima vsaka cvetica, četudi majhna, vsako drevo, čeprav veliko in košato, svoj in svojstven pomen, ki presega rastlino samo in sega v človekovo življenje.
Knjigo bomo brali z lahkoto in veseljem ter v razvedrilo. Pisateljica ljubi slovenski jezik, zato se izogiba nepotrebnih tujk. Način pripovedovanja je prepričljiv in bralca potegne v začarani krog življenjskih dogodkov v naravi sami. Morda bomo po tej knjigi več zaupali naravi kot kemičnim zdravilom, bolj vzljubili naš kraški svet, ki premore vse naštete rastline in drevesa.
Knjigo je okusno opremil Edi Žerjal. Vanjo je vpletel šest celostranskih slik, ki poživljajo knjigo in jo delajo prijetno, toplo in domačo. - JM
in tudi drugače vsestransko skrbel za izročene mu vernike. Naučil se je slovenščine in dal za Slovence svoje življenje.
V	svojih raznarodovalnih načrtih si je fašizem zastavil za cilj, da najprej razna-rodi večja' središča; med temi je bil na Krasu Komen kot sedež dekanije in občine. V teh načrtih je bil na poti dekan Nemec. Radi bi se ga znebili. Zato so ga ovadili, da v cerkvi pridiga po slovensko. Morda so mu zamerili tudi to, da je kot Ceh prišel »budit« Slovence. Goriški kve-stor Modesti ga je dal aretirati. V zaporu so ga tako mučili in pretepali, da je prišel domov ranjen in smrtno bolan. Umrl je 22. novembra 1931. Pokopan je na komenskem pokopališču.
Prav je, da se spomnimo tudi tega »slovenskega« Ceha, ko poteka 50 let od njegove smrti, saj je trpel prav zato, ker je hotel biti »Slovenec«.
Vsedržavno zasedanje krščanskih demokratov
V	Rimu se je v nedeljo 29. novembra zaključilo vsedržavno zasedanje italijanske DC. Povod za to zborovanje so dale razmere znotraj stranke, ki je že 35 let na oblasti. Mnogi člani so mnenja, da je treba vsaj do vsedržavnega kongresa stranke, ki bo spomladi, nekaj ukreniti, da se odpra-
vi	slabo počutje, ki je stranko zajelo.
Značilnost za to zasedanje je bila prisotnost tako imenovanih zunanjih somišljenikov, to je tistih, ki nimajo članske izkaznice, pa z načeli stranke soglašajo. To so razni katoliški razumniki, sindikalisti, člani raznih katoliških gibanj znotraj Cerkve. Ti so v svojih nastopih poudarili, da bo stranka imela vpliv le, če bo tolmačila hotenja in potrebe ljudi in znala odgovoriti na njihove zahteve. Vsa struktura stranke je okostenela. Njeni voditelji se ne znajo več prilagoditi globokim gospodarskim in družbenim spremembam v italijanski stvarnosti. Zamenjava vodilnega kadra v stranki je vse prepočasna. Stranka je dobila nekaj neprijetnih udarcev na več referendumih, na vsedržavnih in upravnih volitvah, pa tudi ob razkritju lože P-2.
Rezultat vseh razpravljanj je bil sklep, da je treba tajnike tako pokrajinskih in krajevnih sekcij kakor glavnega tajnika izvoliti s strani kongresa neposredno, znotraj stranke naj velja proporcionalni sistem in tudi zunanji somišljeniki naj pridejo v strankinih organih do svojega zastopstva. Struje znotraj stranke naj bi se v teku enega leta razpustile, kakor tudi njihovi sedeži in informacijski centri.
mm/l oo mn
Dobrotnik trpeče Cerkve
Pater
Werenfried van Straaten, flamski Belgijec, ustanovitelj pomoči Cerkvi v stiski v pogovoru z Janezom Pavlom II.
Z GORIŠKEGA
Moji spomini na nadškofa Sedeja
tržaške novice
..
Poznal sem ga že kot stolnega kanonika, in župnika ter bil prisoten 25. marca 1906 pri njegovi umestitvi. Na gimnaziji nam je katehet Janez Tab a j pripovedoval, da je to naš domačin, C er ki jan; da je bil kaplan na cesarskem dvoru na Dunaju; da ga je cesar Franc Jožef odlikoval z Zlato runo in povzdignil v knezu ter prav gotovo tudi priporočil Apostolskemu sedežu v Rimu, da ga imenuje za goriškega nadškofa.
V	letih 1909 do 1912 smo imeli na učiteljišču za kateheta Ignacija Kobala in ta nam je tudi znal marsikaj povedati o nadškofu, saj je bil njegov stolni vikar.
Naš prof. Janez Kostial, Čeh po rodu, poznavalec 11 jezikov, se je seznanil z nadškofom iu skupno sta v škofijski palači mnogokrat študirala hebrejščino in sanskrt. Tako nam je Kostial večkrat pohvalno omenjal, kako nepristranski in učen je nadškof Sedej.
Ko se je leta 1915 začela vojna tudi z Italijo, je moral nadškof v begunstvo. Izselil se je najprej v Ravne pri Cerknem, da je tako lahko upravljal velik del škofije. Od tam je odšel v Stično in se po prelomu fronte pri Kobaridu oktobra 1917 zopet večkrat vračal iz Stične v Gorico, za stalno pa šele spomladi 1918.
Leta 1917, ko sem bil učitelj-vodit el j na petrazredni osnovni šoli v Bijelopolju v Črni gori, sem prosil nadškofa v Stični, če nam lahko dovoli, da hodimo ob nedeljah k maši v pravoslavno cerkev. V šoli sem imel tudi popovega sina za učenca. Pie-vzvišeni nam je lastnoročno odgovoril, da naj le hodimo in da imamo lahko mirno vest, da smo s tem zadostili svoji dolžnosti. Ob takem nasvetu je bilo razvidno, kako je Sedej bil že takrat naklonjen zedinjenju krščanskih Cerkva; torej pravi ekumenec. Zahvalili smo se mu s podpisi vsi trije Slovenci' Bratina, Bogataj in jaz. Zal pa mi je, da nisem ohranil Sedejevega odgovora.
Zopet doma sem poučeval v Dolenji Trebuši. Imeli smo birmo iti vted nami knezo-nadškofa. Pri kosilu je bil tudi tolminski dekan Rojc. Pravil je, kako je romal v Padovo in na grobu sv. Antona pobožno molil in prosil svetnika, da bi mu čudežno ozdravil gluhost in bi tako lažje spovedoval. Pa je potem dostavil: »Prevzvišeni, vedite, da sem jaz gluh na eno uho, sveti Anton pa na obe.« - »No, no,« ga je zavrnil
zameril, celo ponosen sem bil, da sem sin kmečkih staršev.«
Leta 1918, takoj po vojni, sem bil imenovan v Bovec z nalogo, da skrbim za obnovo šolstva na Bovškem in Kobariškem. Z dekanom Andrejem Klobučarjem sva pripravila šolsko mladino na sv. birmo.
V	oktobru smo sprejeli nadškofa Sedeja in birmal je v za silo pokriti cerkvi Marije Snežne na trgu in imeli smo nato skromno kosilo v župnišču ter prijeten razgovor.
Ko sem za Vse svete obiskal mater v Solkanu, sva se z nadškofom srečala pri solkanskem dekanu Jakobu Rejcu. Vrnil se je tudi on iz Stične po umiku pri Kobaridu, da vodi dušno in gospodarsko obnovo v škofiji.
Pri tem snidenju se je nadškof zanimal za bovške razmere in svetoval mi je, naj službo v Bovcu odpovem in zaprosim za Ravne pri Cerknem. Zagotovil mi je, da bom imel v Ravnah pri Prezljevih dobro kmečko hrano, kot jo je imel on, ko je bil v Ravnah, in dal mi je na voljo svojo spalnico; ki jo je imel v župnišču. Sledil sem njegovemu nasvetu in užival njegovo spalnico z vso posteljno opremo. Po mojem odhodu iz Ravni pa je svojo spalnico dal prepeljati v Gorico, kjer je začel zopet stalno bivati. Tako je zopet brez pomislekov spal na isti postelji, katero mi je tako blagohotno odstopil. Da sem bil deležen take časti, ne bom pozabil.
Leta 1925 so me uradno prestavili iz Še-brelj na Grahovo ob Bači. Bil sem, kot že prej v Trebuši in Šebreljah za birmanskega botra svojemu učencu. Tedaj me je g. nadškof nagovoril: »Sedaj ste na Grahovem, kjer je pokopan moj brat Janez, ki je bil tu za župnika. Hvala vam, ker skrbite za njegov grob!«
Ko je 28. novembra 1931 nadškof Sedej umrl, sem bil v Millesimu. Žalostno vest sem zvedel po radiu. Seveda se pogreba nisem mogel udeležiti. Sele leta 1945 mi je bila dana možnost, da sem pomolil na njegovem grobu. Od tedaj vselej, ko me pot zanese na Sv. goro, najprej obiščem njegov zadnji dom za glavnim oltarjem. Pri tem se mu zahvaljujem za vse, kar mi je dobrega svetoval in storil.
H. M.
★
Ni srečen, kdor veliko ima, ampak srečen je, kdor malo potrebuje. (Škof A. M. Slomšek)
S#**®} % . /rq|
ZVEZA TRŽAŠKIH CERKVENIH ZBOROV
priredi
ZBOROVSKO REVIJO
v nedeljo 6. decembra ob 17. uri
v Kulturnem domu v Trstu
Z novim zagonom v skavtsko delovno leto
Kot vsako leto so se tudi letos v oktobru in novembru zvrstile skavtske in organizacijske dejavnosti za voditelje. Najprej smo se voditelji polnoštevilno udeležili občnega zbora za vse tri veje skavtske organizacije: VOLVEV - veja za člane od 8. do 11. leta, IZVOD za člane od 11. do 15. leta in ROVPOP za člane od 18. leta dalje.
Dvodnevni program je bil v glavnem osredotočen na izbiro novih prijemov skavtske vzgojne metode; vanje se je poglobila Bruna Ciani. Posebno pozornost smo-letos posvetili veji izvidnikov in vodnic. Govora je bilo o vzgojnih prijemih v vodu, višjem vodu in četi ter o vlogi vodnika in četovodje. Prvi dan smo torej posvetili teoriji, ki smo jo naslednjega dne postavili v prakso in sicer na temo vzgojnega načrta in podviga.
Kot na začetku vsakega delovnega leta smo kot posebno točko občnega zbora posvetili določanju funkcij v organizaciji.
Problemom vodstva VOLVEV pa smo posvetili minitabor na Repentabru. Tudi tokrat je bil program dvodneven, voditelji pa smo imeli možnost izpopolniti se v raznih veščinah. Prvi del sobotnega popoldneva je bil npr. posvečen orientaciji. Sledila je obravnava narodnostnega problema, na katerega polagamo veliko važnost kot na bistveni moment skavtske vzgoje, ki je vedno prisoten pa vsakem našem srečanju. Ukvarjali smo se predvsem s tem, kako otroku na primeren način prikazati položaj Slovencev v Italiji in ga vzgajati v to, da ne ^bo imel občutka manjvrednosti.
Po tipični skavtski večerji smo se po-
Sedej in se posmejal. Potem pa je
sam ................................................   svetili	še	problemu	verskega	posredova-
pripovedoval, kako je ravnal na dvoru, ko so dame plesale in kaj zaužile tudi po polnoči ter prišle zjutraj k obhajilu: »Preskočil sem jih pri obhajanju. Da so mi zamerile, sem slišal, ko sem bil že tukaj v Gorici vladika: ”Četudi je postal nadškof, je vendar ostal kmet:" Seveda nisem
V Marijinem domu v ROJANU bo v soboto 5. decembra ob 15. uri
MIKLAVŽEVANJE
Šolski otroci bodo Miklavža počastili z igrico in petjem, nato sledi obdarovanje.
Pogrebni sprevod s krsto pok. nadškofa Sedeja na zadnjem ovinku pred svetogorsldm svetiščem
nja: organizacija ne posreduje teološkega sistema, ampak smisel za Boga po načelu Baden-Powella in v zavesti, da ta smisel usmerja vernega človeka drugače kot nevernega. Predvsem smo poudarili točko o pomoči bližnjemu.
Naslednjega dne po maši je sledil razgovor o skavtski vzgojni metodi v otroški dobi na podlagi točk, psihološki vidik dobe VOLVEV in vzgojni moment ter sredstva po Baden-Powellu. Popoldne se je program zaključil z veščino prve pomoči, ki je vključevala ogled diapozitivov in praktične vaje. - Sončnica
Nabrežina
Smrt trpinke. Po štirih letih križevega pota je 15. novembra umrla Gizela Doria roj. Žvab. Njena težka obolelost ledvic je terjala ponovno zdravljenje v bolnišnici in ljubečo skrb domačih, ki so ji potrpežljivo stregli v dolgi bolezni. Pogreba se je udeležilo veliko domačinov, ki so hoteli s tem izraziti svoje sočutje zlasti do pokojničinega moža. Iskreno sožalje vsem svojcem rajne Gizele, njej pa želimo plačilo pri Bogu.
Nekulturna dejanja v vasi. Po prosta-
ških izbruhih ob prazniku sv. Roka (strgani lepaki, pomazane cerkvene klopi, me tanje kamnov na gledalce filma o sv. Frančišku na prostem) je zadnje čase postal predmet izpadov avtomobil domačega župnika. Kmalu po prazniku sv. Roka so neznanci zlomili brisalca in odtrgali ogledalce na vozilu ter polili avto z limonado. Za Vse svete so mu z obloženim kruhkom pomazali šipo na avtomobilu in metali orehe v župnišče. Teden, dni kasneje, 8. oktobra zvečer pa so omotali vozilo z lepilnim trakom ter ponovno zvili brisalca in odlomili ogledalce, pa še strgali s cerkvenih vrat lepak sv. Frančiška in delno porušili zid za zvonikom. Ljudje so upravičeno zelo ogorčeni in se sprašujejo, kao je v ozadju. Je to način vračanja za župnikovo delo, ki se toliko trudi z mladino, jo zbira, vozi na izlete in vzpodbuja k dobremu? Ni pa župnik edini predmet izzivanja. Letos so podivjanci zažgali vrata sindikalnega sedeža, pomazali z nizkotnimi besedami cesto pred srednjo šolo, pokvarili tudi druge avtomobile in podobno. Menimo, da so vsa ta prostaška dejanja sad permisivne vzgoje tako po družinah kot po šolah, kjer so ostali starši in vzgojitelji brez avtoritete, ker mladino le razvajajo in ji vse dovoljujejo. Starši, Cerkev, šola, društva, župnijski svet, sredstva javnega obveščanja, vsi bi se morali povezati in dati mlademu rodu drugačno vzgojo od sedanje. Sloneti bi morala na načelih krščanskega sožitja in zdrave morale. Toda kaj, ko v tem tudi odrasli dostikrat odpovedo!
V zvezi z omenjenimi žalostnimi dogodki se je oglasila v pismu tudi domačinka iz Nabrežine. Med drugim pravi: »Tam na Tržaškem so priredili protestno zborovanje, ko so našli zidove pomazane. Zakaj kaj takega ni bilo storjenega pri nas v Nabrežini? Tam so bili drugorodci, ki so pokazali svojo nekulturnost. Kdo je pa bil pri nas? Naš župnik, sin slovenskih staršev, z ljubeznijo vrši svoj poklic. Vsi bi mu morali biti hvaležni za delo, ki ga opravlja. Zakaj to metanje polen pod noge?«
Občni zbor Duhovske zveze v Trstu
V četrtek 19. oktobra je bil v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu občni zboi' Duhovske zveze. Po razrešitvi prejšnjega odbora so sledile volitve novega odbora. Izvoljeni so bili: Jože Kunčič, Dušan Jakomin, p. Božidar Rumpler in Stanko Zorko. Novi odbor si je zastavil precej obširen program dela za prihodnje leto. Med drugim namerava prirediti tri večja romanja. Prvo spomladi v Senovo pri Brestanici ob Savi, kjer je bazilika lurške Matere božje. Drugo sredi poletja v Španijo v Montserrat in čez Pireneje v Lurd. Tretje v jeseni v rojstna kraja naših dveh svetniških kandidatov škofa Antona Martina Slomška in škofa Friderika Barage.
Sejem sv. Andreja prenesen
Tradicionalni sejem sv. Andreja v Gorici so prenesli na prihodnjo soboto, nedeljo in ponedeljek. Po starodavni navadi bi moral biti pretekli ponedeljek. Tako je bilo tudi pred 50 leti, ko je umrl nadškof Sedej. Ob sejmu ga je pokropilo na tisoče ljudi. Letos so sejem prenesli. Zakaj?
Mnogi Jugoslovani so se držali tradicije in so prišli v Gorico preteklo nedeljo, a so se razočarani morali vrniti domov. Mislimo, da ni pametno, če se take stare navade brez pravega razloga spreminjajo.
Tragična smrt v požaru
Preteklo soboto 28. novembra malo pred polnočjo je v oratoriju stolne cerkve v Gorici v ul. Rabatta izbruhnil požar. Ogenj je iz še nepojasnjenih vzrokov nastal v stanovanju postrežnice Rozalije Bajt v podstrešju. Ko je začelo goreti, se je po-strežnica nekoliko opekla; hotela je iz stanovanja na prosto, toda pri vratih je omagala. Tam so jo reševalci našli že omamljeno od dima. Po prevozu v bolnišnico je umrla.
Pogreb je bil v sredo 2. decembra ob veliki udeležbi vernikov. Med mašo je pel zbor »Luigi Fogar«; somaševali so stolni župnik in oba vikarja. Verniki, pevci in duhovniki so s tem hoteli izkazati zadnjo čast pokojni Rozaliji, ki je nad 25 let skrbela za oratorij, čistila, zaklepala in odklepala, prala, pometala. Pokojna je bila doma iz Anhovega in je imela 77 let. Nesreča jo je zadela prav nekaj dni prej, predno bi se morala preseliti v novo stanovanje, ki ji ga je župnija oskrbela.
Škoda zaradi požara je zelo občutna, saj je skoraj v celoti uničena streha in neuporabni vsi ostali prostori. Cenijo, da znaša 500 milijonov lir.
»Deset zamorčkov« na Koroškem
V okviru kulturnega sodelovanja med Zvezo slov. katol. prosvete In Krščansko kulturno zvezo s Koroške je prišlo v novembru do dveh nastopov. V Gorici je v nedeljo 22. novembra sodeloval na reviji pevskih zborov »Cecilijanka« mešani zbor iz Sel, teden kasneje pa so člani dramske skupine PD »Štandrež« nastopili na Koroškem v Selah, kjer so uprizorili kriminalko Agathe Christie »Deset zamorčkov«.
Nastop štandreških igralcev, ki je že peti v zadnjih letih v Selah, je bil deležen navdušenega sprejema. V zgodnjih popoldanskih urah se je lepa in velika dvorana napolnila 'in prisotni so pozorno spremljali dogajanja na odru.
Pred predstavo je goriško skupino pozdravil predsednik domačega PD »Planina« Marjan Olip in se ji zahvalil za prihod in nastop na Koroškem. Izrazil je tudi željo, da bi se tako kulturno sodelovanje nadaljevalo 'in še okrepilo.
V imenu ZSKP in v imenu štandreškega društva se je koroškim prijateljem zahvalil Damjan Paulin za izredno gostoljubnost 'in za zavzetost pri kulturnem sodelovanju.
V	spomin na to sodelovanje je poklonil Selanom sliko njihovega pevskega zbora ob nastopu na »Cecilijanki« v Gorici.
■	Vatikanski tiskovni urad je javnosti predstavil novo knjigo o sedanjem papežu. Knjiga imd naslov »Sto dni Janeza Pavla II.« in opisuje atentat 13. maja letos ter čas njegovega zdravljenja in okrevanja. Napisal jo je Sergio Trasatti, urednik pri listu »L’Osservatore Romano«. Knjiga je napisana v italijanščini, izšla pa bo tudi v angleščini in francoščini. Predviden je tudi nemški prevod. Opremljena je s številnimi slikami.
   ..............................................................................      imuni........
NEIZPOLNJENI UPI
  illiminim........................................................  HIIIIIIIIIHUHIIIIII.......IIIIIIIIIIIIIIIIllIIIIIIIIIIIIIIHIIItlHIIIIIIH........
Francfe Dolinar, Rim Cirilmetodijska okrožnica
Leona XIII* (1880)	(21)
Zahvalno romanje katoliških Slovanov leta 1881 v Rim
NAVDUŠENJE ZAČNE PLAHNETI
Navdušenje, ki je ob »Grande munus« in naslednje leto zajelo Slovence, je bilo le kratkega veka. Za tisočletnico Metodove smrti je ogenj sicer spet močneje zagorel, po vseh cerkvah so se 6. aprila 1885 obhajale cerkvene slovesnosti. V cerkvi Srca Jezusovega je bil 28. junija posvečen oltar sv. Cirila in Metoda (prva podoba slovanskih apostolov v Ljubljani je bila postavljena v trnovski župnijski cerkvi). Ljubljanski škof Jakob Missia je izdal pastirski list o svetih slovanskih apostolih, v katerem pa je že moral pokazati, kako protislovno ravnajo tisti »častilci slovanskih apostolov«, ki rujejo iz slovenskih src tisto najdražjo dediščino, ki sta jo
sv. Ciril in Metod zapustila Slovencem, sveto katoliško vero.
Od nekako 1885 je proslavljanje svetih bratov dobivalo bolj posvetni nacionalni značaj. Premalo se je poudarjal religiozni smisel ciril-metodijske misli. Tudi zanimanje za Slomškovo bratovščino je plahnelo; vsaj v ljubljanski škofiji je bila kmalu pozabljena. Leta 1864 je štela 75.352 udov, do 1906 je padlo število na 3.840. Šele v desetih letih 20. stoletja se je pri nas množično obnovilo ciril-metodijsko gibanje po zaslugi Grivca in njegovih sodelavcev v obliki Apostolata sv. Cirila in Metoda, ki je bilo organizirano v zvezo z moravskim Apostolatom Stojana. Leta 1926 se je mariborska bratovščina včlenila v vseslovanski Apostolat. •
Nobenih religioznih namenov ni imela šolska »Družba sv. Cirila in Metoda«, ustanovljena 1885. Imela je sicer velikanske zasluge za slovenske narodne šole v obmejnih občinah, vendar je kot narodno-ob-rambno društvo čisto pozabilo na smisel poimenovanja in je končno postala pomožna sila liberalne stranke.
»Grande munus« in pozivi ob slovanskem romanju 1881 ne Leonu XIII. ne Strossmayerju niso izpolnili upov, ki sta jih nameravala doseči s slovansko unionistično dejavo v letih 1880-1881. Papež je gotovo pričakoval, da bo odmev med pravoslavnimi Slovani vsaj prijazen in pripravljen za zbližanje, bil je pa povečini sovražen, kadar ni imel diplomatskih ozirov. Strossmayer je bil prepričan, da bo dosegel uvedbo slovanskega jezika v rimskem obredu za slovanske dežele. Vsi upi so se zlomili ob odporu Petrograda in Dunaja.
»Od papeževe okrožnice o sv. Cirilu in Metodu gre v tem oziru vse narobe,« toži Strossmayer glede drže Rima do glagoli-tizma in slovanstva Račkemu (27. marca 1887), to pa vse »od straha madžarskoga in nemečkoga« in iz obzirov do italijanske vlade, črnčič že 1881 celo z voditelji slovanskega romanja ni bil zadovoljen; v pismu, ki ga je poslal v Ljubljano po napadu rimske sodrge na sprevod z rakvijo
Pija IX. (imenuje jo »nesramne mrcine«) skeptično poroča: »Naši hodočastniki veli-kaši znam da su se sastajali i dogovarali za buduče, ali iz te muke, bojim se, da neče biti kruha. Ter znate, kako smo mi složni.« Da je Strossmayerjev vpliv padal, je avstrijsko veleposlaništvo z veseljem ugotavljalo; 12. septembra 1884 so od tam na Dunaj sporočili »radostno dejstvo«, da »Strossmayerjeva zvezda ne samo bledi, ampak ugaša.«
Ne Leon ne Strossmayer nista bila moža, ki bi po prvem neuspehu odnehala. Voditelju katoliškega panslavizma je 1886 uspelo, da je bil 18. avgusta podpisan konkordat med Apostolskim sedežem in Črno goro, v katerem so molitve za kneza predpisane v slovanskem jeziku; kot dopolnilo k tej konvenciji pa je 21. marca 1887 obredna kongregacija izdala dovoljenje staroslovanske liturgije katoličanom zahodnega obreda v barski nadškofiji. Ves vznemirjen je avstrijski poslanik 23. aprila 1887 poročal na Dunaj: »škof Strossma-yer koraka od etape do etape. Kar mu v Rimu po naravnostni poti ni uspelo, je
sedaj dosegel po ovinku čez Črno goro, od koder se bo kot iz novega središča agitacija prenašala iz Srbije v Dalmacijo in na Hrvaško.«
Dunaj je nato s protestnimi notami obsipaval Apostolski sedež, dunajski nuncij Galimberti je moral poslati vsem škofom južnoslovanskih diecez v dvojni monarhiji opozorilo, da se ne morejo sklicevati na črnogorski primer, ker gre zgolj za obnovo starega tamkajšnjega privilegija, tudi ni drugih razlogov, ki so navedli Apostolski sedež h koncesiji, dani Črni gori. Škofje naj tudi poskrbe, da katoliški tisk ne bo vztrajal na črnogorskem zgledu in delal primerjav z drugimi deželami.
Vendar je črnogorski konkordat koristil glagoljaški Dalmaciji in Hrvaškemu Primorju. Ko je 1893 izšel v Pavičevi redakciji Rimsko-slovanski misal in so se budni Avstrijci in Madžari razburjali zoper to pospeševanje glagolitizma, jim je bilo pojasnjeno, da je misal namenjen Čmi gori; v resnici je daleč največji del naklade našel pot v glagoljaške župnije v Avstriji.
(Se nadaljuje)
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
priredi na praznik Brezmadežne v torek 8. decembra ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici revijo otroških in mladinskih zborov. Nastopile bodo pevske skupine iz Sovodenj, Plešivega, Rupe-Peči, Pevme, Števerjana, Podgore, Štandreža, Nabrežine, Doberdoba, Gorice (Kekec) in z Opčin.
MALA CECIUJANKA
Toplo vabljeni!
Maša za nadškofa Sedeja v Gorici
V	nedeljo 29. novembra ob 19. uri je bila v goriški stolnici maša za pok. nadškofa F. B. Sedeja ob 50-letnici njegove smrti. Z nadškofom Cocolinom so soma-ševali nekateri kanoniki in večje število duhovnikov. Verniki so napolnili stolno cerkev. Na koru je pel zbor stolne cerkve »Luigi Fogar«, v stranski ladji pa je med darovanjem in obhajilom pel moški zbor »Mirko Filej«. Tzvajal je Gallusovo Ecce quomodo moritur justus, Mozartov Ave verum in slovensko O Gospa, o Mati moja.
Med mašo je govoril g. nadškof Coco-lin. Orisal je lik svojega prednika Sedeja kot dušnega pastirja v skrbi za izročene mu duše, pa tudi kot tistega, ki mu je bil pri srcu socialni blagor ljudstva: »Slovenec po rodu, prej vesten podložnik av-
SV. MIKLAVŽ
bo obiskal otroke v Doberdobu v soboto 5. decembra ob 18.30. Njemu na čast so najmlajši pripravili igrico
»PREBUJENJE V GOZDU«
Vsi nastopajoči vabijo starše in prijatelje, da se jim pridružijo v veselem pričakovanju, ki se bo odvijalo v Župnijskem domu.
strijskega cesarja, nato pa pošten državljan italijanske kraljevine je znal kot škof razbirati znamenja časov ter spodbujati in voditi udeležbo katoličanov v družbeni dejavnosti. Le-ta je zadobila prav na ozemlju naše krajevne Cerkve svojstvene in izvirne 'izraze, ki predstavljajo svetlo poglavje v zgodovini katoliškega socialnega gibanja v Evropi,« je med drugim dejal nadškof Cocolin.
Zaključil je: »Zgodovinarji složno priznavajo veličino nadškofa Sedeja ter ga postavljajo na raven prvih dveh velikih nad-pastirjev goriške Cerkve, to je Karla Attemsa in Rudolfa Edlinga.« Oba ta dva
Z veliko slovesnostjo so v Gorici odprli Kulturni dom. Slovesnosti so trajale kar tri dni, v petek, soboto in nedeljo. Glavna slovesnost je pa bila v petek in so jo neposredno oddajali po tržaškem radiu. Organizatorji so povabili številne zastopnike oblasti iz naše dežele in iz Jugoslavije in še dosti drugih zlasti kulturnih delavcev. Dvorana, ki ima 310 sedežev, je bila skoro polna.
Pozdravni nagovor je imel dr. Mirko Primožič, predsednik teritorialnega odbora SKGZ. Za njim je spregovoril Boris Race, predsednik SKGZ. Njegov govor je bil pro-gramatičnega značaja. Ne moremo pa pritrditi njegovi tezi, da je sedanji Kulturni dom nekako nadaljevanje nekdanjega Trgovskega doma v Gorici. Trgovski dom je zgradila posebna zadruga slovenskih trgovcev in obrtnikov za kulturne in trgovske potrebe tedanjih Slovencev v Gorici. Veljal je nekako za postojanko tedanjega slovenskega liberalizma, dočim so katoliško usmerjeni kulturniki imeli svoj center drugod. Ne vemo po kakšni logiki se sedanji naši levičarji imajo za naslednike slovenskih liberalcev.
Za Borisom Racetom so imeli pozdravne nagovore župan A. Scarano, predsednik pokrajine S. Cumpata, odbornik A. Tripani za deželni odbor in književnik Josip Vidmar v imenu jugoslovanskih oblasti.
Sledila je enodejanka »Krvava rihta«. Besedilo je napisal F. Benedetič, glasbo je oskrbel A. Vodopivec, režiral pa je J. Babič. Bolj kot za enodejanko v klasičnem pomenu besede gre za moderen »mu-sical«, kot jih poznamo iz ameriških filmov. Vsebina »Krvave rihte« naj bi bil tolminski punt in njegova glavna osebnost Janez Gradnik. Toda prizori so zlepljeni z raznimi tujimi elementi, tako da trpi enovitost dejanja. Isto drži za režijo Jožeta Babiča. Tudi ta je pomešal biriče, grofe
sta se namreč tudi morala boriti za pravice Cerkve zoper namere avstrijskega jožefinizma.
Spremembe na Sv. gori in na Mirenskem Gradu
P. Pavel Krajnik ofm, rektor svetišča na Sveti gori, je bil prestavljen k Marijinemu Oznanjenju v Ljubljano. Na njegovo mesto je za solkanskega kaplana z delokrogom na Sveti gori imenovan novi rektor svetišča in gvardijan p. Andrej Vovk.
Janez Smolič cm, suprior na Mirenskem Gradu je odšel za župnika v Bitolo, na njegovo mesto prihaja Anton Lavrič cm, ki je bil do sedaj magister novincev na Čukarici v Beogradu.
Ko se obema dosedanjima rektorjema Marijinih svetišč na Goriškem zahvaljujemo za njuno delo, želimo obenem njunima naslednikoma na Sveti gori in na Mirenskem Gradu veliko božjega blagoslova in uspeha pri dušnopastirskem delu.
Lep koncert v Avditoriju
V	torek 24. novembra se je v goriškem Avditoriju začela prva letošnja abonmajska koncertna sezona, ki jo skupno prirejajo Glasbena matica, ZSKP in ZSKD. Nastopili so Goriški komorni orkester in trobentača Anton Grčar ter Stanko Arnold.
Na sporedu so bile skladbe samih baročnih avtorjev. Tako smo poslušali Co-rellijevo Sonata da chiesa op. 3 št. 12 za godalni orkester, nato Petronia Franceschi-nija Sonato v D duru za dve trobenti, godala in continuo, G. F. Handla Concerto grosso št. 1 v G duru ter A. Vivaldija Koncert v C duru za dve trobenti, godala in continuo.
Šlo je predvsem za igro komornega orkestra in solistov-trobentačev. Goriški komorni orkester sestavlja enajst godal ter continuo (orgle), ki so pokazali že lepo zli-tost in uigranost, tudi če lahko še kje zapazimo kake delne in manjše negotovosti.
V	skupini sami je prišla lepo do izraza medsebojna igra orkestra in solistov (zla-
in esesovce, kmete, sodnike in partizane. Tudi nastopajoči so bili od vsepovsod: igralci tržaškega in ljubljanskega gledališča, pa domačini iz Sovodenj, Štandreža, Pevme. še najboljši je bil zbor, ki je dogajanje spremljal.
Na akademiji smo slišali tudi nekaj podatkov o novem Domu. Ima gledališko dvorano s 310 sedeži ter raznimi manjšimi prostori. Poleg dvorane je telovadnica za košarko in odbojko. Dom sam je bogato, celo luksuzno opremljen. Nekateri časopisi so pisali, da je stal štiri milijarde, drugi pa da je stal šest milijard lir. Ali ni takšna razsipnost za en sam objekt pretirana?
Naj zaključimo z ugotovitvijo, da je go-riški nadškof Peter Cocolin bil povabljen, toda Doma ni blagoslovil in niti ni pozdravil kot ostali zastopniki oblasti; bil je le gost. Iz tega dejstva in iz govorov Borisa Raceta in Mirka Primožiča smemo sklepati, da bo res, kar je dejal B. Race: »Naša želja je, da obogatimo funkcijo tega doma, ki izhaja iz naših načel in prakse, ki stremijo k oplemenitenju odnosov med ljudmi ne glede na usmerjenost in ne glede na narodnost.« Toda ostal bo v službi zgolj človečanskih vrednot, kot jih izpovedujeta marksizem-leninizem.
Za nas kristjane je to premalo, ker smo prepričani, da socialistična in humanistična kultura nista dovolj, ker ne upoštevata, da je človek tudi duhovno bitje in poklican v čast otroka božjega, kot opozarja tudi sv. oče Janez Pavel II. v encikliki »Redemptor hominis«. Vsled tega moramo kristjani naprej gojiti svojo krščansko in slovensko kulturo, to je krščansko gledanje in vrednotenje človeka. Temu služijo naša katoliška prosvetna društva in naše župnijske in prosvetne dvorane. Prva med temi je Katoliški dom, ki služi temu namenu kmalu bo 20 let.	(r+r)
sti violinist Marcosig, ki tudi vodi skupino, in drugi), kar je posebej lepo izzvenelo v Handlovi skladbi. Podčrtajmo naj še posebej dovršeno igro obeh virtuozov na trobenti, ki sta vlila celotnemu izvajanju izredno barvitost in temperamentnost.
Koncerta se je udeležilo lepo število poslušalcev; seveda če računamo s prostornostjo avditorija in s sprejemanjem tovrstne glasbe. Gotovo bi lahko obisk bil še lepši. Vsekakor pa so navzoči izredno toplo nagradili izvajalce, ki so ob koncu ponovili dva stavka iz krasnega Vivaldije-vega koncerta.
Naslednji koncert bo 10. decembra, ko bo nastopil zagrebški pianist Vladimir Krpan. - Bgsl
Šport:
PRVENSTVO DEČKOV
Juventina-Olympia Košič 0 : 3
V	slovenskem derbiju v prvenstvu dečkov so mladi 01ympijci brez večjih težav premagali štandreško Juventino. Tekma je bila vseskozi enosmerna; Štandrežci niso nudili posebnega odpora tehnično bolje pripravljenim zmagovalcem.
PRVENSTVO D LIGE
Olvmpia Terpin-CUS Ts 3 : 2
(15 : 12, 15 : 11, 14 :15, 8 : 15, 15 : 10)
01ympia Terpin je po lepi in izenačeni tekmi premagala ekipo CUS iz Trsta. S to zmago je pospravila prvi par točk v komaj začetem prvenstvu D lige. V prvih dveh setih so plavi prikazali dopadljivo odbojko, zlasti v napadu, kjer se je izkazal Mirko Špacapan. Po večletni odsotnosti (igral je za tržaški Bor) se je vrnil branil barve plavih. Z njegovim prihodom se je 01ympia okrepila. V tretjem setu, ko so 01ympijci že vodili 14 : 11 in imeli več priložnosti za končno zmago, so delno popustili in dovolili nasprotniku, ki je igral zelo dobro in zagrizeno v obrambi, da se jim je približal in osvojil dva seta. V petem in odločilnem setu pa je OIympia Ter pin spet zaigrala mirno in odločneje in že je bila tu prva tako pričakovana zmaga.
Rezultat je toliko bolj razveseljiv, če pomislimo, da je bilo letošnje prvo skupno srečanje plavih s povsem novo in pomlajeno ekipo, ki je nastopila v postavi: Kuštrin M., Dornik R., Cotič Š. in M., Markošič R., Terpin D. in S., Špacapan M.
Prihodnjo tekmo igrajo naši fantje v Krminu v soboto 5. decembra ob 18.30 z moštvom Volley.
V	soboto 5. decembra si bosta obljubila večno zvestobo
IVA KORŠIČ in ŽARKO KERŠEVAN
Člani zbora »Lojze Bratuž« jima na novi življenjski poti želijo obilo božjega blagoslova ter medsebojne ljubezni.
OBVESTILA
Seja Zveze slov. katol. prosvete bo v
ponedeljek 7. decembra ob 20.30 na sedežu v Gorici. Vabljeni vsi odborniki.
Društvo slov. izobražencev v Trstu bo
ponedeljkov večer 7. decembra posvetilo 800-Ietnici rojstva sv. Frančiška Asiškega. Govoril bo p. Rumpler OFM. Začetek ob 20.15.
Sv. maša za edinost bo v ponedeljek ob
17.30	v Marijinem domu v Trstu, ul. Ri-sorta 3. Za to priložnost pripravlja ACM prikaz del naših velikih umetnikov akademskih slikarjev in kiparjev v diapozitivih in sicer slik Toneta Kralja, ki je obogatil s svojo umetnostjo številne naše primorske cerkve, del kiparja F. Goršeta in nedavno umrlega slikarja Gasparija.
Boršt. Mladina Krekovega doma ter otroci osnovne šole in otroškega vrtca bodo imeli srečanje s sv. Miklavžem v soboto 5. decembra ob 15.30 v domu šolskih sester.
Sv. maša za Slovence iz Milana in okolice bo v nedeljo 13. decembra ob 16. uri v cerkvi sv. Tomaža v ul. Broletto. Vhod je iz ulice S. Tomaso 2.
Naročnina v novem letu
Nenehni porast cen (tiskarna, papir, zlasti pa poštnina) nas sili, da tudi letos povišamo letno naročnino in sicer: v Italiji bo naročnina za leto 1982 lir 19.000, za inozemstvo lir 30.000 ali 25 dolarjev. Posamezna številka ostane zaenkrat 400 lir.
Božična številka »Katol. glasa«
Letos je božič v petek, zato bi naši bralci božične številke ne dobili, če bi redno izšla v četrtek 24. decembra. Zato bo božična številka na 8 straneh izšla že v četrtek 17. decembra, naslednja številka pa po božiču v sredo 30. decembra. Ta bo tudi zadnja v tem letu.
Božična številka bo kot običajno prinesla voščila za praznike. Uprava ta voščila sprejema do torka 15. decembra opoldne.
DAROVI
V	dober namen ob izgubi dragega člana Simona Čevdeka: pevke in pevci mešanega zbora Rupa-Peč 127.500 lir; v isti namen člani moškega zbora »M. Filej« 325.000 lir.
Za goriške skavte: družini Mikluž-Gru-sovin namesto cvetja na grob Jožefa Černič z Vrha 20.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: Trpinovi namesto cvetja na grob Jožefe Zniderčič 50.000 lir.
Za odsek krvodajalcev v Sovodnjah: Jožef Čotar, Gorica namesto rož na grob Simona Čevdeka s Peči 50.000 lir.
Za cerkev na Vrhu: Franc Devetak, Ron-ke namesto rož na grob Jožefa Černiča
15.000 lir.
Za cerkev na Peči: sorodnika iz Sovodenj in Štandreža namesto cvetja na grob Simona Čevdeka 120.000; člani zbora »L. Bratuž« 200.000 lir.
Za ŠZ »Soča«: Remo Devetak, Vrh namesto cvetja na grob Jošefa Černiča 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Vonderiveiss 10.000; družina Hrovatin v spomin na mamo Gildo Remec-Španger 30.000; Ludvik Tavčer 5.000; Zora Milič-Rrovatin za ogrevanje cerkve 10.000; razni 3.500 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: N. N., Kontovel 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: v spomin pok. Pepce Švara por. Krašna gospe Brazzani 10.000, Mesesnel 5.000, Rebula 5.000, Hreščak 5.000 in Štrekelj 5.000 lir.
Za slovenske tržaške skavte: družini Pečenko in Saksida v spomin Jožefa Černiča z Vrha 15.000 lir.
Za misijon p. Kosa SJ: N. N., Opčine
30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog po vrni, vernim pa daj večni pokoj!
Spored od 6. do 12. decembra 1981 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Nediški zvon. 11.00 Mladinski oder: »Na miklavževanje!«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek... 14.10 Na goriškem valu; šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Gospodarska problematika. 9.30 Kramljanje. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Kulturni dogodki; lahka glasba. 13.20 APZ »Boris Kraigher« iz Maribora. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 M. Šolohov: »Tihi Don«. 15.00 Šport in glasba. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Pesniške podobe in usode.
Torek: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.10 Koncert. 11.00 Mladinski oder: »Dobrotna gospa«. 11.30 Izbrani listi.
12.00 Kulturno pismo; beležka. 14.10 Odraslim prepovedano! 14.55 Naš jezik. 15.00 Glasbeni magazin. 16.00 Slovenci v milj-skem okolišu. 17.00 Zbor iz Rostova na Donu (SZ). 18.00 A. Remec: »Magda«. Igra.
Sreda: 8.10 Almanah. 9.30 Naš otrok.
10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Pod Matajurjan; beležka. 13.20 Moški zbor »V. Vodnik« iz Doline. 14.10 Otroški kotiček: S knjižne police. 14.10 M. Šolohov: »Tihi Don«. 15.00 Ameriški gledališki muzikal.
16.00 Sto let telovadbe. 17.00 Kulturna kronika. 17.00 Gojenci klavirskega oddelka in APZ »B. Kraigher« iz Maribora. 18.00 Slovenska literatura v Italiji. 18.15 Glasovi iz preteklosti.
Četrtek: 8.10 Živozeleno. 9.30 Psihološki utrinki. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi.
12.00 Od Milj do Devina; beležka. 14.10 Otroški kotiček: Z Alico v... deseto deželo.
14.30 Izbrali smo za vas. 14.55 Naš jezik.
15.00 Jugoslovanski izvajalci. 16.00 Primorska duhovščina pod fašizmom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski zbor »Cam-panella« iz Olomouca. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Sodobne slovenske novele.
Petek: 8.10 Dvanajst let strategije v Italiji. 9.30 Svet se vrti počasi. 10.10 Koncert.
11.30 Izbrani listi. 12.00 Na goriškem valu; beležka. 13.20 Četrtkova srečanja. 14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka? 14.30 M. Šolohov: »Tihi Don«. 15.00 Film in filmska glasba. 16.00 Cvetje hvaležno odklanjamo.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Orkester in zbor »Consortium musieum« iz Ljubljane.
Sobota: 8.10 Tudi starost je lahko lepa.
9.30 Jaz ženska... 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Oddaja o Reziji; beležka.
14.10 Mladi pisci. 14.30 Poslušali boste. 14.55 Naš jezik. 15.00 Začnimo s črko A. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Sopranistka Neri-na Pelicon; pianist A. Rojc; moški zbor »Fantje izpod Grmade«. 18.00 Tone Partljič: »Nekoč in danes«, monolog.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Župnijsko občestvo Števerjan, domače društvo »F. B. Sedej« in ZSKP vabijo na
SEDEJEVO PROSLAVO
ki bo v nedeljo 13. decembra v Števerjanu. Ob 15. uri somaševanje v farni cerkvi. Sledi spominska akademija v Župnijskem domu. Sodelovali bodo domači pevski zbor, mešani zbor »Lojze Bratuž«, recital domače mladine. O nadškofu bo govoril prof. France Dolinar iz Rima: »Nadškof Sedej v zgodovini slovenskega katolicizma«.
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon :• 84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI
OBČINA ŠTEVERJAN javlja, da bo v soboto 5. decembra ob 16. uri
slovesno odprtje nove šole
Ob tej priložnosti vabimo vse občane in prijatelje, da se svečanosti polnoštevilno udeležijo in si ogledajo šolske prostore.
ZUPAN Stanislav Klanjšček
Novo slovensko kulturno središče v Gorici